z 1 -- in -ja [ zə̀ zə̀ja in zé zêja ] m ( ə̏; ẹ̄ ē )
štiriindvajseta črka slovenske abecede: napisati z ; veliki Z ; zveza dveh z ; trije z-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: z je pripornik

z -- kot imenovalni prilastek
štiriindvajseti po vrsti: točka z
♦ metal. profil Z profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Z

z- prvi del zloženk
nanašajoč se na z:
♦ metal. Z-profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Z

z 2 predl. , pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž
I. z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti stran
a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave ; val je vse odplavil s krova ; pasti z mize, s strehe ; vzeti knjigo s police ; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa ; zlesti s konja ; sneti puško z rame ; zbrcati odejo s sebe
b) od površine: umakniti se s ceste, poti ; vstati z ležišča ; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela ; vse je teklo z njega
c) od kod sploh: oditi z doma ; prišli so z vseh koncev, strani ; s severa je pihala burja ; ogenj se je širil s strehe na streho ; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca ; poročati z razstave ; vračati se s sprehoda ; pren. odstaviti koga s položaja ; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike ; gledati na kaj z ekonomskega stališča ; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
II. z orodnikom
1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom ; pokriti streho z opeko ; pisati s svinčnikom ; umiti se z mrzlo vodo ; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom ; voziti s preveliko hitrostjo ; prodajati z izgubo ; premagati nasprotnike z lahkoto ; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno ; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom ; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem ; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom ; lepo so ravnali z njim ; imeti potrpljenje z učenci ; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili ; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom ; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati / spoznanje ga je navdalo z grozo / Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvaško / imeti dobre odnose z mnogimi državami ; živahna trgovina z Italijo
4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino ; plesala je s fantom ; peljati se s kom v dvigalu ; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički ; prodati kravo s teletom
5. za izražanje prisotnosti
a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo ; deklica s črnimi kitami ; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino ; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
b) vsebine: vreča z apnom ; revija z ilustracijami ; košarica s kruhom ; rezervirati sobo z dvema posteljama ; skleda z žganci
c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico ; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi ; z nočjo se jih je spet lotil strah ; brati se je naučila s petimi leti ; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma ; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo ; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino ; s stricem je zelo hudo
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo ; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano ; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal ; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja ; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem ; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga ; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti ; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo ; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo ; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj ; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden ; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka ; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati ; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene ; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj ; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom ; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden ; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo ; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče ; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale ; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da ; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo ; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti ; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem ; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro ; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil ; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno ; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je ; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno ; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno ; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno ; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ biol. razmnoževanje z delitvijo ; šah. igrati z belimi, črnimi figurami ; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak ; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike

z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [ sə in se ] predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti s česa, od kod, kam: zbezati iz koša ; zbiti klobuk z glave ; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
b) druženja, kopičenja: zbiti deske ; zbrati, zgrabiti seno ; zliti skupaj, zrasti se
c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti
č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti
e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti
f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz

za 1 prisl.
izraža soglasje, pritrditev: biti, govoriti za ; glasovati za / dobro premisliti vse, kar govori za in proti ; ekspr. nekateri so za, drugi proti / glasovi za ; dokazi za in proti ; sam.:, ekspr. ob številnih proti je pričakoval vsaj kakšen za

za 2 predl. , v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- ( ȃ )
I.
z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije ; domov je prišla še za dne podnevi ; že za mladosti je težko živel v mladosti ; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
II. s tožilnikom
1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot ; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
// za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas ; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk
2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj ; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / star. odpotoval je za Pariz v Pariz
3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede ; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico ; bati se za koga ; vleči za lase ; privezati konja za ograjo ; izvedeti za novico, resnico ; glasovati za predlog ; stresla ga je za ramo ; prijeti se za rob mize ; potegniti, pog. pocukati za rokav ; držati se za roke ; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj ; zanimanje za koga
// za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar ; prositi za miloščino, podporo ; bojevati se za oblast, svobodo ; poskrbeti za red / prošnja za podporo
4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo ; izvoliti, razglasiti za predsednika ; hoteti, imeti koga za prijatelja ; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar ; za ta letni čas je razmeroma mrzlo ; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno ; s tem zanj še ni konec težav
// za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve ; len za hojo, pisanje ; dovzeten za kaj ; biti trden za svoja leta ; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo
6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega ; veljati za poštenjaka ; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno ; razglasiti listino za neveljavno
7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje ; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago ; dobiti za darilo ; klop ima tudi za ležišče ; boj za obstanek ; telica bo za pleme ; krompir za seme ; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav / svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju ; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo ; pripravljati se za na pot ; knjige za na razstavo ; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano ; zbuditi otroka za v šolo
8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico ; vzeti koga za moža ; najeti za pomočnico / šol. žarg. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo ; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati ; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni ; odpotovali so za ves teden ; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek ; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj ; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
// za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto ; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro ; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
// star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez 2 : solata bo za nekaj dni zunaj ; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam
11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero ; honorar za članek ; zaboj za drva ; prostor za kadilce ; spored za nedeljo ; kupiti lak za nohte ; ukrepi za omejevanje uvoza ; učbenik za osmi razred ; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino ; bežati, teči kakor za stavo ; nekaj je govoril sam zase po tiho / ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza ; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo ; naseliti se za stalno ; za trdno skleniti zatrdno / za dobro vzeti
13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal ; nimaš se za kaj bati ; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič ; biti kaznovan za krajo ; za to me je hotela tožiti ; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
14. za izražanje mere: umakniti se za korak ; biti za ped manjši ; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda ; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov ; biti močen za dva ; reka je narasla za dvajset centimetrov ; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan ; imeti denar za sproti ; povečati za štirikrat ; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata ; prodajati šmarnico za cviček ; zamenjati travnik za njivo ; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦ zal. za založbo Peter Novak
16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično ; bankovec za sto evrov / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede ; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor ; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo ; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
III. z orodnikom
1. za izražanje položaja
a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt ; postaviti se, teči za kom ; otroci so stali v vrsti za materjo ; riba se je pognala za mušico ; izginiti za ovinkom ; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami ; zadaj za vasjo je igrišče
b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek ; sedeti za mizo ; za reko raste jelševje
2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost ; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč ; za torkom je sreda / za slavnostnim govornikom je nastopil tamburaški orkester / najhujše je že za nami ; za seboj je imel dolgo pot ; zapreti vrata za seboj
4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro ; v boju je padel mož za možem ; pila je počasi, požirek za požirkom ; voz za vozom se je izgubljal v temi
5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom ; nositi obleko za sestro
6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
a) ki naj se spozna, zazna; po 2 : poizvedovati, povpraševati za kom ; pogledati za vremenom kakšno je vreme
b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom ; hudo mu je za materjo
7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo ; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo ; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
● ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna ; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno ; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev ; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne ; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj ; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj) ; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden ; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo ; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo ; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje ; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost ; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka ; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju ; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga ; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije ; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega ; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ; ekspr. jesti za tri zelo veliko ; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo ; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna ; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen ; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame) ; pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora ; pog. imaš za posoditi tisoč evrov lahko posodiš ; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno ; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času ; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti ; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je ; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven ; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan ; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič ; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit ; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati ; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost ; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa , zagotovo , zamlada , zatrdno ipd.

za... ali zà... predpona ( ȁ )
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja za kaj: zaiti, zaostati / zagraditi, zajeziti / zapogniti, zavihati
b) usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več: zagladiti, zamazati / zasnežiti
c) usmerjenosti dejanja v notranjost česa tako, da kaj tam s svojim delom ostane: zadreti, zasaditi / zaglodati se, zajesti se
č) odklona od prave poti, mere: zabloditi, zaiti / zadeliti se, zagovoriti se / zasedeti se
d) izgube, porabe česa: zakockati, zapiti
e) časovne omejenosti dejanja: zacincati / zacepetati, zahlastati
f) začetka dejanja: zagospodariti, zajokati, zavladati
g) same dovršnosti: zakikirikati, zakričati / začutiti, zaželeti / zapisati, zaščititi
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zagovor, zajedav, zapis
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zadoben, zamejstvo, zatilje

zaájati -am dov. ( ā )
otr. zaspati : ne jokaj, raje lepo zaajaj

zaapnênje -a s ( é )
poapnenje : zaapnenje žil

zaapnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
prepojiti se s kalcijevim karbonatom; poapneti : žile so mu zaapnele

zaárati -am dov. ( ā )
dati aro za kaj: zaarati hišo

zaáran -a -o:
parcelo ima že zaarano

zabádanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabadati: zabadanje risalnih žebljičkov v mehko podlago

zabádati -am nedov. ( ȃ )
s sunki, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / zabadati mehur z votlo iglo
// s sunki, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabadati bucike v blazinico, da se ne izgubijo / čebele zabadajo žela v telo napadalca
● v to zadevo ti ni treba zabadati nosu vtikati ; ekspr. zabadati v koga oči, pogled ostro, strogo ga gledati

zabádava prisl. ( ȃ )
zastar. zaman : vsa prizadevanja, da bi ju spravila, so bila zabadava / dati, delati kaj zabadava zastonj

zabalínati -am dov. ( ȋ )
ekspr. z balinanjem nekoristno porabiti: celo popoldne je zabalinal

zabalíncati -am dov. ( ȋ )
nar. zabalinati : več ur je zabalincal

zabarantáti -ám dov. ( á ȃ )
1. pog. s pogajanjem za ceno zamenjati: suknjič je zabarantal za vrečo moke / če bo stiska, uro lahko zabaranta proda, zamenja za kaj drugega
2. star. s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti: zabarantal je vse svoje premoženje

zabarantáti se pog.
pogoditi se za premajhno ceno: pri prodaji se je zabarantal

zabarikadírati -am dov. ( ȋ )
z namestitvijo barikade, barikad narediti, da kaj ni prehodno, dostopno: zabarikadirati cesto, ulico / ekspr. zabarikadirati vrata z omaro
// z namestitvijo česa kam zapreti, zavarovati: zabarikadirati okna

zabarikadírati se
z namestitvijo barikade, barikad onemogočiti komu drugemu dostop, vstop v svoj prostor: poiskali so deske in se zabarikadirali / ropar se je s talci zabarikadiral v hišo ; pren., ekspr. zabarikadirati se za predpise
// ekspr. za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabarikadiral se je v hišo, še v službo ne hodi več

zabarikadíran -a -o:
zabarikadiran prehod ; študenti so bili zabarikadirani na univerzi

zabárvati -am dov. ( ȃ )
obarvati : snov je vodo rdečkasto zabarvala ; nebo se je modro zabarvalo / mrzel zrak ji je zabarval lica / skladatelj je skladbo romantično zabarval

zabárvan -a -o:
rdeče zabarvana tekočina

zabásati -bášem tudi -básam dov. , tudi zabasájte; tudi zabasála ( á ȃ ) pog.
1. zatlačiti : zabasati srajco za hlače
2. zamašiti : zabasati špranje s papirjem / blato je zabasalo odtok / cev se je zabasala
3. zapolniti : sobo so zabasali s pohištvom

zabásan -a -o:
zabasan odtok ; predal je popolnoma zabasan
● ulica je zabasana z vozili polna vozil

zabasírati -am dov. ( ȋ ) pog.
1. zapeti z basom: zabasirati zadnjo kitico pesmi
2. reči, povedati z basom: na vsako vprašanje je nekaj jezno zabasiral / ali bo že mir, je glasno zabasiral

zabáva -e ž ( ȃ )
1. kar koga zabava: potrebni so počitka in zabave ; iskati, pogrešati zabavo ; poskrbeti za zabavo ; različne oblike zabave ; imeti psa za družbo in zabavo / lov mu je v največjo zabavo / ekspr., v povedni rabi: potovanje po naših cestah je sploh posebna zabava ; to je bila zabava, ko so se po dolgih letih spet srečali
2. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: zabava se je končala ; prirediti zabavo ; hoditi na zabave, po zabavah ; novoletna, pustna zabava ; zabava na prostem / domača zabava zasebna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s plesom
3. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: po kosilu se je razvila sproščena zabava ; nastopom je sledila prosta zabava / prijetno zabavo vam želim
4. v prislovni rabi, navadno v zvezi z v, za izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom: s slikanjem se ukvarja bolj za zabavo / vse jim je le v zabavo

zabavalíšče -a s ( í )
star. zabavišče : zabavališče z vrtiljaki

zabávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabavati: za zabavanje družbe sposoben človek / trudni od zabavanja so se vračali domov

zabávati -am nedov. ( ȃ )
delati, povzročati, da je kdo duševno sproščen, dobro razpoložen: zabaval jih je znan humorist ; zabavati družbo s pripovedovanjem šal ; dobro zabavati
// delati, povzročati, da kdo prijetno preživi čas in se ne dolgočasi: zabava nas opazovanje pristaniškega vrveža ; zabavati otroke z branjem pravljic / na prireditvi jih je zabaval plesni orkester jim igral za zabavo
// s svojimi lastnostmi vzbujati komu ugodje, zadovoljstvo: prepir ga je zabaval, ne pa jezil ; razplet dogodkov jih je zelo zabaval

zabávati se
1. delati kaj, kar povzroča, da je kdo duševno sproščen, dobro razpoložen: ves dan se zabavajo s pripovedovanjem dogodivščin
// delati kaj, da se prijetno preživi čas in se ne dolgočasi: otroci se znajo sami zabavati ; zabavati se z igranjem kart
2. čutiti se sproščenega, dobro razpoloženega: na plesu se ni preveč zabaval
// čutiti ugodje, zadovoljstvo: zabaval se je ob opazovanju dekletove zadrege

zabavajóč -a -e:
skupine zabavajočih se izletnikov

zabáven -vna -o prid. , zabávnejši ( á ā )
1. ki povzroča duševno sprostitev, dobro razpoloženje: zabaven dogodek ; zabavna zgodba / opera z zabavno vsebino / zabaven pripovedovalec ; v družbi ni preveč zabaven
2. ki je namenjen duševni sprostitvi, ustvarjanju dobrega razpoloženja: zabavna radijska oddaja ; zabavne prireditve ; zabavna ilustrirana revija / zabavni ansambel ; veliki zabavni orkester ; zabavni tisk ; kulturno-zabavni program ; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
3. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko manj zahteven: zabavna literatura / resna in zabavna glasba

zabávno prisl. :
zabavno se izražati / v povedni rabi na plesu je bilo zelo zabavno

zabavežêljen -jna -o prid. ( é ē )
željen zabave: zabaveželjna ženska

zabavežêljnost -i ž ( é )
lastnost zabaveželjnega človeka: zabaveželjnost mladih ljudi

zabávica -e ž ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od zabava: po večerji je bila zabavica

zabavílja -e ž ( í )
zastar. vzgojiteljica : otroke v parku so nadzirale zabavilje

zabavíšče -a s ( í )
kraj, lokal za zabavo: postaviti, urediti zabavišče ; iti v zabavišče ; zabavišče z vrtiljaki / nočno zabavišče nočni lokal / spremeniti gledališče v zabavišče

zabavíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zabavišče: zabaviščne naprave / urediti zabaviščni prostor ; zabaviščna mestna četrt / zabaviščni park zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami

zabavíški -a -o prid. ( ȋ )
zabaviščen : zabaviška četrt mesta / zabaviški park zabaviščni park

zabávkati -am dov. ( ȃ )
lov. na kratko se oglasiti: v gozdu je zabavkala lisica

zabavljáč -a m ( á )
slabš. zabavljivec : verjeti zabavljaču

zabávljanje -a s ( á )
glagolnik od zabavljati: zabavljanje ga je razjezilo ; glasno zabavljanje čez vlado

zabavljáški -a -o prid. ( á )
slabš. zabavljiv : zabavljaško govorjenje

zabavljáštvo -a s ( ȃ )
slabš. zabavljivo govorjenje, ravnanje: z zabavljaštvom problema ne boste rešili

zabávljati -am nedov. ( á )
1. posmehljivo, zbadljivo govoriti o čem kaj slabega: v pijanosti rad zabavlja ; saj ne zna drugega, samo zabavlja / zastar. zabavljati vinu čez vino ; zabavljati zaradi plač ; zabavljati čez postrežbo ; zastar. zabavljati na politiko čez politiko
2. zastar. zabavati : s svojo zgovornostjo jih je celo pot zabavljal / zabavljati se v veseli družbi

zabavljajóč -a -e:
glasno zabavljajoča družba

zabavljíca -e ž ( í ) knjiž.
1. posmehljiva, zbadljiva beseda ali misel: na njegov račun so izrekli mnogo zabavljic ; niso se zmenili za zabavljice ; duhovite zabavljice
2. pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: napisati, povedati zabavljico ; ostra zabavljica
● knjiž. Prešernova zabavljica Nova pisarija satira

zabavljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) zabavlja: zabavljiv človek / zabavljiv izraz v očeh posmehljiv, zbadljiv
● knjiž. Prešernovi zabavljivi napisi epigrami, puščice

zabavljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. kdor (rad) zabavlja: zavrniti zabavljivca

zabavljívka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki (rada) zabavlja: njegova žena je zabavljivka in prepirljivka
2. knjiž. pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: brati vesele zabavljivke ; zapeti zabavljivko

zabavljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zabavljivega človeka: zabavljivost ga je minila / s humorjem in zabavljivostjo ocenjevati politične dogodke

zabávnež -a m ( ȃ )
ekspr. zabaven človek: zanimiv zabavnež

zabávnik -a m ( ȃ )
1. časopis, revija z zabavno, razvedrilno vsebino: bere samo stripe in zabavnike
2. knjiž. kdor zabava: bil je dober pevec in zabavnik občinstva

zabávništvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki organizira prireditve ali proizvaja zlasti filmske, glasbene, televizijske izdelke za množično zabavo: ukvarjati se z zabavništvom ; glasbenik se je uveljavil v svetu zabavništva

zabávnoglásben -a -o prid. ( ā-ȃ )
nanašajoč se na zabavno glasbo: zabavnoglasbeni ansambli / zabavnoglasbena oddaja

zabávnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zabavnega: presenetil jih je s svojo zabavnostjo in živahnostjo / zabavnost gledališkega dela

zabebljáti -ám [ zabəbljati in zabebljati ] dov. ( á ȃ )
1. nerazločno reči, povedati: v spanju je nekaj zabebljal
2. slabš. reči , povedati : kako čudovito, so zabebljali vsi hkrati

zabégati -am dov. ( ẹ̑ )
begajoč iti, premakniti se: zabegati od vrat k oknu ; zabegala je po sobi in vzdihovala ; zabegali so v smeri glasu / posedli so in zabegali z očmi drug po drugem

zabeketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglasiti se z glasom be: ovca zabeketa

zabél -i ž ( ẹ̑ )
nar. vzhodno zabela : zabeli jim je zmanjkalo

zabéla -e ž ( ẹ̑ )
vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem: porabiti veliko zabele ; zabela na žgancih / za zabelo uporablja mast ali maslo

zabeléti -ím nedov. , zabéli ( ẹ́ í )
knjiž. postati bel, svetel: lasje so mu kmalu zabeleli

zabeléžba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od zabeležiti: po zabeležbi imen je poročilo oddal ; podatki, vredni zabeležbe
// beležka : delati si zabeležbe

zabeleževáti -újem nedov. ( á ȗ )
zapisovati : zabeleževati izdatke ; zabeležuje si, kar govorijo

zabeléžiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. zapisati : zabeležiti vprašanje ; zabeležiti si podatke / publ. dogajanje, ki ga je zabeležila kamera
2. publ. ugotoviti , opaziti : v podjetju so zabeležili padec proizvodnje / moštvo je zabeležilo že tretjo zmago doseglo

zabeléžen -a -o:
natančno zabeleženi podatki ; vse ima zabeleženo

zabeléžka -e ž ( ẹ̑ )
kratek zapisek, opomba; beležka : delati si zabeležke ; stenografske zabeležke ; zabeležke s potovanja

zabelíti in zabéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
dodati jedi maščobo: zabeliti jed ; zabeliti z ocvirki / zabeliti solato z oljem in kisom ; pren. zabeliti pogovor z duhovitostmi
● ekspr. zabeliti komu kakšno odgovoriti, povedati mu kaj ostrega, duhovitega

zabéljen -a -o
1. deležnik od zabeliti: s humorjem zabeljena pripoved ; slabo zabeljena jed
2. ekspr. nespodoben , nedostojen : zabeljen dovtip ; zabeljena zgodbica ; sam.: povedati kakšno zabeljeno

zabelíti se in zabéliti se -im se dov. ( ī ẹ́ )
1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra
2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili

zabentíti -ím dov. , zabéntil ( ī í ) ekspr.
1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu
2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil

zabesedíčiti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. začeti govoričiti: zabesedičil je nekaj o višjih interesih / da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila spregovorila, rekla

zabesedíčiti se
zareči se, zagovoriti se: pogosto se zabesediči, da še sam ne ve kako

zabesedováti -újem tudi zabesédovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ̑ )
knjiž. začeti se pogovarjati: zabesedovali so o zadnjih dogodkih

zabesnéti -ím dov. , zabêsni in zabésni ( ẹ́ í )
1. v dejanju pokazati svoj bes: zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal
2. ekspr. nastopiti z veliko silo: boj je zabesnel ; pren. v njem je zabesnel vihar ljubosumja

zabetonírati -am dov. ( ȋ )
1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami ; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje
2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo ; zabetonirati vodnjak
3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi
4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo
5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale
6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča
● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati

zabetoníran -a -o:
stebri so že zabetonirani

zabévskati -am tudi zabêvskati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je nekajkrat zabevskal in utihnil ; pren. v daljavi je zabevskal mitraljez
2. slabš. zadirčno reči, povedati: v odgovor je nekaj zabevskal / kaj se dogaja, je zabevskal

zabíčati -am dov. ( ī ȋ )
ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati ; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal

zabičávati -am nedov. ( ȃ )
zabičevati : otrokom so zabičavali, naj bodo pri miru

zabičevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabičevati: dovolj jim je zabičevanja, da se ne sme nič spremeniti

zabičeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje ; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval
● ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval

zabíčiti -im dov. ( ī ȋ )
star. zabičati : sinovom je zabičil, da zemlje ne smejo prodati ; zabičil mu je, naj molči

zabijáč -a m ( á ) grad.
1. priprava v obliki klade na zabijalu: velik zabijač
2. naprava za zabijanje pilotov; zabijalo : delati pri zabijaču / parni zabijač / zabijač za zabijanje pilotov

zabijálec -lca [ zabijau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj zabija: zabijalec žebljev
♦ grad. zabijalec pilotov

zabijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zabijanje: zabijalno orodje / zabijalna cev, zagozda

zabijálo -a s ( á )
grad. naprava za zabijanje pilotov: motorno zabijalo ; ogrodje zabijala

zabíjanje -a s ( í )
glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja

zabíjati -am nedov. ( í )
1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde ; zabijati žeblje v deske
♦ grad. zabijati pilote
2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami
3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto
4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval
5. slabš. zapravljati : še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal ; večere zabija po gostilnah
6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal

zabíksati -am dov. ( í )
pog. zapraviti : vse kar zasluži, zabiksa

zabíncati -am dov. ( ȋ )
nar. vzhodno zabrcati : konj je jezno zabincal / zabincati z nogami

zabingljáti -ám dov. ( á ȃ )
viseč na čem se zazibati: zaradi sunka ji je zabingljal obesek na verižici ; nepreh. z rokama se je prijel za drog in za hip zabingljal v zraku / sedel je na mizo in zabingljal z nogami
// zastar. zazvoniti , zazvončkljati : zvonec nad vrati je zabingljal

zabítež -a m ( ȋ )
slabš. omejen, neumen človek: to bi lahko vedel tudi največji zabitež

zábiti 1 -im dov. ( á )
star. pozabiti : očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo ; zabiti na dom

zábljen -a -o:
nikoli zabljena prva ljubezen

zabíti 2 -bíjem dov. , zabìl ( í ȋ )
1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo ; zabiti zagozdo v razpoko
2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev ; zabiti žogo čez travnik
3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo ; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
7. slabš. zapraviti : ves denar zabije ; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
8. ekspr. prebiti 2 , preživeti : veselo je zabil prosti čas ; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti ; dobro jih je zabil
● pog. zabiti gol dati, doseči ; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

zabíti se
1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral ; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje
2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid ; zabiti se z avtomobilom

zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo
trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti

zabít -a -o
1. deležnik od zabiti: zabit klin ; z žeblji zabita vrata
● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko
2. ekspr. oddaljen , odročen : zabiti kraji ; zabite vasi
3. slabš. omejen , neumen : zabit človek ; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti

zabítje -a s ( ȋ )
glagolnik od zabiti zabijem: z zabitjem čepa zapreti sod

zabítost -i ž ( ȋ )
slabš. omejenost , neumnost : jeziti se zaradi njegove zabitosti

zablátiti -im dov. ( á ā ) knjiž.
1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo
2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno ; zablatiti tla v sobi

zablátiti se
1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile
2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati

zabláten -a -o:
zablaten prekop ; zablateni škornji ; zablatena polja

zablebetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal

zablebetáti se slabš.
zareči se, zagovoriti se: nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal

zabledéti -ím dov. , zablédi tudi zablêdi ( ẹ́ í )
star. obledeti : napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti

zabledèl in zabledél -éla -o:
zabledela slika

zablefírati -am dov. ( ȋ ) pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega: v kočljivih položajih je znal zablefirati / poskušati zablefirati emocije

zablêjati -am dov. ( ē )
1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo
2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati

zableketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: ovca je zableketala

zablesketáti se -ám se tudi -éčem se tudi zablesketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
odbiti iskrečo se svetlobo: dragulj, rezilo se zablesketa ; v njenih očeh se je zablesketala solza

zablestéti se -ím se in zablestéti -ím dov. , zablésti (se) in zablêsti (se) ( ẹ́ í ) knjiž.
1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se , zalesketati se : po drevju so se zablestele dežne kaplje ; solze so se ji zablestele v očeh
2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze

zablestéti
vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: v drami so zablesteli predvsem mladi igralci / njegovo ime je čez noč zablestelo

zableščáti se -ím se tudi zableščáti -ím dov. , zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) ( á í )
1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale ; travnik se je zableščal od rose ; gora se zablešči v soncu
// močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce
2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze

zablísk -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči
2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja ; prvi zabliski zavesti

zablískati -am dov. , tudi zabliskájte; tudi zabliskála ( í )
1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska
● publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih ; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati
2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč
3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu ; oči (se) mu zabliskajo od jeze
4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje
// za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza

zablískati se
1. brezoseb. oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja: zabliskati se in zagrmeti ; močno se je zabliskalo in začelo deževati
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti , spoznati : zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo / učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je

zablískniti -em dov. ( í ȋ )
zablisniti : luč zabliskne / na nebu (se) zabliskne utrinek / solza (se) ji zabliskne v očeh / na ustnicah (se) ji zabliskne posmeh

zablísniti -em dov. ( í ȋ )
1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil
● ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati
2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek
3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu
4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje
// za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek

zablísniti se ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku
dojeti , spoznati : v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako / končno se mu je zablisnilo v glavi doumel, razumel je

zabliščáti se -ím se tudi zabliščáti -ím dov. ( á í )
star. zableščati se: v očeh so se ji zabliščale solze

zábljati -am nedov. ( á )
star. pozabljati : zabljati razočaranje ; zabljati na obljube / zabljati bolečine

zablóda -e ž ( ọ̑ )
1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo ; neodpustljiva zabloda ; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda ; moralne zablode mladih ljudi ; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod
2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi

zablodèl in zablodél -éla -o [ zablodeu̯ ] prid. ( ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́ )
1. ki je blodeč zašel: zablodeli popotniki ; zablodela žival / zadela ga je zablodela krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
2. knjiž. ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi, določenem okolju: usmeriti zablodelega človeka na pravo pot ; zablodela dekleta
● knjiž. zablodela trditev zmotna, zgrešena; prim. zabloditi

zablodélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. zmotnost , zgrešenost : dokaz zablodelosti trditve

zablóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. zmoten , zgrešen : zablodno dokazovanje
● knjiž. zablodna ženska razvratna, razuzdana

zablodíti in zablóditi -im dov. , zablójen in zablóden ( ī ọ́ )
1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd ; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh ; s pogledom so zablodili navzgor ; pren. misli so mu zablodile drugam
2. knjiž. zaiti : če ne poznaš poti, lahko zablodiš ; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel

zablokírati -am dov. ( ȋ )
1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: med racijo so zablokirali železniško postajo ; zablokirati mestno središče
2. zapreti za prehod: policija je zablokirala ceste / sneg je zablokiral gorske prelaze
3. nav. 3. os. prenehati se gibati, delovati: kolo je zablokiralo ; zaradi previsoke temperature motor lahko zablokira

zablúziti -im dov. ( ú ȗ ) pog.
1. z napačnim ravnanjem priti v slab, neugoden položaj: zabluziti odnos s starši ; zabluziti v šoli
2. nekoristno porabiti čas: cel dan je zabluzil
3. vsebinsko prazno in na predolg način povedati, napisati: v svojih blogih večkrat zabluzi
4. imeti spolni odnos brez namena trajnejše zveze: bila sem mu všeč in sva zabluzila

zabobljáti -ám dov. ( á ȃ )
dati glasove kot voda pri močnem vretju: voda v kotličku je zabobljala
● ekspr. nekaj je zabobljal in umolknil sunkovito in nerazločno rekel, povedal

zabóbnati -am dov. ( ọ̑ )
udariti, zaigrati (na) boben: bobnarji so zabobnali ; preh. zabobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročiti votle glasove: zabobnati s prsti po mizi

zabobnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
dati močne, zamolkle glasove: tla so zabobnela pod njihovimi koraki ; brezoseb. v daljavi je votlo zabobnelo
// bobneč se premakniti: plaz je zabobnel v dolino / vlak je zabobnel čez most bobneč zapeljal / po krsti so zabobnele grude prsti bobneče udarile

zabobnína -e ž ( ī )
anat. bobnična votlina: zabobnina s slušnimi koščicami

zabòd -ôda tudi -óda m ( ȍ ó, ọ́ )
1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem
// dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod ; globok zabod

zabodljáj -a m ( ȃ )
1. glagolnik od zabosti: zabodljaj z nožem
// dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: umor z zabodljajem v srce
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: po vsem telesu so vidni zabodljaji

zabóga 1 člen. ( ọ̑ ) pog., v nikalnih stavkih
1. nikakor : njega zaboga ne boš pregovoril ; teh lusk zaboga ne spraviš stran
2. nikar 2 : reci mu, naj zaboga ne hodi ven ; če jih hočeš pridobiti, jih zaboga ne prestraši

zabóga 2 medm. ( ọ̑ ) ekspr.
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več ; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite ; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče ; zaboga, vse že vedo ; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga ; zaboga, kaj pa delaš ; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli ; zaboga, kako ti hodi

zabogatéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. obogateti : želel si je zabogateti ; zabogateti s trgovanjem ; na hitro zabogateti / mesto je zabogatelo

zabogatèl in zabogatél -éla -o:
zabogateli ljudje

zabòj -ôja m ( ȍ ó )
posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje, embaliranje: izdelovati zaboje ; odpreti zaboj ; zbiti zaboj iz desk ; zabiti pokrov na zaboj ; zlagati knjige v zaboj ; kovinski zaboj ; zaboj s strelivom ; zaboj za drva, premog, sadje / zaboj piva
// vsebina zaboja: stresli so cel zaboj krompirja

zabojárna -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje zabojev: delati v zabojarni ; žaga in zabojarna

zabôjast -a -o prid. ( ó )
podoben zaboju: zabojasta omara / zabojasta oblika

zabójček in zabôjček -čka m ( ọ̑; ȏ )
manjšalnica od zaboj: delati zabojčke ; lesen zabojček ; zabojček za orodje ; zabojček s sadikami / kupiti zabojček cigar

zabójen -jna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na zaboj: zabojna vsebina / zabojni odpirač

zabójnik -a m ( ọ̑ )
1. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prevažati blago v zabojnikih
2. velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih orodij in naprav: v zabojnikih in prikolicah so nastanjeni ljudje, ki so v potresu izgubili domove / bivalni zabojnik ; gradbeni zabojnik
3. navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov: posebni zabojniki za ločeno zbiranje steklenih in papirnih odpadkov ; zabojnik za steklo / zabojnik za smeti

zabójniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zabojnik: zabojniški terminal ; zabojniška ladja / zabojniško naselje v katerem ljudje bivajo v zabojnikih

zabókati 1 -am dov. ( ọ̄ ọ̑ )
gozd. zadelati odprtine v oglarski kopi: zabokati kopo

zabókati 2 -am dov. ( ọ́ ọ̑ )
lov. na kratko se oglasiti: srnjak je zabokal

zaboléti -ím dov. , zabôlel ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. povzročiti bolečino: glava ga je zabolela ; od svetlobe so ga zabolele oči ; ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela / od hrupa so ga zabolela ušesa ; pren. zabolela sta jih sramota in krivica ; posmeh ga je v srce zabolel
2. brezoseb. začutiti bolečino: stisnil mu je roko, da ga je zabolelo ; zabolelo ga je pri srcu, v prsih

zabolščáti -ím tudi zabolščáti se -ím se [ zabou̯ščati ] dov. , zabôlšči (se); zabôlščal (se) ( á í )
nepremično, topo se zagledati: luči so ugasnile in gledalci so zabolščali na oder ; zabolščal je predse in umolknil ; ko je vstopila, so vsi zabolščali vanjo / z očmi je zabolščal v vrhove dreves

zabôsti -bôdem dov. , zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla ( ó )
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico ; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda ; pogledala me je, kot bi jo zabodel

zabôsti se
s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst ; globoko se zabosti
● ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal

zabodèn -êna -o
1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega ; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno
2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled ; prisl.: zabodeno strmeti predse ; nikar tako zabodeno ne glej

zabôžjodélj medm. ( ō-ẹ̑ )
nar. koroško zaboga 2 : naredi že kaj, zabožjodelj

zabrána -e ž ( ȃ )
zastar. prepoved : kršiti zabrane

zabránati -am tudi zabranáti -ám dov. ( ā; á ȃ )
z brananjem zakriti: zabranati umetno gnojilo ; zabranati seme

zabraníti in zabrániti -im dov. ( ī á )
star. preprečiti : zabraniti škodo / zabraniti širjenje bolezni / zabraniti komu vstop v hišo / dramo je cenzura zabranila prepovedala

zabránjen -a -o:
predavanje je bilo zabranjeno

zabranjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
star. preprečevati : zabranjevati požare / zabranjevali so jim stike s sosedi prepovedovali

zabráti se -bêrem se dov. , stil. zaberó se; zabrál se ( á é )
zaradi zavzetega branja postati nedostopen, nezainteresiran za kaj drugega: zabral se je, da ni slišal zvonca

zabrazdáti -ám dov. ( á ȃ )
1. iti, stopiti v kaj rijoč, mešajoč z rokami, nogami: otroci so zabrazdali po vodi
2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabrazdati s prsti po blatu / zabrazdati z žlico po juhi za mesom
● zastar. zabrazdati komu čast umazati, prizadeti

zabrázditi -im dov. ( á ȃ ) knjiž.
1. pri oranju zaiti kam; zaorati : zabrazdil je v tujo njivo
2. narediti brazdi podobne zareze: skrbi so ji zabrazdile obraz

zabrazgotíniti se -im se dov. ( í ȋ )
nav. 3. os., med. zaceliti se tako, da nastane brazgotina: rana se je zabrazgotinila

zabrazgotínjen -a -o:
zabrazgotinjena opeklina

zabrazgotínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od zabrazgotiniti se: zabrazgotinjenje površine rane

zabrbljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. ekspr. hitro, nerazločno reči, povedati: zabrbljati nekaj besed / kaj želite, je zabrbljal
2. dati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete je veselo zabrbljalo
3. dati glasove kot voda pri vretju: voda v loncu je zabrbljala / zračni mehurji v vodi so zabrbljali

zabrbljáti se ekspr.
govoreč mnogo in nepomembne stvari se zadržati kje predolgo: zabrbljali so se pozno v noč

zabrbotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. dati glasove kot voda pri vretju: v kotličku je zabrbotala voda
2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: namesto odgovora je nekaj zabrbotal

zabrbráti -ám dov. ( á ȃ )
1. dati glasove kot voda pri vretju: v sodih je zabrbral sadjevec / po vodi so zabrbrali mehurčki
2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: v polsnu je nekaj zabrbral

zabŕcati -am dov. ( r̄ )
večkrat suniti, udariti z nogo: otrok je veselo zabrcal / zabrcati z nogami

zabrčáti -ím dov. ( á í )
dati tresoč se glas: bobni so tiho zabrčali

zabrêdenec in zabredênec -nca m ( ȇ; é )
geogr. večja osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod; balvan : med zabredenci je rastlo robidovje

zabrékati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
postajati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noge mu zabrekajo ; od napora so mu začele zabrekati žile

zabrékel -kla -o [ zabrekəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: zabrekle veke ; žile na vratu so zabrekle / biti zabrekel v obraz zabuhel; prim. zabrekniti

zabreklína -e ž ( í )
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: otipati zabreklino na trebuhu

zabrékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
postati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noga je zabreknila ; zaradi zastoja krvi žile zabreknejo

zabréknjen -a -o:
zabreknjeni gležnji;

prim. zabrekel

zabrenčáti -ím dov. , zabrénči in zabrênči; zabrénčal in zabrênčal ( á í )
oglasiti se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha zabrenči / preh. tiho si je zabrenčal pesem mrmraje zapel
// dati živalskemu brenčanju podoben glas: zvonec na vratih je zabrenčal

zabrénkati -am dov. ( ẹ̑ )
s trzljaji zaigrati na glasbilo s strunami: zabrenkati veselo melodijo ; zabrenkal je na kitaro in zapel / zabrenkati na strune
● ekspr. zabrenkati na čustveno struno poskusiti vplivati na čustva; reči, povedati čustveno ; ekspr. zdaj bomo zabrenkali na druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače ; ekspr. zmeraj zna zabrenkati na pravo struno najti pravi način

zabrenketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
zarožljati , zažvenketati : orožje je zabrenketalo

zabrêsti -brêdem dov. , zabrêdel in zabrédel zabrêdla, stil. zabrèl zabrêla ( é )
1. iti, stopiti v vodo, v kaj ovirajočega: sezuli so si čevlje in zabredli v reko ; zabredli so po blatu
2. ekspr. zaiti : na poti domov so zabredli ; zaradi megle so zabredli v močvirje ; v to samoto le redkokdo zabrede / v takih okoliščinah mlad človek hitro zabrede / zabresti v težave / zabresti v duševno krizo
● ekspr. daleč je zabredel moralno, gospodarsko je zelo propadel ; ekspr. zabresti v dolgove zelo se zadolžiti

zabrís -a m ( ȋ )
glagolnik od zabrisati: zabris sledov

zabrísanost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zabrisanega: zabrisanost napisa / njegovim izjavam očitajo zabrisanost nejasnost, nedoločenost

zabrísati -bríšem dov. , tudi zabrisála ( í ȋ )
1. narediti, povzročiti, da je kaj
a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis ; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo ; čas je zabrisal razlike v vzgoji
b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari
2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi ; zločinec je zabrisal vse sledove
3. ekspr. vreči , zagnati : zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustiti
● pog. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil

zabrísan -a -o:
zabrisane sledi ; zabrisana svetloba medla, motna

zabrisávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. zabrisovati : veter zabrisava stopinje v snegu / megla je zabrisavala obrise gor

zabrisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabrisovati: zabrisovanje slike ; čopič za zabrisovanje / zabrisovanje meja med realnim in simbolnim / uspešno zabrisovanje napak, sledov

zabrisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da je kaj
a) manj vidno, opazno: veter sproti zabrisuje sledove v snegu ; s pudrom zabrisuje gube na obrazu / zabrisovati mejo med resničnostjo in domišljijo
b) manj jasno, razločno: megla zabrisuje obrise predmetov / zabrisovati bistvo problema
2. delati, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: hiteli so zabrisovati dokaze o svoji krivdi

zabríti -bríjem dov. , zabrìl in zabríl ( í ȋ )
rezko zapihati: proti večeru je zabril mrzel veter ; brezoseb. s severa je zabrilo

zabrízgati -am dov. ( ȋ )
izteči, izliti se v močnem curku: iz žile je zabrizgala kri / izpod koles je zabrizgal voden sneg

zabrléti -ím dov. ( ẹ́ í )
zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti: petrolejka je zabrlela in ugasnila

zabrlízgati -am dov. ( ī )
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: sprevodnik je zabrlizgal in vlak je odpeljal ; zabrlizgati na piščalko, prste ; oglušujoče zabrlizgati
2. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva je zabrlizgala
// oglasiti se s takimi glasovi: v skalovju je zabrlizgal gams

zabrlízgniti -em dov. ( í ȋ )
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: zabrlizgnil je, da jih je opozoril ; zabrlizgniti na prste
2. dati visok, oster glas: vlak je zategnjeno zabrlizgnil ; brezoseb. v pristanišču je oglušujoče zabrlizgnilo
// oglasiti se s takim glasom: gams je zabrlizgnil

zabrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati enakomerno se tresoč glas: struna zabrni ; žice zabrnijo v vetru / zvonec je zabrnel in utihnil / ekspr. po vsej dolini so zabrnele kosilnice so začeli kositi s kosilnicami ; nad nami so zabrnela letala brneč se pojavila ; motor je zabrnel po cesti brneč zapeljal
2. nejasno se zaslišati: v daljavi so zabrneli zvonovi ; pren. v glavi mi je zabrnela znana melodija

zábrnik -a m ( á )
nav. mn., nar. vzhodno okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa 1 : prt, brisača z zabrniki

zabrníti in zabŕniti -em dov. ( ī ŕ )
zastar. obrniti : zabrniti konje / pri delu se zna zabrniti

zabrodíti -bródim dov. ( ī ọ́ )
1. iti, stopiti v kaj ovirajočega: zabroditi v vodo ; zabroditi do kolen v blato / zabroditi po plitvini
2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabroditi s prsti po vodi / zabroditi z žlico po juhi
3. ekspr. iti brez cilja, orientacije; zabloditi : popoldne smo zabrodili po starem delu mesta
● ekspr. zabroditi v težave zaiti

zabŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. zakopati s kremplji, prsti: pes zabrska kost v zemljo / nastavil je pasti in jih zabrskal v sneg
2. ekspr. narediti nekaj gibov, dejanj, s katerimi se prizadevno išče, stika za čim: zabrskati po listinah / zabrskal je po predalu za ustreznim orodjem

zabrstéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. vzbrsteti : v toplem vremenu je drevje zabrstelo / popki zabrstijo se odprejo / v srcu so mu zabrstela nova čustva

zabrtvíti -ím dov. , zabŕtvil; zabrtvèn ( ī í )
teh. zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja; zatesniti : zabrtviti sod

zabrúndati -am dov. ( ȗ )
1. oglasiti se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved je zabrundal / zadovoljno zabrundati
2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: nekaj je zabrundal in odšel
3. preh. mrmraje zapeti: zabrundati (si) popevko

zabrusíti 1 in zabrúsiti -im dov. ( ī ú )
z nepravilnim brušenjem povzročiti, da rezilo ni ostro: zabrusiti nož ; zabrusiti žago

zabrúšen -a -o:
zabrušena kosa

zabrusíti 2 in zabrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. ekspr. vreči , zagnati : zabrusiti kamen v okno ; šolsko torbo je zabrusil v kot
2. slabš. ostro, osorno reči, povedati: zabrusil mu je cel kup očitkov ; zabrusil jim je, da se nikogar ne boji ; nesramno, osorno zabrusiti / zabrusiti komu nazaj ostro, osorno odgovoriti
● slabš. v brk, obraz kaj zabrusiti komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje

zabúbati se -am se dov. ( ū )
nar. zabubiti se: gosenice metuljev se zabubajo / zabubal se je v samoto / zabubati se v knjige

zabúban -a -o:
vase zabuban človek

zabúbiti se -im se dov. ( ū ȗ )
1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi
2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje

zabúbljen -a -o:
v svoje ideje zabubljen človek

zabúbljati se -am se nedov. ( ú )
spreminjati se v bubo: ličinka se je začela zabubljati

zabúbljenje -a s ( ȗ )
glagolnik od zabubiti se: po zabubljenju se ličinka spremeni v žuželko

zabúbljenost -i ž ( ȗ )
stanje zabubljenega: zabubljenost ličinke
● ekspr. provincialna zabubljenost ozkost, zaprtost

zabučáti -ím dov. ( á í )
1. dati močne, zamolkle glasove: morje je zabučalo / orgle, zvonovi zabučijo ; brezoseb. po gozdu je zabučalo
2. ekspr. bučeč nastopiti, pojaviti se: zabučala je nevihta ; veter je zabučal okrog oglov / po dvorani je zabučal smeh

zabúhel -hla -o [ zabuhəu̯ ] prid. ( ú )
ki ima povečan obseg navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhel obraz ; biti zabuhel od pijače ; zabuhel je pod očmi, v obraz; prim. zabuhniti

zabuhlína -e ž ( í )
izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica

zabúhlost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost zabuhlega: težko dihanje in splošna zabuhlost bolnika / zabuhlost obraza

zabúhniti -em dov. ( ú ȗ )
postati po obsegu večji navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: obraz zabuhne od pijače ; pri vnetju ledvic veke zabuhnejo

zabúhnjen -a -o:
zabuhnjen obraz;

prim. zabuhel

zabúljiti -im tudi zabúljiti se -im se dov. , tudi zabuljíla (se) ( ú ȗ )
nepremično se zagledati: zravnal se je in nepremično zabuljil predse ; zabuljiti v daljavo / preh. zabuljil je oči vanjo
● ekspr. v strahu so ji zabuljile oči so se izbuljile

zabúljen -a -o:
ves večer je presedel, zabuljen v knjigo ; zabuljene oči

zabúnec -nca m ( ȗ )
etn. do kolen segajoče žensko vrhnje oblačilo iz belega sukna in brez rokavov: dekle v belih rokavcih in rdeče izvezenem zabuncu

zabúnkati -am dov. ( ȗ )
1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih
// ekspr. zabiti 2 , zatolči : srce mu je močneje zabunkalo
2. ekspr. zapraviti : denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo

zabúnkati se pog.
za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine

zabušànt -ánta m ( ȁ á )
nižje pog. kdor se izmika delu, lenuh: biti pijanec in zabušant ; zmerjati koga z zabušantom

zabušávanje -a s ( ȃ )
nižje pog. izmikanje delu, lenarjenje: povsod išče priložnost za zabušavanje

zabušávati -am nedov. ( ȃ )
nižje pog. izmikati se delu, lenariti: nič ne dela, samo zabušava ; zabušavati na račun drugih

zabútati -am dov. ( ū ȗ )
1. večkrat se s silo zadeti ob kaj: vrata so v vetru zabutala ob podboje
// ekspr. večkrat močno udariti: nekdo je zabutal po vratih
2. ekspr. dati močne, zamolkle glasove: v daljavi so zabutali topovi
● brezoseb., ekspr. v glavi ji je zabutalo začutila je topo, ritmično se ponavljajočo bolečino

zacapljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. nerodno iti, stopiti, navadno s kratkimi koraki: otročiček je hitro zacapljal za materjo

zacaríniti -im dov. , zacarínjen ( ī ȋ )
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: zacariniti blago, pošiljko

zacelína -e ž ( í )
agr. rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjenem mestu stebla ali veje po obrezovanju:

zacelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaceliti: zacelitev rane

zacelíti in zacéliti -im, in zacéliti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̄ )
nav. 3. os. narediti kaj celo, navadno rane: zaceliti rano z mazilom ; razjeda se noče zaceliti ; brezoseb. še zdaj se mu ni zacelilo / okleščena debla smrek so se že zacelila zarasla

zacéljen -a -o:
zaceljena rana

zaceljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zaceliti: rana je zaceljiva

zacélo prisl. ( ẹ̑ )
nar. vzhodno popolnoma , čisto : roka mu je zacelo odpovedala / njo sem komaj slišal, zacelo nič pa nisem slišal drugih

zacementírati -am dov. ( ȋ )
prekriti, zaliti s cementno malto: zacementirati razpoke / zacementirati gnojnično jamo zabetonirati
// publ. narediti kaj čvrsto, trdno: zacementirati svoj položaj

zacementíran -a -o:
zacementirana mnenja, načela

zacepetáti -ám dov. ( á ȃ )
večkrat slišno udariti z nogami ob tla: od jeze je zacepetal ; nestrpno zacepetati / med plesom je večkrat zacepetal z nogami

zacepíti in zacépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
zapičiti : zacepiti cepin v skalo

zaceptáti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. zacepetati : nestrpno zaceptati / med plesom je zaceptal z nogami

zaciciríkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z glasom ciciri: gozdni jereb je zacicirikal

zacímek -mka m ( ȋ )
zastar. zametek : prvi zacimek razdora

zacíncati -am dov. ( ȋ )
1. pog. za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zacincala sem, ali bi šla ali ne
2. zastar. zamajati se sem in tja: nekajkrat je nerodno zacincal, potem pa padel

zacingljáti -ám dov. ( á ȃ )
dati visoke, zveneče glasove: telefon je dvakrat zacingljal ; zvonček zacinglja / ekspr. voda je v tankem curku zacingljala v posodo cingljajoč stekla
// povzročiti visoke, zveneče glasove: zacingljati s cekini v žepu ; zacingljati z mošnjičkom

zacíniti -im dov. ( í ȋ )
zadelati, zaliti s kositrom: zaciniti posodo, ki pušča

zacínjen -a -o:
zacinjena cev

zacínkati -am dov. ( ȋ )
dati kratke, cingljanju podobne glasove: zvonček zacinka

zacmákati -am dov. ( ȃ )
z ustnicami in z jezikom dati nizke, nezveneče glasove: obliznil se je in zacmakal / zacmakati z jezikom

zacmériti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
lahno zajokati s tožečim glasom: otrok se je zacmeril

zacmévkati -am dov. ( ẹ̑ )
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi, navadno tožečimi: otrok je v spanju zacmevkal
// ekspr. tožeče reči: kaj bo pa zdaj, je zacmevkala

zacmíhati se -am se tudi zacmíhati -am dov. ( ī )
pridušeno, sunkovito zajokati: otrok se je zacmihal

zacmokáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z ustnicami in jezikom dati nizke, nezveneče glasove: izpil je in glasno zacmokal
2. dati cmokanju podobne glasove: razmočena prst je zacmokala ; brezoseb. pod nogami mu je zacmokalo

zacokláti -ám dov. ( á ȃ )
okorno, ropotaje iti, stopiti: otroci so zacoklali po brvi

zacopotáti -ám dov. ( á ȃ )
večkrat plosko stopiti, da se sliši glas cop: nerodno je zacopotal po hiši
// večkrat plosko, zamolklo udariti ob tla: sandale so pri vsakem koraku lahno zacopotale

zacóprati -am dov. ( ọ̑ )
pog. začarati : zacoprati kravo, da ne daje mleka ; zacoprati drevo v grad

zacópran -a -o:
zacoprana hrana ; danes gre vse narobe, kot bi bilo zacoprano

zacurljáti -ám dov. ( á ȃ )
steči, spolzeti v tankem curku: iz rane mu je zacurljala kri

zacvénkati -am in zacvênkati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
zacvenketati : kovanci so zacvenkali / zacvenkal je z drobižem

zacvenketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
dati kratke, zveneče, kovinske glasove: v žepu so mu zacvenketali kovanci
// povzročiti kratke, zveneče, kovinske glasove: zacvenketati z drobižem

zacvenkljáti -ám dov. ( á ȃ )
zacvenketati : drobiž je zacvenkljal / zacvenkljati s kovanci

zacvèsti tudi zacvestì -cvetèm, in zacvêsti -cvêtem [ zacvəsti in zacvesti ] dov. , zacvèl zacvelà in zacvêla in zacvetèl zacvetlà in zacvêtel zacvêtla ( ə̀ ȉ ȅ; é ) navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete: drevje zacvete in odcvete ; z zvončki zacvetejo tudi trobentice
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: po bolezni je kmalu spet zacvela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po krizi trgovina hitro zacvete
// pojaviti se v veliki meri: zacvelo je zanimanje za klasično glasbo
// pojaviti se sploh: na licu mu zacvete nasmeh
● ekspr. od zadrege zacvesti v obraz zardeti

zacvetéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. narediti cvet, cvete: vrtnice so zacvetele ; sadno drevje je letos pozno zacvetelo / ekspr. po dežju je vrt zacvetel
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: v novem okolju je spet zacvetela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: posestvo je končno zacvetelo
// pojaviti se v veliki meri: prodaja je spet zacvetela / med njima je zacvetela ljubezen
// pojaviti se sploh: na obrazu ji je zacvetela rdečica
4. ekspr., navadno z dajalnikom izraža, da postane kdo deležen kakega stanja: končno nam je zacvetela sreča
● ekspr. zacveteti v obraz zardeti

zacvíliti -im dov. , zacvilíla tudi zacvílila ( í )
1. oglasiti se z zelo visokim glasom: miš, pes zacvili / ženske so preplašeno zacvilile
// dati cviljenju podoben glas: vrata so zacvilila ; zavore močno zacvilijo
2. slabš. (polglasno) zajokati: pred vrati je nekaj zacvililo ; otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili
● ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese

zacvrčáti -ím dov. ( á í )
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi: lastovka zacvrči in odleti ; od časa do časa je zacvrčal škržat
// dati cvrčanju podobne glasove: v ponvi zacvrči mast ; brezoseb. na ognjišču je zacvrčalo

zacvréti -cvrèm dov. , zacvŕl ( ẹ́ ȅ )
dati kako živilo v vročo maščobo, da se scvre: v olje je zacvrla čebulo, koščke slanine

zacvŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
dati ostre, pokljajoče glasove: deska je zacvrkala in se prelomila

zacvrkotáti -ám dov. ( á ȃ )
zacvrkutati : papiga zacvrkota / lesene stopnice so zacvrkotale

zacvrkútati -am dov. ( ū )
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kanarček je glasno zacvrkutal
// dati cvrkutanju podobne glasove: stopnice so zacvrkutale

zacvrlíkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi; zacvrčati : v travi zacvrlika muren

začadíti se -ím se in začáditi se -im se tudi začadíti -ím tudi začáditi -im dov. , začádil (se) ( ī í; ā ȃ )
knjiž. zakaditi se: petrolejka se je začadila

začáranec -nca m ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju kdor je začaran: odčarati začaranca
2. ekspr. kdor je zelo prevzet, očaran: glasbeni začaranci

začáranje -a s ( ȃ )
glagolnik od začarati: rešiti koga iz začaranja / začaranje v ježa

začáranost -i ž ( ȃ )
po ljudskem verovanju stanje začaranega: začaranost ljudi, živali

začárati -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je začarala, zato se samo smeje
// s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: začarati princa v žabo
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je čisto začarala / njena lepota jih je začarala

začáran -a -o
1. deležnik od začarati: začarano mesto ; to bitje je začarano ; gledala sta se kakor začarana
2. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: rešiti se iz začaranega kroga ; biti ujet v začarani krog ; vrteti se v začaranem krogu / začarani krog misli