z 1 -- in -ja [ zə̀ zə̀ja in zé zêja ] m ( ə̏; ẹ̄ ē )
štiriindvajseta črka slovenske abecede: napisati z ; veliki Z ; zveza dveh z ; trije z-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: z je pripornik

z 2 predl. , pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž
I. z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti stran
a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave ; val je vse odplavil s krova ; pasti z mize, s strehe ; vzeti knjigo s police ; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa ; zlesti s konja ; sneti puško z rame ; zbrcati odejo s sebe
b) od površine: umakniti se s ceste, poti ; vstati z ležišča ; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela ; vse je teklo z njega
c) od kod sploh: oditi z doma ; prišli so z vseh koncev, strani ; s severa je pihala burja ; ogenj se je širil s strehe na streho ; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca ; poročati z razstave ; vračati se s sprehoda ; pren. odstaviti koga s položaja ; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike ; gledati na kaj z ekonomskega stališča ; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
II. z orodnikom
1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom ; pokriti streho z opeko ; pisati s svinčnikom ; umiti se z mrzlo vodo ; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom ; voziti s preveliko hitrostjo ; prodajati z izgubo ; premagati nasprotnike z lahkoto ; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno ; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom ; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem ; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom ; lepo so ravnali z njim ; imeti potrpljenje z učenci ; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili ; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom ; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati / spoznanje ga je navdalo z grozo / Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvaško / imeti dobre odnose z mnogimi državami ; živahna trgovina z Italijo
4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino ; plesala je s fantom ; peljati se s kom v dvigalu ; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički ; prodati kravo s teletom
5. za izražanje prisotnosti
a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo ; deklica s črnimi kitami ; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino ; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
b) vsebine: vreča z apnom ; revija z ilustracijami ; košarica s kruhom ; rezervirati sobo z dvema posteljama ; skleda z žganci
c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico ; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi ; z nočjo se jih je spet lotil strah ; brati se je naučila s petimi leti ; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma ; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo ; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino ; s stricem je zelo hudo
ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo ; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano ; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal ; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja ; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem ; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga ; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti ; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo ; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo ; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj ; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden ; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka ; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati ; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene ; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj ; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom ; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden ; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo ; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče ; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale ; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da ; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo ; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti ; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem ; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro ; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil ; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno ; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je ; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno ; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno ; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno ; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
biol. razmnoževanje z delitvijo ; šah. igrati z belimi, črnimi figurami ; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak ; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike

z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [ in se ] predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti s česa, od kod, kam: zbezati iz koša ; zbiti klobuk z glave ; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
b) druženja, kopičenja: zbiti deske ; zbrati, zgrabiti seno ; zliti skupaj, zrasti se
c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti
č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti
e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti
f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz

za 1 prisl.
izraža soglasje, pritrditev: biti, govoriti za ; glasovati za / dobro premisliti vse, kar govori za in proti ; ekspr. nekateri so za, drugi proti / glasovi za ; dokazi za in proti ; sam.:, ekspr. ob številnih proti je pričakoval vsaj kakšen za

za 2 predl. , v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- ( ȃ )
I.
z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije ; domov je prišla še za dne podnevi ; že za mladosti je težko živel v mladosti ; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
II. s tožilnikom
1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot ; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
// za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas ; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk
2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj ; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / star. odpotoval je za Pariz v Pariz
3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede ; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico ; bati se za koga ; vleči za lase ; privezati konja za ograjo ; izvedeti za novico, resnico ; glasovati za predlog ; stresla ga je za ramo ; prijeti se za rob mize ; potegniti, pog. pocukati za rokav ; držati se za roke ; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj ; zanimanje za koga
// za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar ; prositi za miloščino, podporo ; bojevati se za oblast, svobodo ; poskrbeti za red / prošnja za podporo
4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo ; izvoliti, razglasiti za predsednika ; hoteti, imeti koga za prijatelja ; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar ; za ta letni čas je razmeroma mrzlo ; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno ; s tem zanj še ni konec težav
// za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve ; len za hojo, pisanje ; dovzeten za kaj ; biti trden za svoja leta ; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo
6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega ; veljati za poštenjaka ; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno ; razglasiti listino za neveljavno
7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje ; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago ; dobiti za darilo ; klop ima tudi za ležišče ; boj za obstanek ; telica bo za pleme ; krompir za seme ; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav / svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju ; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo ; pripravljati se za na pot ; knjige za na razstavo ; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano ; zbuditi otroka za v šolo
8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico ; vzeti koga za moža ; najeti za pomočnico / šol. žarg. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo ; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati ; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni ; odpotovali so za ves teden ; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek ; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj ; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
// za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto ; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro ; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
// star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez 2 : solata bo za nekaj dni zunaj ; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam
11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero ; honorar za članek ; zaboj za drva ; prostor za kadilce ; spored za nedeljo ; kupiti lak za nohte ; ukrepi za omejevanje uvoza ; učbenik za osmi razred ; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino ; bežati, teči kakor za stavo ; nekaj je govoril sam zase po tiho / ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza ; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo ; naseliti se za stalno ; za trdno skleniti zatrdno / za dobro vzeti
13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal ; nimaš se za kaj bati ; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič ; biti kaznovan za krajo ; za to me je hotela tožiti ; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
14. za izražanje mere: umakniti se za korak ; biti za ped manjši ; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda ; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov ; biti močen za dva ; reka je narasla za dvajset centimetrov ; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan ; imeti denar za sproti ; povečati za štirikrat ; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata ; prodajati šmarnico za cviček ; zamenjati travnik za njivo ; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
zal. za založbo Peter Novak
16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično ; bankovec za sto evrov / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede ; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor ; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo ; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
III. z orodnikom
1. za izražanje položaja
a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt ; postaviti se, teči za kom ; otroci so stali v vrsti za materjo ; riba se je pognala za mušico ; izginiti za ovinkom ; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami ; zadaj za vasjo je igrišče
b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek ; sedeti za mizo ; za reko raste jelševje
2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost ; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč ; za torkom je sreda / za slavnostnim govornikom je nastopil tamburaški orkester / najhujše je že za nami ; za seboj je imel dolgo pot ; zapreti vrata za seboj
4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro ; v boju je padel mož za možem ; pila je počasi, požirek za požirkom ; voz za vozom se je izgubljal v temi
5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom ; nositi obleko za sestro
6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
a) ki naj se spozna, zazna; po 2 : poizvedovati, povpraševati za kom ; pogledati za vremenom kakšno je vreme
b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom ; hudo mu je za materjo
7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo ; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo ; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna ; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno ; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev ; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne ; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj ; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj) ; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden ; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo ; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo ; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje ; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost ; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka ; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju ; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga ; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije ; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega ; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ; ekspr. jesti za tri zelo veliko ; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo ; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna ; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen ; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame) ; pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora ; pog. imaš za posoditi tisoč evrov lahko posodiš ; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno ; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času ; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti ; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je ; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven ; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan ; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič ; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit ; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati ; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost ; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa , zagotovo , zamlada , zatrdno ipd.

za... ali zà... predpona ( ȁ )
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja za kaj: zaiti, zaostati / zagraditi, zajeziti / zapogniti, zavihati
b) usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več: zagladiti, zamazati / zasnežiti
c) usmerjenosti dejanja v notranjost česa tako, da kaj tam s svojim delom ostane: zadreti, zasaditi / zaglodati se, zajesti se
č) odklona od prave poti, mere: zabloditi, zaiti / zadeliti se, zagovoriti se / zasedeti se
d) izgube, porabe česa: zakockati, zapiti
e) časovne omejenosti dejanja: zacincati / zacepetati, zahlastati
f) začetka dejanja: zagospodariti, zajokati, zavladati
g) same dovršnosti: zakikirikati, zakričati / začutiti, zaželeti / zapisati, zaščititi
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zagovor, zajedav, zapis
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zadoben, zamejstvo, zatilje

zaájati -am dov. ( ā )
otr. zaspati : ne jokaj, raje lepo zaajaj

zaapnênje -a s ( é )
poapnenje : zaapnenje žil

zaapnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
prepojiti se s kalcijevim karbonatom; poapneti : žile so mu zaapnele

zaárati -am dov. ( ā )
dati aro za kaj: zaarati hišo

zabádanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabadati: zabadanje risalnih žebljičkov v mehko podlago

zabádati -am nedov. ( ȃ )
s sunki, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / zabadati mehur z votlo iglo
// s sunki, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabadati bucike v blazinico, da se ne izgubijo / čebele zabadajo žela v telo napadalca
v to zadevo ti ni treba zabadati nosu vtikati ; ekspr. zabadati v koga oči, pogled ostro, strogo ga gledati

zabádava prisl. ( ȃ )
zastar. zaman : vsa prizadevanja, da bi ju spravila, so bila zabadava / dati, delati kaj zabadava zastonj

zabalínati -am dov. ( ȋ )
ekspr. z balinanjem nekoristno porabiti: celo popoldne je zabalinal

zabalíncati -am dov. ( ȋ )
nar. zabalinati : več ur je zabalincal

zabarantáti -ám dov. ( á ȃ )
1. pog. s pogajanjem za ceno zamenjati: suknjič je zabarantal za vrečo moke / če bo stiska, uro lahko zabaranta proda, zamenja za kaj drugega
2. star. s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti: zabarantal je vse svoje premoženje

zabarikadírati -am dov. ( ȋ )
z namestitvijo barikade, barikad narediti, da kaj ni prehodno, dostopno: zabarikadirati cesto, ulico / ekspr. zabarikadirati vrata z omaro
// z namestitvijo česa kam zapreti, zavarovati: zabarikadirati okna

zabárvati -am dov. ( ȃ )
obarvati : snov je vodo rdečkasto zabarvala ; nebo se je modro zabarvalo / mrzel zrak ji je zabarval lica / skladatelj je skladbo romantično zabarval

zabásati -bášem tudi -básam dov. , tudi zabasájte; tudi zabasála ( á ȃ ) pog.
1. zatlačiti : zabasati srajco za hlače
2. zamašiti : zabasati špranje s papirjem / blato je zabasalo odtok / cev se je zabasala
3. zapolniti : sobo so zabasali s pohištvom

zabasírati -am dov. ( ȋ ) pog.
1. zapeti z basom: zabasirati zadnjo kitico pesmi
2. reči, povedati z basom: na vsako vprašanje je nekaj jezno zabasiral / ali bo že mir, je glasno zabasiral

zabáva -e ž ( ȃ )
1. kar koga zabava: potrebni so počitka in zabave ; iskati, pogrešati zabavo ; poskrbeti za zabavo ; različne oblike zabave ; imeti psa za družbo in zabavo / lov mu je v največjo zabavo / ekspr., v povedni rabi: potovanje po naših cestah je sploh posebna zabava ; to je bila zabava, ko so se po dolgih letih spet srečali
2. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: zabava se je končala ; prirediti zabavo ; hoditi na zabave, po zabavah ; novoletna, pustna zabava ; zabava na prostem / domača zabava zasebna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s plesom
3. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: po kosilu se je razvila sproščena zabava ; nastopom je sledila prosta zabava / prijetno zabavo vam želim
4. v prislovni rabi, navadno v zvezi z v, za izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom: s slikanjem se ukvarja bolj za zabavo / vse jim je le v zabavo

zabavalíšče -a s ( í )
star. zabavišče : zabavališče z vrtiljaki

zabávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabavati: za zabavanje družbe sposoben človek / trudni od zabavanja so se vračali domov

zabávati -am nedov. ( ȃ )
delati, povzročati, da je kdo duševno sproščen, dobro razpoložen: zabaval jih je znan humorist ; zabavati družbo s pripovedovanjem šal ; dobro zabavati
// delati, povzročati, da kdo prijetno preživi čas in se ne dolgočasi: zabava nas opazovanje pristaniškega vrveža ; zabavati otroke z branjem pravljic / na prireditvi jih je zabaval plesni orkester jim igral za zabavo
// s svojimi lastnostmi vzbujati komu ugodje, zadovoljstvo: prepir ga je zabaval, ne pa jezil ; razplet dogodkov jih je zelo zabaval

zabáven -vna -o prid. , zabávnejši ( á ā )
1. ki povzroča duševno sprostitev, dobro razpoloženje: zabaven dogodek ; zabavna zgodba / opera z zabavno vsebino / zabaven pripovedovalec ; v družbi ni preveč zabaven
2. ki je namenjen duševni sprostitvi, ustvarjanju dobrega razpoloženja: zabavna radijska oddaja ; zabavne prireditve ; zabavna ilustrirana revija / zabavni ansambel ; veliki zabavni orkester ; zabavni tisk ; kulturno-zabavni program ; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
3. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko manj zahteven: zabavna literatura / resna in zabavna glasba

zabavežêljen -jna -o prid. ( é ē )
željen zabave: zabaveželjna ženska

zabavežêljnost -i ž ( é )
lastnost zabaveželjnega človeka: zabaveželjnost mladih ljudi

zabávica -e ž ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od zabava: po večerji je bila zabavica

zabavílja -e ž ( í )
zastar. vzgojiteljica : otroke v parku so nadzirale zabavilje

zabavíšče -a s ( í )
kraj, lokal za zabavo: postaviti, urediti zabavišče ; iti v zabavišče ; zabavišče z vrtiljaki / nočno zabavišče nočni lokal / spremeniti gledališče v zabavišče

zabavíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zabavišče: zabaviščne naprave / urediti zabaviščni prostor ; zabaviščna mestna četrt / zabaviščni park zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami

zabavíški -a -o prid. ( ȋ )
zabaviščen : zabaviška četrt mesta / zabaviški park zabaviščni park

zabávkati -am dov. ( ȃ )
lov. na kratko se oglasiti: v gozdu je zabavkala lisica

zabavljáč -a m ( á )
slabš. zabavljivec : verjeti zabavljaču

zabávljanje -a s ( á )
glagolnik od zabavljati: zabavljanje ga je razjezilo ; glasno zabavljanje čez vlado

zabavljáški -a -o prid. ( á )
slabš. zabavljiv : zabavljaško govorjenje

zabavljáštvo -a s ( ȃ )
slabš. zabavljivo govorjenje, ravnanje: z zabavljaštvom problema ne boste rešili

zabávljati -am nedov. ( á )
1. posmehljivo, zbadljivo govoriti o čem kaj slabega: v pijanosti rad zabavlja ; saj ne zna drugega, samo zabavlja / zastar. zabavljati vinu čez vino ; zabavljati zaradi plač ; zabavljati čez postrežbo ; zastar. zabavljati na politiko čez politiko
2. zastar. zabavati : s svojo zgovornostjo jih je celo pot zabavljal / zabavljati se v veseli družbi

zabavljíca -e ž ( í ) knjiž.
1. posmehljiva, zbadljiva beseda ali misel: na njegov račun so izrekli mnogo zabavljic ; niso se zmenili za zabavljice ; duhovite zabavljice
2. pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: napisati, povedati zabavljico ; ostra zabavljica
knjiž. Prešernova zabavljica Nova pisarija satira

zabavljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) zabavlja: zabavljiv človek / zabavljiv izraz v očeh posmehljiv, zbadljiv
knjiž. Prešernovi zabavljivi napisi epigrami, puščice

zabavljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. kdor (rad) zabavlja: zavrniti zabavljivca

zabavljívka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki (rada) zabavlja: njegova žena je zabavljivka in prepirljivka
2. knjiž. pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: brati vesele zabavljivke ; zapeti zabavljivko

zabavljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zabavljivega človeka: zabavljivost ga je minila / s humorjem in zabavljivostjo ocenjevati politične dogodke

zabávnež -a m ( ȃ )
ekspr. zabaven človek: zanimiv zabavnež

zabávnik -a m ( ȃ )
1. časopis, revija z zabavno, razvedrilno vsebino: bere samo stripe in zabavnike
2. knjiž. kdor zabava: bil je dober pevec in zabavnik občinstva

zabávništvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki organizira prireditve ali proizvaja zlasti filmske, glasbene, televizijske izdelke za množično zabavo: ukvarjati se z zabavništvom ; glasbenik se je uveljavil v svetu zabavništva

zabávnoglásben -a -o prid. ( ā-ȃ )
nanašajoč se na zabavno glasbo: zabavnoglasbeni ansambli / zabavnoglasbena oddaja

zabávnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zabavnega: presenetil jih je s svojo zabavnostjo in živahnostjo / zabavnost gledališkega dela

zabebljáti -ám [ zabəbljati in zabebljati ] dov. ( á ȃ )
1. nerazločno reči, povedati: v spanju je nekaj zabebljal
2. slabš. reči , povedati : kako čudovito, so zabebljali vsi hkrati

zabégati -am dov. ( ẹ̑ )
begajoč iti, premakniti se: zabegati od vrat k oknu ; zabegala je po sobi in vzdihovala ; zabegali so v smeri glasu / posedli so in zabegali z očmi drug po drugem

zabeketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglasiti se z glasom be: ovca zabeketa

zabél -i ž ( ẹ̑ )
nar. vzhodno zabela : zabeli jim je zmanjkalo

zabéla -e ž ( ẹ̑ )
vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem: porabiti veliko zabele ; zabela na žgancih / za zabelo uporablja mast ali maslo

zabeléti -ím nedov. , zabéli ( ẹ́ í )
knjiž. postati bel, svetel: lasje so mu kmalu zabeleli

zabeléžba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od zabeležiti: po zabeležbi imen je poročilo oddal ; podatki, vredni zabeležbe
// beležka : delati si zabeležbe

zabeleževáti -újem nedov. ( á ȗ )
zapisovati : zabeleževati izdatke ; zabeležuje si, kar govorijo

zabeléžiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. zapisati : zabeležiti vprašanje ; zabeležiti si podatke / publ. dogajanje, ki ga je zabeležila kamera
2. publ. ugotoviti , opaziti : v podjetju so zabeležili padec proizvodnje / moštvo je zabeležilo že tretjo zmago doseglo

zabeléžka -e ž ( ẹ̑ )
kratek zapisek, opomba; beležka : delati si zabeležke ; stenografske zabeležke ; zabeležke s potovanja

zabelíti in zabéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
dodati jedi maščobo: zabeliti jed ; zabeliti z ocvirki / zabeliti solato z oljem in kisom ; pren. zabeliti pogovor z duhovitostmi
ekspr. zabeliti komu kakšno odgovoriti, povedati mu kaj ostrega, duhovitega

zabelíti se in zabéliti se -im se dov. ( ī ẹ́ )
1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra
2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili

zabentíti -ím dov. , zabéntil ( ī í ) ekspr.
1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu
2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil

zabesedíčiti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. začeti govoričiti: zabesedičil je nekaj o višjih interesih / da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila spregovorila, rekla

zabesedováti -újem tudi zabesédovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ̑ )
knjiž. začeti se pogovarjati: zabesedovali so o zadnjih dogodkih

zabesnéti -ím dov. , zabêsni in zabésni ( ẹ́ í )
1. v dejanju pokazati svoj bes: zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal
2. ekspr. nastopiti z veliko silo: boj je zabesnel ; pren. v njem je zabesnel vihar ljubosumja

zabetonírati -am dov. ( ȋ )
1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami ; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje
2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo ; zabetonirati vodnjak
3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi
4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo
5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale
6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča
publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati

zabévskati -am tudi zabêvskati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je nekajkrat zabevskal in utihnil ; pren. v daljavi je zabevskal mitraljez
2. slabš. zadirčno reči, povedati: v odgovor je nekaj zabevskal / kaj se dogaja, je zabevskal

zabíčati -am dov. ( ī ȋ )
ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati ; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal

zabičávati -am nedov. ( ȃ )
zabičevati : otrokom so zabičavali, naj bodo pri miru

zabičevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabičevati: dovolj jim je zabičevanja, da se ne sme nič spremeniti

zabičeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje ; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval
ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval

zabíčiti -im dov. ( ī ȋ )
star. zabičati : sinovom je zabičil, da zemlje ne smejo prodati ; zabičil mu je, naj molči

zabijáč -a m ( á ) grad.
1. priprava v obliki klade na zabijalu: velik zabijač
2. naprava za zabijanje pilotov; zabijalo : delati pri zabijaču / parni zabijač / zabijač za zabijanje pilotov

zabijálec -lca [ zabijau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj zabija: zabijalec žebljev
grad. zabijalec pilotov

zabijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zabijanje: zabijalno orodje / zabijalna cev, zagozda

zabijálo -a s ( á )
grad. naprava za zabijanje pilotov: motorno zabijalo ; ogrodje zabijala

zabíjanje -a s ( í )
glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja

zabíjati -am nedov. ( í )
1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde ; zabijati žeblje v deske
grad. zabijati pilote
2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami
3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto
4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval
5. slabš. zapravljati : še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal ; večere zabija po gostilnah
6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal

zabíksati -am dov. ( í )
pog. zapraviti : vse kar zasluži, zabiksa

zabíncati -am dov. ( ȋ )
nar. vzhodno zabrcati : konj je jezno zabincal / zabincati z nogami

zabingljáti -ám dov. ( á ȃ )
viseč na čem se zazibati: zaradi sunka ji je zabingljal obesek na verižici ; nepreh. z rokama se je prijel za drog in za hip zabingljal v zraku / sedel je na mizo in zabingljal z nogami
// zastar. zazvoniti , zazvončkljati : zvonec nad vrati je zabingljal

zabítež -a m ( ȋ )
slabš. omejen, neumen človek: to bi lahko vedel tudi največji zabitež

zábiti 1 -im dov. ( á )
star. pozabiti : očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo ; zabiti na dom

zabíti 2 -bíjem dov. , zabìl ( í ȋ )
1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo ; zabiti zagozdo v razpoko
2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev ; zabiti žogo čez travnik
3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo ; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
7. slabš. zapraviti : ves denar zabije ; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
8. ekspr. prebiti 2 , preživeti : veselo je zabil prosti čas ; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti ; dobro jih je zabil
pog. zabiti gol dati, doseči ; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

zabítje -a s ( ȋ )
glagolnik od zabiti zabijem: z zabitjem čepa zapreti sod

zabítost -i ž ( ȋ )
slabš. omejenost , neumnost : jeziti se zaradi njegove zabitosti

zablátiti -im dov. ( á ā ) knjiž.
1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo
2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno ; zablatiti tla v sobi

zablebetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal

zabledéti -ím dov. , zablédi tudi zablêdi ( ẹ́ í )
star. obledeti : napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti

zablefírati -am dov. ( ȋ ) pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega: v kočljivih položajih je znal zablefirati / poskušati zablefirati emocije

zablêjati -am dov. ( ē )
1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo
2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati

zableketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: ovca je zableketala

zablesketáti se -ám se tudi -éčem se tudi zablesketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
odbiti iskrečo se svetlobo: dragulj, rezilo se zablesketa ; v njenih očeh se je zablesketala solza

zablestéti se -ím se in zablestéti -ím dov. , zablésti (se) in zablêsti (se) ( ẹ́ í ) knjiž.
1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se , zalesketati se : po drevju so se zablestele dežne kaplje ; solze so se ji zablestele v očeh
2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze

zableščáti se -ím se tudi zableščáti -ím dov. , zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) ( á í )
1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale ; travnik se je zableščal od rose ; gora se zablešči v soncu
// močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce
2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze

zablísk -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči
2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja ; prvi zabliski zavesti

zablískati -am dov. , tudi zabliskájte; tudi zabliskála ( í )
1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska
publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih ; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati
2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč
3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu ; oči (se) mu zabliskajo od jeze
4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje
// za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza

zablískniti -em dov. ( í ȋ )
zablisniti : luč zabliskne / na nebu (se) zabliskne utrinek / solza (se) ji zabliskne v očeh / na ustnicah (se) ji zabliskne posmeh

zablísniti -em dov. ( í ȋ )
1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil
ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati
2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek
3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu
4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje
// za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek

zabliščáti se -ím se tudi zabliščáti -ím dov. ( á í )
star. zableščati se: v očeh so se ji zabliščale solze

zábljati -am nedov. ( á )
star. pozabljati : zabljati razočaranje ; zabljati na obljube / zabljati bolečine

zablóda -e ž ( ọ̑ )
1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo ; neodpustljiva zabloda ; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda ; moralne zablode mladih ljudi ; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod
2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi

zablodèl in zablodél -éla -o [ zablodeu̯ ] prid. ( ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́ )
1. ki je blodeč zašel: zablodeli popotniki ; zablodela žival / zadela ga je zablodela krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
2. knjiž. ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi, določenem okolju: usmeriti zablodelega človeka na pravo pot ; zablodela dekleta
knjiž. zablodela trditev zmotna, zgrešena; prim. zabloditi

zablodélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. zmotnost , zgrešenost : dokaz zablodelosti trditve

zablóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. zmoten , zgrešen : zablodno dokazovanje
knjiž. zablodna ženska razvratna, razuzdana

zablodíti in zablóditi -im dov. , zablójen in zablóden ( ī ọ́ )
1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd ; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh ; s pogledom so zablodili navzgor ; pren. misli so mu zablodile drugam
2. knjiž. zaiti : če ne poznaš poti, lahko zablodiš ; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel

zablokírati -am dov. ( ȋ )
1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: med racijo so zablokirali železniško postajo ; zablokirati mestno središče
2. zapreti za prehod: policija je zablokirala ceste / sneg je zablokiral gorske prelaze
3. nav. 3. os. prenehati se gibati, delovati: kolo je zablokiralo ; zaradi previsoke temperature motor lahko zablokira

zablúziti -im dov. ( ú ȗ ) pog.
1. z napačnim ravnanjem priti v slab, neugoden položaj: zabluziti odnos s starši ; zabluziti v šoli
2. nekoristno porabiti čas: cel dan je zabluzil
3. vsebinsko prazno in na predolg način povedati, napisati: v svojih blogih večkrat zabluzi
4. imeti spolni odnos brez namena trajnejše zveze: bila sem mu všeč in sva zabluzila

zabobljáti -ám dov. ( á ȃ )
dati glasove kot voda pri močnem vretju: voda v kotličku je zabobljala
ekspr. nekaj je zabobljal in umolknil sunkovito in nerazločno rekel, povedal

zabóbnati -am dov. ( ọ̑ )
udariti, zaigrati (na) boben: bobnarji so zabobnali ; preh. zabobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročiti votle glasove: zabobnati s prsti po mizi

zabobnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
dati močne, zamolkle glasove: tla so zabobnela pod njihovimi koraki ; brezoseb. v daljavi je votlo zabobnelo
// bobneč se premakniti: plaz je zabobnel v dolino / vlak je zabobnel čez most bobneč zapeljal / po krsti so zabobnele grude prsti bobneče udarile

zabobnína -e ž ( ī )
anat. bobnična votlina: zabobnina s slušnimi koščicami

zabòd -ôda tudi -óda m ( ȍ ó, ọ́ )
1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem
// dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod ; globok zabod

zabodljáj -a m ( ȃ )
1. glagolnik od zabosti: zabodljaj z nožem
// dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: umor z zabodljajem v srce
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: po vsem telesu so vidni zabodljaji

zabóga 1 člen. ( ọ̑ ) pog., v nikalnih stavkih
1. nikakor : njega zaboga ne boš pregovoril ; teh lusk zaboga ne spraviš stran
2. nikar 2 : reci mu, naj zaboga ne hodi ven ; če jih hočeš pridobiti, jih zaboga ne prestraši

zabóga 2 medm. ( ọ̑ ) ekspr.
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več ; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite ; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče ; zaboga, vse že vedo ; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga ; zaboga, kaj pa delaš ; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli ; zaboga, kako ti hodi

zabogatéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. obogateti : želel si je zabogateti ; zabogateti s trgovanjem ; na hitro zabogateti / mesto je zabogatelo

zabòj -ôja m ( ȍ ó )
posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje, embaliranje: izdelovati zaboje ; odpreti zaboj ; zbiti zaboj iz desk ; zabiti pokrov na zaboj ; zlagati knjige v zaboj ; kovinski zaboj ; zaboj s strelivom ; zaboj za drva, premog, sadje / zaboj piva
// vsebina zaboja: stresli so cel zaboj krompirja

zabojárna -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje zabojev: delati v zabojarni ; žaga in zabojarna

zabôjast -a -o prid. ( ó )
podoben zaboju: zabojasta omara / zabojasta oblika

zabójček in zabôjček -čka m ( ọ̑; ȏ )
manjšalnica od zaboj: delati zabojčke ; lesen zabojček ; zabojček za orodje ; zabojček s sadikami / kupiti zabojček cigar

zabójen -jna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na zaboj: zabojna vsebina / zabojni odpirač

zabójnik -a m ( ọ̑ )
1. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prevažati blago v zabojnikih
2. velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih orodij in naprav: v zabojnikih in prikolicah so nastanjeni ljudje, ki so v potresu izgubili domove / bivalni zabojnik ; gradbeni zabojnik
3. navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov: posebni zabojniki za ločeno zbiranje steklenih in papirnih odpadkov ; zabojnik za steklo / zabojnik za smeti

zabójniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zabojnik: zabojniški terminal ; zabojniška ladja / zabojniško naselje v katerem ljudje bivajo v zabojnikih

zabókati 1 -am dov. ( ọ̄ ọ̑ )
gozd. zadelati odprtine v oglarski kopi: zabokati kopo

zabókati 2 -am dov. ( ọ́ ọ̑ )
lov. na kratko se oglasiti: srnjak je zabokal

zaboléti -ím dov. , zabôlel ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. povzročiti bolečino: glava ga je zabolela ; od svetlobe so ga zabolele oči ; ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela / od hrupa so ga zabolela ušesa ; pren. zabolela sta jih sramota in krivica ; posmeh ga je v srce zabolel
2. brezoseb. začutiti bolečino: stisnil mu je roko, da ga je zabolelo ; zabolelo ga je pri srcu, v prsih

zabolščáti -ím tudi zabolščáti se -ím se [ zabou̯ščati ] dov. , zabôlšči (se); zabôlščal (se) ( á í )
nepremično, topo se zagledati: luči so ugasnile in gledalci so zabolščali na oder ; zabolščal je predse in umolknil ; ko je vstopila, so vsi zabolščali vanjo / z očmi je zabolščal v vrhove dreves

zabôsti -bôdem dov. , zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla ( ó )
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico ; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda ; pogledala me je, kot bi jo zabodel

zabôžjodélj medm. ( ō-ẹ̑ )
nar. koroško zaboga 2 : naredi že kaj, zabožjodelj

zabrána -e ž ( ȃ )
zastar. prepoved : kršiti zabrane

zabránati -am tudi zabranáti -ám dov. ( ā; á ȃ )
z brananjem zakriti: zabranati umetno gnojilo ; zabranati seme

zabraníti in zabrániti -im dov. ( ī á )
star. preprečiti : zabraniti škodo / zabraniti širjenje bolezni / zabraniti komu vstop v hišo / dramo je cenzura zabranila prepovedala

zabranjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
star. preprečevati : zabranjevati požare / zabranjevali so jim stike s sosedi prepovedovali

zabráti se -bêrem se dov. , stil. zaberó se; zabrál se ( á é )
zaradi zavzetega branja postati nedostopen, nezainteresiran za kaj drugega: zabral se je, da ni slišal zvonca

zabrazdáti -ám dov. ( á ȃ )
1. iti, stopiti v kaj rijoč, mešajoč z rokami, nogami: otroci so zabrazdali po vodi
2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabrazdati s prsti po blatu / zabrazdati z žlico po juhi za mesom
zastar. zabrazdati komu čast umazati, prizadeti

zabrázditi -im dov. ( á ȃ ) knjiž.
1. pri oranju zaiti kam; zaorati : zabrazdil je v tujo njivo
2. narediti brazdi podobne zareze: skrbi so ji zabrazdile obraz

zabrazgotíniti se -im se dov. ( í ȋ )
nav. 3. os., med. zaceliti se tako, da nastane brazgotina: rana se je zabrazgotinila

zabrazgotínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od zabrazgotiniti se: zabrazgotinjenje površine rane

zabrbljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. ekspr. hitro, nerazločno reči, povedati: zabrbljati nekaj besed / kaj želite, je zabrbljal
2. dati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete je veselo zabrbljalo
3. dati glasove kot voda pri vretju: voda v loncu je zabrbljala / zračni mehurji v vodi so zabrbljali

zabrbotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. dati glasove kot voda pri vretju: v kotličku je zabrbotala voda
2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: namesto odgovora je nekaj zabrbotal

zabrbráti -ám dov. ( á ȃ )
1. dati glasove kot voda pri vretju: v sodih je zabrbral sadjevec / po vodi so zabrbrali mehurčki
2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: v polsnu je nekaj zabrbral

zabŕcati -am dov. ( )
večkrat suniti, udariti z nogo: otrok je veselo zabrcal / zabrcati z nogami

zabrčáti -ím dov. ( á í )
dati tresoč se glas: bobni so tiho zabrčali

zabrêdenec in zabredênec -nca m ( ȇ; é )
geogr. večja osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod; balvan : med zabredenci je rastlo robidovje

zabrékati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
postajati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noge mu zabrekajo ; od napora so mu začele zabrekati žile

zabrékel -kla -o [ zabrekəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: zabrekle veke ; žile na vratu so zabrekle / biti zabrekel v obraz zabuhel; prim. zabrekniti

zabreklína -e ž ( í )
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: otipati zabreklino na trebuhu

zabrékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
postati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noga je zabreknila ; zaradi zastoja krvi žile zabreknejo prim. zabrekel

zabrenčáti -ím dov. , zabrénči in zabrênči; zabrénčal in zabrênčal ( á í )
oglasiti se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha zabrenči / preh. tiho si je zabrenčal pesem mrmraje zapel
// dati živalskemu brenčanju podoben glas: zvonec na vratih je zabrenčal

zabrénkati -am dov. ( ẹ̑ )
s trzljaji zaigrati na glasbilo s strunami: zabrenkati veselo melodijo ; zabrenkal je na kitaro in zapel / zabrenkati na strune
ekspr. zabrenkati na čustveno struno poskusiti vplivati na čustva; reči, povedati čustveno ; ekspr. zdaj bomo zabrenkali na druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače ; ekspr. zmeraj zna zabrenkati na pravo struno najti pravi način

zabrenketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
zarožljati , zažvenketati : orožje je zabrenketalo

zabrêsti -brêdem dov. , zabrêdel in zabrédel zabrêdla, stil. zabrèl zabrêla ( é )
1. iti, stopiti v vodo, v kaj ovirajočega: sezuli so si čevlje in zabredli v reko ; zabredli so po blatu
2. ekspr. zaiti : na poti domov so zabredli ; zaradi megle so zabredli v močvirje ; v to samoto le redkokdo zabrede / v takih okoliščinah mlad človek hitro zabrede / zabresti v težave / zabresti v duševno krizo
ekspr. daleč je zabredel moralno, gospodarsko je zelo propadel ; ekspr. zabresti v dolgove zelo se zadolžiti

zabrís -a m ( ȋ )
glagolnik od zabrisati: zabris sledov

zabrísanost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zabrisanega: zabrisanost napisa / njegovim izjavam očitajo zabrisanost nejasnost, nedoločenost

zabrísati -bríšem dov. , tudi zabrisála ( í ȋ )
1. narediti, povzročiti, da je kaj
a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis ; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo ; čas je zabrisal razlike v vzgoji
b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari
2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi ; zločinec je zabrisal vse sledove
3. ekspr. vreči , zagnati : zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustiti
pog. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil

zabrisávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. zabrisovati : veter zabrisava stopinje v snegu / megla je zabrisavala obrise gor

zabrisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zabrisovati: zabrisovanje slike ; čopič za zabrisovanje / zabrisovanje meja med realnim in simbolnim / uspešno zabrisovanje napak, sledov

zabrisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da je kaj
a) manj vidno, opazno: veter sproti zabrisuje sledove v snegu ; s pudrom zabrisuje gube na obrazu / zabrisovati mejo med resničnostjo in domišljijo
b) manj jasno, razločno: megla zabrisuje obrise predmetov / zabrisovati bistvo problema
2. delati, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: hiteli so zabrisovati dokaze o svoji krivdi

zabríti -bríjem dov. , zabrìl in zabríl ( í ȋ )
rezko zapihati: proti večeru je zabril mrzel veter ; brezoseb. s severa je zabrilo

zabrízgati -am dov. ( ȋ )
izteči, izliti se v močnem curku: iz žile je zabrizgala kri / izpod koles je zabrizgal voden sneg

zabrléti -ím dov. ( ẹ́ í )
zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti: petrolejka je zabrlela in ugasnila

zabrlízgati -am dov. ( ī )
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: sprevodnik je zabrlizgal in vlak je odpeljal ; zabrlizgati na piščalko, prste ; oglušujoče zabrlizgati
2. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva je zabrlizgala
// oglasiti se s takimi glasovi: v skalovju je zabrlizgal gams

zabrlízgniti -em dov. ( í ȋ )
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: zabrlizgnil je, da jih je opozoril ; zabrlizgniti na prste
2. dati visok, oster glas: vlak je zategnjeno zabrlizgnil ; brezoseb. v pristanišču je oglušujoče zabrlizgnilo
// oglasiti se s takim glasom: gams je zabrlizgnil

zabrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati enakomerno se tresoč glas: struna zabrni ; žice zabrnijo v vetru / zvonec je zabrnel in utihnil / ekspr. po vsej dolini so zabrnele kosilnice so začeli kositi s kosilnicami ; nad nami so zabrnela letala brneč se pojavila ; motor je zabrnel po cesti brneč zapeljal
2. nejasno se zaslišati: v daljavi so zabrneli zvonovi ; pren. v glavi mi je zabrnela znana melodija

zábrnik -a m ( á )
nav. mn., nar. vzhodno okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa 1 : prt, brisača z zabrniki

zabrníti in zabŕniti -em dov. ( ī ŕ )
zastar. obrniti : zabrniti konje / pri delu se zna zabrniti

zabrodíti -bródim dov. ( ī ọ́ )
1. iti, stopiti v kaj ovirajočega: zabroditi v vodo ; zabroditi do kolen v blato / zabroditi po plitvini
2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabroditi s prsti po vodi / zabroditi z žlico po juhi
3. ekspr. iti brez cilja, orientacije; zabloditi : popoldne smo zabrodili po starem delu mesta
ekspr. zabroditi v težave zaiti

zabŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. zakopati s kremplji, prsti: pes zabrska kost v zemljo / nastavil je pasti in jih zabrskal v sneg
2. ekspr. narediti nekaj gibov, dejanj, s katerimi se prizadevno išče, stika za čim: zabrskati po listinah / zabrskal je po predalu za ustreznim orodjem

zabrstéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. vzbrsteti : v toplem vremenu je drevje zabrstelo / popki zabrstijo se odprejo / v srcu so mu zabrstela nova čustva

zabrtvíti -ím dov. , zabŕtvil; zabrtvèn ( ī í )
teh. zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja; zatesniti : zabrtviti sod

zabrúndati -am dov. ( ȗ )
1. oglasiti se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved je zabrundal / zadovoljno zabrundati
2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: nekaj je zabrundal in odšel
3. preh. mrmraje zapeti: zabrundati (si) popevko

zabrusíti 1 in zabrúsiti -im dov. ( ī ú )
z nepravilnim brušenjem povzročiti, da rezilo ni ostro: zabrusiti nož ; zabrusiti žago

zabrusíti 2 in zabrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. ekspr. vreči , zagnati : zabrusiti kamen v okno ; šolsko torbo je zabrusil v kot
2. slabš. ostro, osorno reči, povedati: zabrusil mu je cel kup očitkov ; zabrusil jim je, da se nikogar ne boji ; nesramno, osorno zabrusiti / zabrusiti komu nazaj ostro, osorno odgovoriti
slabš. v brk, obraz kaj zabrusiti komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje

zabúbati se -am se dov. ( ū )
nar. zabubiti se: gosenice metuljev se zabubajo / zabubal se je v samoto / zabubati se v knjige

zabúbiti se -im se dov. ( ū ȗ )
1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi
2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje

zabúbljati se -am se nedov. ( ú )
spreminjati se v bubo: ličinka se je začela zabubljati

zabúbljenje -a s ( ȗ )
glagolnik od zabubiti se: po zabubljenju se ličinka spremeni v žuželko

zabúbljenost -i ž ( ȗ )
stanje zabubljenega: zabubljenost ličinke
ekspr. provincialna zabubljenost ozkost, zaprtost

zabučáti -ím dov. ( á í )
1. dati močne, zamolkle glasove: morje je zabučalo / orgle, zvonovi zabučijo ; brezoseb. po gozdu je zabučalo
2. ekspr. bučeč nastopiti, pojaviti se: zabučala je nevihta ; veter je zabučal okrog oglov / po dvorani je zabučal smeh

zabúhel -hla -o [ zabuhəu̯ ] prid. ( ú )
ki ima povečan obseg navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhel obraz ; biti zabuhel od pijače ; zabuhel je pod očmi, v obraz; prim. zabuhniti

zabuhlína -e ž ( í )
izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica

zabúhlost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost zabuhlega: težko dihanje in splošna zabuhlost bolnika / zabuhlost obraza

zabúhniti -em dov. ( ú ȗ )
postati po obsegu večji navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: obraz zabuhne od pijače ; pri vnetju ledvic veke zabuhnejo prim. zabuhel

zabúljiti -im tudi zabúljiti se -im se dov. , tudi zabuljíla (se) ( ú ȗ )
nepremično se zagledati: zravnal se je in nepremično zabuljil predse ; zabuljiti v daljavo / preh. zabuljil je oči vanjo
ekspr. v strahu so ji zabuljile oči so se izbuljile

zabúnec -nca m ( ȗ )
etn. do kolen segajoče žensko vrhnje oblačilo iz belega sukna in brez rokavov: dekle v belih rokavcih in rdeče izvezenem zabuncu

zabúnkati -am dov. ( ȗ )
1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih
// ekspr. zabiti 2 , zatolči : srce mu je močneje zabunkalo
2. ekspr. zapraviti : denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo

zabušànt -ánta m ( ȁ á )
nižje pog. kdor se izmika delu, lenuh: biti pijanec in zabušant ; zmerjati koga z zabušantom

zabušávanje -a s ( ȃ )
nižje pog. izmikanje delu, lenarjenje: povsod išče priložnost za zabušavanje

zabušávati -am nedov. ( ȃ )
nižje pog. izmikati se delu, lenariti: nič ne dela, samo zabušava ; zabušavati na račun drugih

zabútati -am dov. ( ū ȗ )
1. večkrat se s silo zadeti ob kaj: vrata so v vetru zabutala ob podboje
// ekspr. večkrat močno udariti: nekdo je zabutal po vratih
2. ekspr. dati močne, zamolkle glasove: v daljavi so zabutali topovi
brezoseb., ekspr. v glavi ji je zabutalo začutila je topo, ritmično se ponavljajočo bolečino

zacapljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. nerodno iti, stopiti, navadno s kratkimi koraki: otročiček je hitro zacapljal za materjo

zacaríniti -im dov. , zacarínjen ( ī ȋ )
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: zacariniti blago, pošiljko

zacelína -e ž ( í )
agr. rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjenem mestu stebla ali veje po obrezovanju:

zacelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaceliti: zacelitev rane

zacelíti in zacéliti -im, in zacéliti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̄ )
nav. 3. os. narediti kaj celo, navadno rane: zaceliti rano z mazilom ; razjeda se noče zaceliti ; brezoseb. še zdaj se mu ni zacelilo / okleščena debla smrek so se že zacelila zarasla

zaceljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zaceliti: rana je zaceljiva

zacélo prisl. ( ẹ̑ )
nar. vzhodno popolnoma , čisto : roka mu je zacelo odpovedala / njo sem komaj slišal, zacelo nič pa nisem slišal drugih

zacementírati -am dov. ( ȋ )
prekriti, zaliti s cementno malto: zacementirati razpoke / zacementirati gnojnično jamo zabetonirati
// publ. narediti kaj čvrsto, trdno: zacementirati svoj položaj

zacepetáti -ám dov. ( á ȃ )
večkrat slišno udariti z nogami ob tla: od jeze je zacepetal ; nestrpno zacepetati / med plesom je večkrat zacepetal z nogami

zacepíti in zacépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
zapičiti : zacepiti cepin v skalo

zaceptáti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. zacepetati : nestrpno zaceptati / med plesom je zaceptal z nogami

zaciciríkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z glasom ciciri: gozdni jereb je zacicirikal

zacímek -mka m ( ȋ )
zastar. zametek : prvi zacimek razdora

zacíncati -am dov. ( ȋ )
1. pog. za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zacincala sem, ali bi šla ali ne
2. zastar. zamajati se sem in tja: nekajkrat je nerodno zacincal, potem pa padel

zacingljáti -ám dov. ( á ȃ )
dati visoke, zveneče glasove: telefon je dvakrat zacingljal ; zvonček zacinglja / ekspr. voda je v tankem curku zacingljala v posodo cingljajoč stekla
// povzročiti visoke, zveneče glasove: zacingljati s cekini v žepu ; zacingljati z mošnjičkom

zacíniti -im dov. ( í ȋ )
zadelati, zaliti s kositrom: zaciniti posodo, ki pušča

zacínkati -am dov. ( ȋ )
dati kratke, cingljanju podobne glasove: zvonček zacinka

zacmákati -am dov. ( ȃ )
z ustnicami in z jezikom dati nizke, nezveneče glasove: obliznil se je in zacmakal / zacmakati z jezikom

zacmériti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
lahno zajokati s tožečim glasom: otrok se je zacmeril

zacmévkati -am dov. ( ẹ̑ )
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi, navadno tožečimi: otrok je v spanju zacmevkal
// ekspr. tožeče reči: kaj bo pa zdaj, je zacmevkala

zacmíhati se -am se tudi zacmíhati -am dov. ( ī )
pridušeno, sunkovito zajokati: otrok se je zacmihal

zacmokáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z ustnicami in jezikom dati nizke, nezveneče glasove: izpil je in glasno zacmokal
2. dati cmokanju podobne glasove: razmočena prst je zacmokala ; brezoseb. pod nogami mu je zacmokalo

zacokláti -ám dov. ( á ȃ )
okorno, ropotaje iti, stopiti: otroci so zacoklali po brvi

zacopotáti -ám dov. ( á ȃ )
večkrat plosko stopiti, da se sliši glas cop: nerodno je zacopotal po hiši
// večkrat plosko, zamolklo udariti ob tla: sandale so pri vsakem koraku lahno zacopotale

zacóprati -am dov. ( ọ̑ )
pog. začarati : zacoprati kravo, da ne daje mleka ; zacoprati drevo v grad

zacurljáti -ám dov. ( á ȃ )
steči, spolzeti v tankem curku: iz rane mu je zacurljala kri

zacvénkati -am in zacvênkati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
zacvenketati : kovanci so zacvenkali / zacvenkal je z drobižem

zacvenketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
dati kratke, zveneče, kovinske glasove: v žepu so mu zacvenketali kovanci
// povzročiti kratke, zveneče, kovinske glasove: zacvenketati z drobižem

zacvenkljáti -ám dov. ( á ȃ )
zacvenketati : drobiž je zacvenkljal / zacvenkljati s kovanci

zacvèsti tudi zacvestì -cvetèm, in zacvêsti -cvêtem [ zacvəsti in zacvesti ] dov. , zacvèl zacvelà in zacvêla in zacvetèl zacvetlà in zacvêtel zacvêtla ( ə̀ ȉ ȅ; é ) navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete: drevje zacvete in odcvete ; z zvončki zacvetejo tudi trobentice
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: po bolezni je kmalu spet zacvela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po krizi trgovina hitro zacvete
// pojaviti se v veliki meri: zacvelo je zanimanje za klasično glasbo
// pojaviti se sploh: na licu mu zacvete nasmeh
ekspr. od zadrege zacvesti v obraz zardeti

zacvetéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. narediti cvet, cvete: vrtnice so zacvetele ; sadno drevje je letos pozno zacvetelo / ekspr. po dežju je vrt zacvetel
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: v novem okolju je spet zacvetela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: posestvo je končno zacvetelo
// pojaviti se v veliki meri: prodaja je spet zacvetela / med njima je zacvetela ljubezen
// pojaviti se sploh: na obrazu ji je zacvetela rdečica
4. ekspr., navadno z dajalnikom izraža, da postane kdo deležen kakega stanja: končno nam je zacvetela sreča
ekspr. zacveteti v obraz zardeti

zacvíliti -im dov. , zacvilíla tudi zacvílila ( í )
1. oglasiti se z zelo visokim glasom: miš, pes zacvili / ženske so preplašeno zacvilile
// dati cviljenju podoben glas: vrata so zacvilila ; zavore močno zacvilijo
2. slabš. (polglasno) zajokati: pred vrati je nekaj zacvililo ; otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili
ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese

zacvrčáti -ím dov. ( á í )
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi: lastovka zacvrči in odleti ; od časa do časa je zacvrčal škržat
// dati cvrčanju podobne glasove: v ponvi zacvrči mast ; brezoseb. na ognjišču je zacvrčalo

zacvréti -cvrèm dov. , zacvŕl ( ẹ́ ȅ )
dati kako živilo v vročo maščobo, da se scvre: v olje je zacvrla čebulo, koščke slanine

zacvŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
dati ostre, pokljajoče glasove: deska je zacvrkala in se prelomila

zacvrkotáti -ám dov. ( á ȃ )
zacvrkutati : papiga zacvrkota / lesene stopnice so zacvrkotale

zacvrkútati -am dov. ( ū )
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kanarček je glasno zacvrkutal
// dati cvrkutanju podobne glasove: stopnice so zacvrkutale

zacvrlíkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi; zacvrčati : v travi zacvrlika muren

začadíti se -ím se in začáditi se -im se tudi začadíti -ím tudi začáditi -im dov. , začádil (se) ( ī í; ā ȃ )
knjiž. zakaditi se: petrolejka se je začadila

začáranec -nca m ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju kdor je začaran: odčarati začaranca
2. ekspr. kdor je zelo prevzet, očaran: glasbeni začaranci

začáranje -a s ( ȃ )
glagolnik od začarati: rešiti koga iz začaranja / začaranje v ježa

začáranost -i ž ( ȃ )
po ljudskem verovanju stanje začaranega: začaranost ljudi, živali

začárati -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je začarala, zato se samo smeje
// s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: začarati princa v žabo
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je čisto začarala / njena lepota jih je začarala

začása prisl. ( á )
knjiž. ob pravem času, pravočasno: začasa plačati račune ; priti začasa ; vrnila se je še začasa, da ga je videla; prim. čas

začásen -sna -o prid. ( á )
1. ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje: začasna izguba spomina ; začasne naloge ; začasno prenehanje spopadov / začasni uspehi kratkotrajni
// ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu: začasni mejni prehodi ; določiti začasno mejo ; začasno postajališče / začasni prebivalci
2. namenjen za uporabo krajše časovno obdobje: urediti začasno bivališče ; začasno zavetje / začasen izhod iz krize ; začasna rešitev
3. ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje: biti v začasnem priporu ; začasna uprava ; začasna zaposlitev ; skleniti začasno premirje / začasna vlada
// ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje: začasen ukrep ; začasni sklepi ; začasno potrdilo / začasna bilanca ; začasna odstranitev delavca z delovnega mesta
pravn. začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine ; šol. začasni učitelj nekdaj učitelj brez strokovnega izpita

začásnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost začasnega: začasnost vojaške zasedbe / začasnost mej / začasnost upravne določbe

začebljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. začeti čebljati: ko so prenehale peti, so spet začebljale / zjutraj so začebljali ptički
2. živahno in brezskrbno reči, povedati: stekla je za njimi in jim nekaj začebljala

začečkáti -ám [ začəčkati ] dov. ( á ȃ )
slabš. nerazločno, grdo zapisati: spodaj je začečkal svoj podpis

začêlen -lna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na začelje: začelni deli vojske / začelni prizidki ; začelna stena

začêliti -im in začelíti -čélim dov. ( é; ī ẹ́ )
les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagati ga na določeno dolžino: začeliti hlode

začêlje in začélje -a s , rod. mn. začêlij in začélij tudi začêlj in začélj ( ȇ; ẹ̑ )
1. zadnji, končni del skupine ljudi, živali: začelje kolone, sprevoda
2. zadnja stran stavbe: začelje palače / stavba stoji v začelju stare šole

začeméti -ím [ začəmeti ] dov. , začemì ( ẹ́ í )
ekspr. zadremati : od utrujenosti je začemel kar za mizo

začenčáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. z vsebinsko praznim govorjenjem nekoristno porabiti: začenčali smo tri ure

začénjanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od začenjati: pravočasno začenjanje del

začénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati ; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti
b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo ; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom ; začenjati z zidavo / predstave začenjajo ob osmih se začenjajo
c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež ; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova
// izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija ; gledališko sezono začenjajo z domačim delom

začepítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od začepiti: začepitev soda / začepitev steklenice / začepitev žile

začepíti -čépim in začépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
zamašiti s čepom: začepiti cev, sod / začepiti steklenico
// zamašiti sploh: začepiti luknjo v čolnu ; zvezali so ga in mu začepili usta / žila se začepi

začépljenje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od začepiti: začepljenje soda / začepljenje žile

začépnik -a m ( ẹ̑ )
priprava za zapiranje steklenic z zamaški: začepiti z začepnikom

začesáti -čéšem dov. , začêši začešíte; začêsal ( á ẹ́ )
s česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: začesati rese ; začesati lase na prečo ; začesati kodre nazaj

začêsniti -em in začesníti -čésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
zatrgati na mestu, kjer je kaj priraščeno: vihar je začesnil vejo
// ekspr. zalomiti , zatrgati : začesniti si noht / ob kljuki je začesnil žep natrgal, zatrgal

začétek -tka m ( ẹ̑ )
1. prvi trenutek obstajanja kakega
a) dela, dejavnosti: vstopili so po začetku predvajanja filma ; pot, ki jo opravi vozilo od začetka zaviranja ; znak za začetek tekmovanja / obdobje pred začetkom šolanja ; tekmovanje šahistov z začetkom ob osmi uri / pri tem delu smo šele na začetku smo ga šele začeli opravljati
b) dogajanja: začetek predstave, zasedanja ; do začetka prireditve manjka še deset minut
c) procesa: ugotoviti začetek bolezni, nosečnosti ; začetek propada
č) omejenega trajanja: določiti začetek počitnic / praznovati začetek novega leta
// temu trenutku najbližji del, obdobje obstajanja česa: neuspešen začetek šolanja / v začetku bolezni se pojavijo izpuščaji / sončen začetek avgusta ; filozofska smer z začetka dvajsetega stoletja / priprave so trajale od začetka leta do srede marca
2. prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začetek izdelave novega modela se je zavlekel ; slovesen začetek seje ; po neuspešnih začetkih se je gospodarstvo razmahnilo / sonet spada med njegove pesniške začetke ; zgodovina šolstva od začetkov do danes
3. kar je na prvem mestu v zaporedju delov
a) kakega dogajanja: začetek filma mu ni všeč, konec pa še manj ; dramatičen začetek pripovedi / raziskovati začetke človeške kulture
b) kake celote: na pamet znati začetke pesmi ; začetek stavka ; začetek telovadne vrste ; pesem spada na začetek zbirke / prebrati kaj od začetka do konca
4. točka, mesto, od koder ima kaj prostorsko razsežnost: začetek mišice, vretenca / začetek in konec črte sta označena
// del ob tej točki, tem mestu: v daljavi se je videl začetek gozda ; na začetku je teren poledenel
5. v prislovni rabi, s predlogom izraža
a) prvi trenutek, prvo obdobje obstajanja česa: od začetka je kazalo, da je trud zaman ; že na začetku je bil tak ; rana je bila v začetku videti hujša
b) da je povedano glede na potek dogajanja na prvem mestu: od začetka se je udeleževal pogovora, nato pa je utihnil ; za začetek so naročili pivo ; na začetku se je zelo bal ; v začetku se je vse treslo
začetek njegovega rodu je neznan izvor ; miti o začetku sveta nastanku ; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje ; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar ; petek – slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti
glasb. od začetka označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe da capo

začéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na začetek:
a) začetni del postopka, preiskave ; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo ; začetna dela za pravopis ; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne ; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna / začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem
b) bat se vrne v začetni položaj ; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni ; začetna cena na dražbi
c) začetni prizor drame ; začetni takti skladbe / začetni del dopisa ; začetna vrsta pletenja / začetni zlog ; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice
gastr. začetna jed prva jed na meniju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed ; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine ; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole ; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis ; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu

začéti -čnèm dov. , začél; nam. začét in začèt ( ẹ́ ȅ )
1. izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti
a) z nedoločnikom: začeti delati, govoriti, peti ; začeti korakati, plesati ; preštevati so jih začeli od leve proti desni / začeti hoditi v šolo ; začela se je oblačiti v črno ; v gledališču so začeli uprizarjati domača dela / tovarna je začela obratovati / začela ga je boleti glava ; začela je pihati burja ; rastlina je začela rasti ; brezoseb. začelo je deževati
b) z glagolskim samostalnikom: začeti izplačevanje dolga ; začeti pogovor / začeti študij / publ., z orodnikom začeti z delom, s poukom / predstava začne ob osmih se začne
c) elipt.: hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana ; začeti zdravniško prakso ; začeti novo vrsto pri pletenju / začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
2. narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako dejavnostjo: komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako / sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom ; začeti sodno obravnavo z zaprisego prič / sliko je začel, ni je pa končal ; pomembno je, kako boste stvar začeli / elipt.: pa zapojmo. Kdo bo začel ; radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti
// izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: govor je začel s spodbudnimi besedami ; gledališko sezono so začeli z domačim delom / začeti stavek z veliko začetnico napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico ; toliko je dela, da ne vem, kje bi začel katero delo bi opravil najprej / kam potujete, je začel pogovor ; elipt. nekoč je živel kralj, je začel / direktor je začel kot vajenec je bil najprej vajenec
3. star. delati , početi 1 : niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli
ekspr. enkrat je treba začeti ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati ; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik ; ekspr. v novem okolju so morali začeti znova so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje

začétkom 1 prisl. ( ẹ̑ )
zastar. v začetku, na začetku: začetkom se mu je dobro upiral

začétkom 2 predl. ( ẹ̑ )
zastar., z rodilnikom v začetku, na začetku: bilo je začetkom maja ; začetkom tega stoletja

začétkoma prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. v začetku, na začetku: začetkoma je pihal močen veter ; začetkoma so se mu smejali

začétnica -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, s katero se kaj začne: začetnica rodu
// ženska, ki se prva začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnica gibanja za ženske pravice ; začetnica raziskovanja te bolezni
2. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju: kar zadeva kuho, sem začetnica ; zaposliti začetnico
3. začetna črka besede: začetnica imena / pravila o pisanju velike in male začetnice
ekspr. on je človek z veliko začetnico pomemben, spoštovanja vreden človek
// (velika) začetna črka imena: podpisal se je samo z začetnicama
4. navadno s prilastkom učbenik, priročnik za pridobivanje začetnega, osnovnega znanja na kakem področju: jezikovna, šahovska začetnica

začétnik -a m ( ẹ̑ )
1. človek, s katerim se kaj začne: začetnik rodu / začetnik novih idej / začetnik spora povzročitelj
// človek, ki se prvi začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnik športnega letalstva pri nas
2. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju: pozna se, da je kip izklesal začetnik ; začetnik pri delu, v literaturi ; smučar začetnik / ekspr. on je še pravi začetnik zelo neizkušen, neizurjen je
// kdor pridobiva osnovno znanje, vedenje o čem: poučevati angleščino za začetnike / jezikovni, plesni tečaj za začetnike

začétniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na začetnike ali začetništvo: začetniška neizkušenost / delati začetniške napake / začetniška plača / začetniška nedognanost izdelka

začétništvo -a s ( ẹ̑ )
1. dejstvo, da je kdo začetnik: igralki se pozna začetništvo ; svoj neuspeh pojasnjuje z naglico in začetništvom
2. lastnost, značilnost začetniškega: romanu so očitali začetništvo

začímba -e ž ( ȋ )
snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: dodajati hrani začimbe ; močna začimba ; sol, poper in druge začimbe ; pren., ekspr. članek je poln senzacionalističnih začimb

začímben -bna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na začimbo: začimbna mešanica / začimbna rastlina / začimbna snov

začímbnica -e ž ( ȋ )
nav. mn. rastlina, bogata z začimbnimi snovmi: gojiti, nabirati začimbnice

začíniti -im dov. ( ī ȋ )
dodati snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: začiniti jed ; začiniti solato s kisom in čebulo ; preveč začiniti ; pren., ekspr. začiniti pogovor z duhovitostmi

začínjati -am nedov. ( í )
dodajati snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: začinjati jed ; začinjati z naravnimi začimbami

začínjenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost začinjenega: primerna začinjenost jedi / ekspr. robata začinjenost srednjeveških zgodb

začiríkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z glasom čiri: v travi je začirikal muren

začítati se -am se dov. ( ī )
zabrati se: začital se je in ni opazil, da se noči / izbral si je časopis in se začital vanj zatopil

začívkati -am dov. ( ȋ )
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi: mladiči v gnezdu so začivkali
// ekspr. reči, povedati z glasom, podobnim čivkanju: dober dan, so začivkali otroci

začmokáti -ám dov. ( á ȃ )
dati cmokanju podobne glasove; zacmokati : razmočena zemlja je začmokala pod kopiti

začofotáti -ám dov. ( á ȃ )
1. večkrat slišno, plosko udariti po vodi: vesla so začofotala
// ekspr. iti, stopiti v vodo, v kaj redkega: otroci so kar obuti začofotali v mlako
2. slišno, tleskajoče pasti ali steči: po drevju so začofotale prve dežne kaplje
// dati tleskajoče, zamolkle glasove: pod njihovimi koraki je začofotalo blato

začopátiti -im dov. ( ā ȃ ) nižje pog.
1. zgrabiti , prijeti : začopatil je mačka za vrat in ga odnesel ven / policisti so že začopatili vlomilca
2. zalotiti , zasačiti : začopatili so ga pri kraji

začopotáti -ám dov. ( á ȃ )
začofotati : raca je začopotala s krili po vodi / otroci so začopotali v mlako / po strehi je začopotal dež

začrnélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost začrnelega: začrnelost listov ; začrnelost streh

začrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati črn, temen: olupljen krompir hitro začrni / obraz mu je na soncu začrnel
// ekspr. postati umazan: tla so že čisto začrnela
2. knjiž. temno se pokazati: nad nami je začrnelo skalovje

začrnítev -tve ž ( ȋ )
tisk. temno mesto na negativu: odstraniti začrnitve

začŕniti -im in začrníti -ím dov. , začŕnil ( ŕ; ī í ) zastar.
narediti kaj črno, temno: gost dim je začrnil kuhinjo
// povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti : začrniti prijatelja ; začrniti koga pri oblasteh

začŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu ; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
4. publ. določiti , izoblikovati : začrtali so delovni program društva ; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne

začrtávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od začrtavati: začrtavanje oznak na les

začrtávati -am nedov. ( ȃ )
1. s črto, črtami delati: s šestilom je začrtaval kroge ; začrtavati kroj na blago
2. s črto, črtami označevati: začrtavati smer gibanja ladje ; na hlod je začrtaval, kje naj se razžaga
3. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: ladja začrtava dolgo brazdo na gladini
4. publ. določati , oblikovati : na konferenci začrtavajo dokončno mejo med državama

začrtíti -ím, in začrtíti in začŕtiti -im dov. , začŕtil ( ī í; ī ŕ )
star. zasovražiti : začrtil je vse sosede ; zelo, ekspr. iz dna duše začrtiti / začrtiti življenje

začrtováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s črto, črtami delati: začrtovati kroge
2. s črto, črtami označevati: začrtovati, kje naj se hlodi razžagajo
3. publ. določati , oblikovati : program društva že dolgo začrtujejo

začrvíčiti -im dov. ( í ȋ )
nav. 3. os., pog. povzročiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: spet ga je nekaj začrvičilo ; brezoseb. večkrat jo začrviči

začúda in za čúda člen. ( ȗ )
1. izraža nenavadno visoko stopnjo: kaj mu je, da se tako začuda žene ; ima začuda lepe oči ; začuda dobro skriva presenečenje ; te stvari so začuda malo raziskane
2. izraža zelo veliko količino: naše čete so pokazale začuda poguma ; pozna začuda takih zgodb
3. izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve: ti prizori so začuda ohranili svojo prvotno živost ; mati se začuda ni razjezila
4. izraža presenečenje, začudenje: začuda, nismo je dolgo čakali ; začuda, pomagal nam je; prim. čuda

začúdenje -a s ( ȗ )
duševno stanje, ki je posledica nepričakovanega, nenavadnega dejstva, dogodka: na obrazu se mu kaže začudenje ; začudenje ga obide, prevzame ; hliniti, izražati začudenje ; vzbujati začudenje ; ekspr. okamneti, onemeti od začudenja ; spravljati koga v začudenje ; to ga navdaja z začudenjem ; veliko začudenje / sprejeti kaj brez začudenja ; na splošno začudenje tokrat ni zamudil ; z začudenjem se sprašujemo, zakaj je vse to potrebno

začúdenost -i ž ( ȗ )
stanje začudenega človeka: ni znala prikriti začudenosti ; otroška začudenost

začudíti se in začúditi se -im se dov. ( ī ú ȗ )
začutiti in izraziti začudenje, presenečenje: začudili so se njegovim besedam ; ekspr. začuditi se nad nesmiselnim ukazom ; začudil se je, ko je videl stanovanje odklenjeno ; močno se začuditi
// začutiti in izraziti občudovanje: začudili so se njeni lepoti

začudljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. nenavaden , presenetljiv : začudljiv odgovor ; začudljivo razmišljanje

začúdo in za čúdo člen. ( ū )
1. izraža nenavadno visoko stopnjo: po vojni se je svet začudo spremenil ; o tem vedo začudo malo ; začudo rad kvarta ; v gozdu je bilo začudo tiho
2. izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve: večkrat se je pogovarjal s slikarjem in začudo nikoli o slikarstvu ; začudo se ni ustrašil neurja ; pred bojem so bili začudo popolnoma mirni
3. izraža presenečenje, začudenje: začudo, njegova jeza se je hitro polegla ; in začudo, zdaj se ona ni hotela pogovarjati; prim. čudo 2

začuméti -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr. zadremati : proti jutru je malo začumel

začustvováti -újem dov. ( á ȗ )
doživeti čustva, čustveno vznemirjenost: gledalec začustvuje s tragičnim junakom / prepozno je, so začustvovali

začúti -čújem dov. , začúl in začùl ( ú ȗ )
nar. zaslišati 1 : začuti korake, udarce ; začul je, da prihajajo obiskovalci ; v daljavi se je začulo mukanje živine

začutíti in začútiti -im dov. ( ī ú )
1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri ; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali ; začutiti parfum zaduhati
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede ; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost
// dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi ; začutiti glasbo, naravo
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju
4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje
5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu ; začutiti lakoto ; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga

začvekáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. reči , povedati : začvekal je nekaj o nujnih opravkih in odšel

zád prisl. ( ȃ )
1. pog. zadaj : zad je bilo veliko gledalcev ; nekateri so se usedli zad ; vas je bila že daleč zad / zad ob mreži so stali ujetniki ; skrivali so se zad za ograjo / napadli so nas od zad ; od zad ga je komaj prepoznala / ogledovati avtomobil od spred in od zad z vseh strani
2. zastar. nazaj : mene nič več zad ne bo
slabš. lizati koga spred in zad ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost ; pog. dvorile so mu (od) spred in (od) zad na različne načine; prim. odzad

zadáča -e ž ( ā )
zastar. naloga : opraviti svojo zadačo

zadàh tudi zadáh -áha m ( ȁ á; ȃ )
manj močen neprijeten vonj, navadno po slabem, pokvarjenem: zadah se širi iz kleti ; kiselkast zadah ; zadah iz ust ; zadah po prepoteni obleki

zadáhel -hla -o [ zadahəu̯ ] prid. ( á )
1. ki ima zadah: zadahel kruh
2. star. zatohel : na pomlad so ovce zapustile zadahlo stajo ; pren. zadahle razmere v domovini so mu preprečevale vrnitev

zadáhlost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zadahlega: zadahlost kruha / star. zadahlost zraka zatohlost

zadahníti in zadáhniti -em dov. ( ī á )
1. zastar. dobiti zadah: kruh zadahne ; vlažna moka rada zadahne
2. zastar. zadušiti se: zadahnil je sredi plamenov
knjiž. javor je od slane rjavkasto zadahnil postal rahlo rjavkast ; knjiž. zadahnila se je, da ni mogla govoriti zadihala, zasopla

zádaj prisl. ( á )
1. izraža položaj za čim v prostoru: hoditi zadaj ; v gledališču sedeti zadaj ; manjši stojijo spredaj, večji zadaj ; zadrževati se bolj zadaj ; čisto, daleč zadaj / šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj / s prislovnim določilom kraja: otroci se igrajo zadaj na igrišču ; sedela je v senci zadaj na vrtu ; prišla je iz sobe zadaj na levi / seznam besed je zadaj (v knjigi)
2. izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer za drugimi deli, stranmi: rute so si zavezovale zadaj ; škornji so zadaj umazani
3. v zvezi od zadaj izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja za čim: brcniti koga od zadaj ; približati se, priti od zadaj ; videla ga je samo od zadaj / slikati koga od spredaj in od zadaj
biti zadaj čutim, da je še nekaj drugega zadaj nekaj se skriva za tem ; v primerjavi z razvitimi smo daleč zadaj zelo zaostajamo ; pog. ta ura je kar naprej zadaj zaostaja ; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka ; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo; prim. odzadaj

zadájati -am nedov. ( ȃ )
delati, povzročati kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadajati komu rane / zadajati bolečine, skrbi, žalost
publ. zadajati naloge dajati, nalagati ; publ. zadajati vprašanja spraševati

zádajšnji -a -e prid. ( á )
knjiž. zadnji : zadajšnji sedež ; stopiti skozi zadajšnja vrata

zadáti -dám dov. , 2. mn. zadáste in zadáte; zadál ( á )
1. narediti, povzročiti kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadati komu globoke rane / požar je zadal posestnikom veliko škode ; pren. vojna je zadala državi neštete rane
2. publ. dati , naložiti : zadati komu nalogo / zadati si cilj določiti, postaviti
star. zadal je besedo, da bo izpolnil obljubo dal je besedo ; zadati udarec star. zadati komu udarec udariti ga ; star. zadati komu smrtni udarec ubiti ga, usmrtiti ga (z udarcem) ; publ. ti ukrepi so gospodarstvu zadali težek udarec so ga zelo prizadeli

zadáviti -im dov. , tudi zadavíla ( á ā )
umoriti s stiskanjem grla: napadalec ga je zadavil ; volk je zadavil ovco

zadávljenec -nca m ( ȃ )
kdor je zadavljen: videz zadavljenca

zadávljenje -a s ( ā )
glagolnik od zadaviti: na truplu ni znakov zadavljenja

zadebatírati se -am se dov. ( ȋ ) pog.
porabiti v pogovoru, razpravi s kom več časa, kot je bilo načrtovano: s kolegom sva se zadebatirala za celo uro / zadebatirati se o tem, kaj je prav in kaj ne

zadebeléti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. zadebeliti se: steblo na nekaterih mestih zadebeli

zadebelína -e ž ( í )
zadebeljeni del česa: opaziti zadebelino ; zadebelina na koži

zadebelíti -ím dov. , zadebélil ( ī í )
narediti kaj (bolj) debelo: zadebeliti konca žice

zadegáti -ám dov. ( á ȃ )
star. vreči , zagnati : zadegal je časopis na mizo ; z vso silo zadegati stol proti nasprotniku / zadegala je butaro na glavo dala

zadehtéti -ím [ zadəhteti tudi zadehteti ] dov. , zadehtì tudi zadêhti ( ẹ́ í )
knjiž. zadišati : spomladi bodo rože spet zadehtele ; brezoseb. zadehtelo je po svežem sadju

zadejáti -dêjem dov. , tudi zadém; 2. mn. zadêjete tudi zadéste, 3. mn. tudi zadejó; zadêj in zadèj; zadejál ( á ȇ )
star. zapraviti : zemljo je prodal in denar zadejal
knjiž. zadejati komu težave narediti, povzročiti

zádek -dka m ( ȃ )
del živalskega telesa, navadno pri žuželkah, ki je na nasprotnem koncu kot glava: osa ima v zadku želo ; metuljev zadek / konj je sedel s celim zadkom zadnjico
zool. del telesa za glavo in oprsjem pri členonožcih

zadékati -am dov. ( ẹ̑ ) pog.
1. obleči v topla oblačila ali tesno oviti v debelejše blago zaradi zaščite pred mrazom: zadekati dojenčka v odejo / zadekal se je v kapo in rokavice
2. prekriti z blagom: zadekati okna z zavesami in roletami

zadeklamírati -am dov. ( ȋ )
1. umetniško podati (pesniški) tekst na pamet: igralka je z zvočnim glasom zadeklamirala nekaj verzov
2. ekspr. vzneseno reči, povedati kaj vsebinsko praznega: takoj je zadeklamiral frazo o dolžnostih do naroda

zádel -a [ tudi zadeu̯ ] m ( ȃ )
nar. belokranjsko lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe; zatrep : koničast zadel

zadélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka ; zadelati špranjo s kitom / zadelati razbita okna z lepenko ; pren., ekspr. zadelati vrzeli v znanju
2. narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: zadelati oglarsko kopo s prstjo / megla je zadelala gorske vrhove
// ekspr. namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj, da ob njih ni odprtin: spraviti otroka v posteljo in ga zadelati ; zadelati bolnika z več odejami ; dobro se zadelati / zadelati se v plašč zaviti se, obleči se
3. na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para: zadelati nit pri šivanju, pletenju / robove tkanine nevidno zadelamo
pog. tovornjaki so zadelali cesto zaprli ; ekspr. zadelal si je pipo s tobakom natlačil

zadelávati -am nedov. ( ȃ )
zadelovati : zadelavati špranje pri oknih

zadelavína -e ž ( í )
čeb. smolnata snov, s katero čebele v panju zalepijo reže ali oblepijo tuja živa bitja: pridobivati zadelavino ; zdravilni učinek zadelavine / čebelja zadelavina

zadelíti se -ím se dov. , zadélil se ( ī í )
zmotiti se pri deljenju: razdeljevalec hrane se je tako zadelil, da mu ni nič ostalo za dodatek

zadélj predl. , z rodilnikom ( ẹ̑ )
star. zaradi : zadelj bolezni ni prišel ; klicali so jo zadelj sina / v vezniški rabi bil je njen ljubljenec, zadelj tega jo je njegov uspeh razveselil zato

zadelováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s kako snovjo, predmetom delati, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelovati špranje s smolo
2. delati, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: kup sena sta zadelovala z vejami

zadelovína -e ž ( í )
čeb. zadelavina : zdravilnost zadelovine

zádenjski -a -o [ zadənjski ] prid. ( ȃ )
s hrbtom obrnjen v smeri gibanja: zadenjski skok ; zadenjska hoja / zadenjska vožnja vzvratna vožnja

zaderíka 1 -e ž ( í )
knjiž. trska 2 , iver 2 : zaderika se ji je zabodla v prst ; pod je poln zaderik

zaderíka 2 -e ž ( í )
star. zadirčen človek: ti si še večja zaderika kot on

zaderíkast 1 -a -o prid. ( í )
knjiž. poln trsk, iveri: zaderikast pod

zaderíkast 2 -a -o prid. ( í )
star. zadirčen : zaderikast človek

zaderíkav -a -o prid. ( í )
star. zadirčen : zaderikav človek

zadétek -tka m ( ẹ̑ )
1. kar se zadene pri igrah na srečo: zadetek ni bil velik / zadetek na loteriji, tomboli
2. obisk spletne strani: stran zabeleži vsak mesec vsaj sedem milijonov zadetkov in dva milijona vpogledov
// rezultat iskanja, zlasti po spletu: uporabniku so se med tipkanjem prikazovali zadetki, ki so ustrezali iskalnim pogojem ; seznam zadetkov
3. šport. dejstvo, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: zadnji zadetek je odločil o izidu tekme ; doseči veliko zadetkov
4. glagolnik od zadeti: točen zadetek ; zadetek v nogo ; s te razdalje je možnost zadetka manjša ; zamudil je priložnost za zadetek / dobil sem zadetek v ramo zadet sem bil
ekspr. moj obisk je bil zadetek v črno je povsem ustrezal zahtevam, pričakovanju
voj. polni zadetek ki ima velik rušilni, uničevalni učinek

zadéti -dénem dov. , zadêni zadeníte ( ẹ́ )
1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol ; ladja je s kljunom zadela ob čer ; zadeti ob podboj ; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila ; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel ; zadeti tarčo ; zadeti v sredino ; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik ; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet ; zadeti puško na ramo ; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel ; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli ; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
5. prizadeti : očetova smrt ga je zadela ; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi ; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe ; portretist obraza ni zadel ; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
9. star. uganiti , predvideti : tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim ; v napovedi je vreme dobro zadel
ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek ; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari ; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način ; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari ; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari ; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele ; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti ; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno ; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano

zadéti se -dénem se dov. ( ẹ́ ) pog.
omamiti se, navadno z mamili: zadeti se s heroinom

zadétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zadeti: čas od izstrelitve krogle do zadetja / zadetje na loteriji

zadétost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost zadetega: psihološka zadetost oseb v drami / pog. občutek zadetosti omamljenosti / pog., ekspr. polastila se ga je prava zadetost od teka

zádeva 1 -e ž ( ȃ )
nar., v zvezi biti na zadevi biti v napoto, ovirati: Spomladi .. odidejo. Ne bodo nama na zadevi (M. Kranjec)

zadéva 2 -e ž ( ẹ̑ )
1. kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne: obravnavati, reševati, urejati zadevo / zadevo je prevzel znan advokat
2. nav. mn., s prilastkom kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah ; družinske, zasebne zadeve ; upravne zadeve / notranje, zunanje zadeve države ; tekoče zadeve
3. stvar : zadeva poteka po predpisih ; zadeva je nujna, resna, sumljiva / v marsikateri zadevi ga večina prekaša / zadeve se moraš čim prej lotiti / pisati o vsakdanjih zadevah / zaupne zadeve / tako ravnanje je tvegana zadeva / notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva
ekspr. srčne zadeve ljubezenska čustva ; publ. brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska zaradi

zadévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zadevati: zadevanje valov ob pomol / povečati natančnost zadevanja / pisateljevo zadevanje narodnostnega čutenja

zadévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol ; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče ; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
// ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave
2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
// leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
šport. žoge zadevajo koš
3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
4. prizadevati : ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
// delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost
6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
// v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene ; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari ; nar. besede so se ji zadevale zatikale

zadévati se -am se nedov. ( ẹ́ ) pog.
omamljati se, navadno z mamili: mnogi se zadevajo na ulici ; zadevati se s heroinom

zadéven -vna -o prid. ( ẹ́ )
1. knjiž. nanašajoč se na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva
2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni

zadévica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. manjšalnica od zadeva: urediti zadevico ; z njim želi govoriti o neki zadevici

zadévščina -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. zadeva 2 : zadevščino smo dobro uredili / družinske zadevščine ga skrbijo / zapletel se je v neko nesrečno zadevščino

zadeževáti -újem [ zadəževati ] dov. ( á ȗ ) nav. 3. os.
1. brezoseb. začeti deževati: ob pravem času je zadeževalo ; v presledkih je zadeževalo
2. ekspr. v veliki količini pasti, razsuti se: nit se je pretrgala in biseri so zadeževali po tleh / udarci so kar zadeževali po njem ; pren. z vseh strani so zadeževala povabila

zadežíti -ím [ zadəžiti ] dov. , zadežì; zadèžil ( ī í )
brezoseb., knjiž. namočiti , zmočiti : tako me je zadežilo, da nisem mogel domov ; zadežilo je hribe in njive

zádi prisl. ( ā )
star. zadaj : noče sedeti zadi ; kozolec je ob cesti, hlevi so bolj zadi ; daleč zadi / stal je zadi za lipo / od zadi se je bližala nevarnost

zadíhanost -i ž ( ȋ )
stanje zadihanega človeka: od zadihanosti je komaj govoril

zadíhati -am dov. ( í ȋ )
1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal
2. vdihniti : z užitkom je zadihal morski zrak ; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil ; pren. zadihali so svobodo
ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden
3. ekspr. zaživeti : po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela
// začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati
4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter

zadihávati se -am se nedov. ( ȃ )
zastar. hitro, sunkovito dihati: od razburjenja se je zadihaval

zadímiti -im dov. ( ī ȋ )
narediti, da je kje polno dima: kadilci so prostor zadimili

zadímljenje -a s ( ī )
glagolnik od zadimiti: zadimljenje prostora pri eksploziji

zadíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od zadirati se: očetovo zadiranje ga je žalilo

zadírati -am nedov. ( ī ȋ )
s sunki delati, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: zadirati nož v les

zadírati se -am se nedov. ( ī ȋ )
ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira
// z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati ; zaradi razdraženosti se je zadiral
// grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name

zadírčen -čna -o prid. ( ī )
ki z močnim, neprijetnim glasom izraža nezadovoljstvo, nesoglasje: nenadoma je postal razdražljiv in zadirčen / zadirčne besede / zadirčen glas

zadirčljív -a -o prid. ( ī í )
zadirčen : prepirljiv in zadirčljiv človek / zadirčljiv glas

zadírčnež -a m ( ȋ )
ekspr. zadirčen človek: iz prijaznega fanta se je spremenil v zadirčneža

zadírčnost -i ž ( ī )
lastnost zadirčnega človeka: zaradi zadirčnosti in prepirljivosti ni priljubljen

zadírek -rka m ( ȋ )
knjiž. v kožo zadrt delec; trščica , iver 2 : izvleči zadirek ; zadirek v prstu, za nohtom

zadírjati -am dov. ( ī )
zdirjati : skočil je na voz in konj je zadirjal proti gozdu / ekspr. nemudoma je zadirjal v mesto odšel, šel

zadirljív -a -o prid. ( ī í )
zadirčen : neprijazen in zadirljiv človek / zadirljiv glas

zadirljívec -vca m ( ȋ )
zastar. zadirčen človek: zadirljivca je težko poslušal

zadirljívost -i ž ( í )
zastar. zadirčnost : naveličali so se njegove zadirljivosti

zadišáti -ím dov. ( á í )
1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale ; hrana je zadišala po vsem prostoru ; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo ; zadišalo je kot v cvetličarni
// dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim
2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni ; brezoseb. zadišalo je po snegu
3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal
4. preh., zastar. zavohati , zaduhati : mačka je zadišala miš

zadíviti se -im se dov. ( ī ȋ )
zastar. začuditi se: tudi sam se je zadivil svojemu izdelku

zadivjáti -ám dov. ( á ȃ )
1. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ni se še zdanilo, ko je zadivjal strašen boj / zadivjala je taka nevihta, da se grom sploh ni pretrgal
2. v dejanju pokazati svojo jezo, togoto: zadivjal je, da se je slišalo po vsej hiši
grmičevje je tako zadivjalo, da ga bo treba redčiti podivjalo

zadívljati -am nedov. ( í )
zastar. spravljati v začudenje, presenečenje: otrok je zadivjal učitelje s svojimi uspehi

zádkov -a -o prid. ( ȃ )
zool. nanašajoč se na zadek: zadkovi členi / zadkove noge zakrnele okončine na trebušni strani zadka pri višjih rakih

zadnjáča -e ž ( á )
nekdaj puška, ki se polni zadaj: sprednjača in zadnjača

zádnjak in zadnják -a m ( ȃ; á )
pri savinjskih splavarjih veslač na zadnjem delu splava: ko je prvič splavaril, je bil zadnjak

zádnje... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na zadnji: zadnjeimenovan, zadnjenaveden, zadnjerojenec

zádnjeíndijski -a -o prid. ( ȃ-í )
nekdaj nanašajoč se na Indijo, Indokino, Indonezijo: zadnjeindijski kralji

zádnjejezíčen -čna -o prid. ( ȃ-ȋ )
jezikosl. ki se tvori z zadnjim delom jezične ploskve: zadnjejezični samoglasnik

zádnjenavedèn -êna -o prid. ( ȃ-ȅ ȃ-é )
ki je zadnji naveden: zadnjenavedeni prosilec se natečaja ni udeležil

zádnjeplasíran -a -o prid. ( ȃ-ȋ )
publ. ki se uvrsti na zadnje mesto; zadnjeuvrščen : zadnjeplasirana tekmovalka

zádnjeuvrščèn -êna -o prid. ( ȃ-ȅ ȃ-é )
ki se uvrsti na zadnje mesto: zadnjeuvrščeno moštvo

zádnji -a -e prid. ( ȃ )
1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje ; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani ; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge ; sprednje in zadnje kolo
2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi ; sedeti v zadnji klopi ; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame ; zadnje poglavje knjige
// ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom ; zadnje priprave na predstavo
// ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci
4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar ; izpil je zadnje kaplje vina ; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu ; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu ; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
// za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit ; zadnji letnik ; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja
6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem ; zadnjo noč je slabo spala preteklo ; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale ; v zadnjih treh letih je napredovala
// ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti ; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije ; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči
7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji ; po uspehu je bil zadnji v razredu ; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
// ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni
9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost ; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička ; ujemati se do zadnjega milimetra ; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar ; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti
ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh ; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti ; vznes. zadnji dom grob ; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je ; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati ; pog. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa ; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji ; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost ; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical ; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje ; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo ; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca ; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje ; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice ; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici ; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom ; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat ; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je ; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti ; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način ; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu ; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial ; jezikosl. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline ; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim ; pravn. zadnji opomin pred tožbo ; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče ; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Jezus Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo

zádnjica -e ž ( ȃ )
1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene ; potegniti pulover čez zadnjico ; sesti na celo zadnjico ; suniti koga v zadnjico ; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici ; z zadnjico odriniti stol
2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici
3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo
šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga ; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena ; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost ; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga ; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen ; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj

zádnjič prisl. ( ȃ )
1. pri ponavljanju na zadnjem mestu: zdaj te zadnjič nadlegujemo ; zadnjič te opozarjam ; na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu / vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu ; ekspr. v tej gostilni sem prvič in zadnjič / elipt. predstava ob 20. uri. Zadnjič
2. izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič iste vrste: kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo ; zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem / od zadnjič je ostalo še nekaj ; za tisto od zadnjič jih boš še dobil / elipt. zahvalim se ti za zadnjič
3. star. nazadnje : vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala / zadnjič so ju videli včeraj
ekspr. to vam povem prvič in zadnjič dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej ; ekspr. prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam izraža odločno zavrnitev ; ekspr. nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne poudarja pogostnost dejanja

zádnjičen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina
med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej

zádnjik -a m ( ȃ )
1. anat. končni del črevesa: dajati zdravilo skozi zadnjik ; vnetje zadnjika
2. obrt. zadnji del oblačila: plesti zadnjik ; prednjik in zadnjik

zádnjikrat prisl. ( ȃ )
zadnjič : pred petimi leti so bili zadnjikrat pri nas ; takrat sem jo zadnjikrat videl ; saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil / elipt. predstave ob 17., 19. in 21. uri. Zadnjikrat / hitro so se vrnili, kakor zadnjikrat ; elipt. zahvali se jim za zadnjikrat

zádnjiško tudi zádnjiški prisl. ( ȃ )
star. zadenjsko : zadnjiško se umikati

zadobíti -ím dov. , zadóbil ( ī í )
star. dobiti : od brata je zadobil vse, kar je želel / grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti / zadobiti neomejeno oblast nad kom / težko je zadobiti popolno enotnost doseči ; zadobil si je veliko premoženje pridobil

zadobívati -am nedov. ( í )
star. dobivati : življenje zadobiva nov smisel / predmeti so v temi zadobivali nenavadne oblike

zàdôbnost -i ž ( ȁ-ó )
jezikosl. razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno drugo dejanje gleda s stališča prvega: glagolske oblike za izražanje zadobnosti

zádol -óla -o [ zadou̯ ] prid. ( á ọ́ )
nar. zahodno, navadno v zvezi s figa nedozorel, na drevesu posušen: na drevesu je ostalo še nekaj zadolih fig

zadôlbsti -dôlbem [ zadou̯psti ] dov. , zadôlbite in zadolbíte ( ó )
knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti : zadolbsti napis

zadólje -a s , rod. mn. tudi zadólij ( ọ̑ )
knjiž. svet za dolino, dolinami: nad zadolji se dvigajo hribi

zadolžênec -nca [ zadou̯ženəc ] m ( é )
kdor je zadolžen: zadolženci niso mogli vrniti dolgov

zadolžênje -a [ zadou̯ženje ] s ( é )
1. star. zadolženost : vedel je za sosedovo zadolženje
2. zastar. krivda , greh : zavedati se svojega zadolženja

zadolžênost -i [ zadou̯ženost ] ž ( é )
stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi

zadolževánje -a [ zadou̯ževanje ] s ( ȃ )
glagolnik od zadolževati se: zadolževanje podjetij / zadolževanje članov odbora za različne naloge

zadolževáti se -újem se [ zadou̯ževati se ] nedov. ( á ȗ )
postajati komu dolžen določeno vsoto denarja: hči se je zadolževala, oče pa je plačeval ; zmeraj bolj se zadolževati

zadolžítev -tve [ zadou̯žitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim ; višina zadolžitve dolga, dolgov
// publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga , dolžnost : dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev ; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe

zadolžíti se -ím se [ zadou̯žiti se ] dov. , zadôlži se; zadôlžil se ( ī í )
postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil ; zadolžiti se za veliko vsoto ; zadolžiti se pri prijatelju ; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo
zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil

zadôlžnica -e [ zadou̯žnica ] ž ( ȏ )
pravn. pisna obveza o napravljenem dolgu: izdati zadolžnico / podpisati zadolžnico
fin. državna zadolžnica za katere plačilo jamči država ; individualna zadolžnica za katere plačilo jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija ; skupna zadolžnica za katere plačilo jamči več fizičnih ali pravnih oseb

zadominírati -am dov. ( ȋ )
publ. zagospodovati : v deželi so zadominirali tujci
publ. ob pogledu na trg zadominira fasada stolnice vzbudi pozornost, izstopi

zadonéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati poln, nizek glas: orgle so zadonele in slovesnost se je začela ; brezoseb. udaril je po deblu, da je zadonelo
2. doneč se razširiti: petje je zadonelo po dolini
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se: piker posmeh je zadonel v njegovih besedah

zadôsten -tna -o prid. ( ó )
ki ustreza, zadošča
a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana ; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole ; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera
b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok ; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega
šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno ; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena

zadôsti prisl. ( ó )
izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: doma ne pridelajo zadosti hrane ; koliko denarja potrebuješ? Bo tisoč zadosti ; ti ljudje imajo vsega zadosti / ne delajo zadosti ; on je zadosti pameten, da razume ; če bo zadosti vztrajna, bo uspela / to je zadosti jasno povedano / v medmetni rabi fantje, zadosti, nehajte
// v členkovni rabi izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: zadosti imamo obljub / zadosti dolgo ste počivali / zdaj mi je pa zadosti
pog. ta dva sta si sama zadosti ne potrebujeta drugih ; pog., ekspr. dvigni, zadosti te je skupaj si velik, močen ; ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo

zadostílen -lna -o prid. ( ȋ )
star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje
rel. zadostilna molitev

zadostílo -a s ( í )
zastar. zadoščenje : pričakovati zadostilo / dati komu zadostilo za storjeno krivico

zadostítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od zadostiti: zadostitev predpisom / zadostitev obveznosti / zadostitev potrebe
2. knjiž. zadoščenje : zahtevati zadostitev za žalitve

zadostíti -ím dov. , zadóstil ( ī í )
1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči
// knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti , uresničiti : zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom
2. knjiž. zadovoljiti : z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila ; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti
3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino
rel. zadostiti za greh
4. nedov. , zastar. zadoščati : premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove

zadôstnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost zadostnega: primernost prostorov in zadostnost osvetlitve ; zadostnost zalog

zadostováti -újem nedov. ( á ȗ )
biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero: zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati
// biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem ; običajna pisava ne zadostuje za pisanje po hitrem nareku / zadostovati samemu sebi
knjiž. tudi on ne zadostuje idealu ne ustreza ; knjiž. zadostovati zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim

zadóščati -am nedov. ( ọ́ )
1. biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero: zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole / za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca
// biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: oprema zadošča predpisom / samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča ; za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog / zadoščati samemu sebi
2. knjiž. zadovoljevati : domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev / pevec je v tej vlogi docela zadoščal ustrezal

zadoščênje -a s ( é )
1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje ; čutiti zadoščenje ; imeti zadoščenje pri delu ; zadoščenje zmagovalca ; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet ; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil
2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje ; materialno, moralno zadoščenje ; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj ; dobiti zadoščenje
3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom
4. knjiž. zadovoljitev : zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev
zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo

zadoščênost -i ž ( é )
knjiž. zadovoljenost : čutiti zadoščenost ; duševna, telesna zadoščenost

zadoščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. zadoščati , zadostovati : njegovo znanje zadoščuje

zadovóljen -jna -o prid. , zadovóljnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev ; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal ; zadovoljen se je vrnil domov ; rad vidi svoje goste zadovoljne ; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita ; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen
// ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka ; od malega je miren in zadovoljen
// ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje
2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen ; biti zadovoljen s samim seboj ; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen
3. zastar. vesel : zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti
ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno ; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni

zadovoljênost -i ž ( é )
dejstvo, da je kdo zadovoljèn: duhovna in telesna zadovoljenost / spolna zadovoljenost

zadovoljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zadovoljevati: zadovoljevanje lakote, spolnega nagona / zadovoljevanje partnerja

zadovoljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe ; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim
2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje ; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni ; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet
3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja

zadovoljítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zadovoljiti: zadovoljitev nagonov, potreb / zadovoljitev kupcev / spolna zadovoljitev

zadovoljíti -ím dov. , zadovóljil ( ī í )
1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju ; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu ; zadovoljiti poželenje ; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim
2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce ; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca ; odgovor ga ni zadovoljil ; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo
3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila

zadovoljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor ; zadovoljiv uspeh ; zadovoljiva rešitev problema ; zadovoljivo zdravstveno stanje
2. zadovoljujoč : njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv
3. zastar. zadovoljen : zadovoljiv nasmeh

zadovoljívost -i ž ( í )
1. lastnost zadovoljivega: lepotna in uporabnostna zadovoljivost predmeta
2. zastar. zadovoljstvo : po kosilu čutiti prijetno zadovoljivost

zadovóljnost -i ž ( ọ́ )
1. lastnost zadovoljnega človeka: zadovoljnost sitega otroka / zadovoljnost je dragocena poteza njegovega značaja / zadovoljnost s poklicem ; zadovoljnost s samim seboj
2. zadovoljstvo : zadovoljnost se kaže na njegovem obrazu / oči se mu svetijo od zadovoljnosti

zadovóljstvo -a s ( ọ̑ )
1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga ; čutiti zadovoljstvo ; najti zadovoljstvo v čem ; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo ; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo ; veliko zadovoljstvo ; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu ; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga ; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo ; živeti v miru in zadovoljstvu ; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo
// nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva
2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim ; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet

zadovóljščina -e ž ( ọ̑ ) zastar.
1. zadovoljstvo : čutiti zadovoljščino po opravljenem delu
2. zadoščenje : zahtevati zadovoljščino

zadrčáti -ím dov. ( á í )
hitro se premakniti: avtomobil je zadrčal mimo, da ga je bilo komaj za trenutek videti
zastar. na ilovnati stezi ji je večkrat zadrčalo spodrsnilo ; star. zadrčal se je po strmini se zadrsal

zadrdráti -ám dov. ( á ȃ )
1. dati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: ob vsakem sunku vetra zadrdra klopotec / ekspr. strojnica je v presledkih nekajkrat zadrdrala
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premakniti: kočija je zadrdrala z dvorišča
3. ekspr. začeti zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec zadrdra pesmico

zadréga -e ž ( ẹ̑ )
1. položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: pomagati komu iz zadrege ; spraviti koga v zadrego ; izhod iz zadrege / v zadregi se je zasmejal / za odgovor ni nikoli v zadregi ; bil je v zadregi, kam naj se postavi / ekspr. denarne zadrege pomanjkanje denarja
2. neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: obšla ga je zadrega ; premagati, prikriti zadrego / brez zadrege pripovedovati o sebi
nar. gorenjsko dnevi pred svatbo so minili v zadregi časovni stiski ; nar. gorenjsko le kakšno zadrego imate, da že odhajate kaj se vam tako mudi

zadrégar -ja m ( ẹ̑ )
knjiž. kdor v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego: po naravi je zadregar in počasnež

zadrégarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na človeka, ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego: zadregarski deški obraz / zadregarsko iskanje ustreznega izraza

zadrekáti -ám dov. ( á ȃ )
vulg. z iztrebki narediti nečisto: kokoši so zadrekale dvorišče / v hlevu si je zadrekal hlače zamazal z blatom, iztrebki
// zamazati sploh: avtomobil ga je oškropil in zadrekal

zadréman -a -o prid. ( ẹ́ )
nar. dremav , zaspan : ves je še zadreman

zadrémati -ljem, in zadrémati tudi zadremáti -am dov. ( ẹ́; ẹ́ á ẹ́ )
priti v stanje med budnostjo in spanjem: kar stoje je zadremal ; zadremati od utrujenosti / za pol ure lahko zadremlješ zaspiš / s smiselnim osebkom v dajalniku od enakomernega tresenja se mu je zadremalo

zadremávhati -am dov. ( ȃ )
ekspr. zadovoljno zadremati: legel je na sonce in zadremavhal

zadremúckati -am dov. ( ȗ )
ekspr. lahno zadremati: zadremuckati na soncu / še malo bo zadremuckal zaspal

zadréti -drèm in -dêrem dov. , stil. zaderó; zadríte in zaderíte; zadŕl ( ẹ́ ȅ, é )
s sunkom narediti, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: jastreb je zadrl kremplje v zajca ; zadreti nož v lipovino

zadréti se -dêrem se dov. , zaderíte se; zadŕl se ( ẹ́ é )
ekspr. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom: zadrl se je v pozdrav / ali prideš, se je zadrl za menoj / na strehi se je zadrla mačka / šolski zvonec se je zadrl
// grobo, glasno koga ošteti: zadreti se na koga ; za vsako stvar se zadere name

zadrevíti -ím dov. , zadrêvi in zadrévi, zadrévil ( ī í )
star. zapoditi , zagnati : zadrevil je čredo nazaj / zadrevil je plašč z obema rokama v nasprotni kot ; skokoma se je zadrevil po stopnicah

zadréžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki kaže zadrego: zadrežen človek ; vstopil je ves zadrežen / zadrežni izgovori

zadŕga 1 -e ž ( ȓ )
priprava za zapenjanje česa, sestavljena iz dveh trakov z zobci ob notranjem robu, ki se s potegom drseče priprave odpira ali zapira: odpreti, zapreti zadrgo ; všiti zadrgo ; obleka, žep se zapenja z zadrgo / potegniti zadrgo / čevlji, jopica, torba na zadrgo

zadŕga 2 tudi zádrga -e ž ( ȓ; ȃ ) star.
1. zanka , past : nastavljati živalim zadrge / bolno roko je nosil v zadrgi / razvozlati zadrgo vozel
2. stiska , težava : delavce so odpustili, zadrga je velika / biti v denarnih zadrgah
lov. zožitev cevi ob ustju šibrenice

zadrgálica -e ž ( ȃ ) nar.
1. zanka , past : nastavljati zajcem zadrgalice
2. stiska , težava : bil je v taki zadrgalici, da ni več mislil na rešitev

zadrgávati -am nedov. ( ȃ )
star. zadrgovati : zadrgavati vrv / zadrgavati zanko

zadrgetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: roke, ustnice so mu zadrgetale ; zadrgetati od mraza, užitka ; zadrgetati po vsem telesu ; nervozno zadrgetati ; brezoseb. na obrazu mu je zadrgetalo / glas ji je zadrgetal / ekspr. ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo se rahlo stresejo
2. ekspr. močno se vznemiriti: zadrgetali so ob misli, kaj bo / srce mu je zadrgetalo od ljubezni
3. ekspr., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz

zadrgnína -e ž ( ī )
poškodba zaradi zadrgnjenja: zadrgnina na zapestju
med. zadrgnina na črevesu zaradi zategnitve pri kili

zadŕgniti -em dov. , tudi zadrgníla ( ŕ ȓ )
1. s potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgniti vrv okoli veje / zadrgniti prerahlo zavezan paket / zadrgniti vozel, zanko
2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapreti, zavezati: zadrgniti vrečo / zadrgniti snop ; zadrgniti škornje z vezalkami
ekspr. žalost mu je zadrgnila grlo, glas od žalosti ni mogel govoriti ; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj

zadŕgnjenje -a s ( ŕ )
glagolnik od zadrgniti: zadrgnjenje zanke / zadrgnjenje vreče

zadrgováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s potegovanjem, vlečenjem povzročati, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgovati vrv / zadrgovati vozel, zanko / vrv mu zadrguje zapestja
2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapirati, zavezovati: ribiči so zadrgovali mreže
ekspr. strah mu zadrguje grlo od strahu ne more govoriti

zadrhtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti ; zadrhteti od jeze, strasti ; zadrhteti ob novici ; zadrhteti v močnem krču ; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla
2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci
3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši
ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla

zadríčati -am dov. ( ī )
zastar. zadrčati , zdrsniti : voziček je zadričal po klancu

zadrléskniti -em tudi zadrlêskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
z drleskom zapreti: zadrleskniti vrata ; okno se je zaradi prepiha zadrlesknilo

zadrlésniti -em tudi zadrlêsniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
z drleskom zapreti: zadrlesniti vrata ; okno se je zaradi prepiha zadrlesnilo

zadrléšniti -em tudi zadrlêšniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
nar. gorenjsko zadrleskniti , zadrlesniti : zadrlešniti vrata

zadŕncati -am dov. ( ȓ )
steči v drncu: ko so konji prišli na odprto cesto, so zadrncali

zadrnjóhati -am dov. ( ọ̑ )
ekspr. zasmrčati : slišala je, da je ded v sosednji sobi zadrnjohal
// zaspati : skrbi so mu branile, da bi zadrnjohal

zadrobencljáti -ám [ zadrobəncljati in zadrobencljati ] dov. ( á ȃ )
ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti : zadrobencljala je za njim in ga poklicala
// narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal

zadrobíti -ím dov. , zadróbil ( ī í )
1. iti, stopiti s kratkimi, hitrimi koraki: otrok zadrobi za materjo
// narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: sledeč mu, je večkrat zadrobil in postal
2. živahno oglasiti se s kratkimi glasovi: kanarček je zletel in glasno zadrobil / knjiž. škrjanec je zadrobil svoj spev živahno zapel s kratkimi glasovi
star. zadrobiti cel kos kruha v mleko nadrobiti

zadroboléti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. zažvrgoleti , zapeti 2 : ptice so zadrobolele / zadrobolel si je znano pesem

zadrogíranec -nca m ( ȋ )
kdor je zasvojen z mamili; narkoman : nekdanji zadrogiranec ; zadrogiranci in pijanci

zadrogírati se -am se dov. ( ȋ )
1. omamiti se z mamili: niso prišli na delo, ker so se preteklo noč zadrogirali in napili
2. postati zasvojenec z mamili: če bi se zadrogiral, ne bi v življenju nič ustvaril

zadŕsati -am dov. ( ȓ )
premakniti (se) po čem z dotikanjem: drveči avtomobil je zadrsal po grušču in se ustavil ; zadrsal se je po gladkem podu / zadrsati z vrati po preprogi
// drsaje iti, stopiti: z ostarelo hojo je zadrsal proti oknu

zadŕsniti -em dov. ( ŕ ȓ )
premakniti po čem z dotikanjem: zadrsnil je vrtna vrata po previsoko nasutem pesku

zadŕtež -a m ( ȓ )
slabš. trdovraten, zagrizen človek: celo največji zadrteži so priznali napako

zadŕtost -i ž ( ȓ )
slabš. trdovratnost , zagrizenost : njegova zadrtost je odbijajoča / birokratska, ideološka zadrtost

zádruga tudi zadrúga -e ž ( á; ȗ )
1. združenje za opravljanje ali organiziranje kake dejavnosti, navadno gospodarske: ustanoviti zadrugo ; vstopiti, združiti se v zadrugo ; člani, predsednik zadruge / kmetijska, nabavno-prodajna, obrtna zadruga ; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje ; stanovanjska zadruga združenje oseb, ki si gradijo stanovanja, hiše
// trgovina takega združenja: prodajalec v zadrugi / zadruga je že zaprta
2. zastar. druščina , družba : rokovnjaška zadruga ; zadruga beračev
soc. (rodbinska) zadruga patriarhalno organizirana skupnost družin s skupno posestjo, proizvodnjo in porabo, značilna za nekatera južnoslovanska območja zlasti do začetka kapitalizma

zádrugar tudi zadrúgar -ja m ( á; ȗ )
zadružnik : skupna sredstva zadrugarjev

zádrugarstvo tudi zadrúgarstvo -a s ( á; ȗ )
zadružništvo : razvoj zadrugarstva

zádružan -a in zadružàn in zadružán -ána m ( á; ȁ á; ȃ )
1. zastar. zadružnik : postati zadružan
2. lit. član literarno-političnega dijaškega društva Zadruga ob koncu 19. stoletja: zbirališče zadružanov ; ligaši in zadružani

zádružen tudi zadrúžen -žna -o prid. ( á; ȗ )
nanašajoč se na zadrugo: zadružni član / zadružni dom ; zadružna mlatilnica

zádružnica tudi zadrúžnica -e ž ( á; ȗ )
članica zadruge: izobraževanje zadružnic

zádružnik tudi zadrúžnik -a m ( á; ȗ )
član zadruge: postati zadružnik ; skupna lastnina zadružnikov

zádružniški tudi zadrúžniški -a -o prid. ( á; ȗ )
nanašajoč se na zadružnike ali zadružništvo: zadružniški ideolog / zadružniška preobrazba kmetijstva

zádružništvo tudi zadrúžništvo -a s ( á; ȗ )
obstoj, dejavnost zadrug: gospodarski pomen zadružništva / stanovanjsko zadružništvo / mreža zadružništva zadrug

zádružnost tudi zadrúžnost -i ž ( á; ȗ )
zadružna organiziranost: podpirati zadružnost v gospodarstvu

zadrvéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zdrveti : vlak je zadrvel v predor
zastar. zadrveti se po bregu navkreber zapoditi se, zagnati se

zadrvíti -ím dov. , zadŕvil ( ī í )
star. napoditi , nagnati : zadrvil jih je iz pisarne / usoda ga je zadrvila v svet

zadržánje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči ; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje
2. star. vedenje 2 : lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju

zadržánost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost zadržanega: začetna zadržanost gostov je izginila ; premagati zadržanost ; zadržanost do tujcev ; zadržanost v govorjenju, vedenju ; zadržanost in sproščenost / zadržanost izjave, kritike
// zadržan odnos: izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila ; navdušenje se je spreminjalo v zadržanost / odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo
2. dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati / službena zadržanost ; začasna zadržanost od dela

zadržáti -ím dov. ( á í )
1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka ; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz ; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen ; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek ; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja ; pren. zadržati življenje
4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
5. narediti, da se kaj ne širi
a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo ; zadržati pošiljko zaradi kontrole
7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast ; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
pravn. zadržati postopek
8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo ; zadržati izvršitev kazni ; zadržati zvišanje cen
9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
// z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak
10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt ; zadržati koga na kosilu
// s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici ; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
// povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo ; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta
11. publ. obdržati : nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno območje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel

zadržávati -am nedov. ( ȃ )
zadrževati : zadržavati nemirnega konja / zadržavati jok / odšel je, čeprav so ga gostitelji zadržavali

zadŕžek -žka m ( ȓ )
1. kar koga, kaj zadržuje, ovira: zaradi nepredvidenih zadržkov niso odpotovali / čustveni, ideološki zadržki / star. odstranjevati zadržke s ceste ovire, zapreke
// pravn. kar ovira, onemogoča uvedbo ali potek postopka: pravdni, procesni zadržek / zakonski zadržek
2. kar izraža omejitev soglašanja s čim: povedati svoje zadržke glede česa ; priznati, sprejeti kaj z zadržkom
3. glasb. ton na poudarjeno dobo, ki ni ton akorda, s katerim zveni, in se razveže v najbližji ton tega akorda: oktavni zadržek ; razvez zadržka

zadŕžen -žna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na zadržanje: zadržna pregrada
pravn. zadržna moč pravnega sredstva

zadrževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zadrževanje: zadrževalna naprava / taka usmeritev ima zadrževalen vpliv na gospodarstvo

zadrževálnik -a m ( ȃ )
grad. prostor za pregrado za zadrževanje zlasti poplavnih vod: jez zadrževalnika ; voda v zadrževalniku / gradnja zadrževalnika / vodni zadrževalnik

zadrževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zadrževati: zid za zadrževanje rušečega se kamenja / zadrževanje poštnih pošiljk / zadrževanje izplačila zaslužka / zadrževanje pri tem vprašanju ni potrebno

zadrževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet
3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze
4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
5. delati, da se kaj ne širi
a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto
6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini
7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast ; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države
9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo ; veselje je težje zadrževati kakor žalost
// z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak
10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
// povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel ; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal
11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi ; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati

zadŕžka -e ž ( ȓ )
šport., v zvezi skok z zadržko padalska disciplina, pri kateri padalec pri skoku, preden odpre padalo, nekaj časa ali do določene višine prosto leti: zmagati v skoku z zadržko

zadržljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zadržati: komaj zadržljiva nasilnost
zastar. na zunaj je povsem neopazen, tako je zadržljiv zadržan, obvladan

zadúhati -am dov. ( ú ȗ )
z vohom zaznati: zaduhati vijolice ; pren., ekspr. zaduhali so pravi trenutek za dobro kupčijo
zastar. zaduhalo je po slaščici zadišalo je

zadúhel -hla -o [ zaduhəu̯ ] prid. ( ú )
star. zatohel : zaduhel zrak ; zaduhla pisarna

zadúhlost -i ž ( ú )
zatohlost : zaduhlost ozračja
star. oglje vzame ovsu zaduhlost duh po plesnivem

zaduhtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. zadišati , zadehteti : zaduhtele so ciklame

zadúšen 1 -šna -o prid. ( ú ū )
ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara ; zadušno ozračje / zadušen dan ; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv / ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode ; pren. zadušno družbeno okolje

zadúšen 2 -šna -o prid. ( ȗ )
v različnih religijah ki je za duše umrlih: zadušni obredi / zadušni denar

zadušênec -nca m ( é )
kdor se zaduši: zadušencu ni bilo več mogoče pomagati

zadušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zadušiti: zadušitev s plinom ; smrt zaradi zadušitve / zadušitev stavke, upora / zadušitev požara

zadušíti -ím dov. , zadúšil ( ī í )
1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev ; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila ; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo ; pren. čustva so ga skoraj zadušila
2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
3. ekspr. zadržati , premagati : zadušiti bolečino, smeh, solze
4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen

zadušljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj
// ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen 1 : zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina
2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk

zadušljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zadušljivega: zadušljivost ozračja / zaradi zadušljivosti komaj diha

zadúšnica -e ž ( ȗ )
rel. maša za umrle: zadušnica za ponesrečenci / maša zadušnica

zadúšnost -i ž ( ū )
lastnost, značilnost zadušnega, zadušljivega: zadušnost majhnega prostora / zadušnost razmer

zadúžbina -e ž ( ȗ )
v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina

zadvómiti -im, in zadvomíti in zadvómiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑; ī ọ́ )
knjiž. podvomiti , zdvomiti : zadvomil je o resničnosti izjave / zadvomil je o sosedu

zaênkrat tudi zaenkràt prisl. ( é; ȁ )
pog. za zdaj : zaenkrat imajo dovolj hrane / zaenkrat se še ni nič spremenilo / boš ostal tukaj? Zaenkrat

zaêno prisl. ( é )
zastar. hkrati , obenem : govorili so vsi zaeno / bila je pogumna in zaeno bistra
// skupaj : zaeno z njima je prišlo več ljudi

zaéstriti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
kem. spremeniti v ester: zaestriti kislino

zafecljáti -ám [ zafəcljati tudi zafecljati ] dov. ( á ȃ )
pog. zaplesti , zavozlati : zafecljati nit ; volna se je zafecljala / ekspr. pazi, da ne boš kaj zafecljal

zafíksan -a -o prid. ( ī ) pog.
1. omamljen zaradi vbrizganja mamila: zafiksan najstnik
2. zasvojen z mamili: zafiksan roker

zafíksati se -am se dov. ( ī ) pog.
1. omamiti se, zlasti z vbrizganjem mamila: zafiksala se je že prvi dan po vrnitvi iz zapora
2. postati zasvojenec z mamili; zadrogirati se : v reviji pišejo, kateri od velikih zvezdnikov se je zafiksal

zafiksírati -am dov. ( ȋ )
publ. trdno določiti: zafiksirati sklepe v resoluciji

zafilozofírati -am dov. ( ȋ )
ekspr. začeti filozofirati: zafilozofirali so o literaturi / tako življenje bi bilo dolgočasno, je zafilozofiral rekel, povedal

zaflekáti -ám dov. ( á ȃ )
nižje pog. zamazati , zapackati : zaflekati obleko

zaflíkati -am dov. ( í )
nižje pog. zakrpati : zaflikati hlače / zaflikati čevlje / zaflikati streho

zaflósati -am dov. ( ọ̑ )
pog. zagnati , vreči : jezno je zaflosal zvezke po tleh

zafnán -a -o prid. ( ȃ ) pog.
ki se vede nenaravno, izumetničeno: zafnana zvezdnica ; zdel se mi je zafnan

zafofotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
večkrat slišno zamahniti s perutmi, zlasti velikimi: sokol je zafofotal in odletel / zastava je zafofotala v vetru zaplapolala, zavihrala

zafračkáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vse, kar je imel, je zafračkal / zafračkati čas

zafrčáti -ím dov. ( á í )
ekspr. hitro, slišno leteč se premakniti: nekaj ptic je zafrčalo po grmovju / nad glavami so zafrčale snežne kepe

zafrčkáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vso plačo je zafrčkal ; zafrčkati za drobnarije / zafrčkati dan

zafrečkáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vse svoje premoženje je razprodal in zafrečkal / zafrečkati svoj prosti čas

zafrfotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. večkrat hitro, slišno zamahniti s perutmi: ptič je zafrfotal in odletel
// frfotaje se premakniti: netopir je zafrfotal mimo
2. zaplapolati , zavihrati : zastave so zafrfotale v vetru

zafrfráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zafrfotati : ptič je zafrfral s pisanimi krili / krilo je zafrfralo okrog plesalke zaplapolalo, zavihralo

zafrkácija -e ž ( á ) pog.
1. draženje 1 , norčevanje : to dejanje je samo zafrkacija / ušla mu je duhovita, ostra zafrkacija ; zbadljivke in zafrkacije
2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: preprečiti zafrkacijo / niso mogli več prenašati njegovih zafrkacij dejanj, s katerimi jim je namerno povzročal neprijetnosti, težave

zafrkánca -e ž ( ȃ )
pog. draženje 1 , norčevanje : dejanje je razumel kot zafrkanco / zbadljivke in zafrkance

zafrkáncija -e ž ( á ) pog.
1. draženje 1 , norčevanje : bal se je zafrkancije sošolcev / ni hotel poslušati njihovih zafrkancij
2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: zahtevati vsa ta potrdila je navadna zafrkancija

zafrkànt -ánta m ( ȁ á ) pog.
1. kdor (rad) draži koga, se norčuje iz koga: bil je velik zafrkant ; veseljak in zafrkant
2. kdor namerno povzroča komu neprijetnosti, težave: ta profesor je znan zafrkant

zafrkántski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zafrkante: zafrkantsko govorjenje / zafrkantski odnos do študentov

zafŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
ekspr. zavihati : zafrkati rokave / zafrkati si brke

zafrkávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zafrkavati: ni mogel prenesti njegovega zafrkavanja / zaslišal je dovtipe, zafrkavanje in preklinjanje

zafrkávati -am nedov. ( ȃ ) pog.
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: zafrkavati naivnega, varanega moža
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: zafrkavati podrejene ; vsak dan ga hodi kontrolirat in zafrkavat
star. zafrkavati klobuk zavihovati

zafrkljív -a -o prid. ( ī í )
pog. ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: v pogovoru z njim je bil zafrkljiv / zafrkljiv pogled / zafrkljive besede

zafrkljívec -vca m ( ȋ )
pog. kdor (rad) draži koga, se norčuje iz koga: velik zafrkljivec je

zafrkljívka -e ž ( ȋ )
pog. ženska, ki (rada) draži koga, se norčuje iz koga: to dekle je zafrkljivka ; pren. pesem zafrkljivka

zafrkljívost -i ž ( í )
pog. lastnost, značilnost človeka, ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: motila jih je fantova zafrkljivost ; robatost in zafrkljivost / ni mogel prenašati takih žalitev in zafrkljivosti besed, dejanj, ki dražijo koga, se norčujejo iz koga

zafŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. ekspr. zavihati : zafrkniti rokave / po teh besedah je malo zafrknila nos
2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela
3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: s tem so ga hoteli zafrkniti

zafrkováti -újem nedov. ( á ȗ ) star.
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: smejala se mu je in ga zafrkovala
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: učitelji so ga zafrkovali
star. zafrkoval je brke zavihoval

zafrléti -ím dov. ( ẹ́ í ) nav. ekspr.
1. frleč se premakniti: zapihal je veter in listje je zafrlelo po zraku
2. večkrat zibaje se, lahkotno se premakniti po zraku: maškara je poskočila in pisani trakovi so zafrleli okrog nje

zafrustríran -a -o prid. ( ȋ )
ki čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: zafrustriran moški ; bil je seksualno zafrustriran / zafrustriran narod

zafrustríranec -nca m ( ȋ )
kdor čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: zagrenjen zafrustriranec

zafrustríranost -i ž ( ȋ )
občutek duševnega stanja neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: zaradi svoje zafrustriranosti ni spodbujala sinovega literarnega talenta

zafrustrírati -am dov. ( ȋ )
povzročiti pri kom duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: kritiki so ga zafrustrirali

zafúčkati -am dov. ( ȗ )
1. nar. vzhodno zažvižgati , zapiskati : fant je zafučkal, da bi jih opozoril nase
2. nižje pog. zapraviti , razmetati : vse svoje premoženje je zafučkal / zafučkal je svoje dobro ime

zafugírati -am dov. ( ȋ )
grad. zaliti, zadelati fuge, reže zaradi zaščite ali olepšave: zafugirati stike s cementno malto

zafúrati -am dov. ( ȗ )
nižje pog. zavoziti , zapraviti : zafurati podjetje ; vse bo zafural / zafurati kmetijstvo / zafurati si življenje

zagábiti -im dov. ( á ȃ )
z dajalnikom narediti komu kaj ogabno: zagabiti komu jed / ekspr.: to mu je zagabilo politiko ; tako življenje se mu je zagabilo

zagágati -am dov. ( ā )
oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale
// nizko reči , povedati : ona je kriva, so zagagale ženske
ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli

zagáliti -im dov. ( á ā )
knjiž. zagrniti , zakriti : zagaliti koga v kožuh

zagalopírati -am dov. ( ȋ )
steči v galopu: konj je zagalopiral / ekspr. tako je zagalopiral, da ga ni bilo mogoče ustaviti zelo hitro stekel

zagáman -a -o prid. ( ā ) nižje pog.
1. neumen , tog , trdovraten : to je zagaman človek / ni mogel poslušati tega zagamanega govorjenja / kot psovka osel zagamani
2. težaven , neprijeten : v takem vremenu je plezanje zagamano / življenje se mu zdaj ni zdelo več tako zagamano

zagámanec -nca m ( ā )
nižje pog. neumen, tog, trdovraten človek: ne bodi tak zagamanec / kot psovka ti zagamanec ti

zagámanost -i ž ( ā )
nižje pog. neumnost , togost , trdovratnost : očitati komu zagamanost

zaganjáč -a m ( á )
avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila; zaganjalnik : popraviti zaganjač
strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik

zaganjálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zaganjanje: zaganjalna moč / zaganjalni motor ; zaganjalna kljuka navadno pravokoten kos železa z ročico za zaganjanje glavnega motorja avtomobila ; zaganjalna ročica

zaganjálnik -a m ( ȃ )
avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila: okvara zaganjalnika / avtomobilski zaganjalnik
strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj

zagánjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaganjati: zaganjanje valov ob steno / zaganjanje motorja, stroja ; čas zaganjanja

zagánjati -am nedov. ( ȃ )
1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg ; veter jim je zaganjal dež v obraz
vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. knjiž. poganjati , odganjati : rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh ; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč

zagarantírati -am dov. ( ȋ )
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti; zajamčiti , dati poroštvo : zagarantirati redno oskrbovanje s čim / zagarantirati komu delo

zagáta 1 -e ž ( ȃ )
star. ozek prostor, kraj: zagata med hišama / mestne ulice in zagate ozke ulice ; zagata brez izhoda ozka slepa ulica
geogr. na koncu zaprta ozka dolina med gorami

zagáta 2 tudi zágata -e ž ( ȃ; á )
ekspr. težaven, neprijeten položaj: pomagati komu iz zagate ; priti, zaiti v zagato ; izhod iz zagate / bil je v zagati, kaj naj reče ; denarna, idejna zagata ; zagata s časom
ekspr. prišlo je do prometne zagate do prometne zaustavitve zaradi prevelikega števila vozil

zagáten 1 -tna -o prid. ( á ā ) ekspr.
1. težaven , neprijeten : zagaten položaj ; živeti v zagatnih razmerah
2. neprijeten , zoprn : zagaten duh po hrani ; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko
3. zadušljiv , težek : v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme
// neprijeten , moreč : zavladal je zagaten molk ; zagatna tišina

zagáten 2 -tna -o prid. ( ȃ )
star. s katerim se kaj zamaši, zapre: uporabljati volno kot zagatno gradivo
star. zagaten prostor ozek, tesen ; star. zagatna jed ki hitro nasiti, se upre
grad. zagatna stena stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih

zagatítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zagatiti: zagatitev odprtine / zagatitev voza v ozkem prehodu

zagátiti -im dov. ( á ȃ )
star. zamašiti , zapreti : zagatiti luknjo s papirjem / vozovi so zagatili ozko pot

zagátnica -e ž ( ȃ )
grad. vsak od pokončnih elementov zagatne stene: lesene, betonske zagatnice ; zagatnice in piloti

zagátnost -i ž ( ā ) ekspr.
1. težavnost , neprijetnost : zagatnost položaja / zagatnost sadjevca iz lesnik trpkost
2. neprijeten, zoprn občutek: zagatnost v grlu, ustih

zagáziti -im dov. , zagázila in zagazíla ( á ȃ )
1. iti, stopiti v kaj mehkega, udirajočega se: zagaziti v blato ; zagaziti do kolen v sneg / zagaziti po zasneženi stezi
2. ekspr. zaiti : hodi previdno, da kam ne zagaziš / zagaziti v težave
ekspr. globoko je zagazil moralno, gospodarsko je zelo propadel ; ekspr. do vratu je zagazil v dolgove zelo se je zadolžil

zagíb -a m ( ȋ )
1. zapognjeni, navadno robni del česa: zalepiti zagibe pri usnjenem izdelku ; pri krojenju pustimo nekaj blaga za zagibe / povezati kose pločevine z zagibi
2. šport. premik (dela) telesa nazaj: zagib v bokih

zagíbati -ljem tudi -am dov. , zagibála ( ī )
1. povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja: veter je zagibal veje
// povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi: zagibati vodno površino ; pren., ekspr. to je zagibalo pesniškega duha
ekspr. množica je zagibala je vzvalovila, zavalovila
2. narediti nekaj gibov, premikov: bolnik je s težavo zagibal ; zagibati z ustnicami

zagíniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. umreti : zaginil je v tujini

zagípsati -am dov. ( í )
pog. zadelati z mavcem; zamavčiti : zagipsati razpoke v steni

zaglábljati se -am se nedov. ( á )
knjiž. poglabljati se: zaglabljati se v delo / zaglabljal se je v svoje misli

zagláditi -im dov. , tudi zagladíla ( á ȃ )
1. z glajenjem zadelati: zagladiti raze, razpoke ; zagladiti s kitom, z voskom ; zagladiti površino ; pren., knjiž. zagladiti vrzeli v znanju
2. z glajenjem zakriti, odpraviti: zagladiti gube / ekspr.: zagladiti nasprotja ; zagladiti spor poravnati

zaglájati -am nedov. ( á )
1. z glajenjem zadelovati: zaglajati razpoke ; zaglajati s kitom
2. z glajenjem zakrivati, odpravljati: zaglajati gube / ekspr. zaglajati razlike

zagláven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zaglavje: zaglavno besedilo
anat. zaglavna kost zatilnica ; pravn. zaglavno sodstvo nekdaj krvno sodstvo

zagláviti -im dov. ( á ȃ )
zastar. izgubiti glavo, umreti: zaglaviti v rudniku

zaglávje -a s ( ȃ )
1. anat. zadnji del glave in vratu; zatilje : otipavati zaglavje ; bolečine v zaglavju
2. knjiž. del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka: časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen / koledarska zaglavja k mesecem ilustracije k imenom za mesece v koledarju / zaglavje pesmi moto pod naslovom
// vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim, skupnim naslovom: to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma / dopis so objavili pod zaglavjem Kronika
3. knjiž. razdelek , rubrika : Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja / knjiga je razdeljena na štiri zaglavja poglavja, dele
jezikosl. del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih, tonemskem naglasu

zaglávnica -e ž ( ȃ )
anat. neparna kost v zatilju; zatilnica : poškodba zaglavnice

zaglávnik -a m ( ȃ )
nar. večje poleno, panj: na ognjišču je tlel zaglavnik / polagati drva na zaglavnik

zaglédanec -nca m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor je čustveno pozitivno, trajno navezan na kaj: zagledanec v umetnost

zaglédanost -i ž ( ẹ̑ )
stanje zagledanega človeka: zagledanost ljudi v daljni cilj / ekspr. dekletova zagledanost v fanta zaljubljenost / ekspr. iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost / ekspr. zagledanost vase preveliko, pretirano občudovanje samega sebe

zaglédati -am dov. , zaglêj in zaglèj zaglêjte, stil. zaglédi zaglédite ( ẹ́ ẹ̑ )
z gledanjem zaznati: zagledati kopno ; skozi okno je zagledal nenavaden prizor ; zagledati koga od daleč ; zagledala sta se in si pomahala ; pren., ekspr. zagledati resnico
star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu ; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla

zagledávati se -am se nedov. ( ȃ )
star., s predlogom zagledovati se: zamišljeno se zagledavati v daljavo

zagledováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
s predlogom večkrat se zagledati: zagledoval se je v njihove obraze ; začudeno so se zagledovali vanj

zaglóbiti -im tudi zaglôbiti -im dov. ( ọ́ ọ̄; ó ō )
knjiž. kaznovati z globo: zaglobiti koga zaradi prestopka

zaglobíti se -ím se dov. , zaglóbil se ( ī í ) knjiž.
1. globoko zajesti se, prodreti: reka se je zaglobila v skalovje
2. poglobiti se: zaglobiti se v branje, delo / zaglobiti se v misli

zaglódati -am tudi -glójem, tudi zaglôdati -am dov. , zaglódaj zaglódajte tudi zaglóji zaglójite tudi zaglôdaj zaglôdajte tudi zaglodájte; tudi zaglodála ( ọ́; ó )
1. z zobmi odlomiti v majhnem kosu: miš spet zagloda sir
// glodajoč prodreti z zobmi v kaj: pes zagloda v kost
2. ekspr. povzročiti neugoden, navadno duševni občutek: spet ga je zaglodala skrb

zaglúšen -šna -o prid. ( ú ū )
knjiž. oglušujoč : zaglušen ropot ; zaglušno vpitje

zagluševáti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. s svojo glasnostjo povzročati, da se kaj (skoraj) ne sliši: tuljenje vetra je zagluševalo trušč podirajočih se stavb / niso dosti govorili, ker jih je zagluševal ropot glušil

zaglušíti -ím dov. , zaglúšil ( ī í )
knjiž. s svojo glasnostjo povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši: ropot strojev je zaglušil njegove krike / hrup ga je skoraj zaglušil oglušil ; pren. skušal je zaglušiti spomine

zagnánec -nca m ( ā )
ekspr. kdor je zelo navdušen, vnet za kaj: ceniti delo zagnancev ; športni zagnanci
nar. od kose so se mu na dlaneh naredili zagnanci (trdi) žulji

zagnánost -i ž ( á )
ekspr. veliko navdušenje, vnema: njegova zagnanost ni popustila ; delati z zagnanostjo ; biti poln mladostne zagnanosti ; zagnanost pri odkrivanju novega / delovna zagnanost

zagnáti -žênem dov. , stil. zaženó ( á é )
1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen ; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla ; zagnati nož v deblo ; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev ; nepreh. pastirji so že zagnali
4. ekspr. nagnati , napoditi : zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
6. knjiž. pognati , odgnati : trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok ; gonjači so zagnali silen krik
ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel ; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči ; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj

zagnêsti -gnêtem dov. , zagnêtel in zagnétel zagnêtla, stil. zagnèl zagnêla ( é )
z gnetenjem spraviti kaj kam: zagnesti rozine v testo
ekspr. ljudje so planili k vhodu in ga zagnetli zamašili, zaprli

zagnézditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z gnezdom, gnezdi zadelati, zapolniti: lastovke so zagnezdile kot

zagnjáviti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. z vztrajnim, vsiljivim nadlegovanjem povzročiti občutek neugodja, nejevolje: ta človek me bo spet zagnjavil

zagnojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zagnojiti: pravilna zagnojitev vinograda / zagnojitev rane

zagnojíti -ím dov. , zagnójil ( ī í )
knjiž. pognojiti : zagnojiti izčrpano zemljo / zagnojiti trtam, trte ; zagnojiti vrtnico z umetnim gnojilom

zagnúsiti -im dov. ( ú ȗ )
z dajalnikom narediti komu kaj gnusno: zagnusiti komu jed / ekspr.: zagnusiti komu delo ; ravnanje teh ljudi se mu je zagnusilo

zagódnica -e ž ( ọ̑ )
knjiž. pesem, napisana za god: sestaviti zagodnico

zagodrnjáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ko je to slišal, je jezno zagodrnjal / zagodrnjala je nad njim, ker ni zaprl vrat za seboj
2. nerazločno, momljaje reči: v odgovor je samo nekaj zagodrnjal

zagolčáti -ím [ zagou̯čati ] dov. , zagôlči; zagôlčal ( á í )
1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal
// nar. vzhodno reči , povedati : vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede
2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal

zagôlsniti se -em se [ zagou̯sniti se ] dov. ( ó ȏ )
nar. zatakniti se, zaustaviti se (v grlu): kruh se mu je zagolsnil / brezoseb. od vznemirjenja se mu je zagolsnilo
nar. mlatilnica se je zagolsnila se je zamašila

zagôltati -am [ zagou̯tati ] dov. ( ó ) ekspr.
1. hitro, hlastno večkrat zajeti zrak v usta, žrelo: ko je stisk okoli vratu popustil, je zagoltal
2. reči, spregovoriti z grlenim glasom: nekaj je zagoltal sam pri sebi / res je, je zagoltal

zagôlten -tna -o [ zagou̯tən ] prid. ( ō )
star. trpek , neprijeten : ta snov daje vinu zagolten okus / zagoltna resnica

zagôltniti se -em se [ zagou̯tniti se ] dov. ( ó ȏ )
ekspr. zatakniti se, ustaviti se (v grlu): grižljaj se mu je zagoltnil / brezoseb. zagoltnilo se mu je

zagomazéti -ím dov. ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. začeti gomazeti: mravlje so zagomazele po listju ; brezoseb. ob strelu je na trgu zagomazelo kakor v mravljišču
2. z dajalnikom gomazeč se pojaviti po telesu, delu telesa zaradi kakega doživetja, dogodka: ob tem prizoru so mu mravljinci zagomazeli po hrbtu ; brezoseb. od groze mu je zagomazelo po vsem telesu / strah, prijetna toplota mu zagomazi po telesu

zagòn -ôna m ( ȍ ó )
1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil ; zagon turbine / zagon kolesa / zagon programa ; zagon računalnika
// v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu
2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste ; ta misel mu je dajala zagon ; delati kaj z velikim zagonom ; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon
3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele ; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja
4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado
knjiž. zagoni vetra sunki ; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali ; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja

zagonéten -tna -o prid. , zagonétnejši ( ẹ̑ )
knjiž. skrivnosten , nedoumljiv : zagoneten pojav ; dekletova zagonetna izginitev / zagonetne sile narave / to je zagoneten človek / v temi je bilo slišati zagonetne glasove ; zagoneten molk, pogled, smehljaj ; njegovo vedenje je zagonetno / zagonetna naloga zapletena, težko razrešljiva

zagonétka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. uganka : razrešiti zagonetko ; zastaviti komu zagonetko / njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka / ta človek mi je zagonetka

zagonétnost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. skrivnostnost , nedoumljivost : zagonetnost pojava / zagonetnost tujca

zagónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zagon: zagonska energija, sila / zagonski motor ; zagonsko kolo / rač. zagonska datoteka datoteka, navadno s končnico -exe, s katero se zažene program
publ. zagonski stroški stroški do začetka normalnega delovanja česa
fiz. zagonski navor navor ob pogonu stroja

zagórčan -a m ( ọ̑ )
pog. premog, ki se koplje v Zagorju: naročiti zagorčana ; trboveljčan in zagorčan

zagorélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost zagorelega človeka: zagorelost kopalcev / zagorelost obraza, rok

zagoréti -ím dov. , zagôrel ( ẹ́ í )
1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo ; za skednjem je zagorel tudi hlev ; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu ; nebo je zagorelo v zarji ; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast ; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh ; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel ; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele ; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu

zagorévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. drug za drugim zagoreti: na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi / požari zagorevajo in ugašajo
2. drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo: po grobovih so zagorevale sveče / v parku so zagorevale redke luči ; nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete / ekspr. kresnice so ugašale in spet zagorevale
3. ekspr. začenjati močno sijati, žareti: nebo se temni, zvezde zagorevajo / na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva
4. ekspr. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v njej zagoreva ljubezen, strast / v očeh mu zagoreva ogenj, srd / boji, upori zagorevajo
5. dobivati rjavo barvo kože: kopalci so vse bolj zagorevali

zagórje -a s ( ọ̑ )
zastar. svet za goro, gorovjem: vasi v zagorju

zagóslati -am dov. ( ọ̑ )
star. zaigrati (na) violino: zagoslal je in zapel

zagospodáriti -im dov. ( á ȃ )
začeti gospodariti: po prestani bolezni je spet zagospodaril sam / po očetovi smrti je na kmetiji zagospodaril sin postal gospodar / v deželi so zagospodarili tujci / človek je zagospodaril nad naravo / ekspr. po teh krajih je zagospodarila kuga

zagospodínjiti -im dov. ( í ȋ )
začeti gospodinjiti: tudi v novem okolju je spretno zagospodinjila / zagospodinjila je na sosedovi kmetiji postala gospodinja

zagospodováti -újem dov. ( á ȗ )
1. začeti gospodovati: v deželi so zagospodovali tujci ; zagospodovati nad kom / v njem je zagospodoval razum dobil premoč, prevladal
2. zastar. postati gospodar, zagospodariti: na kmetiji je zagospodoval sin

zagósti -gódem dov. , nam. zagóst in zagòst ( ọ́ )
1. star. zaigrati, zlasti na godalo: godci so zagodli, svati zaplesali ; zagodel je veselo pesem / zagosti na gosli
2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ob naročilu je jezno zagodel / umakni se, je nestrpno zagodel
3. oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: maček je zadovoljno zagodel / ekspr. kako je tu prijetno, je zaspano zagodel
4. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: grdo stvar mu je zagodel ; pošteno so jim zagodli / pog. zagosti jo komu povzročiti nevšečnost, neprijetnost

zagostítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zagostiti: zagostitev jedi / zagostitev drevesne krošnje

zagostíti -ím dov. , zagóstil ( ī í )
narediti kaj s čim dodanim (bolj) gosto, polno: jed zagostimo s krompirjem ; zagostiti golaž z moko / zagostiti rušo s travo

zagostoléti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. knjiž. zažvrgoleti , zapeti 2 : ptiči so zagostoleli ; zagostolel je kakor škrjanček
2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: dekletce je nekaj zagostolelo in steklo stran / kako lepo, je zagostolela

zagotávljanje -a s ( á )
glagolnik od zagotavljati: zagotavljanje prednosti pri nakupu zemljišč ; zagotavljanje zaposlitve / zagotavljanje materiala za proizvodnjo ; zagotavljanje osnovnih živil / njegovo zagotavljanje, da jo ljubi, je ni prepričalo

zagotávljati -am nedov. ( á )
1. delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav / te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto
// delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje
2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: policisti zagotavljajo javni red in mir / igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo
3. izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: mojster zagotavlja, da bo delo opravil ; zagotavljal jim je, da ne laže / kmalu se vrnem, ji je zagotavljal / dov. , ekspr., kot podkrepitev vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti

zagotovílo -a s ( í )
1. izjava, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zagotovilo, da je še vsega dovolj, jih je pomirilo ; njegovim zagotovilom ne verjamem ; pisno, ustno zagotovilo / dobiti zagotovilo, da bodo dela končana do roka
2. v povedni rabi kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zagotovilo, da bo denar vrnjen / znak svetovno znane tovarne je zagotovilo za kakovost izdelka / ustavna zagotovila z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine

zagotovítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zagotoviti: zagotovitev ugodnejših pogojev za življenje / zagotovitev surovin za industrijo / kljub obljubam in zagotovitvam niso storili ničesar

zagotovíti -ím dov. , zagotôvil ( ī í )
1. narediti, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: zagotoviti komu denar, hrano ; zagotoviti strokovnjake za gradnjo ; zagotoviti si dovoljenje, vstopnico / zagotoviti komu izobrazbo, zaposlitev
// narediti, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: zagotoviti komu prehod, vpliv ; publ. z zmago so si zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi
2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem narediti, povzročiti, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: denar je zagotovil ustanovi nemoteno delovanje ; gospodarska in politična moč zagotovi samostojnost
3. izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zdravnik je zagotovil, da bolezen ni nevarna ; zagotovil ji je, da se kmalu vrnejo / ekspr., kot podkrepitev slabo se bo končalo, to ti lahko zagotovim
star. zagotoviti se za stara leta preskrbeti si, kar je potrebno

zagotôvo tudi za gotôvo člen. ( ó )
(prav) gotovo:
a) takemu delu zagotovo ne bo kos ; koga bo danes doletela sreča? Nekoga zagotovo / v povedni rabi zagotovo je, da bodo nekoč mladi prevzeli položaje in dolžnosti / to bom zagotovo končal do jutri ; počakaj ga pred vrati, zagotovo pride
b) vrnila vam bo z obrestmi, zagotovo ; jih boste pripeljali jutri? Da, zagotovo

zagovarjálec -lca [ zagovarjau̯ca tudi zagovarjalca ] m ( ȃ )
po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: pomoč so iskali pri zagovarjalcih / zagovarjalec bolezni, kač

zagovárjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zagovarjati: materino zagovarjanje otroka / zagovarjanje obdolženca / spretno zagovarjanje stališč / zdraviti z zagovarjanjem ; zagovarjanje bolezni

zagovárjati -am nedov. ( ȃ )
1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš ; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom ; zagovarjati koga pred očitki
// odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik ; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati
pravn. zagovarjati obdolženca, obtoženca
2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela ; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti
3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo ; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo
4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
a) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku
b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo
c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače ; zagovarjati strup
č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest

zagovéden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
slabš. neroden 2 , surov : zagoveden človek ; ne bodi tako zagoveden / zagovedno vedenje / kot psovka govedo zagovedno

zagovédnež -a m ( ẹ̑ )
slabš. neroden, surov človek: fant je pravi zagovednež

zagovédnost -i ž ( ẹ̑ )
slabš. nerodnost , surovost : očitati komu zagovednost / izreči, storiti kako zagovednost

zagôvor -a m ( ȏ )
govor, izjava, s katerim se kdo ali kaj zagovarja, zagovori
a) zagovor je trajal eno uro ; pripraviti se na zagovor ; zagovor pred sodiščem ; imeti pravico do zagovora / povedati kaj v zagovor koga / napisati, sestaviti zagovor / izpodbijati zagovor / pravni zagovor / zagovor obtoženca
b) zagovor dela, naloge pred komisijo ; zagovor disertacije
c) po ljudskem verovanju: zdraviti z zagovori ; zagovor bolnika, otekline ; zagovor zoper kačji pik / izgovarjati zagovor
knjiž. napisati zagovor kratek sestavek za knjižnim besedilom, ki govori o njem in njegovem piscu

zagôvoren -rna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na zagovor: zagovorni govor odvetnika / zagovorne besede proti zvinu

zagovoríti -ím dov. , zagovóril; nam. zagovôrit in zagovorít ( ī í )
1. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
a) pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj: zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano ; zna zagovoriti vnetje / zagovoriti proti kačjim pikom
b) odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj: zagovoriti sušo, točo
c) vzeti komu ali čemu določeno lastnost: zagovoriti komu brejo kravo / zagovoriti strup
č) dati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen ; zagovoriti kroglo, da zadene
2. zastar. spregovoriti : ko je zagovorila, se je prebudil / zagovoriti o zanimivi stvari

zagovórnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki govori komu v korist: zagovornica zatiranih ; goreča zagovornica pravic živali
2. odvetnica, ki pravno zagovarja koga: zagovornica obtoženke
3. ženska ali država, ustanova, ki dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: ta političarka je zagovornica novih idej / naša država je zagovornica drugačnih načel

zagovórnik -a m ( ọ̑ )
1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino ; zagovornik velikega filozofa
2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika ; izbrati si zagovornika ; pogovor zagovornika z obdolžencem
3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej ; zagovornik človekovih pravic in svoboščin ; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma
4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač

zagovórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zagovornike: zagovorniške pravice / zagovorniški oder

zagovórništvo -a s ( ọ̑ )
1. dejavnost, vloga zagovornika: prevzeti zagovorništvo morilca
2. zagovorniki : zagovorništvo predlaga preložitev zaslišanja

zagózda -e ž ( ọ̑ )
1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado ; cepiti z zagozdo ; čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda ; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo
2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje ; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor
3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha ; zagozda sira
4. mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde ; obtičati v zagozdi

zagózdast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben zagozdi: zagozdasta deščica / zagozdast del parcele

zagózden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zagozdo: zagozdno čelo
teh. zagozdni kot kot med ploskvama zagozde ; zagozdna zveza razstavljiva zveza dveh strojnih delov z zagozdo

zagozdênje in zagózdenje -a s ( é; ọ̄ )
glagolnik od zagozditi: zagozdenje toporišča / zagozdenje naboja v puški

zagózdica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od zagozda: vstaviti, zabiti zagozdico

zagozdítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zagozditi: zagozditev toporišča / zagozditev nabojev zaradi okvare mehanizma

zagozdíti -ím in zagózditi -im dov. , zagózdil ( ī í; ọ̄ )
1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa
2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo ; zagozditi klin v špranjo ; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo
// dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu ; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani ; zagozdil je nogo med vrata
3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale ; ulico so zagozdili tovornjaki ; množica je za hip zagozdila vrata

zagozdíti se -ím se dov. , zagózdil se ( ī í )
knjiž. zarasti se z gozdom: pašnik se je zagozdil

zagózdnica -e ž ( ọ̑ )
anat. kost na lobanjskem dnu, med zatilnico in čelnico: poškodba zagozdnice

zagrábek -bka m ( ȃ )
1. z rodilnikom količina česa, ki se naenkrat zagrabi: zagrabek moke, peska / zagrabek sena z vilami
2. nar. pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino; zgrabek : znašati zagrabke na kupe / seno v zagrabkih / delati zagrabke
3. zastar. močen, sunkovit prijem: zagrabek za vrat ; zagrabek s šapo

zagrabíti in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico ; zagrabiti za kljuko, vrv ; zagrabiti z obema rokama ; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel ; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš ; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel ; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep
2. ekspr. prijeti , zgrabiti : zagrabiti begunca, tatu
3. ekspr. začeti intenzivno delati: do zdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti ; delavci so pošteno zagrabili
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen ; zagrabi ga jeza, strah ; zagrabil ga je kašelj, krč
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo ; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil
5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi ; njegova zgodba je poslušalce zagrabila
6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame
ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel ; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti ; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil ; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj ; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači ; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko

zagráda -e ž ( ȃ )
naprava, ki zagrajuje kak prostor: narediti, podreti zagrado ; lesena, žična zagrada ; zagrada iz kolov / za zagrado sedeča branjevka / zagrada med območjema pregrada / odprta zagrada / ekspr. biti stisnjen v zagrado teles na krovu ladje
// zagrajen prostor: nagnati živali v zagrado

zagradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zagraditi: zagraditev prostora / zagraditev poti

zagradíti -ím dov. , zagrádil ( ī í )
z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagraditi lovišče, rov ; zagraditi most z vozovi ; zagraditi vhod v stavbo ; zagraditi s kamni, z žico / lava je reko zagradila in nastalo je jezero / otroci so zagradili ribe v kotanjo
// v zvezi zagraditi pot onemogočiti komu prehod: razširil je roke in ji zagradil pot ; zagraditi nasprotniku pot proti jugu ; pren., ekspr. zagraditi komu pot do uspeha

zagrája -e ž ( ā )
star. zagrada : narediti, podreti zagrajo / zagraja med dvema prostoroma pregrada ; zagraja na bregovih rek nasip, pregrada / spraviti koga v zagrajo

zagrájati -am nedov. ( á ) zastar.
zagrajevati : zagrajati vhode / zagrajati vrtove z živo mejo ograjevati / ladje so zagrajale pot napadalcem

zagrajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
z nameščanjem česa omejevati kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagrajevati vhode / zagrajevati vrata z omarami / zagrajevati travnike ograjevati
// v zvezi zagrajevati pot onemogočati komu prehod: zagrajeval je sosedom pot čez travnik ; pren., ekspr. nihče mu ni zagrajeval poti do uspeha

zagrčáti -ím dov. ( á í )
dati grgrajoče, hropeče glasove: bolnik je zagrčal ; zagrčati od razburjenja / brezoseb. v grlu mu je zagrčalo / medved, pes je zagrčal
ekspr. pomagajte, je zagrčal starec s težavo rekel

zagré in zagrè prisl. ( ẹ́; ȅ )
nar., navadno v zvezi s kot, kakor kot se spodobi, kot je treba: v petih letih je napravil iz pušče kmetijo kot zagre ; oblečen, kot se za takega človeka zagre / bila je ženska kakor zagre v vseh pogledih dobra ženska; postavna, lepa ženska

zagrébati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z grebenjem zakrivati, pokrivati: pes zagreba kost / koplji, jaz bom pa zagrebal / ker je bilo mrličev dosti, so jih samo zagrebali
2. ekspr., s prislovnim določilom dajati, potiskati kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije: zagrebati obraz v blazino / zagrebati roke v lase

zagrêbsti -grêbem dov. , zagrébel zagrêbla ( é )
1. z grebenjem zakriti, pokriti: otrok je igračko zagrebel ; z grebljico zagrebsti žareče oglje / truplo so samo zagrebli / zagrebsti krompir v žerjavico ; zagrebel se je v seno / star. lani so ga zagrebli pokopali ; zagrebsti grob zasuti ; pren., ekspr. zagrebsti žalostne spomine
2. ekspr., s prislovnim določilom dati, potisniti kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije: zagrebsti glavo, obraz v dlani, roke / zagrebsti (si) prste, roko v lase / zagrebsti nohte v kožo zasaditi

zagrêbsti se -grêbem se dov. ( é ) ekspr.
narediti kaj z namenom doseči, dobiti kaj za lastno korist, zlasti ugled, denar, visok položaj v družbi: na tekmi se je zagrebel za vsako žogo ; zagrebsti se za mesto direktorja

zagrenélost -i ž ( ẹ́ )
stanje zagrenelega: zagrenelost kruha, moke / pisateljeva črnogledost in zagrenelost / delati kaj brez zagrenelosti / občutje zagrenelosti

zagrenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. nav. 3. os. dobiti nekoliko grenek okus: kruh, moka zagreni / brezoseb. v ustih mu je zagrenelo ; pren. ob misli na to mu je vse zagrenelo
2. postati žalosten, razočaran: v takih razmerah človek zagreni

zagreníti -ím dov. , zagrénil ( ī í )
narediti kaj manj prijetno, manj srečno: zagreniti komu mladost ; s tem si je zagrenil življenje / te skrbi so mu zagrenile počitnice ; pesn. misel, da je ne bo več videl, mu je zagrenila dušo
// povzročiti, da je kdo žalosten, razočaran: nesreča ga je zagrenila ; to ga je tako zagrenilo, da se je začel izogibati družbi

zagrénjati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. greniti : te razmere so ljudem zagrenjale življenje / to ga je zagrenjalo

zagrenjênec -nca m ( é )
ekspr. zagrenjen človek: obraz zagrenjenca ; nesrečneži in zagrenjenci

zagrenjênost -i ž ( é )
stanje zagrenjenega človeka: obšla, prevzela ga je zagrenjenost ; globoka zagrenjenost / storiti kaj iz zagrenjenosti

zagrenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
greniti : take neprijetnosti so jim zagrenjevale življenje / to je razburjalo in zagrenjevalo ljudi

zagrešíti -ím dov. , zagréši; zagréšil ( ī í )
povzročiti kaj slabega, nepravilnega: zagrešiti prometno nesrečo / zagrešiti izdajstvo, rop, umor / zagrešiti napako, spodrsljaj ; s tem dejanjem je zagrešil veliko neumnost / šalj. v mladosti je zagrešil nekaj pesmi napisal
pravn. zagrešiti kaznivo dejanje
// rel. narediti kaj zlasti moralno slabega, oporečnega: obžaluje vse, kar je zagrešil ; zagrešiti kaj proti komu, nad kom / z notranjim predmetom zagrešiti greh

zagrétež -a m ( ẹ̑ ) ekspr.
kdor se zelo navdušuje, zavzema za kaj in to navdušeno tudi dela: politični, verski zagretež ; športni, kolesarski zagretež

zagréti -grêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. knjiž. segreti : zagreti vodo / zagreti prostor ogreti / pijača te bo zagrela ; zagreti se s hojo
2. ekspr. navdušiti : zagreti koga za umetnost ; zagreti se za delo, študij / film ga ni zagrel
// razvneti : govornik je zagrel poslušalce ; ob teh spominih se je zagrel / očitek ga je zagrel vznemiril, razburil

zagrétost -i ž ( ẹ̑ )
ekspr. navdušenost : njegova zagretost za šport / lotiti se dela z veliko zagretostjo
// razvnetost : zagretost razpravljavcev se je počasi polegla / čustvena zagretost

zagrévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. knjiž. segrevati : zagrevati vodo / zagrevati rastlinjak ogrevati ; zagrevati si roke pri peči greti
2. ekspr. navduševati : s svojim plesom je zagrevala občinstvo

zagrézati -am in zagrézati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. ugrezati se, pogrezati se: zagrezati v močvirje / zagrezati v dolgove

zagrézniti -em in zagrézniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. ugrezniti se, pogrezniti se: zagrezniti v blato ; čoln je zagreznil v pesek / vesla so zagreznila ; z roko zagrezniti v vodo / zagrezniti v stroške

zagrgráti -ám dov. ( á ȃ )
dati kratke, pretrgane glasove iz grla: ranjenec je zagrgral ; brezoseb. v grlu mu je zagrgralo
ekspr. razburjeno je nekaj zagrgral nerazločno rekel
// dati glasove kot voda pri vretju: voda v kotlu je zagrgrala

zagrinjálo -a s ( á )
kos tkanine, navadno določene oblike, s katerim se kaj zagrinja, zakriva: odgrnil je zagrinjalo in stopil naprej ; ločiti spalni del prostora z zagrinjalom ; svileno zagrinjalo / zagrinjalo se je dvignilo in predstava se je začela odrska zavesa ; okna brez zagrinjal zaves ; pren., ekspr. zagrinjalo prihodnosti
// ekspr. kar kaj zagrinja, zakriva: zagrinjalo dežja ; sivo zagrinjalo oblakov

zagrínjati -am nedov. ( í )
1. zakrivati kako stvar z nameščanjem tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrinjati okna z zavesami ; zagrinjati se z rjuho / zagrinjati zavese razprostirati, nameščati jih, da kaj zakrivajo
// biti nameščen, razprostrt pred kako stvarjo, čez kako stvar in jo zakrivati: zavesa zagrinja oder, vhod ; pren., knjiž. zagrinjati komu resnico
2. zakrivati kako stvar z nameščanjem kake snovi po njej, čez njo: zagrinjati fižol v jamicah / zagrinjati jamice / ekspr. zagrinjati grob / valovi zagrinjajo čoln / ekspr. sneg zagrinja pokrajino
3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastajanjem delati, povzročati, da postaja kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrinja polja / oblaki zagrinjajo sonce zakrivajo, zastirajo

zagrísti -grízem dov. ( í )
zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil
// ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič
ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega

zagrízenec -nca m ( ȋ )
ekspr. kdor je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: bil je pravi zagrizenec ; politični, verski zagrizenec / le največji zagrizenci gredo v takem vremenu na lov

zagrízenka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je strastno, nestrpno zavzeta za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: prava zagrizenka je

zagrízenost -i ž ( ȋ )
ekspr. strastna, nestrpna zavzetost za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: vsi so se bali njegove zagrizenosti ; verska, politična zagrizenost / boriti se proti čemu z veliko zagrizenostjo

zagrízniti -em dov. ( í ȋ )
zasaditi zobe v kaj: pes zagrizne v jermen / zagrizne jabolko in se nakremži ; zagrizniti v kruh ugrizniti ; zagrizniti in odgrizniti / povabil ga je, naj kaj zagrizne prigrizne, poje

zagrizováti -újem nedov. ( á ȗ )
zasajati zobe v kaj: pes je zagrizoval v jermen / zagrizovati v jabolko ugrizovati

zagŕljen -a -o prid. ( ȓ )
nar. hripav : zagrljen človek ; biti močno zagrljen / zagrljen glas ; zagrljeno petje

zagŕljenost -i ž ( ȓ )
nar. hripavost : zaradi zagrljenosti komaj govori

zagrmáditi -im dov. ( ā ȃ )
z grmadenjem zakriti, prekriti: oblaki so zagrmadili nebo
// z grmadenjem zadelati: hudournik je zagrmadil udor s skalami

zagrméti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. brezoseb. dati zelo slišne glasove ob bliskanju: v daljavi je zagrmelo ; zabliskalo se je in zagrmelo ; silovito zagrmeti
2. dati grmenju podobne glasove: motor je zagrmel in utihnil / brezoseb. v dvorani je zagrmelo od ploskanja / ekspr.: bobni, zvonovi so zagrmeli ; orgle so mogočno zagrmele ; z obzidja so zagrmeli topovi / ekspr. v delavnici so spet zagrmeli stroji začeli delati
ekspr. takrat so tudi v tem delu dežele zagrmeli prvi streli se je začela vstaja, oborožen spopad
// ekspr. grmeč hitro zapeljati, iti: vlak je zagrmel čez most / snežni plaz je zagrmel čez teraso / zagrmel je v jamo padel
3. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: pomolčal je, potem pa spet zagrmel / oče je zagrmel nad sinom / molči, je jezno zagrmel zakričal, zavpil

zagrníti in zagŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. zakriti kako stvar z namestitvijo tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrniti kip, ponesrečenca ; zagrniti okno, vhod ; zagrniti z odejo, zaveso ; zagrniti se čez glavo / zagrniti se v plašč / zagrniti zaveso razprostreti, namestiti jo, da kaj zakriva ; pren., knjiž. z besedami skušati zagrniti resnico
2. zakriti kako stvar z namestitvijo kake snovi po njej, čez njo: zagrniti gomolj, seme s prstjo / vihar je zagrnil padle s peskom / zagrniti jamico, jarek / ekspr. zagrniti grob / velik val zagrne čoln, plavalca / ekspr. sneg zagrne pokrajino
3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastankom narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrne poti / mir, molk zagrne vas / oblak zagrne luno zakrije, zastre
ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno ; ekspr. mesto zagrne žalost prevzame v zelo veliki stopnji ; ekspr. zakaj si se zagrnil v molk, z molkom si trdovratno umolknil

zagrôben -bna -o prid. ( ō ) knjiž.
1. posmrten : verovati v zagrobno življenje
2. onstranski : junak pesnitve potuje po zagrobnem carstvu / privid zagrobnih prikazni
knjiž. spregovoriti z zagrobnim glasom zamolklim, votlim

zagrôbnost -i ž ( ō )
knjiž. posmrtnost : pojmovanje zagrobnosti

zagrohotáti se -ám se in -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
zastar. zakrohotati se: ob pogledu na ta smešni prizor se je zagrohotal ; zagrohotati se na ves glas / zdaj pa imaš, se je zagrohotal

zagrométi -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. zagrmeti : brezoseb. zunaj je zagromelo / topovi zagromijo

zagrozíti -ím dov. , zagrózil ( ī í )
obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega: zagrozil mu je, da se bo maščeval ; zagroziti komu s kaznijo, tožbo / le čakaj, mu je zagrozil
// zastrašujoče zamahniti s čim: zagroziti komu s palico, pestjo

zagrúliti -im dov. , zagrulíla tudi zagrúlila ( ú )
1. oglasiti se z glasom grugru: golob, grlica zagruli
// ekspr. dati gruljenju podobne glasove: otrok se je zasmejal in zagrulil
2. ekspr. prijazno, dvorljivo reči, povedati: poljubil jo je in ji nekaj nežno zagrulil

zagrúščiti -im dov. ( ȗ )
prekriti, pokriti z gruščem: odkruški so zagruščili ledenik

zagúgati -am tudi -ljem dov. ( ū )
premakniti iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: zagugati gugalnico, zibelko ; čoln se je močno zagugal / zagugati se na stolu / ekspr. pijanec se je zagugal proti vratom gugajoč se šel, stopil

zagúliti -im dov. , zagúlila in zagulíla ( ú )
zastar. zguliti : zaguliti rokave
nar. zaguliti si roke dobiti (trde) žulje na rokah ; star. s tem dejanjem se mu je zagulil zameril

zagúljek -jka m ( ȗ )
nar. (trdi) žulj: od grabljenja so se mu na rokah naredili zaguljki

zagúncati -am dov. ( ȗ )
pog. zagugati : veter je zaguncal svetilko / zaguncal se je v naslanjaču

zagvíšen -šna -o prid. ( ī í )
nižje pog. gotov , nedvomen : zagvišno plačilo

zahahljáti -ám dov. ( á ȃ )
zamolklo privreti, priteči, pojaviti se: voda je zahahljala iz lukenj / ekspr. iz grla mu zahahlja grozeče mrmranje

zahajalíšče -a s ( í )
astron. zahodišče : vzhajališče in zahajališče

zahájanček -čka m ( ȃ )
nar. potepuh, ki zahaja k določenim hišam, kjer dobi jesti in piti in tudi kaj malega naredi: pri kmetu se je spet oglasil zahajanček

zahájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zahajati: zahajanje sonca / zahajanje v gostilne
ekspr. zahajanje življenja minevanje, končevanje

zahájati -am nedov. ( ȃ )
1. spuščati se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zahaja / sonce že zahaja za goro
astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje
2. nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje: v temi je pogosto zahajal s poti / zahajati vstran / ekspr. med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega
3. knjiž. (večkrat) hoditi: ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno / zahajati na lov ; redno zahaja v gledališče
ekspr. biti doma tam, kjer sonce zahaja na zahodu ; ekspr. igralčeva slava že zahaja mineva ; zahajati v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obisk h komu

zahájkati -am dov. ( ȃ ) med narodnoosvobodilnim bojem
1. med hajko zapraviti, izgubiti: bal se je, da ne bi zahajkal torbe z zdravili
2. med hajko zajeti, ujeti: Nemci so skoraj zahajkali četo

zahákljati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. zakavljati : zahakljati plavajoče deblo / zahakljati vrata stanovanja
nižje pog. zahakljala sta ga pod pazduho in odvlekla trdno zgrabila

zaháljiti -im dov. ( á ȃ )
zastar. zagrniti , zakriti : zahaljiti koga v dolg plašč

zahehetáti se -ám se in -éčem se dov. ( á ȃ, ẹ́ )
zasmejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: starka se je zahehetala ; glasno se zahehetati

zahehljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
zahahljati se: nič ni rekel, samo zahehljal se je

zahihitáti se -ám se tudi -íčem se tudi zahihítati se -am se dov. ( á ȃ, í; ī )
(pritajeno) z visokim glasom se zasmejati: dekleta so se veselo zahihitala ; star. v kotu sobe je nekdo zahihital

zahinávčiti -im dov. ( ā ȃ )
hinavsko reči: kako je to dobro, je zahinavčila

zahírati -am dov. ( ȋ ) knjiž.
1. zaostati v rasti, telesnem razvoju: piščanci zahirajo zaradi bolezni, pomanjkanja toplote
2. oslabeti , onemoči : veliko ljudi je zahiralo od lakote in pomrlo

zahiréti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. upasti , usahniti : roka, tkivo zahiri

zahíšje -a s ( ȋ )
knjiž. prostor za hišo: drevo v zahišju

zahitéti -ím dov. , zahítel ( ẹ́ í )
knjiž. pohiteti : zahitel je za njo / ekspr. to ni res, je zahitela hitro rekla, povedala

zahlačáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. nerodno, okorno iti, stopiti, navadno v prevelikih hlačah: otrok je zahlačal za materjo / medved je zahlačal proti lovcu

zahladíti -ím dov. , zahládil ( ī í ) knjiž.
1. hladno zapihati: čez polje je zahladil veter
2. brezoseb. shladiti se, postati hladno: zunaj je zahladilo / ogrnil si je plašč, ker ga je zahladilo ker je začutil hlad

zahlastáti -ám dov. ( á ȃ )
večkrat se hitro, sunkovito približati čemu z odprtim gobcem: žival je zahlastala po muhah / zahlastati po zraku
ekspr. ne dotikaj se, je zahlastal hitro, hlastno rekel ; ekspr. zajel je z žlico in zahlastal kašo začel hitro, hlastno jesti

zahlepéti -ím dov. ( ẹ́ í )
začutiti strastno željo, pohlep po čem: zahlepeti po denarju, slavi / zahlepela je po lepšem življenju

zahlíkniti -em dov. ( í ȋ )
brezoseb., nar. vzhodnoštajersko zadušiti : obešenega je zahliknilo

zahlípati -am tudi -ljem dov. ( ī )
sunkovito, pridušeno zajokati: pokrila si je obraz z rokami in zahlipala ; neutolažljivo zahlipati / ekspr. glasno je zahlipal zajokal
// večkrat sunkovito, daveč se dihniti: sredi poti se je ustavil in zahlipal ; brezoseb. v prsih mu je zahlipalo
ekspr. kaj bo z nami, je zahlipala hlipaje rekla

zahlípniti -em dov. ( í ȋ )
hlipniti : položila si je roko na prsi in zahlipnila ; zahlipniti od joka, smeha
nar. vzhodnoštajersko hotelo ga je zahlipniti, ko je popil pol kozarca žganja zadušiti

zahòd -óda m ( ȍ ọ̄ )
1. glagolnik od zaiti: opazovati sončni zahod / izračunati sončni zahod čas, ko sonce zaide
// stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni zahod
2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce zaide ob enakonočju: veter je zapihal od zahoda, z zahoda ; reka teče proti zahodu / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
// zahodna stran neba ali zemlje: na zahodu so se pojavili temni oblaki
3. publ. zahodni del kake geografske ali politične celote: živeti na zahodu dežele / ves zahod se je navdušil za te ideje prebivalci zahodnega dela / gospodarsko sodelovanje med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran ; ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani

zahóden -dna -o prid. , zahódnejši ( ọ̑ )
nanašajoč se na zahod:
a) zahodni del dežele ; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda ; na zahodni strani leži ravnina na zahodu / zahodni veter
b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška / zahodni blok blok zahodnih držav ; zahodne dežele ; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike ; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo ; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija
publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni ; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki
astron. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju ; fiz. zahodna deklinacija ; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika ; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve ; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu ; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu

zahodíšče -a s ( í )
astron. točka na obzornici, kjer Sonce zaide ob enakonočju: zahodišče in vzhodišče

zahodíti -hódim dov. ( ī ọ́ )
1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla
// s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge
2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte
3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili
4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan
star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš ; star. vstal je in zahodil dalje šel

zahódnik -a m ( ọ̑ )
1. zahodni veter: piha močen zahodnik
2. zastar. zahodnjak : ta človek je tipičen zahodnik

zahódniški -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. zahodnjaški : zahodniška miselnost / zahodniška civilizacija zahodna

zahodnják -a m ( á )
1. prebivalec Severne Amerike ali zahodnega dela Evrope: zahodnjak težko razume mišljenje Kitajcev
2. publ. kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje zahodnim deželam: ta politik je navdušen zahodnjak

zahodnjákinja -e ž ( á )
1. prebivalka Severne Amerike ali zahodnega dela Evrope: rada se oblači kot zahodnjakinje
2. publ. ženska, naklonjena idejam, miselnosti, ki se pripisuje zahodnim deželam: preobrazba nepismene podeželanke v moderno zahodnjakinjo

zahodnjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zahodnjake: zahodnjaška moda / zahodnjaško mišljenje

zahodnjáštvo -a s ( ȃ )
način življenja in mišljenja, značilen za zahodnjake: očitati komu zahodnjaštvo

zahódno... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na zahoden: zahodnoevropski, zahodnoindijski, zahodnoslovenski

zahódnoevrópski -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na zahodni del Evrope: zahodnoevropske države / zahodnoevropska umetnost
geogr. zahodnoevropski čas krajevni čas greenwiškega poldnevnika

zahódnonémški -a -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
nekdaj nanašajoč se na zahodno Nemčijo: zahodnonemška narečja / publ. zahodnonemška vlada do 1990 vlada Zvezne republike Nemčije

zahódnoslovénski -a -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na zahodni del Slovenije: zahodnoslovenski kraji / zahodnoslovenska narečja

zahohnjáti -ám dov. ( á ȃ )
nosljaje reči, spregovoriti; zanosljati : v odgovor je nekaj zahohnjal

zahohotáti se -ám se in -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
glasno, z nizkim glasom se zasmejati: pri teh besedah se je zahohotal ; porogljivo se zahohotati / ho, ho, ho, dobro si jim povedal, se je zahohotal

zahomotáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zaviti , oviti : zahomotati koga v odejo ; zahomotala se je v plet / zahomotali so ga v plašč zavili, oblekli

zahomotávati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. zavijati , ovijati : zahomotavati koga v odejo

zahotéti se -hóčem se dov. , zahôti se zahotíte se; zahôtel se zahotéla se ( ẹ́ ọ́ ) s smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža nastop volje, želje osebka, da sam uresniči dejanje
a) z nedoločnikom zahotelo se mu je peti, plesati ; elipt. zahotelo se mu je ven
b) z odvisnim stavkom zahotelo se mu je, da bi šel domov
2. izraža nastop želje, da se kaj dobi: zahotelo se mu je pijače, veselega življenja
star. zahotel je dokončati delo hotel ; star. dobil je, kar si je zahotel si je zaželel

zahŕbten -tna -o prid. ( ȓ )
1. ki skrivaj naredi kaj slabega: zahrbten človek ; zahrbten je in hinavski / zahrbten značaj / imeti zahrbtne namene ; zahrbtna misel ; zahrbtno dejanje
2. ekspr. navidezno nenevaren: zahrbten ovinek ; to je zahrbtna reka / zahrbtno orožje / zahrbtna bolezen

zahŕbtnež -a m ( ȓ )
ekspr. zahrbten človek: bati se zahrbtnežev ; hinavci in zahrbtneži

zahŕbtnost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost zahrbtnega: ne marajo ga zaradi njegove zahrbtnosti ; hinavščina in zahrbtnost / zahrbtnost ravnanja / ekspr. zahrbtnost gorske stene
// ekspr. zahrbtno dejanje: spletke in zahrbtnosti

zahrčáti -ím dov. ( á í )
1. zasmrčati : zadremal je in zahrčal ; glasno zahrčati
2. zarezgetati : konj je zahrčal

zahrepenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
začutiti močno željo po čem: zahrepenel je po domovini, sreči ; ekspr. zahrepeneti z vsem srcem / ekspr. zahrepenel je v planine močno si je zaželel ; pren., knjiž. njegove misli so zahrepenele k njej

zahreščáti -ím dov. ( á í )
1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla ; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki
// dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal ; brezoseb. v telefonu je zahreščalo
2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila

zahrípati -am in -ljem dov. ( í ī, í )
1. hripavo reči, povedati: ne hodi tja, je zahripal
2. zastar. postati hripav: ker je dosti govoril, je zahripal / glas mu je zahripal

zahrípel -pla -o [ zahripəu̯ ] prid. ( í )
zastar. hripav : zahripel človek / zahripel glas

zahripéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. hripavo reči, povedati: hudo je, je zahripel
2. postati hripav: govornik je kmalu zahripel

zahrípiti se -im se dov. ( ī ȋ )
zastar. postati hripav: od kričanja se mu je zahripil glas

zahrípniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. postati hripav: glas mu je zahripnil

zahŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal ; od časa do časa je zahrkal
ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel
2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala
3. star. zasmrčati : v spanju se je obrnil in zahrkal

zahŕliti -im dov. ( ŕ )
nar. severovzhodno zasmrčati : speči je zahrlil
// zaspati : legel je in takoj trdno zahrlil

zahropéti -ím dov. ( ẹ́ í )
dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: starka je zahropela in umrla ; brezoseb. v prsih mu je zahropelo
ekspr. odidi, je zahropela hropeče rekla

zahrôpsti -hrôpem dov. , zahrópel in zahrôpel zahrôpla ( ó )
dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: bolnik je zahropel / konj se je zgrudil na tla in zahropel ; brezoseb. v prsih mu je zahroplo
ekspr. ti si to storil, je zahropla hropeče rekla

zahŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
dati ostre, rezke glasove: zmrznjena trava je zahrskala pod nogami / konj je zahrskal

zahŕstati -am dov. ( )
dati kratke, rezke glasove: ob prestopu je zahrstala suha vejica

zahrstéti -ím dov. ( ẹ́ í )
dati kratke, rezke glasove: zahrstel je sneg in srnjaček je izginil v gozdu ; suha veja je zahrstela ; brezoseb. pod nogami mu je zahrstelo

zahrščáti -ím dov. ( á í ) star.
1. zahreščati : pesek je zahrščal pod njeno stopinjo
2. zasmrčati : glasno je zahrščal

zahruméti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji ; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo
// ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku
2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil

zahrústati -am dov. ( ú )
1. dati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: skorja sveže pečenega kruha je zahrustala ; brezoseb. ugriznil je v presto, da je zahrustalo / zahrustati med zobmi
2. dati hrustanju podobne glasove: zmrzli sneg je zahrustal pod nogami

zahrustljáti -ám dov. ( á ȃ )
na rahlo zahrustati: skorja je kar zahrustljala, ko je ugriznil / pesek mu je zahrustljal pod nogami ; brezoseb. zasadil je lopato v zmrzlo zemljo, da je zahrustljalo

zahrúti -hrújem dov. ( ú )
nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, nevihta zahruje / bitka je zahrula
// ekspr. zakričati, zavpiti na koga: zahruti na otroka ; jezno zahruti

zahŕzati -am tudi -hŕžem dov. ( )
oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati : kobila je zahrzala

zahtéva -e ž ( ẹ̑ )
1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi ; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili ; vztrajati pri zahtevah ; pretiravati v zahtevah ; gospodarske, politične zahteve ; pisna, ustna zahteva ; zahteva za odškodnino ; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva
// kar se zahteva: odpovedati se zahtevi ; izpolniti, povedati zahtevo ; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike
2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo
3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo ; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti
pravn. izročitvena zahteva ; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon

zahtévanje -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od zahtevati: zahtevanje odškodnine / zahtevanje izpolnitve obljube
2. star. zahteva : vrniti odvzeto premoženje na zahtevanje lastnikov / zahtevanje je bilo izpolnjeno

zahtévati -am nedov. in dov. ( ẹ́ )
1. izražati odločno hotenje
a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje ; zahtevati svoje stvari nazaj ; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva
b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube ; občinstvo je zahtevalo ponovitev ; zahtevati znižanje dajatev ; zahtevajo, da predsednik odstopi ; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar
c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost
2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev ; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo ; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga ; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost ; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate ; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo

zahtévek -vka m ( ẹ̑ )
1. pravn. kar se zahteva: zahtevek je pretiran ; odpovedati se zahtevku ; vrednost zahtevka / poravnati, znižati zahtevek
// dejanje, s katerim se kaj zahteva: zavrniti zahtevek ; vztrajati pri zahtevku / zastaranje zahtevka ; zahtevek za zvišanje cen / izločitveni zahtevek naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov, stvari, ki so last tretjih oseb ; odškodninski, tožbeni zahtevek
2. pravn. listina, s katero se zlasti pri uradnem organu kaj zahteva: podpisati, vložiti zahtevek / sestaviti zahtevek
3. zahteva : uresničevati zahtevke vodstva / etični zahtevek

zahtéven -vna -o prid. , zahtévnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor ; biti enako zahteven do vseh ; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote ; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi
2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven ; postaviti zahtevna merila ; organizacijsko, tehnološko zahteven
// ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit ; zahteven poklic, študij ; vzpon na goro je zahteven / zahteven film ; zahtevna knjiga

zahtévnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. zahteven človek: takemu zahtevnežu ni mogoče vedno ustreči

zahtévnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. zahtevna ženska: ta ženska je velika zahtevnica
adm. listina, v kateri se navede količina in vrsta materiala, zahtevanega v skladišču

zahtévnik -a m ( ẹ̑ )
kdor kaj zahteva: plačati, ugoditi zahtevniku

zahtévnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zahtevnega: zahtevnost izpitne komisije se je nekoliko zmanjšala ; zahtevnost kupcev / zahtevnost pri ocenjevanju / zahtevnost dela, naloge ; tehnološka zahtevnost proizvodnje

zahtévnosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
ki zahteva določeno stopnjo znanja ali spretnosti: bral je strokovno literaturo na zahtevnostni ravni univerzitetnega študija ; razdelili so jih v tri zahtevnostne skupine ; poklici pete zahtevnostne stopnje

zahudíčati -am dov. ( í ī )
ekspr. zakleti z besedo hudič: stisnil je pesti in tiho zahudičal

zahudíti se -ím se dov. , zahúdil se ( ī í )
zastar. razjeziti se: oče se je zahudil na sina, nad sinom / kakšen pa si, se je zahudila

zahúkati -am dov. ( ȗ )
oglasiti se z glasom hu: čuk, sova zahuka

zahúpati -am dov. ( ȗ )
dati signal s hupo: voznik je zahupal

zahvála -e ž ( ā )
1. izrazitev hvaležnosti: dolgovati komu zahvalo ; pričakovati zahvalo ; javna zahvala ; pisna, ustna zahvala / to bi mu rad podaril v zahvalo za njegov trud
2. kar izrazi, izraža hvaležnost koga: poslušati, prebrati zahvalo ; iron. vidite, tatvina je njegova zahvala / pog. njim gre zahvala, da se je vse uredilo ; izraziti, izreči zahvalo zahvaliti se / kot vljudnostna fraza sprejmite mojo iskreno zahvalo
3. star., v členkovni rabi hvala : lepa zahvala, nisem lačen

zahválen -lna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na zahvalo: zahvalne besede ; zahvalna pesem soncu ; zahvalno pismo
rel. zahvalna molitev ; zahvalna nedelja navadno prva nedelja v novembru, z mašo v zahvalo za dobro letino

zahvalíti se in zahváliti se -im se dov. ( ī á )
1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju ; zahvaliti se za denar, pomoč ; pisno se zahvaliti ; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem
2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim ; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi ; star. njo imam zahvaliti za srečo
3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem

zahváljati -am nedov. ( á )
zastar. zahvaljevati se: zahvaljati darovalce

zahvaljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zahvaljevati se: zahvaljevanje dobrotniku, gostitelju ; po daljšem zahvaljevanju so se poslovili

zahvaljeváti se -újem se nedov. ( á ȗ )
1. izražati hvaležnost: zahvaljevati se darovalcem ; zahvaljevati se za denar, prijaznost ; star. zahvaljevati komu, koga za nasvet / kot vljudnostna fraza za prijaznost se vnaprej lepo zahvaljujem
2. vljudno odklanjati, zavračati kaj: zahvaljeval se je za ponudbe, češ da pomoči več ne potrebuje / ne, za takšno pomoč se zahvaljujem

zahválnica -e ž ( ȃ )
star. zahvalna pesem: peti zahvalnico soncu
rel. zahvalna nedelja

zahválnost -i ž ( ā )
zastar. hvaležnost : storiti kaj iz zahvalnosti / dolgovati komu zahvalnost

zaigráti -ám dov. ( á ȃ )
1. poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramski tekst: otroci so zaigrali lutkovno igrico / odlično je zaigral ljubimca ; zaigrati glavno vlogo / v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci
b) glasbeno delo: zaigrati koračnico, skladbo
2. z igranjem uresničiti: zadnjo tekmo so zaigrali brez napake / igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil / zaigrati na prvenstvu, turnirju ; že desetič je zaigral v državni reprezentanci nastopil
3. začeti igrati: ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj / opolnoči naj zaigra godba / proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno
4. povzročiti glasbo z glasbilom: zaigrati (na) harmoniko, klavir / zaigrati po notah ; zaigrati štiriročno
5. z igranjem, igro zapraviti: zaigrati denar, posestvo / zaigrati v igralnici, na stavah
// ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti: zaigrati možnost za uspeh ; zaigrati ugled, zaupanje ; zaigrati svojo prihodnost, srečo
6. ekspr. s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa: zaigrati damo, zmagovalca ; nataknil si je očala in zaigral slepca / zaigrati slabost, zadrego
7. ekspr., z dajalnikom povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati / pog. pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral
8. ekspr., z dajalnikom narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji zaigrale ; od napora so mu zaigrale žile na sencih
b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral / srce mu zaigra, ko to sliši
9. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč se postati viden, opazen: na licih mu je zaigral čuden nasmeh ; v očeh ji je zaigrala jeza / pred menoj so zaigrale žive barve

zaigrávati -am nedov. ( ȃ )
1. z igranjem, igro zapravljati: zaigravati plačo, posestvo ; zaigravati s kartami
// ekspr. z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapravljati: zdelo se ji je, da zaigrava svojo ljubezen, življenje
2. ekspr., s prislovnim določilom večkrat postajati viden, opazen: v njenih očeh zaigravajo iskrice

zaihtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
močno, krčevito zajokati: ko je to slišala, je zaihtela ; zaihteti od bolečine ; na ves glas zaihteti
// knjiž. zajokati : tiho zaihteti
knjiž. oprosti mi, je zaihtel ihte rekel

zaímek -mka m ( ȋ )
jezikosl. pregibna beseda s splošnim pomenom, ki zamenjuje samostalniško ali pridevniško besedo ali zvezo: določiti zaimku spol, število ; sklanjati zaimek ; jaz, takšen in drugi zaimki / kazalni, nedoločni, osebni zaimek ; povratni osebni, povratni svojilni zaimek ; samostalniški zaimek ki ima lastnosti samostalnika

zaiménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zaimek: zaimenska osnova / zaimenski prislov prislov s splošnim pomenom, ki zamenjuje kak prislov ali prislovno določilo ; zaimenska beseda beseda, ki ima lastnosti zaimka ; zaimenska sklanjatev sklanjatev zaimka; taka sklanjatev pridevniških besed

zaíniti se -im se dov. ( ī ȋ )
nav. 3. os., knjiž. prekriti se, pokriti se z ivjem: oblačila in pokrivala so se zainila

zainteresíranec -nca m ( ȋ )
publ. interesent : zainteresiranci za stanovanja

zainteresíranost -i ž ( ȋ )
publ. zanimanje , navdušenost : zainteresiranost mladih za šport ; zainteresiranost množic za kulturo
// prizadevnost , zavzetost : zainteresiranost delavcev za boljše delo ; zainteresiranost narodov za ohranitev miru / pesnikova globoka človeška zainteresiranost prizadetost

zainteresírati -am dov. ( ȋ )
publ., navadno v zvezi z za vzbuditi pri kom zanimanje, nagnjenje za kaj; navdušiti , pridobiti : zainteresirati mladino za glasbo, šport / predavanje mora poslušalca zainteresirati
// spodbuditi k čemu, pridobiti za kaj: zainteresirati delavce za večjo proizvodnjo / to ga je zainteresiralo za nadaljnje sodelovanje

zainvestírati -am dov. ( ȋ )
z investiranjem zapraviti: zainvestirati veliko vsoto denarja / v tovarno so zainvestirali več milijard

zaiskríti se -ím se tudi zaiskríti -ím dov. , zaískril (se); zaiskrèn ( ī í )
1. oddati iskre zaradi udarca ob zelo trd predmet: kremen se zaiskri
2. oddati, dati trenutno, intenzivno svetlobo: lučka se zaiskri in ugasne ; zaiskriti se v soncu ; brezoseb. v temi se je zaiskrilo / oči so se ji zaiskrile od veselja
3. ekspr. iskreč se pojaviti: pred njim se je zaiskril zaklad / v njenih očeh so se zaiskrile solze
ekspr. nenadoma se mu je zaiskrilo v glavi doumel, razumel je

zaíti -ídem stil. zájdem dov. , zaídite stil. zájdite; zašèl zašlà zašlò tudi zašló tudi zášel zášla zášlo ( í )
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje: luna, sonce zaide / sonce zaide za goro / ekspr. dan je zašel
astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje
2. iti, premakniti se narobe, v napačno smer: spregledal je smerokaz in zašel ; zaiti v gozdu ; ladja je v megli zašla
// nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje: v mraku je zašel s poti ; malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer / letalo je zašlo iz smeri
3. nehote, nenameravano priti kam: med sprehodom je zašel v stari del mesta ; po nesreči je zašel tja / zašel je med tatove ; zaiti v slabo družbo / ekspr.: včasih zaide k nam pride ; zaiti na kriva pota
4. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj: zaiti v stisko ; zaiti pod vpliv koga / zaiti v dvome / zaiti v dolgove / ekspr. le kako je on zašel v politiko
5. ekspr. priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: bala se je, da sin ne bi zašel ; v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide
ekspr. njegova slava je zašla je minila

zajadikováti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. zatarnati : ko je izvedela novico, je zajadikovala / to ne pomeni nič dobrega, je zajadikoval

zajádrati -am dov. ( ȃ )
1. zapluti s pomočjo jader: zajadrati v pristanišče ; pren., ekspr. zajadrati v novo življenje
ekspr. srečno sta zajadrala v zakonski pristan se poročila
2. poleteti z jadralnim letalom: letalec je zajadral v višave
3. nav. ekspr. počasi, mirno se premakniti: oblak je zajadral preko sonca
// počasi, dostojanstveno iti, se premakniti: plesalka v dolgi obleki je zajadrala po dvorani

zajáhanje -a s ( ā )
glagolnik od zajahati: zajahanje konja

zajáhati -am tudi -jášem dov. ( ā )
1. sesti na žival tako, da je vsaka noga na drugi strani: zajahati konja, osla ; v skoku zajahati žival
// ekspr. sesti tako na kaj sploh: zajahati kolo, motor ; otrok je zajahal pručko
2. jahaje iti, oditi: poslovil se je in zajahal proti domu ; zajahati za kom
3. začeti jahati: upočasnil je dir in zajahal korakoma
4. dvigniti sprednji del telesa na drugo žival kot pri paritvi: pri gonjenju je krava zajahala drugo kravo
// ekspr. priti s sprednjim delom na drugo vozilo: ob sunku je srednji vagon kar zajahal vagon pred seboj
5. pog. dobiti oblast nad kom, začeti komu delati nasilje: pazi, da te ne bo spet zajahal
ekspr. zajahati pegaza začeti pesniti

zajamčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
obvezovati se za izpolnitev obljube, dolžnosti: zajamčevati komu dobavo blaga / to zajamčuje neprekinjenost razvoja

zajámčiti -im dov. ( ā ȃ )
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti: zajamčiti redno preskrbo z materialom / zajamčiti komu uspeh / to bi zajamčilo zvišanje pokojnin

zajámrati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. zastokati , zatarnati : ranjenec je zajamral / av, je zajamral

zajáskati -am dov. ( ȃ )
1. zastar. zajavkati : zabolelo ga je, da je zajaskal
2. nar. zakričati , zavpiti : zajaskal je, naj se ustavijo
// zakokodajsati : kokoši so zajaskale

zajávkati -am dov. ( ȃ )
1. dati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je zajavkal ; slabotno zajavkati / ekspr. izgubljeni srnjaček je zajavkal / ekspr. vrata so zajavkala zaškripala
2. z visokim, zateglim govorjenjem izraziti bolečino, nesrečo: ko so izvedeli žalostno novico, so ženske glasno zajavkale / ekspr. vse je zaman, je zajavkala
// ekspr. potožiti , zatarnati : zajavkala je, da nima denarja

zajávskati -am dov. ( ȃ )
ekspr. zajavkati : padel je in zajavskal ; zajavskati od strahu / ni ga še nazaj, je zajavskala

zájčar -ja m ( ȃ )
lov. pes, izučen za lov na zajce: pes je dober zajčar

zájčarka -e ž ( ȃ )
nar. dolenjsko zanka za lovljenje zajcev: nastavljati zajčarke

zájček -čka m ( ȃ )
1. manjšalnica od zajec: zajklja in zajčki / ekspr. ustrelil je lepega zajčka / ne bodi tak zajček
2. nav. mn. rastlina s temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, razvrščenimi v grozdih: natrgati šopek zajčkov
3. ekspr. svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi svetlobe, odbite zlasti od ogledala: delati zajčke z ogledalom ; zajček na steni, stropu
bot. rjavi zajček užitna goba z rjavim klobukom, rastoča v gručah, Lyophyllum decastes ; zool. morski zajček morski polž z lupinasto tvorbo, skrito v telesu, Aplysia

zajčerêja tudi zajčjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo (domačih) zajcev: ukvarjati se z zajčerejo

zajčerêjec tudi zajčjerêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi, vzreja (domače) zajce: navdušen zajčerejec

zajčevína -e ž ( í )
1. zajčje krzno: kapa iz zajčevine
2. zajčje meso: pečena zajčevina

zájčevstvo -a s ( ȃ )
slabš. bojazljivost , strahopetnost : očitati komu zajčevstvo

zájčica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od zajka: zajčki in zajčice
pog. v tem klubu strežejo zajčice natakarice v oblačilih z zajčjim repkom in z zajčjimi uhlji
bot. rastlina z zgoraj sivkastimi listi in vijoličastimi ali škrlatnimi cveti, Prenanthes

zájčjak tudi zájčjek -a m ( ȃ )
1. zajčji iztrebek: zajčjaki in kurjaki
2. nar. nekoliko kosmat klobuk iz zajčje dlake: pokriti se z zajčjakom

zájčji -a -e prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na zajce: zajčji uhlji ; zajčja dlaka / zajčje krzno ; zajčje meso / zajčji mladiči / zajčji hlevček / posmehovali so se mu zaradi njegove zajčje narave / otrok z zajčjo ustnico prirojeno preklano zgornjo ustnico
2. v zvezi zajčji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, bot. rumena griva :
preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
bot. zajčji mak rastlina s pernato deljenimi listi in rdečimi ali rumenimi cveti, Adonis ; zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella ; lov. zajčje večalo piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali, zlasti lisice

zájčnica -e ž ( ȃ )
zajčji hlevček: narediti zajčnico

zájčnik -a m ( ȃ )
zajčji hlevček: postaviti zajčnik ; zajčnik in kokošnjak

zajebáncija -e ž ( á ) vulg.
1. draženje 1 , norčevanje : ne dovoli si zajebancije na svoj račun
2. neresno, šaljivo dejanje ali ravnanje: če ne drugače, sta zajebancijo naredila tako, da sta plesala na tovornjaku / konec zajebancije!

zajêbanec -nca m ( ȇ ) vulg.
kdor povzroča komu kaj nezaželenega, slabega: v filmu je igral vlogo zajebanca / kot psovka ti zajebanec, sedaj boš dobil svoje!

zajêbati -em tudi -am tudi zajébati -em tudi -am dov. ( ȇ; ẹ̑ )
vulg. narediti, povzročiti komu kaj nezaželenega, slabega: ta človek me je že večkrat zajebal
// poslabšati, otežiti kaj s čim nepravim, neustreznim: s svojo odsotnostjo je položaj še bolj zajebal

zajebávati -am nedov. ( ȃ ) vulg.
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: vsi ga zajebavajo zaradi tistega dogodka
2. nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu, obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami: ne bom se mu pustil zajebavati / avto me spet zajebava

zájec -jca m ( ȃ )
1. glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami: zajec gloda deblo ; zajec je stekel, švignil iz grmovja ; ustreliti zajca ; pes zasleduje zajca ; lov na zajce ; sliši kot zajec zelo dobro ; spi kot zajec zelo rahlo ; teče kot zajec zelo hitro / past za zajce / divji zajec / zajec v omaki
// samec te živali: spustiti zajca k zajklji
// glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen: gojiti zajce / domači zajec
2. slabš. bojazljiv, strahopeten človek: prevelik zajec je, da bi si to upal ; ne bodi tak zajec
3. priprava za sezuvanje škornjev: škornje si je sezul z zajcem
4. nar. kos svinjskega mesa z delom prsnice, reber in potrebušine: skuhati zajca
ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari ; ekspr. noče biti poskusni zajec noče, da bi na njem kaj preizkušali ; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj ; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič
lov. zajec veči, veka se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi ; zool. morski zajec na morskem dnu živeča riba s trebušnimi plavutmi, izoblikovanimi v prisesek, Cyclopterus ; planinski zajec v gorskem svetu živeči zajec, ki ima poleti sivo rjavo, pozimi snežno belo dlako, Lepus timidus varronis ; poljski zajec na poljih in travnikih živeči zajec z rumeno rjavo dlako, Lepus europaeus

zajécati -am dov. ( ẹ̄ )
1. zajecljati : otrok je zajecal / zajecati iz zadrege / pomagajte, je zajecala
2. dati kratke, sunkovite, navadno tišje glasove: bolnik je komaj slišno zajecal

zajecljáti -ám dov. ( á ȃ )
jecljaje reči, spregovoriti: trudil se je, da bi povedal gladko, a je spet zajecljal / tega nisem vedela, je zajecljala

zaječáti -ím dov. , zajéči in zajêči; zajéčal in zajêčal ( á í )
dati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: ranjenec je zaječal ; milo, tiho zaječati ; zaječati od bolečine
ekspr. ranjen sem, je zaječal rekel, povedal s slabotnim, žalostnim glasom
// ekspr. dati ječanju podobne glasove: veje so zaječale v vetru ; zavore so zaječale in avtomobil se je ustavil

zajéda -e ž ( ẹ̑ )
1. kar naredi voda v kopno z odnašanjem materiala: ustaviti ladjo v globoki zajedi / morske zajede
2. alp. vdolbina v skalovju z zelo razprtima stenama: plezati po zajedi / otipati zajedo v skali

zajedalec gl. zajedavec

zajedálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. zajedavski : zajedalne rastline / zajedalno življenje

zajedalka gl. zajedavka

zajédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zajedati: zajedanje drugih rastlin, živali
knjiž. vpitje in zajedanje oštevanje z zajedljivimi besedami

zajédati -am nedov. ( ẹ́ )
1. živeti na škodo drugega organizma: ta rastlina zajeda drevesa ; piškur zajeda ribe
2. ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitali so mu, da zajeda starše ; ni hotel zajedati tovarišev
knjiž. zaradi takih napak ga kar naprej zajeda z zajedljivimi besedami ošteva

zajedàv -áva -o prid. ( ȁ á )
star. zajedavski : zajedavi črvi / zajedavo življenje
star. bil je zafrkljiv in zajedav zajedljiv

zajedávec -vca in zajedálec -lca [ zajedau̯ca ] m ( ȃ )
1. živalski ali rastlinski organizem, ki živi na škodo drugega organizma: ta zajedavec povzroča huda obolenja ; uničevati zajedavce ; uši, trakulje in drugi zajedavci / črevesni, kožni zajedavci ; rastlinski, živalski zajedavci
biol. notranji ki živi v notranjosti , zunanji zajedavec ki živi na površju gostitelja
2. ekspr. kdor živi od dela drugega, na škodo drugega: ta človek je pravi zajedavec ; zmerjati koga z zajedavcem ; lenuhi in zajedavci / družbeni zajedavci

zajedávka in zajedálka -e [ zajedau̯ka ] ž ( ȃ )
1. živalski ali rastlinski organizem, ki živi na škodo drugega organizma: ta rastlina je zajedavka ; iztrebljati zajedavke
2. ekspr. ženska, ki živi od dela drugega, na škodo drugega: ta ženska je prava zajedavka

zajedávski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zajedavce: zajedavske rastline / zajedavski način življenja
med. zajedavske bolezni bolezni, ki jih povzročajo zajedavci

zajedávstvo -a s ( ȃ )
1. pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, v kateri ima eden korist, drugi škodo: raziskovati zajedavstvo ; značilnosti zajedavstva
2. ekspr. pojav, da kdo živi od dela drugega, na škodo drugega: družbeno, intelektualno zajedavstvo

zajédek -dka m ( ẹ̑ )
knjiž. znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za jedačo: plačal je ves zajedek in zapitek

zajedljív -a -o prid. , zajedljívejši ( ī í )
ki si (rad) prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: zajedljiv človek ; ne bodi tako zajedljiv ; z leti je postal še bolj zajedljiv
// ki izraža tako prizadevanje: zajedljiv smeh ; zajedljive besede

zajedljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. zajedljiv človek: ne bodi tak zajedljivec

zajedljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zajedljivega: vsi so se bali njegove zajedljivosti / reči kaj z zajedljivostjo

zajédnica -e ž ( ẹ̑ )
zastar. skupnost : živeti v zajednici ; člani zajednice / jezikovna, politična zajednica

zajédniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. skupnosten : zajedniška miselnost / človek kot zajedniško bitje družbeno

zajékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. jekniti : od strahu je zajeknil / zvon je zajeknil
knjiž. boli, je zajeknil rekel, povedal z ostrim, bolečino izražajočim glasom ; knjiž. strel je zajeknil od gora odjeknil

zájem 1 -jma m ( á )
zastar. zakup : zajem zemljišča / dati kmetijo v zajem

zajèm 2 -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od zajeti: zajem vode ; zajem z žlico / zajem zraka / povečati zajem vode pri izviru zajetje

zajemáča -e ž ( á )
zajemalka : zajeti juho z zajemačo / priliti zajemačo mleka
rib. priprava z mrežo za zajemanje mladih rib

zajemálec -lca [ zajemau̯ca in zajemalca ] m ( ȃ )
obrt. manjša priprava pri šivalnem stroju za vnašanje spodnje niti skozi zanko zgornje niti: deli zajemalca / rotirni zajemalec

zajemálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. ki je za zajemanje: zajemalna priprava

zajemálka -e [ zajemau̯ka in zajemalka ] ž ( ȃ )
1. priprava iz vbočenega dela in daljšega ročaja za zajemanje, premeščanje jedi: z zajemalko si dati krompir, riž na krožnik ; zajeti juho z zajemalko / zajemalka za juho, omako / zliti iz zajemalke / priliti zajemalko mleka
// manjša zidarska posoda s krajšim ročajem za zajemanje, premeščanje tekoče, drobne snovi: zajeti apno, malto z zajemalko / zmešati si lepilo v zajemalki / zidarska zajemalka
2. teh. vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov: zajemalka ekskavatorja ; zajemalke sejalnice
rib. priprava z mrežo za zajemanje mladih rib; zajemača

zajemálnik -a m ( ȃ )
teh. posoda za zajemanje: vlivati tekoče milo z zajemalnikom v zabojčke

zajemálo -a s ( á )
teh. vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov: zajemalo pri bagru

zajémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zajemati: zajemanje vode z vedrom / zajemanje iz skupne sklede / zajemanje strupenih snovi v posebne bazene / sunkovito zajemanje zraka / množično zajemanje ljudi v kako gibanje / statistično zajemanje podatkov / zajemanje dohodka podjetij z davki pridobivanje dela dohodka podjetij za svoje potrebe ali za potrebe koga drugega

zajémati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo ; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi ; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti ; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila
2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline ; zajemati odpadno vodo
3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali ; globoko zajemati zrak
4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat ; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega območja
// delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje ; s pogledom zajemati veliko razdaljo
5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati / zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima
6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane
// imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti ; načrt zajema vse podrobnosti ; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvaškega ozemlja
7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje ; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike
8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora ; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz vrst mladih / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, od kod zajema svojo moč dobiva
9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd ; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje ; začel ga je zajemati nemir
star. zgodba ga je živo zajemala zanimala ; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati ; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za

zajemljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da zajeti: zajemljiva snov / kratka, s pogledom zajemljiva razdalja / z literaturo zajemljivi svet
2. zastar. zanimiv : zajemljiv roman

zajémnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. zakupnik : pravice zajemnikov

zajéra -e ž ( ẹ̑ )
les. poševno prižagana ploskev deske, elementa: čelo in zajera / prirezati desko, letev na zajero ; stik na zajero
// stik, spoj tako prižaganih ploskev: zajera pri okviru slike / očistiti iz zajere stari klej

zajésti -jém dov. , 2. mn. zajéste, 3. mn. zajedó tudi zajêjo; zajêj in zajèj zajêjte; zajédel zajédla, stil. zajèl zajéla ( ẹ́ )
1. ekspr. porabiti, zapraviti za jed, hrano: zajedel je ves denar ; vse je zajedel in zapil / sin ga bo zajedel mu bo porabil, zapravil imetje za jed, hrano
2. ekspr. prebiti, preživeti zlasti v uživanju jedi, hrane: večino časa zaje in zapije

zajéten -tna -o prid. , zajétnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
ekspr. ki ima razmeroma veliko razsežnost
a) glede na obseg, širino: zajeten moški ; zajetno telo bika / zajeten vrat širok
b) glede na prostornino: zajeten sod ; zajetna košara
c) glede na debelino: zajeten šop bankovcev ; zajetna knjiga
č) glede na premer: zajeten obseg
d) glede na merljivo količino: zajeten kos mesa ; zajeten kup / zajeten dnevni red obsežen ; zajetna vsota denarja velika

zajéti -jámem dov. , zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt ( ẹ́ á )
1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek ; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi ; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo ; zajeti jed iz sklede ; zajeti moko iz vreče ; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti ; zajemi, gotovo si lačen ; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira
2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil ; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave ; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor ; ta objektiv zajame velik prostor
// narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let ; z očmi zajeti ves prostor
5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce ; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce ; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke ; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
// ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca ; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja ; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini
7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo ; zajeti tihotapce ; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. od kod je zajel pogum za to dejanje dobil
9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci ; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta ; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje ; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
star. preproga zajame preveliko površino zavzame ; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti ; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen ; star. zajeti dekle okrog pasu objeti ; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti ; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja ; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo

zajétje -a s ( ẹ̑ )
1. glagolnik od zajeti: zajetje vode v dlan / zajetje mineralnih vrelcev / zajetje zraka / zajetje predšolskih otrok v vzgojno-varstvene ustanove / zajetje nasprotnikovih vojakov
2. grad. kraj ali objekt, kjer se umetno zajezi izvir zaradi izkoriščanja: zgraditi zajetje / vodovod napajata dve zajetji ; okuženo zajetje / vodno zajetje

zajétnost -i ž ( ẹ́ )
ekspr. lastnost, značilnost zajetnega: bila je spretna kljub svoji zajetnosti / zajetnost posode

zajéza -e ž ( ẹ̑ )
nar. vzhodnoštajersko jez 2 : zgraditi na reki zajezo ; voda teče čez zajezo
// območje, prostor zajezenega vodnega toka: v zajezi voda upada
// zajezitev : pomagati pri zajezi vode

zajèzd -ézda m ( ȅ ẹ́ ) zastar.
zajahanje : zajezd konja
biti utrujen od dolgega zajezda od dolge ježe

zajézditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. premakniti se s pomočjo živali, na kateri se sedi: vojaki so zajezdili v sotesko ; zajezdil je po ravnini
2. zajahati : zajezditi konja / otrok je zajezdil klop in zabingljal z nogami

zajézen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
zajezitven : zajezni nasip

zajezikáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. predrzno reči, povedati: zajezikal je nekaj grdega ; nesramno zajezikati / lažeš, mu je zajezikala

zajezítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zajeziti: zajezitev hudournika, reke / zajezitev epidemije / zajezitev prometa / velikost, višina zajezitve

zajezíti -ím dov. , zajêzi in zajézi; zajézil ( ī í )
1. narediti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje: vaščani so zajezili potok / kamenje je zajezilo studenec
// narediti oviro, pregrado vodi, usmeriti jo: zajeziti povodenj
2. narediti, da se kaj ne širi, narašča: zajeziti epidemijo, požar / zajeziti dolgove / zajeziti rast prebivalstva / zajeziti jezo, strah koga

zajezítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zajezitev: zajezitveni nasip ; zajezitvena naprava / zajezitvena dela / zajezitvena višina
grad. zajezitveno jezero jezero, nastalo z zajezitvijo, da se vzdržuje vodna gladina na določeni višini

zajezováti -újem nedov. ( á ȗ )
jeziti, delati jez: zajezovati reko / rastlinje je zajezovalo odtok vode / zidovi zajezujejo ropot

zajéžiti se -im se tudi zaježíti se -ím se dov. , zajéži se; zajéžil se ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
zastar. naježiti se: psu se je zaježila dlaka

zájka -e ž ( ȃ )
zajčja samica: zajka z mladiči ; zajec in zajka

zájklja -e ž ( ȃ )
zajčja samica: breja zajklja ; zajec in zajklja

zajódlati -am dov. ( ọ̑ )
v nemškem alpskem okolju zapeti melodijo brez besed s hitrim menjavanjem glasov normalnega obsega in falzeta: pevci so zajodlali
// izraziti veselje z glasovi kot pri tem petju: ko so prišli na vrh gore, so glasno zajodlali

zajókati tudi zajokáti -am, in zajókati tudi zajokáti -jóčem, in zajókati se tudi zajokáti se -am se, in zajókati se tudi zajokáti se -jóčem se dov. , zajókajte (se) tudi zajokájte (se) in zajóčite (se) ( ọ́ á ọ́ )
1. izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: otrok je zajokal in utihnil ; zajokati od bolečine, jeze, sreče, žalosti ; zajokati ob slovesu ; ekspr. bridko, milo zajokati ; glasno, tiho zajokati / ni se še vrnil, je zajokala
// začeti jokati: ko je izvedela žalostno novico, je neutolažljivo zajokala
2. knjiž., ekspr. dati joku podobne glasove: kitara, violina je zajokala ; zvonovi so zajokali
ekspr. pri njih je včeraj zajokal tretji sin se je rodil

zájtra prisl. ( ȃ )
1. star. jutri zjutraj: danes nimam, zajtra dobiš
2. zastar. zjutraj : zajtra je odšel

zájtrk -a m ( ā )
obrok hrane, ki se jé zjutraj: pripraviti zajtrk ; postreči z zajtrkom ; dober, ekspr. krepek, obilen zajtrk / za zajtrk bo kruh z maslom / jesti zajtrk zajtrkovati / kontinentalni zajtrk lahek zajtrk, navadno sestavljen iz kruha, masla, marmelade in kave, čaja
gastr. angleški, dunajski zajtrk
// uživanje tega obroka: zajtrk ni trajal dolgo / zajtrk bo ob osmih / po zajtrku so začeli z delom

zajtrkoválec -lca [ zajtərkovau̯ca tudi zajtərkovalca ] m ( ȃ )
kdor jé zajtrk: prvi zajtrkovalci so že sedeli za mizami

zajtrkoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zajtrk ali zajtrkovanje: zajtrkovalne navade / zajtrkovalna miza

zajtrkoválnica -e ž ( ȃ )
nekdaj manjši gostinski lokal, v katerem se streže z mlekom, mlečnimi izdelki, kruhom, pecivom, delikatesami in nekaterimi pijačami: odpreti zajtrkovalnico ; natakarica v zajtrkovalnici
gost. hotelski prostor, v katerem se streže samo zajtrk

zajtrkováti -újem nedov. ( á ȗ )
jesti zajtrk: zajtrkoval je, ko je pozvonilo / preh. najraje zajtrkuje mlečne jedi jé za zajtrk

zajúckati -am dov. ( ȗ )
nar. severovzhodno zavriskati , zaukati : fantje zapojejo in zajuckajo ; veselo zajuckati

zajúkati -am dov. ( ū )
nar. gorenjsko zavriskati , zaukati : pastir je zajukal

zajutrek gl. zajtrk

zakacáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. zamazati , zapackati : zakacati šipe z blatom / krmežlji so mu zakacali oči

zakáčiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. zapeti 1 , zatakniti : zakačil je grablje ob korenino ; zakačiti se za skalo
knjiž. pazi, da te ne zakači kaka patrulja ujame, prime

zakadíti -ím dov. , zakádil ( ī í )
1. s kajenjem povzročiti, da zrak v kakem prostoru ni čist: kadilci so zakadili sobo / peč je zakadila celo hišo / zakaditi z dimom
2. začeti kaditi: zakadil je cigareto ; z užitkom zakaditi
3. knjiž. vdihniti in izdihniti dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: zbrali smo se, da malo zakadimo / zakaditi hašiš
4. ekspr. s kajenjem zapraviti: precej denarja zakadi
5. star. z veliko silo zagnati: zakaditi knjige v kot

zakáj 1 prisl. ( ā )
1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja ; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi ; zakaj, le zakaj si to storil ; tukaj so vrag vedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj
2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le
// v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne
3. pog. čemu : zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico ; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih
ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog

zakáj 2 in zakaj vez. ( ā )
knjiž., v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega; kajti , saj 2 : telefoniral je od soseda, zakaj doma niso imeli telefona ; cenili so ga, zakaj bil je delaven in pošten

zakájati -am nedov. ( á )
s kajenjem povzročati, da zrak v kakem prostoru ni čist: kadilci zakajajo sobo

zakájati se -am se nedov. ( á ) pog.
omamljati se s kajenjem mamil, zlasti marihuane: rad se je zakajal ; ko pade noč, se začnejo zapijati in zakajati

zakájček -čka m ( ā )
ekspr. otrok, navadno star tri ali štiri leta, ki pogosto vprašuje zakaj: malemu zakajčku ni zmeraj lahko odgovoriti / otrok zakajček

zakálati se -am se dov. ( ȃ )
zastar. zagozditi se: ladja se zakala med ledene sklade

zakalíti 1 -ím dov. , zakálil ( ī í )
skaliti 1 : hodil je po potoku in ga zakalil / njegove oči so zakalile solze / zaradi nevihte se je reka zakalila

zakalíti 2 -ím dov. , zakálil ( ī í )
razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju: zakaliti lopato, sekiro / zakaliti jeklo

zakamuflírati -am dov. ( ȋ )
1. voj. zakriti vojake, vojaške objekte, navadno s prilagoditvijo okolici: zakamuflirati bolnišnico ; zakamuflirati vhod z vejami ; vojaki so se zakamuflirali
2. ekspr. zakriti , prikriti : zakamuflirati vodovodne cevi / zakamuflirati prave namene

zakántati se -am se dov. ( ȃ )
nižje pog. zaleteti se: zakantati se v ograjo

zakápati 1 -am in -ljem dov. ( ā ȃ )
1. s kapanjem zadelati: s svečo zakapati mesta, kjer šotor pušča / zakapati zamašek z voskom
2. nav. 3. os. večkrat pasti v obliki kaplje: iz rane je zakapala kri

zakápati 2 -am in -ljem nedov. ( ȃ )
nar. zakopavati : zakapati dragocenosti, orožje / zakapati v jame

zakapljáti -ám dov. ( á ȃ )
nav. 3. os. večkrat pasti v obliki kaplje: voda zakaplja iz pipe ; brezoseb. od sveč je zakapljalo / ekspr.: droben dež je zakapljal ; brezoseb. nebo se temni, vsak čas bo zakapljalo začelo (na redko) deževati
// ekspr. večkrat pasti sploh: listi so zakapljali na sprehajalce

zakártati -am tudi zakartáti -ám dov. ( ȃ; á ȃ )
s kartanjem zapraviti: zakartati denar, hišo

zakasnélec -lca [ zakasnelca in zakasneu̯ca ] m ( ẹ̑ )
knjiž. zamudnik : sem in tja je srečala kakega zakasnelca / zakasnelec je skočil k ostalim piščancem pod kokljino perut

zakasnélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. dejstvo, da se kaj pojavi z zamudo, pozno: ideje so kljub zakasnelosti zanimive

zakasnéti -ím dov. ( ẹ́ í ) knjiž.
1. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi : avtobus je tisti dan zakasnel / ura je spet zakasnela pet minut zaostala
2. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: cvetenje sadnega drevja je letos zakasnelo

zakasnévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zakasnevati: zakasnevanje vlaka / zakasnevanje visokih temperatur

zakasnévati -am nedov. ( ẹ́ ) knjiž.
1. imeti zamudo, biti pozen: vlak pogosto zakasneva / pri izvajanju reforme zakasnevamo / obvestila zakasnevajo zamujajo ; ura zakasneva zaostaja
// začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad zakasneva ; visoke temperature letos nekoliko zakasnevajo
2. preh. povzročati, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: slabo vreme zakasneva setev

zakasnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zakasniti: mrzlo poletje bo povzročilo zakasnitev zorenja / zmanjšati zakasnitve in izostanke
fot. prižigalna zakasnitev čas med sprožitvijo fotografske kamere in vžigom žarnice v bliskovni luči

zakasníti -ím dov. , zakásnil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: huda zima je zakasnila pomlad ; slabo vreme je zakasnilo žetev / zaprte meje so zakasnile gospodarski razvoj upočasnile
// narediti, povzročiti, da kdo kam pride pozneje, kot se predvideva, pričakuje: slaba cesta nas je zakasnila
2. nepreh., knjiž. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi : vlak je zakasnil deset minut ; nekoliko je zakasnil k zajtrku ; tisti, ki so zakasnili, so ostali lačni
3. ne narediti, ne začeti delati česa ob času, kot se predvideva, pričakuje: letos so zakasnili z obiranjem / ribez bo zakasnil z zorenjem

zakasnjênec tudi zakásnjenec -nca m ( é; ā )
star. zamudnik : zakasnjenec je tiho vstopil v razred

zakášljati -am dov. ( ȃ )
1. sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v grlu, sapniku: ni smel zakašljati, da ne bi prebudil otroka ; v zadregi zakašljati ; glasno, močno zakašljati / ekspr. ni mogoče, je zakašljal
2. ekspr. dati kašljanju podobne glasove: motor je zakašljal in utihnil

zakavdráti -ám dov. ( á ȃ )
oglasiti se z visokim, tresočim se glasom: puran zakavdra ; jezno zakavdrati

zakavkljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
zastar. zapeti se, zaplesti se: žici sta se zakavkljali / zakavkljal se je z neko žensko

zakávljati -am dov. ( ā )
s kavljem zapeti, se povezati: roparji so ladjo zakavljali in jo potegnili k sebi
// s kavljem zapeti, pritrditi v določenem položaju: zakavljati vhodna vrata

zakávljiti -im dov. ( á ȃ )
zastar. zakavljati : zakavljiti naoknice

zakídati -am dov. ( í ȋ )
1. zametati 1 :
a) s snegom: zakidati vhod v stavbo
b) z gnojem, blatom: zakidati odtočni jarek v hlevu
2. ekspr. zamesti 2 : sneg je zakidal vse poti

zakíhati -am dov. ( í ȋ )
1. večkrat sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: zakihal je in si obrisal nos / ekspr. star sem, zakiha mož
2. ekspr. dati kihanju podobne glasove: avtomobil je zakihal in se ustavil

zakikiríkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z glasom kikiriki: petelin je glasno zakikirikal
// ekspr. reči z glasom, podobnim kikirikanju: povej mi, je zakikirikala

zakímati -am dov. ( ȋ )
1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor: konj od napora zakima / zakimati z glavo ; pren., ekspr. klasje zakima v vetru
// pokimati : namesto odgovora je samo zakimala / zakimala je: Glasba je nekaj najlepšega
2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: komaj je dobro sedel, je že zakimal ; zakimati na klopi ; med govorom, vožnjo zakimati
// zadremati, zaspati sploh: popoldne je zakimal na kavču

zakínkati -am dov. ( ȋ )
1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi slabosti, utrujenosti: če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal / bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala
// zastar. pokimati : zakinka in reče: Prav imaš
2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal ; med predavanjem, vožnjo zakinkati
// zadremati, zaspati sploh: po kosilu rad zakinka

zakipéti -ím dov. , zakípel ( ẹ́ í )
1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi ; brezoseb. v loncu je zakipelo
2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
// strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
3. ekspr. na hitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
// doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni
4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel

zakís -a m ( ȋ )
agr. tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju:

zakísanost -i ž ( ȋ )
lastnost, stanje zakisanega: stopnja zakisanosti
agr. zakisanost tal

zakísati -am dov. ( ȋ )
povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi zakisajo mleko
agr. stoječa voda zakisa tla

zakítati -am dov. ( ȋ )
izravnati površino s kitom: vrata zgladimo s steklenim papirjem in zakitamo / zakitati reže v lesu
// zadelati, pritrditi s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire: zakitati šipe / zakitati akvarij

zaklàd -áda m ( ȁ á )
1. večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve, čigave so: na dnu jezera leži zaklad ; iskati, odkriti zaklad ; bogat, velik zaklad ; zgodba o zakladu / zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je
// večja količina dragocenosti, navadno denarja: skriti zaklad na varno mesto
// mn. večja količina česa, navadno dragocenega: imeti zaklade zlata in srebra
// nav. mn. dragocenosti , denar : kopičiti zaklade ; naropani zakladi ; ekspr. tega ne bi storil za vse zaklade sveta sploh ne
2. s prilastkom zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje: ogledati si svetiščni zaklad
// nav. mn. zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje: muzejski zakladi ; knjižnica je razstavila svoje zaklade
3. ekspr., s prilastkom kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno: otrok je spravil svoj zaklad v žep / dober sosed je največji zaklad / zdravje je velik zaklad
// kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno: vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom
// nav. mn. kar je dragoceno, vredno sploh: umetnostni zakladi dežele ; zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni spomeniki / ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim
4. nav. mn., navadno s prilastkom kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati: najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte ; izrabljati naravne zaklade dežel
5. ekspr. kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: knjiga je resničen zaklad ; priročnik je pravi zaklad podatkov / on je zaklad izkušenj, modrosti
6. v zvezi besedni zaklad vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu: slovenski besedni zaklad / v slovarju zajet besedni zaklad
// vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja: bogatiti svoj besedni zaklad / aktivni, pasivni besedni zaklad
7. zastar. sklad : dobiti denar za kaj iz različnih zakladov / rezervni zaklad
minister za javni zaklad v nekaterih državah zakladni minister
ekon. denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava količino denarja v obtoku

zakládati -am nedov. ( ȃ )
star. zalagati : zakladati trgovine z blagom / zakladati koga z denarjem

zakláden -dna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na zaklad: odpreti zakladno skrinjico
arheol. zakladna najdba najdba več predmetov, namenoma shranjenih ali zakopanih na kakem kraju
2. nanašajoč se na upravljanje z javnim, državnim denarjem: zakladni minister / zakladni denar ; zakladna menica kratkoročni vrednostni papir, pri katerem za izplačilo obveznosti jamči država in ki posledično pomeni manj donosno, vendar zato varnejšo naložbo

zakládnica -e ž ( ȃ )
1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico ; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica ; zakladnica muzeja
// ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo ; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom
2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor : dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica
3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister
4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj
5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice ; črpati iz kulturne zakladnice naroda
ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko ; knjiž. njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad

zakládničar -ja m ( ȃ )
knjiž. zakladnik : zakladničar zaklepa vrata zakladnice / dvorni zakladničar

zakládnik -a m ( ȃ )
1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico
2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik
3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik : zakladnik jim je izplačal njihov delež ; zakladnik društva
zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca

zaklánjati -am nedov. ( ȃ )
1. knjiž. delati, da pride kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi zavarovanja, zaščite: zaklanjati sadike z vejami / med pohodom so zaklanjali puške pod šotorska krila
2. star. ščititi , varovati : gore zaklanjajo deželo pred burjo / zaklanjati se s ščitom
3. star. zakrivati : vas se ne vidi, ker jo zaklanja gozd / s telesom zaklanjati luč

zaklápljati -am nedov. ( ā )
star. zapirati : zaklapljati oči

zakláti -kóljem dov. , zakôlji zakoljíte ( á ọ́ )
1. pripraviti prašiča za hrano: prašiče zredijo in zakoljejo doma
2. ubiti (domačo) žival za hrano, navadno z nožem: zaklati kokoš / prisilno zaklati zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska škoda
// ekspr. ubiti, umoriti, navadno z nožem: v pretepu so ga zaklali ; zaklati se s kuhinjskim nožem
3. pog., ekspr. zelo prizadeti, povsem onemogočiti koga: z razkritjem resnice ga bom zaklal / visoke cene so nas zaklale / zaklal sem se, ker sem mu verjel prišel sem v neprijeten, neugoden položaj

zaklatíti in zaklátiti -im, tudi zaklátiti -im dov. ( ī á; á )
ekspr. narediti nekaj neurejenih gibov, navadno z rokami: zaklatiti proti komu s palico / zaklatiti z rokami okoli sebe

zaklavzulírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. omejiti s klavzulo: zaklavzulirati pogodbo, postopek

zaklécati -am dov. ( ẹ̄ )
večkrat nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: noge so mu zaklecale od strahu / pogosto ji zaklecajo kolena

zaklejíti -ím tudi zaklêjiti -im dov. , zaklêjil ( ī í; ȇ )
zalepiti s klejem: zaklejiti spah

zaklenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zakleniti: zaklenitev vrat / zaklenitev dostopa ; zaklenitev tipkovnice

zakleníti -klénem dov. ( ī ẹ́ )
1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ ; zakleniti s ključem ; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan / zakleniti datoteke, telefon, tipkovnico onemogočiti, omejiti uporabo ali preprečiti nezaželeno izvajanje ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
// s takim dejanjem narediti
c) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo ; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
č) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno ; zakleniti slaščice v shrambo ; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
d) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
e) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
z odgovorom zakleniti komu usta zapreti
2. šport. žarg. preprečiti, da nasprotnik doseže zadetek: vratar je zaklenil gol

zaklénjenost -i ž ( ẹ́ )
stanje zaklenjenega: zaklenjenost vrat
ekspr. njegova odljudnost in zaklenjenost vase zaprtost

zaklénkati -am dov. ( ẹ̑ )
nav. ekspr. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: zajokal je, ko je zaklenkal zvon / zaklenkal bo mrtvaški zvon
// zazvoniti sploh: ko zaklenka zvonec, pridite k večerji
ekspr. preden je ura zaklenkala deset, je ugasnil luč odbila ; star. kmalu mu bo zaklenkal zvon bo umrl

zaklèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. zapiralo, pri katerem se zapirajoči element zapne, zatakne za kaj: zaklep se odpre, poči ; zaklep blagajne ; zaklep iz železa / nož na zaklep nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo
2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi: potegniti zaklep nazaj ; zaklep puške, strojnice ; ročica zaklepa
zastar. spraviti koga v zaklep zapreti ga

zaklepáj -a m ( ȃ )
znak, ki oklepa besedo, številko, stavek z zadnje, desne strani: napisati zaklepaj

zaklépanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zaklepati: zamuditi se z zaklepanjem / zaklepanje vrat

zaklépati 1 -am nedov. ( ẹ̑ )
dajati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat
b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan / zaklepati datoteke, telefon, tipkovnico onemogočati, omejevati njihovo uporabo ali preprečevati nezaželeno izvajanje ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
// s takim dejanjem delati
c) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo
č) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro
d) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati ; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi
e) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo
knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči

zaklepáti 2 -klépljem dov. , zaklêplji zaklepljíte; zaklêpal ( á ẹ́ )
ekspr. potolči , udariti : detel zakleplje po deblu
lov. divji petelin zakleplje zapoje začetni del svojega speva

zaklépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zaklepanje: zaklepni mehanizem
zaklepni nož nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo

zaklepetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. ekspr. spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh: zaklepetala sta o šolskih letih ; zaklepetati po francosko
// živahno, sproščeno reči, povedati: nič ti nisem zamerila, je zaklepetala
2. dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: štorklje so glasno zaklepetale
// zašklepetati : udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo / zaklepetati z zobmi / spet so zaklepetali kolovrati zadrdrali

zaklepíšče -a s ( í )
voj. del ohišja strelnega orožja, v katerem se giblje zaklep: poklopec zaklepišča

zaklépnica -e ž ( ẹ̑ ) zool.
1. nav. mn. polži s podolgovato hišico, ki se zapira z apnenčasto ploščico, Clausiliidae: zaklepnice živijo v gozdovih
2. apnenčasta ploščica, s katero ti polži zapirajo svojo hišico:

zakléščiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. dobiti kaj v položaj, iz katerega se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more rešiti: močna roka mu je zakleščila prst

zaklétev -tve ž ( ẹ̑ )
1. po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: ob zakletvi se je drevo posušilo
// posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletve
// beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovoriti zakletev
2. ekspr. odločitev, sklep glede česa, podkrepljen s kletvijo: uresničiti zakletev
zastar. vojaška zakletev vojaška prisega, slovesna izjava

zakléti -kôlnem [ zakou̯nem ] dov. , zakolníte tudi zakôlnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt ( ẹ́ ó )
1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel ; jezno, polglasno zakleti ; zakleti po tuje ; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo / preh., star. zaklel je svojega sina preklel / hudič, je zaklel
rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo
a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi
b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo
c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela ; zakleti v kačo
č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto

zaklétje -a s ( ẹ̑ )
po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: pripovedovati o zakletju kraljeviča
// posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletja
// beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izreči zakletje

zaklétost -i ž ( ẹ̑ )
po ljudskem verovanju stanje zakletega: rešiti kraljeviča iz zakletosti ; zakletost gradu
knjiž. težko je razumeti njegovo zakletost v zemljo preveliko navezanost nanjo

zaklétven -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zakletev: zakletvena moč / zakletveno znamenje

zaklícati -klíčem dov. , zaklícala in zaklicála ( í ȋ )
1. glasno reči, zavpiti: zaklicala je njegovo ime ; nekdo je zaklical, naj ga počaka ; zaklicati komu, za kom ; jezno, posmehljivo zaklicati / zaklicati na pomoč / pridi, je zaklical iz sobe
2. star. poklicati : zaklicati otroka / znan glas ga je zaklical po imenu / zaklicati k večerji
star. zaklical je še en liter vina naročil

zaklíkniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. zaklicati , zakričati : otrok zagleda žival in zaklikne ; navdušeno, veselo zaklikniti

zaklínek -nka m ( ȋ ) knjiž.
1. klinast predmet, s katerim se kaj trdno namesti: zabiti zaklinek
2. klinast del kake površine, ki sega v kaj: gozdni zaklinek ; v stepo so segali osmojeni zaklinki trave / v zaklinkih stropa so ornamenti
zastar. kožuh na zaklinke škrice

zaklíniti -im dov. ( í ȋ ) knjiž.
1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod
2. zakoličiti : zakliniti zemljišče
3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp
gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda

zaklinjálec -lca [ zaklinjau̯ca ] m ( ȃ )
po ljudskem verovanju kdor z zaklinjanjem vpliva na kaj: zaklinjalec je bil brez moči / zaklinjalec bolezni, duhov

zaklínjanje -a s ( í )
1. glagolnik od zaklinjati: zaklinjanje soseda, naj pomaga / zaklinjanje zlih duhov / njegovo zaklinjanje nas ni prepričalo ; po zaklinjanju vratarja ni nihče vstopil v stavbo
2. po ljudskem verovanju beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovarjati, peti zaklinjanja

zaklínjati -am nedov. ( í )
1. star. zelo prositi, rotiti: z dvignjenimi rokami ga je zaklinjala ; zaklinjal jo je, naj mu ne dela težav / na najino ljubezen, pri najini ljubezni ti zaklinjam, da mi pomagaš
2. po ljudskem verovanju izrekati besedo, besede, ki povzročajo
a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zaklinjati sonce, da ne sveti
b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zaklinjati zle duhove, točo

zaklinjeválec -lca [ zaklinjevau̯ca tudi zaklinjevalca ] m ( ȃ )
po ljudskem verovanju zaklinjalec : zaklinjevalec dežja

zaklíti -klíjem dov. ( í ) knjiž.
1. vzkaliti : žito zaklije
2. vzkliti : iz zemlje je zaklila nenavadna rastlina

zakljubováti -újem dov. ( á ȗ )
z dajalnikom namerno drugače narediti, kot se želi, zahteva: pogosto mu je zakljubovala
knjiž. to pa ne, je zakljubovala kljubujoče rekla

zakljúček -čka m ( ȗ )
1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika ; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek
// kar zaključuje
a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje ; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo
b) kako celoto: živahen zaključek skladbe ; tretje dejanje je višek in zaključek
// del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek
2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec
3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov ; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek
zastar. zaključek o najemu pogodba

zakljúčen -čna -o prid. ( ȗ )
ki zaključuje kako celoto: zaključna oddaja ciklusa ; zaključna pesem zbirke / zaključni pogovori ; zaključna dela
ekon. zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov ; šol. zaključni izpit izpit ob koncu šolanja na srednji šoli ; zaključna ocena ocena ob zaključku določene stopnje, določenega obdobja šolanja, ki velja za celotno stopnjo, celotno obdobje

zakljúčenost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost zaključenega: zaključenost seznama / vsebinska zaključenost pesniške zbirke

zaključevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaključevati: zaključevanje del / njegovo zaključevanje je bilo zmotno / zaključevanje ocen

zaključeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke
2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov
3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki
4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela ; zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo ; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek
// publ. končevati : delegacija zaključuje obisk ; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati
5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo
šol. zaključevati ocene določati zaključne ocene

zaključítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaključiti: pravočasna zaključitev del / zaključitev ocen

zakljúčiti -im dov. ( ú ȗ )
1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek
2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih ; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila
3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu ; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru
4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili ; uspešno zaključiti pismo ; zaključiti preiskavo, turnejo ; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj ; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je
// publ. končati : delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo ; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati
5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo ; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni ; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti ; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati
adm. zaključiti naročilnico ; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga ; zaključiti poslovno leto z izgubo ; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno

zakljúčnica -e ž ( ȗ )
adm. listina o sklenitvi posla; sklepnica : izdati zaključnico

zakljúkati -am dov. ( ȗ )
1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: zakljukati ustrezna imena
2. knjiž. zatakniti, obesiti za kljuko: zakljukati ubito žival
3. knjiž. s kljuko zapreti: na notranji strani zakljukati ograjo

zakljúvati -am in -kljújem tudi zakljuváti -kljúvam in -kljújem dov. , zakljúval tudi zakljuvál ( ú; á ú )
1. večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj: kokoš zakljuje v zrnje
// večkrat udariti, potolči s kljunom: v daljavi zakljuje žolna po deblu
2. brezoseb. povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine: v glavi mi je zakljuvalo
3. ekspr. povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek: v duši mu je zakljuval dvom, nemir / brezoseb. nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem

zaklobasáti -ám dov. ( á ȃ )
nizko reči , povedati : velikokrat zaklobasa kako neumnost

zaklobuštráti -ám dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse si zaklobuštrala
2. počasi, okorno iti, stopiti: ko je zaklobuštral v vežo, je prižgala luč

zaklókati -am tudi -klóčem dov. ( ọ̑ )
1. oglasiti se z glasom klok: koklja zakloka
2. dati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: voda v tolmunu je zaklokala ; brezoseb. zaklokalo je, kot bi teklo vino v sod
3. ekspr. dati pretrgane, zamolkle glasove: od smeha je zaklokala ; brezoseb. v grlu mu je zaklokalo

zaklokotáti -ám in -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
nav. ekspr. dati kratke, votle glasove, navadno pri prehodu vode čez kako oviro: potok zaklokota ; v kotanjah zaklokota voda / voda je zaklokotala po tleh klokotaje stekla ; vino je zaklokotalo po grlu / brezoseb. v loncu je kmalu zaklokotalo
// dati temu podobne glasove: v daljavi je zaklokotal mitraljez / srce ji je zaklokotalo od razburjenja

zaklòn -ôna m ( ȍ ó )
1. predmet, objekt, za katerim ali pod katerim je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: zaklon se je podrl ; narediti zaklon ; ležati za zaklonom ; nizek, skalnat zaklon
// kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: skočiti iz zaklona ; ležati v zaklonu ; varen zaklon ; zaklon za top / stavba daje zaklon pred vetrom ; poiskati zaklon za drevesom ; pren., ekspr. najti zaklon pred viharji življenja
2. šport. upogib telesa v pasu nazaj: narediti zaklon ; zaklon in predklon
knjiž. svetilka z zaklonom s senčnikom ; zastar. sončni zaklon zahod
lov. skrivališče za lovca na tleh, navadno narejeno iz vej

zaklonílnik -a m ( ȋ )
voj. prostor, naprava za zavarovanje pred letalskimi napadi, radioaktivnim sevanjem: kopati zaklonilnik ; betonski zaklonilnik ; zaklonišče in zaklonilnik

zakloníšče -a s ( í )
1. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: najti, poiskati si zaklonišče ; spraviti ranjenca v zaklonišče ; zaklonišče pod skalami / zaklonišče iz vej
2. betonska podzemeljska zgradba ali prostor za zavarovanje, zaščito pri artilerijskih ali bombnih napadih, naravnih nesrečah: zgraditi zaklonišče ; priti po letalskem napadu iz zaklonišča / hišno, javno zaklonišče ; protiletalsko zaklonišče

zakloníti -klónim dov. ( ī ọ́ )
1. knjiž. narediti, da pride kdo ali kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi zavarovanja, zaščite: zakloniti vhod v rov ; zakloniti pred vetrom ; zakloniti z vejami
2. šport. upogniti zgornji del česa nazaj: zakloniti trup / zakloniti glavo

zaklòp -ópa in -ôpa m ( ȍ ọ́, ó )
1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep : zaklop poči, zaškrta ; zaklop puške
2. star. loputa : odpreti, zapreti zaklop ; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata
// pokrov : zaklop šatulje
3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama

zaklópec in zaklôpec -pca m ( ọ̄; ó )
star. loputa : odmakniti zaklopec z odprtine
// pokrov : skrinjica s steklenim zaklopcem / pisarniška omara z zaklopcem rolojem

zaklópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. sklopen : zaklopna miza, postelja
zastar. zaklopni nož zaklepni nož ; star. zaklopna vrata pri svinjaku loputna vrata
agr. zaklopno gnezdo gnezdo za kontrolo izvora znesenega jajca z vratci, ki se po prihodu kokoši zaprejo ; tisk. zaklopni tiskarski stroj tiskarski stroj za tiskanje tiskovin manjšega formata, pri katerem se tiskalo in stavek zapreta

zaklopíti in zaklópiti -im dov. ( ī ọ̄ )
star. zapreti : zaklopiti tobačnico / zaklopiti oči / zaklopiti knjigo

zaklópka -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. ventil : odpreti zaklopko / varnostna zaklopka
2. knjiž. loputa : zapreti linico z zaklopko ; medeninasta zaklopka
// pokrov : dati na posodo zaklopko
3. anat. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri: operirati zaklopke / aortna, srčna zaklopka
knjiž. zaklopka pri puški zaklep
glasb. vsaka od priprav, zlasti pri pihalih, iz vzvoda in pokrovčka za odpiranje in zapiranje luknjic, da se spreminja višina tona ; obrt. poklopec, ki se zapenja z gumbom ali pritiskačem ; zool. polž s sploščeno ali stožčasto hišico, ki živi v stoječih ali počasi tekočih vodah, Valvata

zaklópnica -e ž ( ọ̑ ) knjiž.
1. nav. mn. naoknica , oknica : skozi priprte zaklopnice je sijalo sonce
2. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri; zaklopka : delovanje zaklopnice / srčna zaklopnica
zastar. lino pokriva zaklopnica loputa ; knjiž. priviti zaklopnico ventil ; zastar. medeninasta zaklopnica pri knjigi zapona ; zastar. vzeti cigareto iz zaklopnice cigaretne doze ; zastar. konj z zaklopnicami s plašnicami

zaklópnik -a m ( ọ̑ )
1. grad. strešna opeka, ožlebljena na vseh štirih robovih: pokriti streho z zaklopniki
2. knjiž. ventil : odpreti, zapreti zaklopnik / varnostni zaklopnik
obrt. pritiskač; spenec

zaklópniti -em dov. ( ọ́ ọ̑ )
1. star. zapreti : zaklopniti vrata / zaklopniti usta / zaklopniti knjigo
2. zastar. klopniti : past je zaklopnila

zaklopotáti -ám in -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. nav. ekspr. slišno, odsekano udariti ob tla: po tlaku so zaklopotale cokle / konjska kopita zaklopotajo zapeketajo
// dati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so zaklopotale in odletele / v daljavi zaklopotajo strojnice / srce mu zaklopota močneje zabije
2. slabš. reči , povedati : škoda, je zaklopotala soseda

zakmášen -šna -o prid. ( ȃ )
pog., ekspr. prazničen , boljši : zakmašni suknjič ; zakmašna obleka

zakobacáti -ám dov. ( á ȃ )
s težavo, nerodno premakniti se: otrok je zakobacal ; v hlevu je nekaj zakobacalo ; zakobacati z nogami
// ekspr. nerodno, okorno iti: po vseh štirih je zakobacal k materi

zakobáliti -im dov. ( ā ȃ )
zastar. okobal zajahati: zakobaliti konja

zakóckati -am dov. ( ọ̑ )
s kockanjem zapraviti: zakockati veliko denarja ; zakockati in zakartati

zakóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
voj. žarg. zapeti 1 : zakočiti puško

zakodírati -am dov. ( ȋ )
teh. spremeniti določene podatke, informacije v kode: zakodirati sporočilo

zakokodájsati -am dov. ( ȃ )
oglasiti se z glasom kokodajs: kokoš je znesla jajce in zakokodajsala
// ekspr. oglasiti se z glasom, podobnim kokodajsanju: ni mogla govoriti, le nekaj je zakokodajsala / kaj ne poveš, so zakokodajsale ženske

zakokodájskati -am dov. ( ȃ )
ekspr. zakokodakati , zakokodajsati : na dvorišču je zakokodajskala kokoš

zakokodákati -am dov. ( ȃ )
oglasiti se z glasom kokodak: kokoši so zakokodakale
// ekspr. oglasiti se z glasom, podobnim kokodakanju: ženske so zakokodakale od veselja / ti bom že pokazal, je zakokodakal

zakòl -ôla m ( ȍ ó )
glagolnik od zaklati: pri zakolu je pomagalo več moških ; dati žival v zakol ; prašič je dovolj debel za zakol / teža pred zakolom / zakol na črno / letni, mesečni zakol število letno, mesečno zaklanih živali
publ. v zakol gre preveč telet zakolje se ; knjiž. ritualni zakol v judovski religiji zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih
agr. zakol v sili

zakôlcati -am stil. -kôlčem [ zakou̯cati ] dov. ( ō )
kolcniti : zakolcal je in zakašljal ; s smiselnim osebkom v dajalniku: dvakrat se mu je zakolcalo ; zakolcalo se ji je od smejanja
// ekspr. reči, spregovoriti z glasom, podobnim kolcanju: položil si je roko na prsi in nekaj zakolcal

zakolèb -éba m ( ȅ ẹ́ )
šport. gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, nazaj: narediti zakoleb

zakolébati -am dov. ( ẹ̄ )
1. star. zanihati, spremeniti se: cene so zakolebale / odpornost proti boleznim spomladi pogosto zakoleba / spregovoril je, ne da bi mu glas zakolebal se zatresel
2. star. za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zakolebal je, ni se mogel odločiti / zakolebati v svojih načelih / preh. ta novica ga je zakolebala
3. knjiž. zagugati , zazibati : zakolebati gugalnico ; posadil je otroka na sedež in ga zakolebal / veter zakoleba žito / ladja zakoleba se zaguga, se zaziblje

zakolénje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. podkolenje : izpuščaji na zakolenju

zakolíčenje -a s ( ī )
glagolnik od zakoličiti: zakoličenje nove železniške proge ; merjenje in zakoličenje

zakoličeváti -újem nedov. ( á ȗ )
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo
a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličevati daljnovod, gradbeno parcelo
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličevati sadike
publ. zakoličevati nadaljnji razvoj določati njegovo smer, potek

zakolíčiti -im dov. ( í ȋ )
1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo
a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo ; vojaki so si zakoličili tabor
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko ; zakoličiti s tremi količki
2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča ; zakoličiti strašilo v proso
3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj
// določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti ; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih
// določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti
šol. žarg. spet je zakoličil dobil negativno oceno

zakolíti -ím in -kólim dov. , zakólil in zakôlil ( ī í, ọ́ )
zastar. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju; zakoličiti : okopati in zakoliti

zakolobáriti -im dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti : pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom
2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril
// začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti
3. nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti : zakolobariti na drugo stran ceste ; zakolobariti po pivnici

zakolovrátiti -im dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. nespretno, opotekaje se iti, stopiti: zakolovratiti proti izhodu ; zakolovratiti po sobi
2. iti, stopiti brez cilja: v temi je zakolovratil po stanovanju / veliko let je minilo, odkar sem zakolovratil v svet
// zaiti : zakolovratiti s poti ; zakolovratil je v neznane kraje
3. narediti nerodne gibe: zakolovratiti z rokami

zakomandírati -am dov. ( ȋ )
pog. ukazati , odločiti : rada je kaj zakomandirala / otroci, spat, je zakomandirala

zakompléksanec -nca m ( ẹ̑ ) pog.
kdor je zakompleksan: označili so ga za popolnega zakompleksanca ; blefer, luzer in zakompleksanec

zakompléksanost -i ž ( ẹ̑ )
pog. lastnost, značilnost zakompleksanega človeka: pubertetniška zakompleksanost ; tako se vede zaradi zakompleksanosti

zakompléksati -am dov. ( ẹ̑ )
pog. povzročiti, da ima kdo komplekse: življenje ga je zakompleksalo

zakomplicírati -am dov. ( ȋ )
narediti kaj težavno, težje rešljivo, zaplesti: dogodek je zadevo še zakompliciral ; položaj v deželi se je zakompliciral
// narediti kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: tako si vse zakompliciral, da nič več ne razumem

zákon 1 -óna m ( á ọ́ )
z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, pravn. zakonska zveza : obljubiti, ponuditi dekletu zakon ; v zakonu je srečna ; harmoničen, ekspr. ploden zakon ; zakon iz koristoljubja, ljubezni ; po dveh letih zakona sta se ločila / skleniti zakon poročiti se ; dati komu hčer v zakon ; stopiti v zakon poročiti se ; star. vzel jo je v zakon poročil se je z njo / cerkveni, civilni zakon / prinesti v zakon lepo doto ; v zakonu z drugim možem ni imela otrok ; otroci iz prvega zakona ; zunaj zakona je imel hčer
divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
pravn. dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati ; mešani zakon nekdaj zakon med osebama različne narodnosti, vere ; rel. zakrament svetega zakona ; soc. parni zakon med enim moškim in eno žensko ; skupinski zakon v katerem hkrati živi več moških in žensk

zákon 2 -óna tudi -a m ( á ọ́; á )
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon ; zakon velja ; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon ; izvajati, kršiti zakon ; to je po zakonu prepovedano ; predvideti v zakonu, z zakonom ; z zakonom zajamčene pravice ; strog, ekspr. ohlapen zakon ; členi zakona ; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu ; dedovati po zakonu ; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu ; pog. skregati se z zakoni ; knjiž. držati se črke zakona ; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist ; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni ; dohodninski, zaščitni zakon ; zakon o kazenskem postopku ; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu ; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb ; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca ; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine ; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju ; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon ; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko ; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone ; biološki, fizikalni zakoni ; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone ; psihološki, statistični zakon ; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov ; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov ; zakoni lepote ; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona ; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila ; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici ; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste ; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju ; zakon dednosti ; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja ; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo ; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine ; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje ; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti ; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka ; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo ; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila ; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet ; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena ; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev ; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti ; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo ; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem ; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino ; um. zakon perspektive

zakončeváti -újem nedov. ( á ȗ )
star. zaključevati , končevati : zid zakončuje kamnit napušč / na vzhodu zakončuje pokrajino hribovje / zakončevati drugo desetletje svojega življenja

zakónec -nca m ( ọ̄ )
oseba v odnosu do osebe, s katero je v zakonski zvezi: zakonca se dobro razumeta ; prevarani zakonec

zakoníčiti -im dov. ( í ȋ )
zastar. dati čemu koničasto obliko: žival napne telo in ga zakoniči

zakoník -a m ( í )
1. pravn. zbirka zakonov, ki v celoti in sistematično urejajo širše pravno področje: sprejeti zakonik ; soditi po zakoniku / civilni, kazenski zakonik ; obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 / Dušanov, Napoleonov zakonik
2. knjiž., navadno s prilastkom pravila , zakoni 1 : knjižni jezik ne more brez jezikovnih zakonikov / nravni zakonik

zakonít -a -o prid. ( ȋ )
1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep ; zakonito poslovanje / zakoniti rok ; doseči kaj po zakoniti poti
// z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico ; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik ; zakonita posest
// ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada
2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin ; zakonita žena
3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden

zakonítost -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost zakonitega: zakonitost postopka, predpisa / skrbeti za red in zakonitost za to, da vse poteka skladno z zakoni, predpisi / publ. zakonitost razvoja je očitna
2. kar je skladno z določenim zakonom, pravilom: v naključju odkriti, ugotoviti zakonitost ; družbene, psihološke, tržne zakonitosti ; zakonitosti mišljenja, vzgoje ; zakonitosti v jeziku

zakonodája -e ž ( ȃ )
1. izdajanje zakonov: sodelovati pri zakonodaji / prenesti zakonodajo na drug organ zakonodajno pravico
2. celota zakonov: urediti zakonodajo ; evropska zakonodaja / davčna, delovna zakonodaja

zakonodajálec -lca [ zakonodajau̯ca in zakonodajalca ] m ( ȃ )
kdor izdaja zakone: zakonodajalec je parlament ; zakonodajalec je določil stroge kazni
// ekspr. kdor daje, določa zakone, obvezna pravila sploh: človek kot sam svoj zakonodajalec / pravopisni zakonodajalec

zakonodajálka -e [ zakonodajau̯ka in zakonodajalka ] ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki izdaja zakone: zakonodajalka je država
// ekspr. kar daje, določa zakone, obvezna pravila sploh: odklanjati jezikovno rabo kot zakonodajalko

zakonodájec -jca m ( ȃ )
star. zakonodajalec : tako kazen je določil zakonodajec / pisatelj je zakonodajec jezika

zakonodájen -jna -o prid. ( á ā )
nanašajoč se na zakonodajo: zakonodajni postopek / zakonodajna pristojnost / zakonodajna, izvršna in sodna oblast ; zakonodajno telo

zakonodájstvo -a s ( ȃ )
star. zakonodaja : proučevati, spremeniti zakonodajstvo

zakonodávec -vca m ( ȃ )
star. zakonodajalec : za tako dejanje je zakonodavec predpisal visoko kazen / jezikovni zakonodavci

zakonodáven -vna -o prid. ( á ā )
star. zakonodajen : zakonodavna pristojnost / zakonodavni organ
star. njegova beseda, volja zame ni zakonodavna ni zakon

zakonodávstvo -a s ( ȃ )
star. zakonodaja : zakonodavstvo je pravica suverene oblasti / imeti zakonodavstvo zakonodajno pravico, oblast / zakonodavstvo te države je vzorno

zakonolòm -ôma m ( ȍ ó )
spolni odnosi poročene osebe zunaj zakona: zalotiti moža, ženo pri zakonolomu

zakonolómec -mca m ( ọ̑ )
ekspr. poročen moški, ki ima spolne odnose zunaj zakona: mož je postal zakonolomec

zakonolómen -mna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na zakonolom ali zakonolomce: zakonolomna ljubezen / zakonolomna žena

zakonolómka -e ž ( ọ̑ )
ekspr. poročena ženska, ki ima spolne odnose zunaj zakona: zakonolomka in njen ljubimec

zakonolómnica -e ž ( ọ̑ )
ekspr. poročena ženska, ki ima spolne odnose zunaj zakona: postati zakonolomnica

zakonolómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zakonolom ali zakonolomce: zakonolomsko razmerje / zakonolomski mož

zakonolómstvo -a s ( ọ̑ )
spolni odnosi poročene osebe zunaj zakona: obdolžiti koga zakonolomstva ; tožba zaradi zakonolomstva

zakónski 1 -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na zakon, zakonsko zvezo: zakonsko obdobje / zakonski prepiri ; zakonska sreča ; zakonska zvestoba / knjiž. zakonski drug mož ; zakonski stan, ekspr. jarem / zakonski otrok ; zakonska žena
// nanašajoč se na zakonce: zakonski par ; zakonska skupnost / zakonska postelja postelja za dve osebi ; zakonska spalnica
ekspr. srečno sta zajadrala v zakonski pristan se poročila
pravn. zakonski zadržek zadržek, zaradi katerega se zakonska zveza ne sme ali ne more skleniti ; zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske

zakónski 2 tudi zákonski -a -o prid. ( ọ̄; á )
nanašajoč se na zakon, predpis: zakonski osnutek, predlog ; zakonsko besedilo / zakonski rok ; zakonska zaščita / za to ni zakonske osnove / uredba z zakonsko močjo / zakonski zastopnik zastopnik, ki ga imenuje po zakonu pristojni organ

zakonspirírati -am dov. ( ȋ )
narediti, da se kaj ohrani v tajnosti; zakriti , prikriti : zakonspirirati bolnišnico, skrivališče ; zakonspirirati z listjem in mahom / zakonspirirati akcijo, organizacijo ; četa se je zakonspirirala v gozdu

zakónstvo -a s ( ọ̑ )
star. zakon, zakonski stan: v prvem letu zakonstva je rodila hčer

zakónščica -e ž ( ọ̄ )
knjiž. (zakonska) žena: zakonščica ga je prevarala s sosedom

zakòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od zakopati: zakop poginule živine
2. nekdaj v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred nasprotnikom: delati zakope ; vhod v zakop ; posadka v zakopu / napoditi nasprotnika v zakope zemljanke
3. vrtn. prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da prezimijo, se ohranijo: dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop

zakopánost -i ž ( á )
stanje zakopanega: zakopanost krst / ekspr. rešiti se iz hribovske zakopanosti

zakopáti -kópljem tudi -ám dov. , zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal ( á ọ́, ȃ )
1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
// dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine
2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino ; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
// dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe
3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo ; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino ; zakopati se v velike stroške
avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino ; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina ; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj ; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči ; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih ; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah

zakopávati -am nedov. ( ȃ )
1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali
// dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad
2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino
3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo
4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške

zakopítati -am dov. ( ī ȋ )
1. večkrat udariti s (konjskim) kopitom: konj vzdigne uhlje in zakopita ; pren., ekspr. nasprotniki so zakopitali po njem
2. ekspr. udarjajoč s (konjskimi) kopiti iti, se premakniti: konji zakopitajo proti reki / jezdeci zakopitajo skozi vas

zakopitljáti -ám dov. ( á ȃ ) nav. ekspr.
1. nekoliko zakopitati: konja zakopitljata in potegneta / iz vrta zakopitlja osel
2. s kratkimi udarci nog ob tla zaplesati: plesalca zakopitljata v fokstrotu
ekspr. srce mu od veselja zakopitlja močneje zabije

zakoprnéti -ím dov. , tudi zakoprnì ( ẹ́ í )
1. ekspr. začutiti zelo močno željo po čem: zakoprneti po miru, pijači, ženski / o, da bi se vrnil, je zakoprnel ; pren. oko zakoprni po luči
2. ekspr. zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: ves zakoprni od ljubezni
3. zastar. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): zakoprneti v grozi

zakoráčiti -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. iti, stopiti s širokimi, lenobnimi koraki: zakoračiti med žito, v morje ; zakoračiti za sosedom / zakoračiti za nekaj metrov dalje
// iti, stopiti sploh: hitro zakoračiti proti vasi
ekspr. zakoračil je v štirideseto leto pred kratkim je bil star devetintrideset let
2. preh., knjiž. stopiti tako, da pride kdo ali kaj med noge: zakoračiti ležečega / zakoračiti konja zajahati
// zaskočiti : pes zakorači psico

zakorákati -am dov. ( ȃ )
1. začeti korakati: telovadci zakorakajo
2. ekspr. iti , stopiti 2 : zakorakati v morje, po sobi

zakoreníniti -im dov. ( í ȋ )
1. ekspr. narediti, povzročiti, da se kdo notranje, čustveno tesno poveže s čim: zakoreniniti naseljence ; zakoreniniti se v mestu / ljudje so se zakoreninili v zemljo
// narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje poveže s čim, ustali v čem: zakoreniniti nove nazore v človeka ; nova oblast se še ni zakoreninila / če se napake zakoreninijo, jih je težko izkoreniniti
2. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kaj v čem osnovo, izhodišče: zakoreniniti svoja dela v ljudskih motivih

zakorenínjati -am nedov. ( í )
ekspr. delati, povzročati, da se kdo notranje, čustveno tesno povezuje s čim: zakoreninjati nemirne ljudi ; počasi se zakoreninjati v novem okolju
// delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje povezuje s čim, ustaljuje v čem: zakoreninjati novo miselnost ; v ljudeh se zakoreninja drugačno prepričanje

zakorenínjenec -nca m ( ȋ )
ekspr. človek, ki je notranje, čustveno tesno povezan s čim: zakoreninjenci v tradiciji
agr. zakoreninjeni potaknjenec

zakorenínjenost -i ž ( ȋ )
ekspr. stanje zakoreninjenega: zakoreninjenost človeka v domačo zemljo / zakoreninjenost navad
agr. rastline zaradi slabe zakoreninjenosti hirajo

zakosíti -ím dov. , zakósil ( ī í ) zastar.
1. začeti kositi: zakositi novo red / strojnica zakosi med nasprotnikovimi vojaki
2. pri košenju zaiti kam: zakositi v sosedov travnik / zakositi sosednjega kosca pri košenju zaiti v njegovo red
3. pri košenju nekoliko raniti, poškodovati: zakositi zajca / zakositi ptičje gnezdo
zakositi se do kosti ukositi se

zakostenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. spremeniti se v kost: hrustanec zakosteni / lobanjski šivi zakostenijo
2. postati nesposoben za sprejemanje novosti; okosteneti : organizacija je popolnoma zakostenela

zakošátiti se -im se dov. ( á ȃ )
knjiž. košat, bujno razraščen se prikazati: na hribu se pred popotniki zakošatijo hrasti
// košato, bujno se razrasti: čez leta so se drevesa zakošatila

zakót -a m ( ọ̄ )
star. zakotje : skočiti iz zakota pri peči

zakotalíkati -am dov. ( ī )
ekspr. zakotaliti , zavaliti : zakotalikati kroglico / zakotalikati jabolko pod omaro ; zakotalikati se v luknjo

zakotalítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zakotaliti: zakotalitev obroča / zakotalitev telesa

zakotalíti -ím dov. , zakotálil ( ī í )
narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zakotaliti obroč, sod / zakotaliti po tleh pest drobiža
// narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zakotaliti kroglo v odprtino / zakotaliti sod vina z voza

zakotáti -ám in -kótam dov. ( á ȃ, ọ̄ )
nar. zakotaliti , zavaliti : zakotati sod na voz / kovanec se zakota po tleh / zakotati se v jarek

zakótek -tka m ( ọ̑ )
manjši, težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: priti iz zakotka skladišča ; postaviti kovček v zakotek ob ognjišču, pri oknu
// manjši, težje opazen, skriven prostor, kraj: po zakotkih skrivajoče se živali / roparji imajo svoje zakotke na robu puščave

zakóten -tna -o prid. , zakótnejši ( ọ̑ )
1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj ; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
// ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna ; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
pravn. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči ; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje

zakótiti 1 -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. zavzeti , zasesti : v ozki veži je skrinja zakotila pol prostora / potniki so popolnoma zakotili avtobus

zakotíti 2 -ím dov. , zakótil ( ī í )
pri živalih zaploditi : izbrani samci zakotijo številen zarod

zakótje -a s ( ọ̑ )
težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno ; zakotja dvorišča, mesta ; zakotje ob ognjišču / vasica leži v tihem zakotju ; zakotje doline, gozda
// težje opazen, skriven prostor, kraj: vidra pobegne v svoje zakotje ; skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih
// ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj: novica se je razširila tudi v zakotja ; naseliti se, živeti v zakotju

zakotljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zakotaliti , zavaliti : zakotljati sod / orehi se zakotljajo na vse strani

zakótnik -a m ( ọ̑ )
1. ekspr. kdor živi v zakotju: tak zakotnik o tem ne more odločati
2. star. preužitkar : po prihodu snahe sta postala zakotnika

zakótnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zakotnega: zakotnost kraja / ekspr. zakotnost krčme / ekspr. kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost

zakotrljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zakotaliti , zavaliti : zakotrljati obroč / zakotrljati sod na voz / krogla se zakotrlja / zakotrljati se v jarek

zakòv -ôva m ( ȍ ō )
teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah ; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata , skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega ; zaplatni zakov z zaplato
// mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov

zakovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zakovati: zakovanje okovov / zakovanje konja

zakováti -kújem dov. , zakovál ( á ú )
1. s kovanjem narediti
a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata
teh. zakovati kovico
b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi
// nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo
2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila
3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina
4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja
ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre ; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije ; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini ; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig

zakôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto
teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic ; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti

zakôvica -e ž ( ȏ )
teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli; kovica : zakovica drži, popusti ; povezati, spojiti kosa pločevine z zakovicami ; aluminijasta, medeninasta zakovica ; ploščata zakovica ; glava zakovice ; luknja za zakovico / galanterijska zakovica / okrasiti pas z zakovicami ; jermenske zakovice ; zakovice za kovčke / zakovati zakovico

zakôvičar -ja m ( ȏ )
teh. kdor koviči: delo zakovičarja / zakovičarji jeklenih konstrukcij

zakôvičen -čna -o prid. ( ȏ )
teh. kovičen : zakovična glava / zakovična luknja

zakovíčenje -a s ( ī )
glagolnik od zakovičiti: zakovičenje kosov pločevine / kladivo, stroj za zakovičenje

zakovíčiti -im dov. ( í ȋ )
1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine ; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik
2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu
3. teh. zakovati : zakovičiti kovico
4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top

zakóžen -žna -o prid. ( ọ̑ ) zastar.
1. podkožen : zakožno gnojno vnetje
2. velik , hud : zakožen sovražnik

zakracáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. nerazločno, grdo zapisati: jezno zakracati podatek

zakràj -ája m ( ȁ á )
zastar. skrajni, najbolj oddaljen kraj, konec: ljudje v pokrajinskem zakraju / poriniti seno do zakraja ; živalca se stiska v zakraj prostora

zakrákati -am dov. ( ȃ )
1. oglasiti se z glasom kra: krokar, vrana zakraka
2. ekspr. reči, povedati s hreščečim glasom: v tujem jeziku nekaj nerazumljivo zakrakati / prišel sem, hripavo zakraka sosed / v pravljicah jaz sem tudi še tu, zakraka vrana / letališki zvočnik zakraka odhod letala napove s takim glasom
// slabš. reči, povedati sploh: ali slišiš, zakraka starka

zakraljeváti -újem dov. ( á ȗ )
1. postati kralj, zavladati kot kralj: po smrti starega kralja je zakraljeval njegov sin / kdaj bo zakraljeval kralj Matjaž
// ekspr. postati kje neomejen gospodar: deželi so zakraljevali tujci ; zakraljevati na kmetiji / zlo je zakraljevalo nad dobrim
2. ekspr. pojaviti se z močno izraženimi značilnostmi: v naravi spet zakraljuje pomlad / tišina zakraljuje nad vasjo
3. ekspr. pojaviti se, dvigniti se nad čim: nad pokrajino so zakraljevali visoki tovarniški dimniki

zakramènt -ênta m ( ȅ é )
rel. od Kristusa postavljeno sveto znamenje, ki človeka posvečuje, mu podeljuje božjo milost: deliti, prejeti zakramente ; krst, zakon, mašniško posvečenje in drugi zakramenti / zakrament (bolniškega) maziljenja ; zakrament sprave ; zakrament svetega rešnjega telesa ; zakramenti za umirajoče zakrament sprave, zakrament svetega rešnjega telesa in zakrament (bolniškega) maziljenja
// v zvezi najsvetejši zakrament posvečena hostija, sveto rešnje telo: mašnik z najsvetejšim zakramentom v roki

zakramentál -a m ( ȃ )
rel. od Cerkve postavljeno sveto znamenje, ki povzroča zlasti duhovne učinke: z zakramentali posvečevati ljudi, stvari ; uporaba blagoslovljene vode, blagoslovi, posvečevanja in drugi zakramentali
// posvečen, blagoslovljen predmet: križ, rožni venec in drugi zakramentali

zakramentálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zakrament: zakramentalna milost / zakramentalna skupnost

zakramljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
kramljajoč se zadržati kje predolgo: zakramljati se pri prijateljici / zakramljati se pozno v noč

zakraséti -ím dov. ( ẹ́ í )
geogr. postati kras: svet zakrasi

zakrasévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zakrasevati: zakrasevanje je vse močnejše

zakrasévati -am nedov. ( ẹ́ )
geogr. postajati kras: dolina zakraseva

zakrasovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zakrasovati: vse bolj napredujoče zakrasovanje ; zakrasovanje pokrajine

zakrasováti -újem nedov. ( á ȗ )
geogr. postajati kras: svet zakrasuje ; območje se zakrasuje

zakŕčenost -i ž ( ȓ )
stanje telesne ali duševne napetosti: z vajami preprečevati napetost in zakrčenost mišic / psihična zakrčenost

zakŕčiti -im dov. ( ŕ ȓ ) knjiž.
1. krčevito zategniti, napeti: strah mu zakrči mišice
2. zastaviti 1 , zapreti : ljudje, vozila zakrčijo cesto / zakrčiti promet

zakrégati se -am se dov. ( ẹ̑ )
pog. razjeziti se, jezno reči: pusti to, se zakrega

zakréhati -am dov. ( ẹ̄ ) ekspr.
1. močno in hripavo zakašljati: bolnik, starec spet zakreha
// slabš. zakašljati : da mi zdaj nihče ne zakreha
2. oglasiti se z močnim, hripavim glasom: divji petelin, šoja zakreha
3. reči, povedati z močnim, hripavim glasom: čemu bi zapravljali denar, je čemerno zakrehal

zakreketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: krokar, sraka zakreketa

zakrémžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti gube, poteze kot pri joku: zakremžiti usta ; obraz se mu zakremži / ustnice se mu zakremžijo v posmeh

zakreníti -krénem dov. ( ī ẹ́ )
star. zaviti , skreniti : konj, voz zakrene proti vasi ; zakreniti na desno / zakreniti za ovinek / blizu hrasta (se) pot zakrene / zakreniti h komu na obisk
star. zakreniti krmilo obrniti ; star. zakreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem ; star. zakreniti vozilo obrniti, preusmeriti ; star. marsikdo zakrene s prave poti začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno

zakresáti -kréšem dov. , zakrêši zakrešíte; zakrêsal ( á ẹ́ )
udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala / železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju
star. v njem zakreše jeza postane jezen ; zastar. zakresati star papir zažgati ; star. dogodek mu zakreše nove pomisleke vzbudi ; star. rad zakreše kako šaljivo reče, pove

zakresíti se in zakrésiti se -im se dov. ( ī ẹ́ ) zastar.
1. zasvetiti se, prižgati se: nekaj vžigalic se zakresi in ugasne
2. močno se zaiskriti, se zasvetiti: ko vidi denar, se mu oči zakresijo

zakrêsniti -em, tudi zakresníti in zakrésniti -em dov. ( é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑ )
udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresniti z vžigalnikom

zakričáti -ím dov. ( á í )
1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal ; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš ; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo / ekspr. zakričati krivico v svet
// izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga ; zakričati nad otrokom
2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu ; ob vsakem udarcu zakriči
// ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata ; nad vrati zakriči zvonec
3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat

zakríkniti -em dov. ( í ȋ )
1. star. krikniti , zakričati : jezno zakrikne: Barabe / zakrikniti od bolečine
2. zastar. zavriskati : zakriknil je, da se je daleč razleglo

zakrílce -a s ( ī )
aer. del na zadnjem robu krila ob trupu letala, ki z odklonom navzdol omogoča manjšo hitrost pri vzletu in pristanku: spustiti zakrilca ; predkrilce in zakrilce

zakríliti -im dov. ( í ī )
s končinami narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: petelin zakrili in zakikirika / ugotavljati, kolikokrat na sekundo žuželka zakrili / zakriliti s krili
// z rokami vstran od telesa narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: od jeze, veselja zakriliti / zadeti vojak je zakrilil in padel / zakriliti z rokami
// narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol: roke zakrilijo po zraku / roka mu zakrili v jezni kretnji
ekspr. ptica zakrili pod nebo zleti

zakrínkanec -nca m ( ȋ )
zakrinkan človek: zakrinkanec s pištolo v roki je oropal blagajno

zakrínkati -am dov. ( ȋ )
1. zakriti s krinko: zakrinkati obraz ; ropar se je zakrinkal
2. ekspr. prikriti, zakriti pravo, resnično bistvo, podobo česa: zakrinkati dejanje
// prikriti , zakriti : skušal je zakrinkati svojo slabo voljo

zakrinkávati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. prikrivati, zakrivati pravo, resnično bistvo, podobo česa: zakrinkavati resničnost
// prikrivati , zakrivati : zakrinkavati nejevoljo ; zakrinkavati svojo jezo s smehom / zakrinkavati kaj za smeh

zakrinkováti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr. prikrivati, zakrivati pravo, resnično bistvo, podobo česa: zakrinkovati resničnost
// prikrivati , zakrivati : zakrinkovati svoje pravo prepričanje

zakristán -a m ( ȃ )
rel. kdor skrbi za oblačila, predmete, red v zakristiji: postaviti bogoslovca, samostanskega brata za zakristana

zakristíja -e ž ( ȋ )
prostor, navadno ob oltarnem delu cerkve, za shranjevanje pri obredih potrebnih oblačil, predmetov: stopiti iz zakristije ; mašnik se obleče v zakristiji

zakristíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zakristijo: zakristijska vrata
ekspr. zakristijska miselnost ozko cerkvena

zakríti -kríjem dov. , zakrìl tudi zakríl ( í ȋ )
1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti
a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike ; zakriti vhod z omaro ; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti
b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil ; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti
// s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz ; avtomobil za trenutek zakrije pešca ; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti ; znova so ga zakrili morski valovi
// ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo
2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more
a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom ; zakriti umik
b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj

zakrítje -a s ( ȋ )
glagolnik od zakriti: zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom / zakritje napake
// zastar. kritje , zaklon : poiskati si zakritje za kamnom

zakrítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zakritega: zakritost obraza / zakritost pomena

zakriválo -a s ( á )
kos blaga, tančica za zakritje obraza, ust: muslimanka z zakrivalom na obrazu

zakrívanje -a s ( í )
glagolnik od zakrivati: zakrivanje obraza / biti kaznovan zaradi zakrivanja begunca

zakrívati -am nedov. ( í )
1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati
a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod ; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati
b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo
// s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo ; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost ; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva
// ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino
2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more
a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo
b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati
ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati ; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih) ; ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo

zakrivíti -ím dov. , zakrívil ( ī í )
1. narediti, da postane del česa kriv: zakriviti palico ; zakriviti žebelj na spodnji strani deske / prezirljivo zakriviti ustnice ukriviti
2. s svojim ravnanjem povzročiti kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: zakriviti nesrečo, prepir, smrt ; iz nevednosti zakriviti kaj / nadlogo si je zakrivil sam / nesrečo je zakrivil močen veter
pravn. zakriviti kaznivo dejanje

zakrívljenost -i ž ( ȋ )
značilnost zakrivljenega: zakrivljenost palice

zakrížati -am dov. ( ī )
1. narediti v kaj zarezo v obliki križa: zakrižati predmet z nožem
2. zastar. narediti v obliki križa: zakrižati s sabljo nekaj zamahov
zakrižati hišo, vinograd nekdaj z naslikanim ali postavljenim poševnim križem prepovedati vstop v hišo, vinograd
gozd. zakrižati drevo z zarezo označiti drevo za sečnjo ; mont. zakrižati progo z navzkriž postavljenima letvama zaznamovati progo, da je vstop v hodnik prepovedan

zakrížen -a -o prid. ( ȋ )
nar., navadno v zvezi zakriženo okno s križi zaprto okno: hiša z zakriženimi okni

zakŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri
// povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo
2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo
// dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe ; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi
3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil ; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku
// narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj
4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne ; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile ; sovraštvo v njem se zakrkne
knjiž. rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa ; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva ; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz

zakŕknjenec -nca m ( ȓ )
ekspr. kdor je strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztraja v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: zakrknjenca prošnja ni ganila
// kdor vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: ta zakrknjenec ne bo priznal / samski zakrknjenec

zakŕknjenost -i ž ( ȓ )
stanje zakrknjenega: zakrknjenost beljaka / ekspr.: duševna zakrknjenost ; zakrknjenost hudodelca

zakrléžiti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. zakrneti : plodovi so se zakrležili, preden so dozoreli / miselno se zakrležiti

zakrmáriti -im dov. ( á ȃ )
1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku
2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo
// z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali
// ekspr. iti , zaviti : zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko
3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek

zakrmíliti -im dov. ( í ȋ )
star. zakrmariti : zakrmiliti ladjo na odprto morje

zakrnélost -i ž ( ẹ́ )
stanje zakrnelega: zakrnelost organa / ekspr. čustvena zakrnelost

zakrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zaostati v rasti, razvoju: zaradi suše listi, plodovi zakrnijo in odpadejo ; otroku je roka zakrnela / sluh zakrni / ekspr.: talent v provinci zakrni ; duševno, ideološko zakrneti / ekspr. vest mu zakrni postane manj občutljiva
// izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo: zaradi življenja pod zemljo so krtu oči zakrnele

zakrnévati -am nedov. ( ẹ́ )
zaostajati v rasti, razvoju: od bolezni prizadeta noga zakrneva / ekspr. duhovno zakrnevati
// izgubljati naravno obliko, velikost ali funkcijo: zaradi drugačnih razmer so začele oči tem živalim zakrnevati

zakrnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zakrneti ali zakrniti: zakrnitev organa / čustvena zakrnitev

zakrníti in zakŕniti -em dov. ( ī ŕ )
zakrneti : organ zakrne

zakrohotáti se -ám se in -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr. zelo glasno se zasmejati: zakrohotati se šali ; zakrohotati se na ves glas, na vse grlo ; prešerno se zakrohotati / haha, se zakrohota ; iz tega ne bo nič, se zakrohota

zakròj -ôja m ( ȍ ó )
les. pravokotna izdolbina ob robu deske, podboja za dobro, tesno prekrivanje, vezavo konstrukcijskih delov; brazda : izžagati zakroj / spah, vez na zakroj

zakrókati 1 -am dov. ( ọ̑ )
pog. s krokanjem zapraviti: zakrokati ves denar
// s krokanjem nekoristno porabiti: zakrokati tri noči

zakrókati 2 -am dov. ( ọ̑ )
star. zakrakati : krokar, vrana zakroka

zakrotovíčiti se -im se dov. ( í ȋ )
ekspr. zaplesti se, zavozlati se: nit, štrena se zakrotoviči

zakròv -ôva m ( ȍ ó )
knjiž. okrov , pokrov : odpreti, zapreti zakrov / zakrov motorja

zakrožíti in zakróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. začeti krožiti: okrog zemlje bo zakrožil nov satelit / zrak spet zakroži
2. nav. ekspr. narediti pri premiku krogu podobno pot: nad njimi zakroži orel / plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani / zakrožiti s klobukom, z roko po zraku narediti gib v obliki kroga
3. ekspr. začeti prehajati od ene osebe k drugi: kozarec zakroži iz rok v roke / zakrožiti s pogledom po pokrajini
4. ekspr. dati čemu obliko kroga, dela kroga: artist zakroži telo / zakrožiti roke v skodelico
ekspr. živahno mu zakroži kri (po žilah) postane živahen, sproščen ; ekspr. okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh zaigra ; star. pevci so zakrožili veselo pesem zapeli ; z nakupom parcel zakrožiti zemljišče zaokrožiti

zakŕpa -e ž ( ȓ )
knjiž. krpa , zaplata : našiti zakrpo ; zakrpe na hlačah

zakŕpati -am dov. ( )
1. s krpo prekriti, nadomestiti raztrgani, izrabljeni del česa: zakrpati hlače / zakrpati zračnico / zakrpati čevlje / ekspr. zakrpati rano z obližem / zakrpati nogavice z gosto nitno mrežo prekriti, nadomestiti raztrgani, izrabljeni del nogavice / zakrpati luknje na hlačah
ekspr. v bolnišnici so ranjenca zakrpali mu zašili rane; ga za silo pozdravili
2. ekspr. narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj; popraviti : zakrpati cesto ; zakrpati čoln, da ne pušča ; zakrpati slamnato streho
// slabš. izboljšati , izpopolniti : zakrpati pomanjkljivo znanje koga / zakrpati vojaško enoto, ki je utrpela velike izgube

zakrtáčiti -im dov. ( á ȃ )
s krtačenjem zagladiti: zakrtačiti gube

zakrulíti in zakrúliti -im dov. ( ī ú )
1. oglasiti se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom: prašič zakruli / brezoseb. po trebuhu mu je zakrulilo
ekspr. kadar so jim zakrulili želodci, so se ustavili in jedli kadar so postali lačni
2. slabš. z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom
a) reči, povedati: kaj je zdaj to, jezno zakruli / zvočnik jim spet nekaj zakruli
b) zapeti: zakruliti pesem

zakrvavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. začeti krvaveti: trnje ga opraska, da zakrvavi / rana spet zakrvavi ; ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela
2. knjiž. postati krvavo rdeč: cvet zakrvavi / vzhod zakrvavi v zarji
3. knjiž. začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo: za oblaki zakrvavi sonce / za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč
knjiž. srce mu je zakrvavelo postal je zelo žalosten, prizadet

zakrvavíti -ím dov. , zakrvávil ( ī í )
knjiž. narediti kaj krvavo: zakrvaviti srajco

zakržljáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. zakrneti : češnja zakržlja / zakržljati v rasti

zakržljavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. zakrneti : drevje zakržljavi

zaktivírati -am dov. ( ȋ )
spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: zaktivirati člane kake organizacije

zaktivizírati -am dov. ( ȋ )
spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: prizadevati si zaktivizirati prebivalce naselja ; zaktivizirati učence pri pouku / zaktivizirati mišljenje

zakúha -e ž ( ȗ )
gastr. kar se zakuha v vrelo tekočino in je sestavni del jedi: pripraviti zakuho ; juha z zakuho ; rezanci, riž in druge zakuhe / jušna zakuha

zakúhati -am dov. ( ú ȗ )
1. dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhati rezance, zdrob ; zakuhati v juho, krop, mleko / zakuhati na juho, mleko / zakuhati juho z rezanci
2. pog. zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja: voda v hladilniku je zakuhala / avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha
3. ekspr. postati razgret, rdeč zaradi
a) napora, popitega alkohola: od hoje, vina je zakuhal
b) vznemirjenja, razburjenja: ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice
4. ekspr. zelo se vznemiriti, se razburiti: zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal
// zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji: v srcu zakuha jeza / brezoseb. v njem je zakuhalo
5. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazi, da nam kaj ne zakuhaš / zakuhati komu neprijetnosti, sramoto, težave / pog. zakuhati jo komu
// povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega: zakuhati pretep, zaroto

zakuhávati -am nedov. ( ȃ )
dajati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhavati zdrob ; zakuhavati v juho, mleko / zakuhavati na juho

zakúkati -am dov. ( ū ȗ )
1. oglasiti se z glasom kuku: kukavica je desetkrat zakukala / nastaviti dlani k ustom in zakukati
2. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznaniti čas: ura zakuka / zakukati sedmo uro

zakukurícniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. kikirikniti , zakukurikati : petelin zakukuricne

zakukuríkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z glasom kukuru: petelin še dvakrat, trikrat zakukurika
// ekspr. reči, povedati z glasom, podobnim temu glasu: teta, veselo zakukurika otrok

zakulísen -sna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na zakulisje: zakulisni prostor / streljanje, pasji lajež in drugi zakulisni odrski efekti
2. ekspr. javnosti prikrit, navadno povezan s spletkami: zakulisni boj ; zakulisna diplomacija ; zakulisno odločanje / zakulisne osebnosti / zakulisne spletke

zakulísje -a s ( ȋ )
1. gledalcem nevidni prostor za kulisami: igralec čaka v zakulisju
2. ekspr., navadno s prilastkom prostor za javnosti namenjenim, vidnim prizoriščem: vstopiti v zakulisje templja / televizija je prikazala tudi prizore iz zakulisja tekmovanja
3. ekspr. javnosti prikrito mesto, položaj, ki omogoča odločilno vplivanje na potek česa, navadno s spletkami: znani politik se je umaknil v zakulisje
4. ekspr., navadno s prilastkom javnosti prikrite okoliščine česa: spoznati literarno, politično zakulisje ; zakulisje atentata, gledališkega življenja

zakúp -a m ( ȗ )
dejanje, s katerim stvar ali pravica, ki prinaša koristi, za plačilo preide v začasno uporabo koga: dovoliti komu zakup ; zakup košnje, ladje, zemljišča ; zakup kake pravice / socialistični zakup obrtne delavnice, gostilne od 1948 do 1954 s katerim obrtna delavnica, gostilna v zasebni lasti preide v državno, družbeno uporabo
// razmerje, nastalo s tem dejanjem: obnoviti, podaljšati zakup ; desetletni zakup / dati, vzeti zemljišče v zakup ; imeti v zakupu
ekspr. kolesar je vzel vso cesto v zakup je vozil po vsej cesti, kot bi bila namenjena samo njemu ; ekspr. pomembni dogodki so jih vzeli čisto v zakup so jih zelo zaposlili, jim vzeli ves čas ; oddati kaj za nizek zakup za nizko zakupnino ; ekspr. imeti kako funkcijo v zakupu imeti jo dolgo, večkrat ; ekspr. mislijo, da imajo resnico v zakupu imajo izključno pravico odločati o resnici
zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji

zakúpec -pca m ( ú )
zastar. zakupnik : zakupec zemljišča

zakúpen -pna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na zakup: zakupna cena / zakupna pogodba / zakupna kmetija ; zakupno zemljišče / zakupna doba

zakupíti in zakúpiti -im dov. ( ī ú )
1. vzeti v zakup: turistična agencija je zakupila tisoč ležišč ; zakupiti skladišče / publ. zakupiti zmogljivost plinovoda
2. kupiti kaj, da se dobi začasna pravica objave: zakupiti celo stran časopisa
3. nar. porabiti, izdati za nakup česa: zakupiti ves denar ; zakupiti prihranke za nakit

zakúpnica -e ž ( ȗ )
ženska, ki dobi, vzame kaj v zakup: zakupnica gostilne

zakúpnik -a m ( ȗ )
kdor dobi, vzame kaj v zakup: zakupnik gostilne, ladje / nekdaj davčni zakupnik

zakupnína -e ž ( ī )
plačilo za zakup: plačati zakupnino ; zakupnina za lov, zemljišče

zakúpništvo -a s ( ȗ )
obstoj zakupnikov: zakupništvo se je razširilo ; zgodovina zakupništva
// zakupniško razmerje: zakupništvo je po pogodbi trajalo deset let

zakupodajálec -lca [ zakupodajau̯ca in zakupodajalca ] m ( ȃ )
kdor da, daje kaj v zakup: pogodba med zakupodajalcem in zakupnikom

zakurbáti -ám dov. ( á ȃ )
vulg. zavlačugati : zakurbati celo premoženje / zaradi nje se je zakurbal

zakuríti in zakúriti -im dov. ( ī ú )
1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: zakuriti na ognjišču, pod kotlom ; zakuriti v peči, nar. v peč / zjutraj najprej zakuri / zakuriti kres ; zakuriti si ogenj
// narediti, povzročiti kje ogenj zaradi gretja, segrevanja česa: zakuriti peč, štedilnik / zakuriti si v sobi / zakuriti parne kotle ladje
2. ekspr. zažgati : zakuriti stare cunje / zakuriti hišo
3. zastar. prižgati : zakuriti cigareto ; zakuriti si pipo
4. ekspr., z dajalnikom narediti, povzročiti komu kaj neprijetnega: zakuril mu je s tem, da se je stvar razvedela / vojaki so zakurili obkoljenemu sovražniku

zakúska -e ž ( ȗ )
manjši obrok hrane, navadno sestavljen iz izbranih hladnih jedi, za pogostitev: zakuska je na mizi ; namesto kosila so imeli samo zakusko ; pogostiti z zakusko / mrzla zakuska
// prireditev s takim obrokom: prirediti zakusko ; priti na zakusko
knjiž. delavci so dobili v tovarni zakusko malico

zakváčiti -im dov. ( á ȃ ) knjiž.
1. s kavljem zapeti, se povezati: gusarji so zasledovano ladjo zakvačili in jo potegnili k sebi
2. zapeti 1 , zatakniti : zakvačiti prste za naramnice / prosti konec vrvi zakvačiti v kavelj vlečnega vozila

zakvákati -am dov. ( ȃ )
1. oglasiti se z glasom kva(k): žabe so spet zakvakale
2. nizko reči, povedati z glasom, podobnim kvakanju: ne prihajajte več sem, je zakvakal

zakvartáti -ám dov. ( á ȃ )
s kvartanjem zapraviti: zakvartati ves denar, posestvo

zakvásiti -im tudi zakvasíti -ím dov. , zakvásil ( ā ȃ; ī í )
1. povzročiti, da postane kaj (zaradi vrenja) kislo; zakisati : zakvasiti zelje
2. dati, dodati kvas: zakvasiti testo

zál -a -o prid. , záljši ( ȃ ā )
star. lep 2 : zal fant ; nevesta je bila zala kakor roža / v vasi je bilo nekaj prav zalih hiš lepih, mogočnih
bot. zali kobulček rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali rdečkasti listi, Astrantia

zalagálec -lca [ zalagau̯ca tudi zalagalca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj zalaga: zalagalci trga z živili

zaláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od zalagati: zalaganje prebivalstva z živili / zalaganje knjig

zalágati -am nedov. ( ȃ )
1. s polaganjem česa zakrivati, obdajati kaj: zalagati krompir, zaboje ; zalagati z deskami
2. z dajanjem, pošiljanjem delati, da kdo lahko razpolaga s čim: zalagati koga z denarjem, s hrano, z orožjem / tovarna zalaga trg s steklom / zalagati koga z novicami, s podatki
3. dajati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: zalagati denar za tovariše ; zalagati za šolanje koga / zalagati stroške bivanja
4. dajati denar za izhajanje in prodajanje česa: zalagati knjige, plošče
5. star. prigrizovati , jesti : zalagati kruh, pečenko ; posedli so in začeli zalagati
zastar. zalagati svoja življenja izpostavljati, tvegati
igr. zalagati (karte) dajati nezaželene nadštevilne karte v talon

zalájati -am dov. ( ȃ )
1. oglasiti se s kratkim, odsekanim glasom: zunaj je zalajal pes ; cvileče, zategnjeno zalajati / v gozdu je zalajal lisjak, srnjak
// s predlogom z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je na vsakega prišleca renčeče zalajal ; zalajati nad kom, v koga
2. slabš. reči, povedati z ostrim, zadirčnim glasom: utihni že vendar, je jezno zalajal
3. ekspr. dati lajanju podoben glas: nekje v daljavi so zalajali mitraljezi

zalámljati -am nedov. ( á )
z lomljenjem delno ločevati navadno bolj oddaljeni del česa: zalamljati veje

zalarmírati -am dov. ( ȋ )
nenadoma poklicati k pripravljenosti ali intervenciji; opozoriti , obvestiti : zalarmirati gasilce ; zalarmirali so vso okolico

zalásnica -e ž ( ȃ )
star. lasnica, lasna sponka: speti lase z zalasnico

zalàz -áza m ( ȁ á )
lov. lov, pri katerem lovec zalezuje divjad: iti na zalaz ; zalaz srnjadi, na srnjad

zalázen -zna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na zalaz: zalazni lov / zalazna steza
2. zastar. zahrbten , potuhnjen : zalazen nasprotnik / zalazna bolezen

zaláznik -a m ( ȃ )
star. zalezovalec : zalaznik živali / zalaznik deklet

zalazováti -újem in zalázovati -ujem nedov. ( á ȗ; ȃ )
star. zalezovati : zalazovati divjad / zalazovati dekleta

zalebdéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. pojaviti se, obmirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi: z drevesa je odpadel list in zalebdel v zraku
2. knjiž. pojaviti se v mislih, predstavah koga: v duhu, pred očmi mu zalebdijo obrazi znancev

zaléči 1 -léžem nedov. in dov. , zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč ( ẹ́ ẹ̑ )
1. imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek: gnojenje, namakanje je zaleglo ; zdravila niso zalegla / denar, hrana veliko zaleže / kazen ni zalegla ; pritožili so se, pa ni nič zaleglo ; njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo
2. v zvezi z za biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj: prispevek bo zalegel za več številk revije / živež je zalegel za vso zimo / posestvo ni zaleglo za ves dolg
3. ekspr., v zvezi z za biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu: on zaleže za dva delavca / nadstrešek mu je zalegel za garažo
ekspr. nekdaj je denar kaj zalegel se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko ; ekspr. denar mu nič ne zaleže hitro, brez koristi ga porabi ; pog. suh je, nobena reč mu ne zaleže od nobene hrane se ne zredi ; ekspr. sin mu že precej zaleže koristi, pomaga pri delu

zaléči 2 -léžem dov. , zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč ( ẹ́ ẹ̑ )
z izločitvijo jajčec zaradi razmnoževanja zapolniti kaj: matica zaleže celice, sate
// v zvezi z jajčece izločiti kam zaradi razmnoževanja: matica zaleže veliko jajčec ; metulj zaleže jajčeca na liste
// z izločitvijo jajčec kam omogočiti, da se kje lahko kaj zaplodi, zaredi: muhe, žuželke zaležejo ličinke v nosnice nekaterih živali

zaléden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zaledje: zaledni kraji ; zaledne dežele ; zaledna pristanišča / zaledna bolnišnica ; vojaška zaledna oblast / zaledno prebivalstvo
voj. zaledna enota pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in boj

zaledenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti : sneg, voda zaledeni / jezera, luže zaledenijo
// prekriti se z ledom: skale, žlebovi zaledenijo
2. ekspr. postati brezčuten, zelo hladen: njen prijazni nasmeh je zaledenel ; vsa čustva usmiljenja so v hipu zaledenela ; v trenutku ji je zaledenelo srce je začutila velik strah, grozo
ekspr. ob novici mu je zaledenela kri (v žilah) se je zelo prestrašil

zaledenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaledeneti ali zaledeniti: zaledenitev reke / zaledenitev letala
publ. zaledenitev mednarodnih odnosov začasno prenehanje sodelovanja med državami na gospodarskem, kulturnem, političnem področju

zaledeníti -ím dov. , zaledénil ( ī í ) knjiž.
1. spremeniti v led: mraz je zaledenil potoke
2. povzročiti, da se kaj prekrije z ledom: mrzel veter je zaledenil vrhove jamborov
ekspr. njen smeh mu je zaledenil srce ga je čustveno zelo prizadel, potrl

zaledíniti se -im se dov. ( í ȋ )
spremeniti se v ledino: njiva, zemlja se bo kmalu zaledinila

zalédje -a s ( ẹ̑ )
1. območje za fronto: odnesti ranjence v zaledje ; vojno so preživeli v zaledju ; pretrgati nasprotnikovim enotam zvezo z zaledjem ; zaledje in fronta / poveljnik zaledja
2. območje, navadno okoli kakega središča, ki temu središču omogoča določeno dejavnost, obstajanje: mesto z zaledjem ; zveza med pristaniščem in zaledjem / gospodarsko, surovinsko, turistično zaledje
3. publ. kar sestavljajo ljudje, ki podpirajo, omogočajo dejavnost, obstajanje koga: naše zaledje so kmetje ; društvo, klub nima množičnega, širokega zaledja ; imeti zaledje v študentih / zahteve političnega zaledja
4. publ., navadno s prilastkom kar obstaja za čim kot njegova opora, osnova: duhovno zaledje reformacije ; idejno, politično zaledje

zalédnik -a m ( ẹ̑ )
ekspr. vojak v zaledju: frontniki in zaledniki

zaléga -e ž ( ẹ̑ )
1. zaležena jajčeca ali iz njih izležene ličinke, bube, mlade živali: čebele, mravlje hranijo svojo zalego ; bolezni zalege / čebelja, trotovska zalega ; ribja zalega
čeb. krmiti na zalego krmiti čebele, da bi matico bolj silile k zaleganju ; gnilobna zalega obolela za hudo gnilobo ; odkrita v kateri so jajčeca in mlade ličinke , pokrita zalega v kateri so bube in dozorevajoče mladice ; presledkasta zalega pri kateri so med zaleženimi celicami prazne celice
2. mladiči, zlasti manjših, nezaželenih živali: samica krmi zalego ; gnezdo s kačjo, mišjo, polžjo zalego
3. nezaželene, škodljive živali, navadno v večjem številu: v okolici smetišča se je kmalu pojavila zalega ; uničiti, zatreti zalego ; gosenice, podgane, voluharji in druga zalega
4. slabš., navadno s prilastkom nezaželeni, škodljivi ljudje: ta zalega se hoče polastiti oblasti ; izkoriščevalska, tatinska zalega / bibl. gadja zalega / kot psovka ustrelim te, zalega pasja

zaléganje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od zalegati: zaleganje jajčec / satje za zaleganje

zalégati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
v zvezi z jajčece izločati kam zaradi razmnoževanja: matica je začela zalegati jajčeca ; ta muha zalega jajčeca v cvet

zalèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
zastar. zavih, zavihek (plašča, suknjiča): rdeče obrobljeni zaleki ; zaleki pri plašču / vtakniti listek v zalek na rokavu

zalenáriti -im dov. ( á ȃ )
z lenarjenjem porabiti: vse popoldne je zalenaril

zalépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
ki se zalepi: zalepna stran pisma

zalepetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
zastar. zabrbljati , zablebetati : deklica je prestrašeno nekaj zalepetala

zalepíti in zalépiti -im, tudi zalépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
1. z lepilom, lepljivo snovjo narediti, da je kaj spet celo, v enem kosu: zalepiti pretrgan list ; zalepiti z lepilnim trakom / zalepiti zračnico zakrpati / zalepiti koščke razbite vaze zlepiti
2. z uporabo lepila zapreti: zalepiti kuverto / zalepiti paket / zalepiti pismo v kuverto
3. z lepilom, lepljivo snovjo zamašiti, zapreti: zalepiti špranjo / zalepiti stična mesta s klejem, smolo
4. zaradi lepljivosti sprijeti se s čim in to prekriti, zapreti: gnojni izcedek mu je zalepil oči ; strjena kri ostane na rani in jo zalepi / zalepiti rano z obližem
5. zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime; zlepiti : gnojni izcedek mu je zalepil veke / zvil je cigareto in jo zalepil s slino zlepil papirček, v katerega je zavit tobak
ekspr. le za trenutek je odprl oči in jih takoj spet zalepil zaprl ; ekspr. zalepiti pogled v koga začeti ga nepremično gledati ; ekspr. najbolje, da si za take pripombe zalepite ušesa da jih preslišite ; zalepiti znamko nalepiti, prilepiti

zalépka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. ovojnica , kuverta : dati pismo v zalepko
ptt letalska zalepka prepognjen in ob robovih zlepljen list papirja za naslov na zunanji in sporočilo na notranji strani

zalépljati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z lepilom, lepljivo snovjo delati, da je kaj spet celo, v enem kosu: zalepljati pretrgane liste
2. z uporabo lepila zapirati: zalepljati ovojnice
3. z lepilom, lepljivo snovjo mašiti, zapirati: gosta smola zaleplja cev / zalepljati razpoke s kitom

zalépniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. zadušiti : dim ga je zalepnil / vročina ga je skoraj zalepnila
nar. ob tem prizoru ga je zalepnilo mu je vzelo sapo

zalésje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. svet za gozdom: hoditi po zalesju

zalesketáti se -ám se in -éčem se stil. zalesketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. odbiti iskrečo se svetlobo: med kamečki se je zalesketal biser / v daljavi se zalesketa morje / v očeh so se ji zalesketale solze / ekspr. v njegovem pogledu se je zalesketalo veselje je postalo zaznavno, vidno
2. zasvetiti , zasijati : na nebu se zalesketajo zvezde
3. ekspr. belo se odraziti, pokazati: med drevjem se je zalesketala domačija

zalésti -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: zalesti divjad, srnjaka / zalesti kragulje gnezdo / zalesti vlomilca
2. ekspr. zaiti : na poti domov so zalezli ; ne vem, kako sem zalezel na to cesto / zalesti v obup, težave
3. nav. 3. os., star. ujeti , dohiteti : na poti jih je zalezla noč / zalezla ga je bolezen lotila se ga je

zalèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. hitro premikanje z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: z zaletom preskočiti potok ; zalet za skok / vzel je zalet in skočil / odbiti sovražnikov zalet
2. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča; zaletišče : skrajšati zalet ; skakalnica ima trd zalet / spustiti se z najvišjega zaleta
3. ekspr. polet , zagon : delati z velikim zaletom ; biti poln zaleta / igralčev nastop je brez zaleta / publ. industrijski razvoj je v polnem zaletu

zalétati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
zaletavati se: zaletati se v mimoidoče / zaletati se v besede koga

zaletàv -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki ravna zelo hitro in premalo premišljeno: zaletav človek ; ne bodi tako zaletav
// ki izraža, kaže ravnanje takega človeka: zaletave besede ; zaletava dejanja
2. ekspr. neenakomerno hiter, sunkovit: zaletavi koraki

zaletávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaletavati se: zaletavanje avtomobilov / zaletavanje iz ene skrajnosti v drugo

zaletávati se -am se nedov. ( ȃ )
1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče ; v temi so se zaletavali v stole, zaboje ; vešče se zaletavajo v svetilko
// udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo ; zaletavati se z avtomobili
2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost
3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje

zaletávček -čka m ( ȃ )
naprava v obliki umetne klančine in avtomobilskega sedeža, ki simulira trk pri nižjih hitrostih in s tem prikaže pomembnost uporabe varnostnega pasu: sesti v zaletavčka ; praktični preizkusi z zaletavčkom

zaletávec -vca m ( ȃ )
ekspr. zaletav človek: imela ga je za zaletavca

zaletávost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zaletavega: zaletavost več škoduje, kot koristi ; pri delu bo treba več strokovnosti in manj zaletavosti / ekspr. zaletavost hoje
// zaletavo dejanje ali ravnanje: njegovih zaletavosti niso pozabili ; narediti zaletavost

zaletávščina -e ž ( ȃ )
ekspr. zaletavo dejanje ali ravnanje; zaletavost : zaradi njegovih zaletavščin so imeli same težave

zalêtel 1 -éla [ zaleteu̯ ] m ( é ẹ́ )
ekspr. zaletav človek: mladi zaletel ni poslušal ; on je pravi zaletel

zalêtel 2 -éla -o [ zaleteu̯ ] prid. ( é ẹ́ )
knjiž. zaletav : predrznosti zaletelih mladeničev / ekspr. zaleteli koraki

zaletéla -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. zaletava ženska: ona je velika zaletela

zaletélo -a s ( ẹ́ )
slabš. zaletav človek: ne bodi brezglavo zaletelo

zaletélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. zaletavost : njegova zaletelost je znana / tako dejanje, ravnanje je zaletelost

zaléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zalet: zaletna dolžina / zaletna moč

zaletéti se -ím se dov. , zalêtel se ( ẹ́ í )
1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj ; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
// udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok ; zaletel se je, da bi razbil vrata
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam ; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
// s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel ; sapa, slina se mu je zaletela ; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče ; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje

zaletíšče -a s ( í )
šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skrajšati zaletišče ; spustiti se po zaletišču
// kraj, mesto zaleta: zaletišče za skok v višino

zaletováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
zaletavati se: pes se je jezno zaletoval v tujce / besede se mu zaletujejo v grlu

zalézati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. zalezovati : zalezati sovražnika

zalezávati -am nedov. ( ȃ )
zalezovati : zalezavati divjad / zalezavati sovražnika

zalezoválec -lca [ zalezovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj zalezuje: zalezovalec divjadi / zalezovalec deklet

zalezoválka -e [ zalezovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki koga zalezuje: aretirali so njegovo zalezovalko ; zaljubljena zalezovalka

zalezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zalezovati: zalezovanje ruševca / zalezovanje sovražnika

zalezováti -újem tudi zalézovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ́ )
1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule
// prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle ; zalezuje jo, ko moža ni doma
2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil
3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje

zaležánost -i ž ( á )
stanje zaležanega: zaležanost roke / obleka je porumenela zaradi zaležanosti

zaležáti se -ím se dov. ( á í )
1. ležeč se zadržati kje predolgo: če se zaležiš, zamudiš vlak / dolgo se zaležati
2. ekspr. od predolgega ležanja postati trd, negibčen: bolnik ni vstajal in telovadil, zato se je zaležal

zaléžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. izdaten : zaležno kosilo
// velik , precejšen : zaležne cene

záli -a -o prid. ( á )
zastar. hudoben : tega zalega človeka so se vsi bali; prim. zel 2

zalíčiti 1 -im dov. ( í ȋ )
zastar. zakriti , prikriti : zaličiti lovsko past

zalíčiti 2 -im dov. ( í ȋ )
zastar. zgladiti , zravnati : vetrovi so zaličili sneg po pobočjih

zalíčje -a s ( ȋ )
knjiž. zadnji del lic: ušesna mečica, zraščena z zaličjem

zalíjati -am nedov. ( í )
zastar. zalivati : potok je zalijal polje / rdečica ji zalija obraz

zalíkati -am dov. ( ȋ )
1. z likanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalikati gube krila ; zalikati rob hlačnic
// z likanjem nehote narediti: pazi, da ne zalikaš v ovratnik gub
2. z likanjem poškodovati: pri previsoki temperaturi likalnika pletenino zalikamo
3. z likanjem povzročiti, da kaj pride, se zaje v notranjost: obleko pred likanjem očistimo, da madežev ne zalikamo vanjo
grad. zalikati beton fino zgladiti svežo betonsko površino

zalísati -am dov. ( ī )
gozd. s plitvim zasekom na lubju označiti drevje, navadno za sečnjo: zalisati bolne smreke

zalístati -am dov. ( ȋ )
1. obrniti nekaj listov (knjige, zvezka): zalistati časopis ; zalistati po knjigi ; odprta knjiga se je zalistala nazaj
// začeti na hitro, ne strnjeno brati, obračajoč liste: zalistal je po reviji, da bi našel članek
2. knjiž. pognati liste: drevje je že zalistalo

zalísten -tna -o prid. ( ȋ )
bot. ki se razvije v zalistju: zalistni poganjki ; zalistna očesa

zalístje -a s ( ȋ )
bot. prostor med listnim pecljem in vejico: cveti, poganjki v zalistjih

zalístnik -a m ( ȋ )
agr. zalistni poganjek: obtrgovati zalistnike ; zalistniki pri paradižniku, vinski trti

zalítek -tka m ( ȋ )
1. pijača, s katero se kaj zalije, proslavi: pripraviti prigrizek in merico zalitka
2. knjiž. plomba : amalgamski zalitek / zapolniti votlino v deblu s cementnim zalitkom

zalíti -líjem dov. ( í )
1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt ; zaliti s postano vodo
2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo
3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko
4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje
// z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha
5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln ; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas
6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom
7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je
8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom
9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo ; zaliti dobro kupčijo
10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza ; zalili so me spomini ; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba

zalítje -a s ( ȋ )
glagolnik od zaliti: voda za zalitje

zalítost -i ž ( ȋ )
ekspr. značilnost zalitega: zalitost lic, telesa

zalív -a m ( ȋ )
v kopno segajoč del morja, jezera: pluti po zalivu ; ozek zaliv / morski zaliv ; ladje v zalivu / Tržaški zaliv

zaliváča -e ž ( á )
zalivalka : zaliti z zalivačo

zaliválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zalivanje: zalivalna posoda / zalivalna voda

zaliválka -e [ tudi zalivau̯ka ] ž ( ȃ )
posoda s cevko za zalivanje: zalivati z zalivalko ; zalivalka za sobne rastline / vrtna zalivalka

zaliválnik -a m ( ȃ )
priprava za zalivanje, ki vodo samodejno prši po površini: avtomatski zalivalnik trate ; zalivalnik za rože / krožni zalivalnik

zalívanček -čka m ( í )
med. dojenček, hranjen po steklenički: bolezni dojenčkov in zalivančkov

zalívanje -a s ( í )
glagolnik od zalivati: zalivanje rastlin / zalivanje vrta ; kangla za zalivanje / juho porabimo za zalivanje omake / zalivanje udrtin / zalivanje z alkoholom / zalivanje otroka

zalívati -am nedov. , tudi zalivájte, tudi zalivála ( í )
1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dajati rastlinam vlago: zalivati rože, zelenjavo / zalivati gredice, vrt / zalivati z deževnico ; zalivati s škropilnico
2. z zlivanjem tekočine delati kaj bolj redko: zalivati juho z vodo ; zalivati omako / zalivati vino
3. z zlivanjem tekočine delati kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zalivati odojka na ražnju ; zalivati pečenko
4. z zlivanjem česa tekočega zapolnjevati kaj: z betonom zalivati razpoke v steni
// z zlivanjem kake tekočine napolnjevati: zalivati sod do vrha
5. ekspr. tekoč pokrivati, zakrivati: voda je zalivala travnike, trg / vosek zaliva svečo
6. zakrivati, obdajati kaj s tekočo snovjo: zalivati vložene kumare s kisom
7. knjiž. v tekočem stanju pokrivati, prekrivati: kotlino je nekoč zalivalo jezero, morje
8. ekspr. pojavljati se, razširjati se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: od napora ga je zalival znoj / solze so ji kar naprej zalivale oči / kri, rdečica ji zaliva obraz zardeva / večerno sonce je zalivalo dolino
9. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dajati komu piti (alkoholno pijačo): zalivati ljudi z vinom, žganjem / cele dneve ga je zalivala s čajem
10. ekspr. proslavljati kaj s pitjem, navadno v veliki meri: slovesni dogodek so zalivali v restavraciji ; zalivali so sinov rojstni dan
11. med. hraniti dojenčka po steklenički: zalivati dojenčka z nadomestnim mlekom
12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začela ga je zalivati jeza ; obup, žalost mu zaliva srce
slabš. mast ga zaliva zelo je debel ; ekspr. z vinom zalivati kosilo, ribe ob uživanju, po uživanju česa piti vino

zalívček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od zaliv: obala, razčlenjena z zalivčki

zalívek -vka m ( ȋ )
1. knjiž. plomba : zob z zalivkom / zalivki na vagonih
2. vrtn. tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila: dati rastlinam zalivek / gnojilni zalivek

zalívka -e ž ( ȋ )
1. knjiž. plomba : zalivka je padla iz zoba / dati zalivko na vagon, vrečo
2. vrtn. tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila: dati vrtnicam zalivko / gnojilna zalivka

zalívski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zaliv: zalivska pristanišča / zalivski tokovi
geogr. Zalivski tok topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu ledenemu morju

zalízati tudi zalizáti -lížem dov. ( í á í )
1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
// ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran ; zalizati si štrleč koder las
2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze ; veter je zalizal stopinje v snegu
4. nepreh., ekspr. švigniti , zaplapolati : plamen je zalizal do stropa ; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih

zalízec -zca m ( ȋ )
nav. mn. proga dlak ob straneh obraza: obriti si zalizce ; pustiti si rasti brado in zalizce ; gosti zalizci

zalízek -zka m ( ȋ )
nav. mn. proga dlak ob straneh obraza: obriti si zalizke ; gosti črni zalizki

zalizováti -újem nedov. ( á ȗ )
z lizanjem zdraviti; lizati : pes (si) zalizuje rano

záljšanje -a s ( ȃ )
knjiž. krašenje , lepšanje : beljenje in zaljšanje hiš

záljšati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. krasiti , lepšati : zaljšati sobo / stene je zaljšala bogata zbirka slik ; zaljšati se z nakitom

zaljubíti se in zaljúbiti se -im se dov. ( ī ū )
1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil ; zaljubiti se na stara leta ; nesrečno se zaljubiti ; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled ; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo / zaljubiti se v koga ; zaljubila sta se drug v drugega
2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov

zaljúbljati se -am se nedov. ( ú )
večkrat se zaljubiti: pogosto se zaljubljati / zaljubljati se v koga

zaljúbljenec -nca m ( ū )
zaljubljen človek: uslišan zaljubljenec ; čustva, pogledi zaljubljenca

zaljúbljenka -e ž ( ū )
zaljubljena ženska: nesrečna zaljubljenka

zaljúbljenost -i ž ( ú )
stanje zaljubljenega človeka: zaljubljenost ga mineva ; v svoji zaljubljenosti ni videl ničesar razen nje ; mladostna zaljubljenost / ekspr. zaljubljenost v gledališče

zaljubljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se (rad) zaljubi: zaljubljiva ženska / biti zaljubljive narave

zalkoholizírati -am dov. ( ȋ )
dodati čemu alkohol: zalkoholizirati kompot

zálog -óga m ( á ọ́ )
1. star. zaloga : zalog živil / imeti zalog dobre volje, znanja
2. star. zastava 4 , zastavek 1 : zavarovati kaj z zalogom / dati kaj v zalog / vrniti zalog
3. star. jamstvo , zagotovilo : to je zalog napredka
4. zastar. sklad , fond : ustanoviti zalog za visokošolce / verski zalog

zalóga -e ž ( ọ̑ )
1. določena količina česa, ki se hrani, da je na razpolago za uporabo v daljšem časovnem obdobju: zaloga poide ; delati, pripraviti, ustvariti si zalogo ; načeti, porabiti zaloge ; jemati iz zaloge ; gospodinjske zaloge ; zaloga moke, živil ; zaloga za zimo / kupovati za sproti in za zalogo ; pren. porabiti še zadnje zaloge moči
2. količina, množina določene vrste blaga, materiala v skladišču, prodajalni, namenjena, pripravljena za prodajo, proizvodnjo: prodati celotno zalogo ; trgovina ima veliko zalogo ; zaloge materiala, proizvodov v skladišču ; popis zaloge / obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
3. v zvezi z na izraža večjo količino od sproti potrebne, nujne: okenske okvire izdelujejo na zalogo ; kupovati vino na zalogo ; ekspr. hotel se je najesti na zalogo
4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: knjižnice z bogato zalogo ; urediti knjižno zalogo ; zaloga krvi za zdravljenje / zagotoviti si potrebno zalogo cementa za delo količino
5. nav. mn. kar je kje namenjeno za izkoriščanje: zaloge električne energije ; svetovne zaloge nafte
ekspr. v zalogi ima veliko zabavnih zgodb pozna veliko zabavnih zgodb ; pog. teh izdelkov nimamo na zalogi nimamo, ne prodajamo ; zastar. zaloga poučnih knjig založba
agr. gnojiti na zalogo dodajati rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu ; gozd. lesna zaloga količina lesa vseh rastočih dreves na določeni površini ; mat. zaloga vrednosti množica vrednosti, ki jih zavzame funkcija

zalogáj -a m ( ȃ )
1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: dati zalogaj v usta ; prežvečiti zalogaj ; majhen, velik zalogaj ; zalogaj kruha / zalogaj mu je zastal v grlu
// dejanje, s katerim se kaj pogoltne: pri zadnjem zalogaju se mu je zaletelo / meso je pojedel v treh zalogajih ; jesti z majhnimi zalogaji
ekspr. ta naloga je za nas prevelik zalogaj je pretežka, prezahtevna
2. kos jedi, hrane: zanj so izbrali same slastne zalogaje ; klobaso je narezal na zalogaje
3. ekspr. jed , hrana : ceni dobro pijačo in dober zalogaj ; prilegel bi se nam kak topel zalogaj / zalogaj potice

zalogájček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od zalogaj: pogoltniti zalogajček / zalogajček mesa

zalógica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od zaloga: zalogica hrane

zalogôvnik -a m ( ȏ )
žel. na lokomotivo priklopljen vagon za prevoz zaloge vode, goriva: vodni rezervoar v zalogovniku

záloka -e ž ( á )
star. travnik ob gozdu: pasti krave v zaloki

zalókati -am dov. ( ọ̄ )
slabš. zapiti : v treh dneh je zalokal vso plačo

zalòm -ôma m ( ȍ ó )
glagolnik od zalomiti: zalom rebra / ostri zalomi gub na plašču

zalomástiti -im dov. ( á ȃ )
silovito, hrupno iti skozi kaj ovirajočega: zalomastili smo skozi nizko grmičje
// ekspr. silovito, hrupno iti sploh: jezen je zalomastil po stopnicah

zalomíti -lómim dov. ( ī ọ́ )
1. z lomljenjem delno ločiti navadno bolj oddaljeni del česa: zalomiti vejo za zaznamovanje poti
2. zlomiti kaj tako, da koničasti del ostane v čem: zalomiti ključ, sveder
3. zlomiti kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zalomiti noht ; kost se zalomi
knjiž. zalomiti glavo v pozdrav skloniti ; ekspr. v joku zalomiti roke, z rokami narediti nekaj krčevitih gibov, izražajoč žalost
lov. zalomiti nastrel označiti z odlomljeno vejo

zalôpniti -em dov. ( ó ȏ )
ekspr. zaloputniti : zalopniti vrata

zalopútniti -em dov. ( ú ȗ )
1. glasno zapreti, zlasti vrata: zaloputniti naoknice ; jezno zaloputniti z vrati / zaloputniti pokrov klavirja
2. ekspr. dati močen, zamolkel glas: v vetru so zaloputnile naoknice

zalósati -am dov. ( ọ̑ )
nar. dolenjsko zamazati , zapackati : plašč je čisto zalosal

zálost -i ž ( ā )
star. lepota : občudovali so njeno zalost

zalótati -am dov. ( ọ̑ )
teh. zadelati, zaliti z lotom: zalotati luknje na kotlu / zalotati z mehkim lotom / zalotati spoj

zalotítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zalotiti: zalotitev pri kraji

zalotíti in zalótiti -im, stil. zalotíti -ím dov. , zalótil ( ī ọ́; ī í )
1. dobiti koga pri nedovoljenem dejanju: zalotiti tatu, vlomilca ; zalotiti koga pri kraji ; zalotiti učenca pri prepisovanju / zalotil jo je, kako brska po njegovih predalih
zalotil ga je na laži ujel
2. star. dobiti , najti : prijatelja je zalotil v živahnem pogovoru / le redko ga zalotiš v gostilni naletiš nanj, ga srečaš
3. ekspr. dobiti , presenetiti : pohiteti moramo, da nas ne zaloti tema ; na poti jih je zalotila nevihta / sredi priprav na potovanje ga je zalotila smrt je umrl

zalovíti -ím dov. , zalôvil ( ī í )
1. nar. ujeti , zajeti : skril se je v grmovje, da ga ne bi zalovili
2. nar. zahodno zapoditi , prepoditi : zaloviti kokoši z vrta ; zalovili so ga domov

zálož -a m ( á )
nar. prekmursko zalogaj : nesti založ v usta

založáj -a m ( ȃ )
knjiž. zalogaj : žvečiti založaj / odrezal si je tri založaje kruha / prilegel bi se kak topel založaj jed, hrana

zalóžba -e ž ( ọ̑ )
1. podjetje, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: ustanoviti založbo ; urednik pri založbi / knjižna založba ; založba kaset in plošč / Državna založba Slovenije
// poslopje, prostori tega podjetja: vstopiti v založbo ; srečala sta se pred založbo
2. glagolnik od založiti 6: založba knjig, tiskovin / delo je izšlo v založbi Modre ptice

zalóžben -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na založbo: založbena dejavnost / založbeni recenzent

zalóžbin -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od založba: založbina prodajna služba ; založbina zbirka

zalóžek -žka m ( ọ̑ )
star. zalogaj : nesti založek v usta / jesti z majhnimi založki

zalóžen -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zalogo: založno skladišče / založna hrana rezervna hrana
agr. založno gnojenje gnojenje, pri katerem se dodaja rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu

založênost -i ž ( é )
stanje založenega: primerjati založenost trgovin ; izboljšati, povečati založenost tržišča ; slaba založenost s surovinami

založíti -ím dov. , zalóžil ( ī í )
1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir ; okna so založili z vrečami peska
2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod ; založiti stopnišče s starim pohištvom
// s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami ; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem
3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil ; dokument se je založil
4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano ; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki ; v pristanišču se ladja založi z gorivom ; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel ; pren. založiti se s potrpljenjem
5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil ; založiti za darilo ; založiti tisoč evrov
// dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino ; založiti denar za stroške
// star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar
6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner ; založila Državna založba Slovenije
7. star. naložiti , vložiti : del denarja je založil v zemljo ; založiti glavnico
8. star. prigrizniti , pojesti : založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti
star. založil mu je klofuto dal ; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je ; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga ; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti
igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon

založníca -e ž ( í )
ženska ali ustanova, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: založnica časopisa, revije

založník -a m ( í )
1. kdor se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: ponuditi pesmi založniku ; za svoj novi roman išče založnika ; podpisati pogodbo z založnikom ; založnik šolskih knjig
2. ekon., nekdaj podjetnik, trgovec, ki zalaga delavca s surovinami, z delovnimi sredstvi za delo na domu: prevzemati surovine od založnika ; založniki sitarjev

založníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na založnike ali založništvo: založniški delavci / publ. založniška hiša založba ; založniško podjetje / založniški program / založniška dejavnost
pravn. založniška pogodba pogodba, s katero avtor prenese pravico za izdajanje avtorskega dela na založnika ; zal. založniška enota celotna naklada kake knjige, letnika, časopisa

založníštvo -a s ( ȋ )
1. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: razvoj slovenskega založništva ; zakon o založništvu
// založba : rokopis je poslal različnim založništvom / prevzeti založništvo kake zbirke
2. ekon., nekdaj proizvodnja, pri kateri delavec izdeluje blago na domu, podjetnik, trgovec pa ga zalaga s surovinami, z delovnimi sredstvi: nastanek založništva ; založništvo v fužinarstvu, sitarstvu
namizno založništvo priprava besedil za tiskanje z uporabo osebnega računalnika

zalúbnik -a m ( ȗ )
nav. mn., zool. hrošči, ki ležejo jajčeca za lubje dreves, kjer ličinke vrtajo rove, Scolytidae: rilčkarji in zalubniki

zalúckati -am dov. ( ȗ )
pog., ekspr. zapiti : kar čez teden zasluži, v nedeljo zalucka

zalúčati tudi zalučáti -am, in zalúčati -am dov. ( ú á ú; ū ȗ )
vreči : zalučati kamen, kopje ; zalučati torbo na tla, v kot / zalučati žogo visoko v zrak / zalučati komu očitke, žalitve v obraz

zalučíti -ím dov. , zalúčil ( ī í )
star. vreči : zalučiti kamen ; zalučiti kepo v okno / zalučiti komu resnico v obraz

zalúmpati -am dov. ( ȗ )
pog. zaveseljačiti , zapiti : zalumpal je ves denar / zalumpal se je s prijatelji in pozabil na težave

zalúska -e ž ( ū )
knjiž. ploščat delček česa: ledene zaluske so letele daleč naokoli

zalúskati -am dov. ( ȗ )
nar. severozahodno zapraviti : vse, kar je zaslužil, je zaluskal

zalúskniti -em dov. ( ú ȗ )
zastar. zaloputniti : jezno je zalusknil vrata

zalúst in zálust -ústi ž ( ȗ; á ȗ )
nazaj obrnjen zobec na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: zalust se zlomi ; trnek z zalustjo

zamàh tudi zamáh -áha m ( ȁ á; ȃ )
1. sunkovit gib, premik s čim po zraku: zamahu je sledil udarec ; roka mu je sredi zamaha obstala ; delati dolge zamahe ; ptič je poletel z močnimi zamahi ; plavalni zamahi ; zamah peruti, roke ; zamah s koso, z veslom ; zamah naprej, nazaj ; knjiž. slikar je oblikoval podobo z drznimi, širokimi zamahi potezami ; z enim zamahom se je zavihtel v čoln / zaplaval je dva zamaha daleč / slišati je bilo samo zamah peruti zvok, ki nastane pri tem
2. knjiž. polet , zanos : manjka mu zamaha, da bi naredil več ; ustvarjalni zamah slikarja / delo so začeli z velikim zamahom
// razmah : zamah množičnega ljudskega gibanja v času taborov
ekspr. recital je bil izveden v enem zamahu brez prekinitev ; publ. delo v tovarni se ni moglo razviti s polnim zamahom s polno intenzivnostjo; v polnem obsegu

zamáhati -am, in zamáhati tudi zamaháti -am dov. ( á; á á á )
narediti nekaj (neurejenih) gibov, navadno z roko: zamahati z rokami / zamahati s palico po zraku
// narediti nekaj gibov z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: že od daleč jim je zamahal / zamahati v pozdrav

zamahedráti -ám dov. ( á ȃ )
viseč narediti nekaj valujočih gibov: prazen rokav suknjiča je zamahedral pri vsakem koraku / roke so mu zamahedrale brez moči

zamahljáj -a m ( ȃ )
1. rahel mah, zamah: z zamahljaji pozdravljati
2. glagolnik od zamahniti: enakomerni zamahljaji vesel / z enim zamahljajem je izpraznil polico

zamáhniti -em, in zamahníti in zamáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
1. narediti gib, navadno z roko: zamahnil je in odšel ; grozeče je zamahnil proti meni ; malomarno, onemoglo zamahniti z roko / vol je nekajkrat zamahnil z repom / ekspr. še nekajkrat zamahnem s koso, pa bo pokošeno
// narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: zamahniti v pozdrav, slovo
2. z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: če ga kaj vprašamo, samo zamahne / to ni nič, je zamahnil z roko
3. ekspr. udariti : jezno je zamahnil po mizi

zamahováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami; mahati : pri govorjenju je zamahoval okrog sebe / galebi zamahujejo s krili / zamahoval je s palico na vse strani / ekspr. začel je zamahovati s signalnima zastavicama dajati znake
// delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: zamahovati v pozdrav / od daleč ji je zamahoval, naj molči
2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: ob njenih besedah je samo zamahoval
3. ekspr. udarjati , tolči : s kladivom zamahovati po razbeljenem železu

zamahovíti se -ím se dov. , zamahôvil se ( ī í )
zarasti, prekriti se z mahom: grede na vrtu so se zamahovile

zamajáti -májem tudi zamájati -em tudi -am dov. , tudi zamájaj zamájajte tudi zamajájte; zamajál tudi zamájal ( á á; á ā )
1. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je zamajal vrhove dreves ; močno, rahlo zamajati / zamaje z glavo in zapre oči
// povzročiti, da se kaj premakne sploh: valovi zamajejo čoln
2. ekspr. povzročiti, da kaj ni več trdno: tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje / v temeljih zamajati ustaljeni red / trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja
3. knjiž. povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen, trden: ta dogodek jo je zamajal / zamajati koga v njegovem navdušenju
publ. zvečer je mesto zamajal potres je bil v mestu potres

zamákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zamakati: zavarovati streho pred zamakanjem

zamákati -am nedov. ( ȃ )
nezaželeno prehajajoč skozi kaj, delati kaj mokro, vlažno: skladovnico so prekrili, da je ne zamaka dež ; gnojnica zamaka steno, zid ; brezoseb.: stanovalci se pritožujejo, da zamaka ; v zgornjih nadstropjih zamaka
// nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi voda: streha, strop zamaka / klet zamaka
ekspr. pridno so si zamakali grla so pili, popivali ; ekspr. jed zamakati z vinom pri jedi piti vino

zamakníti in zamákniti -em dov. ( ī á )
1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti ; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila ; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj ; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti

zamáknjenec -nca m ( á )
ekspr. kdor je zamaknjen: prividi zamaknjencev ; gleda kot zamaknjenec
knjiž. dolgoletni gledališki zamaknjenec navdušenec, zanesenjak

zamáknjenje -a s ( á )
1. ekspr. stanje zamaknjenega človeka: obšlo ga je zamaknjenje ; pasti v zamaknjenje ; v zamaknjenju ima privide ; religiozno zamaknjenje
2. glagolnik od zamakniti: pesnikovo zamaknjenje v onostranstvo

zamáknjenka -e ž ( á )
ekspr. ženska, ki je zamaknjena: prividi zamaknjenke

zamáknjenost -i ž ( á )
ekspr. stanje zamaknjenega človeka: pasti v zamaknjenost ; mistična zamaknjenost ; zamaknjenost preroka / iz zamaknjenosti ga je prebudil velik hrup / zaradi zamaknjenosti v knjigo ni opazil njenega prihoda
// veliko navdušenje, zanos, prevzetost: glasba jih je spravila v zamaknjenost / ljubezenska zamaknjenost

zamálo tudi za málo člen. ( á )
1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža občutek užaljenosti zaradi neprimernosti česa: tudi vam bi bilo zamalo, če bi vas obrekovali ; bilo mu je zamalo, da bi se opravičeval ; ne bo se mu zdelo zamalo, če ga boš ustavil na cesti
2. star., z oslabljenim pomenom skoraj : pri takih zgodbah bi ga zamalo postalo strah / obvestilo je bilo tako majhno, da ga zamalo ni prezrla bi ga skoraj

zamáltati -am [ zamau̯tati in zamaltati ] dov. ( ȃ )
zadelati z malto: zamaltal je reže med opekami

zamámen -mna -o prid. ( á ā ) knjiž.
1. ki vzbuja poželenje: zamamna belina telesa
2. ki povzroča omamo; omamen : zamamne besede / zamamen vonj močen, prijeten

zamamíti in zamámiti -im, in zamámiti -im dov. ( ī á; á ȃ ) knjiž.
1. vzbuditi pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamilo ga je bogastvo ; zamamil jih je še topel kruh
2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamiti : ta ženska ga je čisto zamamila ; zamamil jih je s svojim nastopom / njene besede so mu zamamile glavo
// prevzeti , navdušiti : govor jih je zamamil s svojo odkritosrčnostjo
knjiž. otrok se je skušal zamamiti z igranjem zamotiti

zamámljati -am nedov. ( á ) knjiž.
1. vzbujati pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamljalo jih je bogastvo
2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamljati : vino in ples sta jih zamamljala ; zamamljati z lepimi besedami
knjiž. opera je stoletja zamamljala poslušalce prevzemala, navduševala

zamámljenost -i ž ( ȃ )
knjiž. omamljenost : plesati v čarobni zamamljenosti / ljubezenska zamamljenost

zamamljív -a -o prid. ( ī í ) knjiž.
1. ki vzbuja poželenje: zamamljiva ženska
2. omamen : zamamljive besede / zamamljiv vonj močen, prijeten

zamámnost -i ž ( á )
knjiž. omamnost : prevzela ga je zamamnost njenega glasu / zamamnost pomladi

zamàn prisl. ( ȁ )
izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja: zaman se je boril proti svoji slabosti ; vse dopoldne smo zaman čakali nanjo ; zaman se je trudila, da bi ga prepričala ; elipt. rotil jih je in jim grozil, a zaman / v povedni rabi: vsa njihova prizadevanja so bila zaman neuspešna ; ne jokajte, tu je vse zaman
ni rekel zaman, da se vsi učijo pri njem ni rekel brez vzroka

zamaskíranec -nca m ( ȋ )
zamaskiran človek: zamaskirancem niso dovolili udeležbe na mirovnem shodu ; skupina oboroženih zamaskirancev ; napad zamaskirancev

zamaskírati -am dov. ( ȋ )
s prenarejanjem videza narediti, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikriti , skriti : izkopali so jamo in jo zamaskirali ; zamaskirati jezo z navidezno ravnodušnostjo
// voj. narediti kaj podobno okolici in s tem neopazno: zamaskirati bunker, letališče ; vojaki so se zamaskirali z vejami in travo

zamastíti -ím dov. , zamástil ( ī í )
zamazati z mastjo, maščobo: zamastiti obleko ; zamastiti se pri jedi ; zamastiti si brke

zamaščênec -nca m ( é )
knjiž., ekspr. debel človek: zamaščenci in suhci

zamaščênost -i ž ( é )
značilnost zamaščenega: karte so se lepile od zamaščenosti
ekspr. posmehovali so se njegovi zamaščenosti debelosti
med. čezmerna nakopičenost maščobe v telesu, organih, tkivih

zamášek -ška m ( ȃ )
1. okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje odprtin, posod: izvleči, potegniti zamašek iz buteljke ; zamašiti, zapreti z zamaškom ; gumijast, plutovinast zamašek ; kovinski, steklen zamašek ; zamašek za sod / pok zamaška pok, ki nastane pri izvleku zamaška / kronski ali kronasti zamašek zamašek v obliki kovinske kapice, zlasti za steklenice
// kar je temu podobno: iz vate si je naredil zamaške za ušesa
2. kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod, pretok: v cevi je nastal zamašek iz blata in peska / prometni zamašek

zamašênost -i ž ( é )
lastnost, stanje zamašenega: zamašenost odtočne cevi / zamašenost žil

zamaševáti -újem nedov. ( á ȗ )
mašiti : vsako leto znova zamašujejo luknje na strehi / odpadki zamašujejo odtočne kanale

zamašítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zamašiti: zamašitev lukenj v ladijskem trupu / zamašitev odtoka / zamašitev žil s krvnimi strdki

zamašíti -ím dov. , zamášil ( ī í )
1. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: zamašiti razpoke, špranje ; zamašiti luknjo s papirjem / zamašiti steklenico z zamaškom / ekspr. zvezali so ga in mu zamašili usta / ekspr. z obema rokama si je zamašil ušesa
2. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu onemogočiti prehod, pretok: blato, listje je zamašilo kanal / kamen je zamašil cev
3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel narediti, da pride kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj: zamašiti luknje v ansamblu ; zamašiti vrzeli v izobrazbi
nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje ; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov ; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati

zamašnják -a m ( á )
knjiž. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja; vztrajnik : zamašnjak motorja, šivalnega stroja

zamávčiti -im dov. ( ā )
zadelati z mavcem: zamavčiti luknjo

zamàz -áza m ( ȁ á )
snov za zamazovanje: pripraviti zamaz / zamaz pri peči je odpadel / knjiž. steklarski zamaz steklarski kit

zamázanec -nca m ( ȃ )
ekspr. zamazan človek: skupina razcapanih zamazancev

zamázanost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost zamazanega: zamazanost obleke ; pren. moralna zamazanost

zamázati -mážem dov. , zamázala in zamazála ( á ȃ )
1. z mazanjem zadelati, zapolniti: zamazati razpoke v zidu ; zamazati špranje / peč je bilo treba znotraj zamazati
2. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: hlače je kmalu zamazal ; zamazati čevlje z blatom ; otrok se je zamazal ; zamazati si obleko
// ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: pred vsemi ga je zamazal / zamazati si ime
ekspr. zadevo so uspešno zamazali prikrili ; smučar se je zamazal je nepravilno namazal smuči

zamázek -zka m ( ȃ )
knjiž. zamaz : pripraviti zamazek / zamazek za okna
knjiž. zamazek na tiskovini madež

zamázka -e ž ( ȃ )
knjiž. zamaz : pripraviti zamazko / zamazka za okna

zamazovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zamazovati: zamazovanje špranj ; sredstvo za zamazovanje

zamazováti -újem nedov. ( á ȗ )
z mazanjem zadelovati, zapolnjevati: zamazovati špranje v lesu

zamečkáti -ám [ zaməčkati tudi zamečkati ] dov. ( á ȃ )
1. slabš. s počasnim urejanjem česa povzročiti, da se čemu ne posveča več pozornost: vse so nekako zamečkali
2. slabš. s počasnim, nestrokovnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: bolnika so zamečkali
3. ekspr. počasi, neodločno reči, povedati: v odgovor je nekaj zamečkal / no prav, je zamečkal

zamedíti -ím dov. , zamédil ( ī í )
začeti mediti: smreka in jelka sta že zamedili

zamedléti -ím [ zamedleti in zamədleti ] dov. , tudi zamedlì ( ẹ́ í ) knjiž.
1. za kratek čas omedleti: dekle je zamedlelo od strahu
2. postati manj močen, intenziven: barve na pročelju so kmalu zamedlele ; zvok godal zamedli / spomin na dom je čez čas zamedlel
knjiž., ekspr. na nebu so zamedlele zvezde so se pojavile brez močnega sijaja, svetlobe

zamegléti -ím [ zaməgleti ] dov. , zameglì in zamègli ( ẹ́ í )
knjiž. postati nejasen, moten: ozračje je zameglelo / oči so mu zameglele

zameglítev -tve [ zaməglitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od zamegliti: zameglitev ozračja zaradi prahu / zameglitev razlik

zameglíti -ím [ zaməgliti ] dov. , zameglì in zamègli; zamèglil ( ī í )
1. narediti kaj nejasno, motno: dim je zameglil hiše ; oblak prahu je zameglil ozračje / solze so ji zameglile oči
2. knjiž. narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegliti podatke o poslovanju ; s praznim govorjenjem zamegliti položaj
solze so ji zameglile pogled povzročile, da je videla nejasno, nerazločno ; knjiž. strah ji je zameglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti

zamegljênost -i [ zaməgljenost ] ž ( é )
lastnost, stanje zamegljenega: zamegljenost doline ; zamegljenost ozračja / zaradi zamegljenosti imajo slab razgled

zamegljevánje -a [ zaməgljevanje ] s ( ȃ )
glagolnik od zamegljevati: zamegljevanje ozračja / prikrivanje in zamegljevanje resnice

zamegljeváti -újem [ zaməgljevati ] nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj nejasno, motno: pršenje vodometov je zamegljevalo ozračje ; vroča para zamegljuje šipe
2. knjiž. delati, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe: zamegljevati bistvene probleme ; zamegljevati dejansko stanje

zamehúriti -im dov. ( ú ȗ ) pog.
1. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: čakajo na priložnost, da bi ga zamehurili ; s tem zakonom so nas zamehurili ; zamehuril se je s svojo nepremišljeno izjavo
2. aretirati , zapreti : zamehurili so ga zaradi kraje

zamêjec -jca m ( ȇ )
pripadnik slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko: kulturno, politično delovanje zamejcev ; seminar slovenskega jezika za tujce in zamejce
knjiž. v hotelu je več zamejcev kot domačih gostov tujcev, inozemcev

zamêjen -jna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejne pokrajine / zamejni prebivalci / zamejni Slovenci zamejski Slovenci
zastar. ukvarjati se z zamejno trgovino zunanjo trgovino ; knjiž. brati razen domačih tudi zamejne časopise tuje, inozemske

zamejênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zamejenega: časovna, prostorska zamejenost / knjiž. zamejenost človekovih moči ; občutek zamejenosti

zamejeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. določevati, označevati mejo česa: zamejevati njivo, travnik ; zamejevati z mejniki / zamejevati področje delovanja
2. knjiž. določati razsežnost česa: gore zamejujejo kotlino / pravila vedenja zamejujejo človekovo svobodo

zamejíčiti -im dov. ( í ȋ )
zamejiti : zamejičiti parcelo

zamejítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zamejiti: zamejitev parcele / zamejitev problema

zamejíti -ím dov. , zamêjil ( ī í )
določiti, označiti mejo česa: zamejiti parcelo ; zamejiti z ograjo / zamejiti področje raziskave / časovno zamejiti pojav

zamêjka -e ž ( ȇ )
pripadnica slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko: tekmovanje športnic zamejk / slovenska zamejka

zamêjski -a -o prid. ( ȇ )
1. nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejske vasi / zamejski prebivalci
2. nanašajoč se na zamejce ali zamejstvo: zamejski pisatelji ; zamejska društva / zamejsko šolstvo / zamejski Slovenci
knjiž. avtomobil z zamejskimi oznakami tujimi, inozemskimi

zamêjstvo -a s ( ȇ )
ozemlje, dežele za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, kjer živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti: bojevati se za pravice Slovencev v zamejstvu ; slovensko šolstvo v zamejstvu
// knjiž. pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo na tem ozemlju; zamejci : potrebe zamejstva
knjiž. odpotovati v zamejstvo tujino, inozemstvo

zameketáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. oglasiti se z glasom me ali mekeke: koze v staji so zameketale
2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo, kaj bo, so zameketali

zaména -e ž ( ẹ̑ )
1. kar kaj zamenja: najti zameno za izgubljeni del ; vzeti karto kot zameno za drugo karto / našel si je dobro zameno za prejšnjo službo
// kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: reševalci so čakali, da pride zamena ; poiskal si je zameno za čas, ko bo na dopustu
// zastar. izmena 1 : vodja nočne zamene ; dela v tretji zameni
2. zamenjava : zamena denarja / zamena zob pri otroku / pomagali so mu, v zameno pa jim je priskrbel stanovanje

zamencáti -ám [ zaməncati ] dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. narediti nekaj kratkih, sunkovitih gibov, zlasti z nogami: od zadrege zamencati ; nestrpno zamencati / živčno zamencati z nogami
2. s kratkimi koraki iti, stopiti: zamencal je od mize proti vratom
ekspr. mogoče, ne vem, je zamencala omahovaje, obotavljajoč se rekla

zameníti -ím in zaméniti -im dov. , zaméni tudi zamêni; zaménil ( ī í; ẹ̄ )
star. zamenjati : zameniti obleko za hrano / zameniti stražo / veselje je zamenila žalost / neznanca je pomotoma zamenil s sosedom

zamenjálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zamenjavo: zamenjalno blago
mat. zamenjalna metoda (reševanja enačb) metoda, pri kateri se kak izraz nadomesti, zamenja z drugim

zaménjati tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano ; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje ; zamenjala sta si naslove ; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo ; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi ; zamenjati evre v dolarje dati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo
2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu ; zamenjati kolo pri avtomobilu ; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi ; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico ; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se
// narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku
3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova ; zamenjati koga na straži ; zamenjal je delavca pri stroju ; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil
4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe ; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti ; zamenjala sta sedeža presedla sta se
5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic ; zamenjati službo iti v službo drugam
6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje ; noč je zamenjal jutranji mrak ; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot
7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata
ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem ; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega ; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega ; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden

zamenjáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od zamenjati:
a) zamenjava blaga za blago ; zamenjava znamk ; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava / narediti zamenjavo
b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav
c) zamenjava glasov v besedi
č) opazovati zamenjavo straže
d) zamenjave oseb v komediji
mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim ; medsebojna zamenjava spremenljivk
2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave
// kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na delovno mesto so prišle zamenjave

zamenjávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zamenjavati:
a) zamenjavanje obleke za hrano / zamenjavanje knjig
b) redno čiščenje in zamenjavanje filtrov
c) zamenjavanje igralcev
č) zamenjavanje delavca na dopustu
d) zamenjavanje bivališč / zamenjavanje zaposlitve
e) zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi

zamenjávati -am nedov. ( ȃ )
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati evre v dolarje dajati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi ; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro ; zamenjavati vojake na položajih
3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati
4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče
6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe
glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž

zamenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke
2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce
3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča
4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo
5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele
6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo ; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo

zamenljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zamenjati: zamenljivi deli stroja / zamenljivi tekmovalci / osebe v tem romanu so si tako podobne, da so zlahka zamenljive / zamenljivi objektiv ; zamenljivo ohišje
ekon. zamenljivi denar denar, ki so ga denarni organi dolžni zamenjati za zlato ; mat. zamenljive količine

zamenljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zamenljivega: zamenljivost blaga / zamenljivost sestavnih delov stroja / zamenljivost glasov v besedi
mat. zamenljivost faktorjev pri množenju

zaméra -e ž ( ẹ̑ )
1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom ; pozabiti zamero ; drobne, osebne zamere ; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere ; z vsemi je v zameri ; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere
2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav
// izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma
// izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem
star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj ; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite ; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril ; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čim prej

zamérčen -čna -o prid. ( ẹ̄ )
star. zamerljiv : sitna in zamerčna ženska

zamerikanizírati -am dov. ( ȋ )
narediti kaj ameriškemu podobno po načinu življenja in mišljenja: zamerikanizirati film ; zamerikanizirati vse praznike

zamériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi ; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega ; če ga ne boš povabil, ti bo zameril ; zameril sem vam, ker me niste obiskali ; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv ; hudo, zelo zameriti
// sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri ; če kaj zameri, tudi hitro odpusti ; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite
2. v medmetni rabi izraža vljudnost
a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal ; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate
b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo ; ne zameri, ampak vsega imam dovolj
// izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen ; ne zameri, nisem mislil tako hudo
// izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem ; ne zameri, to je pa že preneumno

zamérjati -am nedov. ( ẹ́ )
sprejemati kaj kot neprimerno, žaljivo: vedno kaj zamerja ; z ničimer ni pokazal, da nam zamerja nekdanje krivice / v članku politikom zamerja njihove napake očita

zamérkati -am dov. ( ẹ́ )
nižje pog. opaziti : žena je spremembo takoj zamerkala

zamerljív -a -o prid. ( ī í )
nav. ekspr. ki (rad) zameri: zamerljiv človek ; ne bodi no tako zamerljiv, saj ni mislil nič hudega

zamerljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. zamerljiv človek: vedeli so, da je zamerljivec

zamerljívost -i ž ( í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost zamerljivega človeka: očitajo mu preveliko zamerljivost / starostna zamerljivost

zamesíti in zamésiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: zamesiti testo / zamesiti kruh, potico / komaj je zamesila, že je pozvonilo / zamesiti orehe, rozine v testo z mesenjem jih spraviti v testo
2. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazite, da nam kaj ne zamesi

zamésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki leži, je za mestom: zamestni vrtovi

zamêsti 1 -mêdem tudi zamésti -médem dov. , zamêdel in zamédel zamêdla tudi zamédel zamédla, stil. zamèl zamêla tudi zaméla ( é; ẹ́ )
nar. zmesti 2 , zmešati : s svojimi pripombami ga je čisto zamedel / misli so se mu zamedle

zamêsti 2 -mêtem tudi -mêdem dov. , zamêtel in zamétel zamêtla tudi zamêdel in zamédel zamêdla, stil. zamèl zamêla ( é )
1. brezoseb. s snegom, padlim v veliki količini
a) zakriti, prekriti: avtomobil je zametlo ; zametlo je vse ceste in križišča ; če ne gremo naprej, nas bo zametlo / hišo je zametlo do strehe / snega je zametlo do oken nametlo / v osebni rabi sneg je zametel vse poti
b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: zametlo je vse dohode / v gorah jih je zametlo, da so odrezani od sveta / v osebni rabi sneg je zametel prehod, progo
2. z nošenjem, prenašanjem česa kam zabrisati: burja je zametla njihove sledi v snegu ; veter je zametel stopinje v pesku
ekspr. zločinec je zametel vse sledove zabrisal

zaméšati tudi zamešáti -am dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo ; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance
2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko ; zamešati rozine v testo
3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove ; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil
4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike
5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke ; na izpitu je vse zamešal
6. knjiž. zmesti 2 , zbegati : s svojimi idejami je zamešal ljudi ; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal
knjiž. zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte ; knjiž. zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne ; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je

zamešávati -am nedov. ( ȃ )
1. z mešanjem spravljati kaj kam: zamešavati rozine v testo
2. knjiž. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo; mešati : zamešavati pojme

zamešetáriti -im dov. ( á ȃ )
star. s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti: zamešetariti posestvo ; pren. zamešetariti svobodo in pravice naroda

zameštráti -ám [ zameštrati in zaməštrati ] dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse je zameštral / zameštrali so vse datume ; v glavi se mu je vse zameštralo
2. zaplesti , zavozlati : zameštrati vrvi ; trakovi so se zameštrali

zámet 1 -i ž ( á )
nar. vzhodno otrobi, zmlet ječmen, koruza kot dodatek, primes krmi; obloda : pripraviti zamet za prašiče

zamèt 2 -éta m ( ȅ ẹ́ )
debelejša plast zlasti snega, ki ga namete, nanese veter: zamet skopni ; odstraniti, preorati zamet ; gaziti skozi zamete ; visok zamet / peščeni zameti ; snežni zameti / sneg v debelih zametih prekriva cesto

zamétati 1 -am nedov. ( ẹ̑ ) nav. 3. os.
1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zameta avtomobile / naletavalo je in sneg je polagoma zametal pokrajino
2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zameta stopinje v snegu / veter zameta poti s snegom zakriva, prekriva

zamétati 2 -am nedov. ( ẹ̑ ) star.
1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: staro pohištvo zametajo
2. odklanjati , zavračati : zametati darila / zametati novo vero
star. vse življenje so ga zametali zapostavljali, zaničevali

zametáti 3 -méčem dov. , zamêči zamečíte; zamêtal ( á ẹ́ )
z metanjem česa navadno drobnega zakriti, zadelati: zametati luknje na cestišču s peskom
// z metanjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: vrata so zametali z deskami

zametávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zametavati, metati proč: zametavanje hrane / zametavanje starih navad

zametávati 1 -am nedov. ( ȃ ) nav. 3. os.
1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zametava poti
2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zametava sledove v snegu

zametávati 2 -am nedov. ( ȃ ) star.
1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: pregledoval je gobe in zametaval neužitne ; zametavati star časopisni papir
2. odklanjati , zavračati : zametavati pomoč / zametavati dokaze, pripombe / zametavati resnico

zamétek -tka m ( ẹ̑ )
1. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati: ta knjižnica je zametek poznejše znanstvene knjižnice ; risba je prvi zametek slike ; srednjeveški zametki velikih mest / zametke čutil najdemo že pri najnižjih organizmih ; zametki pleše se že kažejo
// ekspr. nedokončna, nepopolna oblika česa: te zgodbe so še neizdelane, samo zametki
2. prvi pojav tega, kar se začenja razvijati, se pojavljati: zametki romantike v 18. stoletju
3. knjiž. zasnova : zametek cveta, lista ; zametek organa, organizma

zametovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zametovati: zametovanje odpadkov / zametovanje nasilja

zametováti -újem nedov. ( á ȗ ) star.
1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: zametovati stara oblačila
2. odklanjati , zavračati : zametovati darove / zametovati resnico

zamevljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. večkrat premakniti ustnice: izbuljil je oči od začudenja in zamevljal / starka je zamevljala z ustnicami, spregovoriti pa ni mogla
2. ekspr. zamrmrati , zamomljati : nekaj je zamevljal sam pri sebi

zamežáti -ím [ zaməžati in zamežati ] dov. , tudi zamežì; tudi zamežàl ( á í )
zamižati : kmalu je zamežal in zaspal ; zamežati z desnim očesom ; zamežal je zaradi močnega sonca

zamežíkati -am [ zaməžikati in zamežikati ] dov. ( ī )
1. večkrat zapreti in odpreti oči: zamežikal je zaradi nenadne svetlobe ; začudeno zamežikati / zamežikati z očmi
2. ekspr. začeti utripati: leva smerna luč na avtomobilu je enakomerno zamežikala / na nebu so zamežikale zvezde

zamežíkniti -em [ zaməžikniti in zamežikniti ] dov. ( í ȋ )
1. večkrat zapreti in odpreti oči: pomel si je oči in zamežiknil / veselo zamežikniti z očmi
2. pomežikniti : skrivaj mu je zamežiknila

zamežljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
star. zaplesti se, zavozlati se: pazil je, da se vrvi ne bi zamežljale

zamígati -am dov. ( ȋ )
z delom telesa narediti nekaj gibov sem in tja: zamigati z glavo ; zamigati s prsti na nogah

zamigetáti -ám stil. -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja: v vetru so zamigetali listi / zamigetati s prsti zamigati
2. ekspr. začeti migetati: na nebu so zamigetale zvezde
pred očmi mu je zamigetalo zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da se mu pred očmi vse premika, maje

zamigljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja: plamen petrolejke je zamigljal
2. ekspr. začeti migljati: na nebu so zamigljale zvezde ; pren. na obrazu ji je zamigljal prezirljiv nasmeh

zamigotáti -ám dov. ( á ȃ )
1. večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja: plamen sveče je nemirno zamigotal / ekspr.: žarnica je zamigotala, vendar ni ugasnila nekajkrat utripnila ; zamigotal je s prsti zamigal
2. ekspr. začeti migotati: v daljavi so zamigotale zvezde / v vetru so zamigotale prve snežinke ; pren. v očeh ji je zamigotal posmeh
pred očmi mi je zamigotalo zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da se mi pred očmi vse premika, maje

zamijávkati -am dov. ( ȃ )
oglasiti se z glasom mijav: mačka je tiho zamijavkala

zamík -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zamakniti: odločili so se za zamik zadnje hiše v vrsti
publ. zamik začetka delovnega časa prestavitev, premaknitev začetka delovnega časa
2. razdalja, za katero je kaj zamaknjeno: med hišama je pet metrov zamika ; majhen, velik zamik / polagati plošče v zamiku
3. knjiž. zamaknjenje , zamaknjenost : v zamiku ima privide ; verski zamiki

zamíkanje -a s ( ī )
glagolnik od zamikati 1 : zamikanje ploščic / zamikanje v nerealni svet

zamíkati 1 -am nedov. ( ī ȋ )
delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo
knjiž. obračati in zamikati naslon pri sedežu pomikati nazaj

zamíkati 2 -am stil. -míčem dov. ( ȋ )
nav. 3. os. vzbuditi pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: zamikal ga je študij arheologije ; zamikalo jih je življenje v naravi / roman je zamikal filmske scenariste / brezoseb., elipt. zamikalo jo je na ples
// ekspr. vzbuditi pri kom radovednost: knjiga me je zamikala že po opisu

zaminírati -am dov. ( ȋ )
položiti, nastaviti kam mine, eksploziv z namenom, da se kaj razruši, poškoduje: partizani so zaminirali progo

zamíranje -a s ( ī )
glagolnik od zamirati: zamiranje življenja v reki / zamiranje nevihte

zamírati -am nedov. ( ī ȋ ) ekspr.
1. izginjajoč, izgubljajoč se postopno približevati se prenehanju obstajanja: življenje v reki je začelo zamirati / upanje na rešitev je zamiralo
2. postajajoč zmeraj manj intenziven približevati se prenehanju potekanja: pogovor zamira / industrija je začela zamirati
3. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehavati biti zaznaven: brnenje letala je zamiralo ; glasovi so zamirali drug za drugim ; zvonjenje zamira / večerna zarja zamira / dan zamira v noč
star. zamirati od ganjenosti, koprnenja umirati

zamísel -sli [ zamisəu̯ ] ž ( ȋ )
1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel ; dobra, izvirna zamisel ; ima velike zamisli ; utopične zamisli ; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila ; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave ; uresničiti zamisel ; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli
// navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel
2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli ; nevarna politična zamisel ; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt

zamíslek -a [ zamislək ] m ( ȋ ) knjiž.
1. zamisel : na poti se mu je pojavilo veliko novih zamislekov ; duhovit, izviren zamislek ; zanimiv zamislek režiserja / uresničiti svoje zamisleke
2. glagolnik od zamisliti si: začeti razpravljanje z zamislekom problema / ta primer je vreden zamisleka

zamíslica -e ž ( ȋ )
knjiž. zamisel : igralka je uresničila režiserjeve zamislice

zamísliti si -im si dov. ( í ȋ )
1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg ; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja ; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil ; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus
2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa
a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama ; risba je taka, kot si jo je zamislil ; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja
b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz

zamišljájski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. nanašajoč se na zamišljanje: zamišljajska sposobnost / zamišljajska dejavnost

zamíšljanje -a s ( í )
glagolnik od zamišljati si: sposobnost zamišljanja novega / zbuditi se iz zamišljanja

zamíšljati si -am si nedov. ( í )
1. v mislih oblikovati, ustvarjati: zamišljati si povezave med pojavi ; zamišljati si nove odrske prizore / nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo
2. v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini / vse si je zamišljal drugače
ekspr. kaj si zamišljate pod to besedo kaj vam ta beseda pomeni ; ekspr. ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika bil je zelo zanimiv sogovornik

zamíšljenec -nca m ( ȋ )
ekspr. zamišljen človek: prebuditi zamišljenca iz sanjarjenja

zamíšljenost -i ž ( ȋ )
stanje zamišljenega človeka: nesreča je posledica njegove zamišljenosti ; prebuditi, ekspr. iztrgati koga iz zamišljenosti / v zamišljenosti ga je prezrl

zamízen -zna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki je, poteka za mizo: zamizni pogovor

zamižáti -ím dov. ( á í )
zapreti oči: zamižal je in zaspal ; zamižati od strahu, ugodja ; zamižati na eno oko, na obe očesi
ekspr. zamižati na eno oko ob tujih napakah hote jih spregledati ; ekspr. če hoče, da bodo učenci izdelali, mora zamižati na obe očesi biti zelo popustljiv, prizanesljiv

zamláda prisl. ( ȃ )
knjiž. v mladosti: ali je še tak šaljivec, kot je bil zamlada ; zamlada se je ukvarjal s športom

zamlakúžiti se -im se dov. ( ū ȗ )
zastar. postati mlakužast: zaradi deževja se je polje zamlakužilo
star. zemljišče se je zamlakužilo zamočvirilo ; ekspr. vse se je zamlakužilo je moralno propadlo, postalo pokvarjeno

zamláskati -am, in zamláskati tudi zamlaskáti -am, in zamlaskáti -ám dov. ( á ā; á á á; á ȃ )
z (naglim) odmikanjem jezika od neba dati nizke, nezveneče glasove: popil je vino in zamlaskal od ugodja / zamlaskati z jezikom, ustnicami

zamléti -méljem dov. , zamêlji zameljíte ( ẹ́ )
1. ekspr. začeti jesti (kaj tršega): ugriznil je v kos kruha in zamlel
// začeti premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so zamlele
2. nar. zmleti : nesel je žito v mlin, da mu ga zameljejo

zamôči -mórem dov. , zamógel zamôgla ( ó ọ́ ) star.
1. zmoči : če zamore to kdo drug, zakaj ne bi tudi mi ; pokazalo se je, kaj zamore ljudstvo / samo on jih je zamogel premagati / ni je zamogel vzljubiti ; tega niso zamogli spoznati / zamogli so kupiti le nekaj od izbranega
2. nedov. moči 1 : nič jih ni zamoglo presenetiti / vprašal nas je, s čim nam zamore pomagati lahko pomaga

zamočíti -móčim dov. ( ī ọ́ )
1. z namakanjem v kako tekočino, polivanjem s kako tekočino, navadno z vodo, narediti, da je kaj prepojeno z njo: zamočiti škaf, da ne pušča / knjiž. dež je zamočil zemljo namočil
2. pog. ne opraviti naloge, kot se želi, pričakuje: oprijel se ga je sloves športnika, ki na velikih tekmovanjih vedno zamoči ; zamočiti na izpitu ; pošteno zamočiti pri vzgoji, zaščiti / vedno vse zamoči ; zamočiti pomembno nalogo ; zamočiti zadevo
3. star. pomočiti : zamočiti pero v črnilo
ekspr. zmago bo treba zamočiti proslaviti jo s pitjem ; star. vsak grižljaj je zamočil s kozarcem vina ob vsakem grižljaju je popil kozarec vina

zamočvíriti -im dov. ( í ȋ )
narediti močvirno: stalne poplave so zamočvirile travnik

zamočvírjati -am nedov. ( í )
delati močvirno: reka poplavlja in zamočvirja polja

zamočvírjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od zamočviriti: preprečiti zamočvirjenje zemljišča ; zavarovati polje pred zamočvirjenjem

zamočvírjenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zamočvirjenega: zamočvirjenost tal, zemljišča / zaradi zamočvirjenosti so te površine neprimerne za pašo / ekspr. zamočvirjenost javnega življenja

zamodréti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. pomodreti : grozdje je že zamodrelo / polje zamodri od plavic

zamodríti se -ím se dov. , zamódril se ( ī í )
knjiž. modro se odraziti, pokazati: v daljavi se je zamodrilo jezero

zamodrováti -újem dov. ( á ȗ )
ekspr. začeti modrovati: zamodrovati o življenju in smrti / posedli so in zamodrovali o zadnjih dogodkih začeli gostobesedno govoriti, razpravljati / vojska je pač vojska, je zamodroval je rekel, povedal

zamòk -ôka m ( ȍ ó )
zamakanje : na stenah so bile lise od zamoka
nar. gorenjsko sonce je zašlo v zamok v oblake, ki napovedujejo dež
usnj. jama, v kateri se kože, obešene na palicah, strojijo v strojilni juhi

zamókel -môkla -o [ zamokəu̯ ] prid. ( ọ́ ó )
star. prepojen z vlago, vodo: zamokli zidovi / zamokel travnik močviren

zamolčánje -a [ zamou̯čanje ] s ( ȃ )
glagolnik od zamolčati: zamolčanje neprijetnih dejstev / zamolčanje je bilo zanj hujše od negativne kritike

zamolčánost -i [ zamou̯čanost ] ž ( á )
dejstvo, da je kaj zamolčano: zamolčanost in odrinjenost nekaterih tragičnih usod jih še vedno bremeni ; končati zamolčanost ; raziskovati zamolčanost dogodkov / prekletstvo zamolčanosti

zamolčáti -ím [ zamou̯čati ] dov. , zamôlči; zamôlčal ( á í )
1. namenoma ne povedati česa: zamolčati komu kaj ; zamolčati pomembna dejstva, okoliščine ; ni lagal, samo zamolčal je nekatere stvari / ekspr. časopisi so ta dogodek zamolčali (namenoma) niso pisali o njem
ekspr. avtor dela je zamolčal odkritja tujih strokovnjakov jih ni omenil, upošteval
2. knjiž. prenehati govoriti, navadno za krajši čas; obmolkniti : nenadoma so vsi zamolčali

zamolčávati -am [ zamou̯čavati ] nedov. ( ȃ )
zamolčevati : zamolčavati slabe novice / zamolčavati resnico

zamolčevánje -a [ zamou̯čevanje ] s ( ȃ )
glagolnik od zamolčevati: zamolčevanje napak / zamolčevanje znanstvenih dosežkov

zamolčeváti -újem [ zamou̯čevati ] nedov. ( á ȗ )
namenoma ne govoriti, pripovedovati o čem: zamolčevati dobre novice ; zamolčuje to, kar v resnici čuti
// ekspr. prikrivati , skrivati : svojih slabih lastnosti ni nikdar zamolčeval
ekspr. njegove teorije so v razpravah zamolčevali jih niso omenjali, upoštevali

zamolčljív -a -o [ zamou̯čljiv- ] prid. ( ī í )
knjiž. molčeč , molčečen : zamolčljiv človek

zamoledováti -újem in zamolédovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ̑ )
nav. ekspr. ponižno zaprositi: zamoledovati za hrano ; jokavo zamoledovati / prosim pomagajte, je zamoledovala moledujoče rekla, povedala

zamolíti -mólim dov. ( ī ọ́ )
rel. začeti moliti: pokleknila je in zamolila / zamolili so rožni venec

zamôlk -a [ zamou̯k ] m ( ȏ )
knjiž. zamolčanje : zamolk izida knjige
lit. opustitev, opuščanje konca stavka zaradi večjega učinka

zamôlkel -kla -o [ zamou̯kəu̯ ] prid. ( ó )
1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok ; zamolkel ropot ; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel ; zamolklo trkanje
2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah ; zamolkla belina snega ; zamolkla rdečica na obrazu
// temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba
3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen , mračen : zamolkli spomini / zamolkli časi
zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav ; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč

zamolklína -e [ zamou̯klina ] ž ( í )
med. predel, mesto, na katerem pri preiskovanju organov s trkanjem nastane zamolkel zvok: zamolklina v spodnjem delu pljuč

zamôlklost -i [ zamou̯klost ] ž ( ó )
lastnost, značilnost zamolklega: zamolklost glasu / zamolklost barv / zamolklost slabo opranega perila

zamôlkniti -em [ zamou̯kniti ] dov. , tudi zamolkníte; tudi zamolkníla ( ó ȏ )
knjiž. obmolkniti , umolkniti : sredi govorjenja je nenadoma zamolknil / ptice so zamolknile

zamomljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho reči, povedati: zamomljal je nekaj besed in utihnil / zamomljati kaj v brado
2. oglasiti se z nizkim, bolj tihim glasom: medved v kletki zadovoljno zamomlja

zamórček -čka m ( ọ̑ )
ekspr. črnček : v reki so se kopali zamorčki

zamórčkov -a -o ( ọ̑ )
svojilni pridevnik od zamorček: zamorčkova glava

zamórec -rca m ( ọ̑ )
nav. slabš. človek črne rase; črnec : ameriški zamorci ; črn je kot zamorec
ekspr. na ladji ga imajo za zamorca opravlja najtežja, najmanj plačana dela ; dela kot zamorec veliko, težko in za majhno plačilo

zamoríti -ím dov. , zamóril ( ī í )
1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes
2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine ; zamoriti komu veselje do dela ; zamoriti v otroku ustvarjalnost
3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo ; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi

zamórje -a s ( ọ̑ )
star. ozemlje, dežele za morjem: pesek, ki ga prinaša veter iz zamorja

zamorjênec -nca m ( é )
pog. kdor je zagrenjen, brez volje do življenja: obupanci in zamorjenci

zamorjênost -i ž ( é )
pog. stanje človeka, ki je zagrenjen, brez volje do življenja: njegova zamorjenost ni dolgo trajala / poezija, polna tragične zamorjenosti

zamórka -e ž ( ọ̑ )
nav. slabš. ženska črne rase; črnka : zamorka v rožastem krilu ; portret zamorke

zamórklja -e ž ( ọ̑ )
slabš. ženska črne rase; črnka : debela zamorklja

zamórski 1 -a -o prid. ( ọ̑ )
nav. slabš. črnski : zamorski poglavar ; zamorska mestna četrt

zamôrski 2 tudi zamórski -a -o prid. ( ó; ọ̑ )
star. čezmorski : zamorski kraji
zool. zamorska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki, Cercopithecus

zamòt -óta m ( ȍ ọ́ )
knjiž. zavoj , paket : pod pazduho je nosil velik zamot

zamótanost tudi zamotánost -i ž ( ọ̄; á )
knjiž. zapletenost : spoznal je zamotanost svojega položaja / zamotanost postopka / zamotanost izražanja

zamótati -am tudi zamotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: zamotati trakove / veter je zamotal ladijske vrvi v vozle
2. knjiž. zaplesti : zamotati položaj v državi ; po nepotrebnem zamotati zadevo / zamotati vprašanje / svojo pripoved je zelo zamotal
3. knjiž. zaviti : zamotati čevlje v papir ; zamotal se je v odejo / zamotati šal okrog vratu oviti

zamotávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: nehote zamotavati štreno
2. knjiž. zapletati : zamotavati zadevo / svojo pripoved je vedno bolj zamotaval

zamótek -tka m ( ọ̑ )
star. zavojček , zavitek : odprli so torbe in zamotke / kupiti zamotek tobaka
zastar. speti lase v zamotek svitek

zamotíti in zamótiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti, povzročiti, da kdo ne opazi česa, ne misli na kaj določenega: zamotiti bolnika ; zamotiti otroka z ropotuljico ; tako se je zamotil z delom, da je na vse pozabil ; malo ga zamoti, da ne bo jokal / poslušanje glasbe ga je zamotilo in sprostilo
2. knjiž. zadržati , zamuditi : kaj ga je zamotilo, da ga tako dolgo ni ; pogovor nas je zamotil čez polnoč ; zamotil nas je s celo vrsto vprašanj
3. zastar. zmotiti : zamotil ga je pri premišljevanju / nič ni moglo zamotiti njegovega veselja

zamotovíliti -im dov. ( í ȋ ) ekspr.
1. počasi, nerodno iti, stopiti: zamotovilil je proti postelji ; zamotoviliti po sobi
2. narediti nekaj nerodnih, neurejenih gibov: zamotovilil je, kakor da jo hoče poljubiti / zamotoviliti z rokami po zraku

zámož prisl. ( ā )
star., v zvezi iti zamož omožiti se: branila se je, da bi šla zamož ; njene vrstnice so druga za drugo šle zamož
// v zvezi dati zamož omožiti : kralj je dal svojo hčerko zamož / dali so jo zamož bogatemu snubcu

zamračênost -i ž ( é )
lastnost, stanje zamračenega: zamračenost njegovega obraza ga je prestrašila / zamračenost zavesti

zamračeváti -újem nedov. ( á ȗ ) knjiž.
1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz
2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest
3. delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo

zamračítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zamračiti: zamračitev obraza / zamračitev mesta

zamračíti -ím dov. , zamráčil ( ī í ) knjiž.
1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz ; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha ; spomin se mu je zamračil
3. narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo ; soba se je zamračila
knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan

zamrazíti -ím tudi zamráziti -im dov. , zamrázil ( ī í; ā ȃ ) nav. 3. os., knjiž.
1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je zapihal veter, ga je zamrazilo ; zamrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu ; ob tej misli ga je zamrazilo
2. povzročiti občutek mraza: veter jih je zamrazil / težka slutnja ga je zamrazila

zamrčáti -ím dov. ( á í )
oglasiti se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi: krava je zadovoljno zamrčala
// nar. vzhodno zamrmrati , zabrundati : starec je v odgovor samo nekaj zamrčal

zamréniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zakriti, prekriti z mreno: meglice so zamrenile goro / solze so ji zamrenile oči

zamréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov. , zamŕl ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl
2. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati: boj je kmalu zamrl ; pogovor pri mizah je zamrl / proizvodnja in trgovina sta zamrli / revija je po dveh letih zamrla prenehala izhajati ; proti večeru je veter zamrl prenehal pihati
3. ekspr. postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven: glas zvona je zamrl ; petje je slabelo in zamrlo / njihovi koraki so zamrli v noči ; pesem je zamrla v hihitanju / svetloba je zamrla / dan je zamrl v noč
4. knjiž. odreveneti , otrpniti : noge so mi zamrle ; prsti so mu zamrli od mraza / zamrla je od strahu
ekspr. beseda mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal ; ta del mesta ponoči popolnoma zamre postane prazen, opustel ; ekspr. od strahu ji je zamrl glas v grlu je nenadoma utihnila ; zastar. mati mu je zgodaj zamrla umrla ; knjiž., ekspr. glasen pogovor je zamrl v šepetanje prešel ; zastar. njegov rod je zamrl izumrl ; ekspr. zamrl mu je smeh na obrazu nehal se je smejati

zamréžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. opremiti z mrežo: zamrežiti okno / knjiž. zamrežiti igrišče obdati, ograditi z mrežo
2. zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga; omrežiti : ta ženska ga je zamrežila
knjiž. ribiči so zamrežili jato rib zajeli z mrežo

zamrgoléti -ím dov. ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. začeti mrgoleti: mravlje so zamrgolele po mravljišču
2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku pojaviti se v velikem številu: na poljih je zamrgolelo ljudi / knjiž., z rodilnikom planine so zamrgolele od planincev
3. z dajalnikom dobiti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka; zagomazeti : po telesu so mu zamrgoleli mravljinci

zamŕkel -kla -o [ zamərkəu̯ ] prid. ( ŕ )
knjiž. potemnel , temen : stara, zamrkla pozlata / zamrkel pogled

zamŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
nav. 3. os., knjiž. potemneti : zvezde so zamrknile / njegova slava je zamrknila

zamrléti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti; zabrleti : luč je zamrlela
2. knjiž. zamigotati , zatrepetati : listi zamrlijo v vetru

zamŕlost -i ž ( )
knjiž. odrevenelost , otrplost : zamrlost obraza / to je iztrgalo ljudi iz trenutne zamrlosti

zamrmráti -ám dov. ( á ȃ )
mrmraje reči, povedati: v odgovor je nekaj zamrmral / ko je to izvedel, je jezno zamrmral

zamŕšiti -im dov. ( ŕ r̄ )
knjiž. zmršiti : veter mu je zamršil brado

zámrtev -tva -o prid. ( á )
knjiž. navidezno mrtev: zamrtev je obležal na bojišču

zamŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od zamreti: zamrtje življenja v teh rekah / zamrtje trgovanja v tistem obdobju / zamrtje kakega rodu izumrtje

zamŕza -e ž ( ȓ )
star. (veliko) sovraštvo: vzbuditi v kom zamrzo do koga
// odpor, velika nenaklonjenost: čutiti zamrzo proti določenim idejam

zamŕzel -zla -o [ zamərzəu̯ ] prid. ( ŕ )
1. prekrit z ledom: drsati se po zamrzlih mlakah / zamrzle šipe / zamrzla zemlja trda zaradi zmrznjenja vode v njej
2. od mraza otrpel: razgibati zamrzle prste / hoja nam je pognala zamrzlo kri po žilah ; pren. zamrzle sanje se prebujajo v njej
3. ekon. zaradi določb za določen čas neizplačljiv: zamrzli krediti ; denar leži zamrzel v banki; prim. zamrzniti

zamrzéti -ím dov. ( ẹ́ í )
star., z dajalnikom postati zoprn: prijateljeva družba mu je zamrzela ; tako življenje človeku polagoma zamrzi

zamrzíti -ím dov. , zamŕzil ( ī í )
knjiž. (zelo) zasovražiti: zamrzil je soseda ; zamrzila je vojno

zamrznítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zamrzniti: zamrznitev potoka / zamrznitev kot sodoben način shranjevanja živil / zamrznitev cen, plač / zamrznitev stikov med državama / zamrznitev predvajanega posnetka

zamŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. prekriti se z ledom: studenec zamrzne ; gorska jezera pozimi zamrznejo / šipe so ponoči zamrznile / zemlja je globoko zamrznila postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej / preh., ekspr. hud mraz je zamrznil jezera in reke
2. sprijeti se z zmrznjeno podlago: kapa je zamrznila v snegu ; palica je v ledu zamrznila
3. preh. narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzniti meso, sadje ; zamrzniti živila / zamrzniti ponesrečenčevo roko
agr. globoko zamrzniti ; biol. zamrzniti spermo
4. preh. narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzniti postopek ; zamrzniti plačevanje ; zamrzniti nadaljnje zaposlovanje / zamrzniti odnose med državama / zamrzniti sliko
5. pog. priti v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze: računalnik je zamrznil, zato ga je bilo treba ponovno zagnati / zaradi zastarele grafične kartice se slika v novejših igrah upočasni in občasno tudi zamrzne
6. ekspr. postati negiben, tog: njeno telo je kar zamrznilo od strahu
7. ekon. zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv: denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil ; hranilne vloge so zamrznile
8. preh., ekon. uradno odrediti ustalitev na določeni višini: zamrzniti cene, stanarino
ekspr. jezik mu je zamrznil ničesar ni mogel, znal reči, povedati prim. zamrzel

zamŕznjenje -a s ( ȓ )
glagolnik od zamrzniti: zamrznjenje potoka, ribnika / zamrznjenje mesa, zelenjave / začasno zamrznjenje plač / zamrznjenje odnosov med državama

zamŕznjenost -i ž ( ȓ )
značilnost zamrznjenega: zamrznjenost potoka / zamrznjenost sredstev

zamrzoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zamrzovanje: zamrzovalni postopek / zamrzovalna omara, skrinja omari, skrinji podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi
agr. zamrzovalni predor prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa

zamrzoválnica -e ž ( ȃ )
prostor ali stavba za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi: zamrzovalnica za meso ; hladilnice in zamrzovalnice

zamrzoválnik -a m ( ȃ )
naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi: dati meso v zamrzovalnik ; vzeti zelenjavo iz zamrzovalnika ; hladilnik z zamrzovalnikom

zamrzovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zamrzovati: počasno zamrzovanje jezera / priprava živil za zamrzovanje / zamrzovanje cen / zamrzovanje kulturnih in gospodarskih stikov
agr. globoko zamrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od –45 do –50 °C

zamrzováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. prekrivati se z ledom: jezero že zamrzuje / snežilo je in okna so zamrzovala / decembra je zemlja začela zamrzovati postajati trda zaradi zmrznjenja vode v njej
2. preh. delati, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzovati meso, zelenjavo / zamrzovati organe
agr. globoko zamrzovati ; biol. zamrzovati spermo
3. preh. delati, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzovati meddržavne stike ; zamrzovati zaposlovanje
4. pog. prihajati v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze: sredi igre je računalnik nenadoma začel zamrzovati
5. ekspr. postajati negiben, tog: zamrzovati od groze, v grozi
6. preh., ekon. uradno odrejati ustalitev na določeni višini: zamrzovati cene, posojila

zamúda -e ž ( ȗ )
1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo ; opravičljiva zamuda ; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda ; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo ; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati / obravnavati šolske zamude izostanke
2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča ; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno ; sestanek se je začel z zamudo ; izpolniti obljubo z majhno zamudo

zamúden 1 -dna -o prid. , zamúdnejši ( ú ū )
1. za katerega se porabi veliko časa: zamuden opravek ; zamudna preiskava ; priprava te jedi je zamudna ; zamudno delo, obiranje
2. zastar. ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa; počasen : zamuden delavec ; voli so zamudne živali

zamúden 2 -dna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na zamudo ali zamujanje: zamudni čas
fin. zamudne obresti obresti, ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti

zamudíti -ím dov. , zamúdil ( ī í )
1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa: zamuditi pouk, službo / zamuditi pet minut, pol ure
// zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa: zamuditi prvo dejanje igre ; zamuditi pozdravni govor
// zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje: zamuditi avtobus, vlak / pog. cenejše blago si že zamudila ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano
ekspr. zamuditi zadnji vlak ne izkoristiti zadnje priložnosti
2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno: hitela je, da ne bi zamudila ; čas je, da greš, sicer boš zamudil ; zamuditi h kosilu ; precej, veliko zamuditi
3. nepreh. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje: pomlad je letos zamudila
4. ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamuditi s plačilom davka, prispevka / zamuditi rok
šport. zamuditi start
5. ekspr. ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času: spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil / nič nisi zamudil, ko te ni bilo nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo
// ne izrabiti, ne izkoristiti: zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše / zamuditi priložnost, trenutek
6. ekspr. povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas: naloga ga zamudi kaki dve uri ; popravilo me je dolgo, veliko zamudilo

zamúdnica -e ž ( ȗ )
1. ženska, ki pride kam pozneje, kot je določeno: odpreti vrata zamudnici ; razredničarka je opozorila zamudnico
2. ženska ali država, ustanova, ki ne naredi česa v času, kot se predvideva, pričakuje: zamudnice pristopnega procesa / države zamudnice
3. ženska ali država, ustanova, ki naredi kaj pozneje kot drugi: zdaj rojevajo zamudnice in mlajše od 30 let / tudi pri širitvi državljanskih pravic je bila Habsburška monarhija med zamudnicami

zamúdnik -a m ( ȗ )
1. kdor pride kam pozneje, kot je določeno: čakajo, če bo prišel še kak zamudnik ; zamudniki motijo pouk
2. kdor ne naredi česa v času, kot se predvideva, pričakuje: obljubili so jim rok za zamudnike
3. kdor naredi kaj pozneje kot drugi: pri oblikovanju lastne suverene države smo zamudniki

zamudnína -e ž ( ī )
znesek, ki se plača, če se kaj naredi pozneje, kot je določeno: prepozno je vrnil knjige, zato je plačal zamudnino

zamúdniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na zamudnike ali zamudništvo: zamudniških rokov ne bo / zamudniški narod

zamúdništvo -a s ( ȗ )
dejstvo, da je kdo zamudnik: za nekatere narode je značilno zamudništvo ; zamudništvo v kulturi

zamúdnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost zamudnega: zamudnost nabiranja borovnic

zamújanje -a s ( ú )
glagolnik od zamujati: zamujanje pouka, službe / zamujanje rokov

zamújati -am nedov. ( ú )
1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se začetka česa: zamujati pouk, sestanke ; vsak dan zamuja predavanja
// zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se česa: pogosto zamuja prvo dejanje predstave
// zaradi prepoznega prihoda kam ne dobivati več česa kje: redno zamujati prvi jutranji vlak
2. nepreh. prihajati kam pozneje, kot je določeno: čeprav je stanoval blizu šole, je zamujal ; ves teden zamujati po pol ure / letalo, vlak zamuja ima zamudo
3. nepreh. začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos zima zamuja ; žetev precej zamuja / publ. gradnja podhoda zamuja poteka počasneje, kot je predvideno; se še ni začela, kot je bilo določeno
4. ne delati česa, ne začenjati delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: gradbeno podjetje zamuja z deli ; ne bi smeli zamujati s škropljenjem / zamujati roke / zamujati s knjigo napisati, izdati jo pozneje, kot se predvideva, pričakuje
5. ekspr. ne doživljati, ne delati tega, kar bi lahko v določenem času: vse življenje je zamujal
// ne izrabljati, ne izkoriščati: zamujati priložnost za uveljavitev / gostje ne zamujajo lepih sprehodov po parku hodijo na lepe sprehode po parku
6. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu; muditi : pride na obisk in nas zamuja ; kaj ga zamujaš s temi zadevami

zamúkati -am dov. ( ū )
oglasiti se z glasom mu: krava je zamukala

zamúsati -am dov. ( ȗ )
star. zamazati , umazati : zamusati krilo

zanalàšč tudi zanálašč prisl. ( ȁ; ȃ )
1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: zanalašč bom šel z njimi, čeprav me ne marajo ; to si zanalašč naredil / ekspr. ne bom odgovoril, zanalašč ne / ekspr. večkrat ga je iskal, pa ga takrat kot zanalašč ni bilo
2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: zanalašč je pustila vrata odprta, da bi lahko prisluškovala ; oprostite, nisem vas zanalašč udaril / zanalašč zate pripravljeno kosilo / ekspr.: taka glasba je kakor zanalašč za to priložnost ; ta ženska je zate kot zanalašč

zanalizírati -am dov. ( ȋ )
narediti analizo, razčleniti: zanalizirati besedilo ; podrobno zanalizirati gospodarske razmere / zanalizirati motive za tako ravnanje presoditi, oceniti

zanámec -mca m ( ȃ ) nav. mn., ekspr.
1. bodoči pripadnik naroda, ljudstva, h kateremu se šteje govoreči; naslednik , potomec : to bodo uživali še naši zanamci ; prednamci in zanamci
2. kdor bo živel, hodil kje za tistimi, h katerim se šteje govoreči: to bo nevarno tudi za zanamce

zanámstvo -a s ( ȃ )
ekspr. nasledniki , potomci : pri teh odločitvah moramo misliti na zanamstvo

zanaprêj prisl. ( ē )
1. izraža čas od trenutka govorjenja naprej: za zdaj naj bo, zanaprej bo pa drugače ; zanaprej bolj pazite
2. star. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati; vnaprej : dobiti plačilo zanaprej ; že zanaprej je vedela, da to ne bo dobro

zanášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zanašati: zanašanje prahu v vse špranje / izravnavati zanašanje vozila z volanom ; zanašanje bombe pri padanju / zanašanje novih idej med ljudi / strah pred zanašanjem in širjenjem bolezni / zanašanje na druge ; lahkomiselno, ekspr. slepo zanašanje na kaj

zanášati -am nedov. ( ȃ )
1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje ; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
// z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale ; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati ; zanašati v desno ; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
// brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo ; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša ; brezoseb. govornika večkrat zanaša
4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5. star. prizanašati : nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej ; smrt nikomur ne zanaša

zánčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zanko: zančna velikost
obrt. zančni vbod vbod za obšivanje robov, pri katerem se z nitjo naredi zanka ; tekst. zančna osnova osnova, ki v frotirnih tkaninah tvori zanke

zanemáriti -im dov. ( á ȃ )
1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij ; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti
// s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo ; to znanstveno panogo smo precej zanemarili
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak ; zanemariti lase, nohte
2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil ; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil

zanemárjanje -a s ( á )
glagolnik od zanemarjati: zanemarjanje študija / vzgojno zanemarjanje otrok / zanemarjanje kake industrijske panoge / zanemarjanje predpisov

zanemárjati -am nedov. ( á )
1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati neustrezen potek česa: zanemarjati delo, študij / začel je zanemarjati svoje dolžnosti / zanemarjati razvoj kake panoge
// s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga: zanemarjati družino, otroke, ženo / že nekaj časa zanemarja prijatelje nima stikov z njimi
// s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemarjati šolstvo
// s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano: zanemarjati hišo, njive ; zanemarjati svojo zunanjost / zanemarjati zdravje
2. publ. ne upoštevati, spregledovati: zanemarjati kaka dejstva ; zanemarjati osnovna pravila higiene / te nevarnosti ne smemo zanemarjati podcenjevati

zanemárjenec -nca m ( ȃ )
ekspr. zanemarjen človek: očitati komu, da je zanemarjenec

zanemárjenje -a s ( ā )
glagolnik od zanemariti: zanemarjenje kake dolžnosti, naloge / zanemarjenje gostov / zanemarjenje pravil

zanemárjenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost zanemarjenega: vzroki duhovne, kulturne zanemarjenosti ; vzgojna zanemarjenost mladine / motila jih je fantova zanemarjenost ; zanemarjenost stanovanja

zanemarljív -a -o prid. ( ī í )
publ. ki se lahko ne upošteva, spregleda: majhne, vendar ne zanemarljive toplotne izgube
publ. dobiti zanemarljivo finančno pomoč majhno, neznatno ; publ. zanemarljivo vprašanje malo pomembno, nepomembno

zaneméti -ím dov. , tudi zanémi ( ẹ́ í )
knjiž. onemeti : po nesreči je zanemel / zanemeti od strahu / poslušalci so zanemeli ob igralčevem nastopu / petje je zanemelo utihnilo

zanergáti -ám dov. ( á ȃ )
nav. slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: zanergati nad kom / pojdi že, je zanergal

zanesênec -nca m ( é )
kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: bil je pošten človek in zanesenec ; redki zanesenci so takrat razmišljali o gradnji raket / verski zanesenec

zanesenják -a m ( á )
kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: v gradu so zanesenjaki uredili muzej ; bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori ; čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak / gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak

zanesenjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zanesenjake ali zanesenjaštvo: zanesenjaški človek / zanesenjaški optimizem ; naše razprave so bile preveč zanesenjaške / radi so se spominjali tistih zanesenjaških časov časov velikega navdušenja, poleta, idealizma

zanesenjáštvo -a s ( ȃ )
lastnost zanesenjaškega človeka: kljub dozdevnemu zanesenjaštvu je zelo trezno in jasno mislil ; romantično zanesenjaštvo / knjiž. delati kaj brez zanesenjaštva premišljeno, umirjeno; brez poleta, vneme

zanesênost -i ž ( é )
stanje zanesenega človeka: v njenem ravnanju je bilo veliko zanesenosti / čustvena, domoljubna, glasbena, ljubezenska, mladostna, romantična zanesenost / gledati kaj s tiho zanesenostjo / govoril je s preroško zanesenostjo preroškim zanosom

zanesljív -a -o prid. , zanesljívejši ( ī í )
1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec ; zanesljiva priča ; biti zanesljiv pri delu ; čustveno zanesljiv ; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah ; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus ; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv ; zanesljiva tehtnica
2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh ; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno ; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno
b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo ; zanesljiva metoda ; take primerjave niso vedno zanesljive ; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna
c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo ; njihov položaj ni posebno zanesljiv ; zanesljiva obramba proti bolezni ; zanesljiva opora trdna

zanesljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zanesljivega: zanesljivost stražarjev ; politična, pravna, strokovna zanesljivost / zagotoviti zanesljivost obratovanja / zanesljivost dokumentov, rezultatov, številk ; zanesljivost znanja ; stopnja zanesljivosti

zanêsti -nêsem dov. , zanésel zanêsla ( é )
1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo ; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu ; zanesti omaro proti sebi, v levo
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu ; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo ; čoln je zaneslo na odprto morje ; zaneslo nas je s prave smeri, vstran ; v ovinku ga je zaneslo v levo ; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
// brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril ; navdušenje ga večkrat zanese ; brezoseb. govornika je zaneslo
4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog ; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti / to bolezen so k nam zanesli priseljenci
5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti : lepota in divjina sta potnike zanesli ; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
6. star. prizanesti : zanesi nam ; ni ji zanesel nobenega udarca
pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride ; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini ; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja

zanétiti -im, tudi zanetíti in zanétiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́ )
1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: prižgal je vžigalico in zanetil / zanetiti ogenj / ekspr. nekdo je zanetil zažgal, povzročil požar
// knjiž. zakuriti : zanetiti v peči
2. knjiž. razvneti , spodbuditi : zanetiti spor med znanci ; zanetiti upor, vstajo / zanetiti med mladimi ljubezen do domačega jezika

zanìč -- prid. ( ȉ )
1. nav. ekspr. zelo slab:
a) zanič cesta ; te cigarete so zanič ; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa ; zanič vreme deževno, mrzlo ; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita
b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden
c) taka politika je zanič
č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke
d) zanič novice
e) bolnik je danes zanič ; vsako leto je bolj zanič
2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič ; zavreči čevlje, ki so zanič ; zanič stvari odpeljati na odpad ; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben
ekspr. nima otrok, je zanič je neploden

zaníčev -a -o prid. ( ī )
nar. primorsko, v povedni rabi zanič, brez moči: biti, postati zaničev

zaničeválec -lca [ zaničevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor zaničuje: zaničevalec drugače mislečih

zaničeválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža zaničevanje: zaničevalen nasmešek, pogled / zaničevalna beseda / dajati zaničevalna imena

zaničevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaničevati: njihove navade so vzbujale zaničevanje ; zamerili so jim zaničevanje preprostih ljudi ; izraz zaničevanja in sovraštva / gledati koga z zaničevanjem zaničljivo

zaničeváti -újem nedov. ( á ȗ )
imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže ; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima
preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost ; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje

zaničljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki izraža zaničevanje: zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih ; odgovoril mu je z zaničljivim smehom / zaničljiva beseda / zaničljiv pomen vzdevkov
2. ki zaničuje: bili so prijazni in prav nič zaničljivi

zaničljívost -i ž ( í )
lastnost zaničljivega: zaničljivost pogleda / zaničljivost besed / pogledal jo je z neprikrito zaničljivostjo

zaníhati -am dov. ( ī )
1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha ; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala
// knjiž. zagugati , zazibati : zanihati gugalnico ; močno zanihati
knjiž. zanihati z nogami zabingljati
2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala
3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal

zanikálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nikalen , negativen : zanikalen odgovor / zanikalna kritika odklonilna

zaníkanje -a s ( ȋ )
1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav ; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka
2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega

zaníkati -am dov. ( ȋ )
1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem ; zanikati izjavo ; zanikati kako novico ; zanikal je, kar so trdili drugi ; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala
// nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu
a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je ; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal
b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal
2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati ; skušal je zanikati smotrnost v naravi ; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta
// ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja ; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven
3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk ; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev ; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga
4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal ; obtoženec dejanje zanika ; zanikati sodelovanje s kom ; vse je zanikal ; zanikal je, da bi bil on to storil
// izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj
5. dov. in nedov. , nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme ; zanikati kako življenjsko vrednoto
6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves ; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika
ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
jezikosl. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki

zanikávanje -a s ( ȃ )
zanikovanje : zanikavanje izjav / zanikavanje dejstev / zanikavanje estetskih norm

zanikávati -am nedov. ( ȃ )
zanikovati : zanikavati kako trditev / zanikavati obstoj boga / zanikavati kak nauk / zanikavati domovinsko ljubezen

zaníkniti -em dov. ( í ȋ )
knjiž. ponikniti : tam reka zanikne / zaniknil je v temi izginil, izgubil se

zanikoválec -lca [ zanikovau̯ca ] m ( ȃ )
nav. ekspr. kdor kaj zanikuje: ta filozof je zanikovalec človekove svobodne volje / zanikovalec življenjske resničnosti / knjiž. med mladimi je bilo v tistem obdobju veliko zanikovalcev

zanikoválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje: pesnikov zanikovalni odnos do življenja / zanikovalna kretnja

zanikoválski -a -o [ zanikovau̯ski tudi zanikovalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zanikovalce ali zanikovalstvo: zanikovalska miselnost / pesnikov zanikovalski odnos do stvarnosti / zanikovalska narava te filozofske smeri

zanikoválstvo -a [ zanikovau̯stvo tudi zanikovalstvo ] s ( ȃ )
knjiž. mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativnem, odklonilnem odnosu do vsega: nasprotovati zanikovalstvu / pojav zanikovalstva v poeziji tistega časa

zanikovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zanikovati: zanikovanje izjav / zanikovanje spoznavnih možnosti / zanikovanje družbenih norm

zanikováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve ; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili ; vztrajno kaj zanikovati
// nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu
a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga
3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati obstoj letečih krožnikov

zaníkrn -a -o prid. ( ī )
1. slabš. neskrben 1 , malomaren : fant je zanikrn ; zanikrna gospodinja ; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe
2. slabš. zanemarjen , umazan : neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena / majhen, zanikrn kraj ; zanikrna gostilna
3. slabš. ničvreden , malovreden : to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih ; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje
4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina

zaníkrnež -a m ( ȋ ) slabš.
1. neskrben, malomaren človek: ta zanikrnež samo poležuje
2. zanemarjen, umazan človek: opozoril je zanikrneža, naj se umije in si zakrpa hlače
3. ničvreden, malovreden človek: ne zaupaj temu zanikrnežu

zaníkrnik -a m ( ȋ ) star.
1. neskrben, malomaren človek: zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo
2. zanemarjen, umazan človek: ta zanikrnik se ni niti počesal
3. ničvreden, malovreden človek: zanikrnik in malopridnež

zaníkrnost -i ž ( ī ) slabš.
1. neskrbnost 1 , malomarnost : očitati učencu zanikrnost ; zanikrnost pri delu / storiti kaj iz zanikrnosti
2. zanemarjenost , umazanost : zanikrnost in zapuščenost železniške postaje ; nered in zanikrnost v hiši
3. ničvrednost , malovrednost : vsi poznajo njegovo zanikrnost

zanímanje -a s ( ȋ )
hotenje , želja :
a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja
b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja ; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja ; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja
c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo
// izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča ; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja
publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali

zanímati -am nedov. ( ȋ )
1. vzbujati pri kom hotenje, željo
a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala ; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem ; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah ; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša ; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi ; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo ; to me nič, niti malo ne zanima ; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce ; ti problemi zanimajo nas vse ; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi

zanimírati -am dov. ( ȋ )
navdušiti , spodbuditi , razgibati 1 : igralec je občinstvo znal zanimirati in nasmejati ; zanimirati učence svojim nastopom / zanimirati koga za dobrodelnost ; zanimirati tečajnike z dobro voljo

zanimív -a -o prid. , zanimívejši ( ī í )
1. ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje: zanimiv pogovor ; zanimiv primer, problem ; zanimiv roman ; zanimiva predstava, tekma ; zanimivo predavanje ; to delo ni preveč zanimivo ; tako življenje je zelo zanimivo / zanimivi kraji ; park je izredno zanimiv ; zanimiva pokrajina / zanimiv človek ; ženska je zanimiva / zanimiv obraz ; imeti zanimive oči / ekspr.: zanimiva misel duhovita, nenavadna ; to je res zanimiva ugotovitev presenetljiva
2. publ. primeren , sprejemljiv : ta predlog za nas ni zanimiv / zanimive cene ugodne, primerne ; njegova ponudba je zelo zanimiva vabljiva

zanimívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zanimivega: zanimivost pojava ; zanimivost gledališke predstave / zanimivost pokrajine / po zanimivosti je ta tekma na prvem mestu
// kar vzbuja zanimanje: ogledati si kako zanimivost ; to jezero je največja zanimivost dežele / pripovedovati zanimivosti iz življenja kake osebnosti / nastop svetovnega prvaka je posebna zanimivost turnirja / filmske, turistične zanimivosti

zánka -e ž ( ȃ )
1. navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku: narediti zanko ; natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja ; spustiti zanko okoli debla ; usnjena zanka ; zanka iz vrvi, žice ; okrasni vozel z dvema zankama
// temu podobna priprava za lovljenje živali: nastavljati zanke ; ujeti srno, zajca z zanko / lov na zanko, z zanko / knjiž. metna zanka laso
// kar je temu podobno sploh: zanka na ovratniku suknjiča ; ranjeno roko je nosil v zanki ; mreža z gostimi zankami / pot je bila speljana v obliki zanke / libanonska zanka zloraba plačilne kartice, ki jo tat izvede s pomočjo naprave, vstavljene v režo bankomata, ki plačilno kartico zadrži in pod pretvezo pomoči uporabniku od njega pridobi še kodo PIN
2. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino; petlja : delati zanke ; snemati zanke pri pletenju
3. ekspr. kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti, se mu izmakniti: nasprotniku je nastavil zanko ; izmuzniti se iz zanke ; ujeti koga v zanko ; zanke in pasti velemestnega življenja
ekspr. z begom se je rešil iz zanke usmrtitve z obešenjem ; ekspr. zadrgniti komu zanko (okrog vratu) spraviti ga v brezizhoden položaj ; ekspr. padel je policiji v zanke policija ga je odkrila, ujela ; ekspr. ujeti koga v zanko prevarati, ukaniti ga ; ekspr. ujel se je v lastno zanko nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega
alp. stopna zanka ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju ; elektr. histerezna zanka sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh ; obrt. pobirati zanke na nogavicah popravljati sparane petlje ; rač. zanka niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj ; šol. zanka element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s seboj ; šport. zanka element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja

zánkar -ja m ( ȃ )
kdor lovi živali z zanko: zankar je ujel zajca ; zankarja je zalotil čuvaj

zánkast -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zanko: zankasta črta / zankasta tkanina
obrt. zankasti šiv šiv iz zančnih vbodov

zánkati -am nedov. ( ȃ )
obrt. delati zankasti šiv: učiti koga zankati / zankati gumbnice obšivati z zankastim šivom

zanóhtati se -am se dov. ( ọ̑ )
s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pojavitev skeleče bolečine za nohti, v prstih zaradi mraza: bilo je tako mraz, da se mu je zanohtalo

zanóhten -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja za nohtom: zanohtna umazanija

zanóhtnica -e ž ( ọ̑ )
gnojno vnetje za nohtom in ob njem: imeti zanohtnico

zanoréti -ím dov. , zanôrel ( ẹ́ í )
ekspr. v dejanju pokazati svojo nespametnost, nerazsodnost: za vsako stvar zanori / zanoreti nad kom / presneto, je zanorel zelo jezno rekel, spregovoril

zanoríti -ím dov. , zanóril ( ī í )
knjiž. znoriti : s takim govorjenjem ga je čisto zanoril / lakomnost ga je zanorila

zanòs -ôsa m ( ȍ ó )
1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos ; biti v zanosu ; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost / domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom
knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo
2. glagolnik od zanesti: zanos ladje zaradi vodnih tokov

zanôsen -sna -o prid. , zanôsnejši ( ó ō )
ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik ; biti zanosen
// ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede ; z zanosno kretnjo je pokazal proti domu / dekletova zanosna drža ponosna

zanosít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. zanosen : zanosit mladenič / zanosit govor ; zanosite besede

zanosítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zanositi: preprečiti zanositev ; znaki zanositve ; zanositev in nosečnost

zanosíti -nósim dov. ( ī ọ́ )
1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: žena je zanosila / zanositi otroka ; niso vedeli, s kom je zanosila
2. star. ponositi : zanositi obleko

zanosítost -i ž ( ȋ )
zastar. zanosnost , zanos : zanositost besed, čustev / prevzela ga je zanositost

zanosljáti -ám dov. ( á ȃ )
nosljaje reči, spregovoriti: komaj slišno je nekaj zanosljal

zanôsnost -i ž ( ó )
značilnost zanosnega: zanosnost besed, kretenj / poslušalce je prevzela zanosnost zanos

zanóžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
šport., v zvezi zanožna stoja stoja, pri kateri ima telovadec eno nogo iztegnjeno nazaj in se z njo s prsti dotika tal:

zanožênje -a s ( é )
glagolnik od zanožiti: prednoženje in zanoženje

zanožíti -ím dov. , zanóžil ( ī í )
šport. dati, dvigniti nogo nazaj: prednožiti in zanožiti

zanóžka -e ž ( ọ̑ )
šport. seskok s telovadnega orodja z zanoženimi nogami: narediti zanožko

zaobalíti -ím dov. , zaobálil ( ī í )
zastar. zaviti , oviti : zaobaliti kupljeno blago

zaobíti -ídem dov. , zaobšèl zaobšlà zaobšlò tudi zaobšló ( í )
hodeč za čim obiti: zaobšel je deblo in se ustavil na drugi strani / vojska je zaobšla mesto ; zaobšli so deželo s severa / iz previdnosti je zaobšel nevarni kraj obšel ; pren. zaobiti zakon

zaobjémati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ̑ ) knjiž.
1. objemati : z rokami zaobjemati kolena / s pogledom je zaobjemal ves prostor
2. zajemati : pisateljevo literarno delo zaobjema vse zvrsti besedne umetnosti / razmišljati, kaj vse zaobjema kak pojem
knjiž. stari del mesta je nekoč zaobjemal ves ta predel zavzemal ; knjiž. mesto je zaobjemalo visoko obzidje obdajalo

zaobjéti -jámem dov. , zaobjêmi zaobjemíte; zaobjél; nam. zaobjét in zaobjèt ( ẹ́ á ) knjiž.
1. objeti : zaobjeti dekle / z levico jo je zaobjel čez rame / hlebec je bil tako velik, da ga je s težavo zaobjela ; zaobjeti si kolena / sobo je zaobjela svetloba
2. zajeti : pisatelj je skušal zaobjeti življenje pred vojno / teh barv spekter ne zaobjame / besede tega ne morejo zaobjeti izraziti

zaobjétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. zajetje : pisateljeva želja po spoznanju in zaobjetju življenja izseljencev / vojska je preprečila poskuse zaobjetja

zaobkrožíti in zaobkróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
knjiž. obkrožiti : zaobkrožiti številko

zaoblačíti se -ím se dov. , zaobláčil se ( ī í )
knjiž. pooblačiti se: nebo se zaoblači ; brezoseb. proti večeru se je zaoblačilo

zaóbliti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenje

zaóbljenost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zaobljenega: zaobljenost kamnov

zaobljúba -e ž ( ȗ )
1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba ; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube ; večne zaobljube za vse življenje ; zaobljuba pokorščine, uboštva
2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava : opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba
3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil

zaobljúben -bna -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na zaobljubo: zaobljubno besedilo
2. rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubni dar ; zaobljubna podoba, sveča

zaobljubíti se in zaobljúbiti se -im se dov. ( ī ū )
1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu
2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase

zaobljúbljati se -am se nedov. ( ú )
1. rel. delati zaobljubo: ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali
2. ekspr. trdno obljubljati: zaobljubljal se je, star. zaobljubljal je, da bo to storil

zaobóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti, da dobi kaj navzgor, navzven ukrivljeno obliko: zaobočiti hrbet

zaobráčati -am nedov. ( ā ȃ ) zastar.
obračati : zaobračati vozila na obračališču
zaobračati oči obračati oči

zaobràt -áta m ( ȁ á )
obrat 1 , obrnitev : zaobrat glave / telovadec je delal hitre zaobrate / nenavaden zaobrat v njegovem življenju / miselni zaobrati

zaobrníti in zaobŕniti -em dov. ( ī ŕ )
obrniti : zaobrniti čoln, voz ; zaobrniti konja ; zaobrnil (se) je in stekel nazaj / sunkovito je zaobrnil glavo se ozrl / zaobrniti krmilo v levo / zaobrniti seno / zaobrniti misli, pogovor drugam / dogajanje se je zaobrnilo v njihovo korist / nenadoma se je položaj zaobrnil ; vreme se je zaobrnilo spremenilo / pri delu se zna hitro zaobrniti
ekspr. ni vedel, kako naj zaobrne besedo, da bo prav kaj naj reče

zaobséči -séžem dov. , zaobsézi zaobsézite; zaobségel zaobségla; nam. zaobséč in zaobsèč ( ẹ́ )
obseči : ta steber bi človek s težavo zaobsegel / s pogledom zaobseči pokrajino / publ.: avtor je skušal v razpravi zaobseči vsa dotedanja spoznanja o problemu prikazati, predstaviti ; z zbirko zaobseči večino slovenske klasične književnosti zajeti ; tega ni mogoče zaobseči z besedami izraziti

zaobségati -am nedov. ( ẹ̄ )
publ. zajemati : dežela zaobsega več pokrajin / priročnik zaobsega vso pomembnejšo literaturo o tem problemu / roman zaobsega široko časovno obdobje opisuje, prikazuje
publ. beseda zaobsega več pomenov ima

zaodéti -dénem dov. , zaodêni zaodeníte ( ẹ́ )
knjiž. odeti , pokriti : položil ga je v posteljo in toplo zaodel ; zaodeti se z odejo / gore so se zaodele s snegom / zaodeti plašč obleči
knjiž. kar je čutil, je težko zaodel v besede izrazil z besedami ; knjiž. dogodek ga je zaodel s srečo osrečil

zaodévati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ́ )
knjiž. odevati , pokrivati : zaodevati otroka / čepica ji zaodeva kodraste lase

zaódrje -a s ( ọ̑ )
gled. gledalcem nevidni prostor za kulisami: igralec je stopil v zaodrje

zaódrski -a -o ( ọ̄ )
pridevnik od zaodrje: zaodrski prostori

zaogrníti in zaogŕniti -em dov. ( ī ŕ )
knjiž. pokriti , zaviti : zaogrniti koga s kožuhom ; skrbno se zaogrniti

zaokreníti -krénem dov. ( ī ẹ́ ) knjiž.
1. obrniti : zaokreniti čoln ; zaokreniti konja ; zaokrenil se je in se vrnil / zaokreniti obraz proti vratom ; zaokreniti (se) na levo / zaokreniti volan avtomobila / zaokreniti pozornost drugam
2. spremeniti , predrugačiti : zdaj je prepozno, da bi kaj zaokrenili ; položaj se je zaokrenil / to doživetje je zaokrenilo njegovo ravnanje

zaokrèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. obrat 1 : narediti zaokret / zaokret na levo

zaokroglíti -ím in zaokrógliti -im dov. , zaokróglil ( ī í; ọ̄ ọ̑ )
knjiž. narediti (bolj) okroglo: zaokrogliti izdelek

zaokróžati -am nedov. ( ọ́ )
1. delati okroglo: zaokrožati robove
2. delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: pri računanju je zaokrožal
mat. zaokrožati na eno decimalko
3. združevati zemljišča v enoten kompleks: zaokrožati kmetijska posestva
4. delati, da kaj postane skladna celota: zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem / teorija zaokroža dejstva v celoto

zaokróženje -a s ( ọ́ )
glagolnik od zaokrožiti: zaokroženje robov / zaokroženje števila / zaokroženje travnikov / zaokroženje pogledov na določen čas

zaokróženost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost zaokroženega: zaokroženost robov / ekspr. zaokroženost obraza / zaokroženost kakega filozofskega sistema ; tematska zaokroženost posameznih poglavij zaključenost, enotnost

zaokroževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati okroglo: zaokroževati robove
2. delati, da kaj postane skladna celota: vsebinsko zaokroževati svoja dela za objavo

zaokrožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaokrožiti: zaokrožitev robov / zaokrožitev zemljišča / vsebinska zaokrožitev pripovedi

zaokrožíti in zaokróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti okroglo: zaokrožiti robove / zaokrožiti ploščo / pravilno zaokrožiti vratni izrez / zaokrožil je ustnice in zažvižgal
2. narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane: zaokrožiti število / pog. zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor
3. združiti zemljišča v enoten kompleks: zaokrožiti njive, travnike / z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest
4. narediti, da kaj postane skladna celota: s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja / ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko / ekspr.: vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico dokončal, končal ; z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje skleniti, zaključiti
5. knjiž. zakrožiti : odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi / metulj je zaokrožil nad cvetom
star. pevci so zaokrožili veselo pesem zapeli

zaóljiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. naoljiti : zaoljiti ključavnico
knjiž. zaoljiti delovno obleko zamastiti, zamazati z oljem, maščobo
teh. svečka se zaolji zaradi nepopolnega izgorevanja zmesi goriva in zraka se na njej nabere olje

zaonegáviti -im dov. ( á ȃ )
slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: kaj si spet zaonegavil, da so te kaznovali

zaoráti -ôrjem in -órjem dov. , zaôrji zaorjíte; zaorál ( á ó, ọ́ )
1. začeti orati: kmetje so že zaorali / nastavil je plug in zaoral prvo brazdo
2. pri oranju zaiti kam: zaradi nepazljivosti je zaoral v ledino ; predaleč si zaoral
3. ekspr. delajoč brazdi podobne zareze zapeljati se: ladja je zaorala po vodi ; poškodovano letalo je zaoralo po tleh ; tovornjak je zaoral v klanec
4. z oranjem spraviti pod zemljo; podorati : zaorati gnoj / zaorati strnišče
ekspr. ubogaj, sicer bova zaorala te bom kaznoval, natepel ; ekspr. na tem področju je zaoral ledino je prvi začel delati

zaorávati -am nedov. ( ȃ )
z oranjem spravljati pod zemljo; podoravati : zaoravati gnoj / zaoravati strnišče

zaórglati -am dov. ( ọ̑ )
zaigrati (na) orgle: organist je glasno zaorglal

zaóriti -im tudi zaôriti -im dov. ( ọ̑; ō ȏ )
nav. 3. os., knjiž. razleči se, zadoneti: po dvorani je zaorila pesem ; med občinstvom je zaoril smeh / brezoseb. res je, je zaorilo iz vseh grl
// zastar. glasno se oglasiti: vojaki so zaorili in zavriskali

zaostajálec -lca [ zaostajau̯ca tudi zaostajalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor zaostaja: priganjati zaostajalce / zaostajalec v razvoju

zaostájanje -a s ( ā )
glagolnik od zaostajati: zaostajanje šibkejših tekačev / zaostajanje v rasti / zaostajanje industrijske proizvodnje

zaostájati -am nedov. ( ā )
1. zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom: otrok je utrujen, zato zaostaja ; še izgubili se boste, preveč zaostajate / bolna žival zaostaja za čredo ; zaostajati za skupino
2. ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostajati v rasti, teži ; duševno, razvojno zaostajati
3. biti po vrednosti, kakovosti za čim: prevod ne zaostaja za izvirnikom / publ. po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami imajo jih manj kot v sosednjih državah
4. ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostajati z izpolnitvijo pogodbe ; zaostajati z delom, s plačilom za pol leta
publ. razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati se upočasnjevati, se zmanjševati ; ura zaostaja kaže manj, kot je v resnici ; star. časopisi so zaostajali z novicami niso bili na tekočem

zaostálec -lca m ( ȃ ) knjiž.
1. kdor zaostane: v tabor so prihajali še zaostalci / zaostalec v rasti
2. nazadnjak , mračnjak : nasprotovanje zaostalca

zaostálež -a m ( ȃ ) knjiž.
1. kdor zaostane: priganjati zaostaleže
2. nazadnjak , mračnjak : ljudje ga imajo za zaostaleža

zaostáli -a -o prid. ( á )
ki je zaostal: v teku zaostali sošolec / zaostali ptič / duševno zaostali otrok / v razvoju zaostali narodi ; pomagati zaostalim deželam / zaostali davki
šah. zaostali kmet kmet, ki glede na druge kmete, ki so se pomaknili naprej, ostane za njimi in ga ne brani drug kmet ; šport. zaostala tekma tekma, ki glede na dogovorjeni čas ni odigrana ali je glede na dogovorjeni čas odigrana pozneje ; sam.: njegov odpor do vsega zaostalega; prim. zaostati

zaostálost -i ž ( á )
stanje zaostalega: duševna, telesna zaostalost ; zaostalost v rasti / odpravljati, premagovati zaostalost ; ekspr. dvigniti se, izkopati se iz zaostalosti / zaostalost vasi ; znamenje zaostalosti ; boj proti zaostalosti / gospodarska, kulturna zaostalost / očitati komu zaostalost

zaostánek -nka m ( ȃ )
1. razdalja, za katero kdo zaostaja: povečati, zmanjšati zaostanek ; velik zaostanek / publ. na cilj je pritekel z desetimi metri zaostanka za zmagovalcem za zmagovalcem je zaostal deset metrov
2. stopnja, količina časa, za katero kdo zaostaja: zaostanek v produktivnosti je večji kot lanski ; razvojni zaostanek
3. glagolnik od zaostati: nezadovoljstvo zaradi zaostanka plače
// v zvezi biti v zaostanku zaostajati : v zaostanku je za dve leti ; s plačevanjem je v zaostanku
4. kar je posledica zaostajanja: odpraviti zaostanke
// neplačane plačilne obveznosti: poravnati zaostanke ; davčni zaostanek

zaostánkar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor zaostane: zaostankarji v sprevodu / samo zaostankarji so še grabili steljo

zaostáti -stánem dov. ( á ȃ )
1. zaradi počasnejšega gibanja ostati za določeno razdaljo za kom: pohiti, da ne boš zaostal ; zaostati pol kilometra / nekateri ptiči so zaostali za jato
2. ostati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostati v rasti ; duševno zaostati / zaostati v kulturi, razvoju
3. ne narediti česa ob dogovorjenem času ali narediti kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostati z obnovo gradu ; zaostati s plačilom / zaostati z obrokom posojila
4. ne izdelati: zaostal je v petem razredu ; večkrat je že zaostal / zaostati iz matematike biti ocenjen negativno
ta ura večkrat zaostane začne kazati manj, kot je v resnici prim. zaostali

zaostrênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zaostrenega: zaostrenost konice / ekspr. zaostrenost potez / ekspr. zaostrenost družbenih nasprotij

zaostrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaostriti: zaostritev kazni / zaostritev krize, spora / zaostritev boja / zaostritev mednarodnih odnosov ; zaostritev ekonomskega položaja

zaostríti -ím dov. , zaóstril ( ī í )
1. knjiž. narediti kaj ostrejše, bolj koničasto; priostriti : zaostriti konico
2. ekspr. narediti kaj strožje: zaostriti kazni, predpise ; zaostriti nadzor nad čim / zaostriti merila / zaostriti glas
3. knjiž. narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev: življenje v naravi mu je zaostrilo čute / delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme
4. ekspr. narediti kaj večje, intenzivnejše: zaostriti disciplino / zaostriti spor / zaostriti boj proti preprodajalcem mamil
5. ekspr. narediti kaj bolj napeto, težavno: to je še bolj zaostrilo odnose med njimi ; pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini

zaostrovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaostrovati: zaostrovanje meril / zaostrovanje družbenih nasprotij ; preprečiti zaostrovanje spora / zaostrovanje odnosov med državama

zaostrováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. ekspr. delati kaj strožje: cenzuro so vedno bolj zaostrovali
2. ekspr. delati kaj večje, intenzivnejše: zaostrovati disciplino / zaostrovati boj
3. ekspr. delati kaj bolj napeto, težavno: zaostrovati odnose s kom

zaovínek -nka m ( ȋ )
knjiž. ovinek : oster zaovinek

zapacáti -ám dov. ( á ȃ )
narediti, da so na čem packe: zapacati zvezek ; s črnilom zapacati spričevalo
// ekspr. narediti kaj umazano; zamazati : zapacati obleko ; otrok se je zapacal
slabš. zapacati bolnika z neustreznim zdravljenjem mu povzročiti slabe posledice

zapackáti -ám dov. ( á ȃ )
narediti, da so na čem packe: zapackati risbo, zvezek
// ekspr. narediti kaj umazano; zamazati : zapackati krilo ; zapackati si roke

zapáčiti se -im se dov. ( á ȃ )
narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: pogledal se je v ogledalo in se zapačil / ob teh besedah se je zaničljivo zapačil s takimi gubami, potezami izrazil zaničljiv odnos

zapàd 1 -áda m ( ȁ á )
zahod : usmeriti se proti zapadu / od zapada je zapihal veter ; na zapadu se je pooblačilo / publ. življenje na zapadu države

zapàd 2 -áda m ( ȁ á )
glagolnik od zapasti, prekriti: redki zapadi snega
star. ena od kazni je bila tudi zapad imetja odvzem

zapádanje -a s ( ā )
glagolnik od zapadati: zapadanje malodušnosti / zapadanje slabostim

zapádati -am nedov. ( ā ȃ )
1. v zvezi s sneg padajoč prekrivati zemeljsko površino: sneg pogosto zapada že sredi novembra
// v večjih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zapada ceste in travnike
2. zastar. nehote, po naključju prihajati: ves čas so zapadali v nevarne položaje
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik: hitro je zapadal obupu / zapadati v bedo ; pogosto zapada v jezo
// izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik: zapadati alkoholizmu, razvratu / zapadati v pretiravanja pretiravati ; zapadati v sumničenje sumničiti
4. ekon., fin. prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati: menice, obveznosti zapadajo
zastar. sonce zapada zahaja

západen 1 in zapáden -dna -o prid. ( á; ȃ )
knjiž., v zvezi zapadno kamenje padajoče odkrušeno kamenje: zapadno kamenje je ubilo planinca

zapáden 2 -dna -o prid. ( ȃ )
zahoden : zapadni del dežele / zapadna smer / zapadni veter / zapadni pesniki / zapadna usmerjenost zahodnjaška / zapadna Evropa

zapádlost -i ž ( á )
ekon., fin. lastnost zapadlega: ugotoviti zapadlost menice / rok zapadlosti / plačati terjatev ob zapadlosti roku zapadlosti

zapádnik -a m ( ȃ )
zahodnik : zapihal je zapadnik / zastar. zapadnik ne more razumeti mišljenja vzhodnjakov zahodnjak

zapadnják -a m ( á )
zahodnjak : navade zapadnjakov
zgod. zapadnjak v Rusiji, sredi 19. stoletja pristaš zapadnjaštva

zapadnjáški -a -o prid. ( á )
zahodnjaški : zapadnjaška miselnost / zapadnjaška civilizacija zahodna

zapadnjáštvo -a s ( ȃ )
zahodnjaštvo : očitati komu zapadnjaštvo
zgod. zapadnjaštvo v Rusiji, sredi 19. stoletja politično in kulturno gibanje za razvoj Rusije po zahodnoevropskem vzoru

zapádnoevrópski -a -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
zahodnoevropski : zapadnoevropski narodi / zapadnoevropska umetnost

zapàh -áha m ( ȁ á )
priprava za zapiranje vrat, oken od znotraj s premikajočim se delom, ki se navadno v vodoravni smeri potisne v kaj: montirati zapah ; zapirati vrata z zapahom ; lesen, železen zapah ; zapah na naoknicah / odmakniti, odriniti zapah / okna se zapirajo na zapah
ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo ; ekspr. biti, sedeti za zapahi biti zaprt ; ekspr. zavarovati se pred čim s sedmerimi zapahi zelo

zapahljáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. večkrat na rahlo premakniti kaj pred čim za zmanjšanje občutka vročine: zapahljati komu obraz ; zapahljati s pahljačo
// večkrat na rahlo premakniti se sem in tja: lasje so ji zapahljali v vetru

zapahníti in zapáhniti -em, tudi zapáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
1. dati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahnil je in zaklenil ter odšel ; z notranje strani zapahniti ; zapah se sam zapahne / zapahniti okno, vrata
// s takim dejanjem narediti, da notranjost česa ni dostopna: zapahniti omaro, sobo
// star. zamašiti , zadelati : zapahniti špranje, vrzeli ; odvodni jaški so se zapahnili
2. star. z močnim sunkom vreči: segel je po sulici, da bi jo zapahnil v nasprotnika / zapahniti se v boj
3. nar. povzročiti pri kom občutek sitosti, da česa ne more, ne želi več uživati: ne jej potice, ker te bo zapahnila ; brezoseb. zapahnilo se mu je
star. nenadoma se obema beseda zapahne oba umolkneta

zapahováti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahoval je in zapahoval, pa ni mogel zapahniti ; zapahovati vrata, okna
// s takim dejanjem delati, da notranjost česa ni dostopna: zapahovati sobo

zapakírati -am dov. ( ȋ )
dati blago, izdelke v ovoj, škatlo, navadno zaradi zaščite, lažjega prenosa, prevoza: zapakirati knjige in jih razposlati / zapakirati in zamrzniti živila

zapalíti in zapáliti -im, in zapáliti -im dov. ( ī á; á ) star.
1. zažgati : zapalili so mu hišo ; zapaliti slamo / zapalil je knjigo sežgal
2. prižgati : zapaliti komu cigareto / zapaliti ogenj / zapaliti luč

zapáriti -im dov. ( á ȃ )
agr. razkužiti s paro: zapariti sod
obrt. zapariti pečni prostor povzročiti, da v njem nastane para

zaparkírati -am dov. ( ȋ )
1. z napačnim parkiranjem onemogočiti drugemu vozilu, da bi se premaknilo, odpeljalo: nekdo mu je zaparkiral avtomobil
2. z napačnim parkiranjem narediti neprehodno, neprevozno: zaparkirati cesto, pločnik

zapásti 1 -pádem dov. , stil. zapàl zapála ( á ā )
1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg ; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega
// v večjih količinah padajoč
a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove
b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor
2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu ; zapasti malodušnosti
// izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake
4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade ; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja
5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti : viza mu je zapadla
6. star. postati last koga; pripasti 1 : po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi
star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika ; zastar. sonce je že zapadlo zašlo ; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena

zapásti 2 -pásem dov. ( á )
pasoč izgubiti: zapasti ovco ; pes je zapasel že precej živine
ekspr. zapasel je oči po izložbi radovedno jo je začel ogledovati

zapazíti in zapáziti -im dov. ( ī á ȃ )
opaziti : pred hišo je zapazil neznanca ; na tleh zapaziti majhen predmet ; zapazil je, da se mu bliža skupina ljudi ; zapaziti koga že od daleč / zapazili so, da je slabe volje / zapaziti napako ; zapaziti spremembo / knjiž. mlado igralko je publika hitro zapazila postala pozorna nanjo zaradi izrednih uspehov

zapáž tudi zapàž -áža m ( ȃ; ȁ á )
kar se namesti, pritrdi kam, da se zadelajo odprtine: zapaž pri hlevu ; zapaž iz slame

zapážanje -a s ( á )
opažanje : zapisovati svoja zapažanja / psihološka, sociološka zapažanja / natančno zapažanje kakega pojava

zapážati -am nedov. ( á )
opažati : zapažati luči v daljavi / zapažali so, da postaja vedno bolj odljuden / zapažati razlike, spremembe

zapážiti -im dov. ( á ȃ )
1. z namestitvijo, pritrditvijo česa zadelati odprtine v čem: zapažiti čebelnjak, hlev ; zapažiti z listjem, s slamo / zapažiti strop z lesom opažiti
2. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre; zamašiti : zapažiti špranje s papirjem / z deskami zapažiti razbita okna zadelati

zapečátenje -a s ( ȃ )
glagolnik od zapečatiti: poskrbeti za zapečatenje zapuščine

zapečátiti -im dov. ( á ȃ )
1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko ; zapečatiti stanovanje ; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti ; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta
2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov
3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje ; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred ; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil ; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli

zapéček -čka m ( ẹ̑ )
1. nižji del ob steni na kmečki peči za ležanje, sedenje: otroci so se igrali v zapečku ; legel je v topel zapeček
// sedež, vdelan v kmečko peč ob steni: sesti na zapeček ; peč z dvema zapečkoma
2. ekspr. varen dom: želja po toplem zapečku / kdor hoče kaj zgodovinsko pomembnega narediti, ne sme obsedeti, ostati na zapečku doma
ekspr. premlad je še, da bi šel, se umaknil na zapeček prepustil gospodarstvo mladim; se umaknil iz javnega delovanja ; ekspr. vso vojno je prebil doma v zapečku na varnem

zapéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je na zapečku, za pečjo: zapečna toplota / zapečni kritik zapečkarski

zapečênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zapečenega: zapečenost kruha
star. taka hrana povzroči zapečenost zaprtje

zapêči -pêčem dov. , tudi zapekó; zapêci zapecíte; zapékel zapêkla ( é )
1. s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja: zapeči že pripravljeno jed v pečici ; premalo, preveč zapeči kruh ; zapeči pečenko, da nastane skorjica / pazi, da ne zapečeš potice preveč zapečeš
2. povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote: vroče železo ga je zapeklo v dlan
3. povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari: česen, poper zapeče / solze so ga zapekle / oči so ga zapekle ; brezoseb. v prsih ga je zapeklo
// ekspr. povzročiti duševne bolečine: izrečena beseda ga je zapekla ; krivica ga je zapekla ; to ga je hudo, v dno srca zapeklo
4. zapisati podatke na optično digitalno ploščo: zapeči datoteke na zgoščenko / zapeči CD, DVD
ekspr. vest ga je zapekla dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde

zapéčje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. prostor ob peči, za pečjo: prostorno zapečje

zapéčkar -ja m ( ẹ̑ ) ekspr.
1. nedejaven, dóma se držeč človek: očitali so mu, da je zapečkar in nič nima ; zapečkar in zaspanec
2. kdor se v svojih interesih, razgledanosti omejuje na domači kraj, domačo deželo: kulturni zapečkarji

zapéčkarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zapečkarje ali zapečkarstvo: zapečkarski starci / zapečkarski kritik ; zapečkarska inteligenca / zapečkarski spori / zapečkarsko stališče

zapéčkarstvo -a s ( ẹ̑ ) ekspr.
1. stanje človeka, ki je nedejaven, se drži dóma: ozmerjala je moške zaradi zapečkarstva
2. omejevanje interesov, razgledanosti na domači kraj, domačo deželo: kulturno zapečkarstvo

zapéčnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. zapečkar : ni hotel biti lenuh in zapečnik

zapéhati 1 -am dov. ( ẹ̑ )
knjiž. upehati : okopavanje ga je zapehalo / zapehal se je in oznojil

zapeháti 2 -ám [ zapəhati ] dov. ( á ȃ )
knjiž. spehati 2 , izsuvati : zapehali so ga iz hiše

zapéka -e ž ( ẹ̑ )
neobičajno redko, težavno iztrebljanje; zaprtje : vzroki, zdravljenje zapeke / kronična zapeka

zapeketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
večkrat slišno udariti s kopiti ob tla: konj je nemirno zapeketal
// peketaje se začeti premikati: konji so zapeketali po prašni cesti

zapeljánec -nca m ( á )
ekspr. kdor je zapeljan, zaveden: med prestopniki je veliko zapeljancev

zapeljánost -i ž ( á )
stanje zapeljanega človeka: oprostiti komu kaj zaradi njegove zapeljanosti / storiti kaj v zapeljanosti

zapeljáti -péljem tudi -ám dov. , zapêlji zapeljíte; zapêljal ( á ẹ̄, ȃ )
1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto ; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron ; zapeljati ranjenca v bolnišnico ; zapeljati žito v mlin ; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
// vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo ; zapeljati kolo, voz pod streho
2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil ; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
// premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo ; vlak je zapeljal v predor
3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto ; zapeljati naprej, nazaj
4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste ; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati : vsak dan jo zapelje na sprehod ; večkrat jo zapelje v kino
6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala ; zapeljati koga h kraji, v zločin ; zapeljati koga s slabim zgledom ; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti ; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
// ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
// ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
// navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil ; zapeljati komu dekle
ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti ; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno ; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
rel. zapeljati koga v greh

zapeljáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od zapeljati: zapeljava vozila čez sredino cestišča / zapeljava mladoletnikov v zločin

zapeljávati -am nedov. ( ȃ )
1. s prevoznim sredstvom spravljati kam; voziti : zapeljavati ranjence v bolnišnico
// vozeč spravljati kam: ob dežju so zapeljavali vozove v kolnico
2. zapeljevati : očitali so mu, da zapeljava ljudi / zapeljavati dekleta

zapeljeválec -lca [ zapeljevau̯ca tudi zapeljevalca ] m ( ȃ )
ekspr. kdor koga zapeljuje: zapeljevalec mladine / zapeljevalec deklet

zapeljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zapeljevanje: zapeljevalna spretnost / zapeljevalen prizor v drami

zapeljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zapeljevati: zapeljevanje h kraji / zapeljevanje deklet

zapeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: zapeljevati koga v krajo, zločin / obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi
// ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo pride v kako stanje: okoliščine so ga zapeljevale v skušnjavo, da bi dogajanje spreminjal / bogastvo ga je zapeljevalo v lahkomiselnost
// ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo kaj naredi sploh: s svojimi šalami je zapeljeval ljudi v smeh / tišina ga je zapeljevala v samogovor
2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: zapeljevati koga s svojo lepoto ; zapeljevati koga brez uspeha
// prizadevati si navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljevati neizkušeno dekle ; zapeljevati komu ženo

zapeljív -a -o prid. , zapeljívejši ( ī í )
1. s katerim si kdo prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: pogledala ga je z zapeljivim smehljajem ; ekspr. metati komu zapeljive poglede ; zapeljive besede, kretnje
// ki vzbuja ljubezensko vznemirjenost: zelo je zapeljiva ; zapeljivo dekle / zapeljive ustnice ; zapeljive oči
2. ekspr. zelo zanimiv, privlačen: zapeljiva knjiga / zapeljiva ponudba, priložnost zelo ugodna, primerna / zapeljiva jed

zapeljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. kdor koga zapelje, zapeljuje: upreti se zapeljivcem ; zapeljivec mladine / njen zapeljivec jo je zapustil ; zapeljivec deklet

zapeljívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki koga zapelje, zapeljuje: izogibati se pretkani zapeljivki / dekle je prava zapeljivka ; čari zapeljivke

zapeljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zapeljivega: očarala ga je s svojo zapeljivostjo / zapeljivost njenega glasu / zapeljivost bogastva
// ekspr. zanimiva, privlačna stvar: zapeljivosti življenja

zapénec -nca m ( ẹ̄ )
priprava za zapenjanje oblačil, sestavljena iz kaveljčka in zanke: prišiti zapenec ; krilo, zapeto z zapencem ; zapenci, pritiskači in gumbi

zapéniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
povzročiti nastanek pen na tekočini: ladja je zapenila vodo

zapenjáča -e ž ( á )
knjiž. zavorna veriga: zapenjača se je pretrgala ; zavreti kolo z zapenjačo

zapénjanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zapenjati: odpenjanje in zapenjanje gumbov / zapenjanje obleke, plašča / enoredno ali enovrstno zapenjanje z gumbi v eni vrsti / z zaščitenimi kolesi preprečiti zapenjanje vzporedno vozečih vozil

zapénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
dajati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapenjati gumbe, zaponke
// delati, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapenjati plašč ; zapenjati si bluzo
// pripenjati : zapenjati vagone ; zapenjati si smučke

zapentljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. zavezati v pentljo: zapentljati trak, vezalke / ekspr. poskušal je razvozlati vrv, ki jo je prej zapentljal zavozlal
2. ekspr. zaplesti , zamotati : zapentljati štreno / zapentljati problem ; česar se loti, vse zapentlja

zapériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. zapičiti , zabosti : zaperiti sulico v koga, kaj
knjiž. zaperiti oči v koga zapičiti oči v koga

zapésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zapestje: zapestni sklep ; zapestna kost / zapestni trak ročne ure / zapestni gumb gumbu podobna priprava za zapenjanje zapestnikov zlasti pri moški srajci ; zapestni ščitnik povoj za zavarovanje in utrditev zapestnega sklepa

zapéstje -a s ( ẹ̑ )
del roke med dlanjo in podlaktom: podrgniti si zapestje ; prijel ga je za zapestja in ga potegnil k sebi ; potisniti roko do zapestja v torbo ; pregibati roko v zapestju ; obvezano zapestje ; verižica okrog zapestja

zapéstnica -e ž ( ẹ̑ )
1. okrasni predmet za okrog zapestja: nositi, podariti zapestnico ; zlata zapestnica ; zapestnica iz granatov ; zapestnica in uhani
2. anat. vsaka od osmih kosti v zapestju: prstnice, dlančnice in zapestnice
3. mn., ekspr. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov; lisice 2 : policist mu je nadel zapestnice ; sledovi zapestnic na rokah
4. nav. mn., knjiž. zapestnik , manšeta : s čipkami obrobljene zapestnice / srajca s poškrobljenimi, trdimi zapestnicami
knjiž. uporabljati pri delu v mrazu zapestnice brezpalčne rokavice ; knjiž. pogledala je na svojo zapestnico, koliko je ura na zapestnico z uro

zapéstnik -a m ( ẹ̑ ) nav. mn.
1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike ; obrabljeni robovi zapestnikov ; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik
// posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki ; plašč s širokimi zapestniki
// nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike ; nositi zapestnike
2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica : splesti zapestnike za zimo
knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice ; zlati zapestniki zapestni gumbi ; rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi

zapétež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. nedostopen, nepriljuden človek: osamljenost zapetežev

zapéti 1 -pnèm dov. , zapél; nam. zapét in zapèt ( ẹ́ ȅ )
1. dati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapeti gumb, zaponko / zapeti zadrgo
// narediti, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapeti jermen, pas ; zapeti plašč ; zapeti si čevlje, suknjič / zapela je otroka in ga zavila v plet ; vstal je in se zapel
// pripeti 1 : zapeti psa na jermen ; zapeti se na vrtiljaku
2. prijeti kaj s kakim predmetom tako, da ostri del prodre vanj: zapeti plavajoč predmet s kavljem ; zapel je trščico s šivanko in jo izvlekel
rib. zapeti ribo povzročiti, da se ji trnek zatakne v ustih ; voj. zapeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška ne more sprožiti

zapéti 2 -pôjem dov. , zapój zapójte tudi zapôj zapôjte; zapél ( ẹ́ ó )
1. izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi: zapel bi, če bi znal ; od veselja zapeti ; glasno, veselo, žalostno zapeti
// preh. izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem: zapeti budnico, zdravljico, žalostinko / zapeti (pesem) o ljubezni / elipt., pog. zapeti katero / zapel je: Žive naj vsi narodi
glasb. zapeti lestvico, melodijo
2. začeti peti: globoko je vdihnil in zapel ; ko se je znočilo, so fantje zapeli / zapeti ob spremljavi klavirja
3. ekspr. izraziti misli v vezani besedi: pesnik je zapel o svojih čustvih / kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko spesnil ; pren., pesn. zapoj, duša, o bolesti
4. ekspr. pojoče reči, povedati: sprevodnik je zapel ime postaje / dobro jutro, je zapel sosed
// reči, povedati sploh: zapel je celo tožbo ; knjiž. pošteno mu jih je zapel zelo ga je oštel
5. oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi glasovi: v grmovju so zapele ptice ; petelin je dvakrat zapel
// ekspr. dati, oddati značilen zvok: rog, struna, zvon zapoje ; ura na steni je zapela / vile so zapele, ko so udarile ob tla / motor je zapel zabrnel ; vsake toliko časa zapoje telefon zazvoni
// izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo: prišlo je poletje in kose so zapele / če se žival upira, zapoje bič, palica je tepena ; v gozdu je zapela sekira se je začelo sekati ; pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar začel pihati
star. bili so zadolženi in boben je zapel njihovo premoženje je šlo na dražbo ; star. na Laškem je zapel boben se je začela vojna ; star. vstal je, preden je zapel petelin zelo zgodaj ; ekspr. zapel je petelin na strehi začelo je goreti ; ekspr. srce mu je zapelo zelo se je razveselil ; evfem. zvon mu je zadnjič zapel umrl je ; ujeti zločinec je končno zapel začel govoriti o svojem dejanju ; pesn. petelin je zapel beli dan s petjem naznanil, da se dani ; ekspr. zapeti komu hvalo zelo ga pohvaliti ; star. zapeti novo mašo postati duhovnik ; star. če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem te bom natepel, pretepel

zapetljáj -a m ( ȃ )
zaplet : tekmovanje je potekalo brez zapetljajev / gospodarski, politični zapetljaji

zapetljáti -ám dov. ( á ȃ )
zapentljati : zapetljati trak / to je ves položaj še bolj zapetljalo zapletlo, zamotalo

zapétnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. opetnik : visok zapetnik

zapétost -i ž ( ẹ̑ )
1. stanje zapetega: zapetost gumbov
2. ekspr. nedostopnost , nepriljudnost : zaradi zapetosti je precej osamljen ; zapetost in molčečnost / zapetost njegovega vedenja

zapetpedíkati -am dov. ( ȋ )
oglasiti se z glasom petpedi: prepelica zapetpedika

zapháti -phám stil. -pšèm dov. ( á ȃ, ȅ )
1. zastar. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno; nabiti : zaphati ilovico
2. nar. zatlačiti , zapolniti : zaphati odprtino z listjem / veter je zaphal razpoko s snegom

zapíčiti -im dov. ( í ȋ )
s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog ; zapičiti kol globoko v tla ; zapičiti vilice v meso ; pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila ; zapičila je prst v vzhajano testo ; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico ; iti na njivo zapičit prekle
ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga ; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti

zápih 1 -a m ( ā )
nar. zamet 2 : Vetrovi zanašajo sneg in po cestah so zapihi. (M. Kranjec)

zapíh 2 -a m ( ȋ )
sunek (vetra): burja je ob prvem zapihu zlomila loputo vetrnice

zapíhati -am dov. , tudi zapihájte; tudi zapihála ( í )
1. nav. 3. os. začeti pihati: burja je zapihala ; hladen veter je zapihal ; brezoseb. zunaj je zapihalo
2. večkrat iztisniti zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: zapihati v dlan / zapihati skozi nos, zobe
3. s pihanjem izraziti navadno strah, občutek ogroženosti: lisjak je zapihal ; mačka je zapihala ; jezno zapihati
// ekspr. izraziti jezo, nejevoljo, sovražnost: ženske so užaljeno zapihale ; zapihala je kakor mačka / zapihati od jeze / tiho bodi, je razdraženo zapihal
ekspr. zapihal je drug, nov veter razmere so se spremenile ; ekspr. zapihali so bolj ugodni vetrovi razmere, okoliščine so postale bolj ugodne

zapihljáti -ám dov. ( á ȃ )
rahlo zapihati: zapihljale so jesenske sapice

zapijánčiti se -im se dov. ( á ȃ )
zastar. zapiti se: popolnoma se je zapijančil

zapíjati -am nedov. ( í )
s pitjem alkoholne pijače zapravljati: s prijatelji zapija težko zaslužen denar ; zapijali so, kar so zaslužili
ekspr. zapijala sta svojo nesrečo s pitjem alkoholne pijače jo skušala pozabiti

zapík -a m ( ȋ )
1. etn., pri lovljenju dogovorjeno mesto, ki se ga bežeči dotakne, da je varen pred lovečim: priteči do zapika ; ta vogal je zapik / zapik, je zavpil, ko je pritekel k drevesu kot vzklik izraža, da se koga ne sme ujeti / pusti ga, je zapik v položaju, ko se ga ne sme loviti
2. v medmetni rabi izraža odločenost, da se kaj preneha: zapik, to me ne skrbi več / zapik, ne prepirajta se
// navadno v zvezi z in izraža odločnost, nepopustljivost: moja žena bo, in zapik ; zapik, lažeš ; tako je, kot pravim, in zapik
ekspr. kmalu bo vsemu zapik kmalu bo vsega konec ; ekspr. narediti čemu zapik povzročiti, da kaj preneha

zapíkati -am nedov. ( ȋ )
zapikovati : zapikati palico v tla

zapikávati -am nedov. ( ȃ )
zapikovati : zapikavati palico v tla / krogle se zapikavajo v zid / zapikavati se v koga

zapikováti -újem nedov. ( á ȗ )
s sunkom, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapikovati iglo v tkanino / ekspr. zapikovati prste v kruh
// s sunkom, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zapikovati mandeljne v torto
ekspr. zapikovati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledovati koga

zapíliti -im dov. ( í ȋ )
s piljenjem narediti, izoblikovati v kaj: zapiliti utor v kovinsko ploščo / zapiliti zarezo s pilo
// nepravilno izpiliti, opiliti: zapiliti ključ

zapiráč -a m ( á )
1. priprava za zapiranje česa; zapiralo : okenski zapirač ; zapirač pri ročni torbici / zapirač vode ; zapirač za plin
2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep : deli zapirača ; kovinski zvok zapirača

zapirálec -lca [ zapirau̯ca tudi zapiralca ] m ( ȃ )
delavec, ki kaj zapira: zapiralec konzerv

zapirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zapiranje: zapiralni mehanizem dežnika / zapiralni čas
teh. zapiralna loputa

zapirálka -e [ zapirau̯ka tudi zapiralka ] ž ( ȃ )
1. anat. krožna mišica, ki zapira odprtino; sfinkter : zapiralka zadnjika / mišica zapiralka
2. bot. vsaka od dveh celic, ki s spreminjajočo se obliko zapirata, odpirata listno režo: zapiralki ob listni reži / celica zapiralka

zapirálnik -a m ( ȃ )
priprava, s katero se kaj zapira: zapiralnik konzerv ; zapiralnik za steklenice

zapirálo -a s ( á )
priprava za zapiranje česa: okensko zapiralo ; zapiralo za vrata ; ročica, zob zapirala / pipe in druga zapirala

zapíranje -a s ( ī )
glagolnik od zapirati: težavno zapiranje vrat / zapiranje steklenic ; neprodušno zapiranje posode / odpiranje in zapiranje oči / zapiranje ventila / zapiranje napredno mislečih ljudi / vsakodnevno zapiranje trgovin / zapiranje rudnikov / zapiranje delovnih organizacij pred strokovnjaki / zapiranje cveta

zapírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. dajati kaj v tak položaj
a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata
b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe
// z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice ; zapirati z zamaški ; neprodušno zapirati
2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta
// delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik
3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo
// na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin ; zapirati vodo
4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev
5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje
6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove ; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete
// delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe
7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira ; jeseni zapirajo kopališča
// delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike ; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
8. publ. preprečevati , onemogočati : sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe
9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
// publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje
10. povzročati neobičajno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo ; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati ; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen ; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati ; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati

zapírica -e ž ( ȋ )
knjiž. priprava za zapiranje oken, vrat: zapirica za okno

zapírnica -e ž ( ȋ )
1. knjiž. priprava iz dveh nerazstavljivo povezanih ploščic, pritrjenih vsaka na svoj del, ki omogoča zapiranje, odpiranje; šarnir : povezati plošče z zapirnicami
2. nar. severozahodno preprosta vrata, zapora: odriniti zapirnico in stopiti v stajo

zapís -a m ( ȋ )
1. kar je zapisano: prebrati zapis ; razbrati iz zapisa ; najstarejši ohranjeni zapisi ; to so prvi zapisi pesmi v slovenščini / cerkveni zapisi ; pravni, uradni zapis / zapisi na robu opombe, pripisi / kataložni zapis ki strnjeno predstavlja podatke o publikaciji v skladu s pravili za katalogizacijo
// kar je prikazano s sistemom grafičnih znakov: priložiti izvidu zapis srčnega utripa ; zapis potresnih sunkov / črkovni, notni, stenografski zapis / grafični zapis
// navadno s prilastkom posnetek : zapis na magnetofonskem traku / filmski, fotografski, slikovni zapis ; zvočni zapis
2. besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti: napisati, sestaviti zapis o srečanju s pisateljem ; objaviti zapis o poplavah v časopisu / dnevniški, priložnostni, spominski zapis ; publicistični, satirični zapis
// navadno s prilastkom krajša oddaja, ki ne prikazuje česa v celoti: posneti radijski, televizijski zapis o dogodku
3. glagolnik od zapisati: omogočiti natančen zapis pogovora ; zapis črke, števila s svinčnikom ; zapis dogodkov, misli, vtisov ; zmotiti se pri zapisu po nareku / zapis prizora s kamero posnetek / naprave za zapis potresnih sunkov
sestaviti zapis imen seznam, spisek
jezikosl. zapis govora, intonacije ; mat. desetiški zapis sistematična razstavitev števila na vsoto produktov števil od nič do devet in potenc števila deset ; rač. zapis shranitev podatkov, informacij na ustrezno sredstvo, medij

zapisánje -a s ( ȃ )
knjiž. zapis : pokazati komu svoje zapisanje / zapisanje česa v kamen

zapísati in zapisáti -píšem dov. , zapíšite ( í á í )
1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo ; zapisati izjavo, misli koga ; zapisati podatke v beležnico ; vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki / zdravnik mu je zapisal dieto predpisal ; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal ; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti ; zapisati podatke na DVD
// napisati : zapiši veliki B ; zapisati število z besedo, s številko ; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige
// prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek ; z aparatom zapisati utripanje srca
2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal ; zapisati voznika
3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / zapisati komu kot v hiši v kmečkem okolju izgovoriti ; premoženje je zapisal nanjo prepisal / v oporoki mu je zapisal posestvo
4. star. vpisati , včlaniti : zapisati koga k planincem ; zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant ; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti
5. knjiž. vstaviti , vnesti : zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili
6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa ; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil ; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv ; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni ; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni ; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo ; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
jezikosl. zapisati prislov narazen, skupaj ; šah. zapisati potezo ; šol. zapisati učenca v dnevnik

zapisávati -am nedov. ( ȃ )
star. zapisovati : zapisavati dogodke v dnevnik / zapisavati zdravila predpisovati

zapísek -ska m ( ȋ )
1. nav. mn. besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti: brati pisateljeve zapiske ; v zapiskih opisati kaj ; zapiski iz vojnih let / dnevniški, popotni, spominski zapiski
2. zapis : zapisek izjav prič ; doba prvih zapiskov / zapisek na robu opomba, pripis ; govoriti brez zapiskov pisne priprave / rokopisni, stenografski zapisek
3. mn. sproti nastali zapis posredovane učne snovi: učiti se po zapiskih ; imeti urejene zapiske / na predavanjih si delati zapiske
sestaviti zapisek z imeni prisotnih spisek, seznam
šol. anekdotski zapisek sprotno učiteljevo zapisovanje opažanj o vedênju posameznega učenca ; zapiski o uspehih učencev pisno izraženo učiteljevo mnenje o napredovanju in uspehih učencev

zapísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zapis: zapisna oblika / zapisna knjižica knjižica z zapiski

zapískati -am dov. , tudi zapiskála ( í )
1. zaigrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: pastir je zapiskal lepo melodijo / zapiskati na rog, v rog zatrobiti / zapiskati na piščalko
// dati zvočni signal s piščalko: policist je dvakrat zapiskal / preh. sodnik je zapiskal konec igre
2. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročiti visok, oster glas, visoke, ostre glasove: zapiskati na prste ; zapiskati v cevko / burja je zapiskala ; zapiskal je močen severni veter
3. dati visok, oster glas, visoke, ostre glasove: lokomotiva, parnik zapiska ; sirena zapiska ; brezoseb.: v prsih mu je zapiskalo ; po zraku je zabobnelo in zapiskalo
// oglasiti se s takimi glasovi: gams zapiska / zapiskati jerebom jih poklicati na tak način
// ekspr. reči z visokim, ostrim glasom: od jeze je kar zapiskala / glas mu je zapiskal je postal neprijetno visok, oster
lov. zapiskati jereba povzročiti, da se jereb zaradi napačnega vabljenja ne odzove na klic

zapisljív -a -o prid. ( ī í )
1. na katerega se lahko zapišejo digitalni podatki: zapisljiv CD, nosilec ; enkrat, ponovno zapisljiv medij ; zapisljiva plošča DVD
2. ki se da zapisati: to ime je lahko izgovorljivo in zapisljivo

zapísnica -e ž ( ȋ )
knjiž. beležnica : vzeti zapisnico iz žepa ; zapisati si kaj v zapisnico

zapísničarka -e ž ( ȋ )
zapisnikarica : izvoliti delovno predsedstvo in zapisničarko

zapísnik -a m ( ȋ )
1. sprotni uradni zapis o poteku kakega uradnega dogodka, sestanka: narediti, sestaviti zapisnik o čem ; pisati zapisnik na sestanku ; podpisati zapisnik ; prebrati zapisnik ; vnesti, zapisati kaj v zapisnik ; zapisnik seje ; zapisnik o volitvah ; overovatelj zapisnika / pritožiti se na zapisnik ; izjave očividcev so prišle v zapisnik / dobesedni zapisnik ki vsebuje dobesedne izjave udeležencev v (uradnem) postopku ; cenilni zapisnik o opravljeni cenitvi ; magnetofonski zapisnik ki je posnet na magnetofonski trak ; simultani zapisnik ki se sestavlja, piše sproti
med. obdukcijski zapisnik ; pravn. zapisnik o obravnavi, razpravi ; šol. zapisnik o zaključnem izpitu
// list, listi s takim zapisom: dati zapisnik komu v roke ; vzeti zapisnik iz mape
2. zastar. seznam , spisek : sestaviti zapisnik dedičev, učencev
3. zastar. beležnica : vzeti zapisnik iz žepa ; zapisati ime v zapisnik

zapísnikar -ja m ( ȋ )
kdor piše zapisnik: določiti koga za zapisnikarja

zapísnikarica -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše zapisnik: na sestanku je bila zapisnikarica

zapísniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zapisnik: zapisniška oblika / zapisniške opombe

zapisoválec -lca [ zapisovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj zapisuje: zapisovalec pogovora ; napake zapisovalcev / zapisovalec ljudskih pesmi

zapisoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se uporablja za zapisovanje: zapisovalna naprava

zapisoválka -e [ zapisovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj zapisuje: zapisovalka besedila ; zapisovalka poslanskih razprav / zapisovalka ljudskega izročila

zapisoválnik -a m ( ȃ )
1. teh. naprava za zapisovanje spremenljivih (fizikalnih) količin: zapisovalnik jakosti zvoka ; zapisovalnik potresnih sunkov
2. naprava za lasersko zapisovanje podatkov na zgoščenko, devede: vgrajeni, zunanji zapisovalnik ; izdelovalci zapisovalnikov

zapisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zapisovati: zapisovanje dogodkov ; zapisovanje misli, podatkov / zapisovanje ljudskih pesmi / zapisovanje filmskega prizora prenašanje na filmski trak ; zapisovanje zvoka na magnetofonski trak snemanje / zapisovanje imen z veliko začetnico pisanje / naprava za zapisovanje zračnega pritiska / zapisovanje v šolo vpisovanje
elektr. magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik ; etn. iti k zapisovanju nekdaj iti sklenit ženitno pogodbo ; jezikosl. zapisovanje intonacij

zapisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s pisanjem dajati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: zapisovati neznane besede, imena krajev ; zapisovati opombe v zvezek ; natančno, sproti si je zapisoval njihove želje / zapisovati ljudske pesmi zbirati v pisni obliki / zdravnik zapisuje zdravila predpisuje / zapisovati glasbo na magnetofonski trak snemati
// pisati : besede zapisujte z velikimi črkami ; zapisovati pomožne račune na desno stran table
jezikosl. zapisovati govor kakega kraja
2. delati, da se digitalni podatki shranijo na nosilcu podatkov: zapisovati podatke na DVD ; dostopi do strežnika se zapisujejo v dnevniško datoteko
3. prikazovati s črtami, pikami: naprava zapisuje potresne sunke na papirnat trak
4. star. vpisovati , včlanjevati : zapisovati otroke med planince, v šolo
knjiž. naše slikarstvo zapisuje vidne uspehe ima, dosega ; knjiž. zapisovati stroške knjižiti

zapítek -tka m ( ȋ )
znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za pijačo: plačati, poravnati zapitek / imeti dovolj denarja za zapitek

zapíti -píjem dov. ( í )
s pitjem alkoholne pijače zapraviti: zapil je ves denar, vse premoženje ; nekaj dni dela, potem pa vse zapije / ekspr.: pamet zapiti ; zdravje zapiti s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti
// ekspr. s pogostitvijo s pijačo proslaviti: zapiti izpit ; zapiti rojstvo otroka

zapítki in zápitki -ov m mn. ( ȋ; ȃ )
nar. prekmursko pojedina po zaroki: prirediti zapitke

zapítost -i ž ( ȋ )
stanje zapitega človeka: izgubiti službo zaradi zapitosti

zapívkati -am dov. ( ȋ )
oglasiti se z glasom piv: ptica zapivka ; v gozdu je zapivkal srnjak

zaplahutáti -ám in zaplahútati -am dov. ( á ȃ; ū )
1. večkrat hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoši so zaplahutale / ptica zaplahuta in odleti ; brezoseb. med drevjem je zaplahutalo / zaplahutati s krili, perutmi / ekspr. iz žepa je potegnil robec in zaplahutal z njim pomahal ; pren. srce mu je zaplahutalo v prsih ; strah je zaplahutal v njegovih očeh
// plahutaje zleteti: vrani so zaplahutali čez polje ; po zraku so zaplahutali netopirji / ekspr. zaplahutala je čez cesto mimo njega
2. zaplapolati , zavihrati : jadra so zaplahutala v vetru

zaplájati -am nedov. ( á )
1. z oplojevanjem povzročati nastanek novih, navadno živalskih osebkov: zaplajati potomce z dobrimi lastnostmi / nizko zaplajati otroke spočenjati
2. delati, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaplajati rise v kočevskih gozdovih

zaplákati -am in -pláčem dov. ( ā )
knjiž. zajokati : komaj se je zadržala, da ni zaplakala ; krčevito zaplakati / zaplakati za izgubljeno srečo začeti žalovati, tožiti

zaplamenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. zagoreti s plamenom: ogenj zaplameni / kres je zaplamenel / plamen zaplameni ; pren. ogenj upora zaplameni
2. ekspr. zasvetiti , zasijati : luč, žarnica zaplameni ; sonce zaplameni / nebo je zaplamenelo v večerni zarji zažarelo ; vrh gore zaplameni v soncu / pesn. oči so mu zaplamenele
3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: med njima je zaplamenela ljubezen ; strast, želja zaplameni v njem / svetovna vojna je zaplamenela
knjiž., ekspr. obraz mu je zaplamenel od sramu zardel je

zaplamtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. zagoreti s plamenom: ogenj zaplamti
2. ekspr. zažareti : nebo zaplamti / pesn. njene temne oči so zaplamtele
3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: življenjska sila v njej je znova zaplamtela ; med njima je zaplamtelo sovraštvo
ekspr. ko jo je zagledal, je ves zaplamtel se zelo čustveno vznemiril

zaplanírati -am dov. ( ȋ )
publ. z neustreznim planiranjem spraviti v težek položaj: zaplanirati gospodarstvo

zaplánkanost -i ž ( ȃ )
pog., slabš. nerazgledanost , omejenost : očitati komu zaplankanost ; duhovna, provincialna zaplankanost

zaplánkati -am dov. ( ȃ )
pog. ograditi s plotom: zaplankati pašnik ; pren. zaplankati koga v ozek duhovni krog

zaplapoláti -ám dov. ( á ȃ )
1. viseč se valujoče večkrat premakniti zaradi premikanja zraka: ob vsakem sunku vetra so zastave zaplapolale / popustili so vezi, da so jadra zaplapolala v vetru začela plapolati
// plapolajoč se pojaviti: na hišah so zaplapolale zastave
2. zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj v peči zaplapola / plameni so zaplapolali
3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu je zaplapolal strah ; upanje je zaplapolalo v njem
ekspr. petelin zaplapola s perutmi zamahne ; ekspr. srce mu je zaplapolalo začelo močno biti

zaplašíti in zaplášiti -im, in zaplašíti -ím dov. , zaplášil ( ī á ā; ī í )
knjiž. preplašiti , prestrašiti : zaplašiti koga z grožnjami, vpitjem / nič ga ni zaplašilo

zapláta in záplata -e ž ( ȃ; á )
1. manjši kos blaga, usnja za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: pribiti zaplato na preluknjan podplat ; prišiti usnjeno zaplato na rokav / ekspr. obleka z zaplato na zaplato zelo zakrpana obleka
2. ekspr., navadno s prilastkom kar je podobno zaplati: na njivi se kažejo rjave zaplate ; po hribih so ležale zaplate snega ; zaplate trave med skalami
3. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: skozi drevje so videli zaplato neba / kupil si je hišo in zaplato njive

zapláti -póljem dov. , zapôlji zapoljíte; zaplál in zaplàl ( á ọ́ )
1. napeti se in upasti: nosnice so mu zaplale od jeze / knjiž. prsi so ji zaplale
// knjiž. zavalovati : morski valovi so zaplali / kri zapolje po žilah, v žilah začne teči, krožiti
2. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom začeti se širiti, prihajati: svež zrak je zaplal v sobo / veseli glasovi so zaplali po dvorani
3. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem je zaplala velika moč ; sovraštvo, upanje je zaplalo v njihovih srcih ; strah je zaplal v njenih očeh
knjiž., ekspr. kri mu je zaplala v glavo, lica zardel je ; knjiž., ekspr. srce mu je zaplalo, ko jo je zagledal začelo močno biti ; knjiž., ekspr. v dolini je zaplalo novo življenje je postalo zelo živahno, razgibano

zaplávati -am dov. ( ȃ )
1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju
// plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu ; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo
// plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla
2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel ; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal ; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali
3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru ; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo
5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor ; zaplavati v reševanje problema
6. pog. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti ; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je ; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne ; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril ; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile ; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil ; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje

zapláviti -im tudi zaplavíti -ím dov. , zaplávil ( ā ȃ; ī í )
1. prekriti, zasuti z naplavljenim materialom: reka je zaplavila strugo ; naliv je zaplavil dolino z blatom
2. mont. napolniti, zaliti z materialom, pomešanim z vodo: zaplaviti odkop

zaplávljati -am nedov. ( á )
prekrivati, zasipati z naplavljenim materialom: reka zaplavlja svoje ustje

zapláziti -im dov. ( ȃ )
navadno v zvezi s plaz ob zdrsu, zdrsih prekriti, zasuti z materialom: plaz je zaplazil cesto, pot

zaplazíti se in zapláziti se -im se, in zapláziti se -im se dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
plazeč se premakniti: pes je zalajal in se zaplazil v pesjak

zapléčevati -ujem in zaplečeváti -újem nedov. ( ẹ́; á ȗ )
1. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so šli na svatbo zaplečevat
2. pog. prisostvovati igri s kartami, šahovski igri, posegajoč vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: zaplečevati pri šahu

zapléčje -a s ( ẹ̑ )
1. del živali ob plečih, za pleči: krava s širokim zaplečjem
2. knjiž. ozadje : občinstvo je bilo v zaplečju

zapléčnik -a m ( ẹ̑ )
1. etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: na svatbo so prišli tudi zaplečniki
2. pog. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri, posegajoč vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: za tekmovalci so stali zaplečniki in se vmešavali v igro

zaplémba -e ž ( ẹ̑ )
1. odvzem premoženja ali dela premoženja kot del kazni: zaplemba posestva, zemljišča ; zaplemba vsega premoženja
// uradni odvzem česa sploh: zaplemba mamil tihotapcem ; zaplemba pridelka
2. odvzem pravice do razpečevanja določenih tiskanih stvari: zaplemba knjige, revije

zaplenítev -tve ž ( ȋ )
zaplemba : obsodili so ga na večletni zapor in zaplenitev premoženja

zapleníti in zapléniti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot del kazni: zapleniti komu hišo, zemljišče ; zaplenili so jim vse nepremičnine, premoženje
// uradno odvzeti kaj sploh: borci so zaplenili sovražniku orožje, živila ; na meji so cariniki zaplenili večjo količino mamil / gusarji so zaplenili trgovsko ladjo uplenili
2. odvzeti pravico do razpečevanja določenih tiskanih stvari: zapleniti vse izvode časopisa, knjige / cenzura je zaplenila članek

zaplenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. odvzemati premoženje ali del premoženja kot del kazni: zaplenjevati premoženje sodelavcem okupatorja
// uradno odvzemati kaj sploh: zaplenjevati hrano, orožje
2. odvzemati pravico do razpečevanja določenih tiskanih stvari: zaplenjevati časopise, knjige

zaplésati in zaplesáti -pléšem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali ; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal
// plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese ; za vajo jim je zaplesal več figur
// krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim
2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat
// ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave ; metulj je zaplesal nad travnikom
3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh ; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli
4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale ; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je
5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino
6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala
ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru ; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je ; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela ; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil ; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati

zaplesnéti -ím dov. , zaplêsni in zaplésni ( ẹ́ í )
prekriti se s plesnijo: sir zaplesni

zaplésniti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zaplesneti : sir se je zaplesnil

zaplêsti -plêtem dov. , zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla ( é )
1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare ; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
// narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico
2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke ; zaplesti nogo v žico
ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj
3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo ; veter je zapletel vrvi
4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel ; po nepotrebnem zaplesti zadevo ; zaplesti komu življenje
// narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko ; zaplesti odgovor
// narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel
5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno ; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto ; zaplesti se v škandal
// narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro ; zaplesti koga v pogovor ; zaplesti se v prepir
6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu ; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje

zaplèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od zaplesti: zaplet vrvi / napovedati nevaren zaplet položaja
2. dogodek, dejstvo, ki zavira, otežuje normalen potek česa: vkrcati se brez zapletov ; pri pogajanju je prihajalo do zapletov ; zapleti ob prehodu meje
// navadno s prilastkom zapletena, težko razrešljiva zadeva: zavrnitev obiska je povzročila diplomatski zaplet ; gospodarski, politični zapleti v državi ; prizadevati si za mirno razrešitev vojaškega zapleta / ekspr. tak odgovor je povzročil nove zaplete neprijetnosti, težave
3. lit. začetni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno začenja: zaplet igre ; zaplet zgodbe ; zaplet v drami
4. med. obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni; komplikacija : po operaciji so nastali zapleti

zaplétanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zapletati: zapletanje traku / zapletanje uganke / zapletanje nasprotij

zaplétati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo ; še tako preproste stvari zapleta
// delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta
4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo ; zapletati se v zaroto
// delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti ; zapletati se v težave
// z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro ; zapletati koga v pogovor ; zapletati se v razpravo
5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
zapletati steklenico opletati ; zapletati venec v lase vpletati

zaplétek -tka m ( ẹ̑ )
star. zaplet : opazovati zapletek položaja / vse je šlo brez zapletkov / duševni zapletki / dramski zapletek

zapletênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zapletenega: upoštevati zapletenost položaja, problema, vprašanja ; zapletenost spora / zapletenost delovanja računalnika ; zapletenost zgradbe organizma ; zapletenost življenja

zapletljáj -a m ( ȃ )
dogodek, dejstvo, ki zavira, otežuje normalen potek česa: pri prestopu meje so nastali, nastopili zapletljaji ; praznovanje je minilo brez zapletljajev ; njegovo življenje je polno zapletljajev
// navadno s prilastkom zapletena, težko razrešljiva zadeva; zaplet : ta dogodek je povzročil nove zapletljaje ; razrešiti diplomatski, politični, vojni zapletljaj

zaplevéliti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s plevelom: s slabim obdelovanjem je njivo zaplevelil / mak je zaplevelil žito začel rasti med žitom

zaplevéljenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost zapleveljenega: zapleveljenost njive

zaplézati -am dov. ( ẹ̑ )
začeti plezati: zaplezati na drevo / pogumno zaplezati v strmino

zaplíniti -im dov. ( í ȋ )
s plinom razkužiti: zapliniti bolniško sobo ; zapliniti garjavo žival
njegovo družino so v taborišču zaplinili usmrtili s plinom

zaplinjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaplinjevati: uničevanje mrčesa z zaplinjevanjem prostorov

zaplinjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
s plinom razkuževati: zaplinjevati prostore / zaplinjevati mrčes uničevati ga s plinom

zaplívkati -am dov. ( ȋ )
na rahlo zapljuskati: voda v umivalniku zaplivka / z dlanjo zaplivkati po vodi
// na rahlo zavalovati: jezero je zaplivkalo

zapljúnek -nka m ( ȗ )
knjiž. ličinka mesarske muhe: zapljunki v mesu

zapljúnkarica -e ž ( ȗ )
knjiž. velika muha, ki leže jajčeca v meso; mesarska muha : roji zapljunkaric / muha zapljunkarica

zapljúskati -am dov. ( ȗ )
1. večkrat se v sunkih premakniti, navadno neenakomerno: voda v škafu je zaradi tresljaja zapljuskala
// nav. ekspr. dati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je zapljuskalo vino
// z udarjanjem po tekočini povzročiti kratke, tleskajoče glasove: dežne kaplje so zapljuskale po vodni gladini ; v temi so zapljuskala vesla
2. večkrat slišno, navadno neenakomerno udariti, zadeti ob kaj: val zapljuska ob breg
// večkrat se v sunkih razliti: valovi so zapljuskali čez rob čolna ; pren. novi kulturni tokovi so zapljuskali po deželi
ekspr. godba je zapljuskala iz dvorane se je zaslišala

zapljúsniti -em dov. ( ú ȗ ) knjiž.
1. pljusniti : veselo je zapljusnila po vodi / voda je zapljusnila na vse strani
2. preplaviti : valovi so zapljusnili obalo / nov naselitveni val je zapljusnil otok

zapljúvati -am in -pljújem in zapljuváti -pljúvam in -pljújem dov. , zapljuvál in zapljúval ( ú; á ú )
1. večkrat pljuniti: zapljuval je po tleh
2. star. opljuvati , popljuvati : iz sovraštva ga je zapljuval

zaplòd -óda m ( ȍ ọ́ )
knjiž. zaploditev : zaplod številnih potomcev
zastar. ohraniti človeški zaplod človeštvo

zaplódek -dka m ( ọ̑ )
kar nastane z oploditvijo: vzeti živali zaplodek iz telesa
// ekspr. zametek , zasnova : to so prvi zaplodki sodstva
nizko fant je njegov zaplodek otrok

zaplodítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaploditi: zaploditev zdravih potomcev / zaploditev mrčesa v mlaki

zaplodíti -ím dov. , zaplódil ( ī í )
1. z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka: izbrani samec je zaplodil številne potomce / nizko zaploditi otroka spočeti
// zastar. oploditi : bik je zaplodil kravo
2. narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaploditi ovce na otoku

zaplojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zaplajati : zaplojevati rake v potoku

zaplombírati -am dov. ( ȋ )
1. zapolniti poškodovano mesto v zobu s plombo: zaplombirati zob
2. dati plombo, plombe na kaj: zaplombirati varovalko ; carinik je zaplombiral zaboj

zaplôskati -am dov. ( ȏ )
večkrat udariti z dlanjo ob dlan: snela je rokavice in zaploskala / zaploskati z rokami
// z udarjanjem dlani ob dlan izraziti navdušenje, odobravanje: občinstvo je navdušeno zaploskalo / zaploskati govorniku

zaplóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
1. ki raste za plotom: koprive in druge zaplotne rastline
// ekspr. nepomemben , navaden : od zaplotnega učitelja se je prebil do uglednega profesorja
2. ekspr. skriven , zahrbten : zaplotno ravnanje

zaplótnik -a m ( ọ̑ )
ekspr. kdor skrivno deluje, zlasti s slabim namenom: ne poslušajte tega strahopetnega zaplotnika

zaplótniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zaplotnike ali zaplotništvo: zaplotniške ideje, misli / maščevati se na zaplotniški način / zbirati se z zaplotniškimi nameni zahrbtnimi

zaplótništvo -a s ( ọ̑ )
ekspr. skrivno delovanje, zlasti s slabim namenom: očitati komu zaplotništvo ; politično zaplotništvo / v njegovem ravnanju ni bilo čutiti zaplotništva zahrbtnosti

zaplúnkati 1 -am dov. ( ȗ )
nav. ekspr. večkrat dati kratek, zamolkel glas ob premikanju tekočine: voda v čebru je zaplunkala / pri vsakem koraku so razmajane stopnice zaplunkale

zaplúnkati 2 -am dov. ( ȗ )
knjiž. zaigrati na plunko: pevec je za spremljavo zaplunkal

zaplúti -plôvem in -plújem dov. , tudi zaplovíte ( ú ó, ú )
1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
// ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela / ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem
2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile

zaplúžiti -im dov. ( ú ȗ )
1. nar. začeti naravnavati plug pri oranju: pognal je konja in zaplužil
2. šport. narediti plug: na koncu strmine je zaplužil

zapnênje -a s ( é )
poapnenje : zapnenje žil

zapnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. poapneti : žile zapnijo

započásniti -im in započasníti -ím dov. , započásnil ( ā; ī í )
knjiž. upočasniti : započasniti hojo

započétek -tka m ( ẹ̑ )
star. začetek : započetek novega gibanja

započéti -čnèm dov. , započél; nam. započét in započèt ( ẹ́ ȅ ) star.
1. začeti : započeti boj za svobodo ; započeti pogovor / kar započne, tudi konča / započeti igro z glasbo
2. nedov. delati : započeti neumnosti

započétje -a s ( ẹ̑ )
star. delo : spremljati koga pri njegovem započetju

započétnik -a m ( ẹ̑ )
star. začetnik : započetnik gibanja ; započetnik novih idej

zapodíti -ím dov. , zapódil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše ; v jezi je zapodil sina od doma ; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico
b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik
c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit
2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg
3. pog. vreči , zagnati : zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti / nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil
ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi ; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo ; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti

zapóga -e ž ( ọ̑ )
kar nastane z zapognjenjem: narediti na pločevini zapogo ; ozka zapoga

zapogíbati -am in -ljem nedov. ( ī )
1. dajati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogibati rob blaga
2. delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogibati : zapogibati veje

zapogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. ( ī ọ́, ó )
1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe ; dvakrat zapogniti rob ; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino
2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti : zapogniti poganjek rastline ; polkrožno zapogniti

zapógnjenec tudi zapôgnjenec -nca m ( ọ́; ó )
pecivo, ki se oblikuje z zapognjenjem enega dela čez drugega: zapognjenci z orehovim nadevom

zapógnjenje tudi zapôgnjenje -a s ( ọ́; ó )
glagolnik od zapogniti: zapognjenje tkanine

zapojíti -ím dov. , zapójil ( ī í )
nar. opijaniti : polnil [je] kozarce in ponujal z njimi ljudi, vsiljeval, in bilo je, kakor da jih hoče vse zapojiti (M. Kranjec)

zapókati -am dov. ( ọ́ ọ̑ )
1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi ; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk
// povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem
2. začeti streljati: lovci so zapokali ; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo

zapokljáti -ám dov. ( á ȃ )
na rahlo zapokati: deščica v parketu je zapokljala

zapolníti in zapôlniti -im [ zapou̯niti ] dov. ( ī ó )
1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto ; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke ; plaz je zapolnil kotanjo napolnil / s svojo postavo je zapolnil okvir vrat ; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov ; zapolniti vrzeli v znanju
// narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami ; zapolniti stran z ilustracijo
2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami ; zapolniti premor z zabavnimi prizori
jezikosl. zapolniti zev z j odpraviti jo

zapolnjevánje -a [ zapou̯njevanje ] s ( ȃ )
glagolnik od zapolnjevati: zapolnjevanje rež z malto ; sredstvo za zapolnjevanje / zapolnjevanje notranje praznote

zapolnjeváti -újem [ zapou̯njevati ] nedov. ( á ȗ )
s kako snovjo delati, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolnjevati jamice, reže ; pren. pogovori so ji zapolnjevali čustveno praznino ; zapolnjevati vrzeli v raziskovanju preteklosti
// delati, da so prazni deli kake površine polni: zapolnjevati strani z ilustracijami
publ. množični prizori zapolnjujejo prizorišče popolnoma napolnjujejo ; publ. ustvarjalno zapolnjevati čas preživljati

zapolzéti -ím [ zapou̯zeti ] dov. ( ẹ́ í )
knjiž. spolzeti : solza mu je zapolzela po obrazu

zapomagánje -a s ( ȃ )
star. klicanje na pomoč: slišalo se je zapomaganje

zapomínjanje -a s ( ȋ )
glagolnik od zapominjati si: zapominjanje učne snovi

zapomínjati si -am si nedov. ( í )
delati, dosegati, da se kaj aktivno ohranja v zavesti: sproti si je zapominjal, kar je slišal

zapomljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zapomniti: lahko zapomljiva pravila

zapomnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zapomniti si: zapomnitev števila ; odvisnost znanja od zapomnitve

zapómniti si -im si dov. ( ọ̑ )
1. narediti, doseči, da se kaj aktivno ohrani v zavesti: zapomniti si imena predstavljenih gostov ; dobro, natančno, slabo si kaj zapomniti / takega sem si zapomnil / star. zapomnite te prizore
2. naučiti se, navaditi se: zapomnite si te gibe
3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: zapomni si, če bo nesreča, boš ti kriv ; zapomni si, da tu jaz ukazujem
// opozarja na trditev: zapomni si: posestva ne prodam ; tukaj ni prehoda, zapomnite si ; dobro si zapomnite, mene ne bo
računalnik si informacijo zapomni jo shrani

zapómnjenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od zapomniti si: zapomnjenje imena, ljudi

zapomnjeváti si -újem si nedov. ( á ȗ )
zapominjati si: zapomnjevati si imena

zapóna -e ž ( ọ̑ )
1. priprava za zapenjanje: zapeti zapono ; medeninasta zapona pri knjigi ; zapona pri pasu, stremenih / knjiž. varnostna zapona del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka
2. zaponka : zapona na ovratniku ; pas s srebrno zapono

zapónec -nca m ( ọ̑ )
zastar. zapona : odpeti zaponec na jermenu

zapónka -e ž ( ọ̑ )
priprava za zapenjanje, navadno oblačil: odpeti zaponko ; zapeti si bluzo z zaponko ; bronasta, zlata zaponka ; čevlji na zaponko ; pas z zaponko / lasna, naprsna, varnostna zaponka

zapopádati -am nedov. ( ā ȃ )
star. razumevati , dojemati : učenci slabo zapopadajo učiteljevo razlago

zapopádek -dka m ( ȃ )
1. zastar. razumevanje , dojemanje : ceni izurjenost in nagel zapopadek
2. zastar. vsebina : povedati zapopadek igre ; spisi poučnega zapopadka / kratek zapopadek nauka povzetek
3. knjiž. skupek , vsota : človek mu je zapopadek vseh nasprotij

zapopásti -pádem dov. ( á ā )
star. razumeti , dojeti : bil je bister, vse je hitro zapopadel ; bral je in bral, pa ni mogel zapopasti, kaj piše / novi jezik je hitro zapopadel ga razumel, se ga naučil

zapòr -ôra m ( ȍ ó )
1. prisilno bivanje v kakem zaprtem prostoru navadno za kazen: kaznovati razgrajače z zaporom ; zapor v samici mu je zrahljal zdravje
// pravn. kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati v zavodu za prestajanje kazni: za ta prestopek je zagrožen zapor ; obsoditi koga na več let zapora / preiskovalni zapor do 1968 omejitev obdolženčeve svobode med preiskavo do pravnomočnosti sodbe ; strogi zapor do 1977 prostostna kazen za hujša kazniva dejanja
2. prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost: izpustiti koga iz zapora ; pobegniti iz zapora ; odpeljati, odvesti v zapor ; sezidati nove zapore / sodni zapori nekdaj za priprte osumljence, obtožence
3. glagolnik od zapreti: nepričakovan zapor nekdanjih sodelavcev
ekspr. vreči, vtakniti koga v zapor zapreti ga ; pog., ekspr. sedeti v zaporu biti zaprt ; hišni zapor omejitev gibanja le na hišo, v kateri živi ; ekspr. kaznovati otroka s hišnim zaporom s prepovedjo zapuščanja domače hiše za določen čas

zapóra -e ž ( ọ̑ )
1. kar onemogoča prehod: obiti zaporo ; zapora iz kamenja ; zapora na cesti / dvigniti zaporo po odhodu vlaka zapornico / brigada je prebila zaporo
2. knjiž. zapiralo : odpreti zaporo aktovke ; steklenice z različnimi zaporami
3. preprečitev stikov ene države z drugimi; blokada : uvesti zaporo ; gospodarska zapora
// publ. prepoved, omejitev trgovanja s čim: zapora nafte / žito je pod zaporo
4. glagolnik od zapreti: zapora vodnega dotoka / zapora meje / zapora šol / zapora ceste / posledice zapore prometa
5. jezikosl. popolno približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih soglasnikov: tvoriti soglasnike z zaporo ; zapora in pripora
// stik, ki nastane s takim približevanjem: delati zaporo z ustnicami / mehkonebna zapora ; središčna zapora ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako, da ob straneh uhaja zračni tok
ekon. trgovinska zapora prepoved ali omejitev trgovine s kako državo ; med. zapora kar dela kak cevast organ neprehoden ; med., vet. zdravstvena zapora osamitev, prepoved prostega gibanja za preprečitev širjenja bolezni ; voj. zapora ovira ali sistem ovir, ki preprečujejo sovražniku vdor ; zgod. celinska zapora Napoleonova preprečitev angleških trgovskih stikov z evropsko celino

zapóred prisl. ( ọ̑ )
1. izraža razvrstitev, pri kateri si elementi sledijo v prostoru, času: postavili so se zapored / napisati števila zapored zaporedoma / ženske so zapored grabile in obračale
2. izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo: kupil je zapored hišo in avtomobil ; gostje so zapored odhajali
3. izraža, da si časovne enote, ponovitve neposredno sledijo: deževalo je pet dni zapored ; trikrat zapored lahko ugibaš
ekspr. pisci besedil so, kakor vidite, zapored pomembna imena vsi ; ekspr. vsi zapored so čestitali tekmovalki za sijajno zmago prav vsi

zaporéden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki leži, se nahaja za drugim: postaviti še en, zaporeden obrambni nasip / zaporedne vrste vagonov / ekspr. gore se bočijo v zaporednih valovih / zaporedna postavitev, razvrstitev česa
2. ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: v lestvi manjkata dva zaporedna klina / dežural je dva zaporedna dneva / zaporedni prizori ; zaporedni sunki / označiti z zaporedno številko številko, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki prejšnje enote
elektr. zaporedna vezava vezava, pri kateri skozi več priprav teče isti tok ; zaporedno navitje navitje, ki je vezano zaporedno ; lit. zaporedna rima rima, pri kateri se ujemata dva ali več zaporednih verzov

zaporédje -a s ( ẹ̑ )
1. kar je določeno s sledenjem stvari v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: spremeniti zaporedje signalov ; dogovoriti se za zaporedje ukrepov ; stalno zaporedje korakov pri plesu / platane in kostanji so posajeni v različnem zaporedju ; zaporedje črk v abecedi / letala so menjala zaporedje ; stopati v dvorano v določenem zaporedju
jezikosl. zaporedje stavkov ; lit. zaporedje rim
2. več sledečih si pojavov, stvari: film je urejeno zaporedje slik ; gledati na življenje kot na pisano zaporedje dogodkov ; sklenjeno zaporedje odkritij v biologiji / ekspr. rdeče zaporedje streh ob cesti
// mat. množica elementov, oštevilčenih z naravnimi števili: člen zaporedja / razvrstiti v zaporedje / aritmetično, geometrično zaporedje

zaporédnost -i ž ( ẹ̄ )
1. značilnost zaporednega: zaporednost streh / zaporednost in istočasnost dogodkov
2. zaporedje : razvrstitev kritik po časovni zaporednosti ; poznavanje zaporednosti geoloških dob / upoštevati zaporednost prosilcev vrstni red

zaporédom prisl. ( ẹ̄ )
star. zaporedoma , zapovrstjo : dvakrat zaporedom ga je zaman iskal ; več let zaporedom nas je vabila na svoj dom

zaporédoma prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža razvrstitev, pri kateri si stvari v prostoru, času sledijo: konji so dirjali zaporedoma ; po klancu so zaporedoma stale stojnice / bil je zaporedoma kmet, trgovec, slikar
2. izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo: kadili so zaporedoma eno samo pipo ; najprej je odložil žlico gospodar, za njim so jo zaporedoma tudi drugi / brati zaporedoma izvirnik in prevod
3. izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo: lepo so odpeli več pesmi zaporedoma ; že dve noči zaporedoma ni spal ; nekaj mesecev zaporedoma je bila brez dohodkov ; trikrat zaporedoma ne more biti izvoljen za to funkcijo / zaporedoma so prišle slabe letine sledile so si

zapóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
1. nanašajoč se na zapor: zaporni paznik / zaporni razlog ; zaporno povelje / zaporna kazen kazen odvzema prostosti, zapor
2. ki kaj zapira: zaporni drogovi ; pregrade in druge zaporne naprave
avt. zaporna igla igla, ki uravnava dotok goriva v uplinjač ; grad. zaporni sloj sloj na vozišču, ki preprečuje pronicanje vode ; teh. zaporni ventil
// voj. namenjen preprečevanju prodora: prebiti zaporni obroč ; zaporna zaseda / zaporni pas ; zaporno območje / zaporni baloni baloni za oviro nizko napadajočim letalom ; zaporni ogenj ogenj, s katerim se pri obrambi prepreči napad, prodor nasprotnikovih enot, pri napadu pa zavaruje krila, boke vojaških enot

zapórica -e ž ( ọ̑ )
knjiž. priprava za zapiranje oken, vrat: namestiti zaporico

zapórka -e ž ( ọ̑ )
okrogla priprava za zapiranje steklenic, plastenk: kovinska, plastična zaporka ; navojna zaporka ; zamaški in zaporke / zaporka za steklenice ; plastenka, steklenica z zaporko

zapórnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati zapornice ; iskati stike z zapornicami
// pravn. ženska, ki prestaja kazen odvzema prostosti: enotne obleke zapornic
2. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa: odpreti, zapreti zapornice ; postaviti zapornice ; zapornica pri jezu / vodna zapornica
// premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zapornico na cesti ; zapornica na mejnem prehodu / železniške zapornice naprava v obliki dveh drogov, ki ob križanju ceste in železniške proge v vodoravni legi onemogoča prehod čez železniško progo
slabš. zapri zapornice nehaj govoriti, molči ; evfem. odprle so se nebeške zapornice začelo je deževati ; zastar. zapornice za okna zapirala

zapórničar -ja m ( ọ̑ )
delavec, ki dviga in spušča zapornico, zapornice: delo zaporničarja / železniški zaporničar

zapórnik -a m ( ọ̑ )
1. oseba, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati, zastražiti zapornike ; mučenje, zasliševanje zapornikov ; število zapornikov se je zaradi izdajstev povečalo / ekspr. spustiti malega zapornika iz sobe
// pravn. oseba, ki prestaja kazen odvzema prostosti: zaposliti zapornike v delavnicah ; predpisi za ravnanje z zaporniki / politični zapornik
2. jezikosl. glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo: izgovoriti zapornik ; zveneča zapornika b in d ; zaporniki in priporniki

zapórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zapornike: zaporniška obleka ; zaporniške zgradbe / življenje v zaporniškem okolju

zaporóžec -žca m ( ọ̑ )
osebni avtomobil ukrajinske tovarne ZAZ: kupiti zaporožca

zaposlênec tudi zapôslenec -nca m ( é; ȏ )
ekspr. kdor je zaposlen: rudarski zaposlenec ; število zaposlencev v industriji

zaposlênost tudi zapôslenost -i ž ( é; ȏ )
stanje zaposlenega človeka: težave z varstvom otrok zaradi zaposlenosti mater / biti utrujen od neprestane zaposlenosti
// stopnja vključenosti za delo sposobnih ljudi v redno delovno razmerje: visoka zaposlenost prebivalstva ; povečanje, rast, zmanjšanje zaposlenosti / primerjava med zaposlenostjo v industriji in kmetijstvu med številom zaposlenih

zaposlítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od zaposliti: zavrniti zaposlitev kandidata ; prositi za zaposlitev ; reševati problem zaposlitve mladih ; pogodba o zaposlitvi / zaposlitev otrok z raznimi dejavnostmi / odločiti se za zaposlitev v grafičnem podjetju
šol. tiha zaposlitev samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak od njih tiho opravlja svojo nalogo
// zaposlenost : potrdilo o zaposlitvi / velika zaposlitev žensk v tekstilni industriji
2. delo na podlagi delovnega razmerja: dati, ponuditi komu zaposlitev ; dobiti, iskati, najti zaposlitev / navesti dosedanje zaposlitve ; kraj zaposlitve ; delavec brez zaposlitve / honorarna zaposlitev ; polna, redna zaposlitev ; priložnostna, stalna, začasna zaposlitev

zaposlíti -ím dov. , zapóslil ( ī í )
1. sprejeti koga v delovno razmerje: zaposliti več delavcev ; zaposliti koga za polovico delovnega časa ; honorarno, začasno zaposliti koga
2. narediti, da kdo kaj dela: zaposliti otroka, da se ne potepa ; sinove je zaposlil z gospodarskimi deli ; zaposliti se z drobnimi opravki ; zaposliti se sam s seboj ukvarjati se / ekspr.: pobezal je v ogenj, da bi zaposlil roke kaj počel z njimi ; zaposliti misli s pripravami začeti misliti na priprave / ekspr. popolnoma zaposliti stroje izkoristiti
3. postati predmet dejavnosti, aktivnosti koga: vsakdanji opravki so ga tako zaposlili, da je pozabil na prijatelje / za nekaj mesecev ga je zaposlila politika

zaposlítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zaposlitev: zaposlitvene možnosti žensk / zaposlitvena struktura
med. zaposlitvena terapija terapija, pri kateri se zdravi s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela

zaposljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zaposliti: lažje zaposljiva oseba ; težje zaposljiva delovna sila

zaposljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zaposljivega: zaposljivost invalidov, mladih ; povečanje zaposljivosti diplomantov ; prilagodljivost, konkurenčnost in zaposljivost

zaposloválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zaposlovanje: zaposlovalni programi ; zaposlovalna agencija ; zaposlovalna politika, strategija

zaposlovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaposlovati: pospeševati zaposlovanje delavcev ; zaposlovanje žensk ; politika zaposlovanja ; zavod za zaposlovanje

zaposlováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. sprejemati koga v delovno razmerje: v podjetju zaposlujejo nove delavce / ekspr. tkalnica zaposluje nad sto žensk v njej je zaposlenih
2. delati, da kdo kaj dela: zaposlovati otroke z različnimi dejavnostmi ; zaposloval se je z branjem / ekspr. zaposlovati svoje misli z mladostnimi neumnostmi
3. biti predmet dejavnosti, aktivnosti koga: hiša ga zelo zaposluje / ta problem ga zaposluje že dalj časa / ekspr. potovanje mu je zaposlovalo domišljijo

zapostáviti -im dov. ( á ȃ )
1. dati, priznati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: zapostaviti delavca pri delitvi nagrad ; s povzdigovanjem samega sebe je zapostavil druge / zapostaviti dosežke te dobe ; zapostaviti študij ekonomije
2. knjiž. postaviti za kaj: najprej zapostavi levo nogo, nato se obrne / pri navajanju imena priimek zapostavimo

zapostávljanje -a s ( á )
glagolnik od zapostavljati: težko prenašati zapostavljanje ; nacionalno, rasno zapostavljanje ; zapostavljanje šolstva ; zapostavljanje in poniževanje / zapostavljanje priimka

zapostávljati -am nedov. , stil. zapostavljájte; stil. zapostavljála ( á )
1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali ; zapostavljati otroke ; po nepotrebnem se zapostavlja / zapostavljati kmetijstvo na račun industrije ; zapostavljati duhovno življenje
2. knjiž. postavljati za kaj: zapostavljati levo nogo za desno / priimek se navadno zapostavlja za ime

zapostávljenec -nca m ( ȃ )
kdor je zapostavljen: družbeni zapostavljenec ; vedenje zapostavljenca

zapostávljenost -i ž ( ȃ )
stanje zapostavljenega človeka: razmišljati o lastni zapostavljenosti ; socialna zapostavljenost / zapostavljenost gospodarstva

zapotêči se -têčem se dov. , zapotêci se zapotecíte se; zapotékel se zapotêkla se ( é )
nar. opoteči se: zapotekel se je in padel

zapotegníti in zapotégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. z gibom mišic nenaravno spremeniti položaj česa zlasti v kako smer: kadar je govoril, je ustnice nekoliko zapotegnil ; zapotegniti kotičke ust navzdol / zaničljivo je zapotegnil obraz namrdnil
2. povzročiti, da traja kaj dalj časa; potegniti : zapotegniti pogovor / kaj, je zapotegnil

zapotíti se -ím se dov. , zapótil se ( ī í )
star. spotiti se: čelo se mu je zapotilo

zapôved -i ž ( ȏ )
kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati: izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved ; ravnati se po zapovedi / cerkvene zapovedi / ukloniti se očetovi zapovedi zahtevi ; star. izvršiti poveljnikovo zapoved ukaz, povelje
// ekspr., navadno s prilastkom kar je za koga tako, da se mora upoštevati: prva zapoved pisca je odkritosrčnost / poštenost je osnovna nravna zapoved / modne zapovedi
// glagolnik od zapovedati: nasvetu je sledila zapoved
rel. deset božjih zapovedi zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori ; voj. dnevna zapoved dnevno povelje

zapovédati 1 -povém dov. ( ẹ́ )
povedati, sporočiti, da se kaj mora narediti, delati: zapovedal jim je počitek ob določenih dnevih ; zapovedal jim je, naj skrbijo za reveže ; delaj, kakor ti je zapovedal / zapovedal je kmetu napreči konja ukazal

zapovédati 2 -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. zapovedovati : delati, kar zapoveda dolžnost

zapôveden 1 -dna -o ( ȏ )
pridevnik od zapoved: zapovedne norme

zapovéden 2 -dna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. zapovedljiv : zapoveden glas

zapovedljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) zapoveduje: zapovedljiv človek / zapovedljiv glas

zapovedník -a m ( í )
1. kdor zapoveduje: bil je zapovednik v vasi / oče mu je bil hud, strog zapovednik
2. star. poveljnik : postavili so ga za vrhovnega zapovednika ; zapovednik trdnjave

zapovedoválec -lca [ zapovedovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor zapoveduje: soglašati z zapovedovalcem ; zapovedovalci in izpolnjevalci zapovedi / postal je zapovedovalec v hiši

zapovedoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki (rad) zapoveduje: zapovedovalen človek ; nekateri otroci so zapovedovalni / zapovedovalne besede

zapovedoválnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost zapovedovalnega človeka: motila ga je njena zapovedovalnost

zapovedovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zapovedovati: naveličal se je njegovega zapovedovanja

zapovedováti -újem nedov. ( á ȗ )
praviti, sporočati, da se kaj mora narediti, delati: njihova vera jim zapoveduje, da si dobrine delijo ; delaj, kakor ti zapoveduje vest
// ukazovati : v tej hiši zapoveduje žena ; zapovedovati samemu sebi / v pravljicah zapovedovati vetrovom / star. zapovedovati podrejenim
// star. poveljevati : zapovedovati vojski

zapovŕsten -tna -o prid. ( )
1. ki leži, se nahaja za drugim: zapovrstni obrambni jarki ; zapovrsten niz vagonov
2. ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: v lestvi manjkata dva zapovrstna klina / dve zapovrstni leti je bila toča / zapovrstni dogodki / zapovrstna številka zaporedna

zapovŕstje -a s ( ȓ )
1. kar je določeno s sledenjem stvari v prostoru, času, v kaki razvrstitvi: dejanje se razpleta v časovnem zapovrstju ; dogovoriti se o zapovrstju nastopov ; spremeniti zapovrstje oddaj / zapovrstje črk v abecedi
2. več sledečih si pojavov, stvari: na njegovo odločitev je vplivalo zapovrstje naključij / opaziti zapovrstje kratkih, svetlih prog na obzorju

zapovrstjó prisl. ( ọ́ )
1. izraža zaporedno razvrstitev v prostoru, času: zapovrstjo korakati, stati / naštel je knjige zapovrstjo, kakor so izhajale ; oglej si te slike zapovrstjo
2. izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo: pili so zapovrstjo iz enega kozarca ; ob odhodu so jima zapovrstjo zaželeli srečno pot
3. izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo: več dni zapovrstjo so jo opazovali ; zmagal je dvakrat zapovrstjo ; več zob zapovrstjo je gnilih
// izraža, da si kaj sledi v majhnih časovnih presledkih: zapovrstjo je izdal več knjig ; poleti je bilo več prireditev zapovrstjo
ekspr. tega fanta ji odsvetujejo vsi zapovrstjo prav vsi

zapovŕstnost -i ž ( )
značilnost zapovrstnega: zapovrstnost dogodkov ; zapovrstnost potresnih sunkov / ugotoviti zapovrstnost dokumentarnih zapisov / vse je prikazano v časovni zapovrstnosti v časovnem zapovrstju

zapozabíti se in zapozábiti se -im se dov. ( ī á ) nar. gorenjsko
1. postati duševno odsoten: včasih se je zapozabila in zapela preglasno
2. spozabiti se: kako se je mogel tako zapozabiti

zapoznèl in zapoznél -éla -o [ zapozneu̯ ] prid. ( ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́ )
1. ki se začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zapoznel razvoj, učinek ; zapoznela pomlad ; zapoznelo cvetenje
2. ki ostane, se zadržuje kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapozneli ptič / zapozneli plodovi ; zapoznelo cvetje / zapozneli vozniki prim. zapozneti

zapoznélec -lca [ zapoznelca in zapozneu̯ca ] m ( ẹ̑ )
knjiž. kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov
// kdor naredi kaj pozneje kot drugi; zamudnik : zapoznelci v uvajanju moderne tehnologije
knjiž. bil je otrok zapoznelec starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari

zapoznélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zapoznelega: zapoznelost prevoda

zapoznéti -ím dov. ( ẹ́ í ) knjiž.
1. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi : danes je malo zapoznel
2. začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti se : cvetenje sadja je zapoznelo; prim. zapoznel

zapoznítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zapozniti: zapoznitev razvoja

zapozníti -ím dov. , zapóznil ( ī í ) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje; zakasniti : reforme so zapoznile izbruh nezadovoljstva
2. nepreh. priti kam pozneje, kot je določeno; zamuditi : če je zapoznil, se je opravičil

zapráskati -am dov. , tudi zapraskála ( á )
1. večkrat potegniti po čem
a) z nohti, kremplji: pes je zapraskal po vratih ; zapraskati se po glavi popraskati se
b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: z nožem zapraskati po zidu
2. s tesnim dotikom delajoč razo, premakniti se po čem: drsalke so zapraskale po ledu
3. dati ostre, neprijetne glasove: v sobi je zapraskalo pero ; žaga je komaj slišno zapraskala
v grlu ga je nekaj zapraskalo mu povzročilo neprijeten, pekoč občutek ; slabš. zapraskal je svoj podpis pod pogodbo podpisal se je

zaprasketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
začeti prasketati: kmalu je zaprasketal ogenj / ekspr. okoli njih so zaprasketali streli iz pušk
// dati kratke, rezke glasove: goreča veja je kdaj pa kdaj zaprasketala / pod podplatom je včasih zaprasketala suhljad

zaprašênost -i ž ( é )
1. stanje zaprašenega: zaprašenost okolice cementarne ; zaprašenost ozračja
2. slabš. zastarelost , nesodobnost : predstava se ni mogla izogniti zaprašenosti
3. slabš. neživljenjskost , nestvarnost : zaprašenost vzgoje

zapraševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zapraševati: z asfaltiranjem ceste zmanjšati zapraševanje okolice / zapraševanje rastlin ; sredstva za zapraševanje

zapraševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: zapraševati delovne prostore ; zapraševati si obleko
2. agr. nanašati prašivo na rastline; prašiti 2 : zapraševati sadno drevje

zaprašíti -ím dov. , zaprášil ( ī í )
1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo ; zaprašiti si obleko pri delu
2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano ; zaprašiti živali zaradi mrčesa
// agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje

zapráti -pêrem dov. , zaprál ( á é )
z neustreznim, slabim pranjem poškodovati: zaprati belo perilo, srajce
nar. dež je zapral pepel v zemljo povzročil, da se je z njo sprijel

zaprávdati -am dov. ( ȃ )
star. s pravdanjem, tožbami zapraviti: zapravdati posestvo ; zaradi mej se je zapravdalo veliko denarja

zapráviti -im dov. ( á ȃ )
1. z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapraviti denar, premoženje ; s pijančevanjem, tožbami zapraviti posestvo
// ekspr. porabiti , potrošiti : vso plačo zapravi zase ; zapraviti za zdravljenje veliko vsoto ; za hrano se dosti zapravi
2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubiti: zapraviti čast, ugled ; zapraviti duševni mir ; zapraviti prijateljstvo koga ; zapraviti zdravje
// ekspr. ne izrabiti, ne izkoristiti: zapraviti možnosti za dobro uvrstitev, priložnost za gol / s čakanjem zapraviti veliko časa nekoristno porabiti
pog. zapraviti klobuk izgubiti ; evfem. zapravila je otroka imela je splav ; ekspr. zapraviti zmago ne doseči je zaradi svoje krivde ; ekspr. zapraviti življenje lahkomiselno, nedejavno ga preživeti

zaprávljanje tudi zapravljánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od zapravljati: zapravljanje denarja / zapravljanje zdravja / zapravljanje časa

zaprávljati -am nedov. , tudi zapravljájte; tudi zapravljála ( á )
1. z nepremišljenim ravnanjem delati, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapravljati denar ; zapravljati dediščino ; z veseljačenjem zapravljati premoženje staršev
2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubljati: zapravljati čast, ugled ; zapravljati zdravje
// ekspr. ne izrabljati, ne izkoriščati: zapravljati možnosti za napredovanje / zapravljati čas nekoristno porabljati

zapravljív -a -o prid. , zapravljívejši ( ī í )
ki rad zapravlja: ta rod ni bil nikoli zapravljiv ; zapravljive ženske

zapravljívček -čka m ( ȋ )
1. lahek, odprt voz z vzmetmi, navadno za dve osebi: vpreči konje v zapravljivček ; peljati se z zapravljivčkom
2. ekspr. zapravljiv človek: lahkoživček in zapravljivček

zapravljívec -vca m ( ȋ )
1. ekspr. zapravljiv človek: imeli so ga za zapravljivca ; veseljak in zapravljivec
2. knjiž. zapravljivček : peljati se z zapravljivcem

zapravljívka -e ž ( ȋ )
ekspr. zapravljiva ženska: lahkomiselna zapravljivka

zapravljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zapravljivega človeka: očitati komu zapravljivost ; varčnost in zapravljivost

zapréči -préžem dov. , zaprézi zaprézite in zaprezíte; zaprégel zaprégla; nam. zapréč in zaprèč ( ẹ́ )
1. pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu: zapreči vola na levo stran ojesa ; zapreči konja v koleselj / zapreči voz
2. ekspr. vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost: življenje jih je zapreglo v različne službe
ekspr. v pogovor so se najprej zapregle ženske vključile

zapréčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
star. preprečiti , onemogočiti : zaprečiti izseljevanje ; njihova dolžnost je, da se zlo zapreči

zaprédati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. ovijati, obdajati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek zapreda muho ; ličinka se zapreda / ekspr. mrak je zapredal s svojo tančico vrhove ovijal, obdajal ; pren. zla slutnja zapreda njegovo zavest
2. ekspr., z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapredati koga v pogovor

zaprédek -dka m ( ẹ̑ )
iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev: gosenica si naredi zapredek ; iz zapredka zleze metulj ; zapredki sviloprejk / pajek ovije jajčeca v zapredek
// kar je temu podobno: zapredek temnih kodrov / zapredek pajčevine v kotu

zaprédenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost zapredenega: zapredenost gosenice / ekspr. rešiti koga zapredenosti v neprijetna čustva prepuščenosti, predanosti neprijetnim čustvom

zapréga -e ž ( ẹ̑ )
1. oprema, s katero se žival, skupina živali zapreže: nadeti zaprego ; potrgati zaprego ; bleščeča zaprega
2. vprežena žival, skupina živali: zamenjati zaprego
// žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je zaprežena: zaprega se pomika po cesti
aer. letalska zaprega jadralno letalo in motorno letalo, ki jadralno letalo vleče
3. glagolnik od zapreči: zaprega vola v voz

zaprégati -am nedov. ( ẹ̄ )
pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu: zapregati konja v voz / pomagal mu je zapregati kočijo

zapréka -e ž ( ẹ̑ )
ovira : prelesti skale in druge zapreke na stezi ; preskakovanje zaprek / odpraviti, premagati zapreke pri gospodarskem razvoju / poroki ni delal nihče zapreke ni nihče nasprotoval
šport. tek z zaprekami daljši tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir, jarkov z vodo

zaprepáden -a -o prid. ( ȃ )
pog. zgrožen , osupel : ves je bil zaprepaden ob tej misli ; zaprepaden je poslušal njihove dokaze

zaprepástiti -im dov. ( ā ȃ )
star. neprijetno presenetiti, osupniti: sodba ga je zelo zaprepastila ; te besede so jo zaprepastile

zaprepáščati -am nedov. ( á )
star. neprijetno presenečati, osupljati: tako ravnanje ljudi zaprepašča

zaprepáščenje -a s ( ȃ )
star. neprijetno presenečenje, osuplost: tolikšna neodgovornost vzbuja zaprepaščenje

zaprêsti -prêdem in zaprésti -prédem dov. , zaprèl zaprêla in zapréla ( é; ẹ́ )
1. oviti, obdati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek je zapredel muho ; gosenica se zaprede / zapresti jajčeca v mešiček / zapresti okno s pajčevino / ekspr.: megle so zapredle vrhove ovile, obdale ; zapredla ga je noč
2. oglasiti se z mrmrajočim, brnenju podobnim glasom: kdaj pa kdaj je maček glasno zapredel / maček je legel k peči in zapredel začel presti
3. ekspr. tiho reči, povedati: zdaj razumem, je zapredel
4. v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem; zaplesti : zapresti koga v kako zadevo
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapresti koga v pogovor, razpravo
ekspr. zapresti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj ; ekspr. trda mu je zapredla prišel je v neprijeten, nevaren položaj

zapréti -prèm dov. , zapŕl ( ẹ́ ȅ )
1. dati kaj v tak položaj
a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata ; zapreti zapornice ; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro ; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
// z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico ; zapreti s pokrovom ; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo ; zapreti tok / zapreti oči, usta ; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
// narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož
3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
// na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin ; zapreti vodo
4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo ; zapreti kokoši v kurnik
// narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli ; zapreti zločinca ; zapreti za tri mesece ; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko
6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli ; zapreti ob enajstih
// narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate ; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo ; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
// narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
// narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo ; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem
7. publ. preprečiti , onemogočiti : zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot ; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
// publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje ; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero ; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja
9. povzročiti neobičajno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati ; zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo ; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je ; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili ; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena ; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil ; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati ; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati ; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči ; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati ; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona ; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli

zapretíti -ím dov. , zaprétil ( ī í )
obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega: zapretili so mu, da ga bodo pretepli ; zapretiti s tožbo, z zaporom
// zastrašujoče zamahniti: zapretiti komu s palico / šaljivo mu je zapretila s prstom

zaprézati -am nedov. ( ẹ̄ )
zapregati : zaprezati konja / zaprezati voz

zapréžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zaprego: zaprežna oprema ; zaprežna vrv zaprežnica / zaprežni konj vprežni konj

zapréžnica -e ž ( ẹ̑ )
vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu: odpeti zaprežnice ; konj je utrgal desno zaprežnico

zapŕhati -am dov. ( )
1. večkrat prhniti: v hlevu je zaprhal konj ; žrebec je od vznemirjenja zaprhal
2. ekspr. prhajoč reči: umakni se, je jezno zaprhal
zastar. kokoš je zaprhala zaprhutala

zaprhútati -am dov. , zaprhutála ( ū )
1. hitro, slišno zamahniti s perutmi: tik ob njem je zaprhutal petelin ; brezoseb. v gozdu je nenadoma zaprhutalo / ekspr. ognjeni jeziki so zaprhutali slišno zaplapolali
2. prhutajoč zleteti: prepelica je zaprhutala izpred kose ; ptič zaprhuta v zrak

zapričéti -čnèm dov. , zapričél; nam. zapričét in zapričèt ( ẹ́ ȅ )
zastar. začeti : dokončal je tisto, kar je zapričel njegov predhodnik

zaprídigati -am dov. ( í )
1. začeti pridigati: stopil je prednje in zapridigal
2. ekspr. reči , povedati : zapridigal je, da je izdajalec

zapriséči -séžem dov. , zaprisézi zaprisézite; zapriségel zapriségla; nam. zapriséč in zaprisèč ( ẹ́ )
narediti, da kdo opravi prisego: sodnik zapriseže pričo / hotel ga je zapriseči, da bi izpolnil njegovo voljo s prisego obvezati
// narediti, da kdo opravi slovesno izjavo: zapriseči sodnika ; zapriseči vojake ; zapriseči ob nastopu službe, prevzemu oblasti
publ. zaprisegli so, da tega niso storili prisegli, zagotovili

zapriséga -e ž ( ẹ̑ )
1. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava : opraviti zaprisego ; zaprisega pri zastavi ; obred zaprisege ; obrazec za zaprisego
2. glagolnik od zapriseči: sodnikova zaprisega priče / krivična zaprisega prisega

zapriséženec -nca m ( ẹ̑ )
kdor je zaprisežen: izjava zapriseženca

zapróditi -im dov. ( ọ̄ )
z delovanjem vode povzročiti, da je kaj prekrito, zasuto s prodom: hudournik je zaprodil njivo

zaprosílo -a s ( í )
pravn. prošnja pravosodnega, upravnega organa drugemu organu zlasti za pravno pomoč: ugoditi zaprosilu

zaprosítev -tve ž ( ȋ )
vložitev prošnje, navadno za priznanje določenih pravic: komisija se s prošnjami ukvarja po vrstnem redu zaprositev ; zaprositev za azil / postopek za zaprositev štipendije

zaprosíti -prósim dov. ( ī ọ́ )
1. izraziti komu željo
a) da kaj da, naredi: zaprositi koga za časopis ; zaprositi za pomoč, službo, štipendijo ; zaprositi za uslugo / zaprositi za pomočnika / zaprositi za besedo
b) da kdo postane deležen česa: zaprositi za odpuščanje
ekspr. zaprosil je za njeno roko zasnubil jo je
2. proseče reči, povedati: tiho je zaprosil: prižgi luč ; zaprosil je, naj bo miren

zapŕsje -a s ( ȓ )
zool. zadnji člen oprsja pri nekaterih žuželkah: predprsje, sredoprsje in zaprsje

zapŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
večkrat s silo iztisniti zrak skozi usta, nos, da nastanejo kratki, ostri glasovi: konj je na kratko zaprskal in se ustavil

zapršéti -ím dov. ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. začeti pršeti: zapršel je dež ; iz prhe je zapršela voda
2. zleteti v obliki drobnih kapelj, delcev: sneg je konju zapršel izpod kopit / udaril je po železu in iskre so zapršele na vse strani

zapŕtek -tka tudi zaprtèk -tkà m ( ȓ; ə̏ ȁ )
1. jajce z razpadajočo, pokvarjeno vsebino: iz nekaj jajc so se izvalili piščanci, nekaj pa je bilo zaprtkov ; smrdel je kot star zaprtek
2. nar. slabo razvit človek, zlasti otrok: tak zaprtek, pa že kadi

zaprtíja -e ž ( ȋ )
zastar. karantena : razglasiti zaprtijo za določeno območje ; konjska zaprtija
zastar. zaradi tepeža je bil v zaprtiji v zaporu, ječi

zapŕtje -a s ( ȓ )
1. glagolnik od zapreti: zaprtje meje / zaprtje trgovin / zaprtje številnih podjetij
star. pobegniti iz zaprtja iz zapora, ječe
2. neobičajno redko, težavno iztrebljanje: zdravilo proti zaprtju

zaprtnják -a m ( á )
knjiž. (vase) zaprt človek: prikaz zaprtnjaka v romanu

zapŕtost -i ž ( ȓ )
značilnost, stanje zaprtega: zaprtost sobe / zaprtost oči / zaprtost prostorov / zaprtost jame za obiskovalce / zaprtost oblačila / zaprtost dvorišča / kulturna zaprtost ; zaprtost univerze / knjiž. zaprtost izpovedi likovnega izražanja težka razumljivost / knjiž. preraščati zaprtost revije nedostopnost, ozkost / premagati zaprtost vase zadržanost, nezaupljivost ; zaprtost v vedenju

zaprtotrósnica -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., bot. glive, pri katerih nastajajo trosi v trosovniku, Ascomycetes: prostotrosnice in zaprtotrosnice

zapŕva prisl. ( ȓ )
zastar. sprva : dejanje ga je tako prevzelo, da zaprva ni vedel, kaj storiti

záptija -e tudi -a m ( ā )
v turškem okolju, nekdaj stražnik , orožnik : strah pred zaptijami

zapúfati se -am se dov. ( ȗ )
nižje pog. zadolžiti se: zapufati se ob nakupu

zapúhati -am dov. ( ū )
1. začeti puhati: lokomotiva je zapuhala in vlak se je premaknil
// ekspr. puhajoč se premakniti: ladja je zapuhala proti vzhodu
2. večkrat izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: zapuhati v mrzle roke ; zapuhati v žerjavico / zapuhal mu je dim v obraz
3. s sunkovitim izdihavanjem izraziti nezadovoljstvo: medved je zapuhal / ekspr. od jeze je zapuhal
// ekspr. puhajoč jezno reči: nič ti ne pripada, je zapuhal vanj

zapuhtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dvigniti se in zaradi razširitve v zraku navadno izginiti: iz dimnika je zapuhtel oblak dima
2. razširiti se in biti zato zaznaven z vohom: po sobi je zapuhtel oster vonj
3. začeti puhteti: toliko časa je kurila, da je peč zapuhtela / ekspr. gozd je zapuhtel v sopari

zapustítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zapustiti: zapustitev stražarskega mesta / zapustitev otroka / zapustitev dela

zapustíti -ím dov. , zapústil ( ī í )
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano ; vojaki so zapustili položaje ; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
// izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino ; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče ; mladiči so zapustili gnezdo
2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil ; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej / ekspr. senca ga ne zapusti
// izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo ; samica zapusti mladiče / nenadoma nas je zapustil naš oče v osmrtnicah je umrl
3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo ; mož je zapustil ženo
// prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili ; velik revež je, vsi so ga zapustili ; v stiski, težavah ga niso zapustili
4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu ; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti : tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil / pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala ; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest
6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila ; nenadoma ga je zapustila zavest
7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen ; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu ; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel ; evfem. zapustiti (ta) svet umreti

zapústnica -e ž ( ȗ )
ženska, ki zapusti premoženje: plačevala je oskrbnino za zapustnico ; premoženje zapustnice ; dediči po zapustnici

zapústnik -a m ( ȗ )
kdor zapusti premoženje: preživljati zapustnika ; dobiti dediščino po zapustniku

zapúščanje -a s ( ú )
glagolnik od zapuščati: zapuščanje vasi / zapuščanje naturalizma v oblikovanju

zapúščati -am nedov. ( ú )
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu: delavci v gručah zapuščajo tovarno ; srečal ga je, ko je zapuščal park / publ. voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena teče iz njega
// izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje: po vojni so ljudje zapuščali vasi / mladi zapuščajo kmetije
2. izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: drug za drugim so zapuščali družbo ; samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano
// izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: odrasli otroci zapuščajo starše
3. delati, da preneha določeno razmerje s kom: fantje zapuščajo dekleta / pristaši ga zapuščajo
// prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu: zapuščati ljudi v stiskah, težavah
4. delati, da kdo kaj dobi kot dediščino: kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom / v oporoki zapušča premoženje otrokom
5. delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo; puščati : kolesa so zapuščala sled / bolezen zapušča okvare povzroča / pog. predstava zapušča v gledalcu močen vtis povzroča, da o njej razmišlja
6. nav. ekspr. izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: razum, spomin, vid zapušča starega človeka / moči so ga začele zapuščati / pogum, zavest ga zapušča
7. pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj: veliko mladih letos zapušča šolo / zapuščati organizacijo, stranko
8. publ. ne upoštevati: ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot
ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati ; ekspr. živci ga zapuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati

zapuščênček -čka m ( é )
nav. ekspr. manjšalnica od zapuščenec: skrbeti za zapuščenčke

zapuščênec -nca m ( é )
ekspr. zapuščen človek: obiskovati zapuščence

zapuščênka -e ž ( é )
ekspr. zapuščena ženska: bila je zapuščenka med tujci

zapuščênost -i ž ( é )
1. stanje zapuščenega: sprijazniti se z zapuščenostjo od vseh / zapuščenost nekdaj negovanih parkov neurejenost, zanemarjenost
2. ekspr. praznost , nenaseljenost : hiša se je zaradi zapuščenosti začela podirati / zapuščenost polj jeseni
3. ekspr. osamljenost 1 , samota : tolažiti koga v zapuščenosti ; občutek zapuščenosti

zapuščína -e ž ( í )
1. premoženje umrlega: razdeliti zapuščino ; delež iz očetove zapuščine
2. navadno s prilastkom kar je ohranjeno iz preteklosti: duhovna zapuščina pretekle dobe / zapuščina starorimske kulture
3. navadno s prilastkom kar ostane po smrti umetnika, zlasti neizdana, neobjavljena dela, pisma: urediti pisateljevo literarno zapuščino / Prešernova pesniška zapuščina

zapuščínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zapuščino: reševati zapuščinske zadeve
pravn. zapuščinski postopek ; zapuščinska pravda ; zapuščinska razprava ; zapuščinsko sodišče

zár -a m ( ȃ )
v muslimanskem okolju dolgo, široko vrhnje oblačilo muslimank z ogrinjalom za glavo: dekle, zavito v zar

zára -e ž ( ȃ )
nav. mn., nar. koroško ozara : obračati konje na zarah ; popasene zare

zaračúnati -am dov. ( ȗ )
napisati, povedati dolžni znesek za kaj: zaračunati popravilo motorja ; zaračunati naročniku prevoz ; zaračunati storitev po ceniku ; kosilo so jim preveč zaračunali / nobene stvari mu ni naredil zastonj, vse mu je zaračunal ; zaračunati zamudne obresti

zaračunávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaračunavati: zaračunavanje potnih stroškov ; zaračunavanje po ceniku / zaračunavanje obresti

zaračunávati -am nedov. ( ȃ )
pisati, govoriti dolžni znesek za kaj: zaračunavati storitve po ceniku ; zaračunavati premalo, preveč / zaračunavati zamudne obresti

zaračúniti -im dov. ( ū ȗ )
zastar. zaračunati : stanovanje jim je prav drago zaračunil

zaràd in zarad predl. ( ȁ )
zastar., z rodilnikom zaradi : tega kraja se je rad spominjal zarad gostoljubnosti ljudi / ustavili so se zarad počitka

zarádi in zaradi predl. ( ȃ ) z rodilnikom
1. za izražanje vzroka: zaradi megle in neprimerne hitrosti se je zgodilo več nesreč ; najboljši igralec zaradi poškodbe ni nastopil v tekmi / nenagrajenih del zaradi tehničnih razlogov ne bodo vrnili iz / bili so v skrbeh zaradi hčerke ; zaradi njega je mnogo pretrpela / opravičiti odsotnost zaradi bolezni ; ugotoviti škodo zaradi poplave / v zadrego je prišel zlasti zaradi tega, ker je imel premalo izkušenj
2. za izražanje namena: jarke so skopali zaradi obrambe mesta ; šli so v klet zaradi pijače / ostal je samo zaradi dobrega vtisa da bi naredil dober vtis / to nalogo so mu dali samo zaradi tega, da bi ga onemogočili
// za izražanje cilja; glede 2 : šel se je posvetovat zaradi nakupa avtomobila ; govoril je z ljudmi zaradi volitev
// v prislovni rabi, v zvezi zaradi lepšega zaradi dobrega vtisa, formalnosti: branil se je samo zaradi lepšega, potem pa je vse pojedel ; jezili so se, vendar le zaradi lepšega ; vse je bilo že prej dogovorjeno, sestanek so sklicali samo zaradi lepšega
3. ekspr. za izražanje ozira: zaradi nas lahko še ostanete ; zaradi otrok mi je žal, da predstave niso videli ; zaradi tega psa lahko vsak pride v hišo / za neumnosti je prestar, zaradi tega ne skrbite preveč glede tega, za to / pravite, da ima dve hiši? Zaradi mene jih lahko ima tudi več ne vem, ne zanima me, koliko jih ima
4. v vezniški rabi za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato : niso bili zbrani, zaradi tega so naredili dosti napak ; lani jim je pozimi zmanjkalo premoga, zaradi tega so se letos pravočasno založili
// v oziralnih odvisnih stavkih, v zvezi zaradi katerega za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: že dolgo ni videl sina, zaradi katerega je dosti pretrpel
ekspr. pazi, da se mu ne boš zameril. Zaradi mene izraža zavrnitev ; te lahko pospremim? Zaradi mene izraža brezbrižno privolitev ; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva ; umetnost zaradi umetnosti larpurlartizem

zarájati 1 -am nedov. ( á )
delati, povzročati, da se rojevajo, začenjajo obstajati novi zlasti človeški osebki: zarajati številne potomce
knjiž. neodpornost zaraja bolezni povzroča

zarájati 2 -am dov. ( ȃ )
knjiž. zaplesati, izražajoč veselje: zarajala sta po sobi / priklonil se je dekletu, da bi zarajala zaplesala
ekspr. srce mu je zarajalo od presenečenja zelo se je razveselil

zarána prisl. ( ā )
knjiž. zgodaj zjutraj: zarana odpotovati, vstati ; danes se je zbudila že zarana ; jutri zarana bo že na cilju / delajo od zarana do pozne noči
// zgodaj sploh: pozimi je že zarana tema

zaráno prisl. ( ā )
star. zgodaj zjutraj: zarano gnati živino na pašo ; zarano iti kosit

zaranžírati -am dov. ( ȋ )
1. skladno, estetsko urediti ali opremiti: zaranžirati izložbo
2. ekspr. organizirati , pripraviti : zaranžirati združitev podjetij

zarásel -sla -o tudi zarástel -tla -o [ zarasəu̯; zarastəu̯ ] prid. ( ā á )
prekrit, zapolnjen z rastlinami: zarasel grob ; zarasle poti / z gozdovi zarasla pobočja / z bršljanom zarasla uta obrasla / očistiti zarasel akvarij prepoln rastlin / v obraz je bil ves zarasel v veliki meri pokrit s kocinami, brado; neobrit
les. zarasla grča grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica; prim. zarasti

zaráslost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zaraslega: zaraslost posek / zaraslost brade

zarást -i in ž ( ȃ )
gozd. razmerje med dejansko in normalno količino lesa na določeni površini gozda pri določeni starosti ali debelini:

zarástek -tka m ( ȃ )
zarastlina : zarastki na veji

zarásti -rástem in -rásem dov. , zarásel in zarástel ( á )
rastoč prekriti, zapolniti: koprive so zarasle dvorišče ; stezo je zaraslo drevje / grmičevje je zaraslo travnik / brada mu je zarasla obraz v veliki meri pokrila prim. zarasel

zarastlína in zaraslína -e ž ( í )
kar nastane na poškodovanem mestu, ko se tkivo zaraste, zaceli: na licu je imel zarastlino od udarca s polenom / zarastlina na drevesu
med. bolezenska zraslost v telesnih votlinah

zaráščanje -a s ( á )
glagolnik od zaraščati: zaraščanje golih kamnitih tal / zaraščanje rane

zaráščati -am nedov. ( á )
rastoč prekrivati, zapolnjevati: trava zarašča dvorišče

zaráščenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost zaraščenega: gosta zaraščenost rečnih bregov / ekspr. zaraščenost obraza

zardečéti -ím dov. ( ẹ́ í )
pordeti : listje je jeseni zardečelo / vneto mesto zardeči

zardečíti -ím dov. , zardéči in zardêči; zardéčil ( ī í )
knjiž. pordečiti : sonce je zardečilo vrhove gora

zardélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zardelega: zardelost deklet / zardelost obraza

zardéti -ím dov. , zardì ( ẹ́ í )
1. dobiti rdečkasto barvo zlasti lic zaradi razburjenja, razgretosti: dekle je zardelo ; zardela je, ko ga je zagledala ; zardeti od jeze, napora, sramu ; zardela je kot mak, kuhan rak / zardeti v lica, obraz
ekspr. zardela je do las, ušes po vsem obrazu, zelo
2. ekspr. pordeti : nebo je zardelo

zardévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zardevati: poslušati kaj brez zardevanja ; zardevanje od sramu ; zardevanje in prebledevanje

zardévati -am nedov. ( ẹ́ )
dobivati rdečkasto barvo zlasti lic zaradi razburjenja, razgretosti: zardevala je in se obračala vstran ; zardevati od joka, sramu / zardevati v obraz

zarébrnica -e ž ( ẹ̑ )
kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta: kupiti zarebrnico / svinjske, telečje zarebrnice / telečja zarebrnica z omako

zarêči -rêčem dov. , tudi zarekó; zarêci zarecíte; zarékel zarêkla ( é )
po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj; zagovoriti : zna zareči kačji pik
// z besedami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: pri rojstvu mu je zarekla / ni je mogel pozabiti, zarekla mu je

zaréčje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. svet za reko: vas je ležala v zarečju Save

zaredítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zarediti: zareditev rakov v reki / zareditev mrčesa v stanovanju

zaredíti -ím dov. , tudi zarédi; zarédil; zarejèn ( ī í )
narediti, da kaka žival začne kje živeti zlasti v velikem številu: zarediti v jezeru ribe ; pren., ekspr. prepiri so med njimi zaredili sovraštvo

zaregljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. oglasiti se z glasom rega: tu in tam je zaregljala kaka žaba / žabe so hkrati zaregljale začele regljati
2. povzročiti enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: namesto zvonjenja so zaregljale raglje / ekspr. sredi noči je zaregljal mitraljez / strojnice so zaregljale s stolpa
3. slabš. neprijazno, jezno reči: predrzno mu je zaregljala v obraz

zarêja -e ž ( ȇ )
star. zareditev , zaploditev : zareja plemenske živine / zareja mrčesa v stanovanju

zarejalíšče -a s ( í )
knjiž. kraj, prostor, kjer se kaj zareja: odpraviti zarejališča mrčesa / zarejališče nevarnih bolezni kotišče

zarêjati -am nedov. ( é )
delati, da kaka žival začne kje živeti zlasti v velikem številu: zarejati rake v reki

zarèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. po ljudskem verovanju besedilo, s katerim se kaj zagovori, zareče: izgovoriti zarek
// urok : preklicati zarek
2. glagolnik od zareči: zarek bolezni / zareki zaradi prehitrega govorjenja

zarékati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
1. pomotoma večkrat reči kako besedo namesto druge: zaradi raztresenosti se je zarekala
2. odločno izražati svojo trdno odločitev, sklep glede česa: rad se zareka ; ne zarekaj se v nobeni stvari

zarenčáti -ím dov. , zarênči in zarénči; zarênčal in zarénčal ( á í )
1. oglasiti se z zamolklim, grozečim glasom: ko je stopil k vratom, je pes zarenčal
2. slabš. reči z nizkim, neprijaznim glasom: med pogovorom je večkrat nekaj zarenčal / zarenčal je, ker dvorišče ni bilo lepo pospravljeno razjezil se je, razburil se je

zarentáčiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. z grobim, zadirčnim govorjenjem izraziti jezo, nezadovoljstvo: nekaj časa se je jezno prestopal, potem pa zarentačil ; zarentačil je zaradi zamujanja / zarentačiti na koga, nad kom

zarepénčiti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. razjeziti se, razburiti se: tako se je zarepenčila, da so jo težko pomirili

zarés člen. ( ẹ̑ )
1. izraža, da kaj je, se dogaja v stvarnosti in ni le navidezno: ni mogel videti, če so na odru zares jedli ; ni zares pela, le usta je odpirala ; ne dela se, zares spi ; pazite, zdaj bo zares ustrelil
// izraža skladnost trditve z resničnostjo: nisi se zmotila, zares je bila ona ; poplava je zares uničila dolino, kot je pisalo ; prav imate, zares je zamudil / če misliš, da je zares tako, zakaj čakaš
2. v prislovni rabi zavzeto , odgovorno : vsake stvari se loti zares ; učiti se bo treba bolj zares / zdaj bo šlo zares se bo zahtevala večja zavzetost, odgovornost ; teh opozoril nihče ne jemlje zares jih ne upošteva ; njihovo ponudbo je vzela zares
to je mislila na smrt zares zelo resno ; norčevali so se iz njega, a tega ni vzel zares jim ni zameril ; to je naredil bolj za šalo kot zares brez resnega namena
3. izraža podkrepitev trditve: zares je bila razburjena ; tega si zares ne bi smel privoščiti ; to me zares veseli ; čisto zares je slavna / zares škoda, da se je to zgodilo ; nisem jaz kriv, zares ne
4. poudarja pomen besede, na katero se nanaša: njegove pesmi so zares dobre ; je zares velik talent / takih pomot si zares nihče ne želi ; zares nikoli
5. izraža soglasje, pritrditev: lepo je, zares ; zares, bil je hraber ; zares, ti ga še ne poznaš ; nisem jim verjel, zares ; sam.: kje se pri tem človeku začenja šala in kje njegov zares

zarésen -sna -o prid. ( ẹ̑ ) ekspr.
1. ki je, se dogaja in ni rezultat izmišljanja, domišljije; resničen : pravljični in zaresni svet ; namišljena in zaresna bolezen ; zaresna užaljenost
2. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti; pravi : rad bi zaresni telefon, ne le igračo ; za delo potrebuje zaresne škarje / to je zaresna diploma, ne pa ponaredek
3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami; resničen : želel si je ogledati slike zaresnih mojstrov ; zaresna demokracija ; bilo je bolj ljubimkanje kot zaresna ljubezen / nastopila je zaresna pomlad / to je bil zaresen boj hud ; začel se je kar zaresen trening intenziven, resen
4. dejanski , resničen : zaresnega krivca za nesrečo bodo težko našli / ni slutil, kakšne bodo zaresne posledice
ekspr. to so zaresne stvari zelo pomembne, resne ; ekspr. pripovedoval jim je same zaresne zgodbe ki ne vzbujajo smeha, veselega razpoloženja

zarésnost -i ž ( ẹ̑ ) ekspr.
1. stvarnost , resničnost : pisatelj zna ohranjati ravnotežje med igro in zaresnostjo ; ločiti sanje od zaresnosti
2. resnost : zaresnost besedila

zarévsati -am dov. ( ẹ̑ )
zarevskati : pes je zarevsal / ostro je zarevsal na otroke

zarévskati -am tudi zarêvskati -am dov. ( ẹ̑; ȇ )
1. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: ko je stopil na dvorišče, je pes zarevskal / pes je zarevskal na prišleca / ekspr. v dolini je zarevskal mitraljez
2. slabš. zadirčno reči: požugal je s prstom in zarevskal / jezno je zarevskal nanj

zarévskniti -em tudi zarêvskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
revskniti : mati je nekaj zarevsknila / pojdi stran, je zarevsknila nanj

zarèz -éza m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od zarezati: zarez v les ; zarez z nožem / zarez brazde
2. zareza : dolg, globok zarez

zaréza -e ž ( ẹ̑ )
1. ozka, podolgovata odprtina, vdolbina, nastala s potegom, pritiskom z ostrim predmetom: pri rezanju kruha delati zareze na deski ; narediti zarezo na poganjku in vstaviti vanjo cepič ; označiti kaj z zarezami ; globoka, ostra zareza ; zareze in jamice
// kar je po obliki tej podobno: vtakniti izvijač v zarezo na glavi vijaka ; s kitom zapolniti zareze pri oknu špranje ; zareza na dogi utor / ostre zareze ob ustih, na čelu gube, črte
2. knjiž. bistvena sprememba, preusmeritev v kakem delovanju, na kakem področju: v njunem dopisovanju je nastala zareza / objava te knjige je prinesla zarezo v njegovo življenje ; novi nazori so povzročili zarezo v umetniškem ustvarjanju
// kar povzroči tako spremembo, preusmeritev: ta dogodek štejemo za pomembno zarezo pri uveljavljanju novih pogledov
// čas, ko pride do take spremembe, preusmeritve: leto 1963 pomeni zarezo v povojni liriki
3. glagolnik od zarezati; zarez : hitra zareza v kožo
4. lit. odmor v verzu sredi stopice: vrstica z zarezo v sredini ; zareza za trohejem

zarézati -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo ; križno zarezati kostanj ; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico ; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala
3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec ; zarezati z žago v hlod ; zarezati s skalpelom v kožo ; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo
// rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo ; rezilo je globoko zarezalo v les
4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago
5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal
// povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj ; v prsih ga je nekaj zarezalo
// ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale
6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro ; v mirno ulico je zarezal otroški jok
ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati ; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj

zarezávati -am nedov. ( ȃ )
zarezovati : zarezavati drevo / zarezavati v les / reka se zarezava v dolino

zarézen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zarezo: zarezna črta ; zarezna vdolbina / zarezna opeka

zarezgetáti -ám tudi -éčem [ tudi zarəzgetati ] dov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi: žrebci so se splašili in zarezgetali
// ekspr. dati rezgetanju podobne glasove: nekje je zarezgetala strojnica

zarézica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od zareza: narediti zarezice na ovratniku / zarezice na dlani

zaréznik -a m ( ẹ̑ )
grad. strešna opeka, ožlebljena na vzdolžnih robovih: z zarezniki krita streha

zarezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zarezovati: zarezovanje smrek / zarezovanje v les

zarezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati ozke, podolgovate odprtine, vdolbine v kaj: zarezovati drevesa ; zarezovati makove glavice
2. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati kaj: zarezovati črte v les, marmor ; zarezovati z nožem, s strojem / reka zarezuje globoko strugo vrezuje

zarežáti -ím dov. , zarêži in zaréži; zarêžal in zaréžal ( á í )
1. kazaje zobe oglasiti se z zamolklim, grozečim glasom: mačka je zarežala in zapihala / pes je zarežal v prišleca
2. slabš. reči z odsekanim, zadirčnim glasom: general je srdito nekaj zarežal / namesto da bi odgovoril, je samo zarežal jezno zavpil
// s predlogom odsekano, zadirčno spregovoriti s kom: zarežal je na sosedove otroke ; jezno je zarežal nad dekletom

zaríbati -am dov. ( ȋ )
1. pog. namerno povzročiti neprijetnosti, težave: zaradi ugovarjanja ga je zaribal ; s prenagljeno odločitvijo se je zaribal / nepričakovan napad je zaribal vso situacijo zapletel
2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: v hipu ga je zaribal / ti molči o vzgoji, ga je zaribal
grad. zaribati beton grobo zgladiti svežo betonsko površino

zarídati -am dov. ( ī )
nar. zakrmariti , usmeriti : zaridati voz v pravo smer

zarígati -am dov. ( ȋ )
oglasiti se z glasom i-a: osel je nenadoma zarigal
// ekspr. dati riganju podobne glasove: sredi smeha je zarigal

zarigljáti -ám in zarígljati -am dov. ( á ȃ; ȋ )
nižje pog. zapahniti : zarigljati vrata

zaríniti -em dov. ( í ȋ )
s potiskanjem, sunkom narediti, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zariniti kol v seno ; zariniti palico v sneg / zariniti si roke v lase / zariniti iglo v žilo zabosti ; zariniti lopato v zemljo zasaditi ; zariniti meč v nožnico vtakniti, poriniti
// s potiskanjem spraviti v določen položaj: trdo je zarinil zapah, zatič
nar. pobral je kamen in ga zarinil proti meni vrgel

zarípel -pla -o [ zaripəu̯ ] prid. ( í )
ki ima zaradi razburjenja, razgretosti zelo rdeč in napet obraz: zaripli prodajalci so hvalili svoje blago ; biti ves zaripel od jeze, razburjenja, vročine / biti zaripel v obraz / zariple oči izbuljene / zaripel obraz
ekspr. zariplo vpitje jezno, razburjeno; prim. zaripniti

zaripéti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. zaripniti : od jeze je zaripela v obraz

zarípiti se -im se dov. ( í ȋ )
star. zaripniti : od jeze se je zaripila v obraz

zaríplost -i ž ( í )
stanje zariplega: zariplost obraza / razburiti se do zariplosti

zarípniti -em dov. ( í ȋ )
postati zaripel: ob teh besedah je ves zaripnil ; zaripniti od jeze / zaripniti v obraz / zaradi joka mu je obraz zaripnil prim. zaripel

zarís -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zarisati: hiter zaris znamenja v pesek / zaris potovanja na zemljevid
2. kar je zarisano, narisano: opaziti na steni zarise iz dveh črt ; globoki zarisi koles odtisi
3. kar se zariše: zaris senc na steni / temen zaris gore na obzorju
4. knjiž. zamisel , zasnova : podati zaris delovanja društva / ohranilo se je več zarisov njegove študije osnutkov
5. knjiž. opis , prikaz : pesmim je dodan kratek zaris pesnikovega življenja ; zgodovinski zaris razvoja povojne lirike

zarísati -ríšem dov. ( ȋ )
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti: s prstom je zarisal v sneg kvadrat ; z žebljem je zarisal črto v pod / zarisati krog okrog imena narisati
2. s črto, črtami označiti: na zemljevidu so zarisali pot, ki jo morajo prehoditi ; na letvi so zarisali, kje jo je treba odžagati / zarisati mejo med parcelami
3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: letalo je zarisalo bele proge na nebo ; mesečina je zarisala na gladino srebrne trakove / skrb mu je zarisala gube v čelo
4. knjiž. opisati , orisati : v predavanju je zarisal pesnikovo pojmovanje romantike ; z nekaj besedami je zarisal njegov značaj
5. publ. določiti , izoblikovati : stranki so zarisali program ; zarisati nove smernice razvoja

zarisávati -am nedov. ( ȃ )
zarisovati : zarisavati kroge po pesku / zarisavati meje, pot / v daljavi se zarisavajo gore

zarísba -e ž ( ȋ )
fot. napaka leče zaradi različnih lomov žarkov: odpraviti zarisbo s kombinacijo več leč

zarísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zaris: zarisna črta / zarisno orodje zarisovalno

zarisoválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se zarisuje: zarisovalno orodje
obrt., tisk. zarisovalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino

zarisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zarisovati: zarisovanje likov / zarisovanje kroja na blago

zarisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati: s palico je zarisoval različne like v pesek / zarisovati kroj na blago risati
2. s črto, črtami označevati: na zemljevidu so zarisovali pot, ki jo morajo prehoditi / zarisovati dnevno proizvodnjo na grafikonu

zarítati -am dov. ( ȋ )
večkrat suniti z zadnjima nogama nazaj: konji na dvorišču so nemirno zaritali

zaríti -ríjem dov. , zaríl in zarìl ( í ȋ )
s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani ; zariti plug v zemljo zariniti ; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti / ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlani

zarívati -am nedov. ( í )
s potiskanjem, sunki delati, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zarivati kole v zemljo / ekspr. zarivali so jim puškine cevi v hrbet
// s potiskanjem spravljati v določen položaj: zarivati zapah

zárja -e ž ( á )
1. rdečkasta svetloba na nebu ob sončnem vzhodu ali zahodu: zarja izgublja svoj sijaj ; zarja je osvetlila hribe ; zarja žari, knjiž. bledi, ekspr. ugaša ; jutranja, večerna zarja ; svetla, ekspr. krvava, zlata zarja / ekspr. šele pred zarjo je zadremal pred jutrom ; pren. vstaja zarja svobode
ekspr. prišel je v vsej svoji zarji v vsem svojem sijaju, razkošju ; ekspr. iti v nove zarje v nove, boljše čase
2. ekspr., navadno s prilastkom prvo znamenje česa: to obdobje prinaša zarjo znanosti

zárjast -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zarjo: zarjast oblak / zarjast žar žerjavice / zarjasto jutro

zarjavélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zarjavelega: zarjavelost okovja na štedilniku / zarjavelost obraza porjavelost

zarjavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati rjav, rjast: žeblji so zaradi vlage zarjaveli ; ključavnica v vratih je zarjavela
stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli) ljubezen nikoli čisto ne mine
2. postati rjav; porjaveti : otroci so se na soncu okrepili in zarjaveli
3. ekspr. postati manj gibljiv, manj prožen; otrdeti : moram se razgibati, da mi ne bodo sklepi zarjaveli
// postati duševno otopel, nedejaven: zarjavel je v poklicu / možgani so mu zarjaveli

zárjica -e ž ( á )
ekspr. manjšalnica od zarja: jutranja, večerna zarjica

zarjovéti -ím dov. ( ẹ́ í ) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
1. oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom: lev v kletki je grozeče zarjovel ; zarjovela je kot žival / od strahu je zarjovel
// ekspr. dati rjovenju podobne glasove: zamahnil je z zastavico in motorji so zarjoveli ; sirena je zarjovela
2. slabš. zelo zakričati: zarjovel je na vse grlo, da bi ga slišali / ne vtikaj se v pogovor, je zarjovel
3. ekspr. hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: veter je zarjovel čez hribe; prim. zarjuti

zarjúti -rjôvem in -rjújem dov. , tudi zarjovíte ( ú ó, ú )
1. oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom: razdražen bik je zarjul ; zarjul je kot lev
// ekspr. dati rjovenju podobne glasove: na kolodvoru je zarjula lokomotiva ; tanki so zarjuli
2. slabš. zelo zakričati: tako je zarjul, da mu je glas ohripel / zarjul je ukaz
3. ekspr. hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ledeni viharji zarjovejo čez morje; prim. zarjoveti

zarníce -níc ž mn. ( í )
knjiž., navadno v zvezi zarnice igrajo bliska se v daljavi:

zarobántiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. izraziti jezo, nejevoljo z glasnim govorjenjem, preklinjanjem: če je bilo kaj narobe, je zarobantil ; zarobantil je, da mora biti dvorišče pospravljeno ; zarobantiti nad sodelavcem

zaróbek -bka m ( ọ̑ )
les. obrobek : narediti hlodu zarobek

zaróbiti 1 -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. zasužnjiti : zarobiti premagano ljudstvo

zarobíti 2 in zaróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti rob čemu: zarobiti krilo, robce ; zarobiti na šivalnem stroju ; zarobiti s paspulo
2. šport. pritisniti na robove smuči: po doskoku je nerodno zarobil
3. slabš. ostro reči: zarobil mu je nekaj besed ; vse to mu je zarobil v obraz / jezno, nesramno, posmehljivo zarobiti komu kaj reči
les. zarobiti les narediti, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami ; teh. zarobiti pločevino

zaróbljenec -nca m ( ọ́ )
slabš. neuglajen, robat človek: nesramni zarobljenci ; izpadi zarobljenca

zaróbljenost -i ž ( ọ́ )
slabš. neuglajenost , robatost : očitati komu zarobljenost ; zarobljenost in pokvarjenost nekaterih ljudi

zaróčati se -am se nedov. ( ọ́ )
slovesno, pred pričami medsebojno si obljubljati poroko: mladi pari se zaročajo

zaróčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zaroko: zaročni obred / zaročni prstan

zaročênec -nca m ( é )
zaročen moški: predstavila je svojega zaročenca
// nav. dv. in mn. kdor je zaročen: srečanje zaročencev

zaročênje -a s ( é )
glagolnik od zaročiti: zaročenje in predročenje

zaročênka -e ž ( é )
zaročena ženska: na ples je šel z zaročenko

zaročíti -ím dov. , zaróčil ( ī í )
šport. dati, dvigniti roko nazaj: predročiti in zaročiti

zaročíti se -ím se dov. , zaróčil se ( ī í )
slovesno, pred pričami medsebojno si obljubiti poroko: pol leta pred poroko sta se zaročila / zaročil se je s šefovo hčerjo

zaročníca -e ž ( í )
star. zaročenka : obiskoval je svojo zaročnico

zaročník -a m ( í )
star. zaročenec : hraniti pisma zaročnika

zárod -óda tudi -a m ( á ọ́; á )
1. živalski potomci, mladiči: samec in samica skrbita za svoj zarod ; volčji zarod ; zdrav zarod ; zarod sinic ; zarod iz prvega gnezda
biol. jajca, ličinke, mladiči zlasti tistih živali, ki odlagajo jajca; deli rastlin za vegetativno razmnoževanje
2. star. rod 1 : mlajši zarod že pozablja stare običaje / bil je prvi iz zaroda, ki se je naselil v teh krajih / človeški zarod človeštvo
star. na trti je veliko zaroda nastavkov grozdov

zaródek -dka m ( ọ̑ )
1. biol. iz oplojene jajčne celice nastajajoč organizem: razvoj zarodka / človeški zarodek
2. začetna oblika kakega organa v razvoju organizma, biol. zasnova : zarodek cveta, semena
3. knjiž. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati; zametek : ustanova je zarodek sedanje knjižnice ; naselja ob prometnih križiščih so bila zarodki bodočih mest / razvoj obrti je šele v zarodku
// prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnost za razvoj: iskati zarodke pesnikovega pesimizma ; zarodki bolezni ; skromni zarodki gledališča

zaróden 1 -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zarod, razmnoževanje: pešanje zarodne moči pri civiliziranih ljudstvih
anat. zarodna plast kože spodnja plast povrhnjice ; biol. zarodna celica spolna celica ; zarodna plast celična plast gastrule ; notranja, vmesna, zunanja zarodna plast notranja, vmesna, zunanja plast celic gastrule ; bot. zarodni brstič brstič, s katerim se rastline nespolno razmnožujejo ; zarodna čebulica čebulica, s katero se rastline nespolno razmnožujejo

zaróden 2 -dna -o prid. ( ọ́ ọ̑ )
nar. dolenjsko krepko razvit: merjasec mora biti zaroden v križu in čez pleča

zarodíšče -a s ( í )
1. agr. del drevesnice z nasadom za pridobivanje vegetativnih podlag: zarodišče z matičnimi grmi ; zemlja za zarodišče
2. knjiž. začetek , izvor : zarodišče slovenskega kulturnega preporoda

zarodíti -ím dov. , zaródil ( ī í )
1. začeti dajati sadeže, plodove: češnja zarodi v petem ali šestem letu ; ta vrsta hruške kmalu zarodi / trta je letos slabo zarodila obrodila
2. narediti, povzročiti, da se rodi, začne obstajati nov zlasti človeški osebek: zaroditi številne potomce / knjiž. ni ji bilo dano, da bi sama zarodila rodila ; pren., ekspr. nova miselnost je v ljudeh zarodila drugačno gledanje na svet ; ostre besede so zarodile odpor

zaródkov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zarodek: razvoj zarodkovih organov ; zarodkova rast
bot. zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo

zaródnica tudi zarodníca -e ž ( ọ̑; í )
knjiž. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov; prednica : zarodnica domače kokoši / zarodnice nekaterih kulturnih rastlin

zarodník -a m ( í )
knjiž. prednik : imeti skupne zarodnike / tur, zarodnik goveda

zarógati se -am se dov. ( ọ̄ )
knjiž. zelo očitno, grobo izraziti negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: se bomo že še videli, se je zarogal sosedu

zarogovíliti -im dov. ( í ȋ ) ekspr.
1. narediti neroden gib, nerodne gibe: zarogovilil je z rokami in padel
2. povzročiti hrup, nemir: nevihta je malo zarogovilila in se oddaljila
// upreti se, začeti nasprotovati: če bodo še delali take napake, bo treba zarogoviliti
// razjeziti se, razburiti se: dajte mir, drugače bo oče zarogovilil / natepsti bi ga bilo treba, je zarogovilil

zarogóziti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
agr. zamašiti špranje med dogami z rogozovino: zarogoziti sod

zarohnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: zarohnel je in ga jezno pogledal ; zarohnela je na moža ; zarohneti nad otroki / umaknite se, je zarohnel
2. ekspr. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; zahrumeti : motor je zarohnel / buldožerji so zarohneli na gradbišču začeli rohneti

zarojíti -ím stil. -rójim dov. , zarójil stil. zarôjil ( ī í, ọ́ )
1. začeti živahno letati v velikem številu: okrog njega so zarojile muhe / ekspr. na dvorišču so zarojila dekleta
2. zastar. vzrojiti : zakaj me ne ubogate, je zarojil nad otroki
ekspr. vesele misli so ji zarojile po glavi začela je premišljevati o veselih rečeh

zaróka -e ž ( ọ̑ )
slovesna medsebojna obljuba poroke pred pričami: razveljaviti, skleniti zaroko

zaropotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. dati močne, kratke glasove
a) pri delovanju: motor, stroj včasih zaropota / ekspr.: budilka je zaropotala zazvonila ; novi stroji so že zaropotali začeli delovati ; strojnica je zaropotala na sosednjem hribu
b) zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj: ob vstajanju so stoli zaropotali ; brezoseb. v kleti je nekaj zaropotalo / skodelica je zaropotala na tla z ropotom padla / dež je zaropotal po strehi
// povzročiti močne, kratke glasove: otroci so zaropotali s coklami ; veter je zaropotal z naoknicami / zaropotal je po vratih, da bi mu odprli udaril, potolkel
2. ekspr. ropotajoč se premakniti: lokomotiva je zaropotala s postaje / kamenje je zaropotalo po skalah ropotajoč začelo padati / letala so zaropotala nad hišami ropotajoč zletela
3. slabš. glasno izraziti svojo nejevoljo: spet je zaropotala nad otroki / s stricem sva dostikrat zaropotala se sprla / ali boste že tiho, je zaropotal

zarosítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zarositi: zarositev šip

zarosíti -ím dov. , zarósil ( ī í )
brezoseb. krajši čas rositi; porositi : včasih je malo zarosilo / v osebni rabi dež zarosi ; pren., knjiž. tolažba je zarosila v njegovo srce

zaróštati 1 -am dov. ( ọ̑ )
nar. dodati jedi prežganje: zaroštati krompir

zaroštáti 2 -ám tudi zaróštati -am dov. ( á ȃ; ọ̑ )
nar. zaropotati : naoknice so zaroštale ; na podstrešju je nekaj zaroštalo

zaróta -e ž ( ọ̑ )
tajen dogovor, načrt navadno več ljudi za odstranitev nosilca, nosilcev navadno državne oblasti: režim je zaroto pravočasno odkril ; pripravljati zaroto ; ekspr. vplesti koga v zaroto ; sodelovati v zaroti proti kralju
// ekspr. tajen dogovor, načrt za nasprotovanje komu, zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu: sosedi so kovali zaroto proti njemu / zarota otrok proti staršem

zarotílen -lna -o prid. ( ȋ )
po ljudskem verovanju s katerim se zaroti: zarotilne besede / zarotilni obrazci zarotitveni obrazci
rel. zarotilna molitev molitveni obrazec za odvrnitev vpliva hudobnega duha

zarotítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zarotiti: zarotitev tovariša, naj ga reši / zarotitev vseh sil sveta / zamrmrati zarotitev zarotitveni obrazec

zarotíti -ím dov. , zarótil ( ī í )
1. nav. ekspr. sklicujoč se na kaj zaprositi: zarotim te na tvoje poštenje in ljubezen, da o tem ne govoriš / zarotila jih je, naj bodo mirni proseče rekla
2. po ljudskem verovanju izgovoriti določene besede, narediti določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: znal je zarotiti hudo uro ; zarotiti zlo usodo
// začarati : čarovnica ga je zarotila v kamen

zarotítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zarotitev: zarotitveno petje / zarotitveni izreki, obrazci

zarótnica -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki je udeležena pri zaroti: nevarna zarotnica

zarótnik -a m ( ọ̑ )
kdor je udeležen pri zaroti: zarotniki so ubili kralja ; odkriti zarotnike ; proces proti zarotnikom / nacistični zarotniki proti ljudstvu

zarótniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zarotnike ali zarotništvo: zarotniška organizacija, skupina / zarotniške metode / ekspr. zarotniški pogled skrivno sporazumevajoč

zarótništvo -a s ( ọ̑ )
nav. ekspr. mišljenje, delovanje, ravnanje zarotnikov: obtožiti koga zarotništva ; zagovarjati se zaradi zarotništva / politično zarotništvo

zarotoválec -lca [ zarotovau̯ca tudi zarotovalca ] m ( ȃ )
po ljudskem verovanju kdor izgovarja določene besede, dela določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: zarotovalec ni imel več moči / zarotovalec zla

zarotovánje -a s ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju izgovarjanje določenih besed, delanje določenih kretenj, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: obvladati sovražne sile z zarotovanjem ; zarotovanje hude ure
// besede, s katerimi kdo roti: zasikal je proti njemu zarotovanje
2. rel. izganjanje hudobnega duha: obredi zarotovanja
// molitveni obrazec za odvrnitev vpliva hudobnega duha; zarotilna molitev : govoriti, uporabljati zarotovanja

zaroženéti -ím dov. ( ẹ́ í )
poroženeti : gornja plast kože zaroženi

zarožljáti -ám dov. ( á ȃ )
dati nizke, zveneče glasove: ključi so zarožljali v vratih ; veriga je zarožljala / ekspr. kamenje je zarožljalo po strmini začelo rožljaje padati
// povzročiti nizke, zveneče glasove: zarožljati s priborom
ekspr. zarožljati z orožjem zagroziti z vojno

zarubíti in zarúbiti -im dov. ( ī ú )
opraviti rubež: zarubiti posestvo, premoženje / zarubiti dolžnika

zarúčen -a -o prid. ( ū )
nar. severozahodno skodran , kodrast : imeti zaručene lase

zarúkan -a -o prid. ( ȗ )
nižje pog. zabit , neumen : ker je zarukan, je lažem verjel / kot psovka tepec zarukani

zarúkanec -nca m ( ȗ )
nižje pog. zabit, neumen človek: imeli so ga za zarukanca

zarúkanost -i ž ( ȗ )
nižje pog. zabitost , neumnost : njegova zarukanost presega vse meje

zarúkati -am dov. ( ū )
lov. oglasiti se z močnim, donečim glasom: jelen je zarukal
// s trobljenjem na rog privabiti jelena: lovci v gozdu so zarukali

zarúliti -im dov. ( ú )
knjiž. zatuliti , zarjoveti : v hlevu je zarulil vol / zarulil je od besa

zarumenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati rumen: drevje je hitro zarumenelo / ko moka zarumeni, dodamo še čebulo
2. knjiž. rumeno se odraziti, pokazati: na ovinku so čisto blizu sredi borov zarumenele leske

zarumeníti -ím dov. , zaruménil ( ī í )
s praženjem, segrevanjem povzročiti, da postane kaj rumeno: zarumeniti čebulo, moko ; zarumeniti kaj na masti, v pečici

zasáčiti -im dov. ( ā ȃ )
1. dobiti koga pri nedovoljenem dejanju: zasačiti vlomilca ; zasačiti učenca pri prepisovanju / zasačiti živino v detelji / zasačiti ljubimca pri ženi / zasačiti koga na laži
2. zastar. ujeti , uloviti : zasačiti pajka, zajca / tatu so dolgo iskali, pa ga niso zasačili / zasačiti koga v svoje mreže
3. zastar. odkriti , najti : stikal je po hiši, da bi zasačil kak plen / oko zasači gnezdo
4. star. dobiti , presenetiti : ladjo je zasačil vihar / smrt ga je zasačila v valovih

zasàd -áda m ( ȁ á ) zastar.
1. nasad : posekati zasad ; brezov, lipov zasad
2. zasaditev : pripraviti trte za zasad

zasadítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zasaditi: zasaditev zemljišča z novimi sadnimi vrstami / zasaditev vinograda
zastar. pognojiti nove zasaditve nasade

zasadíti -ím dov. , zasádil ( ī í )
1. s sajenjem narediti, da kaka površina ni prazna: zasaditi njivo s krompirjem / zasaditi ulico s kostanji
// s sajenjem narediti, da začne kje kaj rasti: zasaditi drevje, rože / zasaditi vinograd ; pren. oblast je zasadila svojo ideologijo v mišljenje mnogih ljudi
2. narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: zasaditi motiko v zemljo / jezno mu je zasadila nohte v obraz ; ekspr. zasaditi zobe v hruško ; pren. zasaditi oster pogled v koga
// narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasaditi oporni kol poleg mladega drevesa ; zasaditi sekiro v tnalo ; zasaditi zastavo pred šotor
zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati ; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje ; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati ; ekspr. zasaditi komu nož v srce zelo prizadeti koga ; ekspr. na novo odkritem otoku so zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so namestili svojo zastavo ; zastar. zasaditi koga za mizo posaditi

zasájanje -a s ( á )
glagolnik od zasajati: zasajanje njiv s krmnimi rastlinami / zasajanje vinske trte

zasájati -am nedov. ( á )
1. s sajenjem delati, da kaka površina ni prazna: zasajati njive s krompirjem
// s sajenjem delati, da začenja kje kaj rasti: zasajati trte, vrtnice ; živa meja se zasaja v dveh vrstah / zasajati gozdove, vinograde ; pren. zasajati ljubezen v mlada srca
2. delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: neutrudno zasajati kramp, motiko v ilovnato zemljo / ekspr. zasajati vesla v gladino
// delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasajati drogove, kole ; delavci zasajajo lopate v tla in odhajajo

zasánjanec -nca m ( á )
ekspr. zasanjan človek: zasanjancu je prizor vznemiril domišljijo

zasánjanost -i ž ( á )
stanje zasanjanega človeka: zdramiti koga iz zasanjanosti / zasanjanost v drugo življenje / zasanjanost oči

zasanjáriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. začeti sanjariti: zasanjariti o novem življenju

zasánjati -am dov. ( á )
1. začeti sanjati: komaj se je ulegel, že je zasanjal ; zasanjal je, da nekam pada / z notranjim predmetom zasanjati sanje
2. ekspr. ustvariti v sanjah, mislih: prizadeval si je uresničiti, kar je zasanjal ; življenje je zasanjal vse drugače / zasanjati si pesem izmisliti si, ustvariti
ekspr. ali imaš vročino? Ne, je zasanjal zamišljeno, duševno odsotno odgovoril

zasávski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Zasavje: zasavske ceste / zasavski premogovniki
bot. zasavska konopnica rastlina z deljenimi listi, belimi cveti v socvetju in črno vijoličastimi prašnicami, Dentaria trifolia

zasében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je last posameznika, posameznikov: zasebna gostilna ; zasebno premoženje / najeti zasebno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob
// nanašajoč se na posameznika, posameznike kot lastnika proizvajalnih sredstev: zasebna obrt ; zasebna proizvodnja / zasebni delodajalec, obrtnik / zasebni sektor / ekspr. tovarna je v zasebnih rokah
// namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: zasebna plaža / zasebna in javna uporaba
2. nanašajoč se na posameznika, posameznike in ne na družbeno skupnost: zasebne koristi, potrebe ; delati kaj iz zasebne pobude ; zasebna in družbena stran življenja / razstavljene slike so zasebna last / zasebna knjižnica ; zasebna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje zasebnik ali kako društvo
// nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: zaseben opravek ; zasebni tajnik ; pogovor predsednika s člani sveta je bil zaseben ; zasebno in uradno mnenje ; zasebno pismo ; zasebno in javno življenje / službeni in zasebni naslov
ekon. zasebna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v zasebni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov ; filoz. zaseben ki obstaja samo v odnosu do človeške zavesti ; fin. zasebno posojilo posojilo, ki se najame pri zasebniku ; pravn. zasebni obisk obisk državnega ali strankarskega funkcionarja iz osebnih razlogov ; zasebna tožba tožba za družbeno manj pomembna kazniva dejanja, pri katerih družba prepušča pregon prizadeti osebi ; zasebno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov ; soc. zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev

zasébnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki ima lastna proizvajalna sredstva in jih uporablja ter se s tem preživlja: zasebnica je odprla trgovino / zdravnica zasebnica

zasébnik -a m ( ẹ̑ )
1. kdor ima lastna proizvajalna sredstva in jih uporablja ter se s tem preživlja: gostilniško poslopje je kupil zasebnik / v hotelu in pri zasebnikih je dovolj prostih sob pri osebah, ki se ne ukvarjajo poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob / delati kot zasebnik
2. posameznik kot neuradna oseba: naslovnik pisma je lahko zasebnik ali ustanova

zasébniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zasebnike: zasebniška gospodarska dejavnost / zasebniška miselnost

zasébništvo -a s ( ẹ̑ )
1. obstoj, dejavnost zasebnikov: podpirati zasebništvo ; zadružništvo in zasebništvo
2. zasebniki : individualistična morala zasebništva
3. zasebno življenje, delovanje: umakniti se v zasebništvo

zasébnolastnínski -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
nanašajoč se na zasebno lastnino: zasebnolastninski odnosi / zasebnolastninska proizvodnja

zasébnopráven -vna -o prid. ( ẹ̑-ā )
nanašajoč se na zasebno pravo: zasebnopravno razmerje / zasebnopravni zakoni

zasébnost -i ž ( ẹ̑ )
1. značilnost zasebnega: zasebnost premoženja / zasebnost izpovedi
2. zasebno življenje, delovanje: razlika med zasebnostjo in javnim delovanjem / zanimati se za zasebnosti koga

zaséči -séžem dov. , zasézi zasézite; zaségel zaségla; nam. zaséč in zasèč ( ẹ́ )
1. navadno z dajalnikom odvzeti premoženje ali del premoženja: zaseči komu denar, hišo, živino / na carini so zasegli morfij zaplenili
2. pravn. začasno odvzeti predmete med kazenskim postopkom: sodišče je predmete zaseglo
3. pravn. odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari; konfiscirati , prepovedati razširjanje : zaseči časopis
4. star. zajeti : ogenj je zasegel streho / s pogledom je zasegel travnike
5. zastar. prijeti : zasegla je moža pod roko
6. zastar. seči 2 , doseči : skoraj do stropa je zasegel z rokami / dolge sence so kmalu zasegle gozd

zaséda -e ž ( ẹ̑ )
1. namestitev kje z namenom nepričakovano napasti, dobiti koga: napasti koga iz zasede ; hoditi v zasede in patrulje ; čakati, ležati v zasedi
// kar nastane, se ustvari s tako namestitvijo: izogniti se zasedi ; pasti, zaiti v zasedo / držati zasedo na obeh straneh ceste ; stekla sta proti križišču, da postavita zasedo / partizanska, policijska zaseda
2. oseba, skupina oseb, nameščena kje s takim namenom: napadla jih je zaseda ; prisiliti zasedo k umiku

zasédanje -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od zasedati: prerivanje ob zasedanju stolov / zasedanje tujih dežel, mest / zasedanje delovnih, učnih mest
2. navadno daljše srečanje večjega števila ljudi, ki sestavljajo kak organ, na katerem se o čem razpravlja, dogovarja, sklepa: sklicati zasedanje ; biti, sodelovati na zasedanju ; zasedanje odbora, skupščine, sveta ; zasedanje sodišča / izredno, redno zasedanje ; plenarno, slavnostno zasedanje

zasédati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. s sédanjem ali sedênjem delati, da kaj ni na razpolago za koga drugega: gledalci zasedajo svoje prostore / ded je zasedal edini naslanjač
2. s svojo prisotnostjo delati, da kak prostor, kraj ni na razpolago za koga ali kaj drugega: te prostore zaseda športno društvo / skoraj pol sobe zaseda peč zavzema
3. s svojim prihodom, z naselitvijo delati, da kak kraj, območje ni na razpolago za koga drugega: tujci zasedajo posestva izseljenih kmetov
4. navadno z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: armada zaseda sosednjo državo / general zaseda utrdbo za utrdbo / četa zaseda nove položaje
5. biti na kakem mestu, položaju v organizaciji: vedno več delovnih mest zasedajo strokovnjaki / zaseda odgovoren položaj
6. gled. žarg. dajati, dodeljevati komu vlogo: žal te igralke umetniško vodstvo več ne zaseda / v gledališču so ga zasedali kot komika
7. publ. imeti zasedanje, zasedanja: kongres, zbor zaseda ; zasedati v dvorani / zasedati za zaprtimi vrati

zasédba -e ž ( ẹ̑ )
1. glagolnik od zasesti: zasedba univerze / preprečiti zasedbo tujega mesta, ozemlja / razpis delovnega mesta velja do zasedbe / zasedba igralcev v stranskih vlogah je dobra ; zasedbo glavne vloge je režiser zaupal mladi igralki
2. stanje, ko kdo s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru onemogoči redno delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zasedba tovarne se je po treh dneh končala
// pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država navadno z bojem spravila pod svojo oblast: zasedba Jugoslavije je trajala štiri leta
3. kar je določeno z ljudmi, ki zasedejo, zasedajo določena mesta, položaje v kaki skupnosti: ta personalna zasedba zagotavlja napredek tovarne ; publ. nova kadrovska zasedba
// kar je določeno z ljudmi, ki igrajo, izvajajo kako gledališko, glasbeno delo: ta igralska zasedba zagotavlja kvalitetno izvedbo ; zasedba orkestra se je spremenila
// kar je določeno z vrsto instrumentov, glasov, ki izvajajo glasbeno delo: instrumentalna, pevska zasedba ; primerna zasedba pihal in trobil

zasédben -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zasedbo: zasedbeno ozemlje, območje / zasedbene čete ; zasedbena oblast / zasedbene možnosti gledališča

zasedélost -i ž ( ẹ́ )
stanje zasedelega: zasedelost noge / ekspr. v mestih je preveč priložnosti za zasedelost

zasédenost 1 -i ž ( ẹ̑ )
stanje zasédenega: polovična, stoodstotna zasedenost ; zasedenost hotelov, letal / publ. kadrovska zasedenost ; zasedenost delovnih mest / pog. zaradi službene zasedenosti se ni mogel udeležiti sestanka
agr. zasedenost pašnika lastnost, stanje pašnika glede na število živine, ki se določen čas hkrati pase na njem

zasedênost 2 -i ž ( é )
stanje zasedênega: zaradi zasedenosti je težko vstal

zasedéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
1. sedeč se zadržati kje predolgo: zasedeti se pri kartanju / zasedeti se do polnoči
2. od predolgega sedenja postati trd, negibčen: moram malo vstati, popolnoma sem se zasedel / zasedeti se od dolge vožnje

zasédnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. kdor je, čaka v zasedi: zasedniki so oropali voz ; za skalo skriti zasedniki
knjiž. nemški zasedniki okupatorji

zasèg -éga m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od zaseči: zaseg plače, živine

zaséga -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od zaseči: zasega stavb / zasega stvari med kazenskim postopkom

zaséganje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od zasegati: zaseganje premoženja, zemlje / zaseganje časopisov

zaségati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. navadno z dajalnikom odvzemati premoženje ali del premoženja: zasegati aretiranim hiše, osebne predmete ; zasegati nasprotnikov vojaški material
2. pravn. začasno odvzemati predmete med kazenskim postopkom: v takih primerih sodišča dokazne predmete navadno zasegajo
3. pravn. odvzemati pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari; konfiscirati , prepovedovati razširjanje : oblast pogosto zasega posamezne številke tega časopisa
4. star. zajemati : ogenj zasega streho

zasegljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zaseči: zasegljivo premoženje
knjiž. s svojimi pesmimi povzroča globoko zasegljivo pretresenost segajočo

zasejáti -sêjem dov. , zasêj in zasèj; zasejál ( á ȇ )
1. s sejanjem narediti, da kaka površina ni prazna: zasejati gredo, njivo ; zasejati z rožami, žitom
// s sejanjem narediti, da začne kje kaj rasti: zasejati rože, travo, žito ; pren., ekspr. zasejati seme upora
2. ekspr. povzročiti, da se kje kaj začne razvijati ali dobi možnosti za razvoj: zasejati dvom, nemir v koga / novica je zasejala med ljudi zmedenost

zasèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od zasekati: zaseki sekire, s sekiro ; zaseki v deblo / dogajanje poteka brez ostrih zasekov
2. zareza, nastala z zasekovanjem: ko je bil zasek dovolj globok, je drevo padlo ; potisniti žago v zasek
3. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor: cesta je speljana po zasekih in skozi predore / železniški zasek
gozd. izdelati zasek s sekanjem narediti globljo zarezo na pritalnem delu debla na strani, kamor naj pri podiranju pade drevo

zaséka 1 -e ž ( ẹ̑ )
1. zareza, nastala z zasekom, zasekovanjem: nastaviti žago v zaseko
2. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor; zasek : del poti so prehodili po železniški zaseki
3. ekspr. ozka in globoka, klinasto oblikovana vdolbina v strmi vzpetini: v globoki zaseki je tekla voda ; zaseke in brezna
gozd. izdelati zaseko zasek ; voj. zaseka prometna ovira iz podrtih dreves, obrnjenih z vrhovi proti nasprotniku

zaséka 2 tudi záseka -e ž ( ẹ̑; á )
prekajena ali neprekajena sesekljana, grobo mleta začinjena slanina: namazati zaseko na kruh ; zabeliti z zaseko ; žlica zaseke

zasékati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo ; zasekati smreko, da cedi smolo
// z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino
2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico
3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo ; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo ; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano ; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu ; ob novici jo je zasekalo v srcu
4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh
5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel
7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče
voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti nasprotniku, narediti poti težje prehodne

zasekávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasekavati: zasekavanje debla / zasekavanje stopnic v strmino

zasekávati -am nedov. ( ȃ )
1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekavati drevesa ; dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal
2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekavati sekiro v tnalo / krepko zasekava motiko v zemljo
3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekavati rob pri sodovem dnu / zasekavati pot, stopnice v hrib
voj. zasekavati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti nasprotniku, delati poti težje prehodne

zasekírati se -am se dov. ( ȋ ) pog.
vznemiriti se zaradi pretiranih skrbi: če se ne bi uvrstil med najboljše, bi se verjetno malce zasekiral

zasekljív -a -o prid. ( ī í )
ekspr. oster , zadirčen : zasekljiv glas / zasekljive besede

zasekoválen -lna -o prid. ( ȃ )
mont. ki se uporablja za zasekovanje premoga, rude: zasekovalni stroj ; zasekovalno kladivo

zasekovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasekovati: zasekovanje premoga / zasekovanje znamenja v deblo

zasekováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekovati debla / zasekovati premog
2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekovati sekiro v tnalo / s težavo zasekuje kramp v ilovnato zemljo
3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekovati znamenja v debla / zasekovati z motiko jamice / ekspr. čas zasekuje brazde na čelo

zasektášiti -im dov. ( á ȃ )
nav. slabš. zaradi sektašenja priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: zasektašil je, čeprav je politična usmeritev jasna

zasélek -lka m ( ẹ̑ )
zemljepisno samostojen kraj z eno hišo ali nekaj hišami, pripadajoč samostojnemu naselju: to vas sestavljajo trije zaselki ; pot vodi skozi zaselek ; živeti v zaselku ; hribovski, samoten zaselek / raztresen zaselek / počitniški zaselek

zaselíti -sélim dov. ( ī ẹ́ )
z naselitvijo narediti, da kako območje ni prazno: zaseliti hribovite predele

zasélje -a s ( ẹ̑ )
star. zaselek : vasi in zaselja

zasénčenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zasenčiti: zasenčenje hiše / zasenčenje glasu / zasenčenje avtomobilskih luči

zasénčenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost zasenčenega: zasenčenost pobočij / tišina in zasenčenost v sobi sta ga pomirjali / ekspr. zasenčenost duha
med. zasenčenost pljuč

zasenčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasenčevati: zasenčevanje sadik / zasenčevanje žarnic

zasenčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati, delati, da je kaj v senci: s slamo zasenčevati gredice / balkon so poleti zasenčevali
2. dajati, delati senco: košat hrast zasenčuje hišo ; zgornje veje preveč zasenčujejo spodnje dele krošnje / slamnik ji je zasenčeval obraz / temne trepalnice so zasenčevale njene oči
3. ekspr. delati, povzročati, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: skrbi mu zasenčujejo obraz
// delati, povzročati, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: veliko trpljenje zasenčuje njegovo življenje / žalost zaradi te smrti mu je dolgo zasenčevala duha
4. ekspr. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta napaka zasenčuje prejšnje uspehe / s svojo dobro igro zasenčuje druge igralke

zasénčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: zasenčiti cvetočo lončnico ; zasenčiti sadike z vejami / zasenčiti si oči z dlanjo, roko
2. dati, narediti senco: oblak zasenči jezero ; drevo zasenči zelenico pred hišo / klobuk mu je zasenčil obraz
// s kako pripravo, nameščeno na določeno mesto, narediti, povzročiti, da se svetloba v določeni smeri ne širi: zasenčiti svetilko
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: žalost mu zasenči obraz
// narediti, povzročiti, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: nič ni moglo zasenčiti njegove ljubezni / občutek krivde mu je zasenčil dušo / nesrečni dogodek mu je zasenčil duha
4. ekspr. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta dogodek je zasenčil vse druge / s svojim uspehom zasenčiti sošolce
avt. zasenčiti žaromete preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m naprej

zasénčje -a s ( ẹ̑ )
zastar. senca, senčen prostor: zasenčje pod drevesom / samo v kakšnem zasenčju še leži sneg

zasesáti -ám [ zasəsati in zasesati ] dov. ( á ȃ )
začeti sesati: otrok je prijel stekleničko in zasesal

zasesljáti -ám [ zasəsljati in zasesljati ] dov. ( á ȃ )
sesljaje reči, povedati: otrok je nekaj zasesljal

zasésti -sédem dov. , stil. zasèl zaséla; nam. zasést in zasèst ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sédanjem ali sedênjem narediti, da kaj ni na razpolago za koga drugega: najboljše prostore so gledalci že zasedli ; zasesti sedež, stol / zasedli so mizo pri oknu / zasesti komu prostor na vlaku
2. s svojo prisotnostjo narediti, da kak prostor, kraj ni na razpolago za koga ali kaj drugega: štorklje zasedejo stara gnezda ; med prazniki so turisti zasedli vse hotele / avtomobili so zasedli pločnik ; nekatere vrtnine za vse leto zasedejo grede / s prtljago zasesti hodnik
šah. zasesti polje s figuro
// z uporabljanjem narediti, da kaka naprava ni na razpolago za koga drugega: zasesti računalnik, telefon
3. s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru onemogočiti redno delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zasesti tovarno, univerzo
4. s svojim prihodom, z naselitvijo narediti, da kak kraj, območje ni na razpolago za koga drugega: ta plemena so zasedla gorate kraje ; predniki so si zasedli rodovitne predele / vojaki so zasedli nove položaje
5. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: zasesti sosednjo državo
6. s prizadevanjem, dejavnostjo priti v kakem vrednostnem, jakostnem zaporedju v določen položaj: naši košarkarji so zasedli drugo mesto
7. priti na kako mesto, položaj v organizaciji: zasesti izpraznjeno delovno mesto ; zasesti mesto dramaturga, univerzitetno stolico / zasesti pomemben položaj / vznes. zasesti poslansko klop postati poslanec ; zasesti prestol
8. gled., v zvezi zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo: moške vloge je režiser že zasedel / zasesti vloge z mladimi igralci / žarg. zasesti igralko v filmu dati, dodeliti ji vlogo
zastar. kri je takoj zasedla skrknila, se strdila ; zastar. po počitku zasede konja in jaha dalje zajaha ; orkester je treba primerno zasesti primerno določiti, izbrati glasbenike za posamezne instrumente v orkestru

zasévek -vka m ( ẹ̑ )
1. kar se kje zaseje: zasevek lanu je gost
2. med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen: v krvi so se pojavili zasevki ; obsevati zasevke / rakav zasevek

zasičáti -ím dov. ( á í )
1. dati ostre, nezveneče glasove: v kotlu je zasičala para
2. sičeč zleteti, se premakniti: raketa je zasičala v zrak ; po zraku so zasičale puščice
3. ekspr. reči, povedati z ostrim, rezkim glasom, navadno jezno: dajte mir, je zasičal

zasíčenost -i ž ( ȋ )
stanje zasičenega: zasičenost s sladkarijami / publ. zasičenost trga / ekspr. doživljajska zasičenost
fiz. zasičenost zraka z vlago

zasídranje -a s ( ȋ )
glagolnik od zasidrati: zasidranje ladje / zasidranje stebra / zasidranje umetnika v domačo pokrajino

zasídranost -i ž ( ȋ )
stanje zasidranega: zasidranost ladje / ekspr. zasidranost v slovenski kulturni tradiciji

zasídrati -am dov. ( ȋ )
1. pritrditi, privezati s sidrom: zasidrati čoln ; ladja se je zasidrala blizu obale
2. pritrditi, privezati kaj tako, da ostane na določenem mestu: zasidrati past v luknji / zasidrati drogove v zemljo
3. grad. pritrditi, povezati s sidrom: zasidrati steber, strop
4. ekspr. narediti, povzročiti, da začne kdo trajneje živeti na določenem mestu: oče je zasidral rod v dolini / zasidrati koga v javnem življenju

zasígati -am dov. ( ī ȋ )
1. dihniti s piskajočimi glasovi, zlasti zaradi zoženosti grla: bolnik je zasigal ; zasigal je, kot bi ga kdo tiščal za vrat ; brezoseb. v prsih mu je zasigalo
2. ekspr. sigajoče reči: pridi sem, je zasigal

zasígati se -am se dov. ( ī ȋ )
min. prekriti se s sigo: strop jame se je zasigal

zasigúrati -am dov. ( ȗ ) pog.
1. zagotoviti , preskrbeti : zasigurati živalim dovolj krme / zasigurati hčeri brezskrbno življenje
2. zavarovati , zaščititi : zasigurati zgradbo pred plazovi / zasigurati priborjene pravice

zasijáti -síjem dov. , zasijál ( á ȋ )
1. začeti sijati: izza oblakov zasije sonce / ekspr. vstali bomo, preden zasije dan se bo zdanilo / zbudil sem se, ko mi je sonce zasijalo na oči posijalo
// sijoč se pojaviti: na nebu so zasijale zvezde
2. ekspr. začeti odbijati svetlobo: ob siju sveče so zasijali pozlačeni napisi ; v mesečini zasije voda sredi kotanje
3. ekspr. pokazati močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zasijal je od sreče, veselja / oči so mu zasijale ; obrazi zasijejo v veselju
4. ekspr. odraziti se, pokazati se: med drevjem zasije jasa
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njem je zasijalo upanje / kmalu nam zasije svoboda
5. ekspr. vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti; zablesteti : veselil se je, da bo zasijal pred njo

zasíkati -am stil. -síčem dov. ( ī ȋ )
1. oglasiti se z ostrim, s-ju podobnim glasom: gosi so zasikale ; izpod dračja je zasikala kača ; brezoseb. v travi je nekaj zasikalo
// dati sikanju podoben glas: kosec je zamahnil in kosa je zasikala / nenadoma so zasikale granate
// sikajoč uiti, zleteti: iz cevi je zasikala para / za ubežnikom so zasikali streli / plameni so zasikali proti reševalcem
2. ekspr. reči, povedati z ostrim, rezkim glasom, navadno jezno: zasikal je nekaj skozi zobe ; pazi se, je zasikal

zasíkniti -em dov. ( í ȋ )
sikniti : kača zasikne / v tišini zasikne vžigalica / skozi režo so zasiknili plameni / ekspr. pst, pst, je zasiknil

zasílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. narejen, uporabljen v sili, neugodnem stanju: zasilen pristanek letala / zasilno reševanje / zasilni izhod posebni izhod, namenjen za uporabo v sili, nevarnosti ; zasilna lestev lestev, pritrjena na zidu, za zasilno reševanje; požarna lestev
// ki za silo, deloma ustreza: zasilnih rešitev problema je več
2. narejen za začasno uporabo, navadno ne z vsemi ustreznimi lastnostmi: zasilni most, oder ; zasilno letališče / v koči so prosta samo še zasilna ležišča
čeb. zasilna matica matica, vzrejena v osiroteli čebelji družini iz mladih ličink ; pravn. zasilna pot pot do zemljišča ali objekta, ki nima za redno obdelovanje ali uporabo potrebne potne povezave z javno potjo ; šol. zasilna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole ; žel. zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice

zasílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zasilnega: zasilnost predlagane rešitve

zasíniti -em dov. ( í ȋ ) knjiž.
1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: sonce, zarja zasine / ko je zasinil dan, so bili že daleč se je zdanilo
// nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle zasine avtomobil / kot blisk mu zasine rešilna misel nenadoma se je spomni
2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: zasine mu novo upanje

zasinjéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati sinji, svetlo moder: megla se je zredčila in nebo je zasinjelo / obraz mu je od jeze zasinjel

zasíp -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zasipati: zasip jame, jarka ; zasip opuščenega rudnika / zasip temeljev hiše / ročni, strojni zasip
mont. mokri zasip zasipanje odkopa z zmočenim materialom ; suhi zasip zasipanje odkopa s suhim materialom
2. material, s katerim se kaj zasipa, zasuje: dovoz zasipa / rečni zasipi
3. agr. zasipna jama, zasipnica: spravljati repo v zasip

zasípanje -a s ( ī )
glagolnik od zasipati: končati zasipanje ; zasipanje krste / zasipanje izkopov / letala za zasipanje polj z gnojili / zasipanje bralcev z novicami

zasípati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipati krsto ; zasipati repo v jami ; zasipati s kamenjem, z zemljo / reke zasipajo bregove, polja s peskom ; veter zasipa poti z listjem
// s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipati jamo, jarek / pritoki zasipajo jezero
// ekspr. delati kaj (bolj) gosto s čim sipkim: zasipati juho z zdrobom
// nar. nasipati , vsipati : zasipati žito v grot
2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: zemlja zasipa kopača / sneg zasipa ceste, stopinje
// s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: pesek zasipa klet, odprtino
3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipati zmagovalce s cvetjem / zasipati mesto, sovražnika z minami / sonce zasipa polja s svojimi žarki
// 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: bombe zasipajo mesto / sovražnika zasipa toča krogel
4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipati koga z darili / zasipati otroka z ljubeznijo / zasipati koga z očitki, vprašanji / ideje, predlogi ga kar zasipajo

zasipávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasipavati: zasipavanje jarkov ; zasipavanje jezera s prodom / zasipavanje otroka z igračami

zasipávati -am nedov. ( ȃ )
1. zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim: zasipavati položene cevi / veter zasipava stopinje
// s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasipavati izkopani jarek s peskom / reka zasipava jezero
// nar. nasipavati , vsipavati : zasipavati pšenico v grot
2. 3. os. sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj: drobeče se kamenje mu zasipava noge / sneg zasipava gaz, sled
// s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati: grušč zasipava jamo
3. ekspr. metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasipavati koga s cvetjem / zasipavati mesta z bombami
// 3. os. padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj: mine zasipavajo nasprotnikove položaje
4. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasipavati koga s pismi / zasipavati koga s prijaznostmi

zasípen -pna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zasip: zasipni material
agr. zasipna jama jama za shranjevanje korenja, repe čez zimo

zasípnica -e ž ( ȋ )
agr. jama za shranjevanje korenja, repe čez zimo: spraviti repo v zasipnico ; plitva zasipnica

zasíriti -im dov. ( í ȋ )
usiriti : zasiriti kozje mleko

zasírjati -am nedov. ( í )
usirjati : zasirjati mleko

zasírjenje -a s ( ī )
glagolnik od zasiriti: zasirjenje mleka

zasítiti -im dov. ( í ȋ )
1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti
2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast ; zasititi željo koga po potovanjih
3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro
4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo

zasitnáriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. postati siten, pokazati sitnost: komaj se zbudi, že zasitnari / no, začnite že, je zasitnaril

zasivéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati siv: lasje so mu zasiveli / na vzhodu je nebo zasivelo
2. knjiž. sivo se pokazati: nad hišami so zasiveli dimi / na vrbah so zasivele mačice

zasivíti -ím dov. , zasívil ( ī í )
knjiž. narediti kaj sivo: oblaki so zasivili dan

zaskakováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev: bik zaskakuje krave
2. knjiž. nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga: zaskakovati sovražnikovo vojsko
zastar. zaskakovati komu pot zapirati mu pot

zaskáliti se -im se dov. ( ā ȃ )
nar. zadreti si trščico: zaskaliti se v prst ; zaskaliti se pri sekanju drv

zaskeléti -ím [ zaskəleti in zaskeleti ] dov. , zaskelì in zaskêli ( ẹ́ í )
povzročiti ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju: udarec z bičem zaskeli / oko me je zaskelelo / brezoseb.: zaskelelo ga je od udarcev ; zaskelelo ga je v kolenu / sončna svetloba ga zaskeli v oči
// ekspr. povzročiti duševne bolečine: krivica, ponižanje zaskeli človeka

zaskóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
teh. nanašajoč se na zaskok: zaskočni čep, kavelj / zaskočna ključavnica ključavnica, katere vzmet drži mehanizem zapaha stalno v legi zaklenjeno

zaskočíti -skóčim dov. ( ī ọ̑ )
1. skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev: žrebec zaskoči kobilo / vulg. zaskočiti žensko
2. star. nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga: v gozdu ga zaskočijo razbojniki ; zaskočiti sovražno vojsko / zaskočiti koga izza plota
3. star. nepričakovano skočiti na koga, napasti koga: zver zaskoči svoj plen
4. star. prevzeti , obiti 1 : zaskoči ga obup, trudnost
5. zastar. presenetiti : zaskočiti koga z izjavo, novico / na poti jih je zaskočila noč

zaskóčka -e ž ( ọ̑ )
teh. element, ki drži gibljivi del naprave v določeni legi proti delovanju vzmeti ali težnosti: pritrditi kotel na nosilec z zaskočko / vzmetna zaskočka

zaskóčnik -a m ( ọ̑ )
obrt. pohištveno okovje, ki z vzmetjo, magnetom zadrži okensko, vratno krilo v želenem položaju: namestiti zaskočnik / obrniti, pritisniti zaskočnik / magnetni, navadni zaskočniki ; okenski zaskočnik

zaskòk -óka in -ôka m ( ȍ ọ́, ó )
1. glagolnik od zaskočiti: zaskok krave / roparski, sovražnikov zaskok / zaskok zapaha
2. teh. del ključavnice, ki sprosti ali zatakne zapah: obrat ključa odmakne zaskok / ključavnica z več zaskoki

zaskomínati -am dov. ( í ) brezoseb.
1. dobiti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: ko je ugriznil v jabolko, ga je zaskominalo ; ob pogledu na kisle kumarice ga kar zaskomina
// dobiti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ob dotiku z mrzlo pločevino ga je zaskominalo
2. ekspr. začutiti željo po čem: zaskominalo ga je po plesu ; zaskominalo ga je, da bi kaj več izvedel o njih / zaskominalo ga je po pijači ; zaskominalo se mu je po družbi prijateljev / v osebni rabi bogastvo ga je zaskominalo

zaskórjiti se -im se dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. prekriti se s skorjo, tršo plastjo: dno lonca se je zaskorjilo ; filter se je zaskorjil / brazgotina se je zaskorjila
gozd. vrhnje plasti lesa se zaskorjijo otrdijo zaradi zmanjšanja vlage

zaskovíkati -am dov. ( ī )
oglasiti se z glasom skovik: iz gozda je zaskovikala sova / zaskovikal je, da bi nas opozoril na nevarnost

zaskózibóg medm. ( ọ̑-ọ̑ )
nar. primorsko zaboga, za božjo voljo: kaj bi še radi, zaskozibog ; zaskozibog, pustite jih

zaskrbéti -ím dov. ( ẹ́ í )
brezoseb. začutiti nemir, tesnobo zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: zaskrbelo jo je za otroka ; zaskrbelo ga je, da so na napačni poti / v osebni rabi: dolgovi so nas zaskrbeli ; poslabšanje stanja jih je močno zaskrbelo
ali so poškodbe hude, jo je zaskrbelo je zaskrbljeno vprašala

zaskŕbljati -am nedov. ( ŕ )
publ. vzbujati skrb, vznemirjati: ti problemi vedno bolj zaskrbljajo

zaskrbljênost -i ž ( é )
stanje zaskrbljenega človeka: na njegovem obrazu, v njegovem pogledu je opazil zaskrbljenost ; prikriti zaskrbljenost ; ekspr. huda, moreča zaskrbljenost ; zaskrbljenost zaradi česa ; naraščajoča zaskrbljenost nad gospodarskim položajem / izraziti zaskrbljenost za zdrav razvoj otrok

zaskrbljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
publ. vzbujati skrb, vznemirjati: naraščajoča nestrpnost med ljudmi vedno bolj zaskrbljuje / gospodarsko stanje nas zaskrbljuje

zaskrbljív -a -o prid. ( ī í )
publ. skrb vzbujajoč, vznemirljiv: zaskrbljiv socialni položaj ; zaskrbljive novice

zasladíti -ím dov. , zasládil ( ī í ) knjiž.
1. povzročiti, da kaj vsebuje vonj po čem sladkem: zasladiti zrak z jabolki, medom
2. narediti kako uživanje hrane prijetno s čim sladkim, zaužitim na koncu: zasladiti kosilo s skledo jagod
3. ekspr. z zaužitjem česa sladkega narediti kaj bolj prijetno: rada si zasladi življenje s torto
// narediti kaj bolj prijetno: zasladiti pogovor s šalami

zaslánjati -am nedov. ( ā )
1. s prislanjanjem, nameščanjem česa delati kaj zaprto, bolj varno: vojaki zaslanjajo okna z deskami
2. s postavljanjem, nameščanjem česa v določen položaj delati kaj varno pred čim nezaželenim: z dlanmi zaslanjati plamen ; zaslanjati sebe in tovariše s ščitom / blešči se, zato si zaslanja oči
3. s svojim položajem omejevati kaj: gore zaslanjajo pokrajino s severne strani ; grad široko zaslanja mesto
4. s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da kaj ni vidno: drevesa nam zaslanjajo pogled, razgled / senčnik zaslanja luč
zastar. zaslanjati sorodnike dajati jim zaslombo

zaslèc -éca m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. rever : zaslec plašča ; suknjič z zasleci

zasledíti -ím dov. , zaslédi in zaslêdi; zaslédil ( ī í )
1. po sledi ugotoviti, da kje kdo je: lovec je zasledil jelena ; pes zasledi zajca ; zaslediti begunca v snegu
2. knjiž. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je; izslediti : preiskovali so gozd, da bi zasledili roparje ; zaslediti tatu, ubežnika / dolgo so tavali, preden so zasledili stezo našli
3. knjiž. odkriti , ugotoviti : to bolezen smo zasledili samo na jugu ; zaslediti podatke v arhivu / ta motiv zasledimo v več pesmih

zasledoválec -lca [ zasledovau̯ca tudi zasledovalca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj zasleduje: uiti zasledovalcem ; bežati pred zasledovalci / policisti s psi zasledovalci / publ. zasledovalci vodečega kolesarja, tekača
// publ. kdor se sproti seznanja s čim: zasledovalci dogodkov, sprememb

zasledoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zasledovanje: zasledovalni nagon pri psu / zasledovalna akcija ; zasledovalne vojaške enote / zasledovalni psi ; zasledovalna ladja
psiht. zasledovalna blodnja neosnovano bolezensko občutje zasledovanosti in ogroženosti ; šport. zasledovalna vožnja v kolesarstvu tekmovanje v hitrostni vožnji na določeni razdalji, pri katerem tekmovalca, tekmovalci startajo z različnih mest ter skušajo drug drugega prehiteti ali doseči boljši čas

zasledoválka -e [ zasledovau̯ka tudi zasledovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki koga zasleduje: njegova zasledovalka se bo morala sprijazniti, da ga srce vleče drugam / publ. v skupnem seštevku točkovanja je povečala prednost pred najbližjo zasledovalko

zasledovánec -nca m ( á )
kdor je zasledovan: zasledovanec je ušel zasledovalcem

zasledovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasledovati: zasledovanje divjadi / zasledovanje sovražnika / zasledovanje in preganjanje vojnih zločincev / zasledovanje rasti proizvodnje

zasledovánka -e ž ( á )
ženska, ki je zasledovana: razdalja med zasledovalcem in zasledovanko se je manjšala

zasledovánost -i ž ( á )
stanje zasledovanega človeka: zasledovanost in ogroženost / imeti občutek zasledovanosti

zasledováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad ; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce
// iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu ; neznanec me je zasledoval vse do doma
// publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici
// neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca ; zasledovali so ga v varni razdalji
2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili ; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo
3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib ; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju tujo ladjo / zasledovati koga s pogledom
4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede ; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost
5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti
6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel
publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči

zaslepítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaslepiti: nesreče je kriva zaslepitev nasproti vozečega voznika / zaslepitev ljudi z lažnimi obljubami

zaslepíti -ím dov. , zaslépi; zaslépil ( ī í )
1. s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: zaslepil ga je močen odsev zrcala ; žarometi so ga zaslepili
2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza ga je zaslepila ; zaslepila sta ga uspeh in bogastvo / s svojim videzom ga je čisto zaslepila
3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: govornik jih je zaslepil s svojo retoriko / zaslepila jih je navidezna radikalnost strankinega programa ; niso se pustili zaslepiti lažnim obljubam

zaslépljati -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat zaslepiti: žarometi nasproti vozečih avtomobilov so ga zaslepljali / ekspr. strast ga zasleplja slepi / ekspr. ljudem laže in jih zasleplja

zaslepljênec -nca m ( é )
ekspr. zaslepljen, nekritičen človek: dejanja fanatikov in zaslepljencev / ideološki zaslepljenec

zaslepljênost -i ž ( é )
ekspr. stanje zaslepljenega, nekritičnega človeka: njihova zaslepljenost je velika ; storiti kaj iz zaslepljenosti ; v svoji zaslepljenosti tega ne vidi / ljubezenska, politična zaslepljenost

zaslepljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaslepljevati: zaslepljevanje nasproti vozečega voznika / zaslepljevanje ljudi

zaslepljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
večkrat zaslepiti: zaslepljevali so jih žarometi nasproti vozečih avtomobilov / bliski so ga zaslepljevali / ekspr. uspehi jih zaslepljujejo slepijo / ekspr. zaslepljevati ljudi z utopičnimi teorijami

zaslíniti -im dov. ( í ȋ )
1. s slino
a) zmočiti: zasliniti prtiček, slinček
b) zamašiti: zasliniti piščal
c) zalepiti: zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal
2. ekspr. obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino: mesojeda rastlina plen najprej zaslini
ekspr. polž se jeseni zaslini se zaliže

zaslíšanec -nca m ( ȋ )
kdor je zaslišan: vplivati na zaslišanca ; pripomba zaslišanca k zapisniku

zaslíšanje -a s ( ȋ )
glagolnik od zaslišati 2 : zaslišanje je trajalo dolgo ; med zaslišanjem je vse priznal ; zaslišanje o umoru
// uradni postopek, pri katerem se izprašuje koga z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: preložiti zaslišanje ; poklicati koga k zaslišanju, na zaslišanje ; zapisnik o zaslišanju
pravn. formalno zaslišanje po predpisih zakona ; križno ali navzkrižno zaslišanje pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka

zaslíšati 1 -im dov. ( í ȋ )
1. s sluhom zaznati: dvignil je slušalko in zaslišal ženski glas ; za seboj je zaslišal korake ; ni ga videl, dokler ga ni zaslišal ; zaslišalo se je škripanje koles / v daljavi se je zaslišal strel
2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ko so zaslišali, kakšna je cena, so bili presenečeni

zaslíšati 2 -im dov. ( í ȋ )
1. izprašati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zaslišati obdolženca, pričo, stranko ; zaslišati koga o čem / zaslišati pod prisego
2. strogo in natančno izprašati koga z namenom ugotoviti resnico: ujetnika je zaslišal oficir / ekspr. žena ga je zaslišala, kje je toliko časa hodil

zaslíšba -e ž ( ȋ )
star. zaslišanje : po zaslišbi se jim je zdel še bolj sumljiv

zasliševálec -lca [ zasliševau̯ca tudi zasliševalca ] m ( ȃ )
kdor zaslišuje: zasliševalec je ponovil vprašanje

zasliševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zasliševanje: zasliševalne metode / zasliševalni organi / zasliševalni zapisnik / zasliševalna soba

zasliševálnica -e ž ( ȃ )
prostor za zasliševanje: soočiti pričo in osumljenca v zasliševalnici

zasliševálski -a -o [ zasliševau̯ski tudi zasliševalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zasliševalce ali zasliševanje: zasliševalske metode / zasliševalska služba

zasliševánec -nca m ( á )
kdor je zasliševan: zasliševanec je vse priznal

zasliševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasliševati: zasliševanje prič, strank ; zapisnik o zasliševanju
pravn. križno ali navzkrižno zasliševanje pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka

zasliševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zasliševati osumljenca, pričo
2. strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico: zasliševati begunce, ujetnike / ekspr. žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči

zaslíziti -im dov. ( í ȋ )
zastar. zasluziti : mesojeda rastlina zaslizi / sapnice se zaslizijo

zaslóčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
knjiž. upogniti , usločiti : zasločiti palico ; hrbet se mu je zasločil

zaslómba -e ž ( ọ̑ )
kar koga v nezaželenem, neprijetnem položaju varuje, ščiti: dobiti, imeti, iskati zaslombo pri oblasti ; politična, vojaška zaslomba / vi ste naša zaslomba / biti komu v zaslombo

zaslòn -ôna m ( ȍ ó )
1. priprava za
a) zaslanjanje, zakrivanje: postaviti zaslon ; preobleči se za zaslonom ; pregraditi prostor z zaslonom ; premakljiv, večdelen zaslon / lovec se skrije za zaslon iz vej / železni zaslon pri kmečki peči pokrov
b) zaslanjanje, zaščito: zaslon proti svetlobi, toploti / zaščitni zaslon / svečnik z zaslonom senčnikom / gozdovi so zaslon proti vetrovom
2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej; koč : zapustiti zaslon ; skriti se v zaslonu
3. ploskev, na kateri naredi sliko svetlobni, elektronski curek: projicirati diapozitive, fotografije na zaslon / projekcijski zaslon / naprava kaže na zaslonu podatke ; elektronka z zaslonom / radarski, televizijski zaslon / zaslon na dotik pri katerem se ukazi podajajo neposredno z dotikom zaslona
// del naprave s tako ploskvijo: napeti zaslon / stopiti pred rentgenski zaslon ; razbiti zaslon televizijskega sprejemnika
4. publ., v zvezi mali zaslon televizija : nastopiti na malem zaslonu / tekmo si lahko ogledate na malih zaslonih
elektr. zaslon priprava, s katero se zavaruje električni sistem pred vplivi zunanjih polj ; elektroluminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo, ki reagira na električni tok ali napetost ; luminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo ; slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko ; zaslon s tekočimi kristali priprava z anizotropno snovjo in sistemom elektrod, s katerimi se oblikujejo znaki, ko se pod vplivom električnega polja spremenijo svetlobne lastnosti anizotropne snovi ; fot. protisončni zaslon nastavek na obodu objektiva za preprečevanje vpada stranske svetlobe na objektiv

zaslonílo -a s ( í )
knjiž. zaslon, španska stena: postaviti zaslonilo pred posteljo ; poslikano zaslonilo

zasloníti -slónim stil. -ím dov. , zaslônil stil. zaslónil ( ī ọ́, í )
1. s prislonitvijo, namestitvijo česa narediti kaj zaprto, bolj varno: zasloniti jašek, okno
2. s postavitvijo, namestitvijo česa v določen položaj narediti kaj varno pred čim nezaželenim: z rokami zasloniti plamen ; zasloniti rastline pred vročino z vejami ; zasloniti se z roko pred udarcem / zasloniti si oči zaradi bleščanja / z roko si zasloni uho, da bi bolje slišal
3. s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da kaj ni vidno: postavila se je predenj in mu zaslonila sonce / zasloniti komu pogled na prizorišče

zaslónka -e ž ( ọ̑ )
1. film., fot. priprava v objektivu fotografskega aparata, kamere, ki uravnava količino svetlobe, ki jo objektiv prepusti, in povečuje ali zmanjšuje globinsko ostrino slike: nastaviti, odpreti zaslonko ; odprtina zaslonke / lamelna zaslonka / pog. izbrati pravilno zaslonko zaslonsko število
fiz. zaslonka priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka ; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj
2. nav. mn., knjiž. roleta , žaluzija : zaslonke na oknih so bile spuščene

zaslónski -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na zaslon: zaslonska deska / zaslonska širina
elektr. zaslonski terminal terminal s prikazovalno napravo in tipkovnico
2. nanašajoč se na zaslonko: zaslonska odprtina / zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil ; zaslonsko število število na zaslonki, ki izraža stopnjo odprtosti uporabne odprtine objektiva

zaslovéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: gostilna je zaslovela daleč naokoli ; igralka je hitro zaslovela / zasloveti po svojih delih, s svojimi deli ; zasloveti kot čebelar

zaslúga -e ž ( ȗ )
1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja ; odrekati komu zasluge ; pripisovati komu posebne zasluge ; biti brez zaslug ; nagraditi koga za zasluge ; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge
red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
// pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti ; priznali so mu njegove zasluge
2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga ; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost
3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh ; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama
4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi

zaslúgarstvo -a s ( ȗ ) ekspr.
delovanje, ravnanje, ki temelji na pretiranem poudarjanju lastnih zaslug: nekateri politiki se gredo zaslugarstvo ; nečimrnost in zaslugarstvo / osamosvojiteljsko zaslugarstvo

zaslúh -a m ( ȗ )
zastar. zaslišanje : poklicati, privesti koga na zasluh ; med zasluhom ni hotel ničesar priznati

zaslúti -slôvem tudi -slújem dov. ( ú ó, ú )
zastar. zasloveti : kipar je hitro zaslul ; šola je zaslula daleč naokoli

zaslutíti in zaslútiti -im dov. ( ī ú ū )
1. na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: zaslutiti nesrečo, nevarnost ; zaslutiti prevaro ; zaslutil je, da bo kmalu umrl
// na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj: zaslutili so posledice njegovega ravnanja
2. nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati: pomen njegovih besed so samo zaslutili ; nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali
3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznati: zaslutiti obrise gor v daljavi / psi so nas že zaslutili zavohali

zaslúziti -im dov. ( ú ȗ )
1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje
2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi

zaslúžek -žka m ( ȗ )
1. kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar: izplačati, zapraviti zaslužek ; enodnevni, tedenski zaslužek ; postranski, priložnostni zaslužek ; zaslužek delavca ; dobiti del zaslužka v blagu
// kar se zasluži kot dobiček: prve mesece poslovanja še ni bilo zaslužka ; trgovina daje, prinaša zaslužek ; izdatki zmanjšujejo zaslužek ; ekspr. masten zaslužek
2. pridobivanje zlasti denarja z opravljanjem kakega dela, službe: prizadevati si za hiter, lahek zaslužek ; skrbeti za vsakodnevni zaslužek / pošten zaslužek
// možnost za tako pridobivanje: pozimi je zaslužek redek ; tovarna daje, omogoča zaslužek večini prebivalcev ; v času krize izgubiti zaslužek ; poiskati si zaslužek v tujini ; iti za zaslužkom drugam

zaslúžen -žna -o prid. , zaslúžnejši ( ú ū )
1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam ; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva
zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo
2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti ; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi
3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo ; zaslužno prizadevanje za mir

zaslužênje -a s ( é ) knjiž.
1. pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem: imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti ; priznati komu zasluženje za kaj
2. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju / nagraditi koga po njegovem zasluženju
star. po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru po njegovi zaslugi
rel. moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno dobrimi, svobodnimi dejanji

zasluževáti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. zaslužiti, biti deležen česa: po pravici zaslužuje nagrado / ne zaslužuje tako velike časti
zastar. še nihče ni popisal te poti tako, kakor zaslužuje primerno, ustrezno

zaslužíti in zaslúžiti -im dov. ( ī ú )
1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo ; koliko zaslužiš na mesec, uro ; zasluži komaj za stanovanje in hrano ; ekspr. veliko zasluži postrani ; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar ; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži ; oba zakonca zaslužita
3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije ; s tem blagom se ne da zaslužiti
4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil ; zaslužiti nagrado, pohvalo ; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži ; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja ; zaslužil je, da je član reprezentance ; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil ; vsak človek zasluži spoštovanje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo ; ta odločitev zasluži kritiko ; cerkev zasluži ogled
ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd ; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela ; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen ; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela

zaslúžkar -ja m ( ȗ )
1. ekspr. kdor opravlja kako delo, dejavnost zlasti zaradi zaslužka: razmere so ga prisilile, da je postal zaslužkar ; drobni zaslužkarji ; priložnostni zaslužkarji
2. ekspr. kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik zaslužek: bil je prvi na lestvici zaslužkarjev ; filmski, glasbeni, športni zaslužkarji
// slabš. dobičkar : špekulanti in zaslužkarji / vojni zaslužkar
star. večkratni zaslužkar kdor pridobiva dohodek, zaslužek iz več virov

zaslúžkarica -e ž ( ȗ )
ekspr. ženska, ki se ukvarja s posli, ki prinašajo velik zaslužek: s trgovanjem ni obogatela in ni bila zaslužkarica ; bila je prva na lestvici največjih zaslužkaric ; glasbene zaslužkarice ; hollywoodska zaslužkarica

zaslúžkarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na zaslužkarje ali zaslužkarstvo: zaslužkarski posli / zaslužkarska miselnost / zaslužkarska družba

zaslúžkarstvo -a s ( ȗ )
ekspr. opravljanje kakega dela, dejavnosti zlasti zaradi zaslužka: v zaslužkarstvo usmerjena dejavnost

zaslúžnež -a m ( ȗ )
ekspr. zaslužen človek: samooklicani zaslužnež

zaslúžnik -a m ( ȗ )
ekspr. zaslužen človek: portreti nekdanjih in sedanjih zaslužnikov ; zaslužnik za narod

zaslúžnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost zaslužnega človeka: prepričani so o svoji zaslužnosti in pomembnosti

zasmèh in zasméh -éha m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
izražanje zelo negativnega, poniževalnega odnosa do koga, navadno z besedami: zasmeh ga je prizadel ; namesto priznanja je doživel zasmeh ; ciničen, krut zasmeh / sprejeli so ga z zasmehom
ekspr. biti komu v zasmeh zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok zasmehovanja
// izraz obraza, ki kaže tak odnos: zaničljiv zasmeh na obrazu, v očeh

zasmehljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
knjiž. z manj poudarjenim izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, srečo: mati se je zasmehljala otroku ; ljubeznivo, nebogljeno se zasmehljati / ekspr. njene oči so se zasmehljale

zasmehljív -a -o prid. ( ī í )
ki izraža zelo negativen, poniževalen odnos do koga: zasmehljiv izraz na obrazu ; zasmehljiv nasmeh / zasmehljive besede ; zasmehljiv vzdevek

zasmehljívec -vca m ( ȋ )
zasmehovalec : ciničen zasmehljivec

zasmehljívka -e ž ( ȋ )
1. zasmehovalka : zasmehljivka ni umolknila
2. zasmehljiva pesem: pisati zasmehljivke / ostra zasmehljivka na oblast

zasmehljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zasmehljivega: grenka zasmehljivost na obrazu / draži jih njegova zasmehljivost

zasmehoválec -lca [ zasmehovau̯ca tudi zasmehovalca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj zasmehuje: zavrniti zasmehovalce / bil je kritik in zasmehovalec vsega obstoječega

zasmehoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža zasmehovanje: zasmehovalna razlaga / zasmehovalne besede ; zasmehovalna pesem

zasmehoválka -e [ zasmehovau̯ka tudi zasmehovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki koga ali kaj zasmehuje: nesramna, predrzna zasmehovalka

zasmehovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasmehovati: njihovo zasmehovanje ga žalosti ; zasmehovanje pretirane pobožnosti ; zasmehovanje in zmerjanje

zasmehováti -újem nedov. ( á ȗ )
navadno z besedami izražati zelo negativen, poniževalen odnos do koga: zasmehovati koga zaradi njegove strahopetnosti ; zasmehovati razvade in napake ljudi / v drami, pesmi zasmehovati koga

zasmejáti se -smêjem se tudi -ím se stil. -smêjam se dov. , zasmêj se in zasmèj se zasmêjte se stil. zasmêjaj se zasmejájte se; zasmejál se stil. zasmêjal se zasmejála se ( á é, í, é )
z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi pokazati zlasti veselje, srečo: spogledali so se in se zasmejali ; komaj se je zasmejal, že ga je posilil kašelj ; zasmejati se komu ; zasmejal se je sam pri sebi ; ekspr. zasmejati se od srca ; zasmejati se na ves glas ; ekspr. zasmejati se na vse grlo, na vsa usta močno, glasno ; hripavo, ekspr. široko se zasmejati ; prisrčno, veselo, zaničljivo se zasmejati ; zasmejal se je kot bi orehe stresal glasno, hrupno / ekspr.: ves obraz se mu je zasmejal ; zasmejati se z očmi / pa smo te, so se zasmejali ; pren., ekspr. srce se mu je zasmejalo
ekspr. ob pogledu na polno mizo se mu je kar samo zasmejalo njegov obraz je izrazil veliko zadovoljstvo, veselje ; pesn. izza oblakov se je zasmejal mesec je zasvetil, zasijal ; pog. zasmejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehniti

zasmêjčkati se -am se dov. ( ȇ )
otr. zasmejati se: punčka se je poredno zasmejčkala

zasmetíti -ím dov. , zasmétil ( ī í )
narediti kaj smetno: zasmetiti vodo / zasmetiti sobo

zasmíliti se -im se dov. ( í ȋ )
z dajalnikom začutiti čustveno prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga: otrok se je vsem zasmilil ; ekspr.: zasmilil se jim je do srca ; žalosten je, da bi se kamnu zasmilil zelo

zasmodíti -ím dov. , zasmódil ( ī í )
1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: zasmoditi prt pri likanju ; zasmoditi si obleko nad ognjem
2. prismoditi : zasmoditi golaž ; mleko se je zasmodilo / zasmoditi kosilo
3. star. narediti, da kaj začne goreti; prižgati : zasmoditi stenj / zasmoditi si cigaro

zasmolíti -ím dov. , zasmólil ( ī í )
1. zamazati, zaliti s smolo: zasmoliti reže, špranje med deskami
2. premazati, prepojiti s smolo: zasmoliti lesene površine / zasmoliti čoln
3. zamazati, umazati s smolo: zasmoliti hlače

zasmradíti -ím dov. , zasmrádil ( ī í )
povzročiti, da se kje razširi, začne obstajati smrad: dim iz tovarne je zasmradil vse mesto ; izpušni plini so zasmradili ozračje ; zasmraditi stanovanje s cigaro

zasmrájati -am nedov. ( á )
povzročati, da se kje razširja, obstaja smrad: zasmrajati ozračje

zasmrajênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zasmrajenega: zasmrajenost ozračja

zasmrčáti -ím dov. ( á í )
začeti smrčati: komaj je zaspal, je že zasmrčal
// ekspr. smrčeč zaspati: ulegel se je na klop in že naslednji hip zasmrčal

zasmrdéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. začeti smrdeti: iz jaška je zasmrdela pokvarjena hrana ; zasmrdeti po znoju in umazaniji ; brezoseb. zasmrdelo je po zažganem, žveplu
2. z dajalnikom dobiti, začutiti odpor do česa: hrana mu je zasmrdela / ekspr. delo mu je zasmrdelo

zasmŕkati -am dov. ( r̄ ŕ )
večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze
// ekspr. zajokati : ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala

zasmúčati -am in zasmúčati se -am se dov. ( ȗ )
zapeljati se na smučeh: v loku je zasmučal po hribu navzdol

zasnávljati -am nedov. ( á )
1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: zasnavljati načrte / zasnavljati nove trgovske, znanstvene vezi
2. delati, izdelovati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa: zasnavljati novo zgradbo
3. publ. postavljati , utemeljevati : avtor v svojem delu zasnavlja svojevrstno teorijo

zasneževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zasneževanje: gradnja zasneževalnega sistema ; zasneževalne naprave / zasneževalni top naprava, ki iz vode dela umetni sneg

zasneževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasneževati: snežne topove pripravljajo na zasneževanje ; umetno zasneževanje smučišč ; naprave, sistem za zasneževanje

zasneževáti -újem nedov. ( á ȗ )
prekrivati z umetnim snegom: proge so dodatno zasneževali ; zasneževati skakalnice / umetno zasneževati smučišča

zasnežíti -ím dov. , zasnéžil ( ī í )
1. brezoseb. začeti snežiti: shladilo se je in zvečer je zasnežilo
2. brezoseb., preh. s snegom zakriti, prekriti: zasnežilo je ceste in polja
3. preh. prekriti z umetnim snegom: uspelo jim je zasnežiti progo, smučišče ; zasnežiti skakalnico

zasnívati -am dov. ( í )
pesn. zasanjati , zasanjariti : zasnivati o prihodnji sreči
// zaspati : v hipu sta globoko zasnivala
vznes. zasnivati večni sen umreti

zasnôva -e ž ( ȏ ) navadno s prilastkom
1. začetna, nedokončna oblika česa: izdelati zasnovo govora, zbirke ; predstaviti zasnovo novega modela letala ; prvotna zasnova stavbe je že razvidna ; geometrična, simetrična zasnova parka ; vsebinska zasnova časopisa
2. biol. začetna oblika kakega organa v razvoju organizma: cvetna, listna zasnova ; ličinka z zasnovami kril ; zasnova možganov
biol. dedna zasnova gen ; bot. semenska zasnova organ, iz katerega nastane seme ; glasb. linearna zasnova pri kateri so glasovi melodično enakovredno, samostojno oblikovani ; lit. zasnova uvodni del literarnega dela, ki nakazuje okoliščine, iz katerih dejanje nastaja; ekspozicija

zasnovánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zasnovanega: primerjalna zasnovanost razprave / uspešna zasnovanost gospodarskih ukrepov / publ. teoriji manjka znanstvene zasnovanosti utemeljenosti

zasnovátelj -a m ( ȃ )
knjiž. kdor kaj zasnuje: zasnovatelj zakonskega predloga / zasnovatelj upora pobudnik, začetnik / bil je eden od glavnih zasnovateljev galerije ustanoviteljev

zasnováti -snújem dov. , zasnovál ( á ú )
1. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: zasnovati govor, poročilo ; zasnovati obliko modela
2. narediti, izdelati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa: to napravo je zasnoval že pred leti ; plakat je zasnoval znani oblikovalec / zasnovati program socialne reforme
3. publ. postaviti , utemeljiti : zasnoval je svoj nauk o prostoru ; svojo teorijo je zasnoval na izsledkih predhodnikov
4. knjiž. ustanoviti : zasnovati društvo, podjetje

zasnubíti in zasnúbiti -im dov. ( ī ú )
1. predlagati ženski poroko s seboj: komaj sta se spoznala, jo je že zasnubil
// etn. v prisotnosti spremljevalcev slovesno predlagati ženski poroko s seboj: prišli so, da jo zasnubijo
2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobiti ali poskusiti pridobiti: zasnubili so ga za ovaduha

zasnútek -tka m ( ȗ )
navadno s prilastkom začetna, nedokončna oblika česa: ta slikarski zasnutek še vedno čaka na uresničitev ; pripraviti zasnutek govora / opera je v zasnutku končana / izdelati zasnutek čistilne naprave osnutek, načrt

zasnúti -snújem dov. ( ú )
star. zaspati : zaprl je oči in naglo zasnul ; zasnuti od utrujenosti / zasnuti trden sen

zasodíti in zasóditi -im dov. , zasójen ( ī ọ́ )
zastar. presoditi , pomisliti : zasodil je, da sta oba pojava povezana / po glasu je zasodil, da gre za mlajšo žensko

zasolírati -am dov. ( ȋ )
1. zapeti, zaigrati sam, ne hkrati z drugimi, ali tako, da so drugi le spremljava: znani kitarist je zasoliral pred večdesettisočglavo množico
2. pog. začeti delovati sam brez pomoči, upoštevanja drugih: s promoviranjem svoje ideje se je oddaljil od izhodiščnega projekta in zasoliral po svoje

zasolíti -ím dov. , zasólil ( ī í )
1. presoliti : jed je zasolila in prismodila
2. ekspr. dati čemu izrazite poteze, značilnosti: v članku duhovito zasoliti dogodke ; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki
3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sosedje so mu radi kaj zasolili ; ko pride čas, vam bom že zasolil / pog. nasprotniku jo je dobro zasolil
star. zasolil mu je klofuto dal klofuto ; ekspr. prenočevanje so jim dobro zasolili zelo visoko zaračunali

zasolzéti -ím [ zasou̯zeti ] dov. ( ẹ́ í )
knjiž. zasolziti se: oči so ji zasolzele / zasolzeti od ganjenosti

zasolzíti se -ím se [ zasou̯ziti se ] dov. , zasôlzil se ( ī í )
postati solzen: zaradi dima so se mu zasolzile oči
// ekspr. zajokati : zasolzili sta se in tolažili druga drugo
ekspr. ob ganljivih prizorih se jim je zasolzilo oko so zajokali

zasopéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nar. zasopsti : v hlevu zasopi vol / zasopeti se pri hoji

zasopíhati -am dov. ( í )
1. večkrat močno, sunkovito, glasno dihniti: zasopihati od jeze
2. ekspr. večkrat dati sopihanju podobne glasove: motor je zasopihal in ugasnil / mimo je zasopihal vlak sopihajoč pripeljal
ekspr. še ti veslaj, zasopiha sopihajoč reče

zasopíti -ím dov. , zasópil ( ī í )
zasopsti : hoja v hrib me zasopi / kljub hitri hoji se ni zasopil

zasopljênost -i ž ( é )
zasoplost : ne čuti zasopljenosti / smejati se do zasopljenosti

zasôplost -i ž ( ó )
stanje zasoplega človeka: zasoplost pri hoji

zasôpsti -sôpem dov. , zasópel in zasôpel zasôpla ( ó )
1. težko, glasno dihniti: bolnik je od časa do časa zasopel ; zasopsti po vsakem koraku
// slišno globoko dihniti: v hlevu je zasopel konj ; zasopsti v spanju
// knjiž. globoko vdihniti: če je zasopel, je začutil v prsih bolečine ; zasopel je kakor jetnik na svobodi / zasopsti na vse prsi
2. zaradi premagovanja napora povzročiti težko, globoko dihanje: plezanje človeka zasope ; pot ga je zasopla in utrudila
ekspr. ne morem več, je zasopla sopeč rekla

zásova -e ž ( á )
star. zapah , klin : poriniti zasovo čez vrata / privzdigniti zasovo

zasovražíti in zasovrážiti -im, in zasovrážiti -im dov. ( ī á ȃ; ā ȃ )
začutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: zasovražiti soseda ; ekspr.: koga smrtno zasovražiti ; zasovražiti iz dna srca / ekspr. zasovražiti ves svet
// začutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: zasovražiti oblast, šolo

zaspájkati -am dov. ( ȃ )
teh. zadelati, zaliti s spajko: zaspajkati luknjo / zaspajkati dele cevi med seboj spojiti s spajko

zaspán -a -o prid. ( á )
1. ki čuti potrebo po spanju: zaspan otrok ; postati zaspan ; ekspr. na smrt zaspan
// ki kaže, izraža to potrebo: zaspan obraz ; meti si zaspane oči
2. ekspr. ki kaže, izraža razmeroma malo živahnosti, volje do delovanja: govoriti z zaspanim glasom / zaspana hoja / zaspano govorjenje / on je za trgovca preveč zaspan
3. ekspr. ki se počasi premika: zaspana reka / po dolini se vlečejo zaspane megle
// ki poteka počasi, enolično: zaspano dogajanje na odru / zaspano podeželsko življenje / zaspana melodija enolična, monotona
4. ekspr. za katerega je značilno malo dejavnosti, dogajanja: zaspani zimski meseci ; zaspano poletno popoldne / zaspano mesto prim. zaspati

zaspánček -čka m ( á )
1. ljubk. kdor (rad) spi, navadno otrok: mati je komaj zbudila zaspančka
2. ekspr. krmežljavček , krmeželj : v kotu očesa je imel zaspanček ; izmiti si zaspančke iz oči
bot. pomladanski zaspanček travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti, Gentiana verna

zaspánčkati -am dov. ( ȃ )
otr. zaspati : priden bodi in zaspančkaj

zaspanè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. ekspr. kdor (rad) veliko spi: on je velik zaspane ; vreči zaspaneta iz postelje
2. slabš. počasen, nedejaven človek: s tem zaspanetom že ne mislim sodelovati

zaspanè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
1. ekspr. kdor (rad) veliko spi: fant je veliko zaspane
2. slabš. počasen, nedejaven človek: nemarno zaspane

zaspánec -nca m ( á )
1. ekspr. kdor (rad) veliko spi: buditi zaspance / medved in drugi zimski zaspanci / kot nagovor zaspanci, vstanite
2. nar. zaspanost : zaspanec ga obhaja ; premagati zaspanec / zaspanec mu lega na oči postaja zaspan
3. ekspr. krmeželj : odstraniti si zaspance iz oči

zaspánka -e ž ( á )
ekspr. ženska, ki (rada) veliko spi: ona je res prava zaspanka / kot nagovor zaspanke, vstanite

zaspánost -i ž ( á )
stanje, pri katerem se čuti potreba po spanju: zaspanost se ga loteva, ekspr. ga muči ; zaspanost ga je minila ; premagati zaspanost / od zaspanosti komaj gleda
med. bolezenska zaspanost stanje, ko se čuti pretirano nagnjenje do spanja

zaspáti -spím dov. , zaspì zaspíte; zaspál ( á í )
1. priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: legel je in zaspal ; mačka se je zvila v klobčič in zaspala ; za pol ure lahko še zaspiš ; zaspati na straži, med vožnjo ; globoko, mirno, trdno zaspati ; ekspr. sladko zaspati ; skrbi mu niso dale zaspati ; ne more zaspati ; zaspal je kot čok, polh trdno ; zaspal je kot top, kot ubit zelo trdno / ekspr. vas je že zaspala / knjiž., z notranjim predmetom zaspati mirno spanje
2. speč se zadržati kje predolgo: zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal ; zamudil je službo, ker je zaspal / zaspati vlak zaradi predolgega spanja zamuditi
3. ekspr. prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati: delo je zaspalo ; reforma je po prvih uspehih zaspala / revija je kmalu zaspala prenehala izhajati
// prenehati biti navzoč, dejaven: hrepenenje v srcu je zaspalo ; sovraštvo je zaspalo
4. evfem., navadno s prislovnim določilom umreti : za večno, za vedno zaspati / v krščanskem okolju:, vznes. zaspati v Gospodu ; zaspati v miru ; v osmrtnicah po dolgi bolezni je zaspal naš oče
5. z dajalnikom, v zvezi z noga, roka postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega pritiska: od dolgega sedenja so mu zaspale noge ; roka ji je zaspala prim. zaspan

zaspávati -am nedov. ( ā )
knjiž. prihajati v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: otrokovo dihanje je vse bolj mirno, počasi zaspava / dan za dnem legati, zaspavati, vstajati

zasrámba -e ž ( ȃ )
zastar. zasramovanje : prenašati je moral njihovo zasrambo / poslušati zasrambe

zasramoválec -lca [ zasramovau̯ca tudi zasramovalca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj zasramuje: upreti se zasramovalcem / zasramovalci jezika

zasramoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zasramovanje: zasramovalna dejanja / zasramovalni steber sramotilni steber

zasramovánec -nca m ( á )
kdor je zasramovan: braniti zasramovance

zasramovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasramovati: izpostaviti koga zasramovanju množice ; javno zasramovanje

zasramováti -újem nedov. ( á ȗ )
navadno z besedami, ki vzbujajo prezir, obsojanje, jemati komu ali čemu ugled, veljavo: zasramovati nasprotnika / zasramovati materni jezik ; zasramovati resnico

zasráti -sérjem dov. , zasêrji zaserjíte ( á ẹ́ ) vulg.
1. z iztrebljanjem umazati: muhe so zasrale ves zid
// umazati, onesnažiti sploh: vse potoke so zasrali s kemikalijami / z umazanimi škornji je zasral stanovanje
2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: upam, da ga nisi kaj zasral ; boste videli, da ga bodo zasrali
vulg. v pijanosti je zasral ključe zapravil, izgubil ; vulg. to zadevo so čisto zasrali z napačnim ravnanjem, govorjenjem pokvarili

zasrbéti -ím dov. ( ẹ́ í ) nav. 3. os.
1. povzročiti neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaji so ga zasrbeli / noga ga je zasrbela
2. ekspr. začutiti močno željo, hotenje: zasrbelo jih je, da bi jim povedali, kar jim gre
pog. če ga vidim, me zasrbijo dlani, pesti, roke začutim veliko željo, da bi ga udaril ; ekspr. jezik jo je zasrbel, a je molčala začutila je veliko željo, da bi kaj rekla, povedala ; pog. ob glasbi so jih kmalu zasrbele pete, podplati so si zelo zaželeli plesati ; ekspr. ob pogledu na denar so ga zasrbeli prsti je začutil veliko željo, da bi ga ukradel

zasrébati -am tudi -ljem dov. ( ẹ̄ )
začeti srebati: dvignil je skodelico k ustom in zasrebal

zasrebríti se -ím se dov. , zasrébril se ( ī í )
ekspr. srebrno se odraziti, pokazati: reka se je zasrebrila v mesečini ; oči so se ji zasrebrile od solz

zasrepéti -ím dov. , zasrêpi in zasrépi ( ẹ́ í )
knjiž. srepo pogledati: zasrepeti po ljudeh ; zasrepeti v nasprotnika / zasrepeti z očmi

zasréžiti se -im se dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
prekriti se s srežem: okno se je zasrežilo / brada se mu je zasrežila

zasršáti -ím dov. ( á í )
1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačku je zasršala dlaka
// ekspr. na tak način se razširiti iz česa: pri udarcu so iskre zasršale na vse strani ; pren. iz njih je zasršala maščevalnost
2. ekspr. izraziti jezo, nejevoljo: ob tej izjavi so kar zasršali / lažeš, je zasršala

zasršéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: lasje so mu zasršeli na vse strani
// ekspr. na tak način se razširiti iz česa: iz oblakov so zasršeli bliski ; pren. iz oči ji je zasršela ljubosumnost
2. ekspr. izraziti jezo, nejevoljo: oči so mu zasršele / spravi se s poti, je zasršel
// jezno, nejevoljno se zagledati: ustavil se je in zasršel vanj

zastájanje -a s ( ā )
glagolnik od zastajati: zastajanje mleka v vimenu / zastajanje razvoja, trgovine

zastájati -am nedov. ( ā )
1. ne premikati se naprej in za kratek čas ostajati kje: voda tu zastaja, zato je svet močviren ; med hišami zastaja vroč zrak / hrana zastaja v črevesju
// za kratek čas ostajati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke zastajajo / domače vino zaradi uvoza zastaja se ne prodaja v zadostni meri
// ostajati ob svojem, normalnem času neopravljen: zaradi drugih opravil hišna dela zastajajo
2. gibati se, premikati se čedalje počasneje: zaradi zamišljenosti predice je kolo kolovrata zastajalo / ekspr. čim bliže je bil vratom, tem bolj mu je noga zastajala
// delati, delovati čedalje počasneje: stroj zastaja / srce mu zastaja
3. potekati čedalje manj intenzivno: delo zaradi pomanjkanja delavcev zastaja ; prodaja domačih izdelkov zastaja
4. prenehavati (intenzivno) napredovati: zaradi političnih napetosti gospodarstvo zastaja ; trgovina med vojno zastaja
5. star. zaostajati : zaradi prehitre hoje zadnji zastajajo ; pri košnji je zastajal za drugimi
ekspr. dih, sapa mu zastaja od groze zelo ga je groza ; ekspr. pripovedovati tako, da poslušalcem zastaja dih zelo napeto ; ekspr. kar pamet mu zastaja, ko gleda to zmedo zelo je vznemirjen, nejevoljen ; ekspr. pero mu zastaja vse počasneje piše

zastánek -nka m ( ȃ )
1. knjiž. zastoj : zastanek naročil / vozilo jih je pet, da ne bi bilo zastanka / zastanek v gospodarstvu
2. knjiž. premor : zastanki in ponovitve pri govorni napaki
3. star. zaostanek : plačati zastanek davkov

zastarálen -lna -o prid. ( ȃ )
pravn., v zvezi zastaralni rok rok, po katerem kaka pravica zastara: zastaralni rok se izteče ; enoletni zastaralni rok

zastáranje -a s ( ȃ )
glagolnik od zastarati: zastaranje pravice, terjatve / zastaranje tehnologije

zastáranost -i ž ( ȃ )
pravn. stanje zastaranega: zastaranost pravice ; zastaranost zahtevka

zastárati -am dov. ( ȃ )
1. pravn. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata ; terjatev, tožba zastara
2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara
3. zastareti : ideje, nazori zastarajo / znanje zastara

zastarélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zastarelega: zastarelost opreme, strojev / zastarelost predpisov, zakonov

zastaréti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati tak, da ni več v skladu
a) s splošnim okusom določenega časa: nekateri izdelki hitro zastarijo ; kroji oblačil lahko kmalu zastarijo
b) s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa: metode zdravljenja včasih hitro zastarijo ; še tako sodoben stroj sčasoma zastari
c) z razmerami, potrebami, normami določenega časa: njihovi nazori so že zastareli / ta predpis je že zastarel / novice hitro zastarijo / prava umetnina nikdar ne zastari

zastarévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zastarevati: zastarevanje tehnologije ; zastarevanje znanja / zastarevanje idej, nazorov

zastarévati -am nedov. ( ẹ́ )
postajati tak, da ni več v skladu
a) s splošnim okusom določenega časa: modne novosti hitro zastarevajo
b) s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa: stroji zastarevajo zaradi tehničnega napredka ; tehnologija hitro zastareva
c) z razmerami, potrebami, normami določenega časa: ideje, nazori zastarevajo / novice hitro zastarevajo

zastarljív -a -o prid. ( ī í )
pravn. ki lahko zastara: zastarljiva pravica ; zastarljiva terjatev

zastáti 1 -stánem dov. ( á ȃ )
1. prenehati se premikati naprej in za kratek čas ostati kje: grižljaj mu je zastal v grlu ; voda je zastala v kotlini / mleko kravi zastane v vimenu deloma ostane
// za kratek čas ostati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke so zaradi predpraznične gneče zastale
// ostati ob pričakovanem, normalnem času neopravljen: druga dela so zaradi košnje zastala
2. za kratek čas prenehati se gibati, premikati: pri vsakem šumu mu je noga zastala ; hotel ga je udariti, pa mu je roka zastala / ekspr. korak mu je zastal
// za kratek čas prenehati delati, delovati: kolovrat je zaradi živahnega pogovora večkrat zastal / srce mu je za trenutek zastalo ; pren., ekspr. na starost mu je pamet zastala
3. za kratek čas prenehati potekati: dihanje mu je za hip zastalo ; napad je za nekaj trenutkov zastal ; promet je zaradi nesreče za eno uro zastal / pogovor je po prvem navdušenju zastal
4. prenehati (intenzivno) napredovati: gospodarstvo je zaradi reform zastalo / sčasoma je v rasti zastal
5. zaradi mirovanja postati manj gibljiv: noge so mu zastale od sedenja
6. star. zaostati : za zmagovalcem je zastal za dve minuti / zastati v razvoju za drugimi državami / zastati s plačilom
ekspr. beseda mu je zastala na ustih besede, ki jo je že skoraj izrekel, ni izrekel ; ekspr. ustrašil se je, da mu je dih zastal zelo ; ekspr. zgodile so se stvari, da človeku kar dih, sapa zastane zgodile so se presenetljive, grozljive stvari ; ekspr. mora govoriti, da mu jezik ne zastane zaradi potrebe po govorjenju, veselja do govorjenja ; ekspr. kri mu je zastala (v žilah) zelo se je prestrašil ; ekspr. samo toliko dela, da mu sklepi ne zastanejo kolikor mogoče malo dela ; ekspr. v njegovem žepu zastane marsikateri tisočak zadrži si, pridrži si marsikateri tisočak

zastáti 2 -stojím dov. , zastój zastójte; zastál; nam. zastàt in zastát ( á í )
nar. postati, ustaviti se: hodijo vztrajno, le tu in tam kdo zastoji

zástava 1 -e ž ( ȃ )
nekdaj avtomobil jugoslovanske tovarne Crvena zastava: peljati se v zastavi, z zastavo / zastava 101

zástava 2 -e ž ( ȃ )
nar. primorsko pas oblakov, megle nad gorami ob nastopu burje: nad Nanosom je razpeta tanka zastava

zastáva 3 -e ž ( ȃ )
1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru ; s stolpa se vije zastava ; dvigniti zastavo na drog pred taborom ; izobesiti, sneti zastavo ; razviti, zviti zastavo ; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem ; belo-modro-rdeča zastava ; tribarvna zastava / brigadna zastava ; društvena zastava prapor ; državna, evropska, slovenska zastava ; olimpijska zastava ; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje ; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja ; red jugoslovanske zastave z lento nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami ; red dela z rdečo zastavo nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti / kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
// ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah ; veter raznaša zastave dima ; sive zastave megle
// ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja slovenske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo ; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film ; igrati pod slovensko zastavo kot predstavnik Slovenije
2. ekspr., s prilastkom nazor , program , gibanje : zapustil je narodno zastavo ; prisega na zastavo stranke
ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši ; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja ; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo ; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja ; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje ; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali ; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj ; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

zastáva 4 -e ž ( ȃ )
1. izročitev stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zavarovati terjatev z zastavo ; publ. posojati denar proti zastavi ob zastavi, za zastavo ; zastava slik in zlatnine
2. kar se zastavi: odkupiti zastavo ; z zastavo pokriti terjatev
star. dal ji je prstan v zastavo, da se bo z njo poročil v jamstvo, zagotovilo
igr. igra na zastavo igra, pri kateri neuspešen udeleženec izgubi predmet, ki ga je zastavil, in dobi šaljivo kazen

zastávek 1 -vka m ( ȃ )
1. kar se zastavi: vrniti zastavek ; posojati na zastavke ; vzeti uro kot zastavek
2. igr. predmet, ki ga mora udeleženec dati pri igri na zastavo: igralec da, izgubi zastavek
3. znesek, ki se vplača pri igri na srečo; stava : visoki zastavki

zastávek 2 -vka m ( ȃ )
1. knjiž. zasnova , zarodek : oblikovanje umskih in nravstvenih zastavkov pri otroku
2. glasb. položaj glasilk pri prehodu zračnega toka ob začetku petja: delati vaje za pravilen zastavek / mehki pri katerem sta glasilki nekoliko razmaknjeni , trdi zastavek pri katerem sta glasilki tesno skupaj

zastáven 1 -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zastavo, kos tkanine: zastavni drog / zastavna kombinacija pri signaliziranju
navt. zastavni vozli vozli na vrvi, ob katere se privezujejo signalne zastavice ; zastavna vrv vrv za dviganje in spuščanje signalnih zastavic

zastáven 2 -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na zastavo, zastavitev: zastavni dokument / zastavni listek nekdaj potrdilo zastavljalnice o zastavljenem predmetu
pravn. zastavni list listina, s katero se daje zastavna pravica ; zastavni upnik upnik, kateremu da dolžnik zastavno pravico ; zastavna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo zastavne pravice, če ni zemljiške knjige ; zastavna pogodba pogodba, po kateri zastavni upnik dobi zastavno pravico ; zastavna pravica pravica upnika do dolžnikove stvari za zavarovanje terjatve ; zastavna terjatev terjatev, zavarovana z zastavo

zastáven 3 -vna -o prid. , zastávnejši ( á ā )
1. krepko raščen, razvit: lep, zastaven fant ; slika zastavnega kosca / zastaven mladič / zastaven macesen z velikimi vejami
// knjiž. krepek , trden : ni imel več tako zastavnega koraka / odločitev je naznanil z mirnim, zastavnim glasom / zastavna rast
2. star. resen , umirjen : v smeh je spravil tudi najbolj zastavnega gosta / odlikoval se je z natančnostjo in zastavnim vedenjem
3. zastar. ugleden , imeniten : župnik, uradnik in drugi zastavni ljudje

zastávica 1 -e ž ( ȃ )
1. manjšalnica od zastava: vsak voznik je imel na vozilu zastavico svoje države / papirnate zastavice
2. zastavici podoben predmet: prestavljati na zemljevidu zastavice glede na premikanje fronte
// manjši kos tkanine s predpisano barvo, obliko, ki ima določeno funkcijo, pomen: zaznamovati progo pri smuku z rdečimi zastavicami ; trikotne zastavice / označiti pot z markirnimi zastavicami ; signalna zastavica zastavica, ki se uporablja za signaliziranje
prehodna zastavica znak priznanja kolektivu za najboljše dosežke, izredne zasluge
glasb. od ene do pet črtic na vratu note, ki označujejo zmanjšanje trajanja note od osminke naprej ; šah. ploščica na šahovski uri, ki pokaže, da je igralcu potekel za partijo določen čas

zastávica 2 -e ž ( ȃ )
star. uganka : rešiti zastavico / križanke, rebusi in druge zastavice / ta človek mi je zastavica

zastavílo -a s ( í ) knjiž.
1. zastava 4 , zastavek 1 : odkupiti zastavilo
2. jamstvo , zagotovilo : dati prstan za ljubezensko zastavilo

zastavítelj -a m ( ȋ )
kdor da kaj v zastavo: dolžnosti zastavitelja

zastavítev 1 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zastaviti 1 : zastavitev prehoda / zastavitev košare, soda / zastavitev vprašanja

zastavítev 2 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zastaviti 2 : zastavitev predmeta / posojati na zastavitev / zastavitev vseh sil za kaj

zastáviti 1 -im dov. ( á ȃ )
1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot
// s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo ; zastaviti sobo s starim pohištvom
// zastar. zasesti : zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi
// s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje ; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti
// nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu ; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti
4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna ; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo
// narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega ; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi ; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati ; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti ; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati ; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
// narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde ; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili ; kmetovanje je treba zastaviti drugače ; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor
6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive ; kosci so na dolgo zastavili
7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov
// seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo ; zastaviti si cilj
8. star. zaustaviti , prestreči : zastaviti vodni curek ; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo
ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče ; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti ; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati ; nar. zastavil je proti vrhu začel iti ; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo

zastáviti 2 -im dov. ( á ȃ )
1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik
2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor ; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil
// tvegati : zastaviti svoje življenje za koga ; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavim
star. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal ; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj

zastávkati -am dov. ( ȃ )
zastar. začeti stavkati: delavci so zastavkali

zastavljalec gl. zastavljavec 2

zastavljálnica -e [ zastau̯ljau̯nica tudi zastau̯ljalnica ] ž ( ȃ )
nekdaj ustanova, ki za zastavljene predmete posoja denar: ustanoviti zastavljalnico ; banke in zastavljalnice
// prostor te ustanove: odnesti uro v zastavljalnico

zastávljanje 1 -a s ( á )
glagolnik od zastavljati 1 : zastavljanje pločnikov z avtomobili / pomagati pri zastavljanju svedra / zastavljanje vprašanj

zastávljanje 2 -a s ( á )
glagolnik od zastavljati 2 : zastavljanje predmetov v zastavljalnici

zastávljati 1 -am nedov. , stil. zastavljájte; stil. zastavljála ( á )
1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
// s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja
// s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal ; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo ; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
// delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme ; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
// seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge ; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6. star. zaustavljati , prestrezati : zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori ; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno ; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal ; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad

zastávljati 2 -am nedov. , stil. zastavljájte; stil. zastavljála ( á )
1. izročati stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zastavljati nakit, zlatnino / zastavljati v zastavljalnici
2. nav. ekspr. dajati na razpolago, uporabljati za kaj: zastavljali so vse svoje moči, sile za blagor domovine / zastavljati svoj vpliv za koga
// tvegati : pri plezanju je zastavljal svoje življenje

zastavljávec 1 -vca in zastavljálec -lca [ zastau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj zastavlja, postavlja: zastavljavci izhodov / zastavljavci ugank

zastavljávec 2 -vca in zastavljálec -lca [ zastau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor daje kaj v zastavo: posojati zastavljavcu denar

zastávnica -e ž ( ȃ )
zastavljalnica : odnesti slike, zlatnino v zastavnico
pravn. del listine, s katerim se potrdi zastavitev uskladiščenega blaga

zastávnik 1 -a m ( ȃ )
1. zastavonoša : iztrgal je zastavo zastavniku
etn. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu
2. nekdaj jugoslovanski podoficirski čin, za stopnjo višji od višjega vodnika I. razreda, ali nosilec tega čina: napredovati v zastavnika / zastavnik I. razreda podoficirski čin, za stopnjo višji od zastavnika, ali nosilec tega čina
3. zastar. drog za zastave: na zastavniku plapola zastava

zastávnik 2 -a m ( ȃ )
zastar. zastavitelj : zastavna pogodba med zastavnikom in zastavnim upnikom

zastavnína -e ž ( ī )
nekdaj vsota, ki jo plača zastavitelj zastavljalnici ob odkupu zastavljene stvari za stroške: plačati zastavnino ; zastavnina za slike

zastávnost -i ž ( á )
1. krepka raščenost, razvitost: fantova zastavnost in zdravje
// knjiž. krepkost , trdnost : zastavnost rasti
2. star. resnost , umirjenost : igralec bi moral dati junaku več zastavnosti in lagodnosti
3. zastar. uglednost , imenitnost : izgubiti družbeno zastavnost

zastavonósec -sca m ( ọ̑ )
star. zastavonoša : iztrgati zastavo zastavonoscu

zastavonóša -e in -a m ( ọ̄ )
1. kdor nosi zastavo: na čelu sprevoda je korakal zastavonoša / postavili so ga za zastavonošo ; gasilska četa z zastavonošo
2. ekspr., navadno s prilastkom vodja 1 , usmerjevalec : postati zastavonoša napredka ; zastavonoša v boju za demokracijo

zasteklenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati tog, negiben: od groze so zastekleneli
// v zvezi z oči ostati na široko odprt in nepremičen: bolniku so oči zasteklenele

zastekleníti -ím dov. , zasteklénil ( ī í )
knjiž. zastekliti : zastekleniti okna

zasteklítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od zastekliti: zasteklitev vratnih kril ; zasteklitev oken ; steklo za zasteklitev / zasteklitev akvarija
2. knjiž. zastekljena površina, zastekljeni del stavbe, prevoznega sredstva: za novi tip avtomobila je značilna povečana zasteklitev bočnih ploskev

zasteklíti -ím dov. , zastéklil in zastêklil in zasteklíl ( ī í )
zapreti kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo: zastekliti okno, vrata / zastekliti teraso / zastekliti sliko

zastekljeválec -lca [ zastekljevau̯ca tudi zastekljevalca ] m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z zastekljevanjem: zaposliti zastekljevalca in parketarja

zastekljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zastekljevati: zastekljevanje oken

zastekljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zapirati kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo: sosedu je pomagal zastekljevati okna

zastének -nka m ( ẹ̑ )
knjiž. predelna stena: skriti se za zastenek
// prostor za tako steno: spati v zastenku

zasteníčen -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki ima stenice: zasteničena baraka, soba ; zasteničena odeja, postelja

zastíčiti -im dov. ( í ȋ )
grad. obdelati stike med zidaki: zastičiti steno / zastičiti reže zafugirati

zastíditi se -im se dov. ( í ȋ )
zastar. zasramovati se: zastidil se je svoje slabosti

zastirálce -a s ( ā )
bot. tanka kožica med robom klobuka in betom pri gobah, ki varuje trosovnico: ohlapno, povešeno zastiralce ; ostanki zastiralca

zastirálo -a s ( á )
knjiž. kar kaj zastira: zavese, roloji in druga zastirala / zastiralo svetilke senčnik / ozon je dobro zastiralo pred preveliko količino sončnih žarkov

zastíranje -a s ( ī )
glagolnik od zastirati: zastiranje oken / zastiranje razgleda / zastiranje zemlje okrog sadnih dreves

zastírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati
a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe
b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči ; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči
c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike
2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati
3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme
agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi

zastírka -e ž ( ȋ )
agr. kar se uporablja za pokrivanje zemlje, zlasti okrog sadnega drevja, da se zavarujejo korenine ali plodovi; steljivo : pokriti tla z zastirko ; zastirka iz pokošene trave

zastòj -ôja m ( ȍ ó )
1. prenehanje premikanja naprej in ostajanje kje: zastoj vode zaradi pregrade ; zastoj žolča
// ostajanje česa kje dalj časa, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: zastoj domačega blaga zaradi uvoza ; zastoj tovora / zaradi premajhnega števila točajk je prišlo do zastoja ; zastoj na cesti zaradi prometne nesreče
2. prenehanje gibanja, premikanja: nepričakovan zastoj tekočega traku
// prenehanje delovanja: bali so se, da bo prišlo do zastoja srca
3. prenehanje potekanja česa: zastoj dihanja / občasni zastoj v preskrbi
4. prenehanje (intenzivnega) napredovanja: vojna je povzročila gospodarski zastoj / zastoj v izvozu ; zastoj v rasti
5. star. zaostanek : imeti na cilju precejšen zastoj

zastójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zastoj: zastojna tekočina / zastojne razmere
fiz. zastojni tlak tlak v toku tekočine zaradi zastajanja ob oviri ; zastojna točka točka v toku ob oviri, v kateri tekočina miruje

zastókati -am stil. -stóčem dov. ( ọ́ ọ̑, ọ̄ )
1. dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: kljub bolečini ni niti zastokal ; zastokati v spanju ; globoko, tiho zastokati
// ekspr. dati stoku podoben glas: izpodsekano drevo je zastokalo in se zrušilo ; sani so pod težo zastokale
2. ekspr. potožiti , zatarnati : zastokala je, da se vse draži / le kaj bo z nami, je zastokala

zastónj prisl. ( ọ́ )
1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj ; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil ; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj
2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman : zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati ; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj ; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj
pog. nismo se zastonj bali brez vzroka ; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok

zastónjkar -ja m ( ọ̄ ) ekspr.
1. kdor dobi, zahteva kaj zastonj, brezplačno: kot zastonjkar in potepuh je z vlakom prepotoval deželo ; med gledalci je bila polovica zastonjkarjev
2. kdor dela zastonj, brezplačno: zastonjkarji in dobrotniki

zastónjkarski -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na zastonjkarje ali zastonjkarstvo: zastonjkarski potnik / živeti zastonjkarsko življenje / zastonjkarska jed, pijača / zastonjkarsko delo

zastónjkarstvo -a s ( ọ̄ )
miselnost, lastnosti ali ravnanje zastonjkarjev: nastopiti proti zastonjkarstvu ; zastonjkarstvo, lenoba in nekultura

zastónjski -a -o prid. ( ọ́ ) knjiž.
1. ki je zastonj, brezplačen: zastonjska vožnja, vstopnica / zastonjski pomočnik
2. ki je zaman, neuspešen: zastonjska pot ; zastonjsko čakanje, iskanje

zastónjskost -i ž ( ọ́ )
knjiž. lastnost, značilnost zastonjskega: zastonjskost kosila / zastonjskost prizadevanja

zastòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji skupina ljudi, ki na podlagi samouprave vodi določeno skupnost: volitve v zastop / mestni, občinski zastop

zastópanec -nca m ( ọ̄ )
kdor je zastopan: zastopnik in zastopanec

zastópanje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od zastopati: sprejeti zastopanje na slovesnosti / zastopanje tujih podjetij ; pogodba o zastopanju / odvetniško zastopanje ; trgovinsko zastopanje

zastópanost -i ž ( ọ̄ )
dejstvo, da je kdo zastopan: zastopanost delavcev, študentov v odboru / slaba zastopanost organizacije na kongresu

zastópati -am nedov. ( ọ̄ )
1. biti, nastopati kje
a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v parlamentu narodno manjšino
b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev
c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon
2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko ; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga
3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče ; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna
pravn. obtožnico zastopa javni tožilec

zastópen -pna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. star. razumen , razsoden : vsak zastopen človek bi tako ravnal
2. zastar. ki se razume, živi v slogi: biti zastopen s sosedom

zastopícati -am dov. ( ī )
narediti majhne, kratke korake: nemirno zastopicati / zastopicati na mestu
// s takimi koraki iti, stopiti: zastopicati k pogradu

zastopíti 1 in zastópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
nižje pog. razumeti , dojeti : ne more govoriti, zastopi pa vse / tiho bodi, saj nič ne zastopiš / tako bo in nič drugače, zastopiš

zastopíti 2 in zastópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
knjiž., z dajalnikom, navadno v zvezi zastopiti pot zastaviti, zapreti komu pot tako, da se stopi predenj: hoteli so naprej, pa jim je tujec zastopil pot

zastópnica -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki koga ali kaj zastopa: sestanka se je udeležila kot zastopnica društva / ta stranka je zastopnica ljudstva / direktorica je zastopnica podjetja / ta pisateljica je najvidnejša zastopnica nove smeri / zavarovalna zastopnica / ekspr. užalil je zastopnice ženskega spola ženske
pravn. zakonita zastopnica ; zastopnica obtoženca

zastópnik -a m ( ọ̑ )
1. kdor koga ali kaj zastopa: prireditve so se udeležili tudi zastopniki društev / študenti izvolijo v svet svojega zastopnika / zastopniki naše države se tekmovanja niso udeležili / zastopnik koristi, pravic koga / zastopnik pacientovih pravic / zastopnik podjetja je podpisal pogodbo / generalni, trgovinski, zavarovalni zastopnik / zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / zastopniki naprednih idej, nove teorije
pravn. pogodbeni, zakoniti zastopnik ; zastopnik obtožnice
2. publ. kdor s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže kaj splošnega: on je zastopnik posebne vrste ljudi / ta pesnik je tipičen zastopnik romantike

zastópniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zastopnike: zastopniška vloga / zastopniška pogodba / razvijanje zastopniške mreže / zastopniška podjetja / volitve zastopniških organov

zastópništvo -a s ( ọ̑ )
zastopstvo : prevzeti zastopništvo / trgovsko zastopništvo / poslati na kongres zastopništvo

zastópnost -i ž ( ọ́ )
1. star. razumnost , razum : on je brez vsake zastopnosti / v šoli je dobil nekaj zastopnosti
2. zastar. razumevanje : zahvaliti se komu za zastopnost / živeti s kom v lepi zastopnosti slogi

zastópstvo -a s ( ọ̑ )
1. dejavnost opravljanja pravnih poslov za druge: opustiti, prevzeti zastopstvo ; zaslužek od zastopstva / generalno zastopstvo ; zastopstvo za šampanjec
2. poslovna enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, ki opravlja pravne posle za drugega: ukiniti, ustanoviti zastopstvo / delati v trgovinskem, zavarovalniškem zastopstvu
3. dejstvo, da se kdo zastopa sploh: spremeniti načela zastopstva / sorazmerno zastopstvo društev v odboru
4. skupina, skupnost, ki zastopa koga: določiti, voliti zastopstvo / star. obrtna zbornica je zastopstvo obrtništva
// zgod., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji zastop : mestno, okrajno zastopstvo

zástor -ôra tudi -a m ( á ó; á )
1. glavna odrska zavesa: zastor se dvigne, razmakne, spusti / zastor kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja izraža, da se zastor spusti
2. knjiž. priprava, s katero se kaj zastira: spustiti zastor čez okna / pločevinasti zastor vrat rolo ; zaščitni zastor na izložbenem oknu / kot je ločen z zastorom zaveso
// ekspr., navadno s prilastkom kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh: zastor dežja, oblakov ; zastor dreves
3. zastar. predpasnik : opasati si, zavezati si zastor
zastor pade predstava, dejanje je končano ; knjiž. zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil umrl je

zastórček in zástorček -čka m ( ọ̑; á )
manjšalnica od zastor: zastorček lutkovnega odra / spustiti zastorček na oknih

zastórec in zástorec -rca m ( ọ̑; á )
star. zastorček : spustiti zastorec / okna z zastorci

zastórnica in zástornica -e ž ( ọ̑; á )
knjiž. karnisa : pritrditi zavese na zastornico

zastrahováti -újem nedov. ( á ȗ )
strahovati : zastrahovati ljudi

zastrán in zastran predl. ( ȃ )
star., z rodilnikom zaradi : prepirali so se zastran poti ; razburjenost zastran nočnega dogodka se je polegla / oglasil se je zastran plačila / zastran njega so pomirjeni ; pogovorili so se zastran bližnje poroke / tega ne pravim samo zastran lepšega

zastránica -e ž ( ȃ )
zastar. epizoda : roman z veliko zastranicami

zastranítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. odmik, oddaljitev od obravnavanega: opozoriti razpravljavca na zastranitev od teme ; zastranitev pri pisanju / delati zastranitve v pogovoru

zastraníti in zastrániti -im dov. ( ī á ā )
knjiž. odmakniti se, oddaljiti se od obravnavanega: zastraniti od predmeta pogovora ; zastraniti pri pisanju

zastranjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. odmikati se, oddaljevati se od obravnavanega: zastranjevati v razpravi

zastrašênost in zastrášenost -i ž ( é; ȃ )
stanje zastrašenega človeka: znebiti se zastrašenosti ; zastrašenost pred vohuni

zastraševálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za zastraševanje: zastraševalna akcija / zastraševalen vpliv

zastraševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zastraševati: zastraševanje ljudi ; zastraševanje in maščevanje / zastraševanje držav / politika zastraševanja

zastraševáti -újem nedov. ( á ȗ )
z namernim vzbujanjem strahu delati, povzročati, da se koga odvrne od kakega dejanja, dela: zastraševati nasprotnike / ta država ni nikoli zastraševala drugih / ekspr. ta misel ga je začela zastraševati

zastrašílen -lna -o prid. ( ȋ )
namenjen za zastrašitev: zastrašilni letak / zastrašilna kazen

zastrašítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zastrašiti: zastrašitev otroka

zastrašíti -ím in zastrášiti -im dov. , zastrášil ( ī í; á ȃ )
z vzbuditvijo strahu narediti, povzročiti, da se koga odvrne od kakega dejanja, dela: da bi delavce zastrašili, so stavkajoče odpustili ; zastrašiti otroka, da ne bo več kradel / zastrašiti koga s strogimi zakoni / streli so jih zastrašili

zastráženost -i ž ( ȃ )
stanje zastraženega: kljub največji zastraženosti je zbežal ; zastraženost prehodov

zastrážiti -im, in zastražíti in zastrážiti -im dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
obdati s stražami: zastražiti skladišča ; zastražiti zapornike / zastražiti mejo

zastrél -a m ( ẹ̑ )
strel, pri katerem krogla ostane v telesu: povzročiti rano z zastrelom

zastrélek -lka m ( ẹ̑ )
krogla, ki ostane v telesu: z operacijo odstraniti zastrelek

zastrélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
med., v zvezi zastrelna rana rana, ki jo naredi krogla, ki ostane v telesu:

zastrelína -e ž ( í )
med. rana, ki jo naredi krogla, ki ostane v telesu:

zastrelíti -ím dov. , zastréli in zastrêli; zastrélil ( ī í )
lov. raniti s strelom tako, da se ranjena žival ne najde: gamsa je samo zastrelil
srna, ki jo je zastrelil, ga je onemoglo pogledala obstrelil

zastréljati in zastreljáti -am, tudi zastréljati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
šport. žarg. z napačnim, slabim streljanjem zapraviti: zastreljati sedemmetrovko

zastreméti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. začeti si prizadevati doseči, uresničiti kaj: zastremel je po tem cilju

zastréti -strèm dov. , zastŕl ( ẹ́ ȅ )
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ni (dobro) vidno: zastreti kot sobe z odejo
// s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da kaj ni (dobro) vidno: oblak zastre sonce / večer zastre pokrajino / megle so jim zastrle pogled na dolino
2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da je dostop svetlobe oviran: zastreti okna / zastreti svetilko / zastreti zavese zagrniti
// s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da je dostop svetlobe omejen: ledene rože so zastrle okna / drevesa so zastrla mladike
3. knjiž., ekspr. narediti, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastreti svojo besedo, pripoved / zastreti svoja čustva

zastríči -strížem dov. , zastrízi zastrízite; zastrígel zastrígla ( í )
1. s skrajšanjem, odstranitvijo dela las, dlak
a) narediti kaj: zastriči krog na temenu
b) označiti: ko sta se zmenila za ceno, je kupec vole zastrigel
2. zmotiti se pri striženju: frizer ga je spet zastrigel / pazi, da blaga ne zastrižeš / zastriči kožico pri nohtu
3. ekspr. narediti gib kot pri rezanju s škarjami: s kazalcem in sredincem je zastrigel po zraku
zajec je zastrigel z ušesi naredil gib naprej in nazaj

zastrmênost -i ž ( é )
stanje zastrmenega: zastrmenost je izginila

zastrméti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
strmeč se zagledati: zastrmeti se v koga, za kom ; zastrmeti se komu v obraz ; topo, začudeno se je zastrmel predse / ekspr. pogled se je zastrmel vanj

zastŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od zastreti: zastrtje okna / zastrtje gozdne podrasti

zastŕtost -i ž ( ȓ ) knjiž.
1. stanje zastrtega: zastrtost luči / zastrtost oči
2. ekspr. prikritost , nejasnost : zastrtost temeljne ideje

zastrúg -a m ( ȗ )
alp. vdolbina, vzboklina, ki jo naredi veter z odnašanjem, odlaganjem snega: sever je oblikoval zastruge ; dolg, globok zastrug

zastrújiti -im dov. ( ú ȗ )
knjiž. začeti teči, pretakati se: nekje je zastrujila voda / kri mu je spet zastrujila po žilah ; pren. zastrujile so nove ideje

zastrupítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zastrupiti: umreti zaradi zastrupitve ; množična zastrupitev ; zastrupitev krvi ; zastrupitev s hrano, plinom ; znaki zastrupitve / zastrupitev zemljišč

zastrupíti -ím dov. , zastrúpil ( ī í )
1. povzročiti, da v organizem pride strup: zastrupiti otroka s pokvarjenimi zdravili ; zastrupil se je z gobami in umrl / taka rana se rada zastrupi / bojni plini zastrupijo tudi živali
// usmrtiti tako, da v organizem pride strup: zastrupiti jetnika ; zastrupiti s plinom / zastrupiti podgane
2. narediti, povzročiti, da postane kaj strupeno: zastrupiti hrano, vodo / zastrupiti ozračje
3. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupiti koga s častihlepjem, pesimizmom
// narediti, povzročiti, da postane kaj zelo težko, neprijetno: zastrupiti komu življenje z obrekovanjem / nesoglasja so zastrupila odnose med njimi
ekspr. zastrupiti koga s športom zelo ga navdušiti zanj

zastrúpljanje -a s ( ú )
glagolnik od zastrupljati: zastrupljanje s hrano / zastrupljanje vode, zraka

zastrúpljati -am nedov. ( ú )
1. povzročati, da v organizem prihaja strup: zastrupljati goste s pokvarjeno hrano ; ta tovarna zastruplja ribe v reki / zastrupljati (si) želodec s tobakom
// usmrčevati tako, da v organizem prihaja strup: zastrupljati nasprotnike, tekmece / zastrupljati miši, podgane
2. delati, povzročati, da postaja kaj strupeno: zastrupljati hrano, vodo / tovarne zastrupljajo ozračje
3. ekspr. delati, povzročati, da dobiva kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupljati koga z nepopustljivostjo, pesimizmom
// delati, povzročati, da postaja kaj zelo težko, neprijetno: zastrupljati odnose med narodi ; z očitki zastrupljati komu življenje / začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil / dvom mu zastruplja delo

zastrupljênec -nca m ( é )
kdor je zastrupljen: slabo zdravstveno stanje zastrupljenca

zastrupljênje -a s ( é )
glagolnik od zastrupiti: zastrupljenje z gobami / zastrupljenje krvi

zastrupljênost -i ž ( é )
stanje zastrupljenega: zastrupljenost vojakov je očitna / zastrupljenost rek ; zastrupljenost ozračja / ekspr. zastrupljenost človeških odnosov

zastrupljeválec -lca [ zastrupljevau̯ca tudi zastrupljevalca ] m ( ȃ )
kdor zastruplja: kaznovati zastrupljevalca / zastrupljevalec vodnjakov / ekspr. zastrupljevalec javnosti / ekspr. jedrska elektrarna je nevaren zastrupljevalec okolja onesnaževalec

zastrupljeválka -e [ zastrupljevau̯ka tudi zastrupljevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki zastruplja: priznala je, da je zastrupljevalka

zastrupljeválnica -e ž ( ȃ )
stavba, prostor za zastrupljanje koga: zastrupljevalnica v koncentracijskem taborišču

zastrupljevánje -a s ( ȃ )
zastrupljanje : zastrupljevanje rib

zastrupljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastrupljati : zastrupljevati miši / zastrupljevati razpoloženje med ljudmi

zastúditi -im dov. ( ú ȗ )
knjiž., z dajalnikom zagnusiti : zastuditi komu jed / zastuditi komu delo ; ta misel se ji je zastudila ; zastuditi se sam sebi

zasúk -a m ( ȗ )
glagolnik od zasukati: zasuk niti, vrvi / po zasuku je treba ključ izvleči / zasuki pri plesu obrati / zasuk razpoloženja, zgodbe
fiz. premik telesa za določen kot pri vrtenju okoli nepremične osi

zasúkanje tudi zasukánje -a s ( ú; ȃ )
glagolnik od zasukati: zasukanje vrvi

zasúkati -am in -súčem dov. , tudi zasukájte; tudi zasukála ( ú )
1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke
2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo ; zasukati radijski gumb ; zasukati ključ, volan na desno ; zasukati za deset stopinj
3. obrniti : napadalci zasukajo konje in zbežijo ; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi ; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam
4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje
5. ekspr. spremeniti , obrniti : odločitev je zasukala položaj ; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo
zasukati kolo zavrteti ; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati ; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti

zasukávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. sukati : zasukavati glavo / pogovor se zasukava drugam

zasukljáj stil. zasúkljaj -a m ( ȃ; ȗ )
zasuk : prvi plesni zasukljaji / zasukljaj v pripovedi

zasukljáti -ám dov. ( á ȃ )
nekoliko zasukati: zasukljati nit / cigaretni dim se je zasukljal pod strop

zasukljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zasukati, zasukniti: zasukljive lopatice

zasúkniti -em dov. ( ú ȗ )
zasukati : zasukniti nit, vrv / zasukniti ključ, krmilo / zasuknil je konja in odjezdil obrnil / zmaga je zasuknila položaj spremenila, obrnila / zasukniti pogovor na drugo stvar / star. zasukniti se z dekletom zaplesati
nar. prekmursko zasukniti darilo v papir zaviti ; ekspr. zasuknilo se mu je, da to govori postal je zmeden, nerazsoden

zasúmiti -im dov. ( ū ȗ )
brez (potrjenega) dokaza pomisliti, da je kdo ali kaj lahko v zvezi s čim slabim, nedovoljenim: lahko se zgodi, da zasumijo ; zasumil je, da ga morda goljufajo / zasumili so, da je izvedel slabe novice / star. zasumila sta ga, da je ubijalec osumila

zasumníčiti -im dov. ( í ȋ )
začeti sumničiti: zasumničili so tujca, da jih je izdal

zasún -a m ( ȗ )
teh. naprava za zapiranje cevovodov, pri kateri se navadno plošča pomika pravokotno na os cevi: zapreti zasun ; zasun za plin ; pipe in zasuni
knjiž. zasun na hlevskih vratih zapah

zasúnek -nka m ( ȗ )
teh. zasun : odpreti zasunek ; dimni zasunek / zapreti cev z zasunkom
knjiž. zasunek na vratih zapah

zasúniti -em dov. ( ú ȗ )
s sunkom zapreti: zasuniti predal ; zasuniti kaj z nogo ; vrata se zasunejo z zapahom / zasuniti zapah

zasušíti se -ím se dov. , zasúšil se ( ī í )
1. prisušiti se: ostanki hrane se na posodi zasušijo
2. posušiti se: kri se je na srajci že zasušila / rana se zasuši / usta so se mu zasušila osušila

zasúti -sújem dov. , zasúl in zasùl ( ú ȗ )
1. zakriti, prekriti kaj s čim sipkim, drobnim: zasuti položene cevi ; zasuti zaklad / hudournik je zasul travnik s kamenjem in prodom
// s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam narediti, da kak prazen prostor preneha obstajati: zasuti jamo, vodnjak / zasuti grob
// nar. nasuti , vsuti : zasuti koruzo v grot
2. 3. os. usuti se, utrgati se in zakriti, prekriti koga ali kaj: planince je zasul plaz ; brezoseb. zasulo ga je v rudniku
// s sipanjem povzročiti, da kak prazen prostor preneha obstajati: pesek je zasul izhod ; plaz je zasul prepad
3. ekspr. vreči veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj: zasuti nastopajoče s cvetjem / zasuti mesto, sovražnika z bombami
4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: zasuti otroka z igračami / zasuti koga z dobroto, z izrazi hvaležnosti / zasuti koga z delom

zasútje -a s ( ȗ )
1. glagolnik od zasuti: zasutje jame
2. material, s katerim je kaj zasuto: rešiti ponesrečenca izpod zasutja

zasúžnjenec -nca m ( ȗ )
kdor je zasužnjen: zasužnjenci in osvobojenci

zasúžnjenje -a s ( ȗ )
glagolnik od zasužnjiti: boriti se proti zasužnjenju / gospodarsko zasužnjenje

zasúžnjenost -i ž ( ȗ )
1. stanje zasužnjenega človeka: težko prenašati zasužnjenost
2. ekspr. podrejenost , odvisnost : ekonomska zasužnjenost ; zasužnjenost naroda

zasužnjeválec -lca [ zasužnjevau̯ca tudi zasužnjevalca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj zasužnjuje: upreti se zasužnjevalcu / ekspr. zasužnjevalci naroda

zasužnjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zasužnjevanje: zasužnjevalne težnje / zasužnjevalen odnos do otrok

zasužnjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zasužnjevati: zasužnjevanje ujetnikov / zasužnjevanje narodov ; duševno, gospodarsko zasužnjevanje

zasužnjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela: zasužnjevati ljudi
2. ekspr. delati, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen: gospodar jih vse bolj zasužnjuje / gospodarsko zasužnjevati sosednje države / duševno zasužnjevati koga / stroji zasužnjujejo človeka

zasúžnjiti -im dov. ( ú ȗ )
1. narediti, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela: zasužnjiti ujete
2. ekspr. narediti, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen: politično zasužnjiti narode / ženska ga je zasužnjila / zasužnjiti koga svoji volji / ta strast ga je zasužnjila za vse življenje / reklama zasužnji človeka

zasvájanje -a s ( á )
glagolnik od zasvajati: preprečiti uničujoče zasvajanje ; nevarnosti zasvajanja ; potek zasvajanja s kokainom / zasvajanje s trpljenjem

zasvájati -am nedov. ( á )
1. delati koga odvisnega od česa, čemur se kljub škodljivosti za osebnost, zdravje sam ne more odreči: morfij in nikotin zasvajata / zasvajati otroke s potrošništvom
2. ekspr. vzbujati občutek, spravljati v odnos popolne (čustvene) predanosti: ljubezen do nje ga je nezadržno zasvajala, a upreti se ni mogel

zasvaljkáti -ám in zasváljkati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
premakniti dlani, prste drugega ob drugem tako, da se to, kar je med njimi, zmehča, zmečka: živčno zasvaljkati cigareto

zasvédrati -am dov. ( ẹ̑ ) ekspr.
1. zavrtati (s svedrom): zasvedrati v les / zasvedrati sveder
2. zavrtati v spiralastem zavoju: zasvedrati s prstom v zrak
3. zleteti v spiralastih zavojih: kavke so zasvedrale med prepade / krogle so zasvedrale

zasvetíti in zasvétiti -im dov. ( ī ẹ́ )
začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila ; sonce je zasvetilo ; pren. zasvetilo mu je sonce resnice
ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo ; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo
// sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja

zasvetlíkati se -am se stil. zasvetlíkati -am dov. ( ī )
oddati, dati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo: v mraku se zasvetlika kresnica / iz mesta se zasvetlikajo luči ; plamen se je zasvetlikal
// odbiti svetlobo na posameznih delih, ploskvah: bajonet se je zasvetlikal ; gladina reke se je zasvetlikala ; zasvetlikala so se stekla v daljnogledu
// postati viden zaradi odbite svetlobe: na nebu so se zasvetlikala letala ; skozi drevesa se je zasvetlikala vas
ekspr. dan se je zasvetlikal zdanilo se je

zasvínčiti -im dov. ( í ȋ )
teh. zaliti s svincem: zasvinčiti konce kablov
knjiž. zasvinčiti carinsko pošiljko zaplombirati

zasvinjáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. zamazati , onesnažiti : zasvinjati obleko ; s tem se vse zasvinja / zasvinjati cesto z blatom

zasvírati -am dov. ( ȋ )
zastar. zaigrati (na glasbilo): godci zasvirajo / zasvirati pesem / zasvirati na piščalko

zasviščáti -ím dov. ( á í )
dati ostre, sikajoče glasove: suha trava je zasviščala pod nogami
// hitro se premakniti po zraku in pri tem dati take glasove: mine so zasviščale
// s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se slišijo taki glasovi: zasviščati z bičem

zasvítati se -am se dov. ( ȋ ) nav. 3. os.
1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se : na vzhodu se je zasvitalo ; ko se je zasvitalo, zastar. je zasvitalo, je bil že daleč
2. ekspr. pojaviti se, pokazati se: dan se je zasvital ; luč se je zasvitala v temi
3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja česa: končno se jim je zasvitalo ; zasvitalo se mu je, zakaj je odpotoval

zasvojênec -nca m ( é )
kdor je zasvojen: zdraviti zasvojence / zasvojenec z mamili

zasvojênka -e ž ( é )
ženska, ki je zasvojena: nekdanja, ozdravljena zasvojenka / zasvojenka z alkoholom, mamili / ekspr. adrenalinska zasvojenka

zasvojênost -i ž ( é )
stanje zasvojenega človeka: alkohol, kajenje povzroča zasvojenost ; zdraviti se zaradi zasvojenosti ; zasvojenost z mamili / psihična zasvojenost pri kateri se zasvojenec vrača k uživanju kake snovi zaradi spomina na njen ugodni učinek ; telesna zasvojenost pri kateri se ob prekinitvi pojavijo abstinenčne težave

zasvojíti -ím dov. , zasvójil ( ī í )
1. narediti koga odvisnega od česa, čemur se kljub škodljivosti za osebnost, zdravje sam ne more odreči: alkohol zasvoji človeka ; mamila so ga zasvojila / ta navada ga je popolnoma zasvojila
2. ekspr. vzbuditi občutek, spraviti v odnos popolne (čustvene) predanosti: ljubezen ga je zasvojila / misel na rešitev ga je popolnoma zasvojila

zasvojítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zasvojitev: zasvojitveni potencial mamil ; zasvojitvene lastnosti določenih vrst hrane / zasvojitvene posledice prekomernega branja, igranja videoiger

zašájtati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. zapeljati, zavoziti vstran: zašajtati s kolesom

zašantáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. zašepati : zašantati zaradi bolečine v nogi / zašantati s hromo nogo
// težko, nerodno iti, stopiti: zašantati po sobi

zašáriti -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. pobrskati : zašariti po žepih / zašariti po zeliščih
2. slabš. založiti, napolniti kak prostor s predmeti, navadno odvečnimi: zašariti hodnike s starim pohištvom

zaščebetáti -ám tudi -éčem [ tudi zaščəbetati ] dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. oglasiti se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: ptiči so zaščebetali
2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: pridite, pridite, je zaščebetala soseda

zaščegetáti -ám tudi -éčem stil. -áčem [ zaščəgetati in zaščegetati ] dov. ( á ȃ, ẹ́, á )
ekspr. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: prah ga je zaščegetal v grlu / brezoseb. ob njenem pogledu ga je kar zaščegetalo pri srcu

zaščeketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. oglasiti se z glasom šček: srake so zaščeketale
2. nar. zabevskati : lisica je zaščeketala / strojnica je zaščeketala

zaščeméti -ím [ zaščəmeti tudi zaščemeti ] dov. , zaščemì tudi zaščêmi ( ẹ́ í )
povzročiti zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju: močna svetloba ga zaščemi / dim ga zaščemi v oči / oči so ga zaščemele / v nosu ga je zaščemel oster vonj ; brezoseb. na vratu, v dlaneh ga je zaščemelo

zaščíta -e ž ( ȋ )
1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita ; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita ; organizirati zdravstveno zaščito ; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito ; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga ; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma
2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita
// organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite
elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah ; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost ; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno ; načelnik civilne zaščite ; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci ; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve

zaščíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zaščito: zaščitni pas drevja ; izoliranje in drugi zaščitni ukrepi / zaščitni faktor številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki ; zaščitna krema za roke ; zaščitne slušalke priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu ; zaščitna očala / zaščitni bataljon / zaščitno cepljenje / zaščitni znak ali zaščitna znamka kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa
ekon. zaščitna carina carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov ; med. zaščitna maska priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta ; pravn. zaščitni znak ali zaščitna znamka znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov ; voj. zaščitni ogenj

zaščítenec -nca m ( ȋ )
ekspr. kdor je zaščiten: zaščitnik in zaščitenec

zaščítenost -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kdo zaščiten: socialna zaščitenost delavcev

zaščítiti -im dov. ( í ȋ )
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo ; zaščititi površino s premazom ; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom
avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje
// nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem
2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti
po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela
3. z določenim ukrepom, zakonskim določilom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino ; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka ; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom
// z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga

zaščítje -a s ( ȋ )
zastar. zaščita : premazati les zaradi zaščitja / knjiga je izšla pod zaščitjem vladarja / porotna sodišča kot zaščitje proti pristranskosti sodnikov obramba

zaščítnica -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki daje komu zaščito: ta ženska je njena zaščitnica ; zaščitnica ubogih / ekspr. noč je bila njihova zaščitnica
2. rel. zavetnica , patrona 1 : sv. Barbara je zaščitnica rudarjev
3. voj. skupina vojakov ali vojaška enota, ki od zadaj ščiti, varuje večje vojaške enote na pohodu: poveljevati zaščitnici ; zaščitnica brigade, kolone ; predhodnica in zaščitnica / bataljon je ostal v zaščitnici

zaščítnik -a m ( ȋ )
1. kdor daje komu zaščito: dobiti si zaščitnika ; imeti zaščitnika v glavnem mestu ; zaščitnik zatiranih / vojska je bila glavni zaščitnik režima
2. rel. zavetnik , patron 1 : razglasiti svetnika za zaščitnika dežele ; sv. Štefan je zaščitnik konj / zaščitnik pred ognjem

zaščítniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zaščitnike: zaščitniška vloga / biti do koga zaščitniški

zaščítništvo -a s ( ȋ )
dejstvo, da je kdo zaščitnik: njegovo zaščitništvo jih je rešilo nevšečnosti

zašelestéti -ím dov. ( ẹ́ í )
dati rahle, nezveneče glasove: listje pod nogami je zašelestelo ; papir je zašelestel ; brezoseb. v grmičevju je zašelestelo / v drevju zašelesti veter
// povzročiti take glasove: zašelesteti s papirjem

zašépati -am dov. ( ẹ̄ )
1. neobičajno stopiti zaradi krajše ali bolne noge: ob vsakem koraku zašepa / zašepati po sobi / zašepati na obe nogi
2. ekspr. prenehati potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba včasih zašepa / govorniku je beseda zašepala / njegov idealizem je zašepal

zašepetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
reči, povedati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke: zašepetati besedo ; gostje so prišli, mu je zašepetal / zašepetati na uho, v uho ; pren., ekspr. drevje je zašepetalo

zašepétniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
šepniti : zašepetniti besedo ; proseče zašepetniti

zašépniti -em, tudi zašepníti in zašépniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̑ )
star. šepniti : zašepniti besedo ; pojdi, mu je zašepnil

zašibíti se -ím se dov. , zašíbil se ( ī í )
1. upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena: veje so se zašibile / ekspr. telo se mu je zašibilo pod nahrbtnikom ; pren. zašibil se je pod težo bolečine
2. postati šibek, oslabel: kolena so se mu zašibila od utrujenosti / žena se je zašibila in sedla na klop

zašifrírati -am dov. ( ȋ )
spremeniti v šifre: zašifrirati sporočilo

zašíliti -im dov. ( í ȋ )
ošiliti : zašiliti kol

zašínek -nka m ( ȋ )
na zraku sušen svinjski vrat: ričet so postregli s koščkom zašinka ; kraški zašinek ; panceta, pršut in zašinek

zašíti -šíjem dov. , zašìl ( í ȋ )
1. s šivanjem narediti kaj celo: zašiti strgane rokave, nogavice ; zašiti po šivih / ročno, strojno zašiti / zašiti arkado, rano, raztrganino / pog. te lepe obleke je zašila sama sešila
2. ekspr. aretirati , zapreti : zašili so ga, ker je prodajal mamila / zašili so ga za šest mesecev
3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: v svoji užaljenosti bo poskusil vse, da ga zašije
denar je zašila v rob obleke všila ; ekspr. nekaj tovarišev je sodišče že zašilo obsodilo

zašívati -am nedov. , zašivájte; zašívala in zašivála ( í )
s šivanjem delati kaj celo: prala in zašivala mu je njegova mati / dov. , nar. zahodno naslednji teden si bo zašivala obleko sešila

zaškíliti -im dov. ( í ȋ )
nepravilno obrniti zrklo glede na smer gledanja: z očmi je rahlo zaškilil
namrščil se je in zaškilil na prijatelja poškilil

zašklefetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
nar. zašklepetati : šipe so zašklefetale / zobje so mu zašklefetali

zašklepetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega
a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala ; šipe so glasno zašklepetale
b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali
c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
// povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami ; zašklepetati z zobmi

zašklopotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ ) ekspr.
1. dati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: kosilnice so zašklopotale
2. dati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: dež je zašklopotal po strehi / puška je zašklopotala
// povzročiti take glasove: zašklopotati s težkimi škornji

zaškrabljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: za omaro je zaškrabljala miš
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: v vratih je zaškrabljal ključ
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: dež je zaškrabljal po strehi

zaškrbljáti -ám dov. ( á ȃ )
zaškrebljati : miš je zaškrbljala v podu

zaškrebetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ ) nar.
1. zacvrčati : v travi je zaškrebetala kobilica
2. zaškrabljati : dež je zaškrebetal po oknu

zaškrebljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: miš je zaškrebljala pod podom
// pri hoji s kopiti, kremplji povzročiti rahle, neizrazite glasove: konji zaškrebljajo po cesti
// ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: šipe v omari so zaškrebljale / pod nogami je zaškrebljal pesek
2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: zunaj je zaškrebljal dež / na okno so zaškrebljale dežne kaplje (rahlo) udarile

zaškŕgar -ja m ( ȓ )
nav. mn., zool. v morju živeči polži s škrgami za srcem, Opisthobranchia:

zaškrípati tudi zaškripáti -ljem in -am, in zaškrípati -ljem in -am dov. ( í á í; í )
1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje ; kolesa težkega voza so zaškripala ; vrata so zaškripala v tečajih ; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze ; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
// s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala ; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel

zaškrípniti -em dov. ( í ȋ )
škripniti : kljuka v vratih je zaškripnila

zaškŕniti -em dov. ( ŕ ȓ )
nar. vzhodno priviti : zaškrnil je pipo

zaškrobotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
dati kratke, nizke, nezveneče glasove: toča je zaškrobotala
// povzročiti kratke, nizke, nezveneče glasove: zaškrobotati s posodami

zaškropíti -ím dov. , zaškrópil ( ī í )
1. v kapljicah, curkih hitro se razpršiti: voda je zaškropila na vse strani / dež je zaškropil čez mesto
2. brezoseb. v redkih kapljah začeti deževati: iz oblakov je zaškropilo

zaškŕtati -am dov. ( ŕ )
ob premiku dati kratke, rezke glasove: ključ v ključavnici je zaškrtal ; vrata ograje zaškrtajo / pero je zaškrtalo po papirju / pesek je zaškrtal pod kopiti
// povzročiti s čim take glasove: zaškrtati z zobmi / pod podom je zaškrtala miš
ekspr. lahko te sliši, je zaškrtal jezno rekel

zaškŕtniti -em dov. ( ŕ ȓ )
škrtniti : ključ v vratih je zaškrtnil ; vrata zaškrtnejo / pesek mu je zaškrtnil pod nogami / zaškrtniti z zobmi

zašpêcati -am dov. ( ȇ )
pog. zatožiti , ovaditi : zašpecati sošolca razredniku

zašpeháti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zelo umazati, zlasti z mastjo, maščobo: zašpehati obleko ; otrok se je zašpehal

zašpekulírati -am dov. ( ȋ )
s špekuliranjem zapraviti: zašpekulirati premoženje

zašpíčiti -im dov. ( í ȋ )
pog. ošiliti , priostriti : zašpičiti kol

zašpíliti -im dov. ( í ȋ )
speti konce črev s špilo: natlačiti čreva z mesom in zašpiliti / zašpiliti krvavice / zašpiliti zrezek z zobotrebcem
ekspr. govor je zašpilil z dolgim stavkom zaključil

zašpotováti -újem tudi zašpótovati -ujem nedov. ( á ȗ; ọ̑ )
star. zasmehovati : zašpotovali so ga in tepli

zaštékati -am dov. ( ẹ̄ ) pog.
začeti razumeti; dojeti , spoznati : hitro je zaštekal, da ne spada tja ; zaštekati poanto

zaštépati -am dov. ( ẹ́ )
nižje pog. zašiti s šivalnim strojem: zaštepati s črnim sukancem

zaštorkljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. iti z nerodnimi, okornimi koraki: zaštorkljal je po stopnišču
// nerodno, okorno stopiti: sem in tja je zaštorkljal

zaštrléti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. štrleč se pojaviti: v svetlobi bliska je zaštrlela skala ; pred njim je zaštrlel stolp ; iz megle so zaštrleli vrhovi gor
2. seči bolj daleč od sosednje stvari: brada mu je zaštrlela naprej ; brki so mu zaštrleli
3. začeti štrleti: ko se je odkril, so mu lasje zaštrleli na vse strani

zaštropotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
dati kratke, zamolkle glasove: toča je zaštropotala / voda je zaštropotala v umivalniku / kaplje so zaštropotale po šipah štropotajoč udarile

zašumástiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. glasno zašumeti: listje je nenadoma zašumastilo / zašumastiti s papirjem

zašuméti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi ; listje jim je zašumelo pod nogami ; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež ; papirji so zašumeli po zraku
// povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom ; zašumeti s papirji
// s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo
2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela ; brezoseb. po razredu je zašumelo
3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla
// ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi ; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko

zašumljáti -ám dov. ( á ȃ )
na rahlo zašumeti: veje so zašumljale

zašumotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
knjiž. (pritajeno) zašumeti: listje je zašumotalo ; brezoseb. v grmovju je zašumotalo / zašumotati s suho travo

zašušljáti -ám dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. nav. 3. os. skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega: zašušljali so, da je veliko poneveril ; brezoseb. med ljudmi je zašušljalo / prekleti, je tiho zašušljal rekel, povedal
2. zašumeti , zašelesteti : listje je zašušljalo

zašušmáriti -im dov. ( á ȃ )
nav. slabš. z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: zašušmariti bolnika / v bolnišnici so mu koleno zašušmarili

zašuštéti -ím dov. ( ẹ́ í )
dati rahle, nezveneče glasove: listje je zašuštelo ; zavese zašuštijo / veter je zašuštel v gozdu ; brezoseb. v grmovju je zašuštelo
// povzročiti rahle, nezveneče glasove: zašušteti s papirjem

zašúštrati -am dov. ( ȗ )
nav. slabš. z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: zdravniki so ga zašuštrali

zašvedráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. iti z nerodnimi, počasnimi koraki: zašvedrati čez trg

zašvístniti -em dov. ( í ȋ )
star. švistniti : puščice so zašvistnile / zašvistniti z bičem

zatacáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, okorno iti, stopiti: zatacati k oknu ; zatacal je kakor medved

zatajevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zatajevati: zatajevanje bolečin / nenehno zatajevanje se ji je zazdelo nesmiselno

zatajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. tajiti : zatajeval je, da bi ga poznal ; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil ; trdovratno zatajevati
2. prikrivati : zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo ; nista zatajevala zadovoljstva nad zmago

zatajítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zatajiti: zatajitev dejstev / zatajitev motorja

zatajíti -ím dov. , zatájil ( ī í )
1. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: zatajiti krajo ; na zaslišanju je vse zatajil ; zatajil je, da bi jih izdal / vse to si vedel, zakaj si zatajil
// zatrditi, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zatajiti dolg ; zatajiti svoj izvor / zatajil je svoje mladostne pesmi
// zatrditi, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: zatajiti svojega otroka ; svoje matere ni nikoli zatajil
2. izraziti mnenje, prepričanje, da kaj ne obstaja: zatajiti dogovor, sporazum ; zatajiti gospodarski polom
3. prikriti : zatajiti svoje nazore, prepričanje / skušal je zatajiti bolečine
4. nav. 3. os., ekspr. v določenem času, trenutku ne opraviti svoje funkcije, kot se želi, pričakuje: v mrazu je avtomobil zatajil ; ob izstrelitvi je raketa zatajila / včasih mi zataji spomin / moštvo je zatajilo
ekspr. letos je detelja zatajila slabo obrodila ; ekspr. od presenečenja mu je zatajil glas ni mogel (spre)govoriti ; ekspr. nekdanje lepote ni mogla zatajiti še vedno je bila lepa

zatakalíkati -am dov. ( ī )
nar. zakotaliti , zavaliti : zatakalikati kroglico po tleh

zatakljáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. zakotaliti , zavaliti : zatakljati kamen po bregu

zatakníti in zatákniti -em dov. ( ī á )
1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike ; zatakniti listek, pismo za vrata ; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas ; zatakniti si svinčnik za uho
// s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico ; zatakniti vesla v vilice
2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg ; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatalíti -ím dov. , zatálil ( ī í ) teh.
1. s taljenjem zapreti: zataliti stekleno cev na enem koncu
// s taljenjem zadelati, zaobliti: zataliti robove
2. vtaliti : zataliti žico v steklo

zatápljati -am nedov. ( ā )
star. preplavljati , prepajati : jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja
star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videla

zatárnati -am dov. ( ȃ )
z besedami, glasovi izraziti telesno ali duševno bolečino: ko je slišala novice, je zatarnala ; glasno zatarnati / gorje meni, zatarna mati

zatávati -am dov. ( ā )
1. počasi, z negotovimi koraki iti, stopiti: zatavati do okna ; zatavati proti vratom ; zatavati čez ulico / zatavati nekaj korakov naprej
2. brez cilja, brez orientacije iti: zatavala sta po mestu / ekspr. pogled mu je zataval čez mestne strehe
// ekspr. tako hodeč zaiti: včasih zatava in ne najde poti domov

zatêči -têčem dov. , zatêci zatecíte; zatékel zatêkla ( é )
1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz ; noge so mu spet zatekle
2. ekspr. dobiti , ujeti : zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem / bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo ; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl ; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki

zatéga -e ž ( ẹ̑ )
1. jeklena vrv za utrditev konstrukcije: most s poševnimi zategami / jeklene zatege
2. v zvezi plastična zatega upogljiva priprava za pritrjevanje česa ali za onesposabljanje, vklepanje koga kot z lisicami: odstraniti plastične zatege ; zvezati roke in noge s plastičnimi zategami ; orodje je bilo pritrjeno z varovalno plastično zatego
3. navt. jeklena vrv za utrditev jamborov: krmna zatega

zatégadélj prisl. ( ẹ̑-ẹ̄ )
star. zato : pomagal mu je zategadelj, ker je čutil naklonjenost do brezdomcev / poklical jo je zategadelj, da bi jo posvaril / v vezniški rabi bral je le posamezne pesmi, zategadelj ni imel celovite predstave o pesnikovem delu

zatégavóljo prisl. ( ẹ̑-ọ̄ )
zastar. zato : s tem bogatašem se je omožila samo zategavoljo, ker ni hotela živeti v revščini / v vezniški rabi njegov prijatelj je imel velik vpliv, zategavoljo se mu je priporočil

zatégel -gla -o [ zategəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic ; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom
// pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica ; zateglo hrzanje konj ; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa ; zateglo petje ; zateglo piskanje lokomotive
zategel les les, ki se težko cepi, kolje ; star. zateglo meso trdo, žilavo

zategljáj -a m ( ȃ )
gib, premik, s katerim se kaj zategne: šivati s hitrimi zategljaji ; nenaden zategljaj uzde

zategnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zategniti: zategnitev jermena / zategnitev vozla

zategníti in zatégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. s potegom, potegi narediti
a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi ; zategniti obveze ; zategniti pas na hlačah ; preveč zategniti ; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti
ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato
2. nar., s prislovnim določilom potegniti : zategniti voz pod streho
// zapeljati , odpeljati : z avtomobilom jih je zategnil v mesto
3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e ; trobentač je zadnji ton zategnil
// ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil
4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila
// s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika

zategoválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se zateguje: zategovalna vrv, žica

zategoválnik -a m ( ȃ )
naprava v avtomobilu, ki ob trku zategne varnostni pas, s čimer prepreči gibanje telesa potnika naprej: varnostna pasova na sprednjih sedežih sta opremljena z zategovalnikoma

zategovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zategovati: zategovanje jermena, niti / zategovanje petelj pri pletenju / zategovanje končnih glasov

zategováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s potegom, potegi delati
a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategovati jermen, pas ; zategovati vajeti / zategovati vijak privijati
b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategovati vozel, zanko / zategovati si kravato
2. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov delati, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategovati končne glasove, tone / zategovati besede
// ekspr. govoriti kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: pri recitiranju je preveč zategoval / zategovati po dolenjsko

zatékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zatekati: zatekanje nog / zatekanje k prijateljem po pomoč

zatékati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka ; gleženj ji je hitro zatekal
2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire
// zamakati , puščati : streha zateka

zateklína -e ž ( í )
knjiž. oteklina : zateklina na obrazu

zatekniti gl. zatakniti

zatelebánost -i ž ( á )
1. ekspr. zaljubljenost : mladostna zatelebanost
2. slabš. omejenost , neumnost : čuditi se njihovi zatelebanosti

zatelebáti se -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr. zaljubiti se: že ob prvem srečanju se je zatelebal ; na starost se zatelebati ; nesrečno se zatelebati / zatelebati se do ušes zelo / zatelebal se je v te kraje

zatelováditi -im dov. ( á ȃ )
začeti telovaditi: vstala je in zatelovadila
ekspr. spodrsnilo mu je, zatelovadil je z rokami po zraku in padel z neurejenimi gibi krajši čas lovil ravnotežje

zatém in zatèm prisl. ( ẹ̑; ȅ )
1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška ; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo ; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica ; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel
2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem 1 : v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil
3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo
// v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih

zatemnélost -i [ zatəmnelost ] ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zatemnelega: zatemnelost prostora
knjiž. trenutki duševne zatemnelosti zmedenosti

zatemnéti -ím [ zatəmneti ] dov. , zatemnì in zatèmni ( ẹ́ í )
1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni ; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
// postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel

zatemnévati -am [ zatəmnevati ] nedov. ( ẹ́ )
postajati (bolj) temen: les zatemneva
zastar. megla zatemneva nebo zatemnjuje

zatemnílen -lna -o [ zatəmnilən ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zatemnitev: zatemnilna zavesa
elektr. zatemnilno stikalo stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice

zatemnílnik -a [ zatəmnilnik ] m ( ȋ )
elektr. stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice:

zatemnítev -tve [ zatəmnitəu̯ ] ž ( ȋ )
1. glagolnik od zatemneti ali zatemniti: zatemnitev prostorov
2. film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem konec prejšnjega prizora zbledi do popolne teme: zatemnitev in odtemnitev

zatemníti -ím [ zatəmniti ] dov. , zatemnì in zatèmni; zatèmnil ( ī í )
1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna ; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril
// na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano ; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma ; zatemniti z zavesami
2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje
3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz
4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti : zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge

zatemnítven -a -o [ zatəmnitven ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zatemnitev: zatemnitvene zavese / zatemnitveni predpisi, veljavni med vojno

zatemnjevánje -a [ zatəmnjevanje ] s ( ȃ )
glagolnik od zatemnjevati: zatemnjevanje luči

zatemnjeváti -újem [ zatəmnjevati ] nedov. ( á ȗ )
1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči ; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo
// na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor ; zatemnjevati z zavesami
2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige ; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje
4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati : ta napaka zatemnjuje druge

zatêpsti -têpem dov. , zatépel zatêpla ( é )
star. zbiti , stolči : dež, toča zatepe zemljo
zatepsti sladkor v trd beljakov sneg vtepsti

zateptáti -ám [ tudi zatəptati ] dov. ( á ȃ )
1. s teptanjem pritisniti navzdol: zateptati sneg, zemljo okoli česa / otroci so zateptali lopatko v pesek
2. ekspr. nekajkrat udariti z nogami ob tla: deklica je trmasto zateptala / konj je zateptal zatopotal

zatérjati -am dov. ( ẹ̑ )
knjiž. odločno zahtevati kaj; terjati : zaterjal je ključ od stanovanja / zaterjal je, naj odide

zatesáti -téšem dov. , zatêši zatešíte; zatêsal ( á ẹ́ )
1. s tesanjem narediti, izoblikovati v kaj: zatesati znamenje v les
2. nepravilno obtesati: ker dela ni bil vajen, je deblo zatesal

zatesnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zatesniti: zatesnitev pip ; zatesnitev z azbestom, gumo / zatesnitev stikov pri parnih kotlih / trakovi za zatesnitev vrat

zatesníti -ím dov. , zatésnil ( ī í )
zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja: zatesniti pipo ; zatesniti z azbestom, s kitom ; zatesniti z gumijastimi obroči ; dobro zatesniti / zatesniti okna, vrata / zatesniti špranje zadelati
knjiž. s svojo močno postavo je skoraj zatesnil ozki prehod zaprl
teh. zatesniti ležaje

zatesnjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja: zatesnjevati pipe ; zatesnjevati z gumo / zatesnjevati špranje v steni zadelovati

zatéti -tnèm dov. , zatél; nam. zatét in zatèt ( ẹ́ ȅ ) star.
1. dobiti , ujeti : zateti sovražnega vojaka ; ko ga zatnem, ga bom kaznoval / zateti ribo, zajca / zateti koga pri kraji zalotiti, zasačiti
2. dobiti , najti : zatel ga je v pogovoru s sosedo / zatel jo je samo v sobi in jo ogovoril naletel nanjo, jo srečal
3. dobiti , presenetiti : mrak, noč zatne popotnika / sredi dela ga je zatela smrt je umrl
star. zatela ga je nesreča doletela ; star. med branjem ga je zatel spanec je zaspal

zatézanje -a s ( ẹ̄ )
1. zategovanje : zatezanje žice ; zatezanje in popuščanje / zatezanje petelj pri pletenju / zatezanje besed
2. knjiž. zavlačevanje , odlašanje : zatezanje dela / šele po daljšem zatezanju je to storil

zatézati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. zategovati : zatezati jermen ; zatezati in popuščati vajeti / zatezati vozle, zanke / zatezati glasove / zatezati besede
2. knjiž. zavlačevati , odlašati : zatezati dela / zatezati z odgovorom
knjiž. trpko zatezati ustnice stiskati

zatézen -zna -o prid. ( ẹ̄ )
zategovalen : zatezna vrv, žica
geom. zatezni kot kot med vodoravno premico navpične projekcijske ravnine in poševno projekcijo normale te ravnine, merjen v pozitivnem smislu od vodoravne premice k projekciji normale

zatezováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. zategovati : zatezovati jermen / zatezovati besede

zatežênost -i ž ( é ) pog.
lastnost, značilnost zateženega: natakarju se je opravičil za zateženost ob naročanju hrane ; zateženost profesorjev ; zadrtost in zateženost

zatežíti -ím dov. , tudi zatéži; zatéžil ( ī í )
1. povzročiti komu duševno neugodje, trpljenje: to občutje ga je tako zatežilo, da bi najraje zavpil
2. pog. z nezadovoljno, nestrpno izrazitvijo svoje zahteve, občutja povzročiti komu neprijetnosti, slabo voljo: zatežila je organizatorjem, kako si drznejo izpustiti tako pomembno državo ; zatežiti s svojim predlogom

zatìč -íča m ( ȉ í )
1. podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da spaja, povezuje dva dela, elementa: namestiti zatič ; jeklen, lesen zatič / vrata na zatič
2. agr. potaknjenec : razmnoževati rastline z zatiči
adm. tipka pri mehanskem pisalnem stroju za pisanje velikih črk

zatíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zatič: zatični spoj
teh. zatični vijak vijak brez glave, z navojem po celi dolžini

zatíčnik -a m ( ȋ )
knjiž. odčepnik , odpirač : odpreti steklenico z zatičnikom

zatík -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zatakniti: zatik koščice v grlu / zatiki pri tožbi / nerazpoloženje pri govorečem se pokaže v zatikih
2. knjiž. zatič : izvleči zatik

zatikáč -a m ( á )
zatikalo : zatikač še dobro drži

zatikálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zatikalo ali zatikanje: zatikalna vzmet / zatikalna igla

zatikálo -a s ( á )
navadno podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da prepreči gibanje, premikanje česa: vzmet zatikala / ključavnica na zatikalo
obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila

zatíkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od zatikati: zatikanje vej v okna / zatikanje žage v deblu / vse je teklo brez zatikanja zapletov, ovir

zatíkati 1 -am nedov. ( ȋ )
1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike ; sporočila mu zatikajo kar za vrata ; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas
// s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice ; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico

zatíkati 2 -am dov. ( ī )
uporabiti v govoru s kom obliko druge osebe ednine: nerodno ji je bilo, ker ga je zatikala

zatikljáj -a m ( ȃ )
premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega
knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir

zatiktákati -am dov. ( ā )
1. dati glas tik tak: ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
2. začeti tiktakati: ura je zatiktakala, ko jo je navil

zatílek -lka m ( ȋ )
star. tilnik , zatilnik : zatilek ga boli / zavezati ruto v zatilku

zatílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zatilje: zatilni del glave ; zatilna mišica
anat. zatilna kost zatilnica ; zatilna rupa zatilnična rupa ; med. zatilna vstava plodu v maternici

zatílje -a s ( ȋ )
zadnji del glave in vratu: sonce mu je ožgalo zatilje ; skleniti roke na zatilju ; bolečine v zatilju
// zatilnik : speti si lase na zatilju ; teme, zatilje in tilnik / ta kača ima na zatilju temno liso

zatílnica -e ž ( ȋ )
anat. neparna kost v zatilju: poškodba zatilnice ; temenici in zatilnica

zatílničen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zatilnico: zatilnični del možganov / zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane

zatílnik -a [ tudi zatiu̯nik ] m ( ȋ )
zadnji del glave med tilnikom in temenom: držati roke na zatilniku ; popraskati se po zatilniku
star. zatilnik se mu je upognil od starosti tilnik

zatípati -am in -ljem dov. ( ī ȋ )
1. zaznati s tipom: zatipal je nekaj mehkega ; zatipati srčni utrip / zatipati s prsti, z roko
2. s tipanjem ugotoviti, najti: v podlogi obleke je zatipala denar ; zatipal je kljuko in odprl vrata ; v temi je končno le zatipal izhod / zatipa po žepih, iščoč vžigalice potipa
3. začeti tipati: odprl je omaro in zatipal po predalih ; pren., ekspr. žarometi so zatipali po gozdu

zatípek -pka m ( ȋ )
napaka, nastala pri tipkanju: popraviti zatipek ; opozorili so ga na zatipek v naslovu / narediti zatipek

zatípkati -am dov. ( ȋ )
knjiž. natipkati , vtipkati : zatipkati novo vrstico
ekspr. gost je s prsti nestrpno zatipkal po mizi nekajkrat udaril

zatirálec -lca [ zatirau̯ca tudi zatiralca ] m ( ȃ )
kdor zatira: upreti se zatiralcu ; domači, fašistični zatiralci ; izkoriščevalci in zatiralci / zatiralec naprednih idej

zatirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zatiranje: škropiti plevel z zatiralnim sredstvom / zatiralna politika fašističnega režima / bojevanje proti zatiralnemu režimu zatiralskemu

zatirálski -a -o [ zatirau̯ski tudi zatiralski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zatiralce ali zatiranje: zatiralske metode / zatiralski režim, sistem ; izkoriščevalska in zatiralska oblast / zatiralske akcije fašizma proti okupiranim deželam

zatíranec -nca m ( ȋ )
kdor je zatiran: braniti pravice zatirancev ; sovraštvo zatirancev do zatiralcev

zatíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od zatirati: zatiranje mrčesa s kemičnimi sredstvi / zatiranje nevarnih bolezni / narodno, rasno, versko zatiranje ; zatiranje in izkoriščanje ljudi / zatiranje naprednih gibanj / zatiranje kriminala / zatiranje novih idej ; zatiranje ustvarjalnosti / zatiranje čustev

zatírati -am nedov. ( ȋ )
1. delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatirati mrčes, škodljivce ; zatirati plevel s kemičnimi sredstvi / zatirati nalezljive bolezni / ekspr. zatirati razvade odpravljati
2. delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatirati male narode ; zatirati podrejene ; zatirajo jih z davščinami ; gospodarsko, moralno, politično zatirati koga
3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne more več obstajati: zatirati mirovna gibanja, stavke / zatirati napredni tisk / zatirati kriminalno dejavnost
// delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti: zatirati osvobodilne težnje narodov ; zatirati ustvarjalnost mladih / bojijo se vsake kritike in jo zatirajo
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatirati svoja čustva ; v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen

zatískati -am nedov. ( í )
1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo ; zatiskati si nos z robcem ; ob eksplozijah si zatiskati ušesa
// navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe ; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami
2. nar. zategovati : zatiskati rahlo zavezano ruto
ekspr. do zdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati

zatísniti -em dov. ( í ȋ )
1. s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem neprehodno: zatisniti komu usta z dlanjo ; zatisnil si je nos zaradi smradu ; s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka / prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama zakril
// navadno v zvezi z oči zapreti : zatisnil je oči, ker je hotel spati / zatisniti mrliču oči pokriti jih z vekami
2. nar. zategniti : vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili ; zatisniti si kravato
zatisniti oko, oči ekspr. vso noč ni mogel zatisniti očesa zaspati ; ekspr. profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo se naredi, kot da ne opazi ; pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko spregledal kako pomanjkljivost ; ekspr. za vedno je zatisnil oči umrl je ; ekspr. zatisniti (si) oči pred resnico ne hoteti je spoznati, priznati ; morali si bomo zatisniti pasove se odreči določenim dobrinam, ugodju

zatíšati -am dov. ( ȋ )
nar. vzhodnoštajersko utišati : zatišati glas / zatišati bolečino / posmehoval se je, da bi zatišal vest

zatiščáti -ím dov. ( á í )
s pritiskanjem povzročiti komu bolečino, neugodje: novi čevlji so jo zatiščali / mleko jo je zatiščalo v prsih / brezoseb. zatiščalo ga je v prsih, želodcu

zatíšen -šna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zatišje: zatišni trenutki pred viharjem / turistično zatišni meseci / naseliti se v zatišni dolini ; zatišna lega vinograda / umakniti se v zatišen kraj / zatišno življenje

zatíšje -a s ( ȋ )
1. stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa: zatišje nastane, ekspr. zavlada ; zatišje pred nevihto, viharjem / jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja brezvetrje
2. stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje: po hudih bojih je nastopilo zatišje ; zatišje pred pomembnimi dogodki / gospodarsko, kulturno zatišje ; ekspr. počitniško zatišje
3. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: poiskati zatišje ; te rastline lepo uspevajo v zatišju ; zasidrati čoln v zatišju / ekspr. zeleno zatišje gozda
// ekspr. kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh: opazovati kaj iz zatišja ; umakniti se v zatišje / izvabiti koga iz domačega zatišja ; živeti v zatišju

zatkáti -tkèm dov. ( á ȅ )
vtkati : zatkati v tkanino svilene niti

zatláčiti -im, in zatlačíti in zatláčiti -im dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
1. s tlačenjem spraviti kaj za kaj: zatlačiti rjuho za žimnico / zatlačiti bluzo za hlače
// s tlačenjem spraviti kaj kam sploh: zatlačiti vato v ušesa ; ekspr. roke je zatlačil v žepe dal / ekspr. v nahrbtnik je zatlačil še pulover in srajco stlačil
2. s tlačenjem zadelati, zapolniti: razpoke v čolnu so zatlačili s cunjami / z gazo zatlačiti krvavečo rano
3. ekspr. zapolniti, popolnoma napolniti: hodnik so zatlačili s pohištvom

zatléskati -am dov. ( ẹ̑ )
1. dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so zatleskala vesla
2. povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: zatleskati z jezikom, s prsti

zatléskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
tleskniti : igralec pri tem zatleskne s prsti / zatleskniti knjigo s tleskom zapreti

zatléti -ím dov. , zatlì ( ẹ́ í )
1. zagoreti počasi in brez plamena: žerjavica zatli
2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito; vztleti : ljubezen spet zatli / zatlela je iskrica upanja
// pokazati se v majhni meri: v očeh mu zatli porednost

zató prisl. ( ọ̑ )
I.
1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje ; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati ; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
// izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo ; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad ; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino ; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
// izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva ; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike ; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
II. v vezniški rabi
1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti ; ne razumete jih, zato se jezite ; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo ; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben ; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro
3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta ; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil ; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok ; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega ; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje ; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost ; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim ; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev ; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve ; sam.: odgovoril mu je samo z zato ; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov ; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog

zatočíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kamor se kdo zateče: iskati, najti zatočišče / gozdovi so bili njihovo zatočišče ; sosedova hiša je bila zatočišče za vse brezdomce / zatočišče si je poiskal pri znancih / ekspr.: narava je zatočišče pesnikov ; park je bil zatočišče zaljubljencev / knjiž. zaprositi za politično zatočišče za azil

zatočíti -ím dov. , zatóčil ( ī í )
star. zakotaliti , zavaliti : zatočiti kolo, obroč ; zatočiti sod po bregu ; steklenica se je zatočila proti vratom ; kovanec se je zatočil pod omaro

zatóčkati -am dov. ( ọ̑ )
teh. s točkalom označiti točke na površini kovine: zatočkati mesta za luknje

zatogotíti se -ím se tudi zatogôtiti se -im se dov. , zatogótil se tudi zatogôtil se ( ī í; ō ȏ )
star. zelo se razjeziti: zatogotila se je in ga udarila
// jezno, razdraženo reči: le smej se, se je zatogotil

zatóhel -tôhla in -tóhla -o [ zatohəu̯ ] prid. ( ọ́ ó, ọ́ )
1. ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje: zatohel hlev ; zatohla soba / zatohel vonj po plesni ; pren. zatohli predvojni dnevi
2. zastar. zadahel : zatohla moka ; zatohlo vino

zatôhlica in zatóhlica -e ž ( ō; ọ̄ )
knjiž. zatohlo ozračje: julijska zatohlica / v sobi je bila neprijetna zatohlica zatohel zrak

zatôhlost in zatóhlost -i ž ( ó; ọ́ )
lastnost, značilnost zatohlega: zatohlost neprezračenih prostorov / zatohlost razmer / od zatohlosti ji je postalo slabo zatohlega zraka

zatôhniti -em in zatóhniti -em dov. ( ó ō; ọ́ ọ̄ )
zastar. zadahniti : ječmenova moka na vlažnem rada zatohne / v zaprtem zaboju shranjena obleka je zatohnila

zatòk -óka m ( ȍ ọ́ )
1. knjiž. manjši, precej zaprt zaliv, rokav: s čolnom so se prepeljali čez zatok ; ribe so se drstile v zatoku ; zamočvirjen morski zatok
2. knjiž. zatočišče , pribežališče : koča visoko v hribih je bila njen zatok
3. zastar. doza 1 , škatla : zatok za cigare

zatôlči -tôlčem [ zatou̯či ] dov. , zatôlci zatôlcite in zatolcíte; zatôlkel zatôlkla ( ó )
1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
// s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro ; zatolči veho v sod
2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel ; zatolči po mizi
3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce ; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš ; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga

zatòn -óna in -ôna m ( ȍ ọ́, ó ) ekspr.
1. zahod : gledati sončni zaton / žareče nebo ob zatonu / sonce se je bližalo zatonu / sonce se je nagnilo globoko na zaton bo kmalu zašlo ; sonce gre v zaton zahaja
2. konec 1 , propad : rimskemu imperiju je grozil zaton ; napovedovati zaton umetnosti / gospodarski, politični zaton dežele / to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja
ekspr. dan gre v zaton večeri se ; ekspr. stoletje gre v zaton se končuje ; ekspr. njegova slava je v zatonu mineva ; ekspr. ta filozofska smer je že v zatonu izgublja vpliv, veljavo ; knjiž. loviti ribe v zatonu zalivu

zatoníti -tónem dov. ( ī ọ́ ) ekspr.
1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti : sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
2. končati se, miniti: dan je zatonil ; leto je zatonilo
3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč ; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje ; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
ekspr. njegova slava je zatonila je minila ; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen

zatòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
zastar. zahod : opazovati sončni zatop / sonce se bliža zatopu
zastar. s pregradami preprečiti zatop poplavo

zatopíti -ím dov. , zatópil ( ī í )
star. preplaviti , prepojiti : narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti

zatopljênost -i ž ( é )
ekspr. stanje zatopljenega človeka: zatopljenost v delo, igro / globoka zatopljenost v svoje misli / knjiž. prebuditi koga iz zatopljenosti zamišljenosti

zatopotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
večkrat slišno, topo udariti z nogami ob tla: konj je zatopotal ; plesalci so zaploskali in zatopotali ; zatopotati od jeze / zatopotati z nogami
// dati tope, kratke glasove: kolesa so zatopotala / ekspr. zunaj so zatopotali koraki
// topotaje iti, se premakniti: konji so zatopotali po cesti

zatòr -óra in -ôra m ( ȍ ọ́, ó )
knjiž. zatrtje : zator mrčesa, zajedavcev / zator demonstracij, vstaje / zator strasti

zatórej 1 -- prid. ( ọ̑ )
nar. toliko močen, sposoben: fant ni bil zatorej, da bi vzdignil tako breme ; zatorej si pa že, da ga boš prepričala
// tako dober: zatorej pšenice ni daleč naokoli

zatórej 2 prisl. ( ọ̑ )
zato : njegov govor je bil kratek in jedrnat in je zatorej ugajal večini ; kar je dobrega, lepega, poštenega, a zatorej redkega na svetu, izginja / v vezniški rabi pogovarjala se je z vsakim in o vsaki stvari, zatorej so jo ljudje imeli radi / nihče noče popustiti. Zatorej sporazuma še ne bo

zatôžba -e ž ( ō )
zastar. obtožba , obdolžitev : njegove zatožbe niso resnične / poslušati zatožbo

zatóžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
navadno v zvezi zatožna klop sedež za obtoženca: približati se zatožni klopi
ekspr. posadili, postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati

zatóženec -nca m ( ọ́ )
1. kdor je zatožen: mali zatoženec se je hotel maščevati tožljivcem
2. zastar. obtoženec , obdolženec : zatoženec se je zagovarjal, da tega ni storil hote ; iz tožnika postati zatoženec

zatožíti in zatóžiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših ; zatožiti sošolca učitelju ; zatožiti koga, da se pretepa
// sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi : ovaduh ga je zatožil na policiji ; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je ; boli, je tiho zatožil
3. zastar. obtožiti , obdolžiti : zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti
zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil

zatracáti -ám dov. ( á ȃ )
nar. dolenjsko zabičati : zatracal mu je, da mora takoj domov

zatrapáti se -ám se dov. ( á ȃ )
pog., slabš. zaljubiti se: na stara leta se je zatrapal / do ušes se zatrapati / dekle se je zatrapalo vanj

zatrátiti -im dov. ( á ā )
knjiž. potratiti : denar je zatratil za obleke ; premoženje je zatratil s prijatelji / svoj prosti čas zatrati v pivnici

zatravítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zatraviti: kakovostna zatravitev brežin ; zatravitev območij, površin

zatráviti -im dov. ( ā ȃ )
povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s travo: zatraviti njivo, vrt

zatrávljati -am nedov. ( á )
povzročati, da se kaj zaraste, prekrije s travo: začeli so zatravljati vinograde

zatrdélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. otrdelost : zatrdelost kake snovi / zatrdelost sklepa

zatŕden -dna -o prid. ( ŕ ȓ )
knjiž. trden , gotov : zatrden dokaz / zatrdna vest zanesljiva

zatrdéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. otrdeti : zgornja plast zemlje je zatrdela / koleno zatrdi

zatrdílo -a s ( í )
1. izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno: njihova zatrdila ga niso prepričala ; ni verjel njegovim zatrdilom ; skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno ; resničnost kakega zatrdila / dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali
ni zatrdila, da bodo ravnali tako zagotovila ; v tem je videl zatrdilo, da se ne moti potrditev
2. zatrditev 1 : šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel

zatrdína -e ž ( í )
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: otipati zatrdino ; majhna, neboleča zatrdina ; zatrdina v dojki

zatrdítev 1 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zatrditi, izjaviti: po zatrditvi, da je vse urejeno, se je pomiril / dobiti od koga pomirjevalne zatrditve pomirjevalna zatrdila

zatrdítev 2 -tve ž ( ȋ )
zastar. utrditev : zatrditev šiva

zatrdíti 1 in zatŕditi -im dov. ( ī ŕ )
izraziti kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: če ti je on to zatrdil, je gotovo res ; zatrdil je, da o tem nič ne ve ; zatrdil mu je, da je že vse urejeno ; odločno, ekspr. sveto kaj zatrditi / zatrdil je, da se kmalu vrne / pomagal ti bom, mu je zatrdil

zatrdíti 2 -ím, in zatrdíti in zatŕditi -im dov. , zatŕdil ( ī í; ī ŕ )
zastar. utrditi : zatrditi pas s trdo podlogo
zastar. to je rekel, da bi svojo misel še bolj zatrdil utemeljil, podkrepil

zatrdlína -e ž ( í )
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: otipati majhno zatrdlino ; zatrdlina na nogi, v dojki

zatŕdno tudi za tŕdno prisl. ( ŕ )
1. izraža popolno prepričanost o čem: zatrdno je zdaj malo žensk, ki bi znale presti ; te knjige zatrdno še nima ; jutri bodo zatrdno prišli ; to bi bilo zatrdno zelo nevarno
// izraža nepreklicnost česa: zatrdno bo napisala do jutri ; boš prišel zvečer? Ne obljubim zatrdno / v členkovni rabi vrnil vam bom z obrestmi, zatrdno
2. izraža, da ni dvoma glede uresničitve, izpolnitve: zatrdno se je odločil zapustiti mesto ; zatrdno pričakuje, da se bo sin vrnil
// izraža, da ni dvoma glede resničnosti česa: zatrdno je prepričan, da je na cilju ; zatrdno verjame, da je popolnoma zdrav

zatrèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. grad. lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe: hiše so obrnjene na cesto z zatrepi ; koničast zatrep / streha na zatrep dvokapna streha z zatrepoma na ožjih straneh stavbe
2. geogr. zgornji, klinasto zaključen del gorske doline: priti v zatrep ; slap v zatrepu

zatrepán -a -o prid. ( á )
star. čokat , tršat : majhen, toda zatrepan mož / biti zatrepane postave

zatrepáti -ám in -trépljem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
(na rahlo) udariti: s prsti je zatrepal po mizi / ptič zatrepa s krili

zatrepetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka ; zatrepetati od groze, v strahu ; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki
// ekspr. zamigljati , zamigetati : plamen sveče zatrepeta in ugasne ; listje je rahlo zatrepetalo
// ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu ; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven
2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina ; zatrepetali so za svoja življenja
3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se : glas mu je zatrepetal od ganjenosti

zatréskanost -i ž ( ẹ̄ )
ekspr. zaljubljenost : mladostna, prva zatreskanost

zatréskati -am dov. ( ẹ̄ )
1. brezoseb. povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja: nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2. ekspr. dati močne, rezke glasove: zatreskali so rafali ; zunaj zatreskajo granate, puške
3. ekspr. silovito zaloputniti: oče jezno zatreska z vrati / zatreskale so naoknice
4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: po strehi so zatreskali kostanji
5. ekspr. silovito vreči: zatreskal je torbo v kot

zatrésniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. silovito zaloputniti: zatresniti pokrov skrinje ; jezno zatresniti z vrati / prepih je zatresnil okno
2. ekspr. silovito vreči: zatresnil je krožnik na tla / zatresnil je slušalko na vilice trdo položil

zatrésti -trésem dov. , zatrésite in zatresíte; nam. zatrést in zatrèst ( ẹ́ )
narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: zatresti drevo ; veter je zatresel veje / izdihani zrak zatrese glasilki / ekspr.: eksplozija je zatresla šipe ; tla je zatresel nov potres / zatresti z glavo, rameni
// narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih spreminja v višini, jakosti: jeza, jok mu zatrese glas
publ. domačini so večkrat zatresli mrežo dali več golov

zatréščiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. silovito zaloputniti: zatreščil je vrata za seboj
2. ekspr. silovito vreči: zatreščil je kozarec na tla

zatréti -trèm tudi -tárem dov. , zatrì zatríte; zatŕl ( ẹ́ ȅ, á )
1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes ; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni
2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod ; gospodarsko, politično zatreti koga
3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko ; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti
// narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti ; zatreti otrokovo ustvarjalnost
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj
krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast ; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti

zatŕgati -am stil. -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. raztrgati kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zatrgati list ; znamka se je pri lepljenju zatrgala ; kožica ob nohtu se rada zatrga
2. brezoseb. začutiti sunkovite bolečine: v hrbtu ga je zatrgalo

zatrijánčiti -im dov. ( á ȃ )
nar. začeti pritrkavati, potrkavati: še v mraku so možje zatrijančili / zvonovi so zatrijančili k prazniku

zatrípati -am in -ljem dov. ( ī )
knjiž. začeti utripati: veke mu zatripajo / srce mu hitreje, močno zatripa / na ulici zatripajo luči

zatriumfírati -am dov. ( ȋ ) knjiž.
1. zmagati : zatriumfirati nad nasprotnikom / nekoč bo zatriumfirala resnica
2. začutiti, izraziti zmagoslavje: prehitro si zatriumfirala / no, vidiš, je zatriumfiral

zatŕjati -am nedov. ( ŕ )
knjiž. zatrjevati : zatrjal je, da ni kriv ; vztrajno kaj zatrjati / zatrjal ji je svojo ljubezen obljubljal, zagotavljal

zatrjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki izraža, vsebuje zatrjevanje: zatrjevalne izjave

zatrjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zatrjevati: njegovo zatrjevanje jih je prepričalo ; po zatrjevanju navzočih je bilo tako ; zatrjevanje in zanikovanje

zatrjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo: zatrjeval je, da je vozil previdno ; zatrjevali so, da ničesar ne prikrivajo ; vztrajno, z gotovostjo, ekspr. sveto zatrjevati / mnogi zatrjujejo, da je kajenje škodljivo mislijo, menijo / knjiž. zakon jim zatrjuje pravico do pritožbe zagotavlja / dekleti sta pridni, je zatrjevala mati govorila

zatŕkati -am dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. potrkati : zatrkal je in vstopil
knjiž. na šipo je zatrkal dogovorjeno znamenje potrkal je tako, kot je bilo za znamenje dogovorjeno

zatrkljáti 1 -ám dov. ( á ȃ )
narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zatrkljati kamen, žogo ; zatrkljati jabolko po mizi
// narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zatrkljati kovanec v vdolbinico

zatrkljáti 2 -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. na rahlo potrkati: zatrkljati na vrata / dež je zatrkljal na šipo

zatrmogláviti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo: otrok je zatrmoglavil in začel jokati / zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino

zatrníti in zatŕniti -em, tudi zatŕniti -em dov. ( ī ŕ; ŕ )
zastar. zažgati : z gorečo svečo je zatrnil senik
// prižgati : zatrniti petrolejko / po hišah so se zatrnile luči

zatrobéntati -am dov. ( ẹ̑ )
1. zaigrati (na) trobento: trobentači so zatrobentali
// dati zvočne signale s trobento: vojak je zatrobental / preh. zatrobentati umik
2. ekspr. glasno, doneče se usekniti: zakašljal je in zatrobental
3. preh., slabš. glasno, vsiljivo reči, povedati: če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih

zatrobíti in zatróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento
// dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento ; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi
// oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo

zatrosíti in zatrósiti -im dov. ( ī ọ́ ) star.
1. raztrositi : po travniku zatrositi gnoj, pepel
2. zanesti : zatrositi razdor / okužene živali so zatrosile bolezen / zatrositi ogenj v seno povzročiti, da začne goreti

zatŕpati -am dov. ( ) nav. ekspr.
1. zatlačiti , zapolniti : za prevoz so med opeko zatrpali slamo / jetnike so zatrpali v barako ; vse vojašnice so zatrpali z vojaki
2. zapolniti, popolnoma napolniti: avtomobili so zatrpali ulice ; sobo so zatrpali s pohištvom ; križišče se je popolnoma zatrpalo

zatrpávati -am nedov. ( ȃ ) nav. ekspr.
1. tlačiti : seno so zatrpavali za leseno pregrado v hlevu / vojake so zatrpavali v tovornjake
2. zapolnjevati, popolnoma napolnjevati: vozila so zatrpavala ceste / dostop na trg se vedno bolj zatrpava

zatrpéti -ím dov. , tudi zatŕpel; zatrpljèn ( ẹ́ í )
knjiž. začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom
nar. severovzhodno odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo potrpimo, prenesemo

zatŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od zatreti: zatrtje nekaterih nalezljivih bolezni / zatrtje upora / zatrtje narodne samostojnosti

zatŕtost -i ž ( ȓ )
stanje zatrtega človeka: pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter življenjsko nemoč / ljubezenska, spolna zatrtost

zatŕzati -am dov. ( )
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi mu zatrzajo / obraz ji je zatrzal
// nehoteno sunkovito se skrčiti: mišice na obrazu mu zatrzajo
// v zvezi s s, z narediti sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa: zatrzati z ustnicami

zatŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo
nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti

zatúhtati -am dov. ( ú )
pog. začeti premišljati, razglabljati: ob novici so moški zatuhtali

zatulíti in zatúliti -im dov. ( ī ú )
1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti ; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter ; nad morjem je zatulil vihar

zatúšati -am dov. ( ȗ )
nižje pog. prikriti , zakriti : škandal so poskušali zatušati ; spor naj se hitro zatuša

zatvárjati -am nedov. ( á )
zastar. zapirati : zatvarjati okna, vrata

zatvòr -ôra m ( ȍ ó ) zastar.
1. zapor : odvesti koga v zatvor
2. zapiralo , zaklep : zatvor puške

zatvóriti -im dov. ( ọ̄ )
zastar. zapreti : zatvoriti vrata

zatvórnica -e ž ( ọ̑ )
star. premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa; zapornica : odpreti, zapreti zatvornice / vodna zatvornica
// premična priprava, ki onemogoča prehod: dvigniti, spustiti zatvornico na cesti / železniške zatvornice
star. odprle so se vse nebeške zatvornice začelo je zelo, močno deževati

zatvórničar -ja m ( ọ̑ )
star. zaporničar : železniški zatvorničar

zaudárek -rka m ( ȃ )
knjiž. neprijeten vonj: zaudarek po znoju

zaudáriti -im dov. ( á ȃ )
začeti zaudarjati: poleti meso hitro zaudari / od njega je zaudaril pot ; brezoseb. zaudarilo je po plesnobi, vlagi

zaudárjati -am nedov. ( á )
1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja ; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja ; zaudarja po alkoholu ; v sobi zaudarja po kislem
2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji

zaújčkati -am dov. ( ȗ )
s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah

zaúkati -am dov. ( ū )
1. oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fant je zaukal ; svati so zaukali / glasno zaukati
2. oglasiti se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova zauka

zaukázati tudi zaukazáti -kážem dov. ( á á á )
star. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati : zaukazal je zapreči konja ; profesor je zaukazal, naj odprejo knjige ; s kretnjo, pogledom zaukazati / zaukazati umik

zaukazováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati : v družini je zaukazoval oče ; zaukazovati vojakom

zaúp -a m ( ȗ ) zastar.
1. zaupanje : njegov zaup je trden / zaup v lastne moči
2. kredit : prositi za zaup / dati, kupiti kaj na zaup

zaúpanje -a s ( ȗ )
prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga ; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje ; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase
// prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga ; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela
// prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum
publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj ; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj

zaúpati -am nedov. in dov. ( ȗ )
1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo ; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico ; premalo si zaupamo ; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost ; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu ; zaupala se ji je, da je noseča
ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
4. dov. , ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo ; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe ; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
// narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku

zaupávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. zaupati : zaupavati sosedom / zaupavati komu tajne podatke / zaupavati komu odgovorne naloge / zaupavati komu denar

zaúpen -pna -o prid. , zaúpnejši ( ū )
1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor ; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih ; odnosi med njimi so zaupni
3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek ; zaupna novica
// za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti ; zaupna zveza med ilegalci
4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
// ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. zaupljiv : ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz

zaupljív -a -o prid. , zaupljívejši ( ī í )
1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev
// ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled ; fant z zaupljivimi očmi
2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv
3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje
4. zastar. zaupen : zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi

zaupljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje

zaúpnica -e ž ( ȗ )
1. zaupna prijateljica: sestra je moja edina zaupnica
2. zaupna oseba koga: policijska zaupnica / delavska zaupnica nekdaj ženska, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
3. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico ; vlada je dobila zaupnico ; glasovati o zaupnici ; zaupnica odboru, predsedniku

zaúpnik -a m ( ȗ )
1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik
2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik ; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev

zaúpniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije

zaúpnost -i ž ( ū )
1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta
// kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti
2. zaupljivost : znana je po svoji zaupnosti
3. zaupanje : med njimi se je ustvarila zaupnost

zaupogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. ( ī ọ́, ó )
zastar. upogniti : zaupogniti vejo

zaupováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. zaupati : njemu zaupujem / zaupovati prijateljem svoje načrte / zaupovati komu pomembne naloge / zaupovati komu avtomobil

zaustavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zaustaviti: zaustavitev krvi / zaustavitev stroja

zaustáviti -im dov. ( á ȃ )
za kratek čas ustaviti: jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja / zaustaviti soseda na stopnišču / zaustaviti kri / zaustaviti motor, stroj / zaustaviti govornika s ploskanjem / zaustaviti delo / razvoja ni mogoče zaustaviti

zaustávljanje -a s ( á )
glagolnik od zaustavljati: zaustavljanje avtomobila pred semaforji / zaustavljanje šivalnega stroja / zaustavljanje naraščanja cen ; slovenski pouk je pomenil zaustavljanje nemškega vpliva

zaustávljati -am nedov. ( á )
za kratek čas ustavljati: policisti zaustavljajo avtomobile / zaustavljati mimoidoče / zaustavljati ponesrečencu kri / zaustavljati stroje / zaustavljati inflacijo

zaúšen -šna -o prid. ( ȗ )
zastar. zaušesen : zaušna bradavica

zaušésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja za ušesom: zaušesni predel / zaušesne žleze pri krastači / zaušesni del držala pri očalih

zaúšnica -e ž ( ȗ )
udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela ; dobiti zaušnico ; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu

zautrípati -am in -ljem dov. ( ī )
knjiž. začeti utripati: srce mu je vznemirjeno zautripalo

zaúzdati -am dov. ( ȗ )
nadeti, namestiti uzdo: zauzdati konja

zaužíti -žíjem dov. ( í ȋ )
1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: zaužiti zajtrk ; ves dan ni nič toplega zaužil / zaužiti tablete, zdravilo / razočaran je zaužil strup
2. star. biti deležen česa; užiti : zaužil je veliko gorja / takrat sem zaužil dosti mraza občutil

zaužítje -a s ( ȋ )
glagolnik od zaužiti: zaužitje hrane, pijače

zaužívanje -a s ( í )
glagolnik od zauživati: zauživanje hrane, alkoholnih pijač

zaužívati -am nedov. ( í )
1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: zauživati rastlinsko, zdravo hrano / zauživati tablete, zdravila
2. star. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega; uživati : zauživati srečo / zauživati pokoj

zavabíti in zavábiti -im dov. ( ī á ) zastar.
1. izraziti, izreči vabilo: pojdite z nami, zavabi sosed
2. za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku: gore me zavabijo / njen smehljajoči se obraz zavabi
3. v krščanskem okolju začeti vabiti: zvon zavabi k maši

zavájanje -a s ( ā )
glagolnik od zavajati: zavajanje na napačno pot, sled / zavajanje v protislovja, zmoto / zavajanje dekleta / spolno zavajanje / zavajanje potrošnikov

zavájati -am nedov.
1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost
b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavajati mladoletnice ; zavajati sosedinega moža
3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost ; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago ; na videz lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot

zavál -a m ( ȃ )
petr. kamnina, ki nastane pri vdoru magme v zemeljsko skorjo; intruzija , lakolit

zavalíti -ím dov. , zaválil ( ī í )
1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod ; zavaliti kaj po stopnicah, strmini
// povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride
a) kam: zavaliti hlod k zidu ; zavaliti skale v jamo
b) od kod: zavaliti sod z voza
2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem

zaváljati -am dov. , tudi zavaljájte; tudi zavaljála ( á )
1. z valjanjem pritisniti navzdol: seme je treba na rahlo zagrebsti in potem zavaljati
2. premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli svoje vzdolžne osi: zavaljati otroka po odeji
3. slabš. z valjanjem pomečkati: obleko je že zavaljal in raztrgal

zavaljênec -nca m ( é )
ekspr. valjasto debel človek: neroden zavaljenec

zavaljênost -i ž ( é )
ekspr. značilnost zavaljenega, debelega: kljub zavaljenosti je uren ; zavaljenost trupa

zavaljúh -a m ( ū )
slabš. valjasto debel človek: vstopil je čokat zavaljuh

zavalováti -újem dov. ( á ȗ )
1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu
2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku ; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah
ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti

zavalovéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela
2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja ; brezoseb. med gledalci je zavalovelo

zavalovíti -ím dov. , zavalôvil ( ī í )
1. narediti, povzročiti valove na čem: burja zavalovi gladino morja / veter je zavalovil listje
2. s prislovnim določilom povzročiti, da se kaj valujoč premakne: veter zavalovi meglice preko travnikov
3. ekspr. vznemiriti , razvneti : govor je zavalovil množico na trgu / nemir mu je zavalovil dušo

zavárek -rka m ( ȃ )
snov, ki se pripravi s kuhanjem; zvarek 2 : mazati se z zavarkom ; zavarek iz hrastovega lubja
star. sadni zavarek vkuhano sadje, kompot

zavaríti -ím dov. , zaváril ( ī í )
1. z varjenjem zadelati: zavariti počeno cev ; zavariti luknjo v posodi
2. zvariti 2 : zavariti dva konca cevi

zavaroválec -lca [ zavarovau̯ca tudi zavarovalca ] m ( ȃ )
1. kdor sklene z zavarovalnico zavarovalno pogodbo: zavarovalec in zavarovatelj
2. zastar. zavarovatelj : zavarovalec je zavarovancu že izplačal odškodnino

zavaroválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki ; zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik ; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju ; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi ; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja
pravn. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje ; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo

zavaroválnica -e ž ( ȃ )
organizacija, ki opravlja zavarovanje oseb in premoženja: zavarovalnica mu je izplačala odškodnino ; dajatve, storitve zavarovalnice / splošna zavarovalnica ; zavarovalnica za življenjska zavarovanja

zavaroválničar -ja m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z zavarovalno dejavnostjo: pogajati se s tujimi zavarovalničarji ; delati kot zavarovalničar ; bankirji in zavarovalničarji

zavarovalnína -e ž ( ī )
dajatev, storitev zavarovalnice, določena v zavarovalni pogodbi: dobiti, izplačati zavarovalnino ; upravičenec do zavarovalnine / požarna, starostna, življenjska zavarovalnina

zavaroválniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zavarovalnico ali zavarovalništvo: zavarovalniški posli / zavarovalniški cenilec, uradnik

zavaroválništvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja: dohodki v zavarovalništvu ; bančništvo in zavarovalništvo / pomorsko zavarovalništvo

zavaroválstvo -a [ tudi zavarovau̯stvo ] s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja in s socialnim zavarovanjem: organiziranje zavarovalstva ; zaposliti se v zavarovalstvu

zavarovánčev tudi zavárovančev -a -o prid. ( á; á )
nanašajoč se na zavarovanca: pravice dedičev po zavarovančevi smrti / zavarovančevi družinski člani

zavarovánec tudi zavárovanec -nca m ( á; á )
oseba, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zavarovalnica je zavarovancu izplačala zavarovalnino ; dolžnosti, pravice zavarovancev
// kdor je socialno zavarovan: zavarovanec že izpolnjuje pogoje za prejemanje pokojnine / invalidski, socialni, zdravstveni zavarovanec ; zavarovanec pokojninskega, socialnega zavarovanja
pravn. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca

zavarovánje tudi zavárovanje -a s ( ȃ; á )
1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine
2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje ; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje ; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje ; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja
// pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje ; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine ; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine ; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo
pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
pravn. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti ; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti ; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki ; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost

zavarovánka tudi zavárovanka -e ž ( á; á )
ženska, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana: zaposlene zavarovanke
// ženska, ki je socialno zavarovana: socialna zavarovanka

zavarovánost tudi zavárovanost -i ž ( á; á )
stanje zavarovanega: zavarovanost poti ; občutek zavarovanosti / družbena, gospodarska zavarovanost

zavarovátelj -a m ( ȃ )
zavarovalnica kot stranka zavarovalne pogodbe: zavarovatelj ladje je londonska zavarovalnica

zavarováti -újem tudi zavárovati -ujem dov. ( á ȗ; á )
1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom ; zavarovati poslopje z visokim zidom ; zavarovati se pred udarci ; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg
// s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo ; zavarovati planinsko pot
2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim ; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet
// z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco ; zavarovati redke rastline z zakonom ; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo
3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost
4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek ; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota
// skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati ; socialno se zavarovati
alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil ; pravn. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni ; šah. zavarovati kralja

závber -- [ zau̯bər ] prid. ( á )
zastar. lep 2 : zavber dekleta / zavber dan

zavdájati -am nedov. ( ȃ )
1. star., z dajalnikom zastrupljati : opazil je, da mu žena zavdaja / človeštvo si samo zavdaja
2. zastar., z dajalnikom povzročati , vzbujati : njen pogled mu je zavdajal grozo
3. zastar., v zvezi s po zaudarjati , smrdeti : vse v hiši je zavdajalo po starem ; brezoseb. zavdajalo je po plesnobi

zavdáti -dám dov. , 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál ( á ) z dajalnikom
1. star. zastrupiti : zavdati gostom ; zavdati psu ; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal
2. po ljudskem verovanju uročiti : zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala
3. zastar. zadati : zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi

zavečáti -ím dov. , zavéči; zavéčal ( á í ) nar.
1. zakričati : jezno zaveči nanj / čuk je zateglo zavečal
2. (glasno) zajokati: otrok osramočen zaveči

zavéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki je za večno: zavečno dejanje / zavečni izobčenec

zavédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zavedati se: občasno bolnikovo zavedanje / zavedanje sebe, sveta / zavedanje o pomembnosti varstva okolja
zastar. zavedanje po straneh neba orientiranje

zavédati se -am se nedov. ( ẹ́ )
1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda ; napol, nejasno se zavedati
2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako
// imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno
// na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči ; zavedati se resnosti položaja ; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema

zavéden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar ; zaveden Slovenec ; biti narodno, družbeno, politično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden ; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni
2. knjiž. zavesten , hoten : zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa
star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega

zavédeti se -vém se dov. ( ẹ́ )
1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel ; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila
2. preh. vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedeti se okolja, sebe
// na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o čem: zavedeti se nevarnosti, resnice ; zavedeli so se pomembnosti dogodka ; zavedel se je, kakšno napako je storil / zavedeti se svojega izvora ; narodnostno se zavedeti
star. zavedel se je iz prve začudenosti prebudil, predramil ; ekspr. nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma kmalu, hitro

zavedljív -a -o prid. ( ī í )
ki lahko koga zavede: zavedljiva bajna bitja / zavedljiv nazor / zavedljiva jed zapeljiva

zavédnost -i ž ( ẹ́ )
1. lastnost zavednega človeka: izražati, utrjevati svojo zavednost ; narodna, politična, stanovska zavednost / priti na sestanek iz zavednosti
2. zastar. zavestnost : zavednost doživljanja / zavednost dejanja
3. star. prisebnost : osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti / ohraniti zavednost duha
4. star. zavest : bolnik je izgubil zavednost ; že dva dni je brez zavednosti
zastar. reči kaj v zavednosti svoje prednosti zavesti

zavédoma prisl. ( ẹ̄ )
star. zavestno : zavedoma se izogibati koga

zavêjati -am dov. ( ȇ )
nav. 3. os., star. zapihati : zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno
zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti

zavékati -am dov. , tudi zavekájte; tudi zavekála dov. ( ẹ́ )
nar. (glasno) zajokati: v sobi zaveka otrok ; ženska je obupano zavekala / ptič je zavekal

záver -vra m ( á )
dinozaver : izumrli zaver / morski, netopirski zavri

zaverílnik -a [ zaveriu̯nik tudi zaverilnik ] m ( ȋ )
star. zavorna veriga:

zavériti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. star. priseči, zakleti se: zaveril se je, da ne bo več kadil / zaveril bi se, da je tako prav
2. zastar., v zvezi z v zaverovati se: tako se je zaveril v delo, da vprašanja še slišal ni
// zaljubiti se: zaveriti se v mlado sosedo

zaverovánost in zavérovanost -i ž ( á; ẹ́ )
stanje zaverovanega človeka: iz zaverovanosti ga je prebudil očetov glas ; zaverovanost gledalcev, občinstva ; zaverovanost v delo, preteklost / zaverovanost v samega sebe

zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ́ )
knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj

zavésa -e ž ( ẹ̑ )
1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese ; nagubati, odgrniti zaveso ; pregraditi prostor z zaveso ; bombažna, mrežasta zavesa ; gosta, prosojna, težka zavesa ; zavesa iz žameta ; blago za zavese / dekorativne zavese ; okenska zavesa ; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji
// kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade ; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / zavesa na koncu dramskega dela, dejanja izraža, da se zavesa spusti
2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti
zastar. železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo ; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem ; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah
geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba ; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme ; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje

zaveselíti se -ím se dov. , zavesélil se ( ī í )
knjiž. razveseliti se: zaveseliti se lepega razgleda / si le prišel, se je zaveselil prijatelj

zaveseljáčiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. z veseljačenjem zapraviti: dediščino je zaveseljačil in zakartal

zavésen 1 -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zaveso: zavesni obroček ; zavesno blago
fot. zavesni zaklop zaklop z navadno kovinskima zavesicama

zavésen 2 -sna -o prid. ( ẹ̑ )
navt., z zvezi zavesna ladja ladja, ki je z zadnjim delom preveč ugreznjena:

zavésica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od zavesa: na oknih visijo zavesice ; bela, nagubana zavesica / (avtomobilska) zavesica gumijasta ali plastična plošča, pritrjena za avtomobilskim kolesom, ki preprečuje dviganje vode, peska s ceste

zavésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) knjiž.
1. zagrniti z zaveso: zavesiti okno, vhod / zavesiti z odejo
// zagrniti, zakriti s čim visečim sploh: zavesiti si obraz s pajčolanom
2. viseč zakriti: brki so mu zavesili zgornjo ustnico / ekspr. megla je zavesila polja
knjiž., ekspr. nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki se je zakrilo, prekrilo

zavesláj -a m ( ȃ )
1. odriv vode z veslom: delati globoke, hitre zaveslaje ; krmar določa število zaveslajev / ekspr. plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok
2. ekspr., v prislovni rabi izraža razdaljo med dvema takima odrivoma: podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika / naš veslač je za zaveslaj ob kolajno

zavesláti -ám dov. ( á ȃ )
1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal
// veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu
// veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče
// z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu
2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu
3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku
ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti ; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo

zavesljáj -a m ( ȃ )
zaveslaj : narediti nekaj zavesljajev ; dolgi, ritmični zavesljaji / v prislovni rabi drugi čoln je zaostal za tri zavesljaje

zavést -i ž ( ẹ̑ )
1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila ; izgubiti zavest ; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti ; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami ; umreti pri polni zavesti
2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila ; dno, obrobje zavesti ; motnje v zavesti ; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest
3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest ; vpliv antike na evropsko zavest ; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest
4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem ; odhajati z zavestjo zmage ; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost
// zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest ; privzgajati zavest tovarištva
// zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest ; buditi domovinsko, narodno zavest
resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice ; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj ; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam
filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta ; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja ; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe ; intencionalnost zavesti ; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju ; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe ; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog

zavésten -tna -o prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje
// zastar. ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec ; bolnik ni več zavesten
2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib ; zavestna kršitev, odločitev ; zavestno dejanje, ravnanje ; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje
3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter ; zavesten graditelj miru
// ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec ; zavesten pristaš kakega nazora

zavêsti -vêdem dov. , zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla ( é )
1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
// s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek ; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos: zavesti prijateljevo dekle ; zavesti mladoletnico
3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce ; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil ; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
zavesti dopis vpisati, evidentirati ; zastar. zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati ; zastar. zavesti podjetje ustanoviti ; zastar. pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli ; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili ; star. previdno zavede pogovor drugam spelje

zavésti se zavém se in zavêsti se zavém se dov. , 2. mn. zavéste se, 3. mn. zavêjo se in zavedó se; zavédi se zavédite se in zavêdi se zavêdite se in zavedíte se; zavédel se zavédla se in zavêdel se zavêdla se; zavéden ( ẹ́; é ẹ́; zavédi zavédite, zavédi zavédite; zavēdel zavēdla zavédli, zavēdel zavédla )
zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnica se je šele proti jutru zavedla

zavéstnost -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost zavestnega: bolnikova zmanjšana zavestnost / iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost zavestno stanje / zavestnost gibov, postopkov ; zavestnost in spontanost / pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost / knjiž. visoka narodna zavestnost zavednost

zavéšati -am nedov. ( ẹ́ ) knjiž.
1. zagrinjati z zaveso: skrbno zavešati okna
2. viseč zakrivati: brki mu zavešajo ustnice / ekspr. oblaki zavešajo sonce

zavéšiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. zapreti z veho: zavešiti sod

zavéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. zavarovan pred vetrom: jagode v zavetni legi že dozorevajo ; zavetno pristanišče
2. ekspr. ki daje zavetje: zavetna skala / zavetna domača vas

zavéti -vêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. nav. 3. os., knjiž. zapihati : sapa, rahel veter zaveje
2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad ; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost
3. preh., knjiž. zamesti 2 , zakriti : veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti
ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile

zavetíšče -a s ( í )
1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami ; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče ; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil ; pren. zavetišče njegovega duha je poezija
// tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče
2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču ; upravnik zavetišča / otroško zavetišče ; zavetišče za potepuhe

zavétje -a s ( ẹ̑ )
1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva ; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje
2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem ; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora ; biti varen v zavetju noči
3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje ; dati komu zavetje za nekaj dni ; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil ; pren. skriti se v zavetje ideologije

zavétnica -e ž ( ẹ̑ )
1. rel. svetnica, izbrana za zaščitnico osebe, cerkve: sv. Barbara je zavetnica vaške cerkve / zavetnica mornarjev
2. ženska, ki daje komu zavetje, pomoč: delovala je kot zavetnica revnih

zavétnik -a m ( ẹ̑ )
1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve: župnijski zavetnik je sv. Vid / zavetnik ribičev
2. kdor daje komu zavetje, pomoč: gospodar je zavetnik sirot / knjiž. bogati tovarnar je bil umetnikov zavetnik

zavétniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zavetnike: zavetniška vloga / spregovoril je z zavetniškim glasom

zavétništvo -a s ( ẹ̑ )
1. rel. vloga, dejavnost zavetnika: sv. Štefan ima zavetništvo nad konji
2. knjiž. pokroviteljstvo , varstvo : biti pod zavetništvom visokega dostojanstvenika

zavétnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost zavetnega: dolina je zaradi svoje zavetnosti zelo rodovitna / ekspr. zavetnost tople delovne sobe

zavétrje -a s ( ẹ̑ )
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: rasti v zavetrju ; zavetrje pod skalo, pred hišo ; zavetrje in privetrje

zavétrn -a -o prid. ( ẹ̑ )
zavarovan pred vetrom: zavetrna stran hriba, ladje ; trava na zavetrnih mestih že zeleni

zavéza -e ž ( ẹ̑ )
1. kar koga zavezuje kaj storiti, delati: odvezati, rešiti koga zaveze ; spoštovati, sprejeti zavezo ; iz zaveze izhajajoča obveznost / podpisati zavezo / star. storil je zavezo, da bo molčal zavezal se je / zaveza molka, zvestobe ; zaveza tradicije, vere
// dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati: zahtevati od koga zavezo ; pisna, ustna zaveza
// razmerje, ki nastane s takim dejanjem: pretrgati, skleniti zavezo s kom ; zaveza med ljudmi
2. kar se kdo zaveže storiti, delati: izpolnjevati zavezo ; s podpisom pogodbe sprejete zaveze / omejena zaveza
3. zastar. zveza : skleniti vojaško zavezo ; združiti se v zavezo / imeti z žensko nedovoljeno zavezo razmerje
// zakonska zveza: starši nasprotujejo njuni zavezi / sklenila sta večno zavezo (cerkveno) sta se poročila
4. zastar. vez 2 , vrvica : odvezati, zategniti zavezo ; zaveze pri oblačilu
rel. Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu ; Stara zaveza prvi del Svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom ; Sveto pismo Nove, Stare zaveze ; skrinja zaveze pri starih Judih skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva

zavézančev -a -o ( ẹ́ )
pridevnik od zavezanec: zavezančevi dohodki

zavézanec -nca m ( ẹ́ )
pravn. fizična ali pravna oseba, ki je zavezana, dolžna kaj narediti: popisati zavezance / carinski, davčni zavezanec ; zavezanec vodnega prispevka ; zavezanec za dohodnino

zavézanka -e ž ( ẹ́ )
pravn. fizična ali pravna oseba ženskega spola, ki je zavezana, dolžna kaj narediti: pritožba zavezanke / davčna, inšpekcijska zavezanka ; zavezanka za DDV, dohodnino

zavézanost -i ž ( ẹ́ )
stanje zavezanega: zavezanost nahrbtnika / ekspr. zavezanost koga delu, resnici, zemlji

zavézati in zavezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo ; zavezati mapo ; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec ; zavezati si lase v čop
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček ; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom ; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača ; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
3. v zvezi zavezati popek podvezati popkovnico :
star. zavezati birmo biti za botra ; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga ; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene ; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati ; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti ; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka

zavézen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zavezo: zavezni dogovor / star. zavezne države zavezniške

zavéznica -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska ali država, ustanova, ki koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: v teti je našel edino zaveznico / tesna, tradicionalna zaveznica ; države zaveznice
2. zastar. kravata : gospod z zaveznico

zavéznik -a m ( ẹ̑ )
1. kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje: on je moj sorodnik in zaveznik ; biti si zaveznik s kom / biti zaveznik otrok, zatiranih / delavstvo, mesto je naš zaveznik ; ta ideja je postala njihov zaveznik / idejni, politični, vojaški zaveznik ; zaveznik v vojni
// nav. mn., med drugo svetovno vojno Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji, Japonski: zavezniki so priznali partizane in jih podpirali ; letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo / zavezniki so se izkrcali na Siciliji / zahodni zavezniki
2. kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri njegovih prizadevanjih: sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske

zavézniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zaveznike: zavezniška pomoč / zavezniška vojska / zavezniška država / zavezniška pogodba / zavezniška vojaška misija pri partizanih ; nacističnim zločincem so sodila zavezniška vojaška sodišča
zgod. zavezniška vojaška uprava od 1947 do 1954 anglo-ameriška vojaška uprava v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja

zavézništvo -a s ( ẹ̑ )
zavezniško razmerje: skleniti s kom zavezništvo ; politično, vojaško zavezništvo ; zavezništvo demokratičnih strank ; zavezništvo med državama / narediti kaj v zavezništvu s kom

zavézniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zakriti s čim tako, da se povezne: zavezniti krožnik s skledo / zavezniti odprtino z lesenim pokrovom

zavezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zavezovati: zavezovanje vreče / zavezovanje kozarcev z vloženim sadjem / zavezovanje kravate, rute / zavezovanje s pogodbo, prisego

zavezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel
a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo ; zavezovati vreče ; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve
b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči
c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček ; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
// delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo
2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali
// s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati

zavibrírati -am dov. ( ȋ )
zanihati, zatresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna zavibrira / smučka se je zapičila v sneg in zavibrirala / glas ji je zavibriral
// preh. narediti, povzročiti, da kaj tako zaniha, se zatrese: zavibrirati struno na kitari

zavičáj -a m ( ȃ )
zastar. domači kraj, domovina: še mlad je zapustil zavičaj

zavíd -a m ( ȋ )
zastar. zavist : izbruh zavida / reči kaj z zavidom

zavídanje -a s ( í )
glagolnik od zavidati: iz vedenja sosedov je bilo čutiti zavidanje
ekspr. doseči zavidanja vreden položaj, rezultat zelo dober, ugoden ; ekspr. zavidanja vredna stopnja napredka zelo velika, visoka

zavídati -am nedov. ( í )
čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo ; zavidati komu srečo, uspeh ; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo
ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi ; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro ; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti

zavíden -dna -o prid. ( í ī ) knjiž.
1. zavisten : zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh ; gledati koga z zavidnimi očmi
2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj
// zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja

zavídeti -im dov. ( í ȋ )
star. začutiti zavist: zavideti komu bogastvo

zavidljív -a -o prid. , zavidljívejši ( ī í )
1. zavisten : zavidljivi sosedje / biti komu zavidljiv za kaj / zavidljive oči
2. ekspr. zelo dober, ugoden: priboriti si zavidljiv položaj ; soba z zavidljivim razgledom ; pri delu je dosegel zavidljive rezultate
// zelo velik, visok: doseči zavidljiv uspeh ; zavidljiva hitrost ; naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven

zavidljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. zavisten človek: zavidljivci jih obrekujejo

zavidljívost -i ž ( í )
ekspr. zavistnost , zavist : zavidljivost sosedov / s svojim vedenjem je vzbudil zavidljivost

zavídnež -a m ( ȋ )
ekspr. zavisten človek: naš uspeh marsikaterega zavidneža moti

zavídnik -a m ( ȋ )
knjiž. zavisten človek: postal je velik zavidnik
zastar. ima mnogo zavidnikov sovražnikov

zavídnost -i ž ( í )
knjiž. zavistnost , zavist : zavidnost sodelavcev ; ekspr. zelena zavidnost / čutiti zavidnost do koga

zavíh -a m ( ȋ )
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati, skrtačiti zavihe ; na zavihu ima pripeto značko ; ozki, široki zavihi
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavih ; odvihati zavihe na rokavih / škornji na zavih / zavih na papirju
zal. notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka, navadno z besedilom o avtorju, delu
// prostor med zavihanim delom in osnovo: dati listek v zavih na rokavu

zaviháriti -im dov. ( á ȃ )
1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji ; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta
2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču
ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo

zavíhati -am dov. ( í )
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir ; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor
// dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo ; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače

zavíhek -hka m ( ȋ )
1. sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati zavihke ; koničasti, ozki zavihki ; gumbnica v zavihku plašča ; suknjič brez zavihkov
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavihki ; krzneni zavihek kape ; zavihki na rokavih / zavihki pri škornjih / zavihek papirja, pločevine
2. del programskega okna, ki omogoča prikaz katere od sočasno odprtih datotek, spletnih strani, skupine nastavitev v istem oknu: izbrati ustrezen zavihek ; odpreti nov zavihek ; klikniti na zavihek

zavíhniti -em dov. ( í ȋ )
zavihati : zavihniti pramen las / zavihniti hlačnice ; zavihniti si rokav srajce

zavihováti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihovati liste / zaradi mraza so si zavihovali ovratnike usmerjali, obračali jih navzgor
// dajati, polagati del ob robu na del pred njim: zavihovati rokave

zavihráti -ám dov. ( á ȃ )
1. viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja zraka: ob sunku vetra so zastave zavihrale / lasje ji zavihrajo v vetru
// vihrajoč se pojaviti: ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave
// preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče premakne: veter zavihra trakove, zastave / vihar je zavihral krošnje dreves
2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: jezno je vstal in zavihral po sobi / konj zavihra zdirja
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nad mestom je zavihral vihar / groza mi je zavihrala v prsih

zavihtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič ; zavihteti kol, palico nad kom ; zavihtel je vedro in izlil vodo ; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo
2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe
3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro
// ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče

zavihtíti -ím dov. , zavíhtil ( ī í )
star. zavihteti : zavihtiti šibo / zavihtiti se na konja

zavijáč -a m ( á ) zool.
1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella
2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača

zavijáča -e ž ( á )
1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi ; zavezala si je zavijačo ; zavijača in avba
2. zastar. vijuga , zavoj : njegove črke so polne zavijač
zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo

zavijáčka -e ž ( ā )
etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi zavijačko ; vezenina zavijačke

zavijálec -lca [ zavijau̯ca tudi zavijalca ] m ( ȃ )
delavec, ki kaj zavija: zavijalec v trgovini
zool. trsni zavijalec trtni zavijač

zavijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zavijanje: zavijalni papir / zavijalni stroj
avt. zavijalni pas prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje ; gozd. borova esasta zavijalna rja glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega bora zvijajo v obliki črke S

zavijálka -e [ zavijau̯ka tudi zavijalka ] ž ( ȃ )
delavka, ki kaj zavija: zaposliti zavijalko
gozd. borova zavijalka borova esasta zavijalna rja

zavijálnica -e ž ( ȃ )
prostor za zavijanje česa: delati v zavijalnici ; sortirnica in zavijalnica

zavíjanje -a s ( í )
glagolnik od zavijati: zavijanje avtomobila ; zavijanje v levo ; prehitevanje in zavijanje / zavijanje rogljičev / zavijanje daril ; zavijanje v papir / zavijanje dejstev, resnice v lepe besede / zavijanje burje / slišati je bilo zavijanje psa / zavijanje po trebuhu

zavíjati -am nedov. ( í )
1. spreminjati smer svojega
a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno ; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu ; reka zavija v sotesko
2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi / zavijati oči, z očmi od jeze
4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek ; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem ; zavijati si vrat z ruto
5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija ; pes je po volčje zavijal v noč ; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga ; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin ; zavijati v žalosti
8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju ; otroka je začelo zavijati
ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene ; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni ; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim ; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavijúgati -am dov. ( ū )
vijugasto iti, se premakniti: riba je zavijugala med algami ; sinica je zavijugala nad hišo ; hitro je zavijugal po smučišču / avtomobilist je zavijugal, da bi se izognil oviri
knjiž., ekspr. vojna je zavijugala njegovo življenje je naredila, povzročila, da je večkrat dobilo nepričakovano, nepravo smer

zavíkati -am tudi víčem dov. ( ī )
1. oglasiti se z visokim glasom: kanja, sova zavika
2. star. zakričati , zavpiti : od veselja je zavikal

zavíkniti -em dov. ( í ȋ )
1. ekspr. vzklikniti : kdo je prišel, zavikne
2. star. zakričati , zavpiti : zavikniti od bolečine

zavínek -nka m ( ȋ )
star. ovinek , zavoj : potrobiti na zavinku ; po nekaj zavinkih se je ustavil / cestni zavinek / zavinek reke ; stopnice z zavinki / tekati v zavinkih vijugasto, cikcakasto
star. po zavinku vstran je nadaljeval svojo misel govorjenju o drugih stvareh

zavíra -e ž ( ȋ )
star. ovira : odstraniti, preskočiti zaviro / čustvena, nazorska zavira

zaviráč -a m ( á )
delavec, ki zavira železniško vozilo: postati zavirač ; zavirač tovornega vlaka ; zavirač in premikač
// ekspr. kdor kaj zavira sploh; zaviralec : zavirači napredka

zavirálec -lca [ prvi pomen zavirau̯ca tudi zaviralca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj zavira: zaviralci so zaustavili voz / pospeševalci in zaviralci razvoja
2. farm. snov, ki preprečuje ali zavira določen biokemični proces: učinkoviti naravni zaviralci rasti bakterij ; delovati, učinkovati kot zaviralec / predpisati hormonske zaviralce ; jemanje, uporaba zaviralcev
// spojina, ki po vezavi na encim prepreči ali upočasni njegovo biološko funkcijo: zaviralci histaminskih receptorjev
3. kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: zaviralci gorenja

zavirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zaviranje: raketa je opravila zaviralni manever / zaviralni vzvod ; zaviralna naprava, raketa / zaviralna sila / publ. zaviralni momenti hitrejšega razvoja
aer. zaviralno padalo padalo za dodatno zaviranje zlasti nekaterih reaktivnih letal, raketoplanov pri pristajanju ; lit. zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet

zavirálnik -a m ( ȃ )
žel. naprava na vlečnem vozilu za zaviranje vlaka: zavirati z zaviralnikom ; ročica zaviralnika
zastar. zavirati kmečki voz z zaviralnikom z zavorno verigo

zavíranje -a s ( ī )
glagolnik od zavirati: po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil ; zaviranje letala ob pristajanju ; mehanizem za zaviranje ; zaviranje in pospeševanje / zaviranje z motorjem / zaviranje napredka
lit. zaviranje upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu ; žel. mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro

zavírati 1 -am nedov. ( ī ȋ )
1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol ; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa ; zavirati s coklo ; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo
// delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak ; zavirati pri teku / zavirati hitrost
2. delati , povzročati :
a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela ; pospeševati in zavirati procese
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo ; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih
3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin ; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo
star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo

zavírati 2 -am nedov. ( ī ȋ )
zastar. začenjati vreti: juha že zavira

zavísen -sna -o prid. ( í ī )
zastar. odvisen : zaradi bolezni biti zavisen od domačih / uspeh je zavisen od delavnosti

zaviséti 1 -ím dov. , zavísel ( ẹ́ í )
zastar. povesiti se, omahniti: glava mu je zavisela od utrujenosti

zaviséti 2 -ím dov. , zavísel ( ẹ́ í )
nav. 3. os., knjiž., v zvezi z od biti odvisen: uspeh zavisi od sposobnosti in delavnosti / od vas zavisi, kako bo

zavísnost -i ž ( í )
zastar. odvisnost : otrokova zavisnost od staršev / ekonomska, politična zavisnost

zavíst -i ž ( ȋ )
občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist ; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist ; njena lepota vzbuja zavist ; ekspr. bleda, črna, zelena zavist ; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti ; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti ; prebledeti od zavisti ; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo

zavísten -tna -o prid. ( í ī )
ki komu zavida: nevoščljiv in zavisten človek ; biti zavisten komu / zavistni pogledi ; ekspr. njegovo srce je zavistno

zavístnež -a m ( ȋ )
ekspr. zavisten človek: on je velik zavistnež

zavístnica -e ž ( ȋ )
ekspr. zavistna ženska: ta ženska je velika zavistnica

zavístnik -a m ( ȋ )
knjiž. zavisten človek: zavistnik mu ničesar ne privošči

zavístnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zavistnega človeka: premagovati zavistnost v sebi

zavítek -tka m ( ȋ )
1. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: kupiti zavitek cigaret, prepečenca ; kilogramski zavitek / pojesti pol zavitka piškotov / pošiljati zavitke po pošti pakete, zavoje
2. knjiž. ovoj , ovitek : zavitek se je raztrgal ; sneti zavitek ; dati knjigo v zavitek / pisemski zavitek kuverta, ovojnica
3. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: jesti, speči zavitek ; testo za zavitek / jabolčni, sirov zavitek / mesni zavitek mesni zvitek
4. kar je zavito: zavitek črnih las / črke krasijo vijuge in zavitki / zviti plakat v zavitek zvitek

zavíti -víjem dov. ( í )
1. spremeniti smer svojega
a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije ; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu ; zaviti na kolovoz, v pristanišče ; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran ; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo ; železnica zavije v predor
2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev ; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek ; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo ; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem ; zaviti si glavo s šalom
5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo ; kolona se je zavila v oblak prahu
6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil ; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo ; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga ; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo ; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila

zavítnica -e ž ( ȋ )
zool. spiralna guba v črevesu obloustk in nekaterih rib, ki povečuje prebavno površino:

zavítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zavitega: zavitost cevi / ekspr. zavitost izražanja

zavížati -am dov. ( ȋ )
1. star. zapeti 2 , zaigrati : zavižati pesem, skladbo
2. zastar. zaviti, usmeriti se: steza je zavižala v levo / zavižati pogovor v drugo smer

zavlačeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zavlačevanje: zavlačevalna taktika / zavlačevalni nameni

zavlačevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zavlačevati: zavlačevanje pogajanj / zavlačevanje odhoda / razliko v ceni bodo plačali brez zavlačevanja hitro, takoj

zavlačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati pogajanja ; s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo / pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo / elipt. naredi, nikar ne zavlačuj
// delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati odhod, z odhodom ; volitve so se znova zavlačevale / čakali so in zavlačevali odločitev
pravn. zavlačevati izrek sodbe ; zavlačevati postopek ; šport. zavlačevati igro izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh
2. nar. z brananjem zakrivati: sejal je, nato pa zavlačeval

zavlačíti in zavláčiti -im dov. ( ī á )
1. nar. zabranati : zavlačiti umetno gnojilo / zavlačiti z brano
2. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavlačiti prašiču teloh

zavlačúgati -am dov. ( ȗ )
slabš. zapraviti z vlačuganjem: veliko denarja zapije in zavlačuga

zavládati -am dov. ( ā )
1. začeti vladati: zavladati državi, ljudstvu / zavladati nad drugimi narodi, zasedenimi pokrajinami / po kraljevi smrti je zavladal njegov sin postal vladar / ekspr. v hiši je zavladala tašča
2. postati splošno razširjen: na morju je zavladalo brezvetrje ; lakota je zavladala v deželi / zavladala je tišina / v književnosti je zavladal ekspresionizem

zavléči -vléčem dov. , zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla ( ẹ́ )
1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak ; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli ; zavleči ujetega v zapor
2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad
3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole ; zavleči študij za eno leto
// narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli ; zavleči odhod, z odhodom ; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla
4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e ; violinist je zven preveč zavlekel
// ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko
5. nar. zabranati : zavleči seme ; posejal je in zavlekel / zavleči z brano
6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom
zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje ; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine ; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti ; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi

závod -óda tudi -a m ( á ọ́; á )
1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod ; direktor zavoda ; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod ; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod ; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije
// upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski zavod ; zavod za varstvo narave
2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence ; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove
// navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod ; grafični, pogrebni, reklamni zavod ; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe
3. navadno s prilastkom izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na visokošolskem zavodu / zasebni učni zavod
4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod
med. zavod za transfuzijo krvi ; pravn. zavod za prestajanje kazni zapora ; nekdaj kazenski poboljševalni zavod ; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem ; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku

zavódar -ja m ( ọ̑ )
ekspr. gojenec, oskrbovanec zavoda: prvo leto šolanja je bil zavodar

zavódarka -e ž ( ọ̑ )
ekspr. gojenka, oskrbovanka zavoda: sošolka zavodarke

zavódarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zavodarje: zavodarska oblačila / zavodarsko življenje

zavóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zavod: zavodna delavnica / zavodno življenje

zavódnica -e ž ( ọ̑ )
zastar. zapeljivka : lepa zavodnica

zavódnik -a m ( ọ̑ )
zastar. zapeljivec : zavodnik sosedove žene

zavódov in závodov -a -o prid. ( ọ́; á )
nanašajoč se na zavod: zavodovi svetovalci ; zavodova enota

zavódski tudi závodski -a -o prid. ( ọ̑; á )
nanašajoč se na zavod: zavodsko osebje / zavodska oskrba ; zavodsko življenje

zavóhati -am dov. ( ọ̑ )
1. z vohom zaznati: zavohati smrad / zavohati alkohol, dim
2. ekspr. začutiti , zaslutiti : zavohati nevarnost ; morali so nekaj zavohati, da so tako hitro odšli / zavohati dobro kupčijo
// odkriti , ugotoviti : takoj je zavohala, zakaj nas sosed tako pogosto obiskuje

zavohljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. krajši čas vohljati: pes je dvignil ušesa in zavohljal
2. ekspr. odkriti , ugotoviti : kmalu so zavohljali, o čem se dogovarjata

zavòj -ôja m ( ȍ ó )
1. glagolnik od zaviti: narediti zavoj ; zavoj v desno, levo / hitri zavoji smučarjev
2. mesto, kjer kaj spreminja smer: avtomobil je pripeljal iz zavoja ; pog. avtomobilist, kolesar reže zavoj ; blag, oster zavoj ; cestni zavoji ; zavoj reke / zavoj stopnišča / cesta se v zavojih dviga čez prelaz
3. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti, odviti zavoj ; lahek, velik zavoj ; teža zavoja / sprejeti zavoj paket
4. kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti zavoj ; papirnat zavoj / dati pismo v zavoj kuverto, ovitek
5. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: zavoj kave, prepečenca ; zavoji po dva kilograma / zavoj dokumentov
6. kar je zavito: zavoj las / zavoj filma svitek / zavoji polžje hišice / pisava z izrazitimi vijugami in zavoji / roko je imel povito z zavojem s povojem
anat. možganski zavoj guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga ; med. krožni zavoj enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem ; zavoj za prvo pomoč z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči ; šport. plužni zavoj pri katerem imajo smuči obliko pluga ; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko

zavójček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od zavoj: odpirati zavojček ; vzeti iz zavojčka / kupiti zavojček cigaret, tobaka / zavojček papirja / črtice, zavojčki in drugi deli znamenj / ekspr. zavezati rano z zavojčkom s povojem

zavójek -jka m ( ọ̑ )
knjiž. zavita, vijugasta črta kot del zlasti z roko zapisane črke: zavojek v spodnjem delu črke ; rokopis z zavojki
// kar je, poteka v zaviti, vijugasti obliki, črti: zavojki ročajev / ornament z zavojki

zavójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
ki je za zavijanje: zavojni stroški / zavojni papir

zavojeválec -lca [ zavojevau̯ca ] m ( ȃ )
knjiž. osvajalec : fašistični zavojevalci ; boj proti zavojevalcem / zavojevalec vrhov / zavojevalec ženskih src

zavojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. osvajalen : zavojevalni načrt ; zavojevalna politika / zavojevalne vojne / zavojevalne čete

zavojeválski -a -o [ zavojevau̯ski tudi zavojevalski ] prid. ( ȃ )
knjiž. osvajalski : zavojevalska vojska / zavojevalska politika

zavojevánje -a s ( ȃ )
knjiž. osvojitev : zavojevanje novih dežel / zavojevanje ljudstev

zavojevátelj -a m ( ȃ )
star. osvajalec : oboroženi zavojevatelji / ljubezenski zavojevatelj

zavojeváti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. osvojiti : zavojevati sosednje dežele / zavojevati druge narode / pianist je s svojo igro zavojeval občinstvo / zavojevati dekle
knjiž., ekspr. zavojevati bogat plen pridobiti si ga pri osvajanju ; publ. zavojevati trg začeti prodajati na njem

zavojíca tudi zavójica -e ž ( í; ọ̑ )
1. knjiž. spirala : narisati zavojico / dim se v zavojicah dviga
2. zastar. zavoj , ovinek : zavojica reke

zavojít -a -o prid. ( ȋ )
1. knjiž. spiralast : zavojite stopnice
2. zastar. ovinkast , vijugast : zavojita reka

zavójka -e ž ( ọ̑ )
knjiž. zavita, vijugasta oblika, črta: ornament z zavojkami / zavojka črke / reka se vije v zavojkah po dolini vijugah

zavójkast -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. ki ima zavito, vijugasto obliko: zavojkasta črta ; težko berljiva zavojkasta pisava

zavójnat -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima veliko zavojev, ovinkov: ravne in zavojnate črte / zavojnate stopnice

zavójnica -e ž ( ọ̑ )
spirala : narisati zavojnico / dvigati, vzpenjati se v zavojnici
knjiž. zavojnice na oknu rolete, navojnice

zavojnína -e ž ( ī )
knjiž. kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža : zaviti maslo v primerno zavojnino ; zaboji in druga zavojnina

zavójščiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
star. osvojiti : zavojščiti mesto, pokrajino / dekle ga je zavojščilo
zastar. zavojščiti na koga napasti ga z vojsko

zavolj predl. , star., z rodilnikom
zaradi : zavolj njega je pustila šolo ; opomnili so ga zavolj slabega vedenja / v vezniški rabi stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila zato

zavóljo predl. ( ọ̄ )
z rodilnikom zaradi : roke se mu tresejo zavoljo bolezni / bilo mu je žal zavoljo dekleta / v gostilno zahaja zavoljo lepe natakarice / v prislovni rabi to je rekel zavoljo lepšega / zavoljo mene lahko opravlja to delo / v vezniški rabi bilo jo je strah. Zavoljo tega ni mogla spati zato

zavónjati -am dov. ( ọ̑ )
1. zadišati : vrtnice so zavonjale / brezoseb. zavonjalo je po kadilu
2. preh. zaznati vonj: zavonjati cvetje / knjiž. konj je zavonjal gospodarja zavohal

zavòr -ôra m ( ȍ ó ) star.
1. zavrtje : zavor voza
2. zavora : po klancu navzdol zavor pridržuje voz

zavóra -e ž ( ọ̑ )
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo ; ekspr. zavore so zacvilile ; preizkusiti zavoro ; zavreti z zavoro ; zavore kolesa ; zavore pri avtomobilu ; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore ; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora ; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor ; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile ; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore ; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
star. odvaliti zavoro s ceste oviro
avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora ; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak ; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe ; strojn. hidravlična zavora ; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora ; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda ; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice

zavóren 1 -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut ; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza
avt. zavorni boben, drog, kolut, trak ; zavorne čeljusti ; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore ; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor ; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element ; žel. zavorna spojka

zavóren 2 -rna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem ; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni
aer. zavorno padalo zaviralno padalo ; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi ; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture ; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju ; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila

zavóriti -im dov. ( ọ̄ )
nar. zahodno zavreti 2 : zavoriti voz z verigo

zavórnica -e ž ( ọ̑ ) star.
1. zavorna veriga: zavreti kolo voza z zavornico
2. zavora : zavornice zaškripljejo in vlak se ustavi

zavórnik -a m ( ọ̑ )
avt. zavorna ploščica: diskasta zavora je sestavljena iz koluta in zavornikov

zavornják -a m ( á )
žel. del zavore, ki ob zaviranju pritiska na kolo lokomotive ali vagona: zavornjaki se tesno prilegajo kolesom ; obloga zavornjaka

zavozíti -vózim dov. ( ī ọ́ )
1. vozeč priti kam: malokateri avtomobilist zavozi na ta trg / vlak zavozi v predor / ekspr. ob prehitevanju zavoziti v škarje
2. vozeč iti, se premakniti: fant je zavozil iz domače v sosednjo vas / mimo zavozi tramvaj pripelje
3. ekspr. porabiti, zapraviti z vožnjo, vožnjami: zavoziti sto evrov / zavoziti veliko ur
4. pog., ekspr. z napačnim vodenjem, delovanjem povzročiti, da pride kaj v slab, neugoden položaj: zavoziti gospodarstvo, podjetje / zavoziti študij, življenje / zavozil si jo napačno si naredil / nepreh.: fant je globoko zavozil ; govornik je spoznal, da je zavozil

zavozlánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zavozlati: z zavozlanjem skrajšati vrv / zavozlanje problema

zavozlánka -e ž ( á )
1. grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed, številk: križanke, uganke in zavozlanke / številska zavozlanka
2. igrači podoben predmet, pri katerem je treba ugotoviti način, kako ga sestaviti ali preurediti: lesena zavozlanka / otroška zavozlanka

zavozlánost -i ž ( á )
stanje zavozlanega: zavozlanost niti / zavozlanost problema / ekspr. zavozlanost sloga

zavozláti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo ; zavozlati trak, vrv
2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice ; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati
3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem ; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo

zavozlávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati vozel, vozle na čem: zavozlavati niti, vrvi
2. z vozlom, vozli zavezovati: zavozlavala in razvozlavala je pas pri halji
3. ekspr. delati kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlavati probleme / avtor spretno zavozlava in razvozlava zgodbo

zavozljáj -a m ( ȃ )
knjiž., ekspr. zaplet , zapletljaj : njeno življenje poteka brez zavozljajev / zavozljaji v drami

zavóženec -nca m ( ọ́ )
pog., ekspr. kdor pride, se spravi v slab, neugoden položaj: uspešneži in zavoženci

zavóženost -i ž ( ọ́ )
pog., ekspr. stanje česa, kar je zaradi napačnega vodenja, delovanja v slabem, neugodnem položaju: zavoženost podjetja / zavoženost vojaškega položaja / zavedati se lastne zavoženosti

zavpíti -vpíjem dov. , zavpìl ( í ȋ )
1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil ; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč
// izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom ; jezno, oblastno zavpiti
2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil ; zavpiti od bolečine, strahu

zavprášati tudi zavprašáti -am dov. , tudi zavprašála ( á á á )
star. vprašati : zavprašal je, kaj se je zgodilo

zavráčanje -a s ( ā )
glagolnik od zavračati: zavračanje živine / zavračanje pomoči / zavračanje snubcev / zavračanje predlogov / zavračanje racionalizma

zavráčati -am nedov. ( ā ȃ )
1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala nasprotnikove napade odbijala
3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila ; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim ; vse snubce vztrajno zavrača
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge ; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore ; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili ; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo ; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali

zavračeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zavračati : zavračevati krave na pašnik / zavračeval je njihove pomisleke

zavráten -tna -o prid. ( ȃ ) knjiž.
1. ovraten : zavratna ruta
2. ki skrivaj naredi kaj slabega; zahrbten : zloben in zavraten človek / zavraten napad, umor
3. navidezno nenevaren: reka je polna zavratnih vrtincev / zavratna bolezen

zavrátnež -a m ( ȃ )
knjiž. zahrbten človek: ne zaupaj jim, ker so sami zavratneži

zavrátnica -e ž ( ȃ )
1. star. kravata : zavezati zavratnico ; svilena zavratnica / sneti psu zavratnico ovratnico
2. knjiž. zahrbtna ženska: onemogočiti zavratnico

zavrátnik -a m ( ȃ )
1. star. ovratnik : zapeti zavratnik ; suknjič z visokim zavratnikom
2. knjiž. zahrbten človek: razkrinkati zavratnika

zavrátnost -i ž ( ȃ )
knjiž. zahrbtnost : sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje

zavréči -vŕžem dov. , zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla ( ẹ́ ȓ )
1. narediti, da preneha biti pri osebku to
a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki ; zavreči staro obleko ; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo ; tiskarji izrabljene črke zavržejo ; zavreči polomljene igrače
2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla ; ko se je poročila, jo je oče zavrgel ; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov ; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine ; zavreči nasvet, predlog ; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo ; sodišče je zavrglo pritožbo
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade ; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati

zavrèd prisl. ( ȅ )
nar. zgodaj : zjutraj so se zavred odpravili na lov

zavrélica -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; prevretek , zavretek : popiti zavrelico ; zavrelica iz kamilic / zdravilna zavrelica
2. knjiž. redka, vodena jed: za kosilo so dobili nekakšno zavrelico / namesto kave nam je dala slabo zavrelico
3. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj: preprečiti zavrelico
4. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: noče piti zavrelice

zavrélka -e ž ( ẹ̑ )
1. agr. bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo razkroj; zavrelica : zavrelka in druge vinske bolezni
2. star. pokvarjeno, ciknjeno vino: izliti zavrelko iz soda

zavreščáti -ím dov. , zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal ( á í )
1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči ; v gozdu je zavreščala ptica
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu ; ekspr. zavreščati na ves glas zelo
2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal

zavrétek -tka m ( ẹ̑ )
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: popiti zavretek ; zavretek iz borovnic / zdravilni zavretek

zavréti 1 -vrèm dov. ( ẹ́ ȅ )
1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala
2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo
3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci
// ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri ; solze so mu zavrele iz oči
4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje
5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza ; v prsih mu je zavrelo ljubosumje
// brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase ; v glavi mu je zavrelo ; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi
ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim

zavréti 2 -vrèm dov. , zavŕl ( ẹ́ ȅ )
1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil ; zavreti avtomobil ; na hitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo ; zavreti z nožno, ročno zavoro ; zavreti kolo z verigo
// narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost
2. narediti , povzročiti :
a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod ; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin ; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo

zavrétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zavreti 1 : greti vodo do zavretja / zavretje strasti

zavrévati -am nedov. ( ẹ́ )
začenjati vreti: voda v loncu že zavreva

zavrgljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (lahko) zavrže: po uporabi zavrgljiva embalaža

zavrískati -am dov. , tudi zavriskájte; tudi zavriskála ( í )
oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so zavriskali ; glasno, močno, prešerno zavriskati ; zavriskati na ves glas, ekspr. na vse grlo ; zavriskal je, da se je daleč razlegalo
// ekspr. oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje: orgle so zavriskale ; preh. violine so zavriskale veselo pesem
// oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh: zavriskati od sreče, strahu
ekspr. sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost

zavrísniti -em dov. ( í ȋ )
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja ; prestrašeno zavrisniti / zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal
// z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci

zavriščáti -ím dov. ( á í )
star. zavreščati : sraka je zavriščala / zavriščati od strahu

zavrnílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki izraža, vsebuje zavrnitev, zavračanje: zavrnilna izjava

zavrnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zavrniti: zavrnitev črede / zavrnitev ponudbe / kljub zavrnitvi si je še naprej prizadeval za njeno naklonjenost / zavrnitev prošnje / polemična zavrnitev očitkov

zavrníti in zavŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave ; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most ; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti nasprotnika odbiti
3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti ; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč ; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga ; zavrniti podpis pogodbe
5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil ; zavrnila je več snubcev
6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt ; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
// odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko ; zavrniti nepopolne prijavnice
// odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije
7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe ; zavrniti nasprotnikove trditve ; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
// izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga ; zavrnil jih je, da ni nič res
9. zastar. odgovoriti , reči : nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
10. zastar. obrniti : s težavo so zavrnili čoln ; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva ; polit. zavrniti noto

zavrnítven -a -o prid. ( ȋ )
ki izraža nasprotovanje čemu in povzroči, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrnitveni sklep sodišča ; zavrnitvena odločba ; zavrnitvene reakcije

zavrstjó prisl. ( ọ́ )
star. zapovrstjo : več dni zavrstjo so praznovali / zavrstjo je objavljal večja dela

završáti -ím dov. ( á í )
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru ; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete ; po zraku je završalo kamenje
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka ; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja ; množica je završala ; brezoseb.: med ljudmi je završalo ; po razredu je završalo kot v panju
ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti

završéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela ; brezoseb. zapihalo je in završelo
// s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre
2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter
3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela ; brezoseb. med poslušalci je završelo

završeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. končevati : završevati kako delo / knjigo završuje s kratkim povzetkom / šolsko leto se počasi završuje

završíti -ím dov. , zavŕšil ( ī í )
zastar. končati : lotil se je dela in ga tudi završil / završiti študij / tečaj se je završil sredi meseca

zavrtáč -a m ( á ) zool.
1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev ; zavrtači in zalubniki
2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus:

zavŕtati -am dov. ( )
1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko ; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek
// z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les
2. z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati : zavrtati luknjo ; zavrtali so nove rove
3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
// v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater
4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti : zavrtati do dna, jedra zadeve ; zavrtati v bistvo problema
5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina ; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu ; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma
ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga

zavrtávati -am nedov. ( ȃ )
z vrtanjem delati, oblikovati; izvrtavati : zavrtavati luknje

zavrtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo ; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak ; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj
2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika ; zavrteti ključ v ključavnici ; zavrteti stikalo ; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl
// narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku ; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču
3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari
4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico
5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto
// pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film ; zavrteli so še nekaj resne glasbe
ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji ; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten ; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo ; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko

zavŕtež -a m ( ȓ ) ekspr.
kdor v življenju ne uresničuje svojih potreb, želja, kar se odraža v duševnem stanju neugodja: velja za zavrteža ; spolni zavrteži

zavŕti -ov m mn., mest. stil. zavrtéh ( ȓ )
nar. steze, pešpoti na koncu vrtov, sadovnjakov za hišami v vasi: nista hotela skozi vas, ampak sta šla po zavrtih
// svet s takimi stezami, pešpotmi: drevje na zavrtih že cveti

zavrtínčiti -im dov. ( í ȋ )
povzročiti, da se kaj premika v spiralastih zavojih: veter je zavrtinčil suho listje ; burja zavrtinči sneg
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način zanesti: veter je v sobo zavrtinčil listje ; brezoseb. zavrtinčilo jih je v globino

zavrtíti -ím dov. , zavŕtil ( ī í )
star. zavrteti : zavrtiti mlinsko kolo / zavrtil se je na petah / večkrat se mu je zavrtilo v glavi

zavŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od zavreti 2 : zavrtje avtomobila / zavrtje razvoja

zavrtljáj -a m ( ȃ )
1. glagolnik od zavrteti: z vsakim zavrtljajem ročice je bil bolj utrujen / po dveh zavrtljajih se ustaviti
2. publ., navadno s prilastkom del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan; kolo 2 : odigrati več zavrtljajev ; rezultati zadnjega zavrtljaja

zavŕtost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost zavrtega: zavrtost koles / spolna zavrtost ; zavrtost čustvovanja ; zavrtost v gibanju, govorjenju

zavrvéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os. začeti vrveti: ljudje so vznemirjeno zavrveli / ob pristanku ladje je množica zavrvela ; brezoseb. zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo

zavrvráti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. dati glasove kot voda pri vretju: morje je zakipelo in zavrvralo

zavŕžek -žka m ( ȓ )
1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček : z novo tehnologijo so zmanjšali zavržek
knjiž. sestavljati skulpture iz najrazličnejših zavržkov odpadkov
2. slabš. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: počutil se je kot zavržek človeške družbe
// nemoralen, pokvarjen človek: ne druži se s tem zavržkom

zavŕžen -žna -o prid. ( ȓ ) pravn.
nizkoten, pokvarjen: zavržno dejanje

zavŕženec -nca m ( ȓ )
1. ekspr. človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: družbeni zavrženci
2. slabš. nemoralen, pokvarjen človek: od tega zavrženca lahko pričakujemo najhujše

zavŕženost -i ž ( ȓ )
1. ekspr. stanje človeka, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne upošteva, izloči: občutek zavrženosti in nemoči
2. knjiž. značilnost nemoralnega, pokvarjenega človeka: prizadela jih je njegova zavrženost / moralna zavrženost

zavsédnji -a -e prid. ( ẹ̑ )
nar. navaden , vsakdanji : drugi dan se je oblekla v staro, zavsednjo obleko (F. Bevk)

zavsèm prisl. ( ȅ )
star. popolnoma , čisto : kmalu bo zavsem zdrava / gospodaril je zavsem samostojno

zavzdígniti -em dov. ( í ȋ )
star. vzdigniti : zavzdigniti breme ; zavzdigniti z roko / zavzdigniti glavo
star. zavzdignil je glas začel je glasneje govoriti ; star. zavzdignili so velik hrup povzročili, naredili ; star. pevke so zavzdignile novo pesem začele peti

zavzdigováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. vzdigovati : zavzdigovati bremena

zavzdíhniti -em dov. ( í ȋ )
1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič ; z olajšanjem je zavzdihnila ; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila ; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo
2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati ; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo

zavzémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zavzemati: zavzemanje nasprotnikovih postojank / sposoben je zavzemanja pomembnih položajev v družbi / zavzemanje za demokracijo / zavzemanje za zaprte demonstrante

zavzémati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo ; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo
2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini ; zavzemati strateško pomembne točke
// prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva ; z naseljevanjem zavzemati
// prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / šport. žarg. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje
3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg ; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi ; slika zavzema večji del stene ; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran ; gozd zavzema več kot polovico tega območja
// publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme
// publ. imeti , zasedati : zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih
6. publ. imeti , izražati : vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen
publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa ; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo ; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali ; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih

zavzéten -tna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. presenetljiv, pozornost vzbujajoč: zanj je značilna neka zavzetna eleganca ; ta lastnost je pri njej še posebno zavzetna

zavzétež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor je zelo zavzet za kaj: takih zavzetežev, kot je on, je malo / kulturni zavzeteži

zavzéti -vzámem dov. , zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt ( ẹ́ á )
1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo ; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati ; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele ; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto ; prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / šport. žarg. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg ; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino ; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji ; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti , zasesti : v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
6. publ. imeti , izraziti : kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti : njegova klavirska igra je poslušalce zavzela ; njene oči so ga čisto zavzele
publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa ; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja ; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih ; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore ; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil

zavzétje -a s ( ẹ̑ )
1. glagolnik od zavzeti: zavzetje bunkerja, utrdbe / zavzetje vodilnih položajev v politiki
2. star. zavzetost : delati kaj z zavzetjem / igralec je govoril brez notranjega zavzetja / pesem jih je navdala z zavzetjem jih je prevzela / občutiti srečno zavzetje ljubezni prevzetost
star. kar onemeli so od zavzetja začudenja, osuplosti

zavzétnost -i ž ( ẹ́ )
zastar. zavzetost , vnema : velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo
zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost

zavzétost -i ž ( ẹ̑ )
1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada ; kazati zavzetost za kaj ; občudovati zavzetost koga ; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo
2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost : drhteti od zavzetosti ; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost
knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto

zazabíti in zazábiti -im dov. ( ī á )
star. pozabiti : nekaj ga je zmotilo, da je zazabil na svoje delo

zazánkati -am dov. ( ȃ )
1. namestiti, zategniti zanko okoli česa: z vrvjo zazankati deblo
evfem. iz obupa se je zazankal se obesil
// ekspr. zvijačno ujeti, dobiti: končno sem te le zazankal
2. obrt., v zvezi s petlja potegniti eno petljo skozi drugo, da se pletenje zaključi in se ne para: zazankati tri petlje na mestu, kjer bo gumbnica

zazdàj in za zdàj prisl. , piše se narazen ( ȁ )
za ta čas, trenutek: za zdaj bi bilo to dovolj / za zdaj boš delal, kot jaz hočem

zazdéhati -am dov. ( ẹ́ )
zazehati : pretegnil se je in zazdehal / s smiselnim osebkom v dajalniku od dolgočasja se mu je zazdehalo

zazdéti se -ím se dov. , zazdì se ( ẹ́ í )
1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva ; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil
2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel
// z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi ; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna
dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je

zazdévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
star., nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku zdeti se: zazdevalo se mu je, da sliši klice

zazdravítev -tve ž ( ȋ )
začasna ali delna ozdravitev: z zdravilom so dosegli zazdravitev in mirovanje bolezni

zazdráviti -im dov. ( ā ȃ )
1. začasno ali delno ozdraviti: zdravniki lahko nekatere bolezni še vedno le zazdravijo, ne pa tudi pozdravijo ; uspešno zazdraviti napredovanega raka / zazdraviti rane
2. star. ozdraviti , pozdraviti 2 : ko ga bodo zazdravili, se bo vrnil na delo

zazdrávljenje -a s ( á )
začasno ali delno ozdravljenje: pri tej bolezni ni bilo več možno ozdravljenje, ampak le nekajmesečno zazdravljenje

zazébsti -zébem dov. , nam. zazébst in zazèbst; zazébljen tudi zazebèn ( ẹ́ )
1. brezoseb. začutiti mraz: včasih ga je zazeblo ; zazeblo ga je v prste, po hrbtu
// ekspr. dobiti občutek mraza: zazebe me, če se spomnim njegove strogosti
knjiž. pri tem spoznanju ga je zazeblo v dušo, srce, pri duši, srcu je začutil potrtost, žalost
2. knjiž. povzročiti občutek mraza: mrzla zemlja je zazebla utrujeno telo / žalostna novica ga je zazebla
3. brezoseb., knjiž. postati hladen, mrzel; shladiti se : začel je pihati veter in zazeblo je

zazéhati -am dov. ( ẹ́ )
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak: pretegniti se in zazehati ; glasno zazehati / s smiselnim osebkom v dajalniku zazehalo se mu je / široko zazehati

zazéhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. zehniti : zazehniti od utrujenosti

zazelenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dobiti (zelene) liste: drevo zazeleni / njiva, park zazeleni / ekspr. plevel je visoko zazelenel zeleneč zrasel
2. postati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli
3. knjiž. zeleno se odraziti, pokazati: sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov

zazelenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zazeleniti: predvidena je zazelenitev območja ; zazelenitev strehe ; zazelenitev in zasaditev drevja

zazeleníti -ím dov. ( ī í )
urediti površino z zasaditvijo zelenja, rastlinja: okolico tovarne so zazelenili

zazévati -am dov. ( ẹ́ )
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala ; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana ; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj ; pren. v srcu je zazevala praznina
3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja ; kokoš zazeva od žeje
// zazehati : zazeval je in se pretegnil ; od dolgega časa je zazeval
knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu

zazíb -a m ( ȋ )
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazib zibelke ; rahel zazib

zazibálka -e [ zazibau̯ka in zazibalka ] ž ( ȃ )
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje otroka, peta ob zibanju: zibala ga je in mu pela zazibalko

zazíbati tudi zazibáti -ljem in -am, in zazíbati -ljem in -am dov. ( í á í; í )
1. narediti, da se kaj enakomerno premika sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazibati zibelko / veter je zazibal jambor
2. navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: zazibati otroka v spanje / enakomerno drdranje koles jih je zazibalo v prijetno dremavico
// ekspr. s čim prijetnim sploh povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: prijetna toplota ga je zazibala v sladke sanje ; vino ga je zazibalo v brezskrbnost / pesem jih je zazibala v spomine

zazibávati -am nedov. ( ȃ )
navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: pesem ga je zazibavala v miren sen
ekspr. z uspavanko zazibavati otroka uspavati
// ekspr. s čim prijetnim sploh povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: te misli so ga zazibavale v prijetno dremavico / zazibavati koga v iluzije

zazíbniti se -em se dov. ( í ȋ )
knjiž. zazibati se: čoln se je rahlo zazibnil

zazidálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zazidavo: zazidalni red / zazidalno območje območje, določeno za zazidavo ; zazidalna parcela zazidljiva parcela
knjiž. tak zazidalni način združuje modernizem in tradicionalizem način zidanja, pozidave
urb. zazidalni načrt načrt, ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo

zazídanost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zazidanega: preprečiti pregosto zazidanost območja

zazídati tudi zazidáti -am dov. ( í á í )
1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line ; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho
// z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali
// z zidanjem narediti
a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno
b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp
2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik ; zazidati obrežje s turističnimi objekti
// ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo
3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo
publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi ; zastar. zazidati kam spominsko ploščo vzidati

zazidáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od zazidati: nasprotovati zazidavi polja ; napraviti makete za zazidavo ; predlog za zazidavo ; parcele, namenjene zazidavi / material za zazidavo oken / obsoditi koga na zazidavo
2. kar je določeno z načinom zazidave, gradnje in razporejenostjo objektov: gosta zazidava v mestnem središču ; obcestna zazidava ; tipično srednjeveška zazidava mesta / atrijska, vrstna zazidava ; blokovna zazidava
urb. nizka zazidava z enoetažnimi ali dvoetažnimi stanovanjskimi stavbami

zazidávati -am nedov. ( ȃ )
1. z zidanjem delati, da kak prostor v čem preneha obstajati: zazidavati line
2. z zidanjem stavb zapolnjevati prostor: zazidavati gradbene vrzeli / nepremišljeno zazidavati kmetijska zemljišča

zazidljív -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko zazida, sme zazidati: zazidljiva parcela ; zemljišče ni zazidljivo

zazidljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zazidljivega: potrdilo o zazidljivosti parcele

zazijáti -ám dov. ( á ȃ )
1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana ; v steni je zazijala razpoka
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad ; pren. v nas je zazijala praznina
3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal ; od začudenja je kar zazijal ; petelin zazija od vročine
// zazehati : od časa do časa je zazijal
4. slabš. zakričati , zavpiti : zazijati od bolečine
slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah ; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo

zazímiti -im dov. ( ī ȋ )
agr. narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo: zazimiti pridelke, vrtnice ; zazimiti v klet
čeb. zazimiti čebele

zazímljenje -a s ( ȋ )
glagolnik od zazimiti: zazimljenje sadja / zazimljenje čebel

zazírati se -am se nedov. ( ī ȋ )
knjiž. upirati, usmerjati pogled kam; gledati : zazirati se skozi okno ; zazirati se v daljavo / začudeno so se zazirali v nas ; pren., ekspr. zazirati se v prihodnost

zazlatíti se -ím se dov. , zazlátil se ( ī í )
ekspr. zlato se odraziti, pokazati: na vzhodu se je zazlatila zarja

zaznámba -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od zaznamovati: zaznamba višine vode ob poplavah / zaznamba izdelkov
2. knjiž. kratek zapis, opomba: pisateljeve zaznambe v knjigi / zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega lista zaznamek
3. oznaka : zaznambe na napravah / poslati telegram z zaznambo »plača prejemnik«
4. pravn. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi: zaznamba razlastitve, vknjižbe / zemljiškoknjižna zaznamba
// vpis, zapis dejstva v uradnem postopku: zaznamba dražbenega naroka ; zaznamba izvršljivosti terjatve

zaznámek -mka m ( ȃ )
1. kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu: zapisniki so imeli kratke zaznamke ; zaznamek na dopisu / blagajniški zaznamek ; službeni, uradni zaznamek ; zaznamek o prispetju dopisa
2. star. seznam , spisek : objaviti zaznamek prepovedanih knjig ; abecedni zaznamek
3. star. zapisek : pregledoval je svoje zaznamke / časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti notico

zaznámen -mna -o prid. ( ȃ )
s katerim se kaj zaznamuje: zaznamni količ

zaznamenováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
star. zaznamovati : zaznamenovati poti ; zaznamenovati z barvo, s količki / ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje

zaznamoválec -lca [ zaznamovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj zaznamuje: zaznamovalci so naredili markacije ; zaznamovalec dreves

zaznamoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki zaznamuje: zaznamovalni trak v beležnici ; bočne, stranske, zadnje zaznamovalne luči na avtomobilu ; zaznamovalna vrvica ; uporaba zaznamovalnih orodij

zaznamovánec -nca m ( á )
ekspr. kdor je zaznamovan, ima posledice zaradi česa: biti, postati zaznamovanec ; nesrečneži, obupanci in zaznamovanci

zaznamovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaznamovati: zaznamovanje prehoda, roba vozišča ; zaznamovanje ovc ; trak za zaznamovanje strani v knjigi / zaznamovanje naglasa / zaznamovanje človeka za vse življenje

zaznamovánost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost zaznamovanega: slaba zaznamovanost poti / stilna zaznamovanost besed
2. ekspr. dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa: težko prenašati zaznamovanost ; dedna, socialna zaznamovanost ; zaznamovanost s smrtjo

zaznamováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora ; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu ; zaznamovati rob cestišča ; zaznamovati žival na ušesu ; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
// tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem ; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne ; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo
3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost ; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
5. publ. ugotoviti , opaziti : v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla
6. knjiž. zapisati : zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo ; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela
ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast ; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti

zaznánje -a s ( ȃ )
knjiž. glagolnik od zaznati; zaznava : zaznanje glasov / čutno zaznanje / od zaznanja nevarnosti do odločitve o ravnanju mine nekaj časa / ob zaznanju dneva je odpotoval
zastar. v hribih je bilo za zaznanje snega (zelo) malo

zaznáten -tna -o prid. ( á ā )
star. zaznaven : dolgo zaznaten vonj / v taki globini vpliv sonca ni več zaznaten ; to je edina zaznatna sprememba

zaznáti -znám dov. ( á ȃ )
1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas ; zaznati gibanje, premikanje ; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna ; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo ; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti
2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru ; na sebi je zaznala radovedne poglede ; zaznati koristne učinke treninga ; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek
3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje
// na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove
4. star. izvedeti : zaznati za rojstvo sina ; rada bi zaznala več o njih
5. zastar. spoznati , prepoznati : mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju

zaznáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora ; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature ; sposobnost zaznave / zaznava sprememb
2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji ; jasne zaznave ; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave

zaznaválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zaznavanje: zaznavalni sistem za zračno blazino ; zaznavalna komora, naprava

zaznávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zaznavati: zaznavanje barv, besed, govora ; zaznavanje svetlobe, toplote ; sposobnost zaznavanja / čutno, slušno zaznavanje / zaznavanje bližine koga ; zaznavanje nevarnosti

zaznávati -am nedov. ( ȃ )
1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl ; zaznavati barve, hrup, smrad ; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati ; zaznavati svetlobo s celim telesom ; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil
2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost ; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe
3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje
// na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje

zaznáven -vna -o prid. ( á ā )
1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja
anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil ; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj ; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet ; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive
3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi ; zaznavne razlike v pogledih ; neurje je povzročilo zaznavno škodo

zaznávnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zaznavnega: zaznavnost dihanja / čutna zaznavnost pojavov

zazóbek -bka m ( ọ̑ )
nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: narediti zazobke ; puščica z velikimi zazobki ; zazobek cepina
teh. v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega predmeta

zazóbnica -e ž ( ọ̑ )
vet. zadebelina sluznice na sprednjem delu trdega neba tik za zgornjimi sekalci pri konju:

zazoréti -ím dov. , zazôrel in zazorèl in zazorél ( ẹ́ í )
nar. dozoreti : koruza, pšenica je že zazorela

zazoríti -ím tudi zazóriti -im dov. , zazóril ( ī í; ọ̄ )
nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile

zazrcáliti se -im se dov. ( á ȃ )
knjiž. zaradi odbijanja svetlobe v čem postati viden, pokazati se: luči so se zazrcalile v jezeru ; v ogledalu se je zazrcalil njen obraz
// postati viden, pokazati se: na obrazu se zazrcali bojazen, otožnost ; v očeh se zazrcali strah

zazréti -zrèm dov. , zazŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. zagledati : že od daleč je zazrl dekle ; kmalu za ovinkom so zazrli kočo / zazreti komu v obraz, oči pogledati / z brezizraznim pogledom se je zazrl predse ; zazrl se je skozi okno ; zazrla se mu je naravnost v oči / zazreti se v preteklost

zazŕtost -i ž ( ȓ )
knjiž. zagledanost : zazrtost človeka v določen cilj / zazrtost v preteklost, spomine / zazrtost vase
// veliko navdušenje, zanos, prevzetost: onemeti od zazrtosti ; romantična zazrtost

zazvenčáti -ím dov. , zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal ( á í )
dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo ; veriga zazvenči ; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale

zazvenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo ; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni ; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni
2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši ; koraki so zazveneli na ulici ; glasen smeh je zazvenel po prostoru
3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
// s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
// ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo ; odgovor je zazvenel prepričljivo
4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh ; iz njegovih besed je zazvenela žalost
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih

zazvenketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale

zazvénkniti -em tudi zazvênkniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila

zazvončkáti -ám dov. ( á ȃ )
star. zazvončkljati : kraguljčki so zazvončkali / dvakrat je zazvončkal

zazvončkljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. dati kratke, visoke, zveneče glasove: zvonček zazvončklja
// povzročiti kratke, visoke, zveneče glasove: zazvončkljati z žlicami
2. ekspr. na rahlo zazvoniti: zvonovi so zazvončkljali

zazvoníti -ím dov. , zazvónil ( ī í )
1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili ; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
// povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon
2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil ; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih ; v pisarni zazvoni telefon
3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka ; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl ; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili ; veriga zazvoni
// povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
star. jeseni mu je zazvonilo je umrl ; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal ; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi ; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji ; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih

zažágati -am dov. ( ȃ )
1. začeti žagati: zažagati po narisani črti
2. z žago nekoliko zarezati: zažagati desko, drevo
3. z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj: zažagati v letev široke reže
4. ekspr. oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: škržati so spet zažagali
5. ekspr. rezko, monotono zasmrčati: ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal

zažaréti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji
// žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce
2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju
3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč

zažarévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. večkrat zažareti: oglje zažareva / luči so zažarevale in ugašale / ekspr. oči ji zažarevajo v jezi

zažaríti se -ím se tudi zažáriti se -im se dov. , zažáril se ( ī í; ā ȃ )
knjiž. odbiti močno svetlobo: lasje so se ji zažarili v zahajajočem soncu

zaždéti -ždím dov. , zaždì ( ẹ́ í )
negibno, tiho obsedeti: zaždel je na soncu in poslušal žvrgolenje ptic
// nepremično, duševno odsotno se zagledati: podprl si je glavo in zaždel predse

zažebljáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. pribiti z žeblji: zažebljati letev

zažêjati -am dov. ( ȇ )
1. brezoseb. začutiti potrebo po pijači: po jedi ga je zažejalo ; od vročine človeka zažeja ; pren. zažejalo ga je po domovini, prijateljih
2. star. užejati : slana hrana ga je zažejala / pri delu se je zažejal

zaželênost tudi zaželjênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zaželenega: zaželenost dejanja ; zaželenost in koristnost razprave

zaželéti -ím dov. , zažêlel ( ẹ́ í )
izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot ; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu ; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro ; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti
lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti

zaželjív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki vzbuja željo: nobena reč se mu ne zdi zaželjiva

zažémati -am nedov. ( ẹ̑ )
knjiž. stiskati 1 : obleka ji zažema pas / zažemati ustnice

zaženílo -a s ( í )
nekdaj denar, premoženje, ki ga ženin da, zapiše nevesti za prineseno doto:

zaženíti -žénim dov. ( ī ẹ́ )
nekdaj dati kot zaženilo: nevesti je zaženil pol posestva

zažéti -žmèm tudi -žámem dov. , zažmì zažmíte in zažêmi zažemíte; zažél; nam. zažét in zažèt ( ẹ́ ȅ, á )
knjiž. stisniti : zažeti komu roko / zažeti z obvezo / zažeti ustnice / srce mu je zažel strah

zažgáti -žgèm dov. , zažgál ( á ȅ )
1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo ; zažgati trske ; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si ; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
// dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec ; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso ; potica se je zažgala
ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek

zažgoléti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: na veji je zažgolel slavček
ekspr. deklice so zažgolele pesem s prijetnimi, visokimi glasovi zapele
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: tudi jaz grem z vami, je zažgolela

zažíg -a m ( ȋ )
glagolnik od zažgati: zažig drv / zažig ognja / zažig kadila

zažigálec -lca [ zažigau̯ca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj zažiga: zažigalec smeti, trave / zažigalec možnarjev
2. star. požigalec : zažigalca še niso našli

zažigálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na zažiganje: zažigalna naprava ; zažigalna snov / zažigalna bomba, mina / zažigalna vrvica vžigalna vrvica
2. ekspr. ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv: predstava je bila res zažigalna

zažigálnica -e ž ( ȃ )
1. sežigalnica : regijska zažigalnica industrijskih odpadkov
2. zastar. vžigalna vrvica: puške so vžigali z zažigalnicami

zažigálnik -a m ( ȃ )
knjiž. vžigalnik : prižgati z zažigalnikom / aktivirati bombo z zažigalnikom

zažigálo -a s ( á )
knjiž. vžigalo 1 : prižgati z zažigalom / nekdaj dolgo železno zažigalo za možnarje

zažíganje -a s ( ī )
glagolnik od zažigati: zažiganje slame / zažiganje ognja / zažiganje knjig

zažígati -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati ; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen
ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
// dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju
2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje ; zažigati hiše, knjige
3. knjiž. razvnemati , spodbujati : zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh

zažíngati -am dov. ( ȋ )
nižje pog. zapeti 2 : fantje so veselo zažingali ; zažingati pesem

zažírati -am nedov. ( ī ȋ )
ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira

zažíva prisl. ( ȋ )
knjiž. za življenja, v življenju: tako priznanje zaživa malokdo prejme ; še zaživa si je izbral naslednika

zaživéti -ím dov. , zažível ( ẹ́ í )
1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela ; zaživeti sproščeno, veselo ; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo ; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
// začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo ; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli ; v veseli družbi je še sam zaživel ; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi ; zjutraj ulice zaživijo
5. ekspr. postati (ponovno) živ; oživeti : spomladi narava spet zaživi
knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj ; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati ; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika ; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi ; veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti ; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil

zažlébiti -im tudi zažlebíti -ím dov. , zažlébil ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram

zažlíndrati -am dov. ( ȋ )
metal. povzročiti, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: zažlindrati primesi

zažlobudráti -ám dov. ( á ȃ )
1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala ; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo
2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek

zažmériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. napol zapreti oči: pogledal je proti luči in zažmeril
// pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmeriti v sonce

zažmíkati -am dov. ( ȋ )
1. zastar. dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami ; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo
2. nar. vzhodno zmečkati , stlačiti : zažmikati peso in krompir za prašiče

zažmŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
nar. zamežikati : pozdravil je in zažmrkal / zažmrkati z očmi

zažmúriti -im dov. ( ū ȗ )
nar. napol zapreti oči: sedel je in zažmuril
// pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmuriti v sonce

zažréti -žrèm dov. , zažŕl ( ẹ́ ȅ )
nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo ; vse zažre in zapije

zažuboréti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: potok, studenec zažubori / vodomet glasneje zažubori / ekspr.: sredi puščave zažubori studenec se žuboreč pojavi ; curek vina je zažuborel v majoliko žuboreč stekel
2. ekspr. rahlo, lahkotno se zaslišati: iz radia je zažuborela violina
3. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: zažuborela mu je nekaj prijaznih besed / rada te imam, je zažuborela deklica
// živahno, lahkotno zapeti: na češnji so zažuboreli ščinkavci

zažúgati -am dov. ( ū )
1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je zažugal / zažugati s pestjo
2. ekspr. zagroziti , zapretiti : zažugali so mu, da ga bodo pretepli ; zažugati komu s kaznijo

zažulíti in zažúliti -im dov. ( ī ú )
knjiž. ožuliti : novi škornji so ga zažulili

zažúrati -am dov. ( ȗ ) pog.
preživeti čas v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: zažurati s prijatelji ; pošteno, noro zažurati ; iti ven in zažurati

zažvenketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe ; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli
// povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci

zažvenkljáti -ám dov. ( á ȃ )
na rahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu

zažvénkniti -em in zažvênkniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so zažvenknile ob strelu

zažvepláti -ám dov. ( á ȃ )
agr. razkužiti z žveplovim dimom: zažveplati shrambo, sode

zažvížgati -am dov. ( í )
1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel ; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo
2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi ; zažvižgati psu
pog. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal
3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga ; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo
// oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos
4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku ; krogle so zažvižgale nad glavami
// povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku

zažvrgoléti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptica je priletela na okno in zažvrgolela
2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: dobro jutro, je zažvrgolela

zbádanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zbadati: zbadanje trnja / zbadanje z iglo, nožem / čutiti zbadanje pri dihanju ; zbadanje v prsih / prenašati zbadanje prijateljev ; dobrodušno, pikro zbadanje

zbádati -am nedov. ( ȃ )
1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: njegova brada jo je zbadala ; strnišče zbada v bose noge / trnje zbada bode / ekspr.: burja zbada v obraz ; mraz je zbadal do kosti
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada
2. s koničastim predmetom povzročati komu bolečino: nehaj me zbadati ; zbadati z buciko, iglo, s šivanko ; zbadati koga z nožem
// s koničastim predmetom preizkušati kaj: zdravnik ga je zbadal na različnih mestih
3. ekspr. povzročati duševno bolečino, trpljenje: njeni očitki ga zbadajo
// s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti: rad zbada ; žena ga zbada, kadar more ; hudomušno zbadati ; kar naprej se zbadata / zbadati s pikrimi besedami
jezdec je zbadal konja z ostrogami spodbadal

zbadljáj -a m ( ȃ )
zbodljaj : zbadljaj s šivanko / ni se menil za očitke in zbadljaje

zbadljív -a -o prid. ( ī í )
ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi besedami: zbadljiv človek ; zbadljiva ženska / imeti zbadljiv jezik
// ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba ; zbadljiva pesem ; zbadljivo ime

zbadljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. zbadljiv človek: zbadljivci so mu zoprni ; posmehljivec in zbadljivec

zbadljívka -e ž ( ȋ )
1. zbadljiva beseda, pripomba: vse zbadljivke je mirno prenesel ; hudomušna, jedka, ekspr. strupena zbadljivka
// pesem, zgodba, navadno kratka, ki na zbadljiv način prikazuje določene osebe, stvari ali dogodke: peti, pisati zbadljivke ; šaljivke in zbadljivke
2. ekspr. zbadljiva ženska: ne mara te zbadljivke

zbadljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zbadljivega: moti jih njegova zbadljivost / v odgovoru je začutila zbadljivost / zavrnil ga je z lahkotno zbadljivostjo

zbalansíranje tudi izbalansíranje tudi zbalancíranje tudi izbalancíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od zbalansirati: zbalansiranje krmilne naprave

zbalansírati -am tudi izbalansírati -am tudi zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. ( ȋ )
1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo
2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo

zbalírati -am dov. ( ȋ )
zviti, stisniti in pripraviti za shranjevanje, transport: zbalirali so več ton sena ; zbalirati in uskladiščiti velike količine slame

zbanalizírati -am dov. ( ȋ )
narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno: priredba je dramo zbanalizirala ; okus poslušalcev se je zbanaliziral

zbankrotírati -am dov. ( ȋ )
narediti bankrot, gospodarsko propasti: trgovec je zbankrotiral
// ekspr. idejno, moralno propasti: stranka je zbankrotirala

zbarantáti -ám tudi izbarantáti -ám dov. ( á ȃ )
pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta barantala, nazadnje sta le zbarantala ; zbarantati za kravo; prim. izbarantati

zbásati zbášem tudi zbásam dov. , tudi zbasájte; tudi zbasála ( á ȃ )
pog. stlačiti , zriniti : zbasati stvari v nahrbtnik / zbasati glavo skozi lino / vse ujetnike so zbasali v en vagon ; zbasati se na avtobus
pog., ekspr. zbasali so ga v zapor zaprli so ga ; pog., ekspr. vse, kar vidi, zbaše vase poje

zbáti se zbojím se dov. , zbój se zbójte se; zbál se ( á í )
1. začutiti strah: zbal se je in zbežal ; zbati se nasprotnika, psa ; zboji se vsakega šuma ; star. nikogar se ne zboji, takšen hrust je ustraši
// začutiti strah pred čim neprijetnim: zbala se je moževe jeze / zbati se mraza
// začutiti strah pred čim sploh: zbati se odgovornosti, stroškov ; zbal se je pogovora s predstojnikom
2. začutiti zaskrbljenost, vznemirjenost: zbala se je za otroka ; zbati se za zdravje ; zbal se je, da ga ne bi prizadel, užalil

zbêbiti -im tudi zbébiti -im dov. ( é ȇ; ẹ́ ẹ̑ )
slabš. poneumiti : vino zbebi človeka ; s svojimi idejami je vse zbebil ; čisto se je zbebil

zbéganec -nca m ( ẹ̑ )
zbegan človek: tolažiti zbeganca

zbéganost -i ž ( ẹ̑ )
stanje zbeganega človeka: loteva se ga zbeganost ; novica je povzročila zbeganost ; v zbeganosti se je izdal ; zbeganost otrok

zbégati -am dov. ( ẹ̑ )
spraviti v zmedenost, v zmoto: njegov prihod je ljudi zbegal ; vprašanje ga je zbegalo ; s svojim govorjenjem je zbegal dekle ; fant se je zbegal in ni znal odgovoriti / strel je zbegal ptice

zbégniti -em tudi izbégniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. zbežati , uiti : vsi so zbegnili ; zbegnil je čez mejo / spanec mu je zbegnil z oči; prim. izbegniti

zbeléti -ím dov. , zbéli ( ẹ́ í )
postati bel, svetel: lasje so mu zbeleli

zbelíti in zbéliti -im dov. ( ī ẹ́ ) zastar.
1. obeliti 1 : sonce zbeli zavese / skrbi so mu zbelile lase
2. razbeliti : poletna pripeka je zbelila skale

zberáčiti -im dov. ( á ȃ )
z beračenjem priti do česa: zberačiti denar, živež; prim. izberačiti

zbesedíčiti se -im se dov. ( í ȋ )
nar. spreti se, sporeči se: zbesedičiti se s sosedom

zbeséditi se -im se dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
nar. spreti se, sporeči se: zaradi otrok se večkrat zbesedijo ; zbesediti se s sosedi

zbesnélec -lca [ zbesneu̯ca ] m ( ẹ̑ )
ekspr. zbesnel človek: miriti zbesnelca ; vpila sta kot zbesnelca

zbesnélost -i ž ( ẹ́ )
stanje zbesnelega: v zbesnelosti ne ve, kaj dela

zbesnéti -ím dov. , zbêsni in zbésni ( ẹ́ í )
1. v dejanju pokazati svoj bes: zbesnel je in začel pretepati otroke ; če mu kdo nasprotuje, zbesni
2. ekspr. nastopiti z veliko silo: za vasjo je zbesnel boj / morje je zbesnelo

zbesníti -ím dov. , zbêsni in zbésni; zbésnil ( ī í )
spraviti v besnost: tako ravnanje ga je zbesnilo

zbetonírati -am dov. ( ȋ )
narediti, sezidati z betonom: zbetonirati prvo ploščo, temelje

zbezáti -ám [ zbəzati ] dov. ( á ȃ )
z rahlim drezanjem spraviti kam, od kod: zbezati kamenček v luknjo
// z nadlegovanjem, drezanjem spraviti kam, od kod: zbezali so ga s pograda ; počasi so ga le zbezali na noge; prim. izbezati

zbezljáti -ám [ zbəzljati in zbezljati ] dov. ( á ȃ )
1. začeti bezljati: krave so zbezljale ; zaradi muh, vročine živina zbezlja
// bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva ; ovce so zbezljale v gozd
// pog. zdirjati , zdivjati : otroci so zbezljali čez cesto
2. ekspr. začeti se zelo hitro premikati: kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali
3. pog., ekspr. začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno: fant je zbezljal ; pustila je moža in zbezljala
ekspr. cene so zbezljale so se (hitro) zvišale ; ekspr. srce mu je zbezljalo od veselja postal je zelo vesel

zbežáti -ím dov. , zbéži; zbéžal tudi zbêžal ( á í )
1. hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo: ko je zaslišal ropot, je zbežal ; zbežati v gozd ; zbežati pred zasledovalci ; pren. rad bi zbežal pred samim seboj
2. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: zbežati iz taborišča, od doma ; zbežati pred nacističnim preganjanjem
3. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: zardela je in zbežala iz sobe ; zbežati na vrt ; pren. njegove misli so zbežale nekam daleč
4. ekspr. miniti , izginiti : čas hitro zbeži ; ljubezen, veselje zbeži ; lepe sanje so zbežale

zbíčati -am dov. ( ī ȋ )
1. natepsti, pretepsti z bičem: zbičati do krvi
2. knjiž. z udarci z bičem zbuditi, spraviti v dejavnost: zbičati hlapce pokonci / zbičati ljudstvo iz mrtvila
3. knjiž., ekspr. vznemiriti , razvneti : znala mu je zbičati strasti; prim. izbičati

zbijálec -lca [ zbijau̯ca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj zbija: zbijalec zabojev
2. igr., šport. balinar, ki zbija: zbijalec je bil zelo uspešen
ekspr. bil je velik zbijalec šal pripovedovalec šal; šaljivec

zbíjanica -e ž ( ī )
nar. prekmursko hiša, narejena iz zbite ilovice: s slamo krita zbijanica

zbíjanje -a s ( í )
glagolnik od zbijati: zbijanje desk ; stroj za zbijanje podplatov / zbijanje okvirov, zabojev / zbijanje cene / bližanje in zbijanje pri balinanju

zbíjati -am nedov. ( í )
1. s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbijati deske, letve ; zbijati podplate ; zbijati bruna z lesenimi klini
// na tak način delati, izdelovati: zbijati okvire, zaboje ; v prostem času vedno kaj zbija
2. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: zbijati sneg, zemljo
3. s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa: zbijati klobuke z glav / vihar zbija sadeže z dreves
4. ekspr. zniževati : zbijati vročino z zdravili / zbijati ceno
5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok: bližati in zbijati
ekspr. zbijati dovtipe, šale praviti, pripovedovati ; ekspr. otroci zbijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet ; ekspr. zbijati po vratih razbijati
etn. zbijati kozo, svinjo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili ; zbijati lonec otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; prim. izbijati

zbíksati -am dov. ( í )
pog. zloščiti : zbiksati čevlje

zbír -a m ( ȋ )
kar se zbere in tvori celoto: zbir gradiva, podatkov / zbir točk se s tem ne spremeni / zbir predpisov skupek

zbirálec -lca [ zbirau̯ca tudi zbiralca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj zbira: potrpežljiv in natančen zbiralec gradiva ; ekspr. zbiralec novic / zbiralec starega železa / zbiralec podpisov / veliko teh slik je pri zbiralcih umetnin ; strasten zbiralec knjig, znamk / zbiralci ljudskih pesmi
2. zbiralnik : zbiralec za vodo

zbirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zbiranje: zbiralno delo raziskovalcev je zaključeno / zbiralna akcija / zbiralna strast / zbiralni jašek ; zbiralno jezero se hitro prazni
fiz. zbiralne leče leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini

zbiralíšče -a s ( í )
kraj, prostor za zbiranje: zbirališče papirja, rabljenih predmetov / iti na zbirališče ; priljubljeno zbirališče mladih ; zbirališče izletnikov je na trgu

zbirálka -e [ zbirau̯ka tudi zbiralka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj zbira: bila je zbiralka mleka za to vas / zbiralka znamk
// kar kaj zbira: živčne celice so zbiralke informacij

zbirálnica -e ž ( ȃ )
prostor za zbiranje česa: kemična čistilnica ima zbiralnice po vsem mestu ; v zbiralnici grozdje sortirajo ; zbiralnica za mleko
ptt poštna zbiralnica najmanjša enota pošte, ki posreduje poštne pošiljke na območjih brez redne dostave

zbirálnik -a m ( ȃ )
1. zaprt prostor ali posoda za zbiranje in shranjevanje navadno večjih količin plina, tekočine: zbiralnik se polni ; zgraditi zbiralnik ; velik podzemni zbiralnik / plinski, vodni zbiralnik ; plavajoči zbiralnik nafte ; zbiralnik za mleko
2. priprava za zbiranje in shranjevanje energije: sonce ogreva zbiralnike na strehah / parni, toplotni zbiralnik ; sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka

zbirálo -a s ( á )
1. knjiž. kraj, prostor, kjer se kaj zbira: kotanje so zbirala nesnage
// priprava za zbiranje: pomagal si je z nekakšnim zbiralom
2. mont. sredstvo, ki se doda vodi, da postane površina mineralnih delcev neomočljiva in se ti zbirajo v peni na površini: dodati zbiralo

zbirálski -a -o [ zbirau̯ski tudi zbiralski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zbiralce: zbiralsko delo / zbiralska strast

zbíranje -a s ( ī )
glagolnik od zbirati: zbiranje in urejanje gradiva / zbiranje oblek, obutve za pomoč poplavljencem / ločeno zbiranje zbiranje, navadno odpadkov, z razvrščanjem po lastnostih / začel je z zbiranjem pristašev / njegov konjiček je zbiranje starega denarja, znamk / javno, množično zbiranje prebivalstva

zbirátelj -a m ( ȃ )
kdor kaj zbira: prizadeven, zaslužen zbiratelj ljudskega blaga ; zbiratelj knjig, starin ; ljubitelji in zbiratelji

zbiráteljica -e ž ( ȃ )
ženska, ki kaj zbira: navdušena, vneta zbirateljica ljudskega izročila ; strastna zbirateljica umetnin ; zbirateljica figuric, knjig, razglednic, starih ur

zbiráteljski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zbiratelje: zbirateljsko delo / zbirateljska strast, vnema

zbiráteljstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem: spodbujati, usmerjati zbirateljstvo ; knjižno zbirateljstvo ; zbirateljstvo starin

zbírati -am nedov. ( ī í )
1. delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: otroci so zbirali kamenčke ; zbirati na kup / zbirati dokaze, podatke ; potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo ; zbirati rastline v študijske namene
// delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh: zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke ; mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih ; zbirati staro železo / zbirati denar za nakup stanovanja / zbirati naročnike za novo revijo ; zbirati podpise, prijave
2. delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbirati delavce za delo na polju ; rad zbira otroke okrog sebe / sovražnik že zbira vojsko / pastirji zbirajo čredo
3. delati, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah / leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke / ekspr. to jezero zbira vodo več rek v to jezero se izliva voda
4. prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov, stvari in jih sistematično urejati: zbirati hrošče, znamke ; že od mladosti zbira stare knjige / zbirati ljudske pripovedke
5. delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbirala je moči, da bi vzdržala ; dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
bibl. zbirati komu žerjavico na glavo z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest

zbirčen ipd. gl. izbirčen ipd.

zbírčica -e ž ( ȋ )
manjšalnica od zbirka: zbirčica novel

zbírek -rka m ( ȋ )
knjiž. zbir : zbirek podatkov

zbíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zbiranje: zbirni jašek za odvod padavin ; zbirno jezero / priti na zbirni prostor ; zbirno središče ; zbirno taborišče za begunce
jezikosl. zbirno ime skupno ime ; ptt zbirna pošta ; rač. zbirni jezik programski jezik za pisanje programa, neposredno razumljivega računalniku

zbírica in zbírca -e ž ( ȋ )
nar. vzhodno, nekdaj dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem; bera : dajati, pobirati zbirico ; vinska zbirica ; zbirica koruze, rži in pšenice

zbírka -e ž ( ȋ )
1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča ; dopolnjevati zbirko narečnih besed ; to delo je zbirka nasprotujočih si trditev ; ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko
2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev ; dragocena zbirka starih knjig, listin ; zbirka matematičnih nalog ; velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka ; stalna razstavna zbirka
3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot ; prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka
4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi ; ponatisniti, urediti zbirko aforizmov ; te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko ; samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih ; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko ; rač. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri računalniku

zbírkica -e ž ( ȋ )
manjšalnica od zbirka: zbirkica pesmi

zbírnik -a m ( ȋ )
1. fin. knjigovodska listina s končnimi, skupnimi podatki iz več knjigovodskih listin ali pomožnih knjig: sestavljati poročila in zbirnike
2. rač. računalniški program, ki prebere program v zbirnem jeziku kot podatek in ga nato prevede v računalniku razumljiv kod: prevajalnik in zbirnik

zbirokratizírati -am dov. ( ȋ )
nav. slabš. uvesti birokratizem: zbirokratizirati družbene odnose, poslovanje ; podjetje se je zbirokratiziralo / vodstvo se je zbirokratiziralo
slabš. zbirokratizirati ljudi povzročiti, da postanejo formalistični, neživljenjski

zbiseriti gl. izbiseriti

zbistrítev tudi izbistrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zbistriti: zbistritev razuma / zbistritev pojmov

zbistríti -ím tudi izbistríti -ím dov. , zbístril tudi izbístril; zbistrèn tudi izbistrèn ( ī í )
razviti sposobnost za mišljenje: zbistriti komu pamet, razum / zbistriti spoznavni čut / ekspr. učitelj je skušal otrokom zbistriti glave
// narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: kritika je zbistrila pogled na umetnino ; zbistriti nerešena vprašanja ; pojmi so se sčasoma zbistrili
hlad, sveži zrak človeka zbistri ga naredi sposobnega mišljenja ; star. pijanec se je v hipu zbistril streznil

zbíti zbíjem dov. , zbìl ( í ȋ )
1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske ; zbiti z lesenimi klini, žeblji
// na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav ; iz desk zbiti mizo
2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla ; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo
// ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo
3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave ; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval
4. ekspr. znižati : zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno
5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila ; človek se z napornim delom zbije
ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli ; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval ; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti ; ekspr. ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali ; ekspr. toča je zbila žito pobila
igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti prim. izbiti

zbítost -i ž ( ȋ )
značilnost, stanje zbitega: zbitost snega, zemlje / ekspr. zbitost dogajanja v povesti / ekspr.: čutiti zbitost ; duševna, telesna zbitost
agr. zbitost klasa

zblátiti -im dov. ( á ā )
star. umazati z blatom: zblatiti sobo ; zblatiti si čevlje

zblaznéti -ím dov. ( é í )
1. postati blazen: v zaporu je zblaznel ; od strahu je skoraj zblaznela ; mislil je, da bo zblaznel, tako mu je bilo hudo / ekspr. ko je to slišal, je čisto zblaznel
2. ekspr. začeti se zelo hitro, neenakomerno premikati: merilni aparati so zblazneli

zblázniti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. spraviti v veliko zmedenost, v zmoto: s svojim govorjenjem ga je zblaznil

zblebetati gl. izblebetati

zbledélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zbledelega: zbledelost blaga / knjiž. časovna zbledelost zgodbe

zbledéti -ím dov. , zblédi tudi zblêdi ( ẹ́ í )
1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago na soncu zbledi ; rastline v temi zbledijo / barva sčasoma zbledi
// star. prebledeti : ob teh besedah je zbledel / njegov obraz je zbledel
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zbledele / modrina neba je zbledela / sončni zahod je zbledel v mrak prešel
3. knjiž. postati manj izrazit: doživetje je že precej zbledelo ; njena podoba mu je zbledela ; spomin na tiste čase ne bo zbledel / nasmeh na njegovem obrazu je zbledel

zbledévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. izgubljati prvotno izrazito barvo: obarvane sveče zbledevajo / barve sčasoma zbledevajo
// star. prebledevati : med govorjenjem je zardeval in zbledeval
2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luna zbledeva
3. knjiž. postajati manj izrazit: spomini na tiste čase zbledevajo

zbledíti -ím dov. , zblédi tudi zblêdi; zblédil ( ī í )
narediti kaj bledo: bolezen ji je zbledila lica / mesečina je zbledila nebo

zblefírati -am dov. ( ȋ ) pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega: kakovosti ni mogoče zblefirati

zblekniti gl. izblekniti

zblestéti -ím dov. , zblésti in zblêsti ( ẹ́ í )
knjiž. zableščati se, zasvetiti se: na nebu so zblestele zvezde

zblêsti se zblêdem se dov. , zblêdel se in zblédel se, zblêdla se, stil. zblèl se zblêla se ( é )
s smiselnim osebkom v dajalniku v vročici začeti zmedeno govoriti: bolniku se je zbledlo
// ekspr. postati zmeden, nerazsoden: zbledlo se ji je ; od strahu se mu je zbledlo

zblínčiti -im dov. ( ȋ )
nar. zmlinčiti : s puškinim kopitom je zblinčil čelado / zblinčiti posodo obtolči

zblíniti -im dov. ( í ȋ )
razbliniti : čas je zblinil dvome / sanje so se zblinile v nič

zblíza prisl. ( ī ) knjiž.
1. od blizu: opazovati, videti kaj zbliza ; spopasti se zbliza ; zbliza se mu ne zdi tako lepa ; želel si je ogledati zadevo bolj zbliza
2. blizu 1 : prav, čisto zbliza je zagrmelo

zblížanje -a s ( ȋ )
glagolnik od zbližati: zbližanje sodelavcev ; zbližanje med učiteljem in učenci ; zbližanje z dekletom / duhovno zbližanje / zbližanje mnenj

zblížanost -i ž ( ȋ )
stanje zbližanega: zbližanost med učenci in učitelji / zbližanost mnenj

zblížati -am dov. ( ȋ )
1. povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: težki časi ljudi zbližajo ; skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo ; na izletu se je zbližal z dekletom ; učitelj se je zbližal z učenci ; preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala / duhovno, kulturno se zbližati
2. povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno: zbližati misli, poglede na kaj ; nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno zbližali

zbliževálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki zbližuje: zbliževalna moč ; zbliževalna vloga knjižnega jezika

zbliževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zbliževati: srečanja prispevajo k medsebojnemu zbliževanju ; zbliževanje z drugimi narodi / duhovno, kulturno zbliževanje / poskusi zbliževanja stališč

zbliževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost: poklic zbližuje ljudi ; skupna ideja je zbliževala delavce in kmete ; na srečanjih se mladi zbližujejo / duhovno, kulturno se zbliževati
2. povzročati, da postaja kaj vedno bolj podobno: zbliževati mnenja ; jezikovno se zbliževati / skrajnosti se počasi zbližujejo

zblóda -e ž ( ọ̑ ) knjiž.
1. zmedenost , zmota : njegova zbloda izvira iz neprimernega čtiva / fant je v veliki zblodi / čustvene, duhovne zblode / tvoje ravnanje je zbloda zabloda
2. mešanica , zmes : njegov jezik je zbloda različnih jezikov

zblodíti in zblóditi -im dov. ( ī ọ́ )
1. knjiž. spraviti v zmedenost, zmoto: nove ideje so zblodile mladino ; knjige so fanta zblodile / zbloditi komu glavo ; na starost se mu je pamet zblodila ; brezoseb.: v glavi se mu je zblodilo ; ekspr. zblodilo se mu je, da sliši glasove piščali
knjiž. z očmi zbloditi po dvorani blodeč pogledati
2. star. skaliti 1 , zmešati : zbloditi vodo / grenka misel ji je zblodila sanje

zblója -e ž ( ọ̑ )
knjiž. zmeda , zmešnjava : vsa ta zbloja prihaja tudi k nam / zbloja duha

zblójenost -i ž ( ọ́ )
knjiž. zmedenost , zmešanost : v zblojenosti ni vedel, kaj dela / spolna zblojenost

zblúziti -im dov. ( ȗ ) pog.
1. spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja s hitro, zasilno rešitvijo: Na izpitu sicer lahko zbluziš, ampak ti dve knjigi je po moje nujno prebrati
2. odtavati: Nekam je zbluzil, da ga nihče več ne zna najti

zbóbnati -am dov. ( ọ̑ )
1. na več krajih povedati, razglasiti; razbobnati : zbobnati novico po vsej vasi
2. ekspr. z zavzetim govorjenjem, pisanjem doseči prisotnost več ljudi na kakem mestu: novinarji so zbobnali celo vrsto prič ; zbobnati ljudi v dvorano ; zbobnati strokovnjake na posvet ; na hitro so jih zbobnali skupaj sklicali

zbobnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
bobneč se hitro premakniti: plaz se je utrgal in zbobnel v dolino / jezdeci so zbobneli čez lesen most

zbočiti ipd. gl. izbočiti ipd.

zbóčki prisl. ( ọ̑ )
nar. vzhodno z bočne strani: stisniti zbočki / zbočki leči na bok, postrani
nar. vzhodno gledati koga zbočki neprijazno, sovražno

zbodljáj -a m ( ȃ )
1. vbod s koničastim predmetom: zbodljaj z iglo, nožem
2. kratka, ostra bolečina: čutiti zbodljaje v prsih ; skeleč zbodljaj med rebri
3. ekspr. zbadljiva beseda, pripomba: na zbodljaj je odgovoril s smehom ; težko prenaša zbodljaje tovarišev

zbodljív -a -o prid. ( ī í )
1. bodeč : zbodljivo trnje
2. zbadljiv : zbodljiv dopis ; zbodljivo ime

zbog predl. , star., z rodilnikom
zaradi : vinogradi so propadli zbog trtne uši / iti v mesto zbog nakupov

zbóganje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od zbogati: zboganje s sosedi

zbógati -am dov. ( ọ̑ )
star. spraviti , pobotati : zbogati sprte sosede ; zbogati očeta s sinom ; z njegovim posredovanjem sta se zbogala

zbógom medm. ( ọ̑ )
izraža pozdrav pri slovesu: no, pa zbogom ; zbogom, kmalu se vrni
ekspr. ko gre zares, tedaj zbogom pogum je konec poguma ; ekspr. reči zbogom svojim načrtom nehati misliti na njihovo uresničitev ; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo ; ekspr. plačaj, kar si dolžan, in zbogom in pojdi ; sam.: še vedno sliši njen zadnji zbogom

zbohôtiti se -im se in zbohotíti se -ím se dov. , zbohôtil se in zbohótil se ( ó ō; ī í )
knjiž. bujno se razrasti: pod grmovjem se je zbohotil teloh
knjiž. zbohotila se je v lepo dekle postala je lepo dekle

zbòj zbôja m ( ȍ ó )
nekdaj past za polhe s kamnom: nastavljati zboje

zbókati -am dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti čemu obok(e): zbokati klet; prim. izbokati

zboklina gl. izboklina

zbókoma prisl. ( ọ̑ ) knjiž.
1. z bokom naprej: zbokoma se je prerinil mimo ; zbokoma se umikati
2. na bok, postrani: zbokoma je legel na posteljo

zbôksati -am tudi zbóksati -am dov. ( ó; ọ̑ )
pog. z udarjanjem, suvanjem s pestmi pretepsti: fantje so ga zboksali ; za vsako malenkost se zboksata
// z udarjanjem, suvanjem s pestmi spraviti kam: zboksati koga v kot

zboléti -ím dov. , zbôlel ( ẹ́ í )
postati bolan: otrok je zbolel ; zboleti na ledvicah, pljučih, srcu ; zboleti za jetiko, rakom ; duševno zboleti ; hudo, nevarno zboleti ; na hitro je zbolel in umrl ; zboleti od žalosti ; na smrt zboleti / takrat je zbolelo veliko živine

zbolévati -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat zboleti: otroci pogosto zbolevajo ; zbolevati na očeh ; zbolevati za jetiko

zbolévnost -i ž ( ẹ́ )
število, ki pove, koliko ljudi zboli za isto boleznijo v določenem času, navadno glede na število prebivalcev: zbolevnost za rakom se povečuje, umrljivost pa zmanjšuje ; zmanjševanje zbolevnosti

zboljšati ipd. gl. izboljšati ipd.

zbombardírati -am dov. ( ȋ )
z bombardiranjem poškodovati, uničiti: letala so zbombardirala nasprotnikove položaje ; zbombardirati letališče, železniško postajo

zbòr zbôra m ( ȍ ó )
1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank ; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev ; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani ; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave ; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
// voljeni organ družbenopolitične skupnosti: državni zbor splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone / republiški, zvezni zbor v socializmu voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko ; zbor republik in pokrajin
3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi ; voditi velik zbor ; vabiti k zboru nove pevce ; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor ; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / pog. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora / pevski zbor
4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi ; harmonikarski, tamburaški zbor ; zbor deklamatorjev, recitatorjev
// ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor ; zvezdni zbor na nebu
5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem ; zbor je trajal tri ure ; zbor se začne ob enajsti uri ; udeležiti se zbora ; odpreti, voditi zbor ; iti, vabiti na zbor ; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor ; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
// v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora ; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor ; občni zbor društva
6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev ; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
// šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču ; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor ; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
glasb. mešani, moški, ženski zbor ; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj ; pravn. sodni zbor ; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije ; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini ; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati ; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve ; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge ; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918 ; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče ; prisl.:, glasb. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)

zbôrček -čka m ( ō )
manjšalnica od zbor: na hitro so sestavili zborček, ki je slavljencu zapel zdravico / otroški zborček / baletni zborček

zbóren 1 -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zbor: upravljanje ustanove v tem obdobju je bilo zborno / poslušati zborno petje zborovsko / zborna recitacija ; zborno branje / zborni zapisnik / določiti zborno mesto za izlet
pravn. zborno sodišče sodišče z več sodniki

zbóren 2 -rna -o prid. ( ọ̑ )
jezikosl. nanašajoč se na najvišjo zvrst knjižnega jezika: zborni in pogovorni knjižni jezik ; zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika

zboríst -a m ( ȋ )
zborovski pevec: zboristi in solisti / operni zborist pevec v opernem zboru

zborístka -e ž ( ȋ )
zborovska pevka: svojo glasbeno pot je začela kot zboristka v mladinskem zboru / operna zboristka pevka v opernem zboru

zboríšče -a s ( í ) knjiž.
1. zborno mesto: določiti zborišče ; na zborišču je že precej izletnikov
2. zborovališče : ta kraj je postal že tradicionalno zborišče pisateljev

zbórnica -e ž ( ọ̑ )
1. prostor v šoli, namenjen učiteljskemu zboru: konferenca bo v zbornici ; profesor je v zbornici / profesorska, učiteljska zbornica ; šolska zbornica
2. navadno s prilastkom javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da ščiti interese svojih članov: odvetniška zbornica ; nekdaj notarska zbornica ; do 1946 zdravniška zbornica
// do 1962 javnoupravna skupnost ustanov, organizacij s podobno, sorodno dejavnostjo, ustanovljena z namenom, da ščiti strokovne in poslovne interese svojih članic: ustanoviti zbornico ; predsednik, tajnik zbornice / kmetijska zbornica ; zbornica za obrt in trgovino
ekon. gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti
3. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo; dom , zbor : seja obeh zbornic / gosposka v stari Avstriji , lordska v Angliji , senatska zbornica v Italiji zgornji dom parlamenta ; poslanska zbornica v Angliji spodnji dom parlamenta
4. knjiž. zborovalnica, konferenčna soba: kongresniki se zbirajo v zbornici

zbórničen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zbornico: zbornična miza / zbornična dvorana / zbornični dopis / zbornični svétnik / zbornično glasovanje

zbórnik -a m ( ọ̑ )
publikacija s prispevki več avtorjev
a) udeležencev seminarja, kongresa: zbornik je izšel dva meseca po zborovanju ; prispevki bodo objavljeni v zborniku ; urednik zbornika / kongresni zbornik ; zbornik predavanj, znanstvenih razprav
b) izdana v počastitev kakega pomembnega ustvarjalca: jubilejni zbornik ; ob dvajseti obletnici skladateljeve smrti so izdali spominski zbornik / Trubarjev zbornik
c) o določeni tematiki, o določenem področju: izdajali so svoj dijaški zbornik ; drugi zvezek umetnostnega zbornika / zbornik letalskih podatkov / Celjski, Grosupeljski zbornik

zbórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na zbornik: zborniški zvezek ; izšlo je nekaj zborniških publikacij o Slovencih v 20. stoletju
2. nanašajoč se na zbornico: kot član upravnega odbora zbornice je vključen v zborniški establišment

zbórnost 1 -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zbornega 1 : papež je poudaril pomen zbornosti v Cerkvi / zbornost sodišča

zbórnost 2 -i ž ( ọ̑ )
jezikosl. lastnost, značilnost zbornega 2 : zbornost in narečnost jezika

zbôrov -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na (pevski) zbor: zborovo darilo dolgoletnemu dirigentu / pri izbiri pesmi je treba upoštevati zborove zmogljivosti / star. privajati se na zborovo petje zborovsko

zboroválec -lca [ zborovau̯ca tudi zborovalca ] m ( ȃ )
udeleženec zborovanja: med zborovalci je bilo čutiti vznemirjenost ; sklepi zborovalcev

zboroválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zborovanje: zborovalni prostor ; polno zasedena zborovalna dvorana / zborovalni program / ta kraj ima že zborovalno tradicijo v tem kraju so večkrat organizirana zborovanja

zborovalíšče -a s ( í )
kraj, prostor za zborovanje: delavska zborovališča ; slavnostno okrašeno zborovališče

zboroválka -e [ zborovau̯ka tudi zborovalka ] ž ( ȃ )
udeleženka zborovanja: nagovoriti, pozdraviti zborovalke

zboroválnica -e ž ( ȃ )
prostor za zborovanje: v kulturnem domu je tudi lepo urejena zborovalnica

zborovánje -a s ( ȃ )
1. dogodek, pri katerem večja skupina ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, razpravlja o čem, izraža kaj: zborovanje bo na prostem ; udeležiti se zborovanja ; ilegalno, javno, množično zborovanje ; zborovanje zgodovinarjev / organizirati, sklicati zborovanje ; govoriti na zborovanju / politično, protestno zborovanje / ekspr. policija je razgnala zborovanje udeležence zborovanja ; sklepi zborovanja / ekspr. ženske so imele zborovanje pri vodnjaku so v večjem številu zbrane govorile, klepetale
2. glagolnik od zborovati: naveličati se neprestanega zborovanja in razpravljanja

zborováti -újem nedov. ( á ȗ )
biti zbran v večjem številu na kakem kraju zaradi razpravljanja o čem, izražanja česa: študenti spet zborujejo ; na trgu zboruje velika množica / slovenisti bodo zborovali oktobra na Bledu imeli zborovanje, zbor
knjiž. vsi zbori skupščine so zborovali istočasno zasedali

zborovódja -e tudi -a m ( ọ̑ )
kdor umetniško vodi, usmerja pevski zbor: učitelj je bil tudi zborovodja / tečaj za zborovodje

zborovódkinja -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki umetniško vodi, usmerja pevski zbor: zbor vodi njegova dolgoletna zborovodkinja

zborovódstvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost zborovodij: poleg ravnateljskega dela se ukvarja z zborovodstvom / študij zborovodstva

zbôrovski tudi zbórovski -a -o prid. ( ó; ọ̑ )
nanašajoč se na (pevski) zbor: rad posluša zborovsko petje / zborovska pesem, skladba ; znan zborovski skladatelj ; zborovski dirigent zborovodja / določiti zborovsko zasedbo / zborovska literatura tiskane skladbe za zbor

zbôrovstvo tudi zbórovstvo -a s ( ó; ọ̑ )
dejavnost zborovskih pevcev: amatersko zborovstvo ; zgodovina slovenskega zborovstva

zbórski -a -o prid. ( ọ̑ )
zborovski : ubrano zborsko petje / zapeli so nekaj znanih zborskih pesmi

zbosíti -ím tudi izbosíti -ím dov. , zbósil tudi izbósil ( ī í )
narediti, povzročiti, da je žival brez podkve, nepodkovana: zbositi konja, vola ; konj se je zbosil, treba ga bo podkovati
// ekspr. narediti, povzročiti, da je kdo bos, neobut: pomanjkanje je zbosilo vso družino / dolga pot ga je zbosila povzročila, da si je izrabil, uničil čevlje

zbôsti zbôdem dov. , zbôdel in zbódel zbôdla, stil. zbòl zbôla ( ó )
1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle ; nekaj ga je zbodlo v prst ; zbosti se na kaktusu ; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico
2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel ; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi
// s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil
3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla ; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo ; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost
// s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel ; zaradi pijače ga večkrat zbode
ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost ; z ostrogo zbosti konja spodbosti ; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel

zbótati -am dov. ( ọ̄ )
pobotati : zbotati sprte sosede ; hitro so se zbotali ; zbotati se z dekletom

zbránati -am tudi zbranáti -ám dov. ( ā; á ȃ )
zrahljati zemljo z brano: zbranati njivo, travnik

zbránost -i ž ( á )
stanje zbranega človeka: zbranost popušča, raste ; za to delo je potrebna velika zbranost / duhovna, miselna zbranost

zbráti zbêrem dov. , stil. zberó; zbrál ( á é )
1. narediti, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov, stvari: zbral je po mizi raztresene liste / zbrati dokaze, podatke / zbrati pesmi v zbirko
// narediti, da pride skupaj večja količina česa sploh: zbrati hrano in zdravila za poplavljence ; zbrali so veliko starega železa / zbrati denar za nakup stanovanja / kandidat je zbral dovolj glasov ; zbrali so več sto podpisov ; zbrati prijave za izlet
2. narediti, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim namenom: zbrati prostovoljce za delovno akcijo ; ob nedeljah zbere okrog sebe otroke in jih poučuje ; zbrati ljudi na trgu
3. narediti, da je kaj skupaj, na enem mestu: odpadno vodo zberejo v posebne posode / leča zbere ali razprši svetlobne žarke / ekspr. ta reka zbere vse vode s tega območja v to reko se izlijejo
4. narediti, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj veliki meri: zbral je zadnje moči ; zbrala je pogum in mu vse povedala opogumila se je / ni mogel zbrati svojih misli miselno se zbrati

zbrátiti se -im se dov. ( á ȃ )
skleniti bratsko, prijateljsko razmerje: zbratiti se s pijanci ; zbratila sta se, ker imata enake interese

zbrazdáti -ám dov. ( á ȃ )
z ritjem, mešanjem z rokami, z nogami skaliti: zbrazdati vodo / jej lepo od kraja, da ne boš vse jedi zbrazdal; prim. izbrazdati

zbrbljati gl. izbrbljati

zbrbrati gl. izbrbrati

zbŕcati -am dov. ( )
1. spraviti kaj kam s suvanjem noge: zbrcati kroglico v jamico / zbrcati kamenčke s poti / ekspr. zbrcali so ga iz gostilne
2. večkrat suniti, udariti z nogo: od jeze ga je zbrcal ; konji so se zbrcali

zbrenčáti -ím dov. , zbrénči in zbrênči; zbrénčal in zbrênčal ( á í )
brenčeč zleteti: čebele so zbrenčale iz panja
pog. fant je zbrenčal postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil

zbríhtati -am dov. ( í ) nižje pog.
1. spraviti k zavesti, zbuditi: z močenjem so bolnika zbrihtali ; popil je kavo, da bi se zbrihtal / streljanje topov jih je zbrihtalo
2. povzročiti, da se kdo umsko razvije: učitelj je otroke dobro zbrihtal ; fant se je z leti zbrihtal

zbrínc -a m ( ȋ )
gastr. trdi sir aromatičnega, pikantnega okusa v obliki hlebca z rumeno rjavkasto skorjo, ki se riba, strga: jed je potresla z naribanim zbrincem ; polenta, rižota z zbrincem ; ementalec, parmezan in zbrinc / sir zbrinc

zbrís -a m ( ȋ )
nar. vetru zelo izpostavljen kraj: pot pelje čez zbris ; na zbrisu tako piha, da ni mogoče vzdržati

zbrísati zbríšem dov. , tudi zbrisála ( í ȋ )
1. narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: zbrisati posodo, tablo ; zbrisati z brisačo, gobo, vlažno krpo ; temeljito zbrisati
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi , zbežati : pravi čas so jo zbrisali ; zbrisati jo domov prim. izbrisati

zbrisavati gl. izbrisavati

zbrisljiv gl. izbrisljiv

zbrisovati gl. izbrisovati

zbrkljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti z veliko drobnega dela: zbrkljati preprost voziček
2. pog. zbrskati : zbrkljati kamenčke na kup

zbŕkniti se -em se dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. zmeniti se: drugi so se veselo zabavali, zanj pa se ni nihče zbrknil

zbrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
brneč zleteti: mimo nje so zbrneli netopirji / ekspr. krogla mu je zbrnela čez glavo

zbrodíti zbródim dov. ( ī ọ́ )
1. s premikanjem prstov, rok v čem gostem zmešati, skaliti: zbroditi vodo v mlaki / jed je samo zbrodil
ekspr. on bi lahko še kaj zbrodil zapletel, pokvaril
2. nar. umazati : zbroditi kuhinjo, obleko

zbrója -e ž ( ọ̑ ) zastar.
1. brozga , blato : ob dežju je na kolovozu nastajala zbroja
2. zmeda , zmešnjava : delati zbrojo ; na trgu je nastala prava zbroja / začutiti zbrojo v glavi

zbrójevka -e ž ( ọ̑ )
voj. puška ali puškomitraljez češke proizvodnje: biti oborožen z zbrojevko

zbrózgati -am dov. ( ọ̑ )
1. s hojo po čem mokrem in udirajočem se razriti, zmešati: zbrozgati sneg okoli hiš
2. ekspr. z mešanjem pripraviti slabo pijačo: zbrozgati vino iz črnega in belega vina

zbŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
razkopati s kremplji, s prsti: kure vse zbrskajo ; zbrskati krtine
// s kremplji, s prsti spraviti kaj kam: zbrskati listje na kup

zbrstéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. vzbrsteti : drevje je zbrstelo / zaradi toplega vremena popki zbrstijo se odprejo

zbrúsek -ska m ( ȗ )
metal., min. tanko zbrušena ploščica kamnine za opazovanje pod mikroskopom v presevni svetlobi: napraviti zbrusek ; kovinski zbrusek ; zbrusek ahata

zbrusíti in zbrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. z brusom obdelati predmet: zbrusiti diamant / zbrusiti kost ; zbrusiti rob z brusnim papirjem ; zbrusiti in polakirati parket, površino / zbrusiti elemente v obliko kaplje
2. z brušenjem odstraniti: zbrusiti barvo z avta
3. z brušenjem izrabiti, uničiti: zbrusiti podplate

zbrzéti -ím dov. ( ẹ́ í )
začeti brzeti: pognal je konja in voz je zbrzel po cesti ; nenadoma se je ustavil, nato pa zbrzel v nasprotno smer / ekspr. vlak je zbrzel mimo zelo hitro zapeljal

zbudíti -ím dov. , zbúdil ( ī í )
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje ; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči ; zbuditi s trkanjem na vrata ; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
// spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili ; šele jutranji hlad ga je zbudil
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti ; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti
2. vzbuditi : zbuditi jezo, sovraštvo ; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo ; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom ; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje ; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel

zbújanje -a s ( ú )
glagolnik od zbujati: naročiti zbujanje po telefonu / bolnik je po operaciji v prostoru za zbujanje / zbujanje pozornosti

zbújati -am nedov. ( ú )
1. povzročati prehod iz spečega stanja v budno: zbujati delavce ; zbujali so jih ob štirih / zbuja ga budilka ; pren., pesn. spomladi zbuja svet ptičje petje
// spravljati koga k zavesti: zbujati koga z udarci, s hladno vodo
// v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbujati koga iz globokega spanja / zbujati ljudi iz otopelosti
2. vzbujati : zbujati ljubezen, sovraštvo ; reklame so mu zbujale želje / hodil je počasi, da ne bi zbujal sumov ; z vedenjem je zbujal spoštovanje ; njen obraz zbuja zaupanje / zbujati občutek trdnosti ; mesto zbuja vtis urejenosti

zbunkati gl. izbunkati

zbúriti -im dov. ( ū ȗ )
knjiž. vznemiriti , razvneti : njegovo ravnanje je ljudi zburilo

zbúrkati -am dov. ( ȗ )
narediti razgibano, valovito: vihar je zburkal morje
// ekspr. vznemiriti , razvneti : dogodek je zburkal javnost / zburkati čustva, domišljijo

zbútati -am dov. ( ū ȗ )
ekspr. natepsti , pretepsti : fantje so ga zbutali

zdahníti in zdáhniti -em dov. ( ī á )
star. vzdihniti : globoko je zdahnila / besedo je komaj slišno zdahnila
evfem. zdahniti dušo umreti prim. izdahniti

zdàj prisl. ( ȁ )
1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti ; ura je zdaj točno deset ; zdaj nimam časa, pridi pozneje ; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec ; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem do zdaj ; od zdaj bo ona skrbela za to od zdaj / ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost ; za zdaj bi bilo to dovolj
// izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali ; zdaj, ta hip pride oče domov ; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo ; zdaj, otroci, pa vsi spat
// izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu ; zdaj, ta trenutek mi je sporočil ; prav zdaj sem se spomnil
2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač ; ta ulica se zdaj imenuje drugače ; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila ; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal ; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo ; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati ; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal ; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj ; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
// v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj ; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov ; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj
7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen ; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
// v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje
a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
8. navadno v zvezi zdaj – zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje ; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela ; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega ; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani ; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi ; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma ; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze ; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet ; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove ; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi ; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost ; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori ; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim ; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih ; sam.: nenehno trajajoči zdaj ; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj

zdajáti zdájem, tudi zdájati in zdajáti -em, stil. zdajáti -èm dov. , zdajàj zdajájte tudi zdájaj zdájajte; zdajàl tudi zdájal ( á á; á á á; á ȅ )
z dajanjem po delih porabiti: prihranke je zdajal za zdravnika ; vse, kar je imela, je zdajala otrokom

zdàjci prisl. ( ȁ ) ekspr.
1. zdaj , tedaj : zdajci nekdo na rahlo potrka na okno ; zdajci se ji obraz razvedri ; zdajci stopi slavljenec na oder / zdajci se je ulil dež / se bova učila? Kar zdajci, če si za to / zdajci je bila vsa njena pozornost usmerjena drugam / zdajci se je ustrašil in zbežal nenadoma / v medmetni rabi in zdajci, glej
2. takoj , nemudoma : začel je brati knjigo, a jo je zdajci odložil ; zdajci pojdi domov
ekspr. polovijo konje in zdajci sedijo vsi v sedlu v trenutku ; ekspr. zdajci ta dan se je rešil vseh obveznosti prav ta dan ; sam.:, pog. biti tik pred zdajci neposredno pred odločitvijo, začetkom ; pog. tega ne delajte tik pred zdajci v zadnjem trenutku

zdàjkar prisl. ( ȁ )
zastar. (prav) zdaj: zdajkar hoče vedeti ; zdajkar omenjeni človek

zdàjle prisl. ( ȁ )
ekspr. zdaj : zdajle je lepa prilika ; zdajle mi ni do smeha ; zdajle že vsi spijo ; hočem govoriti z njim, pa zdajle takoj / zdajle bomo gledali film

zdàjšnji -a -e prid. ( ȁ )
sedanji : zdajšnji čas, trenutek ni najbolj primeren ; presoditi njegovo zdajšnje ravnanje / odgovorni so za zdajšnje razmere / na zdajšnjem delovnem mestu bo ostala še en mesec ; sam.: zgodovine ne moremo pojmovati samo kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega

zdàjšnjost -i ž ( ȁ )
sedanjost : povezovati preteklost in prihodnost z zdajšnjostjo / v zdajšnjosti se ne znajde več

zdáleč prisl. ( á )
1. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: zdaleč gledati, opazovati ; zdaleč ogniti se komu ; zdaleč ga je prepoznala po bradi ; že od zdaleč ji je mahal
2. ekspr., navadno v zvezi s primernikom ali presežnikom izraža veliko mero: ta akcija je zdaleč bolj uspela kot druge ; zdaleč močnejši nasprotnik ; temu vprašanju so posvetili zdaleč največ pozornosti ; zdaleč prestrogo soditi / zdaleč preseči načrte
3. v členkovni rabi, v nikalnih stavkih, navadno okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: niti zdaleč ne misli, da je vse v redu ; vaše delo še zdaleč ni najtežje / ali ste se naveličali? Ne, še zdaleč ne nikakor ne, sploh ne

zdáleka in zdaléka prisl. ( ā; ẹ̑ )
zastar. zdaleč : zdaleka nam je pomahala / v členkovni rabi njegove slike so bile zdaleka najzanimivejše na razstavi / v členkovni rabi še zdaleka niso prišli vsi

zdáljšati -am dov. ( ȃ )
narediti kaj (bolj) dolgo: zdaljšati krilo, obleko ; sence so se zdaljšale / zdaljšati korak ; dan se je zdaljšal

zdaljševáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj (bolj) dolgo: zdaljševati obleko ; sence se zdaljšujejo / zdaljševati korake

zdaníti se -ím se dov. , zdánil se ( ī í )
brezoseb. preiti iz noči v dan: vstal je, ko se je zdanilo ; še preden se je zdanilo, so odšli na pot ; poleti se zgodaj zdani
ekspr. zdaj se mu je zdanilo, zakaj so ga povabili medse je dojel, spoznal ; ekspr. polagoma se je zdanilo v njegovi glavi doumel, razumel je

zdánji -a -e prid. ( ā )
star. sedanji : pustite preteklost, mislite na zdanji čas / zdanji gospodar je prijeten človek / to so prispevki naših zdanjih pesnikov in pisateljev sodobnih

zdánjost -i ž ( ā )
star. sedanjost : preteklost in zdanjost / uživati zdanjost

zdávanje -a s ( ȃ )
nar. vzhodno cerkvena poroka: iti k zdavanju

zdávati -am nedov. ( ȃ )
nar. vzhodno cerkveno poročati: to je duhovnik, ki ju je zdaval

zdáven -vna -o prid. ( á )
star. daven : videl sem ga pred zdavnim časom ; tu so se naselili pred zdavnimi leti

zdávna prisl. ( á )
knjiž. zdavnaj , davno : starši so mu že zdavna umrli / to mesto je zdavna želel videti

zdávnaj prisl. ( á )
1. izraža zelo veliko časovno odmaknjenost dejanja (v preteklost): njihovi uspehi so zdavnaj minili ; to je opazil že zdavnaj ; ogenj v peči je že zdavnaj ugasnil ; že zdavnaj rešena vprašanja / nekoč zdavnaj sva se že srečala
2. zelo dolgo časa: drugi že zdavnaj spijo, ti pa še delaš ; s tako pomembno zadevo se že zdavnaj ni ukvarjal / od zdavnaj mu je všeč ; to je znano že od zdavnaj
ekspr. ogledali so si veliko stvari, čeprav še zdavnaj ne vseh nikakor ne, sploh ne

zdávnji -a -e prid. ( á )
knjiž. daven : od zdavnjih časov ima to navado / nenehno sedi in premišljuje o zdavnjih stvareh

zdebelíti -ím dov. , zdebélil ( ī í )
narediti (bolj) debelo: mastna hrana zdebeli

zdecimírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati : nalezljive bolezni so zdecimirale prebivalstvo ; zdecimirati vojsko

zdéhanje -a s ( ẹ́ )
zehanje : prikrivati zdehanje ; glasno zdehanje

zdéhati -am nedov. ( ẹ́ )
zehati : otroci so začeli zdehati ; zaspano, v zadregi je zdehal ; s smiselnim osebkom v dajalniku dedu se zdeha od zaspanosti

zdéhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zehniti : zdolgočaseno je zdehnil ; s smiselnim osebkom v dajalniku zdehnilo se ji je

zdeklamírati -am tudi izdeklamírati -am dov. ( ȋ )
1. umetniško podati (pesniški) tekst na pamet: zdeklamirati pesem ; zdeklamiral je samo prvo kitico / ko je zdeklamiral, se je priklonil
2. ekspr. hitro in tekoče povedati: zdeklamiral je svoj življenjepis

zdéla -e ž ( ẹ̑ )
nar. skodela : lončena zdela

zdélanost -i ž ( ẹ̑ )
stanje zdelanega človeka: zaradi zdelanosti ni mogel hoditi ; živčna zdelanost

zdélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. ekspr. izčrpati , oslabiti : bolezen, vročina človeka zdela ; lakota ga je zdelala / pot na vrh ga je zelo zdelala utrudila ; brezoseb. zdelalo jo je, da se je kar sesedla / taki napori zdelajo živce
2. ekspr. natepsti , pretepsti : napadli so ga in ga hudo zdelali ; tako so ga zdelali, da še glasu ni dal od sebe
3. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritiki so ga zdelali in občinstvo odklonilo ; zdelali so ga v časopisu
4. ekspr. poškodovati , uničiti : nalivi so zdelali cesto ; suša, toča zdela žito ; knjigo je grdo zdelal
// zdrgniti , zguliti : hlače je tako zdelal, da niso več za rabo
5. uspešno končati šolanje, študij: peti razred je zdelal z odličnim uspehom ; komaj je zdelal
pog., ekspr. liter ga bova še zdelala popila ; ekspr. zdelati nasprotnika pri šahu premagati ga z veliko premočjo ; ekspr. dolgo pot sva zdelala v enem dnevu opravila, prehodila ; star. poti v hrib ne zdelam več ne zmorem ; ekspr. zlahka je zdelal zadnje metre previsa preplezal prim. izdelati

zdelávati -am nedov. ( ȃ ) ekspr.
1. izčrpavati , slabiti : bolezen, mrzlica, vročina ga zdelava ; žalost jo je zdelavala
2. tepsti , pretepati : zagnal se je med fante in jih začel zdelavati ; zdelaval ga je po glavi
star. gosenice zdelavajo zelje obžirajo, uničujejo ; ekspr. strmino so težko zdelavali premagovali ; ekspr. na potovanju ga je hudo zdelavalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan

zdélo -a s ( ẹ́ )
1. etn., po ljudskem verovanju nastavljena uročena stvar, ki prinese nesrečo tistemu, ki se je ne ogne: nastaviti, prekoračiti zdelo
2. knjiž. stvar, ki prinaša nesrečo: sklenil se je znebiti tega zdela
3. knjiž. prikazen 1 : bil je pravo zdelo brez lic in telesa

zdelováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. ekspr. izčrpavati , slabiti : bolezen ga zdeluje ; mraz, vročina zdeluje človeka ; samota, žalost jo zdeluje / hoja v hrib jo zdeluje utruja
2. ekspr. tepsti , pretepsti : zdeloval ga je po glavi ; sošolci so se zdelovali s pestmi
3. biti uspešen pri šolanju, študiju: učenec dobro, slabo zdeluje
4. star. živeti , shajati 2 : z njim težko zdeluje / s takimi dohodki ne more zdelovati / brez pijače bo že zdeloval
ekspr. neurje zdeluje hiše in ceste uničuje ; ekspr. spanec ga zdeluje zelo je zaspan ; ekspr. tako je slabotna, da komaj zdeluje hišna dela opravlja ; ekspr. v začetku ga je zdelovalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan ; ekspr. v časopisu so ga zelo zdelovali negativno ocenjevali, kritizirali; prim. izdelovati

zdemokratizírati -am dov. ( ȋ )
uvesti, uveljaviti demokracijo: zdemokratizirati državo / zdemokratizirati družbeni sistem

zdemoralizírati -am dov. ( ȋ )
povzročiti demoralizacijo: tak politični sistem je zdemoraliziral ljudi / zdemoralizirati nasprotnika

zdênček -čka m ( é )
nar. studenček : bistra voda iz zdenčka

zdênec -nca m ( é )
nar. studenec : voda iz mrzlega zdenca

zdesétkanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od zdesetkati: zdesetkanje prebivalstva

zdesétkati -am dov. ( ẹ̑ )
prizadejati občutno številčno izgubo: nalezljive bolezni so zdesetkale otroke ; ofenziva je brigado zdesetkala

zdesetkováti -újem nedov. ( á ȗ )
prizadevati občutno številčno izgubo: sovražnikova vojska je zdesetkovala prebivalstvo ; zdesetkovati živalske vrste

zdetajlírati -am dov. ( ȋ )
navesti, prikazati detajle: zdetajlirati dogodke

zdéti zdénem dov. , zdêni zdeníte ( ẹ́ )
nar. dati , zložiti : zdeti žito v kozolec / zdeti voz pšenice

zdéti se zdím se nedov. , zdì se ( ẹ́ í )
1. s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zdelo se jim je, da nekdo trka ; med vožnjo se mu je zdelo, da se pokrajina premika ; zdelo se mu je, kot da plava po zraku ; sam ni vedel, kaj je resnica, kaj se mu pa le zdi ; bliska se. Kje neki, to se ti samo zdi / brezoseb.: na morju se zdi, da sonce potone v vodo ; zdelo se je, da bo padel, pa se je obdržal videti je bilo ; kot se zdi, bo uspel kot kaže
// izraža omejeno gotovost, prepričanost o resničnosti, pravilnosti povedanega: zdelo se mu je, da je to knjigo že prebral ; zdi se mi, da sta tadva v sorodu ; ne vem, kam je šel, zdi se mi, da v kino ; koliko ljudi čaka zunaj? Zdi se mi, da trije
// izraža omejitev povedanega na presojo koga: stavkali so, ker se jim je zdelo, da premalo zaslužijo ; zdi se mu, da ima pravico to reči misli, meni ; ekspr.: se mi je kar zdelo, da niste iz naših krajev ; malo se mi zdi, kdo bi bil
2. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: če se vam zdi, ga pridite poslušat ; kar pojdite, če se vam zdi če želite / ne zdi se mu čakati toliko časa ; ni se mu zdelo, da bi se prepiral za tako malenkost
// z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: ne pozna reda, pride, kadar se mu zdi ; potniki so lahko sedli, kamor se jim je zdelo ; povabil je dosti ljudi, kogar se mu je pač zdelo
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbuja občutek, vtis, kot ga izraža določilo: sredi mesta se je sam sebi zdel majhen ; letalo se jim ni zdelo primerno za tak polet ; z vznožja se zdijo gore še višje ; na pogled se zdi zdrav ; od daleč sta se zdela enaka sta bila videti ; elipt. prepad ni tako globok, kakor se zdi
// izraža omejitev lastnosti, kot jo izraža določilo, na mnenje: nekatere pesmi se mu zdijo sporne ; delo, ki ga opravlja, se mu ne zdi preveč težko ; potovanje se mu je zdelo zanimivo / ta človek se mu zdi v redu ; vse priprave se mu zdijo odveč / zdelo se jim je čudno, da ga niso počakali ; ne zdi se mu prav, da ne pomagajo ; ne zdi se mu verjetno, da bi ga ujeli / ne zdi se mu potrebno pojasnjevati, kje je bil ; ne zdi se mu vredno obdelovati slabe zemlje / pri vas se mu zdi domače, prijetno se počuti ; danes se nam ne zdi preveč mraz ; v hribih se mu je zdelo kakor v pravljici
z njim ravna, kakor se mu zdi samovoljno, muhasto ; dobro se mu zdi, da ste prišli vesel, zadovoljen je ; pog. kako se ti zdi naš novi šef kaj misliš o njem ; zamalo se mu zdi, da ga niso povabili užaljen je ; iron. to bom jaz opravil. Se mi zdi, da boš ne verjamem

zdeválen -lna -o prid. ( ȃ )
v zvezi zdevalni stol stolu podobna priprava, na kateri se stoji pri dajanju, zlaganju česa v kozolec: premakniti zdevalni stol

zdévati 1 -am in -ljem nedov. , tudi zdevála ( ẹ́ )
nar. dajati , zlagati : zdevati snope v kozolec

zdévati 2 -am tudi -ljem dov. ( ẹ́ )
star. dati , zložiti : zdevati stvari iz kovčka ; zdevati knjige s police ; zdevati nadev na testo ; zdevati kompot v kozarce

zdìč zdíča m ( ȉ í )
nar. zapeček : sedeti na zdiču, v zdiču ; velika peč z dvema zdičema

zdiferencirati gl. izdiferencirati

zdíh -a m ( ȋ )
vzdih : poslušati zdihe in prošnje ; globok zdih
ekspr. do zadnjega zdiha je ostal zvest domovini do konca življenja, do smrti

zdíhati -am stil. zdíšem nedov. ( ȋ )
star. vzdihovati : milo zdihati / o, kako boli, je zdihal

zdihljáj stil. zdíhljaj -a m ( ȃ; ȋ )
vzdihljaj : slišati je bilo zdihljaje in ihtenje ; iz prsi se mu je izvil globok zdihljaj
evfem. biti v zadnjih zdihljajih umirati; prim. izdihljaj

zdíhniti -em dov. ( í ȋ )
vzdihniti : samo zdihnil je in odšel ; globoko, iz srca zdihniti
evfem. dolgo je bolehal, zdaj pa je zdihnil umrl ; evfem. zdihniti dušo umreti ; ekspr. lahko noč, je zdihnil zelo tiho rekel; prim. izdihniti

zdihovánje -a s ( ȃ )
vzdihovanje : poslušati zdihovanje ; ihtenje in zdihovanje / zdihovanje za nekdanjimi časi

zdihováti -újem dov. ( á ȗ )
vzdihovati : prijemal se je za glavo in zdihoval ; zdihovati od mraza ; vso noč zdihuje ; globoko, žalostno zdihovati ; zdihovati in jokati / zdihovati po dekletu želeti si ga; hrepeneti po njem ; zdihovati za nekdanjimi časi / zdihovati k bogu / zdihoval je, da je predrago tožil, tarnal

zdiktírati -am dov. ( ȋ )
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; znarekovati : zdiktirati članek, pismo / zdiktirati poročilo v diktafon

zdílati -am dov. ( ȋ ) pog.
1. (pre)prodati, razpečati mamilo: zdilati marihuano dijakom
2. izpogajati : zdilati ugodno ceno obveznega zavarovanja

zdírati se -am se nedov. ( ī ȋ )
ekspr. grobo, glasno oštevati: kar naprej se zdirajo nanjo ; za vsako malenkost se zdira

zdírjati -am dov. ( ī )
1. začeti dirjati: konj se je odvezal in zdirjal
2. hitro steči: konja sta zdirjala po cesti ; jezdeca sta si zdirjala nasproti
3. ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirjati iz sobe, na dvorišče, v hišo ; zdirjali so po hribu navzdol ; ves vesel je zdirjal domov

zdírkati -am dov. ( ȋ )
ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirkal je pred hišo

zdisciplinírati -am dov. ( ȋ )
navaditi koga na disciplino, na red: zdisciplinirati učence, vojake

zdišati ipd. gl. izdišati ipd.

zdivjánost -i ž ( á )
stanje zdivjanega človeka: pretirano uživanje alkohola povzroča zdivjanost

zdivjáti -ám dov. ( á ȃ )
1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo ; neobrezane trte zdivjajo
2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal ; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal ; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal ; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja ; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba ; nad mestom je zdivjal silen vihar prim. izdivjati se

zdizajnírati -am dov. ( ȋ )
dati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: na osnovi filmskih likov so zdizajnirali serijo igrač ; zdizajnirati nov model oblačil / ekspr. zdizajnirati konflikt, vojno (namenoma) povzročiti

zdóbra prisl. ( ọ̑ )
knjiž. z dobroto, s prijaznostjo: pomagal bi, če bi se mu zdobra približali ; z njimi so ravnali prej zdobra kot shuda
knjiž. otrok je začel zdobra spoznavati okolico temeljito

zdôlaj prisl. ( ó )
pog. spodaj : zgoraj sije sonce, zdolaj je pa še megla ; ostala je zdolaj / globoko zdolaj / s prislovnim določilom kraja: zdolaj na cesti se je zgodila nesreča ; zdolaj v kleti dela ; tam zdolaj tečejo / prišli so od zdolaj ; zaradi meglice od zdolaj niso videli vrha

zdólec -ôlca [ zdou̯ca ] m ( ọ̑ ȏ )
nar. veter, ki piha s spodnje strani, iz doline: zapihal je zdolec

zdolgočásenec -nca [ zdou̯gočasenəc ] m ( ȃ ) ekspr.
zdolgočasen človek: zdolgočasenci so brezvoljno postopali sem in tja

zdolgočásenost -i [ zdou̯gočasenost ] ž ( ȃ )
stanje zdolgočasenega človeka: kazati svojo zdolgočasenost ; osamelost in zdolgočasenost / opisovati podeželsko zdolgočasenost

zdolgočásiti -im [ zdou̯gočasiti ] dov. ( á ȃ )
povzročiti komu dolgčas: njegova zadržanost jo je zdolgočasila ; zdolgočasiti bralce

zdólnji -a -e prid. ( ọ̑ )
star. ki leži, je nižje; spodnji : zdolnji konec vasi ; zdolnja stran / zdolnji gumb se je odtrgal

zdôlž [ zdou̯ž ] predl. ( ȏ )
z rodilnikom vzdolž 2 : iti zdolž obale

zdóma prisl. ( ọ̑ )
v povedni rabi izraža odsotnost iz domače hiše, iz svojega stanovanja: pridi, ko bodo drugi zdoma ; dolgo časa je bila zdoma / iskal je izgovor, da bi ostal zdoma; prim. dom

zdómar -ja m ( ọ̑ )
1. nekdaj kdor si pridobiva (osnovna) materialna sredstva z delom, navadno s prodajo drobnih predmetov zunaj domačega kraja: kot zdomar je krošnjaril po svetu ; ribniški zdomarji
2. slabš. zdomec : zdomarji so se vrnili na delo v tujino ; nesreča naših zdomarjev

zdómarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zdomarje: zdomarska vas / zdomarski učitelj zdomski

zdómarstvo -a s ( ọ̑ )
nekdaj dejavnost zdomarjev: zdomarstvo Ribničanov

zdómčev -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zdomca: zadeti zdomčev avtomobil / zdomčeva nesreča v tujini

zdómec -mca m ( ọ̑ )
kdor se začasno izseli v tujino zaradi dela, zaposlitve: zdomci so ustanovili svoje društvo ; potovanja zdomcev v domovino

zdómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zdomce: zdomski otroci / zdomska šola ; zdomsko društvo / zdomski pesnik

zdómstvo -a s ( ọ̑ )
začasno bivanje v tujini zaradi dela, zaposlitve: njegovo zdomstvo se je končalo / živeti v zdomstvu ; izseljenstvo in zdomstvo

zdráha -e ž ( ā )
nesoglasje, prepir, ki ga kdo povzroči s svojimi besedami, ravnanjem med dvema ali več osebami: zdraha nastane ; delati, povzročati zdrahe ; huda, stara zdraha ; zdraha zaradi dediščine ; zdrahe med sosedi ; prepiri in zdrahe / njena opravljivost je kriva za zdrahe v vasi
ekspr. ti si samo za zdraho s svojim ravnanjem, navzočnostjo povzročaš prepire, nesoglasja

zdráhar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor dela, povzroča zdrahe: bil je zdrahar in spletkar / vaški zdraharji

zdráharica -e ž ( ȃ )
ekspr. ženska, ki dela, povzroča zdrahe: znana, stara zdraharica

zdráharski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zdraharje ali zdraharstvo: zdraharsko govorjenje / zdraharski človek

zdráharstvo -a s ( ȃ )
ekspr. delanje, povzročanje zdrah: očitati komu zdraharstvo

zdrájsati -am dov. ( ȃ )
pog., slabš. zdrgniti , zguliti : zdrajsati hlače

zdramíti in zdrámiti -im dov. ( ī á )
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi : trkanje na vrata ga je zdramilo ; spal je tako trdno, da ga niso mogli zdramiti ; otroci so se že zdramili ; pren., pesn. ko se je sonce zdramilo, so se odpravili na pot
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zdramiti koga iz spanja / zdramiti ponesrečenca iz nezavesti / ropot ga je zdramil iz razmišljanja ; ekspr. zdramiti se iz sanjarij
2. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi : zdramiti komu domišljijo ; zdramiti zanimanje za zgodovino

zdrámljati -am nedov. ( á )
buditi , zbujati : ropot jih je zdramljal

zdrápati -am in -ljem dov. ( ā )
1. ekspr. poškodovati , uničiti : deževje je zdrapalo cesto
2. nar. raztrgati , scefrati : zdrapati čevlje ; zdrapati si obleko

zdrástiti -im dov. ( á ā )
knjiž. razdražiti , razvneti : kaj te je tako zdrastilo ; ob pisanju se je zelo zdrastil

zdràv zdráva -o prid. ( ȁ ā )
1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma; ant. bolan : zdrav otrok ; biti, ostati zdrav ; počutiti se zdravega ; duševno, telesno, umsko zdrav ; popolnoma zdrav ; ekspr. ste vsi čili in zdravi ; ekspr. vrnil se je živ in zdrav ; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline ; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite ; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza ; imeti zdravo barvo ; zdrava rdečica / zdrav glas ; zdravo dihanje
2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina ; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje ; zdrav želodec ; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok ; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek ; zdrava potreba po čem
4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor ; zdravi nauki, nazori ; zdrava presoja ; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj ; ekspr.: zdrav razum ; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati / zdravi odnosi med ljudmi ; zdrava vzgoja
5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak ; zdrava hrana ; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje ; zdravo podnebje / zdravi užitki ; smeh je zdrav ; zdravo razvedrilo ; tako življenje ni zdravo ; pren. odrasti v zdravem ozračju
6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost ; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika ; zdravo gospodarstvo
7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih ; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več ; pren. zdravi temelji družbe
pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja ; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno ; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja ; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena

zdrávamaríja -e in zdráva maríja zdráve maríje ž ( ā-ȋ )
rel. molitev z začetkom: Zdrava Marija: moliti zdravamarijo ; pet očenašev in zdravamarij
// zvonjenje zvečer v čast Mariji: ob zdravamariji so bili vsi doma / odzvoniti zdravamarijo

zdravíca -e ž ( í )
slovesne besede, izrečene ob nazdravljanju: izreči zdravico ; slavljenec je odgovoril na zdravico / (na)piti zdravico
// pesem, ki se poje ob nazdravljanju: svati so ženinu in nevesti zapeli zdravico

zdravíčka -e ž ( ī )
nar. vzhodnoštajersko zdravica , napitnica : povedati zdravičko / zapeti zdravičko

zdravílar -ja m ( ȋ )
knjiž. kdor pridobiva, pripravlja zdravila, navadno iz zdravilnih zelišč: iskati pomoč pri zdravilarjih

zdravílarstvo -a s ( ȋ )
knjiž. pridobivanje, pripravljanje zdravil, navadno iz zdravilnih zelišč: zdravilarstvo in padarstvo

zdravílce -a s ( ī )
ekspr. manjšalnica od zdravilo: vsak dan je moral jemati zdravilce

zdravílec -lca [ tudi zdraviu̯ca ] m ( ȋ )
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe: bolniki so iskali pomoč pri domačih zdravilcih / kitajski zdravilci / alternativni zdravilec ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine / zdravilec mu je puščal kri

zdravílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zdravljenje: zdravilni učinki mazila ; rastlina z zdravilnimi lastnostmi ; zdravilna moč vode ; zdravilno delovanje / zdravilni vrelec ; zdravilna rastlina ; nabirati zdravilna zelišča / piti zdravilni čaj ; zdravilna kopel ; naravna zdravilna sredstva / zdravilne metode
bot. zdravilna homulica zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi cveti; hermelika ; zdravilna špajka zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste navadno na vlažnih tleh, Valeriana officinalis ; farm. zdravilna kroglica zdravilo v obliki kroglice ; med. zdravilno blato blato za zdravilne blatne kopeli

zdravilíšče -a s ( í )
zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov z določenimi boleznimi z izkoriščanjem naravnih okoliščin: zdravnik ga je poslal v zdravilišče ; gorsko zdravilišče ; zdravilišče za tuberkulozo ; zdravilišče ob morju / klimatsko zdravilišče ki ima ugodne podnebne razmere ; termalno zdravilišče s termalno vodo / naravno zdravilišče

zdravilíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zdravilišče: zdraviliščna stavba / zdraviliščni zdravnik

zdravilíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zdravilišče: zdraviliški dom, park ; gostje so se zbrali v zdraviliški dvorani / znan zdraviliški kraj / zdraviliški zdravnik / zdraviliški turizem

zdravílka -e [ tudi zdraviu̯ka ] ž ( ȋ )
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe: je zdravilka, ki proučuje in uporablja tibetansko naravno medicino ; ljudska zdravilka / alternativna zdravilka ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine

zdravílnica -e ž ( ȋ )
zastar. bolnišnica 1 , zdravilišče : odpeljali so ga v zdravilnico

zdravílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zdravilnega: mineralna voda je znana zaradi svoje zdravilnosti ; zdravilnost gorskega zraka

zdravílo -a s ( í )
snov, ki v določeni količini in na določen način preprečuje, zdravi bolezen: zdravila mu niso pomagala ; zdravilo je pomirilo krče ; dobiti zdravilo samo na recept ; jemati zdravila vsak dan ; predpisati zdravila ; zdravila slabo prenaša ; pripravljati zdravila ; blago, močno, učinkovito zdravilo ; zdravilo proti kašlju, za pomirjanje živcev ; zdravilo za srce ; delovanje, učinkovanje zdravila ; steklenička za zdravila / biološko zdravilo pridobljeno iz biološkega materiala, za zdravljenje raka, aidsa in drugih hudih bolezni ; domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč ; generično zdravilo nepatentirano zdravilo z enako učinkovino kot pri patentno zaščitenem originalnem zdravilu, ki se po preteku patenta prodaja pod drugim imenom, navadno po nižji ceni ; navidezno zdravilo ; pren., ekspr. ta izpoved mu je pravo zdravilo
ekspr. za vse težave se najde zdravilo vsaka težava se na kakšen način reši
farm. magistralno zdravilo izdelano v lekarni po zdravnikovem receptu ; oficinalno zdravilo ki je sprejeto v uradni seznam in opis zdravil ; med. indicirano zdravilo ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni ; peroralno zdravilo ki se jemlje skozi usta ; zdravilo za notranjo, zunanjo uporabo

zdraviloslôvje -a s ( ȏ )
knjiž. farmacija : najnovejši izsledki zdraviloslovja

zdravílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zdravilo: zdravilski pripravek / zdravilska knjiga / zdravilska industrija

zdravílstvo -a s ( ȋ )
zdravljenje bolnikov in varovanje zdravja: ukvarjati se z zdravilstvom
// knjiž. medicina : študirati zdravilstvo ; razvoj zdravilstva / ljudsko zdravilstvo ljudska medicina

zdravíšče -a s ( í )
zastar. zdravilišče : poletje je preživel v zdravišču

zdravítelj -a m ( ȋ )
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe; zdravilec : svetovno znani zdravitelji znajo vzpostavljati harmonijo tako v sebi kot v drugih ; terapevt in zdravitelj / alternativni zdravitelj ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine; alternativni zdravilec

zdravíteljica -e ž ( ȋ )
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske izobrazbe; zdravilka : za naziv ajurvedske zdraviteljice je v Indiji potreben petletni fakultetni študij ; slovi kot čudodelna zdraviteljica / alternativna zdraviteljica ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine

zdravíteljstvo -a s ( ȋ )
dejavnost zdraviteljev: ukvarjati se z zdraviteljstvom ; v zdraviteljstvu uporabljajo minerale kot nosilce naravnih zemeljskih elektromagnetnih energij ; metode zdraviteljstva

zdráviti -im nedov. ( ā ȃ )
delati, povzročati, da kdo postane zdrav: zdraviti bolnike ; zdraviti živino ; otroka zdravijo z antibiotiki ; zdraviti se s čajem, z dieto, oblogami ; zdraviti se v bolnišnici / zdraviti pljučnico ; zdraviti rano ; rana se dobro, hitro zdravi
ekspr. zdraviti mačka prizadevati si odpraviti slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola ; ekspr. vas še vedno zdravi vojne rane odpravlja posledice vojne ; bolje je preprečevati kakor zdraviti

zdrávje -a s ( ȃ )
stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača ; uničevati, zapravljati si zdravje ; ohraniti si zdravje do pozne starosti ; paziti na zdravje ; skrbeti za zdravje ; biti, ostati pri zdravju zdrav ; človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja ; zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne na zdravje ; pren. moralno zdravje naroda
ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava ; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav ; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava ; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli ; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje ; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela ; dobro spanje je pol zdravja ; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
rel. dušno zdravje
// stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov

zdravkomát -a m ( ȃ ) od 1999 do 2010
avtomat za potrjevanje veljavnosti kartic zdravstvenega zavarovanja in naročanje potrdil za zdravstveno zavarovanje v določenih državah v tujini: pritisniti tipko na zdravkomatu ; posodobitev zdravkomatov / potrjevati kartice na zdravkomatu

zdrávljenec -nca m ( ā )
kdor se zdravi: pomagati zdravljencu ; med zdravljenci je bilo precej alkoholikov

zdrávljenje -a s ( á )
glagolnik od zdraviti: zdravljenje mu ni pomagalo ; podaljšati zdravljenje ; poslati na zdravljenje v bolnišnico ; biti na zdravljenju ; dolgotrajno, pravočasno, uspešno zdravljenje ; zdravljenje alkoholikov, narkomanov ; zdravljenje z obsevanjem, zelišči ; stroški zdravljenja / zdravljenje srčnih bolezni, pljučnice / ambulantno, domače zdravljenje ; individualno, skupinsko zdravljenje ; klimatsko zdravljenje ; komplementarno zdravljenje zdravljenje z metodami, ki trenutno niso del uradne medicine
med. agresivno zdravljenje zdravljenje s precej skrajnimi, radikalnimi metodami in snovmi ; konservativno zdravljenje pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa ; ležalno zdravljenje pri katerem je ležanje njegov bistveni del ; odprto zdravljenje opeklin, ran brez povoja ; okupacijsko zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela ; stacionarno zdravljenje med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu

zdravljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zdraviti: zdravljive duševne bolezni, motnje ; biti dobro, težko zdravljiv

zdravníca -e ž ( í )
ženska, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljena: postala je zdravnica ; osebna zdravnica / dežurna zdravnica ; otroška, splošna, šolska zdravnica / zdravnica specialistka / družinska zdravnica ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine

zdravník -a m ( í )
kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen: biti, postati zdravnik ; zdravnik pregleduje, zdravi paciente ; poklicati zdravnika k bolniku ; iti k zdravniku ; poslati po zdravnika ; dober, požrtvovalen, slaven zdravnik / ambulantni, hišni, ladijski zdravnik ; dežurni zdravnik ; oddelčni zdravnik ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku ; otroški, šolski, vojaški zdravnik ; sobni zdravnik ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / nav. mn. leteči zdravnik član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v oddaljenih, težko dostopnih krajih / očesni zdravnik ; zobni zdravnik zobozdravnik ; zdravnik specialist ; zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni / družinski zdravnik ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
med. lečeči zdravnik ; zdravnik splošne medicine

zdravníkov -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na zdravnika: ponesrečenec je do zdravnikovega prihoda izkrvavel / zdravnikova ordinacija / bolezen je zahtevala zdravnikov poseg

zdravnikovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zdravnikovati: preživljal se je z zdravnikovanjem

zdravnikováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. biti zdravnik: v tem kraju je zdravnikoval več let

zdravníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zdravnike: bela zdravniška halja ; zdravniška torba / zdravniški poklic ; zdravniška etika / iti na obvezni zdravniški pregled ; zdravniška oskrba ; iskati zdravniško pomoč ; biti pod zdravniškim nadzorstvom ; zdravniško spričevalo / svoje mnenje je dal tudi zdravniški izvedenec ; zdravniška komisija ; sestanek zdravniškega društva
med. zdravniški konzilij

zdravníštvo -a s ( ȋ )
1. zdravniški poklic: odpovedal se je zdravništvu / doba njegovega zdravništva je bila kratka
2. zdravniki : zdravništvo opozarja na nevarnost epidemije ; dolgoletna prizadevanja slovenskega zdravništva
3. knjiž. medicina , zdravstvo : zgodovina slovenskega zdravništva

zdrávo medm. ( ȃ )
zlasti med prijatelji, znanci izraža pozdrav: zdravo, fantje / ko sva se poslavljala, mi je rekel: Zdravo in srečno
ekspr. to moraš narediti ali pa zdravo ali pa pojdi ; ekspr. tako bo, kot pravim, pa zdravo izraža odločnost, nepopustljivost ; sam.: otroci so jo pozdravljali s spoštljivim zdravo ; ekspr. niti zdravo ji niso rekli, ko so odhajali še poslovili se niso

zdravočúten -tna -o prid. ( ū )
knjiž. ki v ravnanju, vedenju kaže naraven, stvaren odnos: po svoji naravi je zdravočuten človek / pesnik je izšel iz zdravočutne lirike

zdrávorazúmski -a -o prid. ( ā-ȗ )
nanašajoč se na zdrav razum: zdravorazumski človek / zdravorazumsko mišljenje, presojanje / zdravorazumska razlaga drame

zdravoslôvje -a s ( ȏ )
star. medicina , zdravstvo : zgodovina zdravoslovja

zdrávost -i ž ( á )
lastnost zdravega človeka: njegova zdravost in vzdržljivost / obraz brez prave zdravosti / zdravost hoje

zdrávstven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zdravje ali zdravstvo: imeti zdravstvene težave ; slabo zdravstveno stanje / zdravstvene razmere na ogroženem območju / zdravstveni poseg ; zdravstvena vzgoja, zaščita ; zdravstveno varstvo / zdravstveni priročnik ; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju ; zlasti prva leta po 1945 zdravstvena kolonija ; zdravstveno spričevalo zdravniško spričevalo ; zdravstveno zavarovanje / zdravstveni delavec, strokovnjak ; zdravstvena služba / zdravstveni dom ; zdravstvena postaja, ustanova ; srednja zdravstvena šola
publ. ni mogel priti iz zdravstvenih ozirov, razlogov zaradi bolezni

zdrávstvenik -a m ( ȃ )
knjiž. zdravstveni delavec, ki neguje bolnike: izobraževanje medicinskih sester in zdravstvenikov / srednji, višji, diplomirani zdravstvenik
// zdravstveni delavec sploh: primer je poučen za vse zdravstvenike

zdrávstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolnikov in varovanjem zdravja: razvijati zdravstvo ; delati v zdravstvu ; naloge zdravstva ; prosveta in zdravstvo / knjiž. študirati zdravstvo medicino
// s prilastkom področje take dejavnosti: otroško, šolsko, vojaško zdravstvo
med. preprečevalno zdravstvo preventivna medicina

zdravstvúj -te medm. ( ȗ )
knjiž. izraža pozdrav: zdravstvuj, dekle ; zdaj pa, zdravstvujte / zdravstvuj, lepa pomlad

zdrážba -e ž ( ȃ ) star.
1. zdraha : zdražba se še ni pomirila ; delati, povzročati zdražbe ; huda zdražba ; zdražbe med sosedi ; zdražbe in prepiri
star. doma je bil le za zdražbo s svojim ravnanjem, navzočnostjo je povzročal prepire, nesoglasja
2. zdraženje : zdražba čutov

zdrážbar -ja m ( ȃ )
star. zdrahar : bil je velik zdražbar ; zdražbar in spletkar

zdražbati gl. izdražbati

zdráženje -a s ( á )
glagolnik od zdražiti: zdraženje živcev / spolno zdraženje

zdražíti in zdrážiti -im, in zdrážiti -im dov. ( ī á; á ā )
1. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: premočna svetloba zdraži oči ; zdražiti živce ; cigaretni dim jo je zdražil h kašlju, na kašelj / spolno zdražiti vzdražiti
// razvneti : odkritje je zdražilo njegovo domišljijo
2. spraviti v razburjenost, jezo: pripomba ga je zdražila ; z nepremišljenostjo jih je zdražil / pazi, da čebel ne zdražiš

zdražljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se (rad) zdraži: zdražljiv otrok ; zaradi zaspanosti je precej zdražljiva / biti zdražljive narave / zdražljiv živec vzdražljiv
2. ki zdraži, vzdraži: za dojenčka mora biti (prsna) bradavica zdražljiva / zdražljivo doživetje vznemirljivo

zdražljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zdražljivega: bolestna zdražljivost / zdražljivost živcev

zdrčáti -ím dov. ( á í )
1. drčeč se premakniti: padel je in zdrčal ; hlod je zdrčal po drči ; drug za drugim so zdrčali po melišču v dolino / sani so zdrčale po zglajenem snegu
2. zastar. zdrsniti : na poledeneli cesti mu je zdrčalo

zdrdráti 1 -ám dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. drdrajoč začeti delati, delovati: stroji v delavnici so zdrdrali / nekje v gozdu je zdrdrala strojnica zadrdrala ; budilka se je zdrdrala do konca odzvonila
2. drdrajoč zapeljati: vlak je zdrdral mimo postaje ; voz je zdrdral po cesti

zdrdráti 2 -ám tudi izdrdráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo: učenec je pesem zdrdral, ne zrecitiral
// reči , povedati : v eni sapi je zdrdral odgovor ; zdrdrati podatke kot avtomat

zdrégati -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z dreganjem spraviti kam: zdregati vola v hlev / vsakega posebej je moral zdregati z ležišča
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdregati obiskovalce v hišo

zdrénjati se -am se dov. ( ẹ́ )
pog. zgnesti se, zriniti se: zdrenjati se na vlak, v avtobus ; zdrenjati se skozi množico k izhodu

zdresírati -am dov. ( ȋ )
navaditi, izuriti živali v določeni spretnosti: zdresirati konja ; zdresirati psa za lov
// ekspr. strogo in mehanično vzgojiti z navajanjem k nekritični poslušnosti: zdresirati učence ; ljudi so dobro zdresirali

zdréti zdêrem tudi zdrèm dov. , stil. zderó; zderíte tudi zdríte; zdŕl ( ẹ́ é, ȅ )
deroč :
a) odstraniti, odnesti: nalivi so zdrli rodovitno zemljo
b) poškodovati, uničiti: voda je zdrla cesto / zdreti steno prim. izdreti

zdréti se zdêrem se dov. , zderíte se; zdŕl se ( ẹ́ é )
1. ekspr. grobo, glasno koga ošteti: zdreti se na tovariše ; zdreti se nad otroki
ekspr. ko se je zdrl, se je pomiril silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje
2. nar. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom; zadreti se : zdreti se komu v uho / stoj, se je zdrl

zdrevenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati negiben, tog: roke so mu zdrevenele ; ekspr. ob pogledu nanj so vsi onemeli in zdreveneli

zdreveníti -ím dov. , zdrevénil ( ī í )
povzročiti negibnost, togost: bolezen mu je zdrevenila roko

zdrevéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. zdrveti : konj je zdrevel čez travnik / zdrevel je za tovariši stekel

zdrevíti -ím dov. , zdrêvi in zdrévi; zdrévil ( ī í )
zastar. zdrveti : voz je zdrevil po prašni cesti / skočil je na konja in zdrevil proti gozdu / zdrevil je domov stekel

zdrézati -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z drezanjem spraviti kam: zdrezati hrošča na papir
2. ekspr. s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: zdrezati ljudi na sestanek ; končno so ga zdrezali domov; prim. izdrezati

zdrgetáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
vzdrgetati : otrok zdrgeta ; zdrgetati od strahu ; zdrgetati ob misli na smrt

zdŕgniti -em dov. , tudi zdrgníla ( ŕ ȓ )
1. z drgnjenjem odstraniti: zdrgniti madež z obleke
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: zdrgniti čevlje, tla ; zdrgniti s krpo, peskom
// z drgnjenjem osušiti: zdrgniti prepotenega konja ; zdrgniti se z brisačo
// z drgnjenjem poškodovati: zdrgniti suknjič na komolcih
2. s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride skupaj: zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup

zdrhtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
vzdrhteti : zdrhteti od poželenja, strahu / njena roka je zdrhtela

zdrhtévati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. vzdrhtevati : zdrhtevati od vznemirjenja

zdríblati -am dov. ( ȋ )
šport. žarg. spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigrati : zdriblal je več nasprotnikov in dal gol

zdríčati -am dov. ( ī )
zastar. zdrčati , zdrsniti : padel je in zdričal po melišču

zdríz -a m ( ȋ )
1. rahla, poltrda, navadno grudičasta snov z veliko vode: jajčeca obdaja zdriz ; brezbarven zdriz / sluzast zdriz
// temu podobna snov sploh: od živali je ostala le kepa krvavega zdriza
2. knjiž. strjen sadni sok, ki se predhodno prekuha z dodatkom želatine ali pektina; žele : delati, pripravljati zdrize / malinov zdriz ; zdriz iz robidnic

zdrízanje -a s ( ī )
glagolnik od zdrizati: zdrizanje mleka

zdrízast -a -o prid. ( ī )
1. podoben zdrizu: postati zdrizast ; zdrizasta snov ; žival z zdrizastim telesom / zdrizast sneg
2. pokrit z zdrizom: stopnice so bile zdrizaste od umazanije / ekspr. hladne, zdrizaste roke
3. slabš. neodločen 2 , boječ : od njega ne pričakuj veliko, je preveč zdrizast

zdrízati -am nedov. ( í ī ) star.
1. delati zdrizasto: kislina zdriza mleko
2. stresati : konj zdriza kožo in opleta z repom / groza, vročina ga zdriza

zdŕk -a m ( ȓ )
glagolnik od zdrkniti: zdrk stenske ure / zdrk svedra pri vrtanju / zdrk na ledu, skali zdrs

zdŕkati -am nedov. ( ȓ )
zastar. spodrsavati , zdrsavati : na strmem pobočju so zdrkali

zdrkávati -am nedov. ( ȃ ) zastar.
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen je pogosto zdrkaval ; kolesce v stenski uri zdrkava
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkavajo po šipi / očala mu zdrkavajo na konec nosu
3. pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege: težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval ; vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa
4. zdrsavati : zdrkavati na ledu
ekspr. solze so ji zdrkavale po licu tekle, polzele

zdrkljáj -a m ( ȃ )
(majhen) zdrk: zdrkljaj stenske ure
zdrkljaj v prevodu spodrsljaj

zdŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne ; kolesce v napravi je zdrknilo
// pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila ; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku ; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
// hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja ; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne ; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko ; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
4. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti : zdrknil je in padel ; zdrkniti na ledu ; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala / globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo ; zdrkniti v nezavest omedleti ; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze ; zdrkniti v spanec zaspati
ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel ; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri ; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran ; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela ; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo ; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič ; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj ; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila ; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel ; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči ; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala

zdrkováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen na kolesu zdrkuje ; kolesje ure zdrkuje
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: pogledal je na stensko uro, ki je začela zdrkovati
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkujejo z listov / ruta ji zdrkuje z ramen / zdrkovati po vrvi navzdol

zdŕmati -am dov. ( r̄ ȓ ) nar.
1. s tresenjem, stresanjem spraviti v kak položaj, v kako stanje: zdrmati tovariše na noge, pokonci / jutranji hlad jih je zdrmal iz spanja
2. spodbuditi k dejavnosti: tega človeka je težko zdrmati

zdrób -a m ( ọ̑ )
izdelek, ki se pridobi z grobim mletjem žita in uporablja za pripravo živil: zakuhati zdrob ; moka in zdrob / koruzni, pšenični zdrob / otroci radi jedo mlečni zdrob pšenični zdrob, kuhan na mleku
// s prilastkom temu izdelku podobna zdrobljena snov: dajati kokošim apnenčev zdrob ; šotni zdrob / (premogov) zdrob premog v velikosti od 0,5 do 1 cm ; seneni zdrob seneni drobir
agr. kostni zdrob

zdróbast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben zdrobu: na cesti so raztreseni zdrobasti ostanki konjskih fig / sladkor je imel zdrobast videz

zdrobíti -ím dov. , zdróbil ( ī í )
narediti iz česa majhne, drobne dele: zdrobiti kamen, kos premoga ; s pestjo, z udarcem je zdrobil steklo ; posušeno listje se je zdrobilo ; zdrobiti si kost / zdrobiti hrano z zobmi / medved mu je zdrobil ramo ; tako jo je stisnil, da jo je skoraj zdrobil zelo, močno / zdrobiti na koščke ; zdrobiti v prah
ekspr. zdrobiti spone osvoboditi se ; ekspr. zdrobiti sovražno vojsko uničiti ; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga

zdrobljênost -i ž ( é )
značilnost zdrobljenega: pasovi preorane zemlje se razlikujejo po zdrobljenosti
zastar. posestna zdrobljenost razdrobljenost

zdrobljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) zdrobi: zdrobljiva posoda ; to steklo je lahko zdrobljivo

zdróbov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zdrob: zdrobovi cmoki
gastr. zdrobov narastek

zdrózgati -am in zdrozgáti -ám dov. ( ọ̑; á ȃ )
agr. zmečkati, zmleti sadje, zlasti grozdje: zdrozgati grozdje

zdŕs -a m ( ȓ )
glagolnik od zdrsniti: zdrs na skali, snegu, travi ; zdrs in padec
teh. zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v odnosu do drugega; slip

zdŕsati -am dov. ( ȓ )
1. z drsanjem narediti: otroci so zdrsali drsnico
// z drsanjem zgladiti: zdrsati sneg / kamenje se je pod zavirajočimi kolesi zdrsalo
2. z drsanjem poškodovati, obrabiti: zdrsati čevlje ; avtomobilske gume so se zdrsale / s premikanjem pohištva zdrsati parket
3. drsaje iti, oditi: zdrsati proti vratom ; počasi je zdrsal čez prag

zdrsávati -am nedov. ( ȃ )
1. drseč se spuščati, padati: sneg zdrsava s streh
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: naramnice ji zdrsavajo z ramen ; kaplje druga za drugo zdrsavajo po šipi
3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: na zasneženem pobočju so zdrsavali ; brezoseb. na poledenelem pločniku zdrsava
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat spreminjati navadni položaj, smer premikanja: noge so jim zdrsavale na mokri travi / zaradi spolzkega cestišča so kolesa zdrsavala

zdŕsen -sna -o prid. ( ȓ )
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: zdrsna cesta ; pozimi je na tem odseku zelo zdrsno

zdrséti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. drseč se premakniti: padel je in zdrsel po snegu ; sani so zdrsele navzdol / zdrseti po klancu / pero je zdrselo po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsel v dolino ; sneg zdrsi s strehe
2. lahkotno se premakniti po gladki površini: čoln je zdrsel od brega ; ekspr. plesalca sta zdrsela po parketu / prsti so mu zdrseli po klaviaturi / po licih so ji zdrsele solze stekle, spolzele ; pren. njegov pogled je zdrsel po dvorani
3. zdrsniti : zdrsel je in si zvinil nogo ; zdrseti na ledu, skali

zdrsévati -am nedov. ( ẹ́ )
zdrsavati : naramnice mu zdrsevajo z ramen / zdrsevati po snegu

zdrsljáj -a m ( ȃ )
(majhen) zdrs: pri zdrsljaju ga je zabolelo koleno ; zdrsljaj na ledu

zdrsljív -a -o prid. ( ī í )
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: zdrsljiva strmina ; po dežju je bila pot zdrsljiva / zdrsljiv grušč ; pren. razprava je zašla na zdrsljivo področje

zdŕsniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti ; smučka je zdrsnila po bregu ; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino ; sneg je zdrsnil s strehe
2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja ; ruta ji je zdrsnila na ramena ; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si zvinil nogo ; zdrsniti na ledu, parketu, skali ; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne ; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste
4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera ; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
// ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo ; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel ; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo ; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen / bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel ; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel ; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel ; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je ; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči

zdŕsnjenje -a s ( ȓ )
glagolnik od zdrsniti: zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju / zdrsnjenje na ledu

zdrsováti -újem nedov. ( á ȗ )
zdrsavati : sneg zdrsuje s streh / zdrsovati na zasneženem in poledenelem hribu / roka mu je zdrsovala po zamaščeni ročici stroja / avtomobil zdrsuje na mokri cesti

zdrstíti se -ím se dov. , zdŕstil se ( ī í )
odložiti ikre in semenčice zaradi razmnoževanja: ko se jegulje zdrstijo, poginejo

zdrúzast -a -o prid. ( ū )
knjiž. zdrizast , drozgast : zdruzasta snov

zdrúzgati -am dov. ( ȗ )
star. zmečkati , zdrobiti : zdruzgati kamen ; zdruzgati sadje

zdrúzniti -em dov. ( ú ȗ )
star. zmečkati , zdrobiti : kolo je zdruznilo jabolko ; zdruzniti jagodo med prsti
star. zdruzniti se sam vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti dobiti sključeno držo

zdrúžba -e ž ( ȗ )
1. biol. skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah: proučevati, spreminjati naravne združbe ; velika združba organizmov / rastlinska, živalska združba / življenjska združba
2. skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost: umetniki so nastopali posamezno in v združbah ; poklicna, strokovna združba / človeška združba
3. ekspr. skupina predmetov, ki jih kaj druži: osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik
4. star. združitev : prišel je čas njune združbe

zdrúžek -žka m ( ȗ )
ekspr. kar je združeno: hiša je v resnici združek dveh hiš / združek zvijačnosti in hudobnosti

zdrúžen -žna -o prid. ( ú ū )
star. pri katerem je udeleženih več ljudi; skupen : opoldne so imeli združni počitek ; združno petje

zdrúženje -a s ( ū )
1. glagolnik od združiti: združenje živali enake starosti / spolno, telesno združenje / združenje treh fakultet / združenje vseh pripadnikov kakega naroda
2. organizirana skupina samostojnih oseb ali organizacij, ki opravljajo enake ali podobne dejavnosti: ustanoviti združenje ; včlaniti se v združenje ; društva in združenja / mednarodno združenje ; poslovno, strokovno združenje ; ženska združenja / Združenje bank Slovenije

zdrúženost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost združenega: postali so močni zaradi gospodarske združenosti / združenost slik z besedilom

združeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na združevanje: združevalni proces ; združevalne sile / združevalna prizadevanja

združevalíšče -a s ( í )
zastar. shajališče : trg je združevališče meščanov

združeválnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost združevalnega: spodbujati združevalnost ; dolgo je govoril o povezovalnosti in združevalnosti

združevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od združevati: stroj za združevanje vlaken / naprava za združevanje in mešanje zvokov / spolno, telesno združevanje / združevanje bank / združevanje besed v stavke / združevanje različnih opravil / gospodarsko, politično, poslovno združevanje ; oblasti so prepovedale vse oblike združevanja
mat. zakon o združevanju členov ; pravn., v socializmu namensko združevanje sredstev

združeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga ; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope ; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati
2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik ; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik ; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje ; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje
6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost ; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo ; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima ; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
čeb. združevati čebelje družine ; pravn. združevati delo v socializmu vzpostavljati razmerja v delovnem procesu

združítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od združiti: prostorska združitev obratov / združitev več plasti z lepljenjem / spolna, telesna združitev / združitev občin, organizacij / združitev posameznih poglavij / politična združitev naroda / združitev ljudi proti skupnemu nasprotniku
ekspr. odpovedala se je združitvi z njim skupnemu življenju, poroki
fiz. združitev pozitivno in negativno naelektrenega delca

združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. ( ī ú ū; ū ȗ )
1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti ; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj ; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela ; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke ; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo ; stranka je združila posamezne skupine ; politično združiti narod
4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi ; združila jih je zavest skupne usode
5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim ; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem ; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
ekon. združiti obratna sredstva

združítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na združitev: združitveni proces / združitveni občni zbor gasilske zveze
pravn. združitvena pogodba

združljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da združiti: združljivi deli, elementi / ekspr. težko združljiva nasprotja velika / ti dve funkciji nista združljivi nosilec določene funkcije ne more prevzeti druge
// v zvezi s s, z ki ima take lastnosti, značilnosti, da s čim drugim sestavlja logično urejeno celoto: novi sklep ni združljiv s prejšnjim ; to je bolj malo združljivo z njegovim prepričanjem / njegovo ravnanje ni združljivo z njegovo funkcijo zaradi svoje funkcije ne bi smel tako ravnati ; to ni združljivo z določili po določilih to ni mogoče

združljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost združljivega: združljivost posameznih elementov / združljivost in nezdružljivost funkcij

zdrvéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. začeti drveti: konj se je prestrašil in zdrvel
// drveč odpeljati: avtomobil je zdrvel po ravni cesti ; zdrveti na smučeh v dolino / vlak je zdrvel mimo postaje drveč zapeljal
ekspr. čas je kar zdrvel zelo hitro minil
// ekspr. zelo hitro oditi, steči: učenci so zdrveli iz razreda ; zdrveti v mesto, po stopnicah
2. ekspr., navadno v zvezi z v hitro priti v kaj slabega: zdrveti v finančni polom ; zdrveti v vojno

zdŕzati -am dov. ( r̄ ȓ )
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so zdrzali debla

zdŕzati se -am se nedov. ( ŕ )
zdrzovati se: konj se je zdrzal in bíl s kopiti ; zdrzala se je ob vsakem šumu / lica so se ji zdrzala

zdrzávati se -am se nedov. ( ȃ )
zdrzovati se: pri najmanjšem šumu se zdrzava / roke so se mu zdrzavale

zdrzljáj -a m ( ȃ )
hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa
// hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe

zdŕzniti se -em se dov. ( ŕ ȓ )
narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili ; ob tem imenu se zdrzne ; rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi / njena dlan se je zdrznila

zdrzováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
delati hitre, sunkovite gibe, premike, zlasti od neugodja, strahu: zdrzovali so se, ko so to poslušali ; zdrzoval se je ob vsakem šumu ; zdrzovati se od bolečine, groze ; v spanju se pogosto zdrzuje / vse telo se ji je zdrzovalo

zdržánost -i ž ( á )
knjiž. zadržanost : hotel je vedeti za vzroke njene zdržanosti

zdržáti -ím tudi izdržáti -ím dov. ( á í )
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek ; most zdrži pet ton ; zid silovitega sunka ni zdržal
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli ; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje ; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži ; srce je zdržalo
2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega nasprotnika ; zdržati konkurenco
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto ; tako so kričali, da ni zdržal ; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati ; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala ; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden ; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi ; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna ; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči

zdŕžek -žka m ( ȓ )
rel. odpoved zlasti določeni hrani na določen dan zaradi cerkvenega predpisa: zdržek mesa ; dnevi zdržka in posta

zdŕžema prisl. ( ȓ )
1. izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev: delati, hoditi zdržema dvanajst ur ; deževalo je zdržema več dni / ta zdravila je treba jemati zdržema neprekinjeno / število članov je zdržema naraščalo nenehno
2. nar. tik zraven: zagledala je samotno hišo in zdržema hlev / hiše za cerkvijo stojijo zdržema strnjeno

zdŕžen -žna -o prid. ( )
1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški ; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna ; pri pitju je zdržen
2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
3. ki traja zdržema: večurne zdržne vaje ; zdržna vožnja ga utruja

zdrževáti -újem tudi izdrževáti -újem nedov. ( á ȗ )
vzdrževati : hišo zdržuje sam / zdrževal je družino / vojsko so zdrževali kmetje

zdržljív tudi izdržljív -a -o prid. , zdržljívejši tudi izdržljívejši ( ī í )
ki veliko zdrži, prenese: zdržljiv športnik ; ta delavec je zelo zdržljiv / duševno, telesno zdržljiv človek / zdržljiv avtomobil ; zdržljivo cvetje

zdržljívost tudi izdržljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost zdržljivega: njegova zdržljivost jih je presenetila / duševna, telesna zdržljivost / preizkusiti zdržljivost stroja

zdŕžnost -i ž ( )
lastnost, značilnost zdržnega: predzakonska, prostovoljna zdržnost / spolna zdržnost / zdržnost pri jedi in pijači / zastar. precenjevati zdržnost vrvi vzdržljivost

zduhati gl. izduhati

zdúšen -šna -o prid. ( ȗ ) zastar.
1. navdušen , zanosen : zdušno odobravanje občinstva / biti zdušen za slovenstvo zelo vnet ; zdušna molitev romarjev goreča
2. pošten 2 , vesten 1 : bil je zdušen trgovec, zato so radi kupovali pri njem

zdušíti -ím dov. , zdúšil ( ī í )
skuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: zdušiti čebulo, korenje, meso / zdušiti jabolka v oslajeni vodi

zdúškoma prisl. ( ȗ )
star. na dušek, v dušku: jedel je hlastno, pil zduškoma ; zduškoma izprazniti kozarec vina

zdvájanje -a s ( ā )
knjiž. dvom : pesmi govorijo o zdvajanjih, obupu in smrti / to je storil v trenutkih zdvajanja obupa

zdvájati -am nedov. ( ā )
knjiž. dvomiti : nikar ne zdvajajte ; zdvajal je, da bi bilo mogoče najti resnico / zdvajati nad uspehom svojega dela obupavati

zdvojênost -i ž ( é )
knjiž. dvom , razdvojenost : v njegovem vedenju je čutiti zdvojenost ; v zdvojenosti se je zatekel k prijatelju ; zdvojenost in nemir / zdvojenost nad samim seboj obup

zdvojíti -ím in zdvójiti -im dov. ( ī í; ọ̄ )
knjiž. zdvomiti : nikoli ni zdvojil o pravilnosti svoje poti / zdvojiti nad samim seboj obupati

zdvómiti -im, in zdvomíti in zdvómiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑; ī ọ́ )
imeti, izraziti dvom, dvome: do zdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma zdvomil ; zdvomiti o uspehu, pog. v uspeh ; zdvomil je, da bo delo dokončal
// začeti domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: zdvomil je o njeni zvestobi / o tem človeku je že večkrat zdvomil ; zdvomiti nad mladino

zéba -e ž ( ẹ́ )
nar. ščinkavec : v grmovju pojejo zebe

zébkati -am nedov. ( ẹ̑ )
brezoseb., otr. zebsti : obuj se, da te ne bo zebkalo

zébra -e ž ( ẹ̄ )
1. konju podobna afriška žival z belimi in črnimi ali rjavimi prečnimi progami: antilope, zebre in žirafe
2. prehod za pešce, označen s širokimi belimi črtami: avtomobil ga je podrl na zebri ; iti čez cesto po zebri / zebra je že precej izbrisana črte
3. ekspr. progasta zaporniška, kaznjenska obleka: interniranci v bombažastih zebrah

zébrast -a -o prid. ( ẹ̄ )
ki ima podobne proge kot zebra: osliček z zebrastimi nogami ; zebrasto blago / zaporniki v zebrastih oblekah / zebrasti prehodi prečkajo ulico

zébrat -a m ( ẹ̄ )
bot. gola ali dlakava rastlina s pecljatimi listi in ustnatimi rumenimi, rdečimi, belimi cveti v socvetjih, Galeopsis: trgati zebrat / pisani zebrat

zébrica -e ž ( ẹ̄ )
manjšalnica od zebra: živalski vrt ima dve mladi zebrici

zébsti zébem nedov. , nam. zébst in zèbst ( ẹ́ ) brezoseb.
1. čutiti mraz: zebe me ; v roke, po hrbtu me zebe ; v tej obleki te mora zebsti ; ekspr. zebe jih do kosti zelo ; zeblo me je kot psa zelo / rado jo zebe
knjiž. v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce zelo je bila potrta, žalostna
// ekspr. dobiti občutek mraza: ob misli na prihajajočo zimo me zebe
2. knjiž. biti hladno, mrzlo: pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo ; danes zunaj zebe

zebú tudi zébu -ja m ( ȗ; ẹ̑ )
zool. udomačeno govedo z veliko grbo na plečih, ki živi v Indiji, Bos indicus: čreda zebujev ; posušena koža zebuja

zedinítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zediniti: zedinitev sprtih strani / politična, verska zedinitev združitev

zedíniti -im dov. ( ī ȋ )
1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani ; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti
2. knjiž. združiti , povezati : zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku ; politično se zediniti

zedínjati -am nedov. ( í )
1. delati kaj enotno, složno: pijača jih je vse bolj zedinjala / zedinjati stališča enotiti
2. knjiž. združevati , povezovati : revija naj bi zedinjala vsa umetnostna področja
star. ta rastlina zedinja plemenite lastnosti svojih prednic ima, združuje

zedínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od zediniti: doseči zedinjenje / državno, narodno, politično zedinjenje združitev ; zedinjenje z matično deželo

zedinjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zedinjevanje: zedinjevalen proces / zedinjevalni politični program

zedinjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zedinjevati: zedinjevanje tako različnih stališč ni imelo pravega uspeha / pospeševati zedinjevanje narodov združevanje

zedinjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj enotno, složno: zedinjevati ljudi, narode / zedinjevati mnenja enotiti
2. knjiž. združevati , povezovati : zedinjevati ljudi sorodnih poklicev ; gospodarsko, politično zedinjevati

zefír 1 -ja m ( ī )
pesn. lahen, navadno topel veter: pihljanje zefirja

zefir 2
tkanina : gl. cefir

zéh -a m ( ẹ̑ )
1. nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: ob drugem zehu je vstal in odšel / širok zeh
2. star. zehanje : zeh se je spremenil v smeh

zéhanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zehati: zehanje je nalezljivo ; komaj je zadrževal zehanje

zéhati -am nedov. ( ẹ́ )
nehotno široko odpirati usta ter globoko vdihavati in izdihavati zrak: začel je zehati ; zehati od utrujenosti, zaspanosti ; glasno zehati ; s smiselnim osebkom v dajalniku rado se mu zeha / usta so široko zehala

zéhav -a -o prid. ( ẹ́ )
ki (pogosto) zeha: dremav in zehav je sedel za mizo / zehava usta

zéhavec -vca m ( ẹ́ )
ekspr. kdor (pogosto) zeha: kihavec in zehavec

zéhec -hca m ( ẹ̑ )
knjiž. zehanje : trudila se je prikriti zehec

zehljáj -a m ( ȃ )
nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: kratek, krčevit zehljaj

zéhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak: zehnil je nekajkrat zapored ; glasno, zaspano, zdolgočaseno zehniti ; s smiselnim osebkom v dajalniku zehnilo se mu je

zek gl. zk

zéksar -ja m ( ẹ́ )
nekdaj srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev; šestica : plačati zeksar

zél 1 [ zeu̯ ] ž ( ẹ̑ )
1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali ; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel ; ločevati užitne zeli od neužitnih
bot. račja zel vodna kuga
2. zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju ; krompirjeva zel cima

zèl 2 zlà zlò [ zəu̯ ] prid. , zlêjši ( ə̏ ȁ ȍ ) knjiž.
1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek ; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje
// ki izraža, kaže tako željo: zel pogled ; imeti zle namene
2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi ; zla novica / zle posledice ; zla slutnja huda
// ekspr. hud , težek : zla bolezen ; zla rana ; zla zima
knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci ; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj ; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo ; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko ; knjiž. biti zle volje slabe volje ; sam.: nič zlega ni nameraval ; spopad med dobrim in zlim; prim. zali

zelén 1 -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. zelenje : bujna pomladna zelen / bukova zelen
// zelenina : čista zelen jezera

zélen 2 -lna -o [ zeu̯na tudi zelna ] ( ẹ̑ )
pridevnik od zel: zelno steblo

zelèn 3 -êna -o prid. ( ȅ é )
1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori ; zelena obleka, uniforma ; zelene oči ; zeleno listje ; bledo, rjavo, svetlo zelen ; jabolčno, olivno, steklenično zelen ; zelen kot kuščar ; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve ; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi ; zelena krma sveža ; pog. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri ; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič ; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
// ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči ; zelena dolina ; zelena polja
2. ki ohranja okolje, zlasti z uporabo obnovljivih virov energije: zelene tehnologije ; zelene stranke
3. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej ; smreka je bila že zelena
4. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje ; žito je še zeleno
// ekspr. mlad , neizkušen : zelen študent ; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih
5. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz ; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
6. v zvezi zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, med., vet. glavkom :
publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih ; publ. zeleni kontinent Južna Amerika ; zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih ; ekspr. zelena bratovščina lovci ; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje ; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati ; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno ; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči ; (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat ; publ. zeleno zlato hmelj ; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija ; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led ; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino ; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda ; zelene alge ; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis ; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides ; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini ; fot. zeleni filter zelenica ; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije ; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo ; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja ; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic ; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta ; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea

zêlena in zélena -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
začimbna rastlina s temno zelenimi deljenimi listi in gomoljasto odebeljeno korenino: posejati, okopati zeleno ; vejica zelene / dušena zelena

zelenáš -a m ( á )
v srbskem okolju, nekdaj trgovec, ki od kmetov pod ceno odkupuje še zelene posevke: zelenaši so posojali denar na visoke obresti

zelênček in zelénček -čka m ( é; ẹ̄ )
1. ekspr. mlad, neizkušen človek: kdo pa je ta zelenček
2. ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, zool. zelenec : žvrgolenje zelenčkov ; ščinkavci in zelenčki
3. bot. polgrm s suličastimi usnjatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi cveti v kobulih, Chimaphila: listi zelenčka

zelênčica in zelénčica -e ž ( é; ẹ̄ )
vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka : gojiti zelenčice / pisana zelenčica

zelênec in zelénec -nca m ( é; ẹ̄ )
1. manjši kuščar zelene barve: med travo je švignil zelenec
2. zool. ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, Carduelis chloris: poslušati petje zelencev ; zelenci in ščinkavci
3. ekspr. mlad, neizkušen človek: on je še zelenec ; z njim ravnajo kot z zelencem / v podvodnem ribolovu so še pravi zelenci
4. pog. vozilo javnega prometa, navadno avtobus ali vlak, tipične zelene barve: potnik je z navadnega zelenca prestopil na hitri vlak / ljubljanski, mestni zelenci
5. pog. ameriški dolar: znani športnik je povprečno zaslužil dva milijona zelencev letno ; zajeten kupček zelencev / ameriški zelenci
6. slabš., med narodnoosvobodilnim bojem nemški okupatorski vojak: zelencem so postavili zasedo ; enota zelencev

zelenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno
2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli ; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti
3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah ; v daljavi zelenijo gozdovi

zeleníca -e ž ( í )
1. manjša, zlasti s travo porasla površina med hišami, bloki v naselju: urejati, vzdrževati zelenice ; parki in zelenice / mestne zelenice
2. porasla površina z vodo v puščavi; oaza : naseljena zelenica ; zelenica, zasajena s palmami
3. alp. s travo porasla površina med skalovjem: na zelenici se pasejo gamsi
fot. filter, ki dobro prepušča zlasti žarke zelene barve

zeleníka -e ž ( í )
1. okrasni zimzeleni grm ali nizko drevo z drobnimi usnjatimi listi in trdim lesom; pušpan : pristriči zeleniko ; grm, vejica zelenike
2. trta z velikimi zelenimi grozdi: ob poti so zasadili zeleniko
// belo vino iz grozdja te trte: povabili so ga na pokušnjo zelenike
3. zool. majhna sladkovodna riba s sploščenim telesom in zeleno modrim hrbtom, Alburnus alburnus: belice in zelenike
bot. širokolistna zelenika zimzeleni grm z usnjatimi listi in zelenkasto belimi cveti v socvetjih, Phillyrea latifolia

zeleníkov -a -o prid. ( í )
pušpanov : zelenikov grm ; zelenikova vejica / zelenikova živa meja

zelenikovína -e ž ( í )
pušpanov les: lesorez iz zelenikovine

zelenílo -a s ( í )
1. zeleno barvilo: izdelovati zelenilo
bot. listno zelenilo zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov
2. lastnost zelenega, zelena barva: zelenilo oči ; zelenilo trav / sveže zelenilo polj
3. zelenje : skrival se je med gostim zelenilom

zêlenin in zélenin -a -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na zeleno: zelenin list, gomolj / zelenina juha

zelenína -e ž ( í )
1. lastnost zelenega, zelena barva: zelenina dreves, travnika ; zelenina jezera
2. knjiž. zelenje : trgati zelenino ; okrasna zelenina
3. kar je zeleno: pokrajina s pasovi zelenine med kamenjem

zeleníti -ím nedov. ( ī í )
delati kaj zeleno: pomlad je zelenila gozd / svetloba zeleni gomolje
// oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati: umetno zeleniti dele puščav

zelenjád -i ž ( ȃ )
1. knjiž. zelenjava : pridelovati, prodajati zelenjad ; zalagati trg z zelenjadjo ; mlada, sveža zelenjad / vlagati zelenjad
2. star. zelenje : bele hiše, postavljene v zelenjad
star. zelenjad tihih potokov zelenina, zelenost
3. ekspr. otroci , otročad : učiti neizkušeno zelenjad

zelenjádar -ja m ( ȃ )
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: zelenjadarji so pripeljali na trg svoje pridelke ; ljubljanski zelenjadarji

zelenjádarica -e ž ( ȃ )
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo: zelenjadarice z vozički zelenjave in cvetja

zelenjádarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zelenjadarje ali zelenjadarstvo: zelenjadarske stojnice / zelenjadarski kraji

zelenjádarstvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem ali prodajo zelenjave: razvijati sadjarstvo in zelenjadarstvo

zelenjáden -dna -o prid. ( ȃ )
zelenjaven : zelenjadna semena / zelenjadna juha, prikuha / zelenjadni trg ; zelenjadna greda

zelenjádnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., agr. rastlina, ki se uporablja za prehrano in se goji na vrtu ali na polju: gojiti, sejati zelenjadnice ; pridelovanje zelenjadnic

zelenjádnik -a m ( ȃ )
knjiž. zelenjavni vrt: pri hiši ima zelenjadnik in sadovnjak

zelenják -a m ( á )
zastar. zelenjavni vrt: v zelenjakih so sadili kolerabo in solato

zelenjáv -i ž ( ȃ )
zastar. zelenje : uto zakriva bujna zelenjav

zelenjáva -e ž ( ȃ )
1. rastline za prehrano, ki se gojijo na vrtu ali na polju: zelenjava dobro uspeva ; gojiti, pridelovati zelenjavo ; oskrbovati trg z zelenjavo ; kuhana, posušena, sveža, uvela zelenjava ; zamrznjena zelenjava ; košara za zelenjavo ; sadje in zelenjava / konzervirati, predelovati zelenjavo / gomoljasta, korenasta zelenjava / jušna zelenjava
2. ekspr. zelenje : oči je uprl v zelenjavo pod seboj

zelenjávar -ja m ( ȃ )
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: kupovati na trgu pri zelenjavarju ; vrtovi zelenjavarjev

zelenjávarica -e ž ( ȃ )
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo: predmestne zelenjavarice ; stojnice zelenjavaric

zelenjávarstvo -a s ( ȃ )
zelenjadarstvo : ukvarjati se z zelenjavarstvom ; sadjarstvo, vinogradništvo in zelenjavarstvo

zelenjáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zelenjavo: zelenjavna semena / zelenjavni sok ; rad ima zelenjavne jedi ; zelenjavna juha / zelenjavni trg ; zelenjavni vrt ; zelenjavna trgovina

zelenjávnik -a m ( ȃ )
knjiž. zelenjavni vrt: postavil je čebelnjak in uredil zelenjavnik

zelênje -a s ( é )
1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje ; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem ; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju ; pot se vije med zelenjem
2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja ; nabirati, smukati zelenje za koze ; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
temno zelenje gozdov zelenina, zelenost

zelénka 1 -e ž ( ẹ́ )
star. steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno 1 l: postavil je na mizo zelenko in kozarce / zelenka žganja, vina

zelênka 2 in zelénka -e ž ( é; ẹ̄ )
1. ekspr. mlada, neizkušena ženska: imajo jo še za zelenko
2. bot. užitna goba s klobukom rumeno rjavkaste ali olivno zelene barve, Tricholoma flavovirens: nabirati jurčke, lisičke in zelenke

zelénkast in zelênkast -a -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
ki ni popolnoma zelen: zelenkaste oči ; zelenkasta svetloba ; zelenkasto jezero / zelenkasta barva
bot. zelenkasta strniščnica užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku, Stropharia aeruginosa

zelénkljat in zelênkljat -a -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
zastar. zelenkast : zelenkljato jabolko / zelenkljata barva

zelénko in zelênko -a m ( ẹ̄; ȇ )
star. konj sive barve; serec : jahati zelenka

zeleno... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na zelen: zelenokljunec, zelenolisten, zelenook

zeleno... 2 prvi del zloženk, kakor zelenomoder, zelenorjav, zelenosiv, ipd., gl. zelen 3

zelenôba -e ž ( ó )
slabš. mlad, neizkušen človek: kaj pa hoče tu, ta zelenoba

zelenokljún -a -o prid. ( ȗ ū )
ekspr. mlad , neizkušen : preveč si še zelenokljun, da bi nam ukazoval

zelenokljúnec -nca m ( ȗ )
ekspr. mlad, neizkušen človek: takle zelenokljunec me pa že ne bo učil

zelenolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima zelene liste: zelenolisten grm ; zelenolistna solata

zelenonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima zelene noge: zelenonoga ptica
zool. zelenonoga tukalica močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna golobu, Gallinula

zelenoók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima zelene oči: zelenooko dekle

zelênost -i ž ( é )
lastnost zelenega, zelena barva: zelenost listov
ekspr. tega je kriva njihova zelenost mladost, neizkušenost

zelíka -e ž ( í )
knjiž. rastlina z neolesenelim steblom: zelike, grmi in drevesa

zelíščar -ja m ( ȋ )
kdor nabira ali prodaja zdravilne rastline: iskal je pomoč pri nekem zeliščarju / v mestu sta dve lekarni in zeliščar

zelíščarica -e ž ( ȋ )
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline: stojnice zeliščaric na trgu

zelíščarka -e ž ( ȋ )
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline: navdušena zeliščarka ; poučno predavanje zeliščarke

zelíščarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zeliščarje ali zeliščarstvo: zeliščarski zaslužek / zeliščarska lekarna / zeliščarska dejavnost

zelíščarstvo -a s ( ȋ )
nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin: ukvarjati se z zeliščarstvom

zelíšče -a s ( í )
rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: ta zelišča uporabljajo kot začimbe ; dišeče, razraslo zelišče / travniška zelišča
// taka rastlina z določenimi posebnimi lastnostmi: aromatična, strupena, zdravilna zelišča ; dišavna zelišča dišavnice / nabirati, sušiti zelišča / čaj iz zelišč
bot. pasje zelišče rastlina z neolesenelim steblom, belimi cveti in črnimi plodovi, Solanum nigrum

zelíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zelišče: zeliščno steblo / zeliščni čaj ; zeliščni sok ; zeliščna odvajalna sredstva / zeliščna lekarna
gastr. zeliščno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sesekljanega peteršilja, drobnjaka, špinače, pehtrana in drugih zelišč ; gozd. zeliščni sloj sloj, ki obsega vegetacijo med grmovnim in mahovnim slojem

zéljar -ja m ( ẹ̑ )
kdor prideluje ali prodaja zelje: zeljarji iz ljubljanske okolice

zéljarica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje: stojnice zeljaric na trgu

zéljarka -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje: zeljarji in zeljarke

zéljarstvo -a s ( ẹ̑ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in pridelovanjem zelja: upad zeljarstva

zéljce -a s ( ẹ́ )
1. ekspr. manjšalnica od zelje: jesti zeljce
2. nar. zelišče : nabirati zeljca

zéljček -čka m ( ẹ́ )
ekspr. manjšalnica od zelje: vsega ima dovolj, krompirčka in zeljčka

zélje -a s ( ẹ́ )
1. kulturna rastlina s tesno prilegajočimi se, gladkimi listi: okopavati, posekati, saditi zelje ; dve glavi zelja / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / kisati zelje ; ribati, tlačiti zelje / dušeno, sveže zelje ; kislo zelje s kranjsko klobaso / belo s svetlo zelenimi , rdeče zelje z vijoličastimi listi
2. v zvezi kitajsko zelje kapusnica z rumenkastimi, nagubanimi listi, združenimi v valjasto glavo, bot. kitajski kapus :
šalj. hoditi komu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene ; nar. presno zelje redkejša jed iz zelja in krompirja
gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja ; sladko zelje kuhano sveže zelje ; musaka iz kislega zelja

zéljen -jna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zelje: zeljni kocen ; zeljni listi ; zeljna glava / zeljna kad / zeljna juha, solata

zéljev -a -o prid. ( ẹ́ )
zeljen : zeljev kocen / zeljeva kad

zéljnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zelje: zeljnata glava / zeljnata solata

zéljnik -a m ( ẹ̄ )
zelnik : spravljati zelje z zeljnika

zélnat 1 -a -o [ zeu̯nat ] prid. ( ẹ̑ )
poln zeli: zelnata njiva

zélnat 2 -a -o [ tudi zeu̯nat ] prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na zelje: zelnati listi ; zelnata glava / zelnata solata
2. bot., v zvezah: zelnata rastlina rastlina z neolesenelim steblom ; zelnata trajnica rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli

zélnica -e [ zeu̯nica tudi zelnica ] ž ( ẹ̄ )
voda, v kateri se kisa zelje: odliti zelnico ; duh po zelnici

zélnik -a [ zeu̯nik tudi zelnik ] m ( ẹ̄ )
manjše zemljišče, na katerem se goji vrtnina, zlasti zelje: spravljati zelje z zelnika ; koza mu je ušla v zelnik
ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek ; ekspr. tam imajo asfalt skoraj do vsakega zelnika asfaltirane imajo tudi manj pomembne poti ; šalj. hoditi komu v zelnik dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene

zeló prisl. ( ọ̑ )
1. izraža veliko mero dejanja ali stanja: zelo se bati česa ; rana zelo krvavi ; zelo se potruditi ; sonce zelo pripeka ; zelo se zanima za šport ; bilo ji je zelo dolgčas ; knjiga mi je bila zelo všeč ; ali naj takoj pride? Tako zelo pa se ne mudi ; nismo pričakovali, da se bo tako zelo razjezil ; v členkovni rabi zelo zelo se je spremenila / zeblo jo je, toda ne zelo ne preveč, ne prehudo / kot vljudnostna fraza: zelo me veseli, da sva se spoznala ; zelo mi je žal, a ne gre
2. izraža visoko stopnjo: zelo bogat kmet ; zelo bolan ; zelo dober, zanesljiv prijatelj ; pihal je zelo hladen veter ; opravljati zelo naporno delo ; zelo ugodna cena / do cilja imajo še zelo daleč ; zelo zgodaj morajo vstajati ; zelo zavzeto poslušati ; takih primerov je zelo veliko

zelót -a m ( ọ̑ )
1. pri starih Judih pripadnik farizejske stranke, ki se iz verskih razlogov bori proti Rimljanom: upor zelotov
2. knjiž. kdor je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnež , zagrizenec : politični, verski zeloti

zelotízem -zma m ( ī )
knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost , zagrizenost : moralna ozkosrčnost se je spremenila v zelotizem ; katoliški zelotizem

zelótski -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. ki je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor; goreč , zagrizen : zelotski kritiki ; zelotski pristaši stranke

zelótstvo -a s ( ọ̑ )
knjiž. strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor; gorečnost , zagrizenost : boj zoper zelotstvo in farizejstvo

zêmeljn -a -o [ zeməljn ] prid. ( ȇ )
zemeljski : zemeljna razpoka

zêmeljski tudi zémeljski -a -o [ zeməljski ] prid. ( ē; ẹ̑ )
nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer ; zemeljska površina ; proučevati zemeljsko zgodovino ; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz ; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne ; zemeljska stvarnost ; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča ; nebeško in zemeljsko življenje
zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki ; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo ; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti ; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati ; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je
fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna ; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje ; zemeljska težnost ; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko ; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte ; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine ; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo ; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo ; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin

zêmeljskost tudi zémeljskost -i [ zeməljskost ] ž ( ē; ẹ̑ )
lastnost, značilnost zemeljskega: zavedati se svoje zemeljskosti / preskok iz sanj v zemeljskost zemeljsko stvarnost

zêmlja -e tudi ž , tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo ( é )
1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje ; nastanek življenja na zemlji ; satelitski posnetek zemlje ; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje ; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo ; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje ; skloniti se k zemlji ; pasti na zemljo ; ležati na zemlji ; plaziti se, valjati se po zemlji ; gola, poraščena zemlja ; pas zemlje sega globoko v morje
3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo ; stroj vrta globoko v zemljo ; klet je cela v zemlji ; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja ; nasuta zemlja se je počasi posedala ; voda izpodjeda, odnaša zemljo ; odpeljati izkopano zemljo ; črna, ilovnata, peščena zemlja ; vrtna zemlja ; tla v koči so iz steptane zemlje ; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike ; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje ; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa ; gnojiti, kopati, preorati zemljo ; obdelovati zemljo ; korenine segajo globoko v zemljo ; zakopati gomolje v zemljo ; rahla, zbita zemlja ; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo ; zemlja je suha, da poka ; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo ; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki ; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje ; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
6. knjiž. kopno 1 : po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo v krščanstvu umreti
8. publ. dežela , država : obiskovati tuje zemlje ; vojska je zasedala zemljo za zemljo
ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je ; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je ; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi ; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način ; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju ; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan) ; ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar ; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga ; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren ; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev ; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti ; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino ; star. podedoval je pol zemlje pol posestva ; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti ; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva ; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine ; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti ; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo ; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo ; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano ; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
agr. lahka, težka zemlja ; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov ; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

zemlják -a m ( á )
1. pravn., nekdaj lastnik celega grunta: zemljak in polzemljak
2. nar. velik kmet: miselnost bogatih zemljakov
knjiž. ugotovil je, da sem njegov zemljak rojak ; knjiž. bogovi so sestopili z Olimpa med navadne zemljake ljudi, zemljane

zemljàn in zemlján -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. prebivalec zemlje: zemljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost ; zemljani in marsovci
2. ekspr. človek : končno je našel zemljana, ki razume njegove težave

zemljánček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od zemljan: število zemljančkov narašča / naš zemljanček spet joka otrok

zemljánka -e ž ( ȃ )
1. v zemljo izkopan prostor za prebivanje: izkopati zemljanko ; vojaki so se iz zemljank preselili v vas ; vhod v zemljanko
2. prebivalka zemlje: zemljani in zemljanke
3. ekspr. ženska : izbor najlepše zemljanke ; najstarejša zemljanka / poročen je z navadno zemljanko

zemljarína -e ž ( ī )
knjiž. davek od zemlje, zemljišča: plačevati zemljarino

zêmljast -a -o prid. ( é )
1. podoben zemlji: zemljast planet
2. ki je iz zemlje, prsti: dvorišče je obdajal zemljast zid

zemljáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zemljake: zemljaški sin / zemljaška miselnost

zemljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima veliko zemlje, prsti: pokrajina je prehajala v zemljata polja
2. nar. zahodno lončen 2 : zemljata skleda

zemlje... ali zêmlje... prvi del zloženk ( é )
nanašajoč se na zemljo: zemljedelje, zemljelastniški, zemljemerec

zemljedélec -lca m ( ẹ̑ )
knjiž. poljedelec , kmet : prebivalci teh krajev so večinoma zemljedelci

zemljedélski -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. poljedelski , kmetijski : zemljedelski pridelki

zemljedélstvo -a s ( ẹ̑ )
knjiž. poljedelstvo , kmetijstvo : vaščani se preživljajo z zemljedelstvom

zemljekòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
zastar. kopač : pri gradnji utrdbe je delalo veliko zemljekopov

zemljekróg -a m ( ọ̑ )
knjiž. zemlja, (vesoljni) svet: sonce obžarja zemljekrog

zemljeláčen -čna -o prid. ( á ȃ )
knjiž. ki hlepi po zemlji: zemljelačen vladar

zêmljelastníški -a -o prid. ( é-ȋ )
nanašajoč se na lastnike zemlje ali lastništvo nad zemljo: zemljelastniško gospodarjenje / fevdalni zemljelastniški odnosi

zemljemérec -rca m ( ẹ̑ )
knjiž. geometer , geodet : zemljemerci so premerili gozd

zemljemérski -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. geometrski , geodetski : zemljemerski strokovnjak / zemljemerska dela

zemljemérstvo -a s ( ẹ̑ )
knjiž. geodezija : metode v zemljemerstvu

zemljén -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je iz zemlje, prsti: zemljen nasip
2. nar. zahodno lončen 2 : zemljena skleda

zemljeníca -e ž ( í )
knjiž. zemljanka : spati v zemljenici

zemljepís -a m ( ȋ )
veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na njem: študirati zemljepis / profesor zemljepisa

zemljepísec -sca m ( ȋ )
strokovnjak za zemljepis: bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec

zemljepísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zemljepis: zemljepisni podatki / zemljepisne razmere ; zemljepisna razprostranjenost gozdov / zemljepisni priročnik / zemljepisna šolska ura
geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku ; zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku ; jezikosl. zemljepisno ime lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja; toponim

zemljepísje -a s ( ȋ )
star. zemljepis , geografija : zgodovinopisje in zemljepisje

zemljeslôvec -vca m ( ȏ )
star. geolog : v raziskovalni odpravi je bil tudi zemljeslovec

zemljeslôvje -a s ( ȏ )
star. geologija : osnovni pojmi zemljeslovja

zemljevíd -a m ( ȋ )
papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid ; obesiti, razgrniti zemljevid ; poiskati kraj na zemljevidu ; ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije
publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti
// s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid ; pren. zemljevid evropskih literatur
geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote ; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti

zemljevíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zemljevid: zemljevidne oznake / zemljevidna mapa
bot. zemljevidni skorjevec po skalah rastoč skorjasti lišaj rumene barve, Rhizocarpon geographicum

zêmljica -e ž ( é )
ekspr. manjšalnica od zemlja: lunica in zemljica / z ladje so v daljavi zagledali zemljico kopno / ob spominu na umrle naj mu bo lahka zemljica

zêmljin -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na zemlja 1: zemljina površina / zemljin satelit
astron. Zemljin tir ; geol. zemljina skorja zemeljska skorja

zemljína -e ž ( í ) knjiž.
1. celina : take vasi ni na nobeni drugi zemljini
2. zemlja , prst 2 : ruda je pokrita z zemljino
grad. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje, navadno kot podlaga za gradbene objekte

zemljíšče -a s ( í )
omejen del zemeljske površine: zasaditi zemljišče s sadnim drevjem ; trgovati z zemljišči ; kamnito, ravno zemljišče ; močvirna zemljišča ; lega zemljišča glede na sonce / gozdno, travniško zemljišče ; kmetijsko zemljišče
// tak del glede na lastništvo: na svojem zemljišču si bo postavil hišo ; vse zemljišče ima v odročnih krajih vso (obdelovalno) zemljo / državno, občinsko, privatno zemljišče / doto ima v zemljišču
pravn. gospodujoče zemljišče v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču

zemljíščen -čna -o prid. ( ȋ )
star. zemljiški : zemljiščni davek

zemljíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek ; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina ; zemljiška lastnina / zemljiška posest ; zemljiški kataster
ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja ; pravn. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča ; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki ; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo ; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota

zemljíškogospôski -a -o prid. ( ȋ-ó )
nanašajoč se na zemljiške gospode ali zemljiško gospostvo: zemljiškogosposko gospodarstvo / kmetje so iskali zaslužek zunaj zemljiškogosposkih razmerij

zemljíškoknjížen -žna -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na zemljiško knjigo: zemljiškoknjižni podatki / zemljiškoknjižni izpisek ; zemljiškoknjižni vložek enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika ; zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige ; zemljiškoknjižno pravo pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig

zemljíškolastnínski -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na zemljiško lastnino: zemljiškolastninski odnosi / zemljiškolastninsko razslojevanje prebivalstva

zemljíškoposésten -tna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na zemljiške posestnike ali zemljiško posest: zemljiškoposestne pravice / zemljiškoposestne razmere

zémnica -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. zemljanka : spati v zemnici

zémski 1 -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. zemeljski : zemski užitki / zemsko življenje

zémski 2 -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od zemstvo: tajnik zemske uprave

zémskost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. zemeljskost : zemskost življenja

zémstvo -a s ( ẹ̑ )
v carski Rusiji organ krajevne samouprave: zemstva so imela pravico upravljati nižje šole

zemúnica -e ž ( ȗ )
voj. žarg. zemljanka : v gozdu izkopane zemunice

zén -a m ( ẹ̑ )
filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: sodobno zanimanje za zen in jogo ; v prid. rabi: zen budist, budizem zenovski budist, budizem ; zen meditacija zenovska meditacija

zenačiti ipd. gl. izenačiti ipd.

zénbudíst -a m ( ẹ̑-ȋ )
kdor se ukvarja z zenbudizom: skupina japonskih zenbudistov želi zgraditi tempelj

zénbudístičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na zenbudizem; zenovski : zenbudistični menih, mojster ; zenbudistični samostan, tempelj

zénbudízem in zén budízem -zma m ( ẹ̑-ī )
filoz. smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko samoobvladovanja, notranje sprostitve: širjenje zenbudizma s Kitajske na Japonsko ; vpliv duhovnosti zenbudizma ; japonsko krščanstvo in zenbudizem

zeníca -e ž ( í )
odprtina, ki je v sredini šarenice in se oži ali razširja: svetloba prihaja v oko skozi zenico ; razširjene, velike zenice ; zenica in šarenica ; paziti na koga kot na zenico svojega očesa zelo

zeníčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zenico: zenična širina / zenična razdalja razdalja med zenicama

zenít -a m ( ȋ )
1. geogr. najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče: sonce je v zenitu ; zenit in nadir
2. ekspr. obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti: pisatelj je dosegel svoj zenit ; poletje je v zenitu ; biti v zenitu slave / zenit življenja

zeníten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zenit: zenitno sonce / zenitna razdalja kotna razdalja med nebesnim telesom in zenitom

zénovski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zen: zenovski budist, mojster ; zenovski budizem, mojster ; zenovski samostan ; zenovska meditacija

zeolít -a m ( ȋ )
nav. mn., kem. naravni natrijev ali kalcijev alumosilikat: uporabljati zeolite kot ionske izmenjalce

zeppelin gl. cepelin

zèt zéta m , im. mn. zétje in zéti ( ȅ ẹ́ )
1. hčerin mož v odnosu do njenih staršev: kmetijo je izročil zetu ; z zetom se ne razumejo
2. nav. mn., zool. majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in skrbijo za zarod, Gasterosteidae: jata zetov / navadni, pritlikavi zet

zéta -e ž ( ẹ̑ )
cigareta slabše kakovosti z imenom Zeta: kaditi zeto / cigarete zeta ; v prid. rabi: zeta cigarete

zév 1 in zèv zéva m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): med skalo in snegom je nastal zev ; pren. zavedal se je zeva v duši
jezikosl. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa ; mera zeva
3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva

zév 2 ž ( ẹ̑ )
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zev nastane ; v skalovju je široka zev / zev prepada ; pren., ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev
alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča ; tekst. zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa ; širina zevi

zévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zevati: zevanje vrat / zevanje lačnih mladičev / glasno, zdolgočaseno zevanje paznika

zévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva ; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva
// ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano
2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno ; oder je nemo zeval v dvorano
3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval ; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun
// zehati : že ves večer zeva ; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo

zévgma -e ž ( ẹ̑ )
jezikosl. vezanje treh ali več jezikovnih prvin, od katerih sta dve povezani pravilno, tretja pa ne: poiskati zevgmo

zévka -e ž ( ẹ̑ )
navt. kovinsko vodilo, ki daje priveznim vrvem želeno smer: skozi zevke napeljane vrvi

zévniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili
// razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila
2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne ; zevniti od strahu
// zazehati : dvakrat je zevnil in takoj zaspal

zêzati -am nedov. ( ȇ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: v kantini igrajo karte in zezajo natakarice
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: nazaj grede nas vedno zezajo na carini

zezljáti -ám [ tudi zəzljati ] nedov. ( á ȃ )
zastar. nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž, š; sesljati : otrok zezlja

zgábiti se -im se dov. ( á ȃ )
zastar., z dajalnikom zagabiti se, pristuditi se: jed se mu je zgabila

zgága -e ž ( ȃ )
1. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku: imeti zgago / zgaga me peče
2. ekspr. neprijetnost , težava : nakopal si je lepo zgago ; ti plotovi so prava zgaga za avtomobile / z njim so imeli samo zgago
3. slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bil je velika zgaga ; že spet je tu, ta zgaga / kot psovka nehaj že, zgaga salamenska
ekspr. delati zgago s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti, težave ; ekspr. za samo zgago je pri hiši povzroča slabo voljo, sitnosti, težave

zgágar -ja m ( ȃ )
slabš. kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: bali so se zgagarjev in prepirljivcev / politični zgagar

zgagáriti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, neprijetnosti, težave: povsod zgagari

zgágast -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo, neprijetnosti, težave: zgagast človek

zgágati -am dov. ( ā )
ekspr. zadušiti se: zgagati od žeje ; bilo je tako vroče, da bi človek zgagal

zgájati se -am se nedov. ( ā )
zastar. dogajati se: nesreče se pogosto zgajajo / povest se zgaja na kmetih

zganíti in zgániti -em dov. ( ī á )
1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: zganiti časopis, glasovnico ; ruto je skrbno zganila ; zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
2. narediti gib, premakniti: zganiti roko ; veke so se zganile / telo se mu je zganilo v krču / zganiti z rameni skomigniti / zganiti ustnice v nasmeh nasmehniti se
3. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: veslo zgane mirno gladino ; veter zgane veje / sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
4. ekspr. povzročiti, da kdo postane dejaven: bližajoča se nevarnost jih je zganila / trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti / sonce je zganilo žive stvari / zganiti komu možgane
5. knjiž. vznemiriti , razvneti : nič več ga ne zgane / ti ukrepi so zganili javno mnenje ; pesn. zganiti srce
ekspr. nikoli ne zgane jezika molči, nič ne reče ; ekspr. zanj ne bo nihče zganil mezinca nihče mu ne bo pomagal ; ekspr. znova je zganila s pletilkama začela plesti ; ekspr. samo s prstom zgane, pa že vse dobi nič se mu ni treba truditi, prizadevati

zgánjati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste ; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik ; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost
ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo ; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se ; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost

zgaránec tudi izgaránec -nca m ( á )
zgaran človek: taki zgaranci ne zmorejo težkega dela ; zgaranci in izčrpanci

zgaránost tudi izgaránost -i ž ( á )
stanje zgaranega človeka: kljub starosti in zgaranosti ni zaostajala za drugimi / zgaranost vprežne živali

zgaráti -ám tudi izgaráti -ám dov. ( á ȃ )
povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi: gospodarji so zgarali delavce / gradnja hiše ga je zgarala / zgarati (si) roke / delo v rudniku mu je zgaralo moči

zgásniti -em dov. ( á ȃ )
knjiž. ugasniti : ogenj bo kmalu zgasnil / luč je zgasnila / na pomlad je zgasnil umrl

zgátiti -im dov. , zgáčen in zgáten ( á ȃ )
zastar. stlačiti : zgatiti stvari v vrečo

zgáziti -im tudi izgáziti -im dov. , zgazíla in zgázila tudi izgazíla in izgázila ( á ȃ )
1. z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo: težko je bilo zgaziti visoki sneg / težki tovornjaki so zgazili zemljo
// z gaženjem narediti: zgaziti pot do planinske koče
2. z gaženjem poškodovati ali uničiti: živina je zgazila travo ; pren. življenje jih je zgazilo prim. izgaziti

zgenerírati -am dov. ( ȋ )
s pomočjo elektronskih naprav narediti, povzročiti, da kaj nastane: uporabniki foruma so zgenerirali več tisoč sporočil ; zgenerirati datoteko, kodo
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh, ustvariti: z oživljanjem gospodarske dejavnosti jim je uspelo zgenerirati nova delovna mesta

zgíb -a m ( ȋ )
1. glagolnik od zgibati 2 : prestrašiti se ob zgibu zavese ; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave ; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko ; rahel, sunkovit zgib ; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic
// tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
3. vzgib : pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca
4. del telesa ob sklepu; pregib : namazati kožo ob zgibu ; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib
5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib ; oster zgib ; cev je na zgibu počila
// knjiž. guba : poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu
6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot

zgíba -e ž ( ī )
star. guba : na krilu so se ji naredile zgibe / prve zgibe na obrazu
šport. prehod iz visenja z iztegnjenimi rokami na telovadnem orodju v visenje s skrčenimi rokami

zgibálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zgibanje: zgibalna hitrost / zgibalni stroj

zgibálnik -a m ( ȃ )
zgibalni stroj: zgibati papir, lepenko, pločevino z zgibalnikom / ročni zgibalnik

zgíbanje 1 -a s ( ī )
glagolnik od zgibati 1 : zgibanje perila / stroj za zgibanje / sestaviti škatlo z zgibanjem / zgibanje nog, rok

zgíbanje 2 -a s ( ī )
glagolnik od zgibati 2 : zgibanje zaves ob pišu vetra / poskočna glasba za zgibanje ljudi

zgíbanka -e ž ( ī )
zal. tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi: natisniti, vezati zgibanko ; prospekti, slikanice in druge zgibanke

zgíbati 1 -am in -ljem nedov. ( ī )
1. z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride v položaj, ko ima manjšo površino: mornarji so zgibali jadra ; zgibati perilo, rjuhe
teh. zgibati pločevino ; tisk. zgibati potiskane pole pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje strani
// na tak način izdelovati: otroci so zgibali škatle iz lepenke ; zgibati pisemske ovojnice
2. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter jim je zgibal krila / bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice
3. zastar. premikati , pregibati 1 : zlomljene roke ne more več tako zgibati ; ročica se ritmično zgiba / poslušal ga je in zgibal z glavo zmajeval

zgíbati 2 -am in -ljem dov. ( ī )
1. narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje: rahel veter je zgibal zavese ; drevje se je zgibalo / zaradi burje se je jezero zgibalo je vzvalovilo
2. premakniti del telesa iz enega položaja v drugega: zgibal je ustnice in tiho spregovoril / v odgovor je zgibal z rameni skomignil ; koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku razgibal
3. spraviti v živahnejšo dejavnost: poskočna glasba jih je zgibala / te besede so zgibale poslušalce navdušile, razvnele

zgibávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje: veter ji zgibava široko krilo ; zavese se rahlo zgibavajo / žitna polja so se zgibavala v vetru so valovila
2. premikati del telesa iz enega položaja v drugega: zgibavati noge, roke ; telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati / zgibavati z glavo zmajevati ; posmihal se mu je in zgibaval z rameni skomigal

zgíbek -bka m ( ȋ ) knjiž.
1. guba : srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka / krilo ima spredaj tri zgibke / na čelu so se ji naredili prvi zgibki
2. gib , gibljaj : nehoten zgibek rok

zgíben -bna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zgib ali zgibanje: zgibni rob, šiv / zgibna vrata
strojn. zgibna gred kardanska gred

zgibljáj stil. zgíbljaj -a m ( ȃ; ȋ )
zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel: boječ zgibljaj z roko / na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj / zgibljaj srca vzgib

zgibljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zganiti, zgibati: oblekel je frak in se pokril z zgibljivim klobukom / zgibljivi stol zložljivi stol

zgíbniti -em dov. ( í ȋ )
1. knjiž. migniti , zmigniti : bolnik je zgibnil z roko / nemočno zgibniti z rameni skomigniti
2. star. zganiti , zložiti : zgibniti časopis

zginiti ipd. gl. izginiti ipd.

zgladiti ipd. gl. izgladiti ipd.

zglasíti se -ím se, in zglasíti se in zglásiti se -im se dov. , zglásil se ( ī í; ī á )
1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini ; zglasiti se pri direktorju, v tajništvu / zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pisno v desetih dneh / v treh dneh se mora zglasiti na delo
2. priti kam, navadno z določenim namenom: če boš kaj potreboval, se kar zglasi ; mimogrede se je zglasil pri bratu ; zglasite se lahko vsak dan popoldne
// oglasiti se, javiti se: zglasil se jim je z razglednico
3. star. prijaviti se, priglasiti se: zglasiti se k izpitu / zglasiti se za besedo
zastar. takoj mu je zglasil novico povedal, sporočil ; zastar. zglasiti se s pesmijo zapeti

zglášati se -am se nedov. ( á )
1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: zglašati se na občini ob določenem času
2. prihajati kam, navadno z določenim namenom: na samotnih kmetijah se niso radi zglašali
// oglašati se, javljati se: le poredko se zglaša s kako razglednico

zgláven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zglavje: zglavna končnica / zglavna blazina blazina za pod glavo
pravn. zglavna štampiljka štampiljka na odpravku ali ovitku uradnega spisa

zglávje -a s ( ȃ )
1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnik je imel znožje višje od zglavja / posedeti ob babičinem zglavju
2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati zglavje ; položiti knjigo pod zglavje ; mehko, nizko zglavje / zglavje si je naredil iz jopiča ; podložiti si roke za zglavje
knjiž. zglavje njive, vinograda zgornji del

zglávnica -e ž ( ȃ )
blazina (za pod glavo): pernate zglavnice

zglávnik -a m ( ȃ )
1. blazina (za pod glavo): zrahljati zglavnik ; inlet za zglavnike
2. nar. večje poleno, panj: v peči je gorel zglavnik

zglèd zgléda m ( ȅ ẹ́ )
1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli ; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled ; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled ; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled
preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje
2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za, v zgled
3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka ; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti ; odnos med njimi je zgled prijateljstva
4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih ; podkrepiti kaj z zgledi ; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled
jezikosl. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva ; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled

zgledati gl. izgledati

zgledávati se -am se nedov. ( ȃ )
star. zgledovati se: zgledavati se pri velikih pesnikih / gremo, da se ne bodo ljudje zgledavali zgražali, spotikali

zgléden -dna -o prid. , zglédnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je vreden zgledovanja, posnemanja: zgleden delavec / imeti zgleden red v stanovanju ; zgledna strokovna raven ; govoriti zgledno slovenščino ; zgledno vedenje, znanje

zglédnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. vzornik : postati komu zglednik

zglédnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zglednega: njegova delovna zglednost / zglednost vedenja

zgledovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zgledovati se: v pesmih je opaziti zgledovanje po starejših pesnikih ; tedaj je bilo modno zgledovanje pri tujih vzorih ; zgledovanja vredno dejanje / opotekel se je po cesti, ljudem v zgledovanje in posmeh

zgledováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
1. delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zgledovati se po bratu ; pesnik se je zgledoval po impresionizmu ; otrok se zgleduje pri starših
2. nar. zgražati se, spotikati se: če se boš tako oblekla, se bodo vsi zgledovali ; ljudje so se zgledovali nad njegovo pijanostjo
star. zgledovati se med seboj spogledovati se ; star. še otroci se zgledujejo za njim, ko gre po cesti gledajo, pogledujejo

zglíhati -am dov. ( ȋ )
nižje pog. pogoditi se, navadno za ceno: zglihati za konja ; dolgo sta barantala, nazadnje sta se le zglihala
// poravnati , izravnati : zglihati pod

zglòb zglóba in zglôba m ( ȍ ọ́, ó )
1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep : zglob mu je otekel ; bolečine v zglobih
2. členek , tečaj : lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib

zglodati gl. izglodati

zgnéčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. zgnesti : zgnečiti testo
// zmečkati , stlačiti : zgnečiti grozdje ; zgnečiti muho

zgnêsti zgnêtem dov. , zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla ( é )
1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo ; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci ; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi
2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline ; zgnesti maslo v kepo ; pren. zgnesti novo podobo sveta
3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake ; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki

zgnetênost -i ž ( é )
stanje zgnetenega: zgnetenost testa / ekspr. zgnetenost dogodkov v povesti

zgníti zgníjem dov. ( í ī )
1. razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij: krompir, zelje zgnije ; deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile ; zgniti pri koreninah, v zemlji
2. ekspr. postati nedejaven, duševno otopel: moram delati, sicer bom zgnil ; zgniti v ječi ; v tej samoti bo še zgnil

zgnjáviti -im dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. izmučiti , strpinčiti : zgnjaviti zapornike

zgnojíti se -ím se dov. , zgnójil se ( ī í )
nav. 3. os. postati gnojen: rana se zgnoji

zgnúsiti se -im se dov. ( ú ȗ )
zastar., z dajalnikom zagnusiti se: jed se mu je zgnusila

zgobezdati gl. izgobezdati

zgóda -e ž ( ọ̑ )
knjiž. dogodivščina : pripovedoval je svoje zgode ; junaške, vojne zgode
// dogodek , pripetljaj : primerila se je nenavadna zgoda
zastar. take zgode ne boš več imel, izrabi jo priložnosti, prilike ; knjiž. po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov veselih in neprijetnih doživljajih

zgódaj prisl. ( ọ̑ )
izraža čas na začetku
a) jutra: biti zgodaj pokonci ; odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer ; prebudila se je, vstala je zgodaj / v povedni rabi zgodaj je, ljudje še spijo / zgodaj zjutraj, zastar. zgodaj na jutro
b) predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: hoditi zgodaj spat ; danes si pa zgodaj prišla ; sneg je letos zgodaj zapadel ; dovolj, zelo zgodaj / s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše ; ekspr. zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje
že zgodaj je odšel od doma še zelo mlad ; ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer ; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

zgódba -e ž ( ọ̑ )
1. kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v celoto: njuni zgodbi se razlikujeta ; pripovedovati zgodbe ; ve veliko zgodb ; resnična, zanimiva zgodba ; zgodba iz šole, življenja ; zgodba o nezvesti ženi / zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju ; pesnikova življenjska zgodba / razložili so mu celo zgodbo
vsakdo ima svojo zgodbo vsakdo ima, živi svoje življenje ; ekspr. to je že druga zgodba o tem zdaj ne bomo govorili
// lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu: avtor razplete zgodbo v romanu ; besedilo nima izrazite zgodbe ; okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba ; nit zgodbe / dramska, filmska zgodba
2. krajše pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati zgodbo ; dolga, kratka zgodba ; humoristična, šaljiva, žalostna zgodba / detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba / časopisna zgodba objavljena v časopisu ; ljudska zgodba ; svetopisemske zgodbe / zgodba pripoveduje o strastnem lovcu

zgódbar -ja m ( ọ̑ )
knjiž. kdor si izmišlja, pripoveduje zgodbe: on je zgodbar, iz vsega zna narediti zgodbo / ljudski zgodbar

zgódbarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zgodbarje: zgodbarski krožek ; odlomek iz zgodbarskega vodnika ; knjiga je napisana z osupljivo zgodbarsko veščino / zgodbarski natečaj

zgódben -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zgodbo: zgodbena resničnost / osrednje zgodbene osebe

zgódbenost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zgodbenega: v romanih pogosto prevladuje zgodbenost ; zgodbenost besedil

zgódbica -e ž ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od zgodba: pripovedovati zgodbice ; zna veliko šaljivih, veselih zgodbic / pisec kratkih zgodbic za otroke
ekspr. ona ve za vse njegove zgodbice ljubezenske dogodivščine

zgodbopísec -sca m ( ȋ )
knjiž. pisec zgodbe, zgodb: zgodbopisec podaja tudi svoje mnenje

zgóden -dna -o prid. , zgódnejši ( ọ̄ )
1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka dovolj, veliko časa: danes je zgoden ; zgodna si za gledališče / zgodni potniki so že čakali na avtobus potniki, ki so bili zgodni
2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgoden izid knjige ; zgoden prihod avtobusa / zgodna smrt ; zgodno staranje ; njeno upanje, veselje je preveč zgodno / zgodna setev ; zgodno cvetenje češenj ; danes imamo zgodno kosilo zgodaj kosimo ; letos je sadje zgodno je zgodaj dozorelo, zgodaj zori / ekspr. danes bom zgoden bom zgodaj prišel (domov)
3. od začetka trajanja malo oddaljen: bil je še zgoden večer, ko so že odšli ; zgodna jesen, pomlad ; zgodno popoldne / prišel je v zgodnih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj ; ekspr. ura je še zgodna zgodaj je še / najzgodnejša mladost ; zgodnejša leta življenja / pisateljevi zgodni romani
4. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času; zgodnji : zgodni krompir ; pozne in zgodne sorte

zgoditi gl. izgoditi

zgodíti se -ím se dov. , zgódil se ( ī í )
nav. 3. os. izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti: popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim ; zgodila se je nesreča ; zgodilo se ni nič posebnega ; zgodilo se je po naključju, v trenutku / zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega ; krivica se mu je zgodila ; v njej se je zgodila sprememba / ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma še nikoli je ni pozabila ; prvič se je zgodilo, da ni prišel do zdaj je zmeraj prišel
// izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: zgodilo se je, da je šel na lov ; zgodi se, da zamudi vlak
šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti ; ekspr. se bo zgodilo, je odgovoril zaželeno, zahtevano bo narejeno ; ekspr. zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji podrejam(o) se tvoji volji, želji ; razbila je skledo. Se pač zgodi izraža zmanjševanje krivde ; kar še ni, se lahko še zgodi

zgodljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. močno skaliti: zgodljati vodo
ekspr. vse je zgodljal zmešal, pomešal

zgodnjáti se -ám se dov. ( á ȃ )
star. postati goden: pustiti lan, da se zgodnja ; mladiči so se že zgodnjali

zgódnje... prvi del zloženk ( ọ̄ )
nanašajoč se na zgodnji: zgodnjebaročen, zgodnjejutranji, zgodnjekrščanski

zgódnjebaróčen -čna -o prid. ( ọ̄-ọ̑ )
nanašajoč se na zgodnji barok: zgodnjebaročni slog / zgodnjebaročna opera

zgódnjebronastodôben -bna -o prid. ( ọ̄-ó ọ̄-ō )
nanašajoč se na zgodnjo bronasto dobo: zgodnjebronastodobna naselbina / zgodnjebronastodobno orodje

zgódnjegótski -a -o prid. ( ọ̄-ọ̑ )
nanašajoč se na zgodnjo gotiko: cerkev v zgodnjegotskem slogu / zgodnjegotsko okno

zgódnjejesénski -a -o prid. ( ọ̄-ẹ́ )
nanašajoč se na zgodnjo jesen: lep zgodnjejesenski dan / zgodnjejesensko vreme / zgodnjejesenski posevki

zgódnjekapitalístičen -čna -o prid. ( ọ̄-í )
nanašajoč se na zgodnji kapitalizem: zgodnjekapitalistična miselnost / zgodnjekapitalistično gospodarstvo

zgódnjekrščánski -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
nanašajoč se na zgodnje krščanstvo: zgodnjekrščanski mozaik ; zgodnjekrščansko svetišče / zgodnjekrščanski mislec

zgódnjepoléten -tna -o prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
nanašajoč se na zgodnje poletje: zgodnjepoletno jutro / toplo zgodnjepoletno sonce

zgódnjepomladánski -a -o prid. ( ọ̄-á )
nanašajoč se na zgodnjo pomlad: hladno zgodnjepomladansko jutro / nedeljski zgodnjepomladanski izlet

zgódnjepomláden -dna -o prid. ( ọ̄-ȃ )
nanašajoč se na zgodnjo pomlad: svež zgodnjepomladni dan / zgodnjepomladno sonce

zgódnjepopoldánski tudi zgódnjepopôldanski -a -o [ zgodnjepopou̯danski ] prid. ( ọ̄-á; ọ̄-ȏ )
nanašajoč se na zgodnje popoldne: toplota zgodnjepopoldanskega sonca / zgodnjepopoldanski mir

zgódnjerenesánčen -čna -o prid. ( ọ̄-ȃ )
nanašajoč se na zgodnjo renesanso: zgodnjerenesančno slikarstvo / zgodnjerenesančni kipar

zgódnjerímski -a -o prid. ( ọ̄-í )
nanašajoč se na zgodnje obdobje starih Rimljanov: zgodnjerimski nagrobni spomeniki / zgodnjerimska doba

zgódnjerománski -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
nanašajoč se na zgodnjo romaniko: zgodnjeromanski slog / cerkev iz zgodnjeromanske dobe

zgódnjeromántičen -čna -o prid. ( ọ̄-á )
nanašajoč se na zgodnjo romantiko: zgodnjeromantični slog / zgodnjeromantični skladatelj

zgódnjeslovánski -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
nanašajoč se na zgodnje obdobje Slovanov: zgodnjeslovanska plemena / zgodnjeslovanska keramika

zgódnjesrednjevéški -a -o prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
nanašajoč se na zgodnji srednji vek: zgodnjesrednjeveške najdbe / zgodnjesrednjeveška krščanska simbolika

zgódnji -a -e prid. ( ọ̄ )
1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige ; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev ; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje ; opažati zgodnje staranje / zgodnji sneg ; zgodnja zima ; zgodnje upanje, veselje
// ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra: njegov zgodnji obisk nas je presenetil / zgodnje sonce
2. od začetka trajanja malo oddaljen: zgodnja jesen, pomlad ; zgodnje popoldne / prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah zgodaj zjutraj / zgodnji kapitalizem ; zgodnji srednji vek prvo obdobje srednjega veka ; zgodnja antika ; zgodnja romantika ; zgodnje krščanstvo / umetnikova zgodnja dela
3. ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času: zgodnji krompir ; pozne in zgodnje sorte sadja
arheol. zgodnja bronasta doba ; gozd. zgodnji les redkejša plast lesa v letnici ; ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo ; rel. zgodnja maša prva maša zgodaj zjutraj ; um. zgodnji barok ; zgodnja gotika

zgódnjik -a m ( ọ̑ )
knjiž. zgodnji krompir: saditi zgodnjik
rel. zgodnjik nekdaj duhovnik, ki opravlja zgodnjo mašo

zgódnost -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost zgodnega: zgodnost cvetenja češenj / zaradi zgodnosti odhoda vlaka ga je zamudil / zgodnost ure / zgodnost krompirja ; zgodnost ali poznost sort

zgodopísec -sca m ( ȋ )
zastar. zgodovinopisec , zgodovinar : o tem pišejo različni zgodopisci

zgodovína -e ž ( í )
1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena ; narodi s pomembno zgodovino ; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist ; gibalo, tek zgodovine ; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina ; geološka zgodovina zemlje ; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina ; krajevna zgodovina ; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda
2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino ; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof ; novejša, starejša zgodovina ; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine
// veda o tem: viri za zgodovino / duhovna, gospodarska, kulturna, politična, umetnostna zgodovina ; literarna zgodovina ; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov ; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino ; ocena iz zgodovine / pog. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine
vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih ; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo ; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo ; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben ; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve ; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine ; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano

zgodovínar -ja m ( ȋ )
strokovnjak za zgodovino: biti bibliograf in zgodovinar / literarni, pravni, umetnostni zgodovinar / šola razpisuje delovno mesto zgodovinarja / bil je najboljši zgodovinar v razredu

zgodovínarica -e ž ( ȋ )
zgodovinarka : priznana zgodovinarica / literarna zgodovinarica

zgodovínarka -e ž ( ȋ )
strokovnjakinja za zgodovino: ugledna zgodovinarka / literarna, umetnostna zgodovinarka

zgodovínarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zgodovinarje: to področje raziskuje večja zgodovinarska skupina / zgodovinarsko pisanje, razpravljanje

zgodovínarstvo -a s ( ȋ )
1. dejavnost, ki se ukvarja s proučevanjem zgodovine: položaj našega zgodovinarstva in muzejstva / literarno zgodovinarstvo
2. poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev: zgodovinarstvo v književnih delih

zgodovinopísec -sca m ( ȋ )
kdor piše dela, knjige o zgodovini: dela slovenskih zgodovinopiscev

zgodovinopísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zgodovinopisce ali zgodovinopisje: zgodovinopisne raziskave / zgodovinopisni del knjige

zgodovinopísje -a s ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini: dosežki slovenskega zgodovinopisja / literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje
// veda o tem:

zgodovínski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj ; zgodovinska resnica ; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek ; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji ; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri ; zgodovinske razprave ; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki
2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek ; zgodovinski prelom v naši književnosti ; zgodovinski sestanek ; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena
filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu ; jezikosl. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja ; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika ; lit. zgodovinski roman ; zgodovinska drama, povest ; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost

zgodovínskost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zgodovinskega: zgodovinskost junakov ljudske epike / ekspr. zgodovinskost odločitve

zgodovínstvo -a s ( ȋ )
zgodovinarstvo : razcvet zgodovinstva v tistem času / zgodovinstvo v pisateljevem delu poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev

zgolčati gl. izgolčati

zgolíti -ím in zgólim dov. , zgólil in zgôlil; zgóljen tudi zgoljèn ( ī í, ọ́ )
narediti, povzročiti, da postane kaj golo: jesenski dež je zgolil drevje

zgòlj 1 -- prid. ( ȍ )
knjiž. ki je brez česa drugega; gol 3 , čist : bilo je zgolj naključje, da sta se srečala
ekspr. v hipu jih je bila zgolj ponižnost in ustrežljivost so bili zelo ponižni in ustrežljivi

zgòlj 2 člen. ( ȍ )
1. izraža omejenost na navedeno; samo : zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem ; slišati je bilo zgolj tujo govorico ; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume
2. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj – ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo – ampak tudi : pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje

zgóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. sam 2 , čist : to je zgoljna nesebičnost, popolnost

zgoniti se gl. izgoniti se

zgónje zgónj ž mn. ( ọ́ ọ̑ )
nar. pot, po kateri hodi živina na pašo: navzgor sta se vzpenjala po zgonjah

zgònt zgónta m ( ȍ ọ́ )
etn. vsak od na štiri ali osem delov preklanega hloda za izdelovanje deščic za obode sit, rešet: skladovnica zgontov

zgór prisl. ( ọ̑ )
pog. zgoraj : zgor in spod so počistili / tu zgor ne moreš čakati / zgor je bil premalo oblečen; prim. odzgor

zgôraj prisl. ( ó )
1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje; ant. spodaj : zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj / zgoraj ga čakajo prijatelji ; zgoraj je nekaj zaropotalo / na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico ; daleč, visoko zgoraj / s prislovnim določilom kraja: poglej zgoraj na podstrešju ; zgoraj v stavbi je dvorana ; našli so jo zgoraj tik pod vrhom ; tu zgoraj je hladno / tisti članek je na peti strani zgoraj / zgoraj navedeni podatki v predhodnem, dotakratnem besedilu ; pisar. zgoraj navedene priče
// izraža položaj nad čim: stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja ; zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno
2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena / elipt., pog. sončila se je zgoraj brez brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke
3. ekspr. izraža zelo pomemben družbeni položaj: pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce ; zgoraj mu niso bili naklonjeni / bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo
// izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti zgoraj ; želel je biti čim uspešnejši, čim bolj zgoraj
4. v zvezi od zgoraj izraža gibanje ali usmerjenost
a) iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu: poklicala ga je od zgoraj ; od zgoraj je bilo slišati glasbo ; od zgoraj navzdol
b) iz položaja nad čim: gledati, osvetljevati od zgoraj ; pihalo je od strani in od zgoraj ; plezalca v steni so varovali od zgoraj ; temenici zapirata lobanjo od zgoraj
c) pog. iz zelo pomembnega družbenega položaja: dobivati pobude, ukaze od zgoraj ; ne upoštevati nasvetov od zgoraj / načrtovanje, vodenje od zgoraj; prim. odzgoraj

zgôrajšnji -a -e prid. ( ō )
star. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; zgornji , prej naveden : zgorajšnji stavki so podobni tem ; utemeljitev zgorajšnje trditve

zgórec -rca m ( ọ̑ )
nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: pihal je mrzel zgorec

zgorelína -e ž ( í )
kar ostane po gorenju: bencinske, plinske zgoreline ; pepel, saje in druge zgoreline

zgoréti -ím dov. , zgôrel ( ẹ́ í )
1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori ; te snovi ne zgorijo ; zgoreti na grmadi, v peči ; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti ; hitro zgoreti ; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
// biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela ; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli ; vse jim je zgorelo ; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori ; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja ; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše ; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti ; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram ; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče prim. izgoreti

zgoreválen tudi izgoreválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zgorevanje: zgorevalni proces / zgorevalni plini / zgorevalna toplota
teh. zgorevalni motorji ; zgorevalni prostor ali zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin

zgorévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zgorevati: pospeševati zgorevanje ; pri zgorevanju nastaja dim ; počasno, popolno zgorevanje / zgorevanje goriva, plinov, organskih snovi / zgorevanje hrane v organizmu
strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem

zgorévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu: les zgoreva ; brezdimno, počasi zgorevati / zgorevati v ognju
2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati energijo: bencin, gorivo, plin zgoreva
// razkrajati, razgrajevati se in pri tem dajati energijo: hrana, ki zgoreva v telesu, daje moč in toploto
3. ekspr., v zvezi z v, za izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme: zgorevati za svoje ideje ; zgorevati v skrbi za otroke / zgorevati v ljubezni prim. izgorevati

zgorljív -a -o prid. ( ī í )
ki zgori: zgorljivi deli hiše ; zgorljive snovi

zgórnje... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na zgornji: zgornjenadstropen, zgornještajerski

zgórnječeljústen -tna -o prid. ( ọ̑-ȗ )
anat. nanašajoč se na zgornjo čeljust: zgornji čeljustnici oklepata zgornječeljustno votlino

zgórnještájerski -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zgornještajerska mesta / zgornještajerska noša

zgórnji -a -e prid. , zgórnjejši in zgórnejši ( ọ̑ )
1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši ; zgornji prostori hiše ; poškodovan zgornji rob omare ; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi ; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem / zgornji del telesa ; zgornji mlinski kamen ; zgornji zobje ; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše ; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje / Zgornja Slivnica
// ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil ; padel je z zgornje stopnice
2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve
3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov
4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja ; zgornja dovoljena teža ; zgornja vrednost
5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje ; to potrjujejo zgornje ugotovitve ; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi ; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela ; publ. zgornji sloji družbe višji sloji ; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
anat. zgornja čeljustnica ; zgornja okončina roka ; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna ; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira ; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd ; geol. zgornja kreda najmlajši del krede ; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti ; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora ; sam.:, pog. zgornjih ni doma ; iz zgornjega sledi, da je delo končano

zgórnjica -e ž ( ọ̑ )
star. nadstropje kmečke hiše: v zgornjici ima hladno sobo
// soba v nadstropju kmečke hiše; zgornja hiša : spala je v zgornjici ; zgornjica z enim oknom

zgórnjik -a m ( ọ̑ )
nar. veter, ki piha z zgornje strani, s hribov: zapihal je mrzel zgornjik

zgóršati se -am se dov. ( ọ̑ )
zastar. postati lepši: dekle se je v zadnjem letu zelo zgoršalo

zgostítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zgostiti: moka za zgostitev omake / zgostitev prometa pred prazniki

zgostíti -ím dov. , zgóstil ( ī í )
1. narediti (bolj) gosto: zgostiti belež, malto ; zgostiti juho z jajcem / zgostiti mrežo, tkanje / ekspr. zgostiti obiske pogosteje priti na obisk
2. ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: znake je treba bolj zgostiti / zgostiti besedilo ; poglavja bi se dala brez škode zgostiti / svoje izsledke je zgostil v tri točke

zgostljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zgostiti: zgostljiva snov

zgóščati -am nedov. ( ọ́ )
delati (bolj) gosto: zgoščati jedi / zgoščati mrežo
fiz. zgoščati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka

zgoščênka -e ž ( é )
optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov: uničiti zgoščenko s tajnimi podatki ; skladbe na zgoščenki ; stojalo, ovitki za zgoščenke / dvojna zgoščenka glasbeni album, ki zajema dve zgoščenki
// podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči: izdati, posneti zgoščenko ; koncert za promocijo nove zgoščenke ; kasete in zgoščenke

zgoščênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zgoščenega: zgoščenost barve / ekspr. pomenska, vsebinska zgoščenost ; velika zgoščenost sloga

zgoščeválec -lca [ zgoščevau̯ca in zgoščevalca ] m ( ȃ )
sredstvo za zgoščevanje: razredčilo in zgoščevalec

zgoščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zgoščevanje: zgoščevalni postopek
mont. zgoščevalni boben boben za zgoščevanje snovi z zmanjševanjem količine vode pri bogatenju rudnin

zgoščeválka -e ž ( ȃ )
knjiž. tlačilka , črpalka : v akvarij dovaja zrak majhna zgoščevalka / zračna zgoščevalka

zgoščeválnik -a m ( ȃ )
1. mont. naprava za zgoščevanje rudnin pri postopku bogatenja z zmanjševanjem količine vode v njih: zgoščevalnik pri separaciji
2. teh. velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem; usedalnik

zgoščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zgoščevati: zgoščevanje beleža / zgoščevanje prometa

zgoščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati (bolj) gosto: zgoščevati preredko malto
// teh. odstranjevati iz snovi večji del tekočine: zgoščevati raztopine / zgoščevati tekoče gorivo
2. ekspr. delati, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: zgoščevati vrstice / zgoščevati besedilo

zgoščína -e ž ( í )
fiz. območje v snovi, kjer je tlak večji od povprečnega tlaka: zgoščine in razredčine / potujoča zgoščina zraka

zgoščíšče -a s ( í )
knjiž. tališče , strdišče

zgotoviti ipd. gl. izgotoviti ipd.

zgovárjati se -am se nedov. ( ȃ )
star. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; pogovarjati se : zgovarjati se o poeziji ; zgovarjati se s prijatelji

zgovóren -rna -o prid. , zgovórnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek ; fant je po naravi zgovoren in dovtipen ; nenavadno, zelo zgovorna je ; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren ; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren ; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna ; članek z zgovornim naslovom ; njegov molk je zgovoren ; ta primer je zelo zgovoren ; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage

zgovoríti se -ím se dov. , zgovóril se; nam. zgovôrit se in zgovorít se ( ī í )
1. z dogovorom doseči soglasje; dogovoriti se : tako bo, kot smo se zgovorili ; zgovoriti se za sestanek ; zgovoriti se z dekletom ; natančno se zgovoriti
2. star. izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se : o tem se bomo pozneje zgovorili / znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril

zgovórnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. zgovoren človek: zgovornež se je počasi le unesel ; zgovorneži in molčečneži

zgovórnost -i ž ( ọ́ )
lastnost zgovornega človeka: znan je zaradi svoje zgovornosti ; ženska zgovornost ; zgovornost in molčečnost / vsi so se čudili zgovornosti tega zadržanega človeka / z vso zgovornostjo jih je skušal prepričati / zgovornost dokazov, podatkov

zgrábek -bka m ( ȃ )
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: raztrositi redi in zgrabke / seno v zgrabkih
// kar se zgrabi sploh: zgrabek listja, žita

zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek ; zgrabiti na kup ; zgrabiti seno v ograbke
2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico ; zgrabiti za vrv ; zgrabiti z obema rokama ; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal ; zgrabiti koga za vrat ; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko ; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel ; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo
3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti : zgrabiti begunca ; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti nasprotnikove vojake ujeti
4. začeti intenzivno delati; zagrabiti : fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen ; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza ; zgrabil jo je kašelj ; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil ; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg
6. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi ; zgrabila jih je veličina gora
ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti ; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko ; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari ; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal ; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo ; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj ; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo ; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino ; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim

zgrabljáj -a m ( ȃ )
zastar. količina česa, ki se enkrat zgrabi, zagrabi: položiti zgrabljaj požete pšenice na poveslo

zgrabljálnik -a m ( ȃ )
agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju: zgrabljalnik in obračalnik / vrtavkasti zgrabljalnik

zgrábljati 1 -am nedov. ( á )
z grabljami spravljati skupaj: obračati in zgrabljati krmo

zgrabljáti 2 -ám dov. ( á ȃ )
s kratkimi potegljaji z grabljami izravnati: zgrabljati krtine

zgrabljív -a -o prid. ( ī í )
1. knjiž. določljiv , opredeljiv : težko zgrabljiv pojav / dramatizacija ni bila zgrabljiva prepričljiva
2. zastar. roparski : zgrabljiva žival

zgráda -e ž ( ȃ )
zastar. zgradba , stavba : največja zgrada v mestu / grajska zgrada

zgradarína -e ž ( ī )
pravn., nekdaj davek na dohodek od zgradb: plačevati zgradarino

zgrádba -e ž ( ȃ )
1. objekt, ki ima navadno stene in streho: obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo ; ustavili so se pred nizko zgradbo ; betonska, lesena, montažna zgradba ; velika poštna zgradba ; četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami
2. s prilastkom kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki sestavljajo kako snov, predmet: zgradba kamnine, lesa, vlakna ; premog z jasno vidno lesno zgradbo ; biti si podoben po zgradbi / telesna zgradba ; zgradba organa / zgradba tal
3. s prilastkom razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: razčleniti dramsko zgradbo ; jezikovna, stilna zgradba romana / zgradba stavkov je zapletena / miselna zgradba
4. knjiž., s prilastkom kar tvori urejeno celoto česa: njegova filozofska zgradba se je podrla / z oslabljenim pomenom: zgradba političnega sistema politični sistem ; stara zgradba tlačanstva je začela pokati
5. knjiž. graditev : zgradba mostu je veliko stala
anat. gobasta zgradba kosti pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice ; arhit. koridorska zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh ; jezikosl. semantična zgradba gesla ; urb. javne zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

zgrádben -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zgradbo: zgradbeni prostor / zgradbena prvina

zgrádbica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od zgradba: sredi trga stoji okrogla zgradbica

zgradítelj -a m ( ȋ )
knjiž. graditelj : zgraditelj mesta, prekopa

zgradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zgraditi: zgraditev planinskega doma ; zgraditev hlevov ; zgraditev prekopa / zgraditev družbe, pravnega reda

zgradíti -ím dov. , zgrádil ( ī í )
1. narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane: zgraditi cesto, most, predor, stopnišče, zid ; zgraditi iz lesa, opeke ; hišo si je zgradil po svojem načrtu / mesto so zgradili na bregu reke ; utrdbo so zgradili pred šeststo leti ; hitro, trdno zgraditi / lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu ; ta greben so zgradile korale / telo zgradi nove celice iz beljakovin ; pren. zgraditi lepšo prihodnost ; zgraditi temelje gospodarstva
2. sestaviti, izdelati celoto iz delov: zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop ; zgraditi ladjo / pregledno in smiselno zgraditi stavek
3. publ., v zvezi z na narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: zgraditi družbo na demokratičnih načelih ; svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi / zgraditi zakon na ljubezni
lit. zgraditi zaplet in razplet drame, romana ; meteor. nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska je nastal, se razvil prim. izgraditi

zgrádnja -e ž ( ā )
knjiž. zgradba , sestava : skladna zgradnja telesa / trdna dramska zgradnja / zgradnja stavka

zgrája -e ž ( ā )
1. zastar. zgradba , sestava : zgraja teh plasti je drugačna
2. nar. vzhodno živa meja: okrog vrta je zgraja

zgrájati -am dov. ( ā )
star. ugotoviti, poočitati napake, pomanjkljivosti: zgrajala je njegov izdelek
// opomniti , ošteti : velikokrat zgraja otroke

zgrajênost tudi izgrajênost -i ž ( é )
1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami česa: notranja zgrajenost melodije ; vsebinska in oblikovna zgrajenost umetnine ; zgrajenost drame
// knjiž. zgradba , sestava : zgrajenost predmeta / po osnovni zgrajenosti je kraj podoben utrdbi
2. publ. izoblikovanost , trdnost : notranja moč in zgrajenost posameznikov / politična zgrajenost koga

zgrajevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zgrajevati: zgrajevanje elektrarne / zgrajevanje novih razmer; prim. izgrajevanje

zgrajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastane; graditi : zgrajevati elektrarne / organizem zgrajuje različne snovi ; vitamini se zgrajujejo v rastlinah; prim. izgrajevati

zgrážanje -a s ( á )
glagolnik od zgražati se: vzbujati zgražanje ; zgražanje množic je bilo vse glasnejše

zgrážati se -am se nedov. ( á )
izražati, imeti zelo odklonilen odnos, zlasti z moralnega stališča: čez čas so se ljudje nehali zgražati ; zgražati se zaradi goljufije ; nad njegovimi slikami se mnogi zgražajo ; glasno se zgražati

zgrbánčenost -i ž ( ȃ )
značilnost zgrbančenega: zgrbančenost kože

zgrbánčiti -im dov. ( á ȃ )
narediti gube, zlasti na koži: zgrbančiti čelo ; obraz se mu je zgrbančil / sadje se v toplih shrambah hitro zgrbanči / listi, poganjki se zaradi suše zgrbančijo

zgŕbati -am dov. ( r̄ ȓ )
zgrbančiti : zgrbati čelo

zgŕbiti -im dov. ( ŕ ȓ )
dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: zgrbiti hrbet ; tiger se je zgrbil in pripravil na skok

zgŕbljenec -nca m ( ȓ )
zgrbljen človek: zgrbljenci in pohabljenci

zgŕbljenost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost zgrbljenega: zgrbljenost starih ljudi / zgrbljenost hrbtenice

zgŕčiti se -im se dov. ( r̄ ȓ )
zastar. skrčiti se, skriviti se: ves se je zgrčil ; zgrčiti se od groze

zgŕda prisl. ( ȓ )
izraža, da se dejanje opravlja s silo, strogostjo, grobostjo; ant. zlepa : zgrda so ga odgnali ; to so jim, če je bilo treba, tudi zgrda vbili v glavo / zgrda pri njem nič ne opraviš
ekspr. spraševal je, skušal izvedeti zlepa ali zgrda na vsak način ; preg. bolje zlepa kakor zgrda ; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda

zgrdíti -ím tudi izgrdíti -ím dov. , zgŕdil tudi izgŕdil ( ī í ) knjiž.
1. opomniti , ošteti : oče ga je zgrdil in poslal iz sobe
2. skaziti , iznakaziti : zgrditi komu obraz / trpljenje jo je zgrdilo

zgrébati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
z grebenjem spravljati skupaj: zgrebati žerjavico ; zgrebati s prsti / zgrebati na kup

zgrêbsti zgrêbem dov. , zgrébel zgrêbla; zgrebèn tudi zgrêben ( é )
z grebenjem spraviti skupaj: zgrebsti pepel, žerjavico / zgrebsti ogorke na kup

zgrenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os. postati grenek: sir, smetana zgreni

zgreníti -ím dov. , zgrénil ( ī í )
zagreniti : revščina mu je zgrenila življenje

zgréšek -ška m ( ẹ̑ )
dejstvo, da kak predmet zgreši cilj: zadetki in zgreški

zgrešênost -i ž ( é )
ekspr. napačnost , neprimernost : idejna zgrešenost filma ; zgrešenost načrta ; zgrešenost take kmetijske politike

zgreševáti -újem nedov. ( á ȗ )
večkrat zgrešiti: zgreševati cilj

zgrešítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zgrešiti: zgrešitev cilja / zgrešitev življenjskega smisla

zgrešíti -ím tudi izgrešíti -ím dov. , zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil ( ī í )
1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil ; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico
2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep ; v temi je zgrešil pot, vrata ; zgrešiti smer ; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili ; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa
// priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil
3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen ; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel
4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal ; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več ; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim ; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno ; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil

zgréti zgrêjem dov. , zgrét ( ẹ́ ȇ )
knjiž. segreti : sonce je zgrelo zrak ; zgreti vodo / hitra hoja jih je zgrela

zgrévati -am dov. ( ẹ̑ )
zastar. žal postati: zgrevalo ga je, da mu ni pomagal

zgrézati se -am se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. ugrezati se, pogrezati se: zgrezati se v blato

zgrézniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) knjiž.
1. ugrezniti se, pogrezniti se: tla so se zgreznila / zgrezniti se vase
2. sesesti se, zgruditi se: sunil ga je, da se je zgreznil na tla ; od strahu, začudenja se zgrezniti

zgrínjanje -a s ( í )
glagolnik od zgrinjati: zgrinjanje peska, zemlje / opazoval je zgrinjanje ljudi od vseh strani

zgrínjati -am nedov. ( í )
1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje ; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo
2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti / zgrinjati na kup
3. star. zlagati : mati zgrinja sinovo obleko
star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja

zgrísti zgrízem dov. ( í )
1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe ; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
// z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte ; zgristi si ustnice
2. ekspr. izčrpati , uničiti : bolezen ga je zgrizla ; ljubosumje zgrize človeka
ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno ; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla ; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi prim. izgristi

zgrívati -am dov. ( ȋ )
zastar. žal postati: prepozno ga je zgrivalo

zgrízek -zka m ( ȋ )
zastar. kar je zgrizeno: izpljuniti zgrizek mesa

zgrmáditi -im dov. ( ā ȃ )
spraviti v grmado, na kup: zgrmaditi veje ; na nebu so se zgrmadili oblaki

zgrméti -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr. grmeč se hitro premakniti: skočil je na konja in zgrmel čez lesen most / plaz je zgrmel na cesto, v dolino ; vlak je zgrmel skozi predor
// grmeč pasti: polica se je podrla in kozarci so zgrmeli na tla ; spotaknil se je in zgrmel po stopnicah ; zgrmeti v prepad
ekspr. ob potresu je hiša zgrmela na kup se je podrla, porušila ; ekspr. načrt je zgrmel v prah je propadel, ni uspel

zgrmévati -am nedov. ( ẹ́ )
ekspr. drug za drugim zgrmeti: plazovi zgrmevajo v dolino / letala vse bolj pogosto zgrmevajo na tla

zgrníti in zgŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. strnjeno razprostreti: drevesa so zgrnila krošnje ; nad lopo so se zgrnile veje
2. spraviti skupaj, na kup: zgrniti raztreseno seme / ekspr. vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši nakopičili / vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov strnil
3. star. zložiti : jezno je zgrnil svojo obleko in šel
knjiž. nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje zaradi nesreče so ga začeli zaničevati

zgrozévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
knjiž. (večkrat) čutiti grozo: zgrozevati se ob krikih ; zgrozeval se je, ko je spoznaval njeno preračunljivost

zgrozítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zgroziti se: opazil je fantovo zgrozitev / ogorčenje in zgrozitev nad čim

zgrozíti se -ím se dov. , zgrózil se ( ī í )
začutiti grozo: ko so to slišali, so se zgrozili ; ob pogledu na kaj se zgroziti ; zgroziti se nad čim / ekspr. zgroziti se v duši
// ekspr. začutiti veliko začudenost, ogorčenost: zgrozil se je, da učenec ne zna niti seštevati / kar zgroziš se, ko vidiš take otroke kaditi

zgrozljáj -a m ( ȃ )
knjiž. kratkotrajno občutenje groze: ob teh besedah ga je obšel zgrozljaj

zgrozljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. grozljiv : zgrozljiv film ; zgrozljiva znamenja

zgróženost in zgrožênost -i ž ( ọ̄; é )
stanje zgroženega: zgroženost ga je kmalu minila / izraziti zgroženost nad čim

zgrúčiti se -im se dov. ( ú ȗ )
ekspr. zbrati se, nakopičiti se: vse se je zgručilo na enem mestu / snov se je zgručila sprijela v kepe

zgrúditi se -im se dov. ( ú ȗ )
1. zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega, klečečega: opotekla se je in zgrudila ; nezavesten se je zgrudil ; zgruditi se na kolena ; zgruditi se na tla, v naslanjač ; zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit / zgruditi se od utrujenosti ; zgruditi se pod bremenom / zgruditi se vznak pasti
vznes. zgrudil se je v grob umrl je
2. zastar. spremeniti se v grude: prst se zgrudi

zgrúntati -am dov. ( ú )
pog. ugotoviti , spoznati : zgruntal je, kaj hočejo od njega / nazadnje sta pismo le zgruntala dojela, razumela

zgruzíti se -ím se dov. , zgrúzil se ( ī í )
zastar. zgruditi se: omedlel je in se zgruzil ; zgruziti se na tla

zgrúzniti se -em se dov. ( ú ȗ )
knjiž. zgruditi se: starček se je zgruznil na tla
knjiž. kozolec se je pod težo snega zgruznil vase sesedel, razpadel ; knjiž. zakaj si se ves tako zgruznil dobil sključeno držo; postal malodušen

zgúba -e ž ( ȗ )
slabš. kdor je neuspešen pri delu, v življenju: kako ji more biti takšna zguba všeč / kot psovka poberi se, zguba pijanska; prim. izguba

zgubánčiti -im dov. ( á ȃ )
narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo ; obraz se mu je zgubančil

zgúbar -ja m ( ȗ )
ekspr. neuspešen človek: možakar je popoln zgubar, ki se mu je ponesrečilo prav vse ; pristati med zgubarji

zgúbati -am dov. ( ū )
narediti gube: skrbi so ji zgubale obraz ; čelo se mu je zgubalo / zgubati papir, zavese / obleka se je zgubala zmečkala

zgúbiti 1 -im dov. ( ú ȗ )
zastar. zgubati : skrbi so mu zgubile obraz

zgubiti 2 ipd. gl. izgubiti ipd.

zgúliti -im dov. , zgúlila in zgulíla ( ú )
z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: zguliti obleko ; zguliti rokave na komolcih ; usnje se je že precej zgulilo / zguliti kožo odrgniti

zgúncati -am dov. ( ȗ ) pog.
1. razmajati : zguncati stol
2. razgibati 1 : posrečilo se mu je zguncati odbornike

zguran gl. izguran

zgúziti se -im se dov. ( ū ȗ )
nar. sključiti se, zgrbiti se: zguzil se je in čakal / zguziti se v dve gubé / od začudenja se je zguzila na klop se je sesedla

zgúzniti -em dov. ( ú ȗ )
nizko umreti : to bom naredil, pa če zguznem

zíb -a m ( ȋ )
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: odrinil se je z lahnim zibom

zibálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zibanje: zibalna naprava
kor. zibalni korak

zibálka -e [ tudi zibau̯ka ] ž ( ȃ ) knjiž.
1. zibelka : v materini sobi stoji stara zibalka ; zibati se kot zibalka
2. gugalnica : gugati se na zibalki iz vej

zíbanje tudi zibánje -a s ( í; ȃ )
glagolnik od zibati: zibanje ga uspava ; zibanje in guganje / zibanje otroka mu je prijetno / zibanje pri plesu

zíbati tudi zibáti -ljem in -am, in zíbati -ljem in -am nedov. ( í á í; í )
enakomerno premikati kaj sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi: zibati zibelko / valovi zibljejo jadrnico / zibati otroka, da bi zaspal ; zibati na kolenih, rokah ; stal je na petah in se zibal / medved je zibal glavo
evfem. pri sosedovih bodo zibali dobili otroka ; knjiž. zibali so ga v kmečki hiši rodil se je

zíbav -a -o prid. ( í )
ki se ziblje: zibava brv / zibava hoja

zíbel in zibél -i [ zibeu̯ ] ž ( ī; ẹ̑ )
knjiž. zibelka : narediti, zibati zibel ; otrok je spal v zibeli / za umetnost se je navdušil v Italiji, zibeli renesanse
knjiž. zibel mu je stekla v tej hiši rodil se je ; knjiž. od zibeli do groba od rojstva do smrti

zíbela in zibéla -e ž ( ī; ẹ̑ )
nar. zibelka : mati se je sklonila nad zibelo

zíbelka -e [ zibeu̯ka ] ž ( ī )
1. posteljica za dojenčka, narejena tako, da se lahko ziblje: narediti, zazibati zibelko ; položiti otroka v zibelko
2. ekspr., z rodilnikom kraj, kjer se kaj začne: morje je zibelka življenja ; zibelka človeške kulture
knjiž. zibelka mu je stekla v tej hiši rodil se je ; ekspr. od zibelke do groba od rojstva do smrti ; ekspr. to mu je bilo položeno že v zibelko je dobil že v zgodnjih otroških letih

zíbika -e ž ( ī )
nar. štajersko zibelka : zibati zibiko

zíbka -e ž ( ȋ )
zibelka : stesati zibko ; otrok je v zibki mirno zaspal / tu je zibka naše kulture
pivna zibka nekdaj lesen, na spodnji strani ukrivljen predmet z vpetim pivnikom

zíbkati -am nedov. ( ȋ )
ekspr. na rahlo zibati: valovi zibkajo čoln / zibkati otroka
evfem. soseda bo spet zibkala rodila ; ekspr. starši ga preveč zibkajo zelo, pretirano skrbijo zanj

zibljáj -a m ( ȃ )
krajši premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zibljaji ladje ; lahni zibljaji in tresljaji

zibljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) ziblje: zibljiv čoln, stol

zíc -a m ( ȋ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
sedež : sedel je na zadnjem zicu ; udobni zici v dvorani ; prevleka za zic

zíd -a in m , mn. zidôvi ( ȋ )
1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni ; porušiti, sezidati zid ; krogla je prebila zid ; pomakniti posteljo do zida, k zidu ; obesiti sliko na zid ; zabiti žebelj v zid ; betonski, opečnat zid ; stavba z debelimi zidovi ; odprtina, razpoka v zidu ; bled kot zid / hišni zid ; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje ; notranji, zunanji zidovi hiše ; predelni, temeljni zid ; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni
// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid ; postaviti zid okrog gnojišča ; obdati, zapreti z zidom ; nizek, visok zid ; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči ; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid ; pokopališki, vrtni zid ; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid ; zid strmih hribov ; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote
2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima ; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki ; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati ; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj ; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo ; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče ; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje ; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka ; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu ; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom ; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen ; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka ; gluh je kot zid popolnoma, zelo
arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami ; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost ; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala ; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto ; teh. nosilni zid

zidák -a m ( á )
izdelek, navadno iz gline, za zidanje: zidar je položil, poravnal zidake ; zid iz rdečih zidakov / betonski, opečni zidak ; polni, votli zidak ; dvakrat žgani zidak / protipotresni zidak navadno vogelni, skozi katerega se napelje armaturno železo
grad. elektrofiltrski zidak iz elektrofiltrskega pepela z dodatki apna in azbesta ; klinkerski zidak

zidalíšče -a s ( í )
star. gradbišče : kjer so bile njive, je zdaj veliko zidališče

zídanica -e ž ( í )
manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina: iz zidanice je slišati petje ; pobočje je polno belih zidanic

zídanje tudi zidánje -a s ( í; ȃ )
1. glagolnik od zidati: zidanje lepo napreduje ; zidanje brez malte, z malto / ukvarjati se z zidanjem / zidanje hiše ; zidanje oboka je zamudno
2. kar je sezidano, zgrajeno: zidanje je obrnjeno proti jugu ; novo, veliko zidanje

zidár -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z zidanjem: bil je dober zidar ; pomagati, streči zidarjem / priučeni zidar / pog. jutri bomo imeli zidarje bodo prišli k nam zidarji, da bodo začeli zidati, graditi

zidaríja -e ž ( ȋ )
ekspr. zidanje : spet se je lotil zidarije / ogledali so si njegovo zidarijo

zidáriti -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z zidanjem: ima kmetijo in še zidari / čez poletje hodi zidarit

zidárka -e ž ( á )
ženska, ki se poklicno ukvarja z zidanjem: hotela je postati zidarka

zidárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo: zidarsko delo / zidarski mojster, pomočnik / zidarska žlica ; zidarsko kladivo
grad. zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk ; obrt. zidarski izravnalnik priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine

zidárstvo -a s ( ȃ )
zidarska obrt: mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo / opustiti zidarstvo opravljanje zidarskega poklica

zídati tudi zidáti -am nedov. ( í á í )
1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati ; zidati na betonske temelje ; zidati s kamnom, z opeko ; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče ; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja ; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo ; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci ; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo ; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi : avtor zida stavek pregledno in smiselno ; zidati svoj filozofski sistem
3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi : svoje pesmi zida na ljudskem izročilu ; zidati družbo na demokratičnih temeljih
začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani ; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem ; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj ; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi

zidáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od zidati: zidava dobro napreduje ; letnica zidave je označena na pročelju ; dovoljenje za zidavo / hiša je lepe zidave lepo zidana
2. kar je sezidano, zgrajeno: ustavil se je pred visoko opečno zidavo

zidealizírati -am dov. ( ȋ )
narediti, prikazati kaj boljše in lepše, kot je: pisatelj je zidealiziral svoje junake / zidealizirati resničnost

zídec -dca m ( ȋ )
1. manjšalnica od zid: ograditi vrt z zidcem / ded je hranil časopise na okenskem zidcu zidani polici pod oknom ; zidec pri peči zapeček
2. arhit. iz stene izstopajoči del zidu za okras: pročelje je polno zidcev in drugih okraskov ; zobčasti zidci in stolpiči nadzidki / venčni zidec ki oklepa stavbo

zídek -dka m ( ȋ )
manjšalnica od zid: podreti zidek / pašniki so ograjeni s kamnitimi zidki / nizek okenski zidek zidana polica pod oknom ; ded je zlezel na topli zidek zapeček

zíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zid: zidni omet ; zidna ploskev / zidna razpoka, vdolbina ; zidna vlaga / zidni vijak ; zidni vložek ; zidne barve ; strešna in zidna opeka / zidni časopis stenski časopis
teh. zidna konzola ; um. zidno slikarstvo stensko slikarstvo

zídič -a m ( ȋ )
knjiž. zidek , zidec : ob večerih posedajo na zidiču pred hišo

zidína -e ž ( í )
1. nav. mn., star. zid , zidovje : porušiti, preplezati zidine trdnjave ; grajske zidine ; kamnite, vlažne zidine starega samostana / mesto je bilo obdano z jarki in zidinami
2. nar. prekmursko zidana hiša: to je edina zidina v vasi

zidíšče -a s ( í )
knjiž. zid , zidovje : izza drevja se je videlo belo zidišče

zidôvje -a s ( ȏ )
več zidov, zidovi: zidovje poka, se ruši ; debelo, kamnito zidovje ; zidovje starega gradu / mesto je obkrožalo visoko zidovje obzidje

zigóta tudi cigóta -e ž ( ọ̑ )
biol. celica, ki nastane pri združitvi dveh spolnih celic, spojek: oplojena zigota ; delitev zigote ; prenos zigot

zigrávati -am nedov. ( ȃ )
star. vzigravati : mišice mu zigravajo / srce ji je začelo hitreje zigravati biti / v očeh mu zigrava poreden smeh / konj ni divji, samo zigrava se / otroci se zigravajo na dvorišču

zíher -- prid. ( í ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu, v povedni rabi
gotov, prepričan: ziher sem, da bo ta film dobil oskarja

ziheráš -a m ( á ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je nagnjen k izraziti previdnosti in ima odpor do tveganja: bil je velik ziheraš ; naložbe za ziheraše ; hazarderji in ziheraši

ziheráštvo -a s ( ȃ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
nagnjenost k izraziti previdnosti in nenaklonjenost, odpor do tveganja: očitati komu ziheraštvo ; tveganje, preračunljivost in ziheraštvo / pretirano ziheraštvo

zijáč -a m ( á )
slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: ljudje so se razšli, ostalo je le nekaj zijačev
navt. škripec, narejen tako, da spreminja smer vrvi

ziják -a m ( á )
star. kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje; zijalo : razgnati kup zijakov
star. delati zijake iz koga norčevati se, šaliti se ; star. prodajati zijake prodajati zijala

zijála -e ž ( ā )
nar. zahodno dekle : všeč mu je njegova zijala

zijálast -a -o prid. ( á )
1. slabš. ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijalasti otroci ; bil je precej zijalast / zijalast obraz / kot psovka kam pa gledaš, zijalo zijalasto
2. ekspr. ki zija, se ne prilega več: zijalaste klešče ; zijalasta vrata

zijálo -a s ( á )
1. slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si kaj ogleduje: odganjati zijala ; okrog njega se je nagnetlo veliko zijal / kot psovka kaj tako buljiš, zijalo zijalasto
2. ekspr. odprtina : široka zijala dimnikov / slabš. odpri zijalo usta
3. slabš. kdor zelo glasno, hrupno govori: tega zijala ne morem poslušati
ekspr. kazati zijala komu, za kom s široko odprtimi usti, moljenjem jezika iz ust kazati omalovaževanje, nasprotovanje ; ekspr. pasti, prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj

zijálost -i ž ( á )
slabš. lastnost, značilnost zijalastega človeka: zaradi svoje zijalosti ni bil priljubljen

zijánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zijati: zijanje razpok v zemlji / čas si je preganjal z zijanjem naokrog / izza stene se sliši zijanje

zijáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija ; kopalna kad pri dnu zija je počena ; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
// s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje ; košare in sodi so prazni zijali po shrambah
2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas ; pod njim je zijal prepad
3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta ; kokoš zija od žeje
// zehati : ves večer že zija
4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal ; zijati okrog sebe ; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
5. slabš. kričati , vpiti 2 : kaj tako zijaš, saj nismo gluhi ; zijati nad kom
slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen ; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden ; slabš. že spet zija v časopis bere časopis ; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela ; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno ; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti

zijàv -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ekspr. ki je razmeroma široko odprt: zijava usta ; zijavo brezno
2. slabš. ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zijav človek / zijav obraz, pogled

zijávka 1 -e ž ( ȃ )
slabš. ženska, ki se (rada) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje: zbralo se je veliko zijačev in zijavk

zijávka 2 in zijálka -e ž ( ȃ )
jama, votlina z daleč vidnim vhodom: raziskati zijavko ; iti, spustiti se v zijavko ; nekdanji prebivalci zijavk / Potočka zijavka

zijávost -i ž ( á )
slabš. lastnost, značilnost zijavega človeka: zaradi njegove zijavosti ga nikjer niso marali

zíljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Ziljo: ziljski breg / ziljska inačica pesmi ; ziljsko narečje
etn. ziljski rej ; ziljsko štehvanje

zíma -e ž ( í )
1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva ; nekatere živali zimo prespijo ; zime preživlja ob morju ; do zime bo hiša vseljiva ; vrnil se je sredi zime ; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima ; letošnja zima je bila zelo snežena ; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla / ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo ; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce ; zelenjava za čez zimo ; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime ; v toplejših zimah se porabi manj kurjave ; star. potok v zimi zamrzne pozimi ; prebiti se skozi zimo ; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
astron. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima ; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme ; ekspr. v kakšno zimo sem prišel ; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima
2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo ; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime ; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času ; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj ; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi

zimíka -e ž ( í )
agr. zimsko jabolko, zimska hruška: poletne vrste, jesenke in zimike

zimíšče -a s ( í )
knjiž. prezimovališče : črede so se zbrale v zimiščih / urediti zimišče za lončnice

zímiti 1 -im nedov. ( ī ȋ )
knjiž. preživljati zimo; prezimovati : dežela, kjer zimijo lastovke ; pripraviti rastline, da lahko dobro zimijo

zimíti 2 -ím nedov. ( ī í )
knjiž. shranjevati čez zimo: nageljne zimijo v svetlih prostorih

zímnica -e ž ( ȋ )
knjiž. ozimnica : shraniti zimnico / sadje za zimnico
// prostor za ozimnico: prinesti krompir iz zimnice

zimolèz in zimoléz -éza m ( ȅ ẹ́, ẹ̑ )
nar. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina

zimovalíšče -a s ( í )
1. knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče : poiskati si zimovališče / ptice se vračajo iz zimovališč / zimovališče ladij
2. publ. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: razvoj letovišč in zimovališč

zimovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zimovati: pripraviti se na zimovanje / organizirati zimovanja in letovanja

zimováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. preživljati zimo; prezimovati : zimovati na morju / v toplejših zimah te ptice zimujejo doma
2. publ. preživljati zimski oddih, zimske počitnice (zunaj stalnega bivališča): zimovati v gorah, v smučarskem središču ; zimovati in letovati

zimovíšče -a s ( í ) knjiž.
1. kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha, zimskih počitnic: tekmovanje v alpskem smučanju bo v znanem zimovišču / šolske prostore so med počitnicami preuredili v zimovišče
2. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče : poiskati si zimovišče

zimôvnik -a m ( ȏ )
knjiž. kraj, prostor, kjer kdo prezimuje; prezimovališče : vrnil se je v svoj zimovnik

zímski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na zimo: bil je mrzel zimski dan ; zimski meseci / zasnežena zimska pokrajina / žival ima že zimsko dlako ; zimske gume globoko narezane gume ; zimska obleka ; zimske zaloge (hrane) ; zimska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje čez zimo / zimske (šolske) počitnice / zimski čas
// nav. ekspr. značilen za zimo: pravo zimsko vreme je, čeprav je že pomlad / zimski mraz ; hladno zimsko sonce
zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil ; zimski športi smučanje, drsanje, sankanje ; ekspr. zimsko veselje sneg; igre na snegu
agr. čas zimskega počitka čas od odpadanja listja do brstenja ; astron. zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu ; bot. zimska kolobarnica užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom, Tricholoma portentosum ; čeb. zimska gruča gruča, v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja ; gastr. zimska salama suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega mesa in slanine ; gozd. zimska sečnja ; strojn. zimsko olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za zimski čas ; šol. zimski semester ; šport. zimske olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske olimpijske športe ; vrtn. zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ; zimska solata solata, ki se seje jeseni in prezimi na prostem ; zool. zimska raca rjavkasta raca, ki gnezdi v tundri, Clangula hyemalis ; zimsko spanje medveda

zímskosmúčarski -a -o prid. ( í-ȗ )
nanašajoč se na zimsko smučanje: zimskosmučarsko središče

zímskošpórten -tna -o prid. ( í-ọ̑ )
nanašajoč se na zimski šport: zimskošportna prireditev / zimskošportne naprave ; trgovina z zimskošportnimi oblačili / zimskošportno središče

zímzelen 1 -a m ( ȋ )
plazeča se rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti: vejica zimzelena
bot. mali ali navadni zimzelen plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti, Vinca minor

zímzelèn 2 -êna -o prid. ( ȋ-ȅ ȋ-é )
ki mu jeseni listi ne odpadejo: zimzelen grm ; te rastline so zimzelene / zimzeleni gozd / zimzeleni list
ekspr. zimzelene melodije dolgo časa priljubljene
bot. zimzeleni gornik brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi

zímzelênček -čka m ( ȋ-é )
dolgo časa splošno priljubljena zabavnoglasbena skladba, zlasti popevka: na ploščo so uvrstili tudi dva stara zimzelenčka ; album z zimzelenčki

zindividualizírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: pisatelju je uspelo zindividualizirati like v romanu
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: zindividualizirati jezik

zindustrializírati -am dov. ( ȋ )
uvesti, razširiti industrijsko dejavnost na določenem območju: zindustrializirati deželo / zindustrializirati družbo

zíniti -em dov. ( í ȋ )
1. odpreti usta, kljun: zinil je in ugriznil ; ziniti od začudenja ; široko ziniti
ekspr. čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela ; dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine malo se že pozna, da je dan daljši
2. ekspr. reči , povedati : premisli, kaj boš zinil ; v pijanosti marsikaj zine ; niti besede ni zinil / ni zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja

zintelektualizírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. uveljaviti, poudariti um, razum v kaki dejavnosti: zintelektualizirati literarno ustvarjanje

zintrigírati -am dov. ( ȋ )
vzbuditi zanimanje: oddaja je poslušalce zintrigirala ; zintrigirati gledalce z drznim scenarijem / poskušati zintrigirati množico, podpornike

ziritírati -am dov. ( ȋ )
vznemiriti , razburiti : predlog zakona je ziritiral tako javnost kot poslance

zirkon ipd. gl. cirkon ipd.

zíti se zídem se dov. , zíšel se zíšla se ( í )
zastar. sniti se: fantje se zidejo na vasi ; zišli so se v mestu

zíza -e ž ( ī )
nar. dojka : imela je velike zize

zízek -zka m ( ȋ ) nar.
1. sesek : vime in zizki
2. dojka : ob materinih zizkih se je dojenček umiril

zízen -zna -o prid. ( ȋ )
nar. ki je v starosti, ko še sesa; sesen : zizno tele

zjáhati -am tudi zjášem dov. ( ā )
1. z jahanjem izčrpati, oslabiti: zjahati konja
2. razjahati : jezdec se je ustavil in zjahal

zjasnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zjasniti: zjasnitev neba / zjasnitev političnega ozračja

zjásniti 1 -im in zjasníti -ím dov. , zjásnil ( ā ȃ; ī í )
1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo; razjasniti 1 : zjasniti skrivnost ; stvari so se zjasnile v nekaj dneh / zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo pojasnil
2. knjiž. narediti jasno, razumljivo: pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved / zjasniti svoj odnos do dela, družine

zjasníti 2 -ím dov. , zjásnil ( ī í )
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo ; nebo se je zjasnilo ; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje

zjêbati -em tudi -am tudi zjébati -em tudi -am dov. ( ȇ; ẹ̑ ) vulg.
1. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje ali propade; uničiti : ti nesposobneži so povsem zjebali projekt
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj: z ostrim člankom ga je dodobra zjebal
2. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa: če preveč spiješ, te zjebe

zjecljati gl. izjecljati

zjedkati gl. izjedkati

zjedríti -ím dov. , zjédril ( ī í )
knjiž. narediti (bolj) jedrnato: pisatelj je zjedril pripoved

zjeklenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati zelo odločen, nepopustljiv: v vojni je zjeklenel / njegova volja je zjeklenela

zjekleníti -ím dov. , zjeklénil ( ī í )
knjiž. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: vojna je ljudi zjeklenila / težko življenje mu je zjeklenilo značaj
// okrepiti , utrditi : trdo delo mu je zjeklenilo mišice

zjesti ipd. gl. izjesti ipd.

zjezíti -ím dov. , zjézil ( ī í )
spraviti v jezo, razdraženost: njeno govorjenje, vedenje ga je zjezilo ; taka stvar človeka zjezi

zjéžiti -im tudi zježíti -ím dov. , zjéži; zjéžil ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
naježiti : maček je zježil dlako / od strahu so se mu zježili lasje

zjókati se tudi zjokáti se -am se, in zjókati se tudi zjokáti se zjóčem se dov. , zjókajte se tudi zjokájte se in zjóčite se ( ọ́ á ọ́ )
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: šel je ven in se zjokal ; ob srečanju bi se skoraj zjokala ; zjokati se od veselja, žalosti ; krčevito, tiho se zjokati ; zjokal se je kot otrok močno, brez obvladovanja / zjokati se nad svojo usodo

zjútraj prisl. ( ú )
v času od svita do dopoldneva: v šolo hodi zjutraj ; zjutraj ga bom poklical ; zdravilo mora jemati zjutraj, opoldne in zvečer ; pridite jutri zjutraj ; s poukom začnejo ob osmih zjutraj ; bedel je do štirih zjutraj ; vstajati zgodaj zjutraj / od zjutraj te že čakajo ; ekspr. delati od zjutraj do noči od jutra
ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo

zjútranji -a -e prid. ( ú )
star. jutranji : zjutranja megla ; vstal je pred zjutranjo zarjo / zjutranji sprehod ; zjutranja maša

zjúžiti se -im se dov. ( ú ȗ )
postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je zjužilo ; brezoseb. čez noč se je zjužilo
// razmehčati se, začeti se topiti: sneg se je zjužil

zk tudi zek [ zə̀k ] medm. ( ə̏ )
posnema glas pri prerezu, preseku: zk, si je s sekiro odsekala prst ; zk, zk, zk, je rezal nož

zlačniti gl. izlačniti

zlagálec -lca [ zlagau̯ca tudi zlagalca ] m ( ȃ )
kdor kaj zlaga: dela kot zlagalec lesa / zlagalec opeke / zlagalec cerkvenih pesmi

zlagálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zlaganje: zlagalna hitrost, norma / zlagalni stroj

zlagalíšče -a s ( í )
kraj, prostor za zlaganje česa: urediti zlagališče ; prevzeti hlode na zlagališču ; skladišče in zlagališče

zlagálka -e [ zlagau̯ka tudi zlagalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj zlaga: delala je kot zlagalka nogavic

zláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od zlagati: zlaganje perila / končati zlaganje desk ; križno zlaganje vreč / navodilo za zlaganje škatel / zlaganje pesmi / zlaganje samostalnikov

zláganka -e ž ( ȃ )
1. igrača, pri kateri se elementi, deli zlagajo: sestavljati zlaganko ; v škatlici je več kosov zlaganke iz trdih potiskanih ploščic ; kocke, slikanice in zlaganke / plastične zlaganke ; tridimenzionalne zlaganke
2. prospekt, voščilnica iz več zložljivih strani: izdati zlaganko o varni vožnji / izbrati fotografije za unikatno zlaganko

zlagánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zlaganega: očitali so mu zlaganost ; boriti se proti zlaganosti družbe

zlágati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati ; natančno, površno zlagati perilo / zlagati padalo
2. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: delavci zlagajo deske ; zlagati navzkriž ; počasi, skrbno zlagati / zlagati snope na kup ; zlagati puške v piramide ; zlagati v skladovnico
// na tak način delati: zlagati kamnito ograjo ; zlagati stolp iz kock
3. s prislovnim določilom s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod: zlagati zvezke iz torbe, na mizo ; zlagati vreče s tovornjaka
4. dajati travo, snope med late kozolca: mož je zlagal, žena pa je podajala / zlagati snope v kozolec
5. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: zlagati opere / zlagati lepe melodije
// ustvarjati, pisati sploh: zlagati verze / star. zlagati slavnostni govor sestavljati, pisati
star. ne znam zlagati besed tako kot vi govoriti, pisati ; star. zlagati zemljišča komasirati ; star. vse življenje se trudim in zlagam varčujem
etn. zlagati snope v nasad ; jezikosl. zlagati delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom ; les. zlagati deske v škarje ; lit. zlagati ode prim. izlagati 1

zlagáti se zlážem se dov. ( á á )
zavestno izjaviti, reči kaj neresničnega z namenom zavesti v zmoto: nisem se zlagal ; zlagal se ji je, da ga ni bilo doma ; rad se zlaže ; ekspr. debelo, nesramno se zlagati
// ekspr. reči, povedati kaj, kar ne ustreza resnici: kaj se ti je spet zlagal / časopisi se niso zlagali

zlágoma prisl. ( ȃ )
1. izraža, da se dejanje opravlja brez hitenja, naglice: zlagoma brati, oblačiti se ; hoditi zlagoma ; ekspr. poletje se zlagoma nagiba h koncu
2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah; polagoma : napredovati zlagoma ; vid ji zlagoma peša / zlagoma spoznati kaj počasi

zláhka prisl. ( ȃ )
1. izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora; z lahkoto : zlahka dvigovati, nositi kaj ; zlahka premagati nasprotnike / zlahka vse doseže / ne daj se tako zlahka pregovoriti / vozilo se zlahka premika po kopnem in v vodi
tega ni tako zlahka razumela to je težko razumela
2. izraža, da se v ravnanju, odločitvah premalo misli na mogoče posledice: vse jemlje preveč zlahka ; zlahka obljublja, a se ne drži obljub

zláhkoma prisl. ( ȃ )
star. z lahkoto, zlahka: zlahkoma dobiti, najti, pozabiti ; zlahkoma se prilagodi razmeram / preveč zlahkoma obljubljaš

zlahkôtiti -im dov. ( ó ȏ )
nar. olajšati : zlahkotiti komu življenje / zlahkotiti si delo s stroji

zlájdrati se -am se dov. ( ȃ )
pog., slabš. postati vlačuga; zvlačugati se : dekle se je zlajdralo

zlájnati -am dov. ( ȃ )
slabš. enolično, brez poudarkov povedati naučeno besedilo: učenec je zlajnal pesem

zlájšati -am dov. ( ȃ )
star. olajšati : zlajšati komu bolečine, trpljenje ; zlajšati si usodo / zlajšati pot ; zlajšati si delo / zlajšati voz z odstranitvijo tovora
star. odkrit pogovor mu je zlajšal srce zmanjšal duševno bolečino

zlajševáti -újem nedov. ( á ȗ )
star. olajševati : zlajševati komu bolečine, trpljenje

zlakati gl. izlakati

zlakotiti ipd. gl. izlakotiti ipd.

zlámati -am in -ljem dov. ( ȃ )
nar. zlomiti : zlamati palico

zlámljati -am nedov. ( á )
lomiti : zlamljati veje

zlasáti -ám dov. ( á ȃ )
prijeti za lase in stresti: fanta je ozmerjal in zlasal ; pren., ekspr. veter se je zagnal v kostanj in ga zlasal

zlásti člen. ( ȃ )
1. izraža, da je kaj na prvem mestu glede na druge nenavedene stvari: tehnične predmete so si ogledovali zlasti fantje ; prstne odtise uporabljajo zlasti v kriminologiji ; suša je izrazita zlasti tam, kjer je zemlja plitva / mišica postavi las pokonci zlasti ob neprijetnih dražljajih ; piše se tudi z vejico: priporočajo sončenje, zlasti ob morju ; sadja je bilo dovolj, zlasti zato, ker je drevje dobro obrodilo / v noge ga rado zebe, zlasti kadar ima mokre
// izraža, da je kaj dodanega na prvem mestu glede na prej navedeno: razpravljali so o vprašanjih urbanizma, zlasti o cestah ; primeri iz svetovne, zlasti francoske književnosti ; otroka, zlasti še mladostnika, ni mogoče vzgajati brez poznavanja njegove duševnosti ; samota ni zmeraj prijetna, zlasti takrat ne, ko je človek bolan
2. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: v razpravi so zlasti poudarjali pomanjkanje surovin ; pri mleku je vprašanje embalaže zlasti pereče ; za oprijemanje je zlasti pomemben gibljiv sklep / nasprotja so obstajala že od začetka, zlasti pa so se poglobila ob krizi

zlát 1 -a m ( ȃ )
star. zlatnik : kovati zlate ; sto zlatov / beneški zlati

zlát 2 -a -o prid. ( ȃ á; četrti pomen ȃ )
1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna ; zlata žila / zlati rudnik ; zlata ruda / zlate zaloge / zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan ; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami ; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni ; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono / zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah ; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata
2. take barve kot zlato: zlati čevlji ; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / zlata bronsa bakrova bronsa / zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi ; piti zlato kapljico ; zlata pšenica / zlati oktober
3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj ; ima zlate starše ; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna / v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred ; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni
5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka ; to so zlate besede ; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga ; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante
6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance ; zlati vek italijanskega slikarstva ; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja ; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje
7. ekspr. zvonek , svetel : ima zlat glas ; zlat smeh
8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir ; zlata resnica, sreča ; hrepeni po zlati svobodi ; zlato upanje
ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa ; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv ; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo ; zlati prinašalec srednje velik lovski pes z mehko, dolgo, rahlo valovito dlako smetanove do zlate barve ; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu ; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček ; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen ; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov ; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo ; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin ; zlata malina nagrada za najslabše filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu ; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata ; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami ; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel ; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve ; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati ; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna ; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati ; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost ; zlato jabolko kaki ; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi ; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje ; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen ; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj ; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar ; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže ; preg. srednja pot – zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem ; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen ; preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike ; astron. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu ; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža ; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon ; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija ; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov ; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka ; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata ; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom ; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah ; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala ; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu ; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom ; glasb. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč ; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini ; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu ; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju ; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje ; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto ; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri ; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata

zlatár -ja m ( á )
1. izdelovalec ali prodajalec izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: izučiti se za zlatarja ; naročiti prstane pri zlatarju ; zlatar in juvelir
2. zastar. iskalec, izpiralec zlata: zlatarji so metali pesek na široke deske

zlatárna -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za izdelovanje izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: prodajati staro zlato v zlatarno / Zlatarna Celje
// prodajalna izdelkov iz zlata, plemenitih kovin: vlomiti v zlatarno ; bogate izložbe zlatarn
ekspr. na sebi je imela celo zlatarno zelo veliko (zlatega) nakita

zlatárnica -e ž ( ȃ )
zastar. zlatarna : tatvine v zlatarnicah

zlatárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zlatarje ali zlatarstvo: zlatarski izdelki / zlatarska delavnica / zlatarski mojster
obrt. zlatarska oslica kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; preizkusni kamen

zlatárstvo -a s ( ȃ )
zlatarska obrt: izučiti se zlatarstva ; razvoj zlatarstva

zlátast -a -o prid. ( ā )
po barvi podoben zlatu: zlatasti lasje / zlatasta svetloba

zlátek -tka m ( ȃ )
ekspr. drag, ljubljen človek, navadno otrok: mlada mati je bila polna skrbi za svojega zlatka / kot nagovor samo da se ti ni nič hudega zgodilo, zlatek moj

zláten 1 -tna -o prid. ( ā )
zastar. zlat 2 : zlaten nakit

zlatén 2 -a -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. zlat 2 : zlatene verige / zlatena naplavina zlatonosna / ogenj zlatene barve

zlaténica -e ž ( ẹ̑ )
1. rumenkasta obarvanost kože, sluznic in beločnic zlasti zaradi povečanja žolčnih barvil v krvi: pri bolniku se je pojavila zlatenica ; zlatenica pri hepatitisu ; zlatenica pri novorojenčkih
2. vnetje jeter, med. hepatitis : imeti, preboleti zlatenico ; epidemija zlatenice

zlaténičen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zlatenico: obraz je imel zlateničen ; zlatenična koža / zlatenični bolnik

zlatênje -a s ( é )
glagolnik od zlatiti: ročno zlatenje ; zlatenje rezbarij / zlatenje neba ob sončnem vzhodu

zlaténkast -a -o prid. ( ẹ̑ )
po barvi nekoliko podoben zlatu: zlatenkasti lasje / zlatenkast sijaj

zlatéti -ím nedov. ( ẹ́ í ) ekspr.
1. postajati po barvi podoben zlatu: žito začenja zlateti
2. zlato se odražati, kazati: na nebu je zlatel lunin srp ; trobentice so zlatele v travi

zlatíca -e ž ( í )
1. travniška ali njivska rastlina z majhnimi, navadno rumenimi cveti: trgati marjete in zlatice
2. ekspr. zlatnik : šteti zlatice
3. zastar. zlata ribica: imeti v akvariju zlatice
bot. ripeča zlatica travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti, Ranunculus acris ; vodna zlatica rastlina z belimi cveti, ki raste v stoječih ali počasi tekočih vodah, Batrachium ; zool. kuna zlatica kuna z rumeno liso na prsih, Martes martes

zlatíčnica -e ž ( ȋ )
nav. mn., bot. zelnate ali lesnate rastline z zvezdastimi ali somernimi cveti različnih barv, Ranunculaceae: košarice in zlatičnice

zlatílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zlatenje: zlatilni postopek
tisk. zlatilna preša nekdaj ročni stroj za odtiskovanje vinjet, črk iz zlate folije na platnice

zlatílo -a s ( í )
sredstvo za zlatenje: nanašati zlatilo ; okviri brez zlatila

zlatína -e ž ( í ) knjiž.
1. lastnost zlatega, zlata barva: zlatina zorečega polja
2. kar je zlato: nebo na zahodu je bilo polno zlatin in rdečin / obrobiti srebrn izdelek z zlatino z zlatom

zlatíti -ím nedov. ( ī í )
prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatiti okvire ; zlatiti bogoslužno posodo
// ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: jesen zlati gozdove ; zahajajoče sonce zlati valove ; zarja je zlatila nebo
ekspr. ta dejanja zlatijo življenje ga delajo lepega, prijetnega

zlátka -e ž ( ȃ )
ekspr. draga, ljubljena ženska, zlasti deklica: vse bi naredila za svojo zlatko / kot nagovor zakaj pa jokaš, zlatka moja

zlátkan -a -o prid. ( ȃ )
ljubk. zelo dober, dobrosrčen: zlatkan je, rad pomaga
// prikupen , prijeten : bila je res zlatkana punčka / v nagovoru ti moj zlatkani sonček, zdaj pa lepo zaspi

zlátnat -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki ni popolnoma zlat: zlatnata barva / zlatnati lasje

zlátnica -e ž ( ȃ )
zool. zlatoritka : zlatnica in gobar

zlatník -a m ( í )
zlat kovanec: kovati zlatnike ; podariti komu zlatnik ; zlatniki in srebrniki

zlatnína -e ž ( ī )
1. izdelki iz zlata: prodajati zlatnino ; zlatnina in srebrnina / ne nosi zlatnine zlatega nakita
2. knjiž. lastnost zlatega, zlata barva: zlatnina zrele pšenice ; zlatnina sonca

zlató s ( ọ̑ )
1. mehka, težka žlahtna kovina rumene barve: zlato se sveti ; pridobivati zlato ; uporabljati zlato za plačilno sredstvo ; prekriti kaj z zlatom ; čisto zlato ; barva starega zlata ; cena, tržišče zlata ; meriti čistoto zlata s karati ; iskalci zlata ; zrnca zlata ; svetiti se kot zlato / kovano zlato zlat kovanec, zlatnik
// pog. izdelki iz zlata: prodajajo zlato in srebrnino ; z zlatom izvezeni okraski z zlato nitjo ; roke je imela polne zlata zlatega nakita / bili so oblečeni v zlato z zlatom okrašena oblačila ; dvorana je bila vsa v zlatu polna zlatih okraskov
// ekspr. zlat denar: plačati v zlatu, z zlatom ; prešteval je rumeno zlato zlatnike ; za to bi dal cel kup zlata
2. ekspr. kar je po barvi, sijaju podobno zlatu: sonce je razsipalo svoje zlato ; zlato dekliških las, zorečih plodov zlata barva
3. ekspr. kar je dobro, kvalitetno: ni vse zlato, kar je napisal ; tudi nepomembno skladbo je s svojim igranjem spremenil v zlato / njegova žena je zlato je zelo delovna, skrbna
publ. braniti zlato s svetovnega prvenstva prvo mesto ; ekspr. česar se prime, se spremeni v zlato v vsaki stvari je zelo uspešen ; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv ; ekspr. vaših besed ne morem vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjamem vam popolnoma ; ekspr. prodajati laž za čisto zlato prikazovati jo, kot da je resnica ; publ. črno zlato premog ; publ. olimpijsko zlato olimpijska zlata medalja ; star. skrinja je polna suhega zlata zlatnikov, cekinov ; ekspr. rogovje te živali prodajajo za suho zlato zelo drago ; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben ; publ. tekoče zlato nafta ; ekspr. dal mi je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen ; publ. obirati zeleno zlato hmelj ; preg. čas je zlato razpoložljivi čas je treba dobro izkoristiti ; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove ; preg. ni vse zlato, kar se sveti videz stvari ne pove, kakšna je stvar v resnici
med. zobno zlato ki se uporablja za prevleke zob in mostičke ; metal. nordijsko zlato zlitina bakra, aluminija, cinka in kositra, ki se uporablja za izdelavo kovancev ; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja ; samorodno zlato ; mont. izpirati zlato ; obrt. lomljeno zlato kosi zlatih predmetov, rabljeni zlati predmeti, namenjeni za pretalitev ; teh. belo zlato zlitina zlata, ki ima platinasto srebrno barvo ; rumeno zlato zlitina zlata zlato rumene barve

zlato... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na zlato: zlatoiskalec, zlatonosen, zlatorezen

zlato... 2 prvi del zloženk, kakor zlatopisan, zlatordeč, zlatorumen, ipd., gl. zlat 2

zlato... 3 ali zláto... prvi del zloženk ( ā )
nanašajoč se na zlat: zlatolas, zlatopolt, zlatozrn

zlatobárven -vna -o prid. ( ȃ )
take barve kot zlato; zlat 2 : zlatobarvni cvetovi ; zlatobarvna polt

zlatobròv -ôva m ( ȍ ó )
zool. v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv; orada

zlatoglàv in zlatogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr. ki ima zlato rumeno glavo: zlatoglave papige / zlatoglave cerkve s pozlačenimi stolpi, kupolami

zlatogrív -a -o prid. ( ȋ ī )
ekspr. ki ima zlato rumeno grivo: zlatogriv konj

zlatoklás in zlatoklàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ekspr. ki ima zlato rumene klase: zlatoklasa pšenica

zlatokljún -a -o prid. ( ȗ ū )
ekspr. rumenokljun : zlatokljun kos

zlatokódrast -a -o prid. ( ọ́ )
ekspr. ki ima zlato rumene kodre: zlatokodrasto dekle

zlatokòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. kdor koplje, izpira zlato: naselje zlatokopov ; črtice iz življenja zlatokopov
2. zastar. zlati rudnik, zlato polje: zlatokopi in diamantna polja

zlatokríl -a -o prid. ( ȋ ī )
ekspr. ki ima zlato rumena krila: zlatokril hrošč, metulj

zlatolás in zlatolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ekspr. ki ima zlato rumene lase: zlatolasa deklica

zlatolásec -sca m ( ȃ )
ekspr. kdor ima zlato rumene lase: zlatolasec z otroškim obrazom

zlatoláska -e ž ( ȃ )
ekspr. ženska, ki ima zlato rumene lase: pisati pesmi o zlatolaskah
bot. do en meter visoka šopasta trava z ozkimi klaski, ki so v spodnjem delu rumeno rdeče dlakavi, Chrysopogon gryllus

zlatomášnik -a m ( ȃ )
rel. duhovnik, ki je dosegel petdeset let mašništva: srečanje zlatomašnikov

zlatonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
petr. ki vsebuje zrna, drobce zlata: zlatonosni pesek ; zlatonosna reka

zlatopén -a -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. zlato penast: zlatopeno morje

zlatopér -a -o prid. ( ẹ̄ )
ekspr. ki ima zlato rumeno perje: zlatopera ptica

zlátoporočênec -nca m ( ā-é )
nav. dv. in mn. kdor praznuje petdesetletnico poroke: čestitati zlatoporočencema

zlatorítka -e ž ( ȋ )
zool. bel metulj z zlato rjavim zadkom, katerega v skupinah živeče gosenice uničujejo liste zlasti sadnega drevja, Euproctis chrysorrhoea: zlatoritke in gobarji

zlatoróg 1 -a m ( ọ̑ )
po ljudskem verovanju kozorog z zlatimi rogovi, ki živi visoko v gorah: zgodbe o zlatorogu / pesnitev Zlatorog

zlatoróg 2 -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
v pravljicah ki ima zlate rogove: zlatorog kozel

zlatorún -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž. ki ima zlato rumeno runo: žrtvovati Perunu zlatoruna jagnjeta

zlatoslédec -dca m ( ẹ̑ )
knjiž. iskalec zlata: zlatosledci na Aljaski

zlatotôpen -pna -o prid. ( ó )
ki topi zlato: zlatotopna snov

zlatotópka -e ž ( ọ̑ )
kem. zmes solne in solitrne kisline, ki topi zlato: preizkusiti zlato z zlatotopko

zlatoúst -a m ( ȗ )
ekspr. kdor modro, pametno govori: ubogati nasvete zlatousta ; iron. ne nasedaj takšnim zlatoustom

zlatôvčica -e ž ( ó )
zool. postrvi podobna pisana sladkovodna riba, Salvelinus: gojiti zlatovčice v hladni in čisti vodi / jezerska zlatovčica

zlatovránka -e ž ( ȃ )
zool. zelenkasto modra ptica golobje velikosti, ki živi na obrobju gozdov, Coracias garrulus: šoje in zlatovranke

zlatozób -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ekspr. ki ima zlat zob, zlate zobe: zlatozob moški

zlatožáren -rna -o prid. ( ā )
knjiž. ki ima zlat žar: zlatožarno sonce

zlécati se -am se nedov. ( ẹ̄ ) star.
1. (po)legati z iztegnjenimi udi: utrujeno so se zlecali po ležiščih ; kljub slabemu vremenu so se zlecali po plaži
star. za cesto so se zlecale zelene jase so bile, se razprostirale
2. pretegovati se, iztegovati se: otroci so počasi vstajali in se zlecali

zlécniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) star.
1. zlekniti se: zlecniti se v naslanjač ; zlecniti se vznak
star. zagrgral je in se zlecnil na zemljo zgrudil
2. stresti se, zdrzniti se: zakričal je, da so se vsi zlecnili ; od strahu se zlecniti

zleči ipd. gl. izleči ipd.

zledenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti : voda v steklenici je zledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti : v osojnih legah je cesta zledenela / jezero je zledenelo
2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: roke so mu zledenele
3. ekspr. postati negiben, tog: ob tem prizoru so vsi zledeneli ; zledeneti od groze
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: ob kriku mu je zledenela kri v žilah ; ko ga je zagledala, ji je srce zledenelo
ekspr. njegov prijazni pogled je nenadoma zledenel postal brezčuten, zelo hladen ; ekspr. ob pogledu na žrtev mu je zledenel nasmeh izginil

zledeníti -ím dov. , zledénil ( ī í )
1. knjiž. spremeniti v led: mraz je zledenil sneg
2. ekspr. narediti kaj zelo hladno, mrzlo: burja jim je hitro zledenila roke
3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročiti velik strah, grozo: prizor mu je zledenil kri, srce

zlèk zléka m ( ȅ ẹ́ )
zastar. zavih , zavihek : zleki na rokavih

zlékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
spraviti v ležeč položaj z iztegnjenimi udi: zleknil ga je po tleh ; zlekniti otroka po trebuščku
// narediti, da je kaj v ležečem položaju, iztegnjeno, zravnano: zlekniti hrbet, telo / ekspr. trudne ude je zleknil po travi / star. zlekniti roke proti čemu iztegniti

zléknjenost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zleknjenega: zleknjenost hrbta / vstati iz zleknjenosti

zlekováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. pretegovati , iztegovati : leno je zlekovala otrdele noge

zlépa prisl. ( ẹ̑ )
1. izraža, da se dejanje opravlja brez sile, strogosti, grobosti; ant. zgrda : zlepa marsikaj opraviš pri njih ; zlepa se pogovoriti ; zlepa mu to povej / elipt. poslušajte, je začela zlepa / poskušala je že zlepa in zgrda, a ni nič pomagalo
2. ekspr., v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje redko uresniči: zlepa ne dobite koga, ki bi bil tako prijazen kot ona ; to ste junaki, da zlepa ni takih / take priložnosti zlepa ne bo več / obračal se je in zlepa ni mogel zaspati zelo dolgo
ekspr. voda je dobra, da zlepa ni take je zelo dobra ; preg. bolje zlepa kakor zgrda ; preg. kdor noče zlepa, mora zgrda

zlépek -pka m ( ẹ̑ )
kar je zlepljeno: zlepki se prijemljejo na podplate ; zlepki filmskega traku

zlepíti in zlépiti -im, tudi zlépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
z uporabo lepila povzročiti, da se kaj sprime: zlepiti razbite kose ; zlepiti s klejem ; lepilo je slabo zlepilo ; trdno zlepiti ; pren. zlepiti življenje iz drobcev
// zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime: gnojni izcedek mu je zlepil veke

zlépljanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zlepljati: zlepljanje listov

zlépljati -am nedov. ( ẹ́ )
z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime: zlepljati sloje lepenke
// zaradi lepljivosti povzročati, da se kaj sprime: snovi, ki zlepljajo papir

zlépljenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od zlepiti: zlepljenje z lepilom / preprečevati zlepljenje med zrni / zlepljenje drobcev v kepo

zlépljenka -e ž ( ẹ́ )
publ. kar je narejeno iz zelo različnih elementov ali delov: knjiga je nekakšna zlepljenka

zlépšati -am dov. ( ẹ̑ )
narediti kaj (bolj) lepo: zlepšati hišo, sobo ; zlepšati svoj videz

zlesenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
oleseneti : steblo zleseni / zlesenel je kot kip

zlésti zlézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z lezenjem priti: kača je zlezla na skalo / ščurek zleze pod smeti, v kot
2. priti kam, od kod, pomagajoč si z rokami in nogami: zlesti iz jame, izpod postelje ; zlesti na peč, voz ; zlesti pod mizo ; zlesti skozi okno v hišo ; previdno je zlezel v vodo / zlesti čez ograjo, na drevo splezati
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo iti, priti: zlesti izza mize ; zlesti za omaro
3. počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je zlezla z rame ; očala so mu zlezla na nos ; ruta ji je zlezla za vrat
4. ekspr. izleči se: iz bube zleze metulj ; iz jajca je zlezla račka
ekspr. fant jim je zlezel v srce vzljubili so ga ; ekspr. hiša je zlezla na kup se je podrla, razpadla ; ekspr. hvala mu je zlezla v glavo postal je domišljav, prevzeten ; šalj. pijača mu je zlezla v glavo, v lase opil se je ; šalj. pijača mu je zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi ; ekspr. strah mu je zlezel v kosti zbal se je ; pog. učenec je komaj zlezel s težavo izdelal v šoli ; pog. veke so mu zlezle skupaj zadremal je ; ekspr. zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev postal odrasel, samostojen ; ekspr. navadno zleze iz postelje ob devetih vstane ; ekspr. zlesti iz težav rešiti se iz neugodnega položaja ; ekspr. zlesti na zeleno vejo gmotno si opomoči ; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave ; ekspr. zgodaj je zlezel pod odejo šel spat ; ekspr. zlesti v dolgove zadolžiti se ; ekspr. zlesti v dve gubé dobiti sključeno držo ; ekspr. zlesti v hlače, v škornje obleči se, obuti se ; evfem. zlezla je z njim v posteljo imela je spolni odnos z njim ; pog. kar zlezla je skupaj omedlela ; ekspr. v družbi, službi je visoko zlezel dosegel visok družbeni, službeni položaj; prim. izlesti

zléščiti -im dov. ( ẹ̄ )
knjiž. zloščiti , osvetliti : zleščiti čevlje, parket

zlèt zléta m ( ȅ ẹ́ )
1. nekdaj slavnostna prireditev, na kateri množično nastopajo člani telovadnih društev: udeležiti se zleta ; prirediti zlet / vsesokolski zlet v Pragi / zlet tabornikov
2. knjiž. vzlet : zlet rac z jezera
3. knjiž. polet : zlet na mesec / zavirati zlet misli

zlétati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. zletavati : golobi zletajo s strehe, v golobnjak
2. vzletavati : ptice zletajo z jezera / letala zletajo vsako uro; prim. izletati se

zletávati -am nedov. ( ȃ )
1. večkrat zleteti: vrabci zletavajo z drevesa na tla / okrog njega so zletavale vrane letale
2. vzletavati : letala zletavajo

zletéti -ím dov. , zlêtel ( ẹ́ í )
1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo ; kanarček je zletel iz kletke ; pikapolonica je zletela otroku z dlani ; jata ptic je zletela na jezero ; škrjanček zleti visoko pod nebo ; frfotaje, plahutaje zleteti ; ekspr. tako sem lahek, da bi kar zletel / mušica mu je zletela v oko leteč padla
2. vzleteti : ob poku so golobi zleteli / letalo je zletelo z letališča
3. premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva so zletele iskre ; trske so zletele na vse strani ; žoga je zletela mimo gola ; izstrelek je zletel proti cilju / ekspr. most je zletel v zrak bil razstreljen
4. ekspr. zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu: zleteti iz sedla, na tla ; ob trčenju je zletel s sedeža ; sunil ga je, da je zletel po pločniku / spodrsnilo mu je in zletel je v prepad ; zletel je, kakor je dolg in širok tako je padel, da je bil ves na tleh
// hitro prenehati se premikati v prvotni smeri: avtomobil je zletel z mokrega cestišča ; zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5. pog. steči, hitro oditi: fant je zletel k sosedom ; kot strela je zletel po hodniku / konj je zletel v dir začel dirjati
6. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): zagrozili so mu, da bo zletel ; fant je zletel iz šole ; ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe / kot sekretar je zletel
ekspr. besede so mu kar zletele iz ust hitro, nepričakovano jih je izgovoril ; ekspr. rdečica ji je zletela čez obraz za kratek čas je zardela ; ekspr. sum je zletel nanj on je (bil) osumljen ; pog. bal se je, da bo zletel na cesto da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja ; šol. žarg. zleteti pri izpitu ne opraviti ga; prim. izleteti 1

zletíšče -a s ( í )
nekdaj prostor za slavnostne prireditve, na katerih množično nastopajo člani telovadnih društev: nastop naraščajnikov na zletišču

zlévanka -e ž ( ẹ́ )
nav. mn., nar. vzhodno jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi; zlivanka : peči zlevanke / ajdove, pšenične zlevanke

zleviti se gl. izleviti se

zlicitirati gl. izlicitirati

zlíčkati -am dov. ( ȋ )
odstraniti s koruznega storža krovne liste: zličkati koruzo

zlíjati -am nedov. ( í )
star. zlivati : zlijati vodo v posodo
nar. dež se zlija močno dežuje

zlíkanost tudi izlíkanost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zlikanega: zlikanost obleke / knjiž. družabna zlikanost / star. zlikanost parketa zloščenost

zlíkati -am tudi izlíkati -am dov. ( ȋ )
1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko ; oprati in zlikati perilo
// narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati ; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
3. knjiž. vzgojiti , izoblikovati : v zavodu so ga dobro zlikali ; izobraziti in zlikati človeka
4. star. zloščiti , osvetliti : zlikati čevlje, parket ; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček

zlíkovec -vca m ( í )
knjiž. kdor naredi kaj neprimernega, nedovoljenega, navadno nedorasel fant: zlikovci so mu obrali češnjo ; neznan zlikovec je razbil okno, ukradel kolo ; zlikovca še niso izsledili, prijeli / mladostni zlikovci

zlímati -am dov. ( ȋ )
pog. zlepiti , sklejiti : zlimati deske

zlítek -tka m ( ȋ )
knjiž. kar je zlito: zlitek različnih teorij

zlíti zlíjem dov. ( í )
1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec ; zliti vodo po tleh ; zliti proč, skupaj ; vino se je zlilo čez rob kozarca
ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil ; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala prim. izliti

zlítina tudi zlitína -e ž ( ȋ; í )
zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine, ki se dobi s taljenjem: kovati, taliti zlitine ; proti rjavenju odporna zlitina ; trda, trdna zlitina ; razmerje sestavin v zlitini / bakrove, železove zlitine ; lahko taljiva zlitina
metal. antikorozijska zlitina odporna proti koroziji ; ležajne zlitine zlitine bakra, svinca, kositra, antimona in cinka, ki se uporabljajo za ležaje ; ugotavljati čistino zlitine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v njej ; teh. nerjavna zlitina

zlítje -a s ( ȋ )
glagolnik od zliti: zlitje potokov / zlitje barv / zlitje dveh glasov / zlitje z množico
fiz. jedrska reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija ; lit. združitev dveh samoglasnikov pri izgovoru v en zlog

zlítnik -a m ( ȋ )
jezikosl. glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine:

zlítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zlitega: doseči glasovno, zvočno zlitost / ekspr. zlitost pevskega zbora / ekspr. zlitost priseljencev z novim okoljem

zlív -a m ( ȋ )
zlitje : preprečiti zliv barv / zvočni zliv

zlívalica -e ž ( ī )
nar. dolgotrajen močen dež: zlivalica ni prenehala dva tedna / komaj sta pobegnila pred zlivalico nalivom

zlivalnik gl. izlivalnik

zlívanje -a s ( í )
glagolnik od zlivati: zlivanje vode v vino / zlivanje barv / zlivanje dveh kultur

zlívanka -e ž ( í )
nav. mn., gastr. jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi: peči zlivanke / koruzne, skutne zlivanke

zlívati -am nedov. , tudi zlivájte; tudi zlivála ( í )
1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh ; zlivati juho na krožnik ; umazanijo zlivajo v jamo ; voda se je zlivala čez rob
ekspr. zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh grdo, nesramno govoriti o njih ; ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati ; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega ; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti
2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovala prim. izlivati

zlizati ipd. gl. izlizati ipd.

zljubíti se in zljúbiti se -im se dov. ( ī ū ) s smiselnim osebkom v dajalniku
1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti ; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil ; če se ti zljubi priti, bom vesel
2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi ; če se mu zljubi, gre na sprehod ; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
// nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja ; če se ti zljubi vina, ga natoči
ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda ; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil

zlò zlà s ( ȍ ȁ )
1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo ; delati, hoteti zlo ; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo ; ekspr. sejati zlo ; ločevati med dobrim in zlom ; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo ; potres je naravno zlo
2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo ; izbrati manjše zlo ; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti ; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil ; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti ; ekspr. kupčija je šla po zlu ; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu

zlôba -e ž ( ó )
želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zloba ga je minila ; šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe ; to mu je prizadejal iz zlobe ; z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok
// zlobnost : spoznati zlobo ljudi ; velika zloba paznikov
ekspr. človek z zlobo v očeh z zlobnim izrazom

zlôbec -bca m ( ó )
1. knjiž. zlobnež : zlobec mu je spodmaknil stol
2. evfem. hudič : sam črni zlobec je prišel ponj

zlôben -bna -o prid. , zlôbnejši ( ó ō )
ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zlobni ljudje so se smejali njegovi nesreči ; bil je čemeren in zloben ; zloben kot hudič / biti zloben do koga ; ne bodi (tako) zloben
// ki izraža, kaže zlobo: zloben izraz okrog ustnic ; njegove oči so dobile zloben lesk ; reči kaj z zlobnim nasmeškom ; zloben pogled
// ki vsebuje zlobo: zloben namen ; zlobna misel, pripomba
on se tega ni spomnil ali, če sem malo zloben, ni vedel izraža neprimernost trditve ; ekspr. ima zloben jezik rad zelo slabo govori o ljudeh, opravlja ; ekspr. varovati se zlobnih jezikov opravljivcev

zlobírati -am dov. ( ȋ )
uveljaviti določene interese z načrtnim vplivanjem na tistega, ki odloča o kaki stvari: pri oblasteh so zlobirali sprejetje zakona / zlobirati za vodovod

zlobíti se -ím se nedov. ( ī í )
zastar. jeziti se, hudovati se: vsi nejevoljni so se zlobili nanj

zlôbnež -a m ( ȏ )
zloben človek: zlobneži so ga mučili ; izogibati se zlobnežev ; razkrinkati zlobneže

zlôbnica -e ž ( ȏ )
zlobna ženska: hoteli so se rešiti zlobnice, ki je povzročala prepire / kot psovka zlobnica, zakaj si to storila

zlôbnost -i ž ( ó )
lastnost zlobnega človeka: bali so se ga zaradi zlobnosti ; zlobnost paznikov / izdal jih je iz zlobnosti zlobe
v očeh se mu je zasvetila zlobnost dobil je zloben izraz
// zlobno, hudobno dejanje: niso še pozabili njihovih zlobnosti

zločést -a -o prid. ( ẹ̑ ) knjiž.
1. hudoben , zloben : zločest človek ; po srcu ni zločest ; zločesta opravljivka / zločest smeh ; zločeste oči / zločeste spletke
2. nevaren 2 , poguben : zločesta bolezen
med. zločesta bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula

zločín -a m ( ȋ )
hudo kaznivo dejanje: narediti, storiti, ekspr. zagrešiti zločin ; razkriti zločin ; sodelovati pri zločinu ; hud, velik zločin ; zločini teroristov / vojni zločin / kaznovati zločin zločinca / zločin zoper naravo dejanja, ki rušijo ravnotežje v naravi, onemogočajo življenje organizmov ; zločin nad narodom / ekspr. ali je to zločin, če ga je udaril kaj hudega
pravn. kapitalni zločin kapitalno hudodelstvo

zločínec -nca m ( ȋ )
storilec zločina, zločinov: kaznovati, ovaditi, preganjati, prijeti zločinca ; hud zločinec / vojni zločinec

zločínka -e ž ( ȋ )
storilka zločina, zločinov: aretirati zločinko

zločínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zločince ali zločin: zločinski človek ; zločinska družba / ekspr. zločinski obraz / zločinski načrt, naklep ; zločinski ukazi / zločinski pohlep po zlatu ; zločinsko nagnjenje

zločínskost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zločinskega: zločinskost okupatorjev / pojavljanje zločinskosti v kom zločinskih nagnjenj / poudarjal je zločinskost smrtne kazni

zločínstvenost -i ž ( ȋ )
knjiž. zločinska dejavnost, kriminal: boriti se proti zločinstvenosti / naraščanje zločinstvenosti kriminalitete ; mladostniško prestopništvo in zločinstvenost
// zločinskost : zločinstvenost fašizma

zločínstvo -a s ( ȋ ) knjiž.
1. zločinska dejavnost, kriminal: preganjati zločinstvo ; organizirano zločinstvo / zločinstvo kakega dejanja zločinskost
// kriminaliteta : naraščanje zločinstva
2. zločin , hudodelstvo : strast ga je zapeljala v zločinstvo / obsodba vojnih zločinstev

zlódej -a in zlódja m ( ọ̑ )
1. evfem. hudič : zlodej ga je obsedel ; zlodeja klicati nad koga ; povezan je s samim zlodejem ; biti hujši od zlodeja ; bal se ga je kot samega zlodeja zelo ; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot vzklik: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta ; o ti zlodej prekleti
2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje ; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju
3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja ; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja ; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje ; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve
4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti , težave : če jih bo zapustil, bo zlodej ; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje ; zlodej je živeti v taki negotovosti
5. ekspr., navadno s prilastkom hrup , nemir : delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili
6. knjiž., ekspr. revež : kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho
7. v členkovni zvezi za zlodeja popolnoma , prav : tega za zlodeja nikjer ne dobiš ; zna za zlodeja vse
// sploh , nikakor : tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto
8. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil ; ozdravel bo, ni zlodej ; naj me zlodej vzame, če ni res ; za zlodeja, to mu boš dal
b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši ; za zlodeja, zakaj ste mu povedali ; tristo zlodejev, kaj pa še čakate
c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje ; za zlodeja, tak da je
ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil ; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel ; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak ; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave ; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo ; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo ; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje ; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje ; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga ; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv ; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudobna ; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje ; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten ; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek ; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili

zlódejev in zlódjev -a -o prid. ( ọ̑ )
1. evfem. hudičev : taki ljudje so zlodejevi pomočniki / imel je naravnost zlodejev videz / zlodejev monolog v drami / kot psovka baba zlodejeva, bodi že tiho
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: zlodejevi ljudje mi zavidajo ; ves čas so imeli za petami zlodejevega policista / kaj bereš te zlodejeve knjige
3. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj na videz nerešljivega: ves zlodejev je ; take ženske so zlodejeve
4. slabš. zloben , hudoben : ti otroci so zlodejevi, vse se jih boji
5. ekspr. zelo neprijeten, težek: smo v zlodejevem položaju

zlódejevec in zlódjevec -vca m ( ọ̑ )
slabš. zloben, hudoben človek: iz zlodejevca je postal dobrotnik ljudi / kot psovka le čakajte, zlodejevci, ko vas dobim

zlódejevka in zlódjevka -e ž ( ọ̑ )
slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejevka jim še jesti ni dala / kot psovka pusti nas pri miru, zlodejevka

zlódejevski in zlódjevski -a -o prid. ( ọ̑ )
slabš. zloben , hudoben : zlodejevski načrt ; navdalo ga je zlodejevsko veselje

zlódejka -e ž ( ọ̑ )
1. slabš. zlobna, hudobna ženska: zlodejka si je izmišljala zanje najrazličnejše kazni / kot psovka za samo nesrečo si, zlodejka
2. zastar. čarovnica : zlodejka s Kleka

zlódejski -a -o prid. ( ọ̑ )
slabš. zloben , hudoben : zlodejski smeh ; zlodejsko načelo

zlódejstvo 1 -a s ( ọ̑ )
slabš. zlobnost , hudobnost : s tem ravnanjem je razkril vse svoje zlodejstvo

zlodêjstvo 2 -a s ( ȇ )
knjiž. zločin : očitati komu zlodejstva ; preiskava zaradi zlodejstva

zlòdélo -a s ( ȍ-ẹ́ )
zastar. hudodelstvo , zločin : kaznovati zlodelo

zlòg 1 zlóga m ( ȍ ọ́ )
izgovorna enota iz zlogotvornega glasu ali iz zlogotvornega glasu in enega ali več soglasnikov, ki tvori besedo ali del besede: izgovarjati razločno vse zloge ; izpuščati, ekspr. požirati zloge ; deliti besedo na zloge ; končni, prvi zlog besede ; dolžina zloga / brati po zlogih s presledki med zlogi
glasb. solmizacijski zlog s katerim se poimenuje določen ton v lestvici ; jezikosl. kratki zlog s kratkim samoglasnikom ; odprti zlog brez soglasnika za samoglasnikom ; zaprti zlog s soglasnikom za samoglasnikom ; lit. nadštevilni zlog ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi ; rač. zlog kombinacija bitov, ki ustreza enemu znaku

zlòg 2 zlóga m ( ȍ ọ́ )
knjiž. zgradba (snovi): zmrzal izboljša zlog prsti ; grudičast, zrnat zlog
nar. potegniti poleno iz zloga skladovnice
min. kristalni zlog kristalna struktura ; papir. zlog papir, zložen v obliki kvadra ; petr. zlog razmerje med velikostjo zrn v kamnini; struktura ; porfirski zlog

zloglásen -sna -o prid. ( ā )
znan po slabih lastnostih, značilnostih: zloglasen ropar ; zloglasen ženskar / ekspr.: jesti je moral zloglasni ričet ; zloglasna drobtinčarska politika
// znan po hudih, slabih stvareh, dogodkih: zloglasen lokal, zapor ; zloglasna mestna četrt / preplezati zloglasno steno

zloglásnež -a m ( ȃ )
ekspr. zloglasen človek: izogibati se zloglasnežev

zlogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ekspr. ki hudobno, neprijazno gleda: zlogled človek

zlogôlk -a -o [ zlogou̯k ] prid. ( ȏ ō ) zastar.
1. opravljiv : bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis
2. zlovešč : zlogolki molk ; zlogolka ptica

zlógoma prisl. ( ọ̑ )
knjiž. po zlogih, zlogovaje: bral je počasi, zlogoma

zlogomérje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. metrika : poglavje o zlogomerju

zlogotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl. ki lahko tvori zlog: samoglasniki so zlogotvorni / zlogotvorni glas ; zlogotvorni r

zlogotvórnost -i ž ( ọ́ )
jezikosl. značilnost zlogotvornega: zlogotvornost samoglasnikov

zlogoválen -lna -o prid. ( ȃ )
pri katerem se zloguje: zlogovalna metoda branja

zlogovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zlogovati: odpraviti pri branju zlogovanje / zlogovanje imena

zlogováti -újem nedov. ( á ȗ )
izgovarjati, brati po zlogih: pri branju je zlogoval / zlogovati besede
ekspr. množica je navdušeno zlogovala predsednikovo ime skandirala

zlogôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na zlog: zlogovna dolžina, meja / zlogovno znamenje / zlogovna križanka križanka, pri kateri se besede vpisujejo v vodoravne in navpične vrste po zlogih ; zlogovna pisava pisava, pri kateri znaki zaznamujejo zloge
lit. zlogovni metrični sistem verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena

zlogôvnica -e ž ( ȏ )
uganka, pri kateri se iz navedenih zlogov sestavljajo po opisih nove besede: reševati zlogovnico
jezikosl. zlogovnica urejen seznam znakov zlogovne pisave; silabar ; šol. zlogovnica nekdaj učni pripomoček iz zlogov, iz katerih učenci sestavljajo besede

zlohôten -tna -o prid. ( ó ō )
ki hoče, želi zlo, slabo: zlohotni nasprotniki, ocenjevalci / zlohotno natolcevanje, podtikanje / ekspr. zlohoten vpliv slab

zlohôtnež -a m ( ȏ )
ekspr. zlohoten človek: skriti pismo pred zlohotneži

zlohôtnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost zlohotnega: vzbuditi v kom zlohotnost ; zlohotnost kritikov / zlohotnost ocene

zlokôben -bna -o prid. ( ó ō ) knjiž.
1. zloben , hudoben : zlokobna mačeha ; zlokobne sile ; zlokobna usoda / zlokoben obraz / zlokoben namen
2. zlovešč : temni zlokobni oblaki ; zlokobna tišina pred spopadom ; zlokobno znamenje
3. grozljiv , neprijeten : izogibati se zlokobnega kraja ; nastala je zlokobna tema

zlòm zlôma m ( ȍ ó )
1. glagolnik od zlomiti: zlom držala zaradi pritiskanja ; zlom kosti ob padcu ; zlom osi / zlom glavnega junaka ob koncu romana ; duševni, moralni zlom koga / zlom idealov, vere v avtoriteto / zlom armade razpad, uničenje ; zlom stavke / zlom fašizma, komunizma ; zlom režima odprava / po zlomu stare Jugoslavije
2. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: gospodarski zlom države ; zlom banke
3. poškodba, pri kateri je kost prelomljena: ugotoviti zlom ; ukrepi pri zlomu kosti / uravnati zlom zlomljenost
živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa
med. komplicirani zlom pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo ; odprti zlom pri katerem kost predre kožo

zlomástiti -im dov. ( á ȃ )
silovito, hrupno priti skozi kaj ovirajočega: zlomastil je skozi gozd
// ekspr. silovito, hrupno iti, priti: zlomastil je po stopnicah / najraje bi zlomastil nadenj ; pren. nevihta je zlomastila čez gore

zlómek -mka m ( ọ̑ )
1. evfem. hudič : zlomek ga je skušal ; zlomka ima v sebi, tako je zvit ; bali so se ga kot samega zlomka / ekspr. zlomek te razumi, jaz te ne / kot vzklik: da bi te zlomek ; o ti zlomek ti ; tristo zlomkov
2. ekspr. zloben, hudoben človek: zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge ; boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen
3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: kateri zlomek je razbil šipo ; zlomek se ni hotel predati / nekam sem založil tega zlomka ; vse pohodi ta kurji zlomek / kot psovka: govori, zlomek ; zlomek mali, kaj pa nagajaš
// oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kako ta zlomek igra ; zlomek je tako močen, da vsakega vrže / napekla je vsega zlomka veliko različnih stvari
4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti , težave : napil se je, spet bo zlomek / če denarja ni, je zlomek / v povedni rabi zlomek je takole stati na mrazu
5. v členkovni zvezi za zlomka popolnoma , prav : s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili ; zna za zlomka vse
// sploh , nikakor : za zlomka se ni dalo priti blizu ; za zlomka se mu ne posreči
// za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlomka pa so zagrešili
6. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: zlomek, da se mi bo posrečilo ; posodil ti bo, ni zlomek
b) jezo, nejevoljo: zlomek, kam pa bežite ; za zlomka, kdo vam je pa dovolil ; počakajte, za zlomka ; o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe
c) začudenje, presenečenje: za zlomka, bolan da je / ušel je. Ni zlomek
ekspr. počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati hrup, nemir ; ekspr. če boš prišel prepozno, boš videl zlomka boš imel neprijetnosti ; od zlomka ekspr. ljudje so od zlomka zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj ; ekspr. od zlomka je, kaj počnejo zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari ; ekspr. ne boji se živega zlomka prav nikogar, ničesar ; ekspr. prepih je od zlomka nevaren zelo ; teče kot zlomek zelo hitro

zlomíseln -a -o [ zlomisələn in zlomisəln ] prid. ( ȋ )
ki zlo, slabo misli: godrnjav, zlomiseln človek

zlomíti zlómim dov. ( ī ọ́ )
1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare ; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
// poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče ; zlomiti vejo, vrh ; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila ; krhke kosti se rade zlomijo ; vozu se je zlomila os ; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut ; zlomiti si nogo, tilnik
2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike ; zlomiti obtoženca z mučenjem ; zlomili so jo, da je priznala ; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila ; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je ; jok ga je zlomil zajokal je
// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila ; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo ; izguba otrok jo je zlomila
3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor ; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega ; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga ; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal ; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega ; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela ; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti ; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti ; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
pravn. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe ; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)

zlómkov -a -o prid. ( ọ̑ )
1. evfem. hudičev : ujel se je v zlomkove zanke / kot psovka zlomkovi otroci, boste dali mir
2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: kdo je pasel te zlomkove ovce

zlómljenost -i ž ( ọ́ )
stanje zlomljenega: zlomljenost osi / zlomljenost in nebogljenost glavne osebe

zlomljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) zlomi: zlomljiva palica / odpornost vsakega človeka je zlomljiva / biti upogljiv, a ne zlomljiv

zlonaméren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki ima zle, nepoštene namene: klevete so širili zlonamerni ljudje ; vsi niso bili zlonamerni / zlonameren pogled ; zlonamerna kritika, propaganda

zlonamérnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zlonamernega: očitati komu zlonamernost / zlonamernost članka

zlonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž. ki prinaša zlo, nesrečo: zlonosni tujci ; zlonosna ženska / zlonosni oblaki ; zlonosne iskre ; zlonosno nagnjenje / zlonosno pokanje ledu

zlorába -e ž ( ā )
1. uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zloraba dosežkov psihiatrije ; zloraba svobode ; zloraba književnosti v ideološke namene
// uporaba koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zaščititi človeka proti zlorabam ; zloraba ljudi za poskuse / kaznovati spolno zlorabo otrok
2. uporaba v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: razkrinkavati zlorabe ; huda, velika zloraba ; zloraba položaja, pooblastil
// preračunana uporaba v svojo korist: zloraba zaupanja / zloraba delavcev
// ekspr. neupravičena uporaba česa, sklicevanje na kaj: zloraba gesla

zlorábiti -im dov. ( á ȃ )
1. uporabiti kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabil je svoje darove ; zlorabiti moč, pamet za grozodejstva ; zlorabiti svobodo, znanje / zlorabil je svojo avtoriteto proti ljudstvu uporabil v njegovo škodo
// uporabiti koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji: zlorabiti otroke ; zlorabili so jih za vohune / spolno zlorabiti koga opraviti s kom spolno združitev, imeti z njim spolni odnos kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2. uporabiti v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabiti položaj, pooblastila, predpise / zlorabiti ime firme
// preračunano uporabiti v svojo korist: zlorabiti gostoljubnost, zaupanje koga / ekspr. zlorabiti potrpežljivost poslušalcev
// ekspr. neupravičeno uporabiti kaj, se sklicevati na kaj: zlorabiti besedo ljubezen ; zlorabiti pesnika

zlorábljanje -a s ( á )
glagolnik od zlorabljati: zlorabljanje naravnih dobrin ; zlorabljanje svobode / zlorabljanje otrok, zapornikov / zlorabljanje uradnega položaja / zlorabljanje naklonjenosti koga

zlorábljati -am nedov. ( á )
1. uporabljati kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega: zlorabljati premoženje za lahkoživo življenje ; zlorabljati sposobnosti, svobodo, znanje jezikov / zlorabljati računalnik
// uporabljati koga za kaj negativnega proti njegovi volji: zlorabljati jetnike za nevarna dela ; zlorabljati otroke / spolno zlorabljati koga imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2. uporabljati v nasprotju z zakoni, pristojnostjo: zlorabljati uradni položaj ; zlorabljati zakone
// preračunano uporabljati v svojo korist: zlorabljati gostoljubnost, zaupanje koga / zlorabljati čustva ljudi / zlorabljati delavce izkoriščati
// ekspr. neupravičeno uporabljati kaj, se sklicevati na kaj: zlorabljati ime koga ; zlorabljati pesnikove misli

zloràd -áda -o prid. ( ȁ á )
zastar. hudoben , škodoželjen : zlorad človek / zlorad smeh

zlorádost -i ž ( á )
zastar. hudobnost , škodoželjnost : nasprotnikova zloradost / to je storil iz zloradosti

zloslúten -tna -o prid. ( ū )
knjiž. ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo: zlosluten pisatelj, prerok / zloslutne pretnje, vesti / zloslutna tišina pred spopadom
// ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla: po telesu mu je zagomazel zlosluten drget ; vprašal je z zloslutnim glasom

zlosréčen -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. nesrečen : smrt zlosrečnih bratov ; zlosrečni otroci / zlosrečna dežela
knjiž. postaviti zlosrečne preroke na laž zlovešče

zlóst -i ž ( ọ̑ ) knjiž.
1. lastnost, značilnost zlega: spoznati zlost greha, naklepov / zlost bolezni / odpraviti zlost na svetu zlo ; umirali so od zlosti hudega ; zlost presitih ljudi zla dejanja
2. zlobnost , hudobnost : priznavati svojo zavrženost in zlost / zlost epigramov / buditi v kom zlost zlobo ; v glasu ni bilo več prejšnje zlosti jeze

zlostáviti -im nedov. in dov. ( á ȃ ) star.
1. slabo ravnati s kom: zlostavili so otroke
2. dov. spolno zlorabiti, onečastiti: zlostaviti dekle

zlostávljati -am nedov. ( á ) star.
1. slabo ravnati s kom: ko se je uprl, so ga nehali zlostavljati
2. spolno zlorabljati, onečaščati: v zaporih so ženske zlostavljali

zlósten -tna -o prid. , zlóstnejši ( ọ̑ )
knjiž. zloben , sovražen : zlosten pogled / vsak dan so postajali zlostnejši in močnejši

zlóščiti -im dov. ( ọ̄ )
1. prekriti z loščem: te lonce je treba še zloščiti
2. dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem: zloščiti čevlje, parket / premazati pod z voščenimi čistili in zloščiti ; zloščiti s suho krpo

zlót -a m ( ọ̑ )
denarna enota Poljske: najeti več milijard zlotov posojila ; bankovec za petdeset zlotov
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:

zlótati -am dov. ( ọ̑ )
teh. spojiti kovinske dele z lotom: zlotati žlebove

zlotvòr -ôra m ( ȍ ó )
zastar. hudodelstvo , zločin : kaznovati koga za zlotvore

zlotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ ) zastar.
1. nevaren 2 , poguben : zlotvorni mikrobi ; zlotvorna bolezen
2. hudodelski , zločinski : zlotvoren človek

zlousóden -dna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. poguben , usoden 1 : njegova smrt je imela za politično življenje zlousoden pomen / to se je zgodilo v zlousodni noči

zlovésten -tna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. zlovešč : zlovesten molk, smeh ; zlovestne novice

zlovéšč -a -e prid. ( ẹ̄ )
ki napoveduje zlo, nesrečo: zlovešči obiskovalci ; sova je zlovešča ptica / zlovešča hišna preiskava ; zlovešča tišina pred napadom ; zlovešče brnenje letal ; zlovešče grmenje ; zlovešče ozračje v tragediji / zlovešč pogled grozeč
// ki vzbuja grozo, strah: zlovešči trenutki na strmini ; zlovešče napovedi, novice ; zlovešča prikazen ; zlovešče tuljenje volkov

zlovólja -e ž ( ọ̄ )
knjiž. slaba volja, nerazpoloženje: premagati zlovoljo ; na njihovih obrazih je bilo videti zlovoljo / razpust društva bi povzročil zlovoljo ljudi nejevoljo, jezo

zlovóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen ; bolezen ga je delala zlovoljnega ; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen / zlovoljen obraz, pogled

zlovóljnost -i ž ( ọ́ )
knjiž. slaba volja, nerazpoloženost: polastila se ga je zlovoljnost / napadi zlovoljnosti nejevolje, jeze

zlovrážen -žna -o prid. ( ā )
zastar. sovražen : zlovražni pogledi / zlovražna sreča

zlóžba -e ž ( ọ̑ )
star. združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem območju v enoten kompleks; komasacija : nasilna zložba / zložba zemljišč

zlóžek -žka m ( ọ̑ )
knjiž. kar je zloženo, sestavljeno iz več kosov, predmetov: zložek se je podrl ; hiša je podobna zložku večje in manjše kocke
adm. stenografski znak za dva ali več soglasnikov brez vmesnega samoglasnika

zložêljen -jna -o prid. ( é ē )
ki drugemu privošči zlo, slabo: zloželjen človek / zloželjen nasmeh

zlóžen 1 -žna -o prid. , zlóžnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. položen : vzpenjati se po zložnem bregu ; zložna pot, steza / zložno gorovje s položnimi pobočji / zložne stopnice / zložen ovinek reke neoster, rahel
2. zmerno hiter: zložen sprehod ; prijetna zložna hoja / stopal je z zložnimi koraki / zložen razvoj
3. star. udoben , prijeten : zložen naslanjač ; zložna kočija / njegova mladost je bila srečna in zložna brez težav
knjiž. za zložne goste hiša ni primerna udobja vajene, zahtevne ; knjiž. zložni turisti so počakali na vzpenjačo neprizadevni, lagodni ; zložna postelja zložljiva ; ekspr. izbrati zložno pot do česa nenaporen način za dosego česa

zlóžen 2 -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. nar. miroljuben : bil je zložen in mil človek
2. zastar. složen : bili so zložni in so se zmeraj ozirali drug na drugega

zlóžen 3 -žna -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl. ki ima zlogotvorni glas: zložna osnova / zložni r zlogotvorni r

zložênka -e ž ( é )
1. kar je iz česa zloženo: dati na rano zloženko iz gaze
// knjiž. jed, sestavljena iz več jedi: skuhati zloženko / krompirjeva, zelenjavna zloženka
2. jezikosl. beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom: tvoriti zloženke ; domača, tuja zloženka ; samostalniška zloženka ; sestavljenke in zloženke
knjiž. kupiti otroku zloženko zgibanko

zložênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost zloženega: zloženost opeke, perila / zloženost stavka
knjiž. razmišljati o človeški zloženosti zapletenosti, kompliciranosti

zložítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zložiti: zložitev drv v skladovnico / zložitev zemljišč

zložíti -ím dov. , zlóžil ( ī í )
1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep ; zložiti na pet delov ; zložiti najprej po dolgem in potem počez / zložiti mizo, stol ; pahljačasto zložiti krila ; padalo se samo zloži / zložiti hlače po robovih
2. dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: zložiti deske, liste ; zložiti prekle v obliki piramide ; navzkriž zložiti / zložiti na kup ; zložiti v pahljačo, skladovnico
// na tak način narediti: zložil je grmado in jo zažgal ; iz kamenja zložiti zid / zložiti škatlo
3. s prislovnim določilom s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod: zložiti obleko iz kovčka ; zložiti pohištvo s tovornjaka ; zložiti knjige na svoje mesto, po policah ; zložiti nazaj v predal
4. dati travo, snope med late kozolca: še en voz trave moramo zložiti / zložiti žito v kozolec
5. ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo: zložiti opero / zložiti napev
// ustvariti, napisati sploh: to pesem je zložil posebej zanjo / star. včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan sestavil, napisal
6. star. združiti : kako zložiti podjetji / zložita svoje moči in ga napadita / zložiti zemljišča komasirati
pog. zložil ga je po tleh vrgel, podrl ; pog. pred avtobusno postajo me zložite dol ustavite, da bom izstopil ; pog. zložiti skupaj za darilo, pijačo zbrati (denar)
jezikosl. narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed, navadno povezanih z veznim samoglasnikom prim. izložiti

zložljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da zložiti: zložljiv otroški voziček ; ta lestev je zložljiva / zložljivi cilinder ; zložljivi dežnik

zlóžnost -i ž ( ọ́ )
star. udobnost , prijetnost : bil je vajen zložnosti na potovanju ; zložnost sobe / duhovna zložnost neprizadevnost, lagodnost

zluknjati gl. izluknjati

zluščiti ipd. gl. izluščiti ipd.

zlužiti ipd. gl. izlužiti ipd.

zmága -e ž ( ȃ )
dejstvo :
a) da kdo zmaga: zmaga je še negotova ; zmaga jih je opogumila, razveselila ; izbojevati, publ. izboriti zmago ; proslavljati zmago ; igrati na zmago ; hitra, lahka, težka, publ. gladka zmaga ; ekspr. poceni zmaga pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja / vojaška zmaga ; zmaga nad nasprotnikovo vojsko / dan zmage praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja / zmaga stavkajočih delavcev / z dobro igro si zagotoviti zmago ; zmaga nogometašev ; zmaga na domačem igrišču ; zmaga v teku / zmaga na volitvah / ekspr.: zmaga dobrega nad zlim ; zmaga pravice
b) da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva: vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem ; delovna, moralna zmaga
publ. zmaga je šla k Francozinjam zmagale so Francozinje ; ekspr. zmaga se jim je nasmehnila bili so blizu zmage, zmagali so ; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo ; vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali ; doseči, publ. odnesti, praznovati, slaviti zmago zmagati ; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju ; knjiž. usoda jim je naklonila zmago zmagali so ; knjiž. Pirova zmaga zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna
voj. strateška zmaga ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev

zmagálec -lca [ zmagau̯ca tudi zmagalca ] m ( ȃ )
star. zmagovalec : zmagalec v bitki ; zmagalci in premaganci / zmagalec težav premagovalec

zmagálen -lna -o prid. ( ȃ )
star. zmagovit : zmagalno moštvo / zmagalna bitka / čutiti zmagalni ponos zmagovalni
knjiž. prisoditi komu zmagalni venec zmago

zmágati -am dov. ( ȃ )
1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju ; zmagati v odločilni bitki ; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga / vojaško zmagati
// v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
// v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače ; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev ; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo ; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar ; publ. zmagala je Slovenija pred Italijo ; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
šport. zmagati na sto metrov hrbtno ; zmagati v mnogoboju, slalomu ; zmagati s točko prednosti
3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je do zdaj neznan režiser ; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju
4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat ; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah
5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo ; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica ; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res / dobro je zmagalo nad zlim
7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost ; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je
8. preh., star. premagati : zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah
9. preh., star. zmoči : žena ne zmaga vsega dela ; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti ; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil

zmagljív -a -o prid. ( ī í )
star. premagljiv : zmagljiv sovražnik / zmagljiva težava / zmagljiva bitka zmagovita

zmagonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
star. zmagovit : zmagonosna vojska / zmagonosni boji / zmagonosen pogled zmagoslaven

zmagosláven -vna -o prid. , zmagoslávnejši ( á )
1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem
2. ekspr. zmagovit : zmagoslavna četa / zmagoslaven boj
3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv
knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal ; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana
rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih

zmagosláviti -im nedov. in dov. ( á ȃ )
zastar. slaviti, praznovati zmago: zmagovalci so zmagoslavili ; hrupno zmagoslaviti / vnaprej vem, kdo bo zmagoslavil zmagal ; zmagoslaviti nad sovražnikom premagati ga

zmagoslávje -a s ( ȃ )
1. veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: prevzelo ga je zmagoslavje ; pogled je izdajal zmagoslavje ; občutek zmagoslavja / z zmagoslavjem pokazati dovoljenje
2. ekspr. zmaga : praznovati, pričakovati zmagoslavje / zmagoslavje sodobne tehnologije
publ. napredno gibanje je slavilo zmagoslavje zmagalo

zmagosvésten -tna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. prepričan v zmago: zmagosvesten poveljnik

zmagoválec -lca [ zmagovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor zmaga: vdati se zmagovalcu ; zmagovalec in poraženec ; vrniti se kot zmagovalec / moralni zmagovalec / olimpijski zmagovalec ; zmagovalec zadnje igre / festivalski zmagovalec / zmagovalec na volitvah / star. zmagovalec sovražne vojske premagovalec
publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal ; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati

zmagoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zmagovanje ali zmago: zmagovalna vojska / zmagovalni čoln / zmagovalna pesem / zmagovalni oder / ozreti se na koga z zmagovalnim pogledom zmagoslavnim
publ. povzpeti se, stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati ; publ. dobiti zmagovalni venec zmagati ; publ. tekmovalec je že večkrat stal na zmagovalnih stopnicah zmagal

zmagoválka -e [ zmagovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki zmaga: slaviti zmagovalko / olimpijska, pokalna zmagovalka ; zmagovalka turnirja ; zmagovalka v smuku, teku / zmagovalka volitev / popevka zmagovalka

zmagoválski -a -o [ zmagovau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zmagovalce ali zmagovanje: zmagovalski venec / zmagovalski ponos

zmagovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmagovati: navaditi se na zmagovanje / zmagovanje zdravih načel / imeti dovolj moči za zmagovanje težav

zmagováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje ; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati
// v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice
// v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih
2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo ; zmagovati na velikih tekmovanjih ; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo
3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi ; take pesmi pogosto zmagujejo
4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah
5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša
7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo ; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo ; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati ; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo ; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra / konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej ; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih / kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo
8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle ; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan / brezoseb. zmagovalo ga je
9. preh., star. premagovati : zmagovati ovire, težave

zmagovít -a -o prid. ( ȋ )
1. ki zmaga, zmaguje: zmagovita vojska / zmagoviti košarkarji ; zmagovito moštvo / zmagovita popevka / publ. v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki zmagujejo ; zmagovit se vrniti
2. s katerim se zmaga, zmaguje: zmagovita karta ; zmagovita kombinacija / njegovi nastopi so zmagoviti uspešni
šport. zmagoviti gol, koš
3. v katerem se zmaga, zmaguje: zmagovit boj ; zmagovita vojna / ekspr. bojevati se do zmagovitega konca zmage
4. ekspr. na katerem se doseže, dosega velike uspehe: zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
5. ekspr. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagovit krik / doživeti zmagovit sprejem
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagovita lepota / zmagovit uspeh predstave zelo velik
publ. avtomobilizem je na zmagovitem pohodu se vedno bolj širi

zmagovítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zmagovitega: zmagovitost čete / ekspr. zmagovitost resnice

zmáhan -a -o prid. ( á ) nižje pog.
1. izčrpan , zdelan : plezalci se zmahani vračajo v dolino
2. poškodovan , obrabljen : zmahano pohištvo

zmáj in zmàj zmája m ( ā; ȁ á )
1. v pravljicah hudobna krilata žival z eno ali več glavami, levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruha ogenj: zmaj čuva grad ; odsekati zmaju glavo ; pastir je premagal zmaja ; strašen, velik zmaj ; rjove kot zmaj / dvoglavi zmaj
2. kip ali podoba, ki predstavlja tako žival: na mostni ograji so zmaji ; slika svetega Jurija z zmajem
3. igrača iz lesenega okvira, na katerega je napet papir, za spuščanje po zraku: zmaj dobro leti ; delati, spuščati zmaje ; igrati se z zmajem ; pisan, velik zmaj / papirnati zmaj
4. ekspr. človek, zlasti ženska, ki silovito napada, navadno z besedami: njegova žena je zmaj ; kako si se mogel poročiti s tem zmajem / kdaj bo stari zmaj sklical sestanek šef
5. ekspr. neugnan, zelo živahen otrok: naš mali zmaj je šel spat ; kdo bo krotil tega zmaja
6. šport. naprava s krili za letenje, spuščanje po zraku, navadno s hriba v dolino: nad mestom kroži zmaj ; leteti z zmajem / letalni zmaj
ekspr. stanovanjska stiska je stoglavi zmaj zelo huda, neprijetna stvar ; publ. njihova vojska je papirnat zmaj nestvarna, navidezna nevarnost ; knjiž. peklenski zmaj hudič
obl. ljubljanski zmaj nekdaj najvišje priznanje na sejmu mode v Ljubljani ; zool. leteči zmaj kuščar, ki živi v jugovzhodni Aziji, Indiji in Avstraliji in ima med sprednjimi in zadnjimi nogami kožno gubo za letenje, Draco volans ; morski zmaji majhne morske ribe s strupenimi žlezami ob bodicah prve hrbtne plavuti, Trachinidae

zmájar -ja m ( ȃ )
športnik, ki leta, se spušča z zmajem: zmajar je pristal v dolini ; izkušen zmajar

zmájarstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki je v zvezi z letanjem, s spuščanjem z zmaji: razvoj zmajarstva / prvenstvo v zmajarstvu

zmajáti zmájem tudi zmájati -em tudi -am dov. , zmájaj zmájajte tudi zmajájte; zmajál tudi zmájal ( á á; á; ā )
1. navadno v zvezi zmajati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti osuplost, presenečenje, ogorčenje: na vprašanje je zmajal z glavo ; sočutno, zamišljeno zmajati z glavo / star. zmajal je z rameni in utihnil skomignil / nič ni rekel, samo zmajal je
2. star. zamajati : lahen veter je zmajal veje / potres je zmajal tla
3. star. razmajati : eksplozije so zmajale stari mlin / čas je zmajal temelje starih vrednot
4. star. omajati : zmajala sta ga jok in vpitje ; radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo
star. nihče ni upal zmajati jezika spregovoriti, oglasiti se

zmájček -čka m ( ā )
manjšalnica od zmaj: iz jajca se je izvalil zmajček / spuščati zmajčka

zmajeglàv -áva m ( ȁ á )
zool. morska riba s strupenimi bodicami; bodika : ujeti zmajeglava

zmájev -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na zmaja: zmajev gobec, rep / zmajevo ogrodje
bot. zmajevo drevo na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena ; šah. zmajeva varianta varianta sicilijanske otvoritve, pri kateri črni premakne lovca na kraljevi strani z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale

zmajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
navadno v zvezi zmajevati z glavo s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izražati osuplost, presenečenje, ogorčenje: zmajeval je z glavo, rekel pa ni nič ; osupel, presenečen zmajevati z glavo / to vendar ni mogoče, so ljudje zmajevali z glavami / nejevoljno zmajevati

zmájevec -vca m ( ā )
1. bot. na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena : posekati zmajevec
2. vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi, Dracaena:

zmájevka -e ž ( ā )
v pravljicah zmajeva žena: zmajevka se je razjezila
bot. alpska rastlina z listi v rozeti in vijoličastimi cveti v grozdastem socvetju, Horminum ; vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec

zmájski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na zmaje: zmajski grad / pregrinjalo z zmajskimi glavami / zmajska hudobnost / Zmajski most

zmakniti ipd. gl. izmakniti ipd.

zmála prisl. ( ȃ )
knjiž. od malega, od otroških let: zmala je tako navajen

zmálati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. poslikati : zmalati cerkev

zmaličiti ipd. gl. izmaličiti ipd.

zmáma -e ž ( ȃ )
kar koga zmami: uporabiti kaj za zmamo
zastar. okusiti bridke, grenke zmame slepila

zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. ( ī á; á ȃ ) ekspr.
1. s čim želenim, vabljivim spraviti koga kam, kamor sicer ne bi šel: zmamiti koga k sebi / zmamiti koga z obljubami ; zmamiti koga proč, ven / denar ga je zmamil v svet
2. s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročiti, da kdo naredi, stori kaj, česar sicer ne bi naredil, storil: visoka cena je zmamila marsikaterega lastnika, da je živino prodal
zastar. pijača, vročina človeka zmami omami; prim. izmamiti

zmámljati -am nedov. ( á ) ekspr.
1. s čim želenim, vabljivim spravljati koga kam, kamor sicer ne bi šel: zmamljati ženske k sebi / želje jih zmamljajo v nesrečo
2. s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročati, da kdo naredi, stori kaj, česar sicer ne bi naredil, storil: možnost dobrega zaslužka zmamlja ljudi, da podpisujejo pogodbe; prim. izmamljati

zmandráti -ám dov. ( á ȃ )
zmendrati : zmandrati travo / ekspr. kolesa so ga zmandrala

zmanevrírati -am tudi izmanevrírati -am dov. ( ȋ )
1. s spreminjanjem smeri, načina vožnje spraviti vozilo od kod, kam: zmanevrirati ladjo iz pristanišča ; zmanevrirati avtomobil skozi ozke ulice
2. ekspr. s spretnostjo, zvijačnostjo spraviti koga od kod, kam: zmanevriral jo je iz sobe / zmanevrirali so ga v odbor
ekspr. to zadevo je dobro zmanevriral s spretnostjo, zvijačnostjo opravil; prim. izmanevrirati

zmanikírati -am dov. ( ȋ )
strokovno urediti nohte na roki: zmanikirati koga / zmanikirati nohte

zmanipulírati -am dov. ( ȋ )
slabš. s preračunljivim ravnanjem, dejanjem oškodovati, ogoljufati: ugotovil je, da ga hočejo zmanipulirati

zmánjkati -am dov. ( ȃ )
1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehati biti na razpolago: zmanjkalo mu je denarja ; vode večkrat zmanjka ; potapljaču je zmanjkalo zraka / poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka / zmanjkalo mu je besed, vprašanj / sredi gozda zmanjka poti
2. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: spet mu je zmanjkala ena knjiga ; z mize je zmanjkal rokopis ; naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo
ekspr. dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo da ne bi spet omedlel ; ekspr. čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili ; ekspr. od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo je takoj zaspala ; ekspr. pred težavami ga bo zmanjkalo težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil ; ekspr. hitro ji zmanjka sape postane zadihana, izčrpana

zmanjkováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehavati biti na razpolago: zmanjkuje jim hrane, kurjave ; v trgovini že zmanjkuje olja ; ekspr. pridelali so vina, da jim je posode zmanjkovalo / zmanjkuje ji moči, poguma / govorcu je zmanjkovalo besed ; zmanjkuje jim snovi za pogovor
2. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da je na oddelku začel zmanjkovati material
ekspr. zmanjkuje je, kot bi jo sesale pijavke zelo hujša ; ekspr. proti vrhu jim je zmanjkovalo sape so težko dihali ; ekspr. zmanjkuje jim tal pod nogami imajo ogrožen (družbeni) položaj; niso več prepričani o pravilnosti svojega ravnanja ; ekspr. začelo ga je zmanjkovati začel je izgubljati zavest; začenjal je spati

zmánjšanje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmanjšati: zmanjšanje izvoza, proizvodnje / publ. zmanjšanje napetosti med državama / zmanjšanje števila zaposlenih
// količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša: izračunati zmanjšanje

zmánjšati -am dov. ( ȃ )
narediti kaj (bolj) majhno: zmanjšati igrišče, odprtino ; z novo cesto se je razdalja med mestoma zmanjšala / oteklina se je zmanjšala / zmanjšati dotok, hitrost ; zmanjšati izdatke, uvoz / zmanjšati posadko, število zaposlenih / prizadevati si zmanjšati moč, vpliv koga / bolezen mu je zmanjšala delovno sposobnost / zmanjšati kislost, slanost jedi ; zmanjšati sevanje na najnižjo mero / zmanjšati ovinek, strmino / zmanjšati pomen vzgojnega dela
// narediti kaj enakega, vendar manjših razsežnosti; pomanjšati : zmanjšati kroj

zmánjšek -ška m ( ȃ )
količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša; zmanjšanje : izračunati zmanjšek ; zmanjšek in poveček

zmanjševálec -lca [ zmanjševau̯ca tudi zmanjševalca ] m ( ȃ )
1. kar, kdor kaj zmanjšuje: zmanjševalci apetita ; zmanjševalci strahu, stresa / bil je uspešen kot zmanjševalec porabe in stroškov
2. mat. število, ki se odšteva; odštevanec

zmanjševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zmanjševanje: zmanjševalno merilo / zmanjševalna leča pomanjševalna leča
knjiž. zmanjševalna beseda manjšalnica, pomanjševalnica

zmanjševánec -nca m ( á )
mat. število, od katerega se odšteva: zmanjševanec in odštevanec

zmanjševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmanjševati: zmanjševanje prostora ; zmanjševanje teže / zmanjševanje števila zaposlenih / zmanjševanje nasprotij

zmanjševáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj (bolj) majhno: prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami ; zmanjševati razmik med dvema predmetoma / zmanjševati dozo zdravil / zmanjševati izvoz, proizvodnjo / zmanjševati čete, kolektive / zmanjševati moč, vpliv koga ; vidljivost se zmanjšuje / bolezen zmanjšuje delovno sposobnost / zavese zmanjšujejo svetlobo / zmanjševati padec ; z ovinki se strmina zmanjšuje
// delati kaj enakega, vendar manjših razsežnosti; pomanjševati : zmanjševati črke, znake

zmártrati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. izmučiti : pot ga je zmartrala ; hitro se zmartra

zmasakrírati -am dov. ( ȋ )
1. pomoriti , poklati : razjarjena množica je zmasakrirala begunce
// ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: zmasakriral mu je obraz do nerazpoznavnosti ; zmasakrirati truplo z nožem
2. ekspr. uničiti , onemogočiti : mediji so ga zmasakrirali

zmasírati -am dov. ( ȋ )
mehanično obdelati telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih razlogov: zmasirati lasišče ; zmasirati roke s kremo ; na lahko, močno zmasirati ; skrbno, temeljito se zmasirati
pog. zmasiral ga bom, da me do smrti ne bo pozabil natepel, pretepel

zmastíti 1 -ím dov. , zmástil; zmaščèn ( ī í )
1. narediti kaj mastno: izločki zmastijo kožo ; lasje se zmastijo
2. umazati z mastjo, maščobo: zmastiti obleko

zmastíti 2 -ím dov. , zmástil ( ī í )
zmečkati, zmleti, zlasti grozdje: pred stiskanjem grozdje zmastijo / zmastiti posušen list med prsti
agr. uničiti rastlinske škodljivce s stiskanjem

zmaščeváti -újem dov. ( á ȗ )
zastar. maščevati : zmaščevati bratovo čast ; zmaščevati se za storjeno krivico ; zmaščevati se nad kom

zmašílo -a s ( í )
ekspr. slaba, neprimerno sestavljena, narejena stvar: iz pločevinaste strehe, pritrjene na star vagon, narejeno zmašilo / ta povest je romantično zmašilo

zmašíti -ím dov. , zmášil ( ī í ) ekspr.
1. s silo spraviti v kaj: zmašiti stvari v nahrbtnik / ujetnike so zmašili v živinske vagone / preveč je zmašil vase pojedel
2. pog. narediti , sestaviti : zmašiti izdelek, košarico / zmašiti članek, pismo / mimogrede je zmašila kosilo skuhala, pripravila

zmaterializírati -am dov. ( ȋ )
1. napraviti kaj materialno: čustveno življenje se ne da zmaterializirati
2. nav. slabš. povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine: ugodne življenjske razmere so ga zmaterializirale

zmátrati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. izmučiti : prenašanje bremen ga je zmatralo ; danes sem se preveč zmatral

zmàz zmáza m ( ȁ á )
nar. prekmursko namaz, premaz iz blata, ilovice: zmaz v peči odpada

zmázati zmážem dov. , zmázala in zmazála ( á ȃ )
1. razmazati : dež je zmazal barve na letaku
2. ekspr. zmečkati : zmazati muho med prsti / kolesa tovornjaka so ga zmazala
3. pog. premagati : naši nogometaši so zmazali goste / v jurišu so zmazali sovražnika
4. pog. pojesti : zmazal je cel hlebec kruha ; s slastjo je zmazal kosilo
5. slabš. slabo, nekvalitetno napisati: v naglici je zmazal članek; prim. izmazati

zmázek -zka m ( ȃ )
1. ekspr. kar nima jasnih, ostrih obrisov: namesto ostre svetle točke videti zmazek / progasti zmazki na sprednji šipi avtomobila
2. slabš. kar je slabo, nekvalitetno: ta članek je navaden zmazek ; takega zmazka že ne obesim na steno / filmski, literarni zmazek / to je zmazek, ne pa lovski pes

zmečíti -ím in zméčiti -im dov. , zméči tudi zmêči; zméčil ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
star. zmehčati : zmečiti trdo kožo ; kruh se je v mleku zmečil / njega bomo že zmečili

zmečkanína -e [ zməčkanina tudi zmečkanina ] ž ( í )
1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina
2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine ; odrgnina in zmečkanina

zmečkáti -ám [ zməčkati tudi zmečkati ] dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir ; oblačila so se v kovčku zmečkala ; v avtomobilu si je zmečkala krilo
2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir ; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem ; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek
3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko ; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste ; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč
4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali
ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla

zméda -e ž ( ẹ̑ )
1. stanje, ko nad stvarmi, položajem ni pregleda: delati, povzročati zmedo ; zmeda na pisalni mizi / zmeda misli in pojmov
2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: na cesti je nastala zmeda ; v državi vlada zmeda / družbena, gospodarska zmeda ; prometna zmeda / ekspr. sejati zmedo med ljudi
3. stanje, ko kdo nima urejenih, jasnih misli, predstav: njegovo govorjenje razkriva zmedo / ekspr. v glavi ima zmedo ; spravljati koga v zmedo

zmédenec -nca m ( ẹ̑ )
zmeden človek: od tega zmedenca se ne da nič izvedeti ; vede se kot zmedenec / duševni zmedenec

zmédenka -e ž ( ẹ̑ )
zmedena ženska: imeli so jo za zmedenko / duševna zmedenka

zmédenost -i ž ( ẹ̑ )
stanje zmedenega človeka: skušal je prikriti zmedenost ; v zmedenosti je pozabil vzeti denar ; popolna, trenutna zmedenost / duševna zmedenost / zmedenost misli, pojmov

zmedíti -ím dov. , zmédil ( ī í )
povzročiti, da postane kaj medno, mehko: zmediti sadje ; hruške so se že zmedile

zmedléti -ím [ zmedleti in zmədleti ] dov. , tudi zmedlì ( ẹ́ í ) knjiž.
1. izgubiti moč, oslabeti: v enem tednu je zmedlel ; zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane / živina je čez zimo zmedlela / obraz mu je zmedlel postal bled, upadel
2. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zmedlele / proti jutru je luč zmedlela
3. ekspr. postati malo slišen: glasovi so počasi zmedleli

zmeglíti -ím [ zməgliti ] dov. , zmeglì in zmègli; zmèglil ( ī í )
narediti kaj nejasno, motno: dim je zmeglil ozračje / solze so ji zmeglile oči ; pren., knjiž. strah mu je zmeglil smisel življenja

zmehanizírati -am dov. ( ȋ )
1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela: zmehanizirati košnjo / zmehanizirati gospodinjstvo
// opremiti s stroji: zmehanizirati obrat
2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: zmehanizirati gibe
// ekspr. povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti: zmehanizirati čustva / tak način življenja človeka zmehanizira

zmehčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmehčati: zmehčanje kože / sredstvo za zmehčanje vode

zmehčáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko: milnica zmehča kožo, nohte ; sonce je zmehčalo sneg / zmehčati vosek s segrevanjem / zmehčati meso ; zmehčati zelenjavo v sopari / sadje v kleti se je že zmehčalo / zmehčati usnje
2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali ; ni se dal zmehčati
3. ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen: njegova bližina jo je zmehčala ; ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali / glas se mu je zmehčal
ekspr. pijača, strah zmehča človeku kolena zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji
kem. zmehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli

zmehčíšče -a s ( í )
teh. temperatura, pri kateri se trdna snov začne mehčati: segreti steklo do zmehčišča ; zmehčišče plastične mase

zmehkúžiti -im dov. ( ú ȗ )
pomehkužiti : udobno življenje ga je zmehkužilo ; živali se v hlevu zmehkužijo / s tako hrano se želodec zmehkuži

zmehúriti -im dov. ( ú ȗ )
knjiž. narediti, povzročiti mehurje: nekatere kužne bolezni zmehurijo kožo ; opečena roka se mu je zmehurila

zmena gl. izmena 2
menjava

zmencáti -ám [ zməncati ] dov. ( á ȃ )
s premikanjem dela česa z roko sem in tja podrgniti ob drug del, navadno pri pranju: namiliti in zmencati perilo
// premikajoč prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa večkrat močno pritisniti: zmencati otroku roke / zmencati si zaspane oči
zmencati cvet, list s prsti zmečkati, zdrobiti; prim. izmencati

zmendráti -ám [ zməndrati ] dov. ( á ȃ )
s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in zdrobiti, stlačiti ter pri tem poškodovati ali uničiti: konji so zmendrali travo, žito / zmendrati klobuk / ekspr. vojaki so zmendrali sled čez zasneženo dvorišče z mendranjem, hojo naredili
// ekspr. s hojo, stopanjem zmečkati, povzročiti smrt koga: razjarjena žival ga je zmendrala / zmendrati kači glavo

zmenè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš. ničvreden človek, slabič: on je navaden zmene / kot psovka prekleti zmene

zmenè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ ) slabš.
1. bitje s prirojeno telesno napako, posebnostjo: njen sin je zmene / skotilo se je zmene
2. ničvreden človek, slabič: namesto njega so poslali to zmene ; postal je sprijeno zmene

zmének -nka m ( ẹ̑ )
1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek ; dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek
2. star. dogovor : skleniti zmenek ; po zmenku bo on njegov dedič
star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena

zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
1. dogovoriti se: končno so se le zmenili ; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden ; s prijatelji se je zmenil za v hribe
ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko ; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti / ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi ; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil ; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil ; niso se zmenili za trpljenje ljudi ; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič

zménjati tudi zmenjáti -am, in zménjati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
1. dati ali dobiti za bankovec, kovanec enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjati komu sto evrov ; nimam drobiža, moram zmenjati
2. menjati , zamenjati : zmenjati dolarje za evre / zmenjati gramofonsko ploščo / gostje se vsak teden zmenjajo; prim. izmenjati

zmenjávati -am nedov. ( ȃ ) zastar.
1. dajati ali dobivati za bankovce, kovance enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjavati bankovce po petdeset evrov
2. menjavati , zamenjavati : zmenjavati evre za dolarje / zmenjavati prte / pri valitvi se samica in samec zmenjavata; prim. izmenjavati

zmenkaríja -e ž ( ȋ ) nav. mn.
dogovorjeno, organizirano srečanje, namenjeno spoznavanju novih ljubezenskih partnerjev: komaj je čakala na zmenkarijo z neznancem ; ukvarjati se z zmenkarijami ; vodnik po zmenkarijah ; servis za zmenkarije / spletne zmenkarije ; portal, stran za zmenkarije / hitre zmenkarije na katerih ljudje spoznavajo morebitne partnerje v obliki kratkih pogovorov

zmér prisl. ( ẹ̑ )
star. zmeraj : zmer dosti pridela / zmer bolj je vidno, da se ne razumejo

zméraj prisl. ( ẹ̑ )
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmeraj se mu mudi ; zmeraj je zatrjevala, da ničesar ne ve ; zmeraj je prijazen ; zmeraj mora imeti zadnjo besedo ; ekspr. zmeraj in povsod hoče biti zraven / imaš kaj pijače? Zate zmeraj ; ekspr. tak je od zmeraj odkar živi, obstaja
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmeraj so prišli ob istem času ; bila je dobra kot zmeraj ; zmeraj, ko je pomislil na domače, ga je obšlo domotožje / zmeraj znova kaj išče
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmeraj delajo ; še zmeraj se rad šali ; še zmeraj je bolna ; stari običaji so ponekod še zmeraj znani
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: dobiti kaj za zmeraj ; oditi, ostati za zmeraj / zdaj in za zmeraj
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: delo se je zmeraj bolj kopičilo ; vztrajali so, toda z zmeraj manjšim upanjem ; živimo v zmeraj slabšem zraku
evfem. za zmeraj je zaspala umrla je ; iron. tako, zmeraj lepše izraža nejevoljo

zméren -rna -o prid. , zmérnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se drži prave mere, ne pretirava: zmeren človek / biti zmeren v jedi, pijači, zahtevah / njegova kritika je zmerna
// ki ne zagovarja, zastopa skrajnih stališč, nazorov: zmeren politik ; pripadnik zmerne smeri ; zmerno krilo stranke / zmeren nazor ; zmerne ideje
2. ki je, nastopa v ne preveliki, še sprejemljivi meri: zmerna telesna dejavnost ; zmerna hitrost ; poraba je zmerna ; zmerno uživanje alkohola / zmerne cene ; piti v zmernih količinah / ples v zmernem taktu ; zmerno podnebje podnebje z ne prehudim mrazom in ne preveliko vročino
// ki po količini, stopnji ne presega sprejemljive, mogoče mere: zmeren mraz ; kuhati na zmernem ognju ; sušiti pri zmerni temperaturi / cesta z zmernim klancem / zmerna razvitost ; jagode z zmerno rodnostjo
meteor. zmerna oblačnost oblačnost, pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba ; polit. zmerna levica

zmeriti ipd. gl. izmeriti ipd.

zmerjalec gl. zmerjavec

zmerjálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža zmerjanje: zmerjalne besede

zmerjalka gl. zmerjavka 1

zmérjanje tudi zmerjánje -a s ( ẹ́; ȃ )
glagolnik od zmerjati: že od daleč se je slišalo vpitje in zmerjanje

zmerjáški -a -o prid. ( á ) ekspr.
ki je za zmerjanje: zmerjaški besednjak ; zmerjaška pisma

zmérjati -am nedov. , tudi zmerjájte; tudi zmerjála ( ẹ́ )
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: začel je vpiti in zmerjati ; glasno, hudo, javno zmerjati ; zmerjati koga kot psa zelo / zmerjati koga s pijancem ; ekspr. zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem ; zmerjata se z živalskimi imeni

zmerjávec -vca in zmerjálec -lca [ zmerjau̯ca ] m ( ȃ )
kdor zmerja: v jezi je zmerjavca udaril

zmerjávka 1 in zmerjálka -e [ zmerjau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki zmerja: zmerjavka je za hip utihnila

zmerjávka 2 -e ž ( ȃ )
zmerljivka : izreči zmerjavko ; ekspr. na nerodneža so se usule zmerjavke

zmerljívka -e ž ( ȋ )
groba, nespoštljiva, žaljiva beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: izreči zmerljivko ; ekspr. obsuti koga z zmerljivkami ; kletve in zmerljivke

zmérnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor zagovarja, zastopa zmerne nazore, zmerna stališča: zmerneži in skrajneži

zmérnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost zmernega človeka: manjka mu zmernosti / zmernost v jedi in pijači

zmérnosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na zmernost: zmernostna načela / zmernostno društvo, gibanje nekdaj društvo, gibanje, ki si prizadeva za (skrajno) zmernost zlasti pri pitju alkoholnih pijač

zmérom prisl. ( ẹ̑ )
1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja: zmerom so ji nagajali ; ključ nosi zmerom s seboj ; ekspr.: zmerom in zmerom je vstajal izza mize ; spremlja nas zmerom in povsod
2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: zmerom se vrača ob istem času ; kadar mu je pisala, mu je zmerom priložila denar / zmerom znova začenja prepir
3. v zvezi s še izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: še zmerom dežuje ; še zmerom upajo, da se bodo vrnili ; državi sta še zmerom v vojnem stanju
4. v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: tam bo ostal za zmerom ; ta stvar je za zmerom izgubljena ; to je njegova last za zmerom
5. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: hrup je prihajal zmerom bliže ; zmerom bolj tiho je bilo ; zmerom več je ljudi, ki mislijo tako ; plezali so zmerom više
evfem. zaspati za zmerom umreti

zmés in -i ž , daj., mest. ed. zmési ( ẹ̑ )
snov iz več snovi: narediti, pripraviti zmes ; gosta, kašasta zmes ; plinska, tekoča zmes ; zmes goriva in zraka ; sestavine zmesi / eksplozivna, vnetljiva zmes ; hladilna zmes / zmes različnih barv mešanica
// navadno s prilastkom kar je iz različnih sestavin: njegova govorica je zmes različnih narečij ; zmes krščanstva in poganstva / do njega je čutil nekakšno zmes naklonjenosti in groze

zmesáriti -im dov. ( á ȃ )
razmesariti : napadalci so ga grdo zmesarili

zmesárna -e ž ( ȃ )
teh. obrat za pripravljanje zmesi za steklo: dograditi topilnico in zmesarno / vodja zmesarne

zmésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zmes: zmesno razmerje / zmesni kruh kruh iz zmesne moke ; zmesna moka moka iz dveh ali več žit
ekon. zmesni račun račun za določanje deležev sestavin snovne mešanice glede na predpisano kvaliteto ; fiz. zmesna temperatura temperatura, ki se v toplotno izoliranem sistemu vzpostavi iz toplega in hladnega dela v ravnovesju

zmesíti in zmésiti -im dov. ( ī ẹ́ )
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: zmesiti testo ; zmesiti z rokami / zmesiti kruh
// ekspr. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; zmešati : zmesiti jelenjo mast s soljo in zelišči ; znoj in kri sta se zmesila

zmesnína -e ž ( ī )
petr. sestavina zmesi: zmesnine v kamnini

zmésoma prisl. ( ẹ̑ )
zastar. vsevprek, brez razlike: zmesoma zabavljati na ves svet

zmésti 1 zmédem in zmétem in zmêsti zmêdem in zmêtem dov. , stil. zmèl zméla in zmêla ( ẹ́; é )
narediti, da se iz smetane izloči maslo: zmesti smetano

zmêsti 2 zmêdem tudi zmésti zmédem dov. , zmêdel in zmédel zmêdla tudi zmédel zmédla, stil. zmèl zmêla tudi zméla ( é; ẹ́ )
1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino ; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla ; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet ; misli so se ji zmedle ; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
// povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel ; z vprašanji zmesti govornika
2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo ; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte ; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne

zmêsti 3 zmêtem tudi zmêdem dov. , zmêtel in zmétel zmêtla tudi zmêdel in zmédel zmêdla, stil. zmèl zmêla ( é )
s pometanjem spraviti kam: zmesti smeti k vratom ; zmesti na kup

zmestíti -ím tudi zméstiti -im dov. , zmésti; zméstil; zmeščèn tudi zméščen ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti : zmestiti goste v hotelu
knjiž. taborniki so se zmestili ob ognju so se postavili, posedli

zméšanec -nca m ( ẹ́ ) ekspr.
1. duševno bolan človek: pusti ga, sirota je, zmešanec ; sedel je kot zmešanec in molčal
2. kdor po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanec je spet pozabil denarnico ; kaj siliš med tiste zmešance

zméšanka -e ž ( ẹ́ ) ekspr.
1. duševno bolna ženska: zmešanka jo je nepremično gledala
2. ženska, ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta zmešanka je spet pustila denarnico doma

zméšanost -i ž ( ẹ́ )
lastnost zmešanega: zmešanost kart / ekspr. zaradi zmešanosti je moral v bolnišnico / ekspr. zmešanost zaljubljencev

zméšati tudi zmešáti -am dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo ; sestavine dobro zmešamo ; zmešati v mešalniku ; zmešati z žlico ; strojno zmešati / zmešati v kašo
2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve ; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto
// pog. združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto: zmešati klasično glasbo in razbijanje električnih kitar ; zmešati orkestralno glasbo in vokal / zmešati novo kompilacijo
// dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije ; strani so se zmešale
3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke ; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo
// uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede
4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal ; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet ; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer ; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam
ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo ; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem ; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen ; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte ; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne

zmešetáriti -im tudi izmešetáriti -im dov. ( á ȃ )
pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta mešetarila, nazadnje sta le zmešetarila / zmešetaril je za deset tisoč; prim. izmešetariti

zmešétiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. pogoditi se za ceno: po dolgem pregovarjanju sta le zmešetila / zmešetiti za vola

zmešnjáva -e ž ( ȃ )
1. stanje, ko so dane, postavljene skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: na knjižnih policah je zmešnjava ; doma ima veliko zmešnjavo nered / ekspr.: veter je naredil zmešnjavo med papirji ; babilonska zmešnjava / ta filozofska smer vnaša zmešnjavo v teorije zmedo
2. stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti: vsa zmešnjava je nastala zaradi nekega pisma / v državi vlada zmešnjava zmeda
3. ekspr. velika količina neurejenih predmetov, stvari: med zmešnjavo na mizi je stala skodelica kave ; pisana sejmarska zmešnjava / zmešnjava glasov, pojmov

zmeštráti -ám [ zmeštrati in zməštrati ] dov. ( á ȃ )
1. pog. zaplesti , zavozlati : zmeštrati štreno
2. zastar. izučiti , izuriti , navaditi : učitelj jih je dobro zmeštral

zmét ž , daj., mest. ed. zméti ( ẹ̑ )
star. vzmet 2 : zmet ure se je zlomila

zmetáti zméčem dov. , zmêči zmečíte; zmêtal ( á ẹ́ )
1. z metanjem spraviti kaj
a) kam: zmetati seno na svisli ; zmetati vse na tla, skozi okno ; zmetati star papir v koš / ekspr. letala so zmetala bombe na mesto spustila / zmetati veje na kup
b) s česa: zmetati drva z voza
2. pog., ekspr. porabiti , potrošiti : za obleko zmeče veliko denarja ; za to bi lahko zmetal celo premoženje
pog., ekspr. zmetati hrano vase hitro, hlastno pojesti ; ekspr. zmetati stvari v kovček hitro, brez reda spraviti ; ekspr. zmetati vse v en koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi ; ekspr. ves svoj prezir mu je zmetal v obraz brez obzirov izrazil ; ekspr. v naglici je nekaj zmetal na papir napisal; prim. izmetati

zmetávati -am nedov. ( ȃ )
1. z metanjem spravljati kaj
a) kam: zmetavati seno na svisli / zmetavati gnoj na kup
b) s česa: zmetavati drva z voza
2. pog., ekspr. porabljati , trošiti : za neumnosti zmetava denar; prim. izmetavati

zmétek -tka m ( ẹ̑ )
nav. mn., knjiž. tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla; pinjenec : izlivati zmetke iz pinje / jesti močnik na zmetkih

zméti zmánem dov. , nam. zmét in zmèt ( ẹ́ á )
z metjem kakega dela telesa doseči določen učinek: zmeti otroku premrle roke / zmeti si oči
// z metjem zmečkati, zdrobiti: zmeti bilko, list / zmeti klas v dlaneh
star. zmeti nasprotnika premagati ; ekspr. zmanem te, če ne boš ubogal uničim

zmetírati -am dov. ( ȋ )
tisk. urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani), zlomiti: zmetirati stran

zmezgáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zmendrati , steptati : zmezgati sneg, razmočeno zemljo
ekspr. zmezgal je nekaj besed omahujoče rekel ; zastar. zmezgati hrano za otroka zmečkati, pretlačiti

zméziti -im dov. ( ẹ̄ )
nar. počasi, komaj zaznavno premakniti: veter je zmezil veje ; v grmovju se je nekaj zmezilo / strmel je vanj, ne da bi zmezil obraz / zmezi se, kaj še čakaš

zmežljáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. zmešati , zaplesti : zmežljati komu lase ; niti so se zmežljale

zmíg -a m ( ȋ )
glagolnik od zmigniti: odgovoril mu je samo z zmigom ramen

zmígati -am dov. ( ȋ )
1. z delom telesa narediti gib sem in tja: zmigati z glavo, ušesi ; starec je značilno zmigal z usti
2. z gibi izraziti kaj: v odgovor je samo nekaj zmigal / ob tem je zmigal z rameni
3. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven: zmigati kolektiv, lenuha

zmigávati -am nedov. ( ȃ )
zmigovati : brada mu zmigava / samo zmigavali so z glavami, rameni ob tej novici

zmigljáti -ám dov. ( á ȃ )
hitro, lahkotno se premakniti sem in tja: trava je zmigljala v večerni sapici ; pren., ekspr. neke noči so zmigljali spomini
ko je začela brati, so ji črke zmigljale pred očmi je dobila občutek, da črke niso pri miru

zmígniti -em dov. ( í ȋ )
1. narediti gib z delom telesa: pes zmigne z uhljem / prst je zmignil, ko je sedla muha nanj
2. z gibom izraziti kaj: pomenljivo je zmignil z glavo / v odgovor zmigne z rameni
ekspr. žena mu je ušla, pa še zmignil ni za njo nič se ni vznemiril

zmigovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmigovati: zmigovanje brade / zmigovanje z rameni

zmigováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z delom telesa delati gibe sem in tja: zadovoljno je zmigoval z brado / ustnice so mu živčno zmigovale
2. z gibi izražati kaj: ljudje so ravnodušno zmigovali z glavami / zmigovati z rameni

zmíja -e ž ( ī )
zastar. kača : zmija se je plazila v travi ; vest ga je grizla kakor zmija

zmiják -a m ( á )
bot. navadno enoletna rastlina s svetlo rumenimi cveti v koških, Podospermum:

zmikástiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. natepsti , pretepsti : fanta so zmikastili ; pošteno so jih zmikastili

zmíkati 1 -am dov. ( ȋ )
tekst. z mikalnikom razčesati, uravnati predivo: zmikati bombažno, laneno predivo ; zmikati volno

zmíkati 2 -am tudi zmíčem dov. ( ī ȋ )
zastar. stresti : zmikal je vrata, bila so zaklenjena / zmika z glavo in ponovi: Ne

zmíkati 3 -am stil. zmíčem dov. ( ȋ )
nav. 3. os., ekspr. z vzbujanjem velikega zanimanja, privlačevanja narediti, povzročiti
a) da kdo kam odide: zmikalo ga je življenje v tujini / brezoseb., elipt. zmikalo ga je v kino
b) da kdo kaj vzame, ukrade: druge dragocenosti vlomilca niso zmikale; prim. izmikati

zmikávt -a m ( ȃ )
evfem. tat , kradljivec : iskati, odkriti zmikavta ; spreten zmikavt

zmikávtski -a -o prid. ( ȃ )
evfem. kradljiv , tatinski : zmikavtski fant / zmikavtski triki

zmíksati -am dov. ( ī ) pog.
1. zmešati, stepsti, zmleti z mešalnikom: zmiksati sadje, smetano
2. združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto, zmešati: producenti so tokrat posnetke zmiksali povsem drugače ; zmiksati pesem na novo / zmiksati ploščo v studiu

zminimizírati -am dov. ( ȋ )
zmanjšati do najmanjše mogoče mere: glavni cilj je bil zminimizirati stroške
// pripisati čemu manjši pomen, težo: zadevo je poskušal zminimizirati

zminírati -am dov. ( ȋ )
1. razstreliti kaj z minami, eksplozivom: med vojno so zminirali vse hiše v vasi
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ali kaj ne doseže svojega cilja, namena: zminirati javni razpis na sodišču ; zminirati projekt, sporazum

zmiriti ipd. gl. izmiriti ipd.

zmísliti -im dov. ( í ȋ )
star. pomisliti, spomniti se: na otroke bi morala zmisliti ; strah me je, če zmislim, kako je bilo
star. vedno se razjezi, kadar mu kdo zmisli dekle omeni

zmisliti si ipd. gl. izmisliti si ipd.

zmíšljati -am nedov. ( í )
star. premišljati : molči in zmišlja

zmiti ipd. gl. izmiti ipd.

zmláda prisl. ( ȃ ) knjiž.
1. v mladosti: zmlada sta rada plesala ; to je bilo v njem že zmlada
2. od mladosti: tako so zmlada navajeni ; rad jo ima že zmlada

zmladléta prisl. ( ẹ́ )
nar. štajersko spomladi : sejati zmladleta ; lani zmladleta

zmladlétje -a s ( ẹ̑ )
nar. štajersko pomlad : bliža se zmladletje / vrnil se bom na zmladletje

zmlatíti in zmlátiti -im dov. ( ī á )
1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja: zmlatiti ajdo, pšenico, žito / zmlatili so v enem dnevu
2. ekspr. natepsti , pretepsti : fantje so zmlatili vsiljivce ; pošteno so ga zmlatili / zmlatiti sovražnika premagati
3. ekspr. pojesti : zmlatiti skledo žgancev

zmlétek -tka m ( ẹ̑ )
kar je zmleto: iti v mlin po zmletek / kavni zmletek
agr. kostni zmletek kostna moka

zmléti zméljem dov. , zmêlji zmeljíte ( ẹ́ )
1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico ; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko
// s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe ; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine
// z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo
2. ekspr. zdrobiti , streti : težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj
3. ekspr. uničiti , porušiti : potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel
ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga ; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel ; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel ; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo

zmlezívo -a s ( í )
agr. kravje mleko prve dni po porodu; mlezivo : zmlezivo je posesal teliček

zmlínčiti -im dov. ( í ȋ )
povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi: zmlinčiti cigaretni ogorek ; kovanec se pod kolesom zmlinči / kolo mu je zmlinčilo roko
// nav. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konj je zmlinčil jezdeca ; skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi
ekspr. tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil zelo ; ekspr. zmlinčiti sovražnika v prah uničiti, onemogočiti ga

zmnóžek -žka m ( ọ̑ )
mat. število, ki se dobi pri množenju: izračunati zmnožek ; zmnožek števil ; pren., knjiž. inteligenca je zmnožek dednosti in okolja
fiz., mat. zmnožek vektorjev

zmnožíti -ím dov. , zmnóžil ( ī í )
mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zmnožiti dve števili

zmobilizírati -am dov. ( ȋ )
napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati: zmobilizirati večje število borcev
// napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo: ob potresu so zmobilizirali vse strokovnjake / ekspr. za gradnjo hiše si je zmobiliziral prijatelje in znance

zmôči zmórem dov. , zmógel zmôgla ( ó ọ́ )
1. izraža sposobnost osebka
a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel ; pokaži, kaj in koliko zmoreš ; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel ; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem ; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost ; letalo zmore višino deset kilometrov
c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
d) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti ; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati ; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
e) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti ; dolgov ne zmore odplačevati
2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier ; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše ; zmogel je pogum in vprašal ; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
4. star. premagati : trije so bili, pa so ga komaj zmogli

zmočíti zmóčim dov. ( ī ọ́ )
narediti kaj mokro, navadno z vodo: zmočiti brisačo, obleko ; v rosni travi si je zmočil noge ; zmočiti si ustnice s pijačo ; zmočiti s sečem, slino / knjiž. otrok je zmočil hlačke opravil malo potrebo v hlačke / dež je zmočil seno ; brezoseb. zmočilo jih je do kože
ekspr. stopil je v klet, da bi si zmočil grlo kaj malega popil

zmodelírati -am tudi izmodelírati -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice ; zmodelirati iz gline, plastelina
// izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik ; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral

zmodernizírati -am dov. ( ȋ )
opremiti z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami: zmodernizirati delavnico / zmodernizirati proizvodnjo

zmodriti ipd. gl. izmodriti ipd.

zmodrovati gl. izmodrovati

zmogljív -a -o prid. , zmogljívejši ( ī í )
1. ki zmore sorazmerno velik napor: zmogljiv človek ; fizično manj zmogljivi tekmovalci / z vajami so noge postale zmogljivejše ; zmogljivo srce
2. ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije: zmogljiv parni kotel ; zmogljiv računalnik
3. ki se zmore plačati, poravnati: zmogljiva dajatev, vsota ; cene za marsikoga niso zmogljive
// ki se zmore opraviti: komaj zmogljivo delo

zmogljívost -i ž ( í )
1. sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore: upoštevati zmogljivost učencev ; z vajami si večati zmogljivost ; duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost ; meje človekovih zmogljivosti / zmogljivost srca, vida / tehnične zmogljivosti letala ; zmogljivost mikroskopa
// sposobnost česa, določena z največjo količino izdelkov, največjim številom dejanj, ki jih zmore v določenem času: kuhinja ima zmogljivost dva tisoč obrokov dnevno ; delati, obratovati s polno, polovično zmogljivostjo ; zmogljivost elektrarne, računalnika / proizvodna zmogljivost
2. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini: zmogljivost ladje, skladišča je tisoč kubičnih metrov / zmogljivost ceste, pristanišča, vodovoda / prenočitvene zmogljivosti hotela
3. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, proizvodne zmogljivosti / izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih zmogljivosti / hotel je oddal vse proste zmogljivosti

zmogljívosten -tna -o prid. ( í )
nanašajoč se na zmogljivost: zmogljivostno stanje / zmogljivostni test

zmojstriti ipd. gl. izmojstriti ipd.

zmolíti zmólim tudi izmolíti -mólim dov. ( ī ọ́ )
rel. izgovoriti besedilo molitve: zmoliti očenaš ; zmoliti prvi del rožnega venca; prim. izmoliti

zmomljati gl. izmomljati

zmonopolizírati -am dov. ( ȋ )
uvesti, pridobiti monopol: trudijo se zmonopolizirati trg

zmontírati -am dov. ( ȋ )
1. pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; namestiti , postaviti : zmontirati luč na strop
2. narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti: zmontirati motorno kolo / zmontirati hišo ; pren. zmontirati radijsko oddajo
3. film. načrtno povezati, urediti posnetke v film: zmontirati prizore v celoto / zmontirati film

zmóta -e ž ( ọ̑ )
1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo: odpovedati se zmoti ; junakova zmota o samem sebi / spraviti, zavesti koga v zmoto ; biti, ravnati, živeti v zmoti ; pustiti koga v zmoti
2. kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: to je bila zmota ; popraviti, spoznati svojo zmoto ; razširjati zmote ; huda, neodpustljiva, velika zmota ; zmota in resnica / človeške zmote ; politična, verska, znanstvena zmota
3. glagolnik od zmotiti se: preprečiti zmoto ; zmota v ugotavljanju dejstev
pravn. justična ali sodna zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna ; rel. trojezična zmota v 8. in 9. stoletju prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem, grškem ali latinskem jeziku

zmótati -am tudi zmotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: pazi, da ne zmotaš preje ; niti so se zmotale ; pren. misli so se mu zmotale ; v glavi se ji je vse zmotalo
2. knjiž. zviti : zmotati jadro, vrv ; zmotati prejo v klobčič / zmotati si cigareto

zmóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
1. ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: zmoten nazor ; zmotne navedbe v življenjepisu ; ta misel je zmotna ; zmotno sklepanje / zmotno prepričanje o čem
pravn. zmotna sodba sodba, ki temelji na zmoti
2. knjiž. napačen , nepravi : zmotni vtisi o čem / pluli so v zmotno smer / ekspr. biti na zmotni poti

zmotíti in zmótiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: hrup pred vrati ga je zmotil ; zmotiti koga pri delu, jedi, počitku ; ni se dala zmotiti, delala je naprej ; smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih / kot nagovor: ali vas lahko malo zmotim ; prosim, ali smem zmotiti
2. povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno: zmotiti pogovor ; nenaden trušč je zmotil pouk ; s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje / njen prihod je zmotil mirno življenje / s kriki so zmotili nočni mir, tišino / zmotiti ravnotežje sil
3. povzročiti neugodne, slabe občutke: njene besede so jih zelo zmotile ; take navade bi zmotile še koga drugega
4. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega: priložnost ga je zmotila, pa je kradel / kaj te je zmotilo, da si to storil / zlatniki so mu zmotili srce
5. ekspr. povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični: njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe / tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce

zmotljív -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko zmoti: ljudje smo zmotljivi / človekova zmotljiva narava

zmotljívost -i ž ( í )
lastnost zmotljivega človeka: priznati svojo zmotljivost

zmotnjáva -e ž ( ȃ ) knjiž.
1. zmota : odpovedati se zmotnjavi / zapletel se je v lastne zmotnjave ; živeti, ekspr. tavati v zmotnjavi / popraviti, spoznati zmotnjavo
2. pomota , zmešnjava : da ne bo zmotnjave, denar prej preštej
3. (duševna) zmedenost: v zmotnjavi je hotel zažgati hišo

zmótnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zmotnega: zmotnost trditve / zastar. spoznati človekovo zmotnost zmotljivost

zmotogláviti -im dov. ( á ȃ )
star. v omotici oditi: zmotoglavil je iz sobe / po tem dogodku je zmotoglavil v tujino odšel
star. predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot premotila ; star. zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil je izgubil glavo

zmotovíliti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. narediti koga omotičnega: žganje jih je zmotovililo / zmotoviliti komu pamet

zmozníčiti -im dov. ( í ȋ )
obrt. zvezati z moznikom, mozniki: zmozničiti trame

zmožátiti se -im se dov. ( á ȃ )
ekspr. postati možat: v kratkem času se je zmožatil

zmóžen -žna -o prid. , zmóžnejši ( ọ́ ọ̑ )
1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: zmožen človek, strokovnjak ; trgovsko je zelo zmožen
// ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo zmožni fantje ; zmožen za delo / biti zmožen mirnega razmišljanja ; življenja zmožen zarodek ; zaradi bolezni ni zmožen delati / spolno zmožen / nisem zmožen pametne misli ; zmožen prijateljstva / ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja
2. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega zmožen ; zmožen je narediti vsakršno hudobijo / ta človek je zmožen goljufati

zmóžnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost koga, da lahko uresniči, opravlja kako dejanje, dejavnost: izgubiti zmožnost regeneracije ; duševne, telesne zmožnosti ; človekove ustvarjalne zmožnosti ; občudovati pisateljevo zmožnost vživeti se v ljudi ; zmožnost za presojanje / spolna zmožnost / čutiti zmožnost za kaj / denarne zmožnosti staršev ; plačilna zmožnost kupcev

zmračíti -ím dov. , zmráčil ( ī í )
1. knjiž. narediti mrko, neprijazno: spomin na trpeče mu je zmračil obraz ; čelo se mu je zmračilo ; njegov pogled se je zmračil ; ob tej novici se je kar zmračil
2. knjiž. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je zmračila pamet ; zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
knjiž. um se mu je zmračil postal je duševno bolan

zmrazíti -ím tudi zmráziti -im dov. , zmrázil ( ī í; ā ȃ ) nav. 3. os.
1. brezoseb. začutiti mraz, drgetanje: ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo ; zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu ; od strahu ga je zmrazilo ; ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo ; tako je zavpila, da je vse zmrazilo
2. ekspr. povzročiti neprijetne občutke: njeno govorjenje ga je zmrazilo ; prizor jo je zmrazil

zmrazljív -a -o prid. ( ī í ) knjiž.
1. ki povzroča občutek mraza: zmrazljivo vreme
2. ki povzroča neprijetne občutke: žabe so zanj zmrazljive, ostudne

zmrcváriti -im dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je zmrcvarila roko ; volkovi so zmrcvarili ovce ; v pretepu so ga hudo zmrcvarili ; pren. zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo
2. poškodovati , uničiti : pes je zmrcvaril copate ; zmrcvariti igračo
// pokvariti , poslabšati : uredništvo mu je zmrcvarilo članek / staro ime kraja so čisto zmrcvarili popačili

zmŕda -e ž ( ȓ )
ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta zmrda / delati zmrde / obraz se mu je spremenil v jezno, smešno zmrdo / odurna zmrda na obrazu izraz

zmŕdati -am dov. ( ȓ )
zmrdniti : zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal ni

zmrdávati se -am se nedov. ( ȃ )
zmrdovati se: ljudje se zmrdavajo nad njim

zmŕdek -dka m ( ȓ )
ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: nasmeh se mu je skrivil v zmrdek / bolesten zmrdek na obrazu izraz

zmrdljáj -a m ( ȃ )
ekspr. izraz odklonilnega odnosa do česa, narejen z nenaravnimi, spačenimi gubami, potezami obraza, zlasti okrog ust in nosu: tableto je pogoltnil brez zmrdljaja ; s svojimi zmrdljaji jih je spravljal v smeh ; krčevit, pomenljiv zmrdljaj

zmrdljív -a -o prid. ( ī í )
ekspr. ki se (rad) zmrduje: fant je zmrdljiv / zmrdljiv izraz na obrazu

zmrdljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. kdor se (rad) zmrduje: zmrdljivci so mu zoprni

zmŕdniti -em dov. ( ŕ ȓ )
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice narediti nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdniti obraz ; zmrdniti z ustnicami

zmrdovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmrdovati se: narediti kaj brez zmrdovanja ; zmrdovanje zaradi hrane ; zmrdovanje in spakovanje

zmrdováti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdovati ustnice

zmrmrati gl. izmrmrati

zmršavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati mršav: konji so zmršaveli ; ekspr. od skrbi je v enem tednu zmršavel

zmŕšiti -im dov. ( ŕ r̄ )
narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: zmršiti komu lase ; brada se mu je zmršila ; pren., ekspr. vihar je zmršil drevje

zmrtvíčiti -im dov. ( í ȋ )
omrtvičiti : strah mu je zmrtvičil ude

zmŕviti -im dov. ( ŕ ȓ )
1. narediti iz česa majhne, drobne dele; zdrobiti : zmrviti kruh ; z batom zmrviti grude ; seno se je zmrvilo
2. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: kobila je zmrvila jezdeca ; plaz bi jih skoraj zmrvil / zmrviti sovražnika premagati
3. knjiž. povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja: bolezen jo je zmrvila ; groza, razočaranje človeka zmrvi

zmrzál -i [ zmərzau̯ ] ž ( ȃ )
1. pojav, ko se temperatura zniža pod 0 °C in zemlja zmrzne: v novembru je nastopila prva zmrzal ; bilo je jasno in zmrzal je trajala nekaj dni / zemlja je od zimskih zmrzali dobro zrahljana
// poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi tega pojava: sneg je zavaroval ozimino pred zmrzaljo ; nevarnost zmrzali
2. ledena skorja, ledeni kristali, ki se naredijo iz vlage navadno ponoči zaradi ohladitve: tla je pokrivala zmrzal ; sonce je stopilo zmrzal na drevju, travi

zmrzávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. zmrzovati : voda zmrzava / stražar zmrzava pred hišo

zmŕzel -zla -o [ zmərzəu̯ ] prid. ( ŕ )
zmrznjen : zmrzel sneg ; zemlja je še zmrzla / ekspr.: popolnoma zmrzla sta prišla domov ; meti si zmrzle roke / ekspr. danes ni hladno, samo ti si preveč zmrzla prim. zmrzniti

zmrzíšče -a s ( í )
fiz. temperatura, pri kateri pri navadnem tlaku tekočina zmrzuje: zmrzišče goriva, vode

zmrzlák -a m ( á )
knjiž., ekspr. zmrzljiv človek: ne drži se kot kak zmrzlak

zmŕzlikar tudi zmrzlíkar -ja m ( ȓ; ȋ )
zool. metulj, ki se izleže jeseni po prvi zmrzali, Operophtera: gosenica zmrzlikarja / mali zmrzlikar

zmrzlíkav -a -o prid. ( í )
ekspr. zmrzljiv : zmrzlikava starka / imel je zmrzlikave prste mrzle

zmrzlín -a m ( ȋ ) nar. zahodno
1. zmrzal : zmrzlin je trajal nekaj dni / na vodnjaku se je naredil zmrzlin
2. drobna toča: zmrzlin pada

zmrzlína -e ž ( í )
1. zmrznjena vlažna snov: zmrzlina je razgnala zid, zrahljala preorano zemljo ; sonce taja zmrzlino ; trda zmrzlina
2. gastr. sladoledu podobna ledena krema iz jajc, smetane in dodatkov: pripraviti zmrzlino ; postreči z zmrzlino ; čokoladna, lešnikova marelična zmrzlina
3. grad. ledena tvorba, nastala zaradi zmrznjenja zemljine zgornjega dela ceste: zmrzline so poškodovale asfalt ; ceste so polne zmrzlin
4. med. poškodba kože, tkiva zaradi daljšega delovanja mraza: dobiti, imeti zmrzline ; zmrzlina na nogi ; ozebline in zmrzline
5. agr. poškodba rastlinskega tkiva zaradi zmrznjenja: z dimom varovati drevje proti zmrzlinam / nočne, spomladanske zmrzline rastlin

zmrzlínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zmrzlino: zmrzlinska poškodba zidov / zmrzlinski dvig cestišča

zmrzljív -a -o prid. ( ī í )
ki ga rado zebe: bolehen, zmrzljiv starec / imel je slabotno, zmrzljivo telo / zmrzljivo jutro

zmrzljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. zmrzljiv človek: zmrzljivci so pohiteli k peči

zmŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila ; voda zmrzne pri 0 °C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
// ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo ; vezalke na čevljih so mu zmrznile ; zemlja je že zmrznila
// preh. zamrzniti : zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile ; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil ; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
// zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal ; lica so mi na vetru zmrznila
5. pog. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
6. pog. priti v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze: med zagonom programa je računalnik zmrznil, nato pa kar naenkrat zopet začel delovati
7. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo ; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo prim. zmrzel

zmŕznjenec -nca m ( ȓ )
ekspr. človek, ki ga rado zebe: pa ste res zmrznjenci

zmŕznjenje -a s ( ȓ )
glagolnik od zmrzniti: zmrznjenje vode / zmrznjenje rastlin / zmrznjenje prstov na nogah / smrt zaradi zmrznjenja
grad. heterogeno zmrznjenje pri katerem zemljina poveča svojo prostornino in poškoduje zgornji del ceste ; homogeno zmrznjenje pri katerem zemljina ne poveča svoje prostornine in ne poškoduje zgornjega dela ceste

zmŕznjenost -i ž ( ȓ )
1. stanje zmrznjenega: zmrznjenost mesa, vode ; stopnja zmrznjenosti
2. (velika) občutljivost za mraz: zaradi svoje zmrznjenosti se je toplo oblačil

zmrzoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zmrzovanje: zmrzovalno območje
meteor. zmrzovalno jedro delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje
// zamrzovalen : zmrzovalni postopek / zmrzovalna omara, skrinja ; zmrzovalna tekočina

zmrzovalíšče -a s ( í )
1. knjiž. kraj, prostor, kjer se zaradi zmrzovanja lahko shranjuje pokvarljivo blago, zlasti živila: hraniti meso v zmrzovališču v breznu
2. fiz. zmrzišče : zmrzovališče vode

zmrzoválnica -e ž ( ȃ )
knjiž. zamrzovalnica : hladilnice in zmrzovalnice

zmrzoválnik -a m ( ȃ )
knjiž. zamrzovalnik : dati meso, zelenjavo v zmrzovalnik

zmrzovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zmrzovati: zmrzovanje rose, vode / zmrzovanje snega, zemlje / snov proti zmrzovanju hladilne tekočine
agr. globoko zmrzovanje globoko zamrzovanje ; grad. globina zmrzovanja globina, do katere navadno tla še zmrznejo ; meteor. jedro zmrzovanja delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje

zmrzováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. spreminjati se v led: voda v koritu zmrzuje
// ob spreminjanju vode v kaki snovi v led postajati trd: sneg, zemlja zmrzuje
2. zaradi mraza se uničevati: zelje na polju je zmrzovalo
3. brezoseb., ekspr. postajati zelo hladno, mrzlo: zunaj že zmrzuje ; nocoj bo zmrzovalo
4. ekspr. postajati zelo mrzel, otrpel: kljub prestopanju so stražarju noge zmrzovale
5. pog. prihajati v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze: ob vstavljenem ključku prenosnik neprestano zmrzuje ; po dobrem mesecu uporabe je računalnik začel zmrzovati
6. ekspr. dalj časa čutiti hud mraz: vzemi si šal, da ne boš zmrzoval ; že pol ure zmrzujem pred vrati

zmučiti ipd. gl. izmučiti ipd.

zmúlčiti -im dov. ( ū ȗ )
z mletjem stisniti, zmanjšati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti trave: pred obdelavo so slamo zmulčili ; zmulčiti visok plevel

zmuzljiv gl. izmuzljiv

zmuznè -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr. kdor se izogiba delu, dolžnostim: tak zmuzne najde vedno kak izgovor ; akcija bi uspela, če bi ne bilo zmuznetov / vojaški begunci in zmuzneti

zmúzniti se -em se dov. ( ú ȗ )
ekspr. naskrivaj, neopazno priti: v ugodnem trenutku se je zmuznil v hišo; prim. izmuzniti se

znabíti člen. ( ī )
star. morda , mogoče : znabiti bi lahko kaj izvedeli ; ne skrbite, znabiti se je kje zadržal ; ti ljudje se znabiti ne zavedajo resnosti položaja / prestrašiti ga je hotel. Znabiti

značáj -a m ( ȃ )
1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj ; spoznavati značaj koga ; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek ; črte, poteze značaja ; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj ; pren. slovenski narodni značaj
// kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem
2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo ; odkrit značaj je povsod dobrodošel ; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani
b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev ; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj
// v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj
3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava , značilnost : analizirati značaj pesmi ; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj ; lirični značaj skladbe ; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno
agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina ; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam ; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja ; psih. asocialni značaj

značájen -jna -o prid. ( ȃ )
1. ki ravna v skladu s svojimi dobrimi načeli, normami, vrednotami: značajen človek ; on je pošten in značajen / bodi tako značajen in priznaj svojo zmoto
// ki izraža tako ravnanje: značajno mišljenje ; to dejanje ni značajno
2. nanašajoč se na značaj; značajski : analizirati značajne lastnosti dramskih oseb ; osebnostne in značajne posebnosti
3. zastar. pomemben : to je značajen dogodek ; zanj je to zelo značajno / značajne poteze obraza značilne

značájevka -e ž ( ȃ )
lit. kratko prozno delo, ki opisuje osebo z izvirnim, posebnim značajem: piše novele in značajevke / črtica značajevka

značájka -e ž ( ȃ )
zastar. značilna lastnost, značilnost: njegova značajka je doslednost

značájnež -a m ( ȃ )
ekspr. značajen človek: bil je poštenjak in značajnež

značájnik -a m ( ȃ )
zastar. značajen človek: značajnik tega nikoli ne bi naredil

značájnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost značajnega človeka: s tem dejanjem je dokazal svojo značajnost / poskušal je omajati njegovo značajnost

značájski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na značaj: značajske lastnosti, poteze / značajski tipi / značajska pokvarjenost, ekspr. iztirjenost ; značajske napake
lit. značajska komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb; karakterna komedija

znáčenje -a s ( ȃ )
zastar. pomen : značenje besede

značílen -lna -o prid. , značílnejši ( ȋ )
1. ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od istovrstnega: značilen napev pesmi ; značilne poteze kakega obraza / njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu / njegov nasmeh je zelo značilen
2. ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov: pesnik je značilen predstavnik dobe ; narodopisno značilne vasi / značilne lastnosti kovin / značilen vonj po ožganem, po senu ; stavba, značilna za secesijo / za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj
3. geom. ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo: značilni pravokotnik hiperbole ; značilni presek stožca
bot. značilna vrsta značilnica ; pal. značilni fosil fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del ; petr. značilna rudnina rudnina, po kateri se imenuje kamnina ; ptt značilna številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična številka ; teh. značilna krivulja krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge

značílnica -e ž ( ȋ )
knjiž. značilna lastnost: proučevati spreminjanje bioloških značilnic
bot. rastlinska vrsta, ki z navzočnostjo nakazuje določeno rastlinsko združbo ; teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge; značilna krivulja

značílnost -i ž ( ȋ )
lastnost značilnega: značilnost dobe se kaže v razmahu znanosti ; humor je temeljna značilnost njegovih dram / etične, idejne značilnosti ; kraška pokrajina z vsemi značilnostmi

znáčiti -im nedov. ( á ȃ ) star.
1. pomeniti : spraševal je, kaj znači ta beseda / trkanje na steno je značilo, naj pride / to dejanje bi značilo njegov padec
2. označevati , določati : junaka zgodbe naj značijo dejanja, ne besede / opisati okoliščine, ki značijo dogajanje

znáčka -e ž ( ȃ )
1. majhen, ploščat kovinski predmet z (reliefno) podobo ali napisom, ki se zatakne, pripne na oblačilo, klobuk: zbirati značke ; zatakniti si značko za klobuk ; album za značke / spominska značka
// tak predmet kot znak pripadnosti kaki organizaciji: člani stranke so nosili značke / gasilska, pilotska značka ; značka vojaške akademije
// tak predmet, ki se uporablja kot priznanje: podeliti častne diplome in značke / srebrna, zlata značka
šol. bralna značka ki se podeljuje učencem osnovnih šol za organizirano izvenšolsko branje del slovenskih pesnikov in pisateljev ; tekmovanje za Bevkovo, Cankarjevo bralno značko ; voj. identitetna značka vojaka
2. oznaka : značke na merilu / ponudbe pošiljajte pod značko »nujno« / značka <table> označuje začetek oz. konec tabele ; naslovna značka je pomembna za prepoznavnost spletne strani

znáčkar -ja m ( ȃ )
kdor zbira značke: navdušen značkar
pog. na prireditev so bili povabljeni značkarji iz vse Slovenije dobitniki bralne značke

znáčnica -e ž ( ȃ )
1. biblio. beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu: določiti značnico ; abecedni red značnic / osebna značnica priimek in ime avtorja dela ; stvarna značnica navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh avtorjev
2. knjiž. beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejša; ključna beseda : izpisati značnice

znad gl. iznad

znájden -a -o prid. ( ā )
zastar. iznajdljiv : sosed je bil moder, znajden mož / znajdena glava

znájdenje -a s ( ā )
glagolnik od znajti se: znajdenje v novih okoliščinah

znájdenost -i ž ( ā )
zastar. iznajdljivost : za to je potrebna znajdenost ; znajdenost in spretnost

znajdljiv ipd. gl. iznajdljiv ipd.

znájti se znájdem se dov. , znášel se znášla se ( á ) navadno s prislovnim določilom
1. nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje: znajti se na robu prepada ; izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču ; nenadoma se je znašel pred stražarjem ; znajti se zunaj / po naključju sta se znašla v istem avtobusu
// ekspr. priti kam, pojaviti se kje sploh: na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje ; ves premočen se je znašel v kuhinji ; znajti se pred zaprtimi vrati / čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju ; znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati ; gospodarstvo se je znašlo v težavah ; znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom / znajti se v pasti
2. izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru: prvi hip se ni znašel, kje je ; ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil ; v megli, temi se je težko znajti / v novem okolju so se že znašli ; pren. v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel
3. izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev: fant je pameten, se bo že znašel ; novinec se težko znajde ; trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge ; dobro, povsod, vedno se znajti / znajdi se (sam) ; znajdi se, kot veš in znaš / s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi
ekspr. nagrada se je znašla v pravih rokah nagrado je dobil ustrezen, primeren človek ; ekspr. znajti se na cesti, pred vrati izgubiti službo ali stanovanje ; ekspr. znajti se na stranskem tiru izgubiti vodilno vlogo, mesto ; ekspr. spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi padel je na tla, v vodo; prim. iznajti

znák 1 -a m ( ȃ )
1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče ; napisati, narisati znak ; razpoznavati, uporabljati znake ; dogovorjeni, ustaljeni znaki ; grafični, pisni znaki ; znak iz več črk in številk ; znak za deljenje ; znaki na načrtu, zemljevidu ; oblika, pomen znaka ; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki ; znaki na igralnih kartah
// lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak ; klubski znaki na oblačilih športnikov ; znak društva, organizacije / zaščitni znak
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki častniškega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
2. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak ; znak za nevarnost
3. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil ; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih ; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki ; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti ; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu ; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja ; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja ; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi ; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve ; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol ; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze ; glasb. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak ; jezikosl. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor ; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk ; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk ; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka ; mat. znak minus, plus ; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo ; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi ; pravn. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga ; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu ; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam ; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi ; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja ; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani ; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje

znák 2 prisl. ( ȃ )
star. vznak : podreti, vreči koga znak / padla je znak s stola

znakaziti ipd. gl. iznakaziti ipd.

znákoven in znakôven -vna -o prid. ( ȃ; ō )
nanašajoč se na znak: znakovna podoba / znakovni jezik znakovni sistem, zlasti kretenj, ki se uporablja za sporazumevanje z gluhimi
lit. znakovna poezija poezija, ki se izraža predvsem z likovno podobo tiskarskih znakov in njihove razporeditve

znakovít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. značilen : znakovite lastnosti

ználec -lca m ( ȃ )
knjiž. kdor kaj zna: znalec jezikov / znalec antične umetnosti poznavalec

známčenje -a s ( á )
glagolnik od znamčiti: interaktivno, osebno znamčenje ; postopki znamčenja ; strokovnjak za znamčenje ; oglaševanje, trženje in znamčenje / posamezna država je lahko prepoznavna tudi brez načrtnega znamčenja

známčiti -im nedov. ( á ȃ )
ustvarjati in uveljavljati tržno znamko za doseganje prepoznavnosti: nekatere storitve znamčijo zvezdniki / znamčiti državo, mesto

znamenít -a -o prid. , znamenítejši ( ȋ )
zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan: znamenit pisatelj, vojskovodja ; znameniti Slovenci
// zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan: znamenit muzej ; znamenita letovišča / znamenit dogodek / to je bilo v znamenitem letu 1848 ; znamenito pismo / biti znamenit po lepoti

znamenítnik -a m ( ȋ )
knjiž. znamenit človek: zbrani so veljaki in znamenitniki ; kipi znamenitnikov

znamenítost -i ž ( ȋ )
1. znamenit predmet, pojav: mesto ima več znamenitosti ; razkazati znamenitosti kraja, pokrajine / kulturne, naravne, turistične znamenitosti
2. lastnost, značilnost znamenitega: znamenitost dogodka / njegova znamenitost ga obvezuje v ravnanju

známenjce -a s ( á )
nav. ekspr. manjšalnica od znamenje: skrivno znamenjce / na licu je imela znamenjce

známenje -a s ( á )
1. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano ; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje ; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
b) obstoj česa: znamenje dobre volje ; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci ; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice ; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna ; to znamenje napoveduje nesrečo ; opaziti znamenje na nebu ; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti ; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
4. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli ; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo ; narediti znamenje križa ; raketa, žvižg je znamenje za napad
b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje ; grafično, pisno znamenje ; mednarodna znamenja ; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje ; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja ; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja ; prometna znamenja prometni znaki
6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu ; prepoznati konja po znamenju na čelu ; znamenje od udarca ; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje ; kamnito, leseno, stebrasto znamenje ; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres ; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci ; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti ; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom ; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena ; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali ; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja ; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
astron. zodiakalna znamenja ; geod. triangulacijska znamenja ; jezikosl. naglasno znamenje za označevanje naglasa ; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo ; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži

znamenováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. označevati : znamenovati strani v knjigi / to gotovo znamenuje nesrečo pomeni

známka -e ž ( ȃ )
1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko ; zbirati znamke ; večbarvna, žigosana znamka ; znamka za pismo, razglednico ; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi ; serija znamk ; vrednost znamke ; album za znamke ; kolki in znamke / poštna znamka
2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico ; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici ; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko ; to je dobra znamka smuči ; parfum priznane znamke ; motorno kolo znamke Tomos ; tip in znamka avtomobila / tržna, zaščitna znamka
knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom ; knjiž. igralna znamka žeton ; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord ; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov
filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču ; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob ; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke ; fin. izdajati znamke ; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo ; pravn. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev ; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko ; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku

známkar -ja m ( ȃ )
knjiž. filatelist : srečanje znamkarjev

známkarski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. filatelističen : znamkarsko društvo / znamkarska razstava

známkica -e ž ( ȃ )
1. manjšalnica od znamka: nalepiti znamkico na pismo / pes nosi znamkico na ovratnici
2. nazobčan listek z nominalno vrednostjo kot dokazilo o plačilu določene obveznosti: nalepiti znamkico v izkaznico ; kolki in znamkice
knjiž. igralna znamkica žeton

znamováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. označevati : krožci na zemljevidu znamujejo mesta / njegov glas je znamoval notranjo napetost izražal, kazal

znàn in znán znána -o prid. ( ȁ á; á )
1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik ; najel je znanega odvetnika ; na prireditvi so nastopali znani športniki ; daleč naokrog znana gostilna ; svetovno znana slika ; ekspr. znana spogledljivka ; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju ; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač
2. ki se zanj ve, da obstaja: do zdaj znani ostanki izumrlih živali ; znane in na novo odkrite rastline ; objavil je vsa znana pisateljeva pisma
// ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov ; ponavljal je same znane stvari ; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je
3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti ; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan ; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je
// za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi ; igral se je samo z znanimi otroki ; povzročitelj bolezni ni znan
// ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas ; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena ; kraj se mu je zdel znan ; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu
4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi ; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju ; z dekletom sta si znana ; z njim je osebno znan
5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi ; ti običaji so znani na kmetih ; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje
v mestu ni bil znan se ni spoznal
mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana

znánec -nca m ( ā )
kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike: obiskati znance in prijatelje ; pridobiti si znance ; bila sta dobra znanca iz študentskih let ; priložnostni znanci ; med njimi se je počutil kot stari znanec ; znanec s ceste
ekspr. on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo ; zastar. dober znanec vseh kultur poznavalec

znaník -a m ( í )
star. znanilec : ta veter je znanik lepega vremena / bil je znanik novih časov glasnik, oznanjevalec

znanílec -lca [ znaniu̯ca tudi znanilca ] m ( ȋ )
kdor kaj naznanja: znanilec sreče / prezgodnji znanilci pomladi
// glasnik 2 , oznanjevalec : znanilec resnice
agr. rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje; nakazovalec

znanílka -e [ znaniu̯ka tudi znanilka ] ž ( ȋ )
ženska ali žival, ki kaj naznanja: pevka je bila ena ključnih znanilk spremembe / ljudje imajo to ptico za znanilko hude ure
// kar kaj naznanja: njegova izjava je bila prva znanilka prihajajočih političnih sprememb ; znanilke pomladi

znaníti in znániti -im nedov. ( ī á ā )
star. naznanjati : ptice znanijo pomlad / dim znani, da je v bližini človek
// oznanjati : znaniti svetu mir ; znaniti kak nauk
star. zvonjenje znani k večernicam vabi

znaníti se in znániti se -im se nedov. ( ī á ā )
zastar. seznanjati se: kadar so ljudje dobre volje, se radi znanijo

znánje -a s ( ȃ )
1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje ; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi ; ima pomanjkljivo jezikovno znanje ; sistematično, temeljito znanje ; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja ; trajnost znanja ; ekspr. vrzeli v znanju
// celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig ; posredovati komu znanje ; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa ; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja
2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge ; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke
// seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike ; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem
// izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del ; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja
3. star. poznavanje : dobro znanje dežele ; znanje človeške narave
4. nav. mn., star. veščina , spretnost : obvlada temeljna znanja ; telovadba, kolesarjenje in druga znanja
5. star. poznanstvo : očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi ; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca
// ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje
dati na znanje sporočiti, pojasniti ; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava ; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati ; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov ; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine ; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah ; test znanja ; šol. oceniti, preveriti znanje ; znanje zadnje učne snovi

znánka -e ž ( ā )
ženska, ki se s kom pozna in ima z njim osebne stike: predstavil mu je svojo znanko ; pogovarjati se z znankami in prijateljicami ; znanka z vlaka / ekspr. te rastline so naše stare znanke že dolgo jih gojimo

znánoneznàn in znánoneznán -ána -o prid. ( á-ȁ á-á; á-á )
knjiž. skrivnosten : skušal se je približati temu znanoneznanemu obrazu

znánost -i ž ( á )
1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti ; financirati, podpirati znanost ; metode, odkritja znanosti ; ekspr. stoletje znanosti ; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti ; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
// celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost
2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna ; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti ; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti ; literarna, računalniška znanost ; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti ; teoretične, uporabne znanosti ; znanost o kulturi, prihodnosti ; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti
// celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti
3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala
4. zastar. znanje : s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti
ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo

znánosten -tna -o prid. ( á )
zastar. znanstven : znanostna vprašanja / znanostni podpornik podpornik znanosti

znánstven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige ; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik ; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti
polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels

znánstvenica -e ž ( ȃ )
ženska, ki se ukvarja z znanostjo: mlada znanstvenica ; delo znanstvenice

znánstvenik -a m ( ȃ )
kdor se ukvarja z znanostjo: razviti se v znanstvenika ; odkritje, teorija znanstvenika / atomski znanstvenik ; znanstvenik sociolog

znánstveniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na znanstvenike: znanstveniška in pisateljska pot / znanstveniška natančnost

znánstvenofantástičen -čna -o prid. ( ȃ-á )
nanašajoč se na znanstveno fantastiko: znanstvenofantastični film, roman ; znanstvenofantastični žanr

znánstvenoraziskoválen -lna -o prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na znanstveno raziskovanje: znanstvenoraziskovalna dejavnost / znanstvenoraziskovalna ustanova

znánstvenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost znanstvenega: znanstvenost metode / visoka znanstvenost revije

znánstvo -a s ( ȃ )
1. poznanstvo : obnoviti znanstvo s kom ; sklepati, začenjati nova znanstva ; kratkotrajno, prisrčno znanstvo / star. po ločitvi je imel več znanstev površnih razmerij z več ženskami
star. ima vplivna znanstva vplivne znance, prijatelje
2. zastar. znanost : podpirati znanstvo ; ukvarjati se z znanstvom / mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom znanjem

znarekováti -újem dov. ( á ȗ )
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: znarekovati dopis tajnici

znášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od znašati 1 : znašanje stvari skupaj / znašanje močnejšega nad šibkejšim

znášati 1 -am nedov. ( ȃ )
z nošenjem spravljati kam: nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo ; znašati kamenje na kup ; ranjence so znašali pod šotore
// z nošenjem spravljati skupaj: znašala jim je hrano in kurjavo ; vse popoldne so znašali stvari za praznovanje ; material sta znašala od vsepovsod / čebele znašajo med in cvetni prah ; ptice znašajo gnezda / znašati skupaj
ekspr. znašati jezo nad kom zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati prim. iznašati

znášati 2 -am nedov. ( ȃ )
z izrazom količine imeti, dosegati velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znaša milijon evrov ; izračunali so, koliko znašajo celotni stroški / račun je znašal več, kot so pričakovali / publ. njegov prihranek znaša sto tisoč evrov prihranil je sto tisoč evrov / površina znaša pet kvadratnih metrov meri ; temperaturna razlika ne sme znašati več kot nekaj stopinj biti

znáten -tna -o prid. , znátnejši ( á ā )
1. precejšen : znaten del denarja ; znatna količina opeke ; znatno število ljudi / znatne padavine ; znatne spremembe / ima znatno premoženje ; dati znatna sredstva za razvoj / ekspr. za to mu je odštel znatno vsoto zelo veliko
2. ekspr. obilen , zajeten : plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici
3. zastar. pomemben , znamenit : pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje

znáti znám nedov. ( á ȃ )
1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko ; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal ; igralci ne znajo vlog ; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed ; zna dosti pravljic
// biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko ; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna ; premalo zna za srednjo šolo
2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati ; zna popravljati stroje ; ne zna plavati ; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati ; dobro zna svojo obrt ; valčka ne zna plesati
// biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti ; ne zna napisati naloge ; ni znal odgovoriti na vprašanje
// biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti ; znal jih je prepričati, da so šli ; zna se uveljaviti ; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže ; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan ; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna ; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3. pog., z nedoločnikom utegniti , moči 1 : tam bi znala biti zaseda ; mrzla pijača bi vam znala škoditi ; zunaj bi ga znal kdo videti ; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
// izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti ; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati ; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja
4. star. vedeti : za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
5. star. poznati : zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
6. zastar. opaziti , videti : nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve ; star. ni priženil bog zna koliko bogzna ; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje ; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira ; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori ; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv ; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje ; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav ; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno ; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj ; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih ; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč ; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje ; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti ; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih ; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
šol. znati zadnjo učno snov za odlično

znatižêljen -jna -o prid. ( é ē )
knjiž. vedoželjen : znatiželjni otroci / znatiželjna vprašanja

znatižêljnost -i ž ( é )
knjiž. vedoželjnost : spodbujal je njegovo znatiželjnost ; otroška znatiželjnost

znebíti se -ím se tudi iznebíti se -ím se dov. , znébil se tudi iznébil se ( ī í )
navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v bližini, družbi osebka: tega človeka se moramo znebiti ; radi bi se ga znebili ; znebiti se nezaželenega gosta, zasledovalca ; hitro, težko se znebiti koga
// narediti, povzročiti, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom preneha obstajati: znebiti se bremena / znebiti se dolga ; znebiti se dolžnosti / znebiti se bolezni / znebiti se dvomov, predsodkov ; ni se mogel znebiti misli, skrbi, da ga nadzirajo ; znebiti se neprijetnega občutka, strahu
ekspr. denarja se je hitro znebil ga je hitro porabil, zapravil ; ekspr. znebiti se kake imenitne, neumne reči, povedati kaj imenitnega, neumnega ; ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati ; ekspr. komaj je čakal, da se znebi premočene obleke jo sleče ; evfem. še pomislila ni, da bi se znebila otroka naredila splav

znebívati se -am se tudi iznebívati se -am se nedov. ( í )
navadno z rodilnikom delati, povzročati, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v bližini, družbi osebka: znebivati se vsiljivcev
// delati, povzročati, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom preneha obstajati: postopoma se znebivati dolgov

znegovati gl. iznegovati

znémar tudi znemár prisl. ( ẹ̑; ȃ )
star., v zvezi s pustiti (puščati) vnemar : pustiti dekleta znemar ; ovc ne smete pustiti znemar / pustiti kaj znemar ne upoštevati, ne ozirati se na kaj ; to zadevo sem že zdavnaj pustil znemar prenehal misliti nanjo, se zanimati zanjo; prim. nemar

znemoči ipd. gl. iznemoči ipd.

znenaditi ipd. gl. iznenaditi ipd.

znergáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo, nesoglasje: znergati nad otroki / ali ste gluhi, je znergal

znerók prisl. ( ọ́ )
nar., v zvezi biti znerok ne biti lahko, hitro dostopen: oddal je tiste kose zemlje, ki so mu bili za obdelovanje znerok ; naj pride, če mu ni znerok

znervírati -am dov. ( ȋ )
pog. razburiti , razdražiti : tako govorjenje ga znervira ; namerno koga znervirati

znés in -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. kar je zneseno, dano skupaj: govor je bil znes različnih fraz

znések -ska m ( ẹ̑ )
določena količina, množina denarja: dvigniti znesek z bančnega računa ; izterjati, plačati, vrniti dolžni znesek ; zmanjšati znesek na polovico ; majhen, velik, visok znesek / pavšalni, skupni znesek / denarni znesek

znêsti 1 znêsem dov. , znésel znêsla ( é )
1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče ; pohištvo so mu znesli pred vrata ; znesti na kup ; znesti stran
// z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod ; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela
2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati prim. iznesti

znêsti 2 znêsem dov. , znésel znêsla ( é )
z izrazom količine doseči velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znese nekaj milijonov ; izgube lahko znesejo do trideset odstotkov ; obresti bodo znesle več kot najemnina / če sto delimo s pet, znese dvajset ; račun mi znese toliko kot vam naračunam toliko kot vi / koliko kilometrov znese ta pot kako dolga je ta pot

znevideti gl. iznevideti

zniansirati gl. izniansirati

zničenje gl. izničenje

zničevati gl. izničevati

zníčiti -im dov. ( í ȋ )
star. uničiti , opustošiti : toča je zničila polje ; vojaki so zničili mesto prim. izničiti

znítkati -am dov. ( ȋ )
očistiti z zobno nitko: temeljito znitkati zobe

znivelírati -am tudi iznivelírati -am dov. ( ȋ )
1. izravnati : znivelirati teren, tla / znivelirati tehtnico
2. knjiž. izenačiti : znivelirati dohodke

znížanje -a s ( ȋ )
glagolnik od znižati: znižanje nasipa / znižanje telesne temperature / znižanje cen, pristojbin / znižanje glasu
fiz. kapilarno znižanje znižanje gladine tekočine v tanki cevi zaradi površinske napetosti

znížati -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj nižje: znižati nasip / temna barva stropa navidezno zniža prostor / znižati glas začeti govoriti z nižjim glasom
2. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: znižati izdatke ; znižati telesno težo / znižati cene, dajatve / znižati razlike zmanjšati
glasb. znižati ton za pol tona
3. ekspr. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti : sedež lahko po potrebi znižate ; znižati rolete na polovico

zniževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zniževati: zniževanje vodne gladine / zniževanje cen, stroškov

zniževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj nižje: zniževati nasip
2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: zniževati temperaturo / zniževati porabo energije zmanjševati

znočíti se -ím se dov. , znóčil se ( ī í )
brezoseb. preiti iz dneva v noč: ko se je znočilo, so prižgali luč ; popolnoma se je znočilo

znój -a in znòj znôja m ( ọ̑; ȍ ó )
tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela ; ekspr. znoj mu je lil po obrazu ; obrisati si znoj ; blago, ki vpija znoj ; ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen / ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine ; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval ; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi ; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti

znójavica -e ž ( ọ̑ )
med. močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh, stopalih, v pazduhah; čezmerno znojenje : zdravljenje znojavice

znôjen in znójen -jna -o prid. ( ó; ọ̑ )
1. nanašajoč se na znoj: znojne kaplje / bil je vroč in znojen od strahu ; obrisati si znojne roke ; znojno čelo
anat. znojna žleza znojnica
2. knjiž. ki povzroča, da se kdo znoji: zbudil se je iz znojnih sanj ; opravljati znojno delo

znojênje -a s ( é )
glagolnik od znojiti se: povečano znojenje ; ohlajanje telesa z znojenjem / znojenje rok
med. čezmerno znojenje močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh, stopalih, v pazduhah ; usnj. znojenje kož postopek, pri katerem začnejo dlake, volna izpadati iz živalske kože zaradi toplote, vlage in delovanja mikroorganizmov

znojíti se -ím se nedov. ( ī í )
1. izločati znoj: poleti se zelo znoji / noge, roke se mu znojijo
2. nav. ekspr. na svojem površju delati kapljice: v sobi je bilo soparno, da so se okna znojila
3. ekspr. truditi se, prizadevati si: zanje se znoji in žene / ves dan se je znojil na polju delal

znójnica -e ž ( ọ̑ )
anat. kožna žleza, ki izloča znoj: povečano delovanje znojnic ; izločki znojnic / žleza znojnica
obrt. trak iz umetnega usnja, blaga na notranji strani oboda klobuka za vpijanje znoja

znoréti -ím dov. , znôrel ( ẹ́ í )
1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, znori ; ob prihodu vlaka so vsi znoreli / znoreti zaradi ženske
2. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: urna kazalca sta znorela ; stroj je znorel in začel poskakovati
3. pog. postati duševno bolan: v ječi je znorel ; znoreti od žalosti ; zaradi mučenja je znorela ; bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel
4. publ. znoriti : čisto so ga znoreli / znoreti konja
ekspr. ko je to slišal, je znorel se je zelo razjezil, razburil ; ekspr. ali si znorel izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem govorjenju, ravnanju koga ; ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti ; ekspr. na stara leta je znorel se je zaljubil

znoríti -ím dov. , znóril ( ī í )
ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili ; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival
ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost

znôsen -sna -o prid. , znôsnejši ( ó ō )
1. ki se (še) da prenesti, prenašati: znosen mraz ; bolečine so postale znosnejše ; razmerje med njima je znosno ; komaj znosen hrup zelo močen / z leti je postal znosnejši
// ekspr. še zadovoljiv, primeren: znosni kreditni pogoji ; znosne razmere ; njihovo sožitje je znosno
2. (še) zadovoljivo dober, kvaliteten: znosna cesta ; naučila se je znosne nemščine

znosíti znósim dov. ( ī ọ́ )
z nošenjem spraviti kam: do koče je treba drva znositi ; znositi pohištvo iz sobe ; znositi posodo z mize ; kamenje so znosili na kup ; pet ton premoga je znosil v klet ; znositi na ramenih, s konji / ekspr.: ves denar znosi v gostilno ga zapije ; veliko denarja je znosil v banko vložil
// z nošenjem spraviti skupaj: od kod so znosili ta material / znositi snope skupaj
ekspr. vse mu je znosila na nos povedala, kar ne bi smela prim. iznositi

znóter [ znotər ] prisl. ( ọ̄ )
znotraj 1 : cerkev je znoter lepo poslikana / konj obrača nogo na znoter navznoter

znótraj 1 prisl. ( ọ́ )
1. na notranji strani; ant. zunaj 1 : prevleči tok znotraj z žametom ; znotraj kosmat usnjen plašč / znotraj zapahnjena vrata
// v notranjosti: znotraj obnoviti hišo ; deblo je znotraj trhlo ; znotraj votla buča
// v zvezi od znotraj izraža usmerjenost iz notranjosti česa: stal je pred hišo in čutil, da ga nekdo od znotraj opazuje
2. izraža omejitev na to, kar zajema pojem: stranka je navzven delovala enotno, znotraj pa je s težavo mirila nezadovoljne člane
pog. nekaj tu znotraj mi pravi, da ga ne bo več slutim, zdi se mi ; ta okna se odpirajo na znotraj navznoter; prim. odznotraj

znótraj 2 predl. ( ọ́ ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja, ki je v mejah določenega predmeta ali prostora; ant. zunaj 2 : hiše znotraj obzidja ; biti, nahajati se znotraj označenega območja ; publ. zadrževati se znotraj stavbe v stavbi
2. za izražanje omejenosti na kako skupnost, celoto: nesoglasja znotraj stranke ; delitev dela znotraj skupnosti / publ. razvoj tehnike znotraj industrijske proizvodnje v industrijski proizvodnji

znótranji tudi znotránji -a -e prid. ( ọ́; ȃ )
notranji : znotranja stran posode / znotranji razpon / znotranji nemir / znotranje bolezni

znôva prisl. ( ȏ )
izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: stroj znova deluje ; znova poudariti pomen varstva okolja ; znova se pritožiti, prositi
// izraža novo izhodišče, nov začetek dejanja brez povezave s prejšnjim: gospodarstvo je propadlo, treba bo začeti znova ; domačija je bila porušena in vse je moral zgraditi znova
// ekspr., navadno v zvezi znova in znova, vedno znova izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: naše misli o tem se znova in znova izkažejo kot preveč drzne ; vedno znova se prepričuje, da še ni prepozno ; zmeraj znova je poskušal

znôvič prisl. ( ȏ )
star. spet , znova : blago bo znovič dobilo svojo pravo vrednost ; na volitvah so si znovič pridobili večino

znóžje -a s ( ọ̑ )
1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: odriniti odejo na znožje ; znožje postelje ; znožje in zglavje
2. spodnje, najnižje mesto, območje
a) vzpetine: znožje hriba / naselje v znožju pogorja
b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: znožje njive, vinograda
// spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: znožje stene, stopnic / znožje kipa / znožje tabele dno, najnižji del

zób 1 tudi zóba m , mn. zobjé ( ọ̑ )
1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli ; zob se mu maje ; otroku že rastejo zobje ; zobje so mu šklepetali od mraza ; izdreti, izpuliti zob ; odlomiti si zob ; stisniti zobe ; umivati si zobe ; iztisniti slino skozi zobe ; tiščati pipo med zobmi ; žival se brani z zobmi ; škrtati z zobmi ; beli, gnili, zdravi zobje ; od tobaka porjaveli zobje ; močni, veliki zobje ; ščetka za zobe / umetni zob ; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe ; zlomiti zob na glavniku ; zobje brane, pogonskega kolesa
ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi ; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral ; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši ; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra ; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan ; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti ; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro ; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo ; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti ; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo ; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo ; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga ; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil ; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati ; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati ; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj ; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel ; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake ; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene ; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade ; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov ; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti ; strupni zob strupnik ; vrat zoba del zoba med krono in koreninami ; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis ; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi ; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno ; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem ; strojn. cikloidni zobje kolesa ; evolventni zobje ; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago

zób 2 ž , daj., mest. ed. zóbi ( ọ̑ )
1. oves kot hrana za konje: dajati konjem zob ; vreča z zobjo
2. zrnata hrana za kokoši, ptice: natresti kokošim zob

zobáč -a m ( á ) ekspr.
1. človek z velikimi zobmi: ne poznam tega zobača
2. kdor kaj zoblje: pregnati zobače grozdja / škorci zobači
zool. zobači morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih; zobati kiti

zobálo -a s ( á )
knjiž. vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti; zobovje : pri smehu pokazati zobalo ; konjsko zobalo / umetno zobalo

zobánje tudi zóbanje -a s ( ȃ; ọ́ )
1. glagolnik od zobati: zobanje češenj / grozdje za zobanje namizno grozdje
2. zrnata hrana za konje, kokoši: pripraviti zobanje za kokoši ; krmiti konje z zobanjem

zóbar in zobár -ja m ( ọ̑; á )
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem zob: zobar mu je izpulil zob ; čakati pri zobarju

zóbarski in zobárski -a -o prid. ( ọ̑; á )
nanašajoč se na zobarje: zobarska služba / zobarske klešče

zóbast -a -o prid. ( ọ̄ )
podoben zobu: zobast podaljšek ; zobaste skale

zobàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ
// podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov
strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika ; zobata letev ; zobata veriga ; zobato kolo kolo z zobmi na obodu ; zool. zobati kiti kiti, ki imajo v ustih stožčaste zobe, Odontoceti ; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive

zobátec -tca m ( ȃ )
večja morska roparska riba z močnim zobovjem: ulovil je več zobatcev / zobatec na žaru

zobáti zóbljem tudi zóbati -am in zóbljem nedov. ( á ọ́; ọ̄ )
1. jesti zrnato hrano tako, da se s kljunom, z gobcem pobira posamezna zrna: kokoši zobljejo koruzo ; konji zobljejo oves ; golobi so mu zobali zrnje kar z roke
2. ekspr. jesti kaj drobnega tako, da se daje v usta posamezne sadeže, kose: rad zoblje češnje, grozdje ; zobati jagode, maline
ekspr. z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen ; ekspr. tak je, da bi z roke zobal zelo je krotek, ubogljiv

zóbčanje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od zobčati: zobčanje robov, znamk ; priprava za zobčanje

zóbčast -a -o prid. ( ọ́ )
1. ki ima zobce: zobčast rob / zobčasto kolo zobato kolo
2. podoben zobu, zobcu: zobčast list ciprese ; ograja z zobčastimi nadzidki

zóbčati -am nedov. ( ọ̄ )
delati zobce, zobčke: zobčati rob fotografije

zóbček -čka m ( ọ́ )
ekspr. manjšalnica od zob: dva zobčka sta ji že zrasla ; izgubiti prve zobčke / zobčki v urnem mehanizmu
obrt. polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke

zobčeník -a m ( í )
knjiž. zobnik 2 : tovarna zobčenikov

zóbčevje -a s ( ọ́ )
vsi zobci kake priprave, naprave: zobčevje mehanizma se je pokvarilo

zóbec -bca m ( ọ́ )
ekspr. manjšalnica od zob: ob smehu je pokazala vrsto redkih zobcev / grablje s polomljenimi zobci ; zobci pogonskega mehanizma ; zobci znamke
bot. izstopajoč, različno oblikovan del listnega roba ; obrt. polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke; zobček

zóbek -bka m ( ọ̄ )
ekspr. manjšalnica od zob: zobki ga bolijo ; zobek se ji maje ; otrok dobiva prve zobke ; zdravi zobki

zóben -bna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na zob: zobna gniloba ; zobno tkivo / zobna pasta ; zobna ščetka / zobni aparat snemljiva kovinsko-plastična ali nesnemljiva kovinska priprava za doseganje ustrezne razporeditve zob v čeljusti ; zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik ; zobna ambulanta ; zobna tehnika zobotehnika
anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine ; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti ; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob ; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici ; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline ; zobna sklenina ; med. zobni granulom ; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh ; (zobni) mostiček ; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba ; zobna obloga kar se nabere na zobeh ; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke

zóber -bra m ( ọ́ )
zool. evropsko divje govedo svetlo rjave barve z močnim oprsjem, Bison bonasus: starodavni zobri ; povečanje števila zobrov

zóbina -e ž ( ọ̄ )
nav. mn., zastar. dlesen : bolijo me zobine

zobíšče -a s ( í )
anat. del čeljusti z zobnimi jamicami:

zóbiti se -im se tudi zobíti se -ím se nedov. ( ọ̄ ọ̑; ī í )
knjiž. dobivati zobe: otrok se že zobi

zoblačíti se -ím se dov. , zobláčil se ( ī í ) nav. 3. os.
1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo ; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo

zóblati -am dov. ( ọ̑ )
z obličem narediti gladko, ravno: zoblati desko, mizno ploščo

zoblikovati ipd. gl. izoblikovati ipd.

zóbliti -im tudi izóbliti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. narediti zaobljeno, okroglo: zobliti ostre vogale / nasmeh mu je zoblil obraz

zóbljenje tudi zobljênje -a s ( ọ̑; é )
knjiž. dobivanje, rast zob; denticija : bolečine zaradi zobljenja

zóbnica 1 -e ž ( ọ̑ )
anat. jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna jamica : krvavitev iz zobnice

zobníca 2 -e ž ( í )
vreča, torba z zobjo, ki se obesi konju na glavo: sešiti zobnico / konjska zobnica

zóbnik 1 -a m ( ọ̑ )
jezikosl. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih: d in t sta zobnika ; nebniki in zobniki

zobník 2 -a m ( í )
1. strojn. strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z ene gredi na drugo: zobnik se vrti ; vgraditi zobnik ; zobje zobnika ; jeklo za zobnike / gnani, gonilni zobnik ; verižni, vmesni zobnik
2. bot. strupena dlakava rastlina s svetlo ali umazano rumenimi lijakastimi cveti, Hyoscyamus: otoki so porasli z zobnikom / beli, črni zobnik

zobníkov -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na zobník: zobnikova velikost / zobnikov strup ; zobnikovo olje

zobnína -e ž ( í )
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba; zobovina : gniloba načne zobnino

zobníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zobník: zobniški mehanizem ; zobniška dvojica / zobniški pogon
teh. zobniški prenos prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki ; zobniško gonilo gonilo, ki ga sestavljajo zobniki

zóbnoústničnik -a m ( ọ̄-ȗ )
jezikosl. soglasnik, tvorjen s spodnjo ustnico ob robu zgornjih sekalcev: f in v sta zobnoustničnika

zobo... prvi del zloženk
nanašajoč se na zob: zobobol, zobozdravilstvo

zobobòl -ôla in zoboból -a m ( ȍ ó; ọ̑ ọ̄ )
bolečine v zobu, zobeh: potrpežljivo prenašati zobobol ; tablete proti zobobolu

zobodêr in zobodér -a m ( ȇ; ẹ̑ )
slabš. zobar , zobozdravnik : iti k zoboderu

zobotéhnica -e ž ( ẹ́ )
strokovnjakinja, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo: delovno mesto zobotehnice

zobotéhničen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na zobotehnike ali zobotehniko: zobotehnični material / zobotehnična srednja šola

zobotéhnik -a m ( ẹ́ )
strokovnjak, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo: delovno mesto zobotehnika

zobotéhnika -e ž ( ẹ́ )
izdelovanje umetnih zob, umetnega obzobnega tkiva: razvoj zobotehnike

zobotrébčar -ja m ( ẹ̑ )
izdelovalec zobotrebcev: rešetarji in zobotrebčarji

zobotrébec -bca m ( ẹ̑ )
na obeh straneh priostrena, navadno lesena paličica za odstranjevanje ostankov hrane iz zobovja, za natikanje koščkov hrane: izdelovati zobotrebce ; nabadati sir in salamo z zobotrebci ; suh kot zobotrebec

zobovína -e ž ( í )
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba: plast zobovine

zobôvje -a s ( ȏ )
vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti: zobovje se menja ; očistiti zobovje ; odstranjevati ostanke hrane iz zobovja ; pravilno razvito zobovje / človeško, živalsko zobovje / umetno zobovje
anat. mlečno ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade , stalno zobovje ki zraste po šestem letu starosti ; vet. ožgano zobovje rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi ; ščukasto, škarjasto zobovje

zobozdravníca -e ž ( í )
zdravnica za bolezni zob in ust: bila je na pregledu pri zobozdravnici

zobozdravník -a m ( í )
zdravnik za bolezni zob in ust: iti k zobozdravniku

zobozdravníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zobozdravnike: iskati zobozdravniško pomoč / zobozdravniški stol

zobozdrávstven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zobozdravstvo: zobozdravstveno varstvo otrok / pomanjkanje zobozdravstvenih delavcev / zobozdravstvena ambulanta

zobozdrávstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni zob in ust: razvoj zobozdravstva / študirati zobozdravstvo stomatologijo / otroško, šolsko zobozdravstvo ; preventivno zobozdravstvo

zóbrna -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., nar. primorsko dlesen : smejala se je, da so se videle rdeče zobrne

zódiak tudi zodiák -a m ( ọ̑; ā )
astron. dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali, živalski krog: položaj zvezd v zodiaku

zodiakálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zodiak: zodiakalno ozvezdje ; zodiakalna znamenja / zodiakalni krog živalski krog

zófa -e ž ( ọ̑ )
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: sesti na zofo ; ležati na zofi ; usnjena, žametna zofa

zoglenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
spremeniti se v oglje: les v kopi zogleni ; pečenka je popolnoma zoglenela
// geol. spremeniti se v premog, šoto: rastlinski ostanki so pod zemeljskimi plastmi zogleneli

zoglenévati -am nedov. ( ẹ́ )
spreminjati se v oglje: v kopi les zogleneva
// geol. spreminjati se v premog, šoto: zasute rastline so polagoma zoglenevale

zogleníti -ím dov. , zoglénil ( ī í )
spremeniti v oglje: zogleniti les v kopi

zoisit in cojzít -a [ cojzít ] m ( ȋ )
min. rudnina kalcijev aluminijev silikat:

Zoisov -a -o [ cójzov- ] prid. ( ọ̑ )
bot., v zvezi Zoisova zvončica in zoisova zvončica nizka alpska rastlina z modrimi cveti, Campanula zoysii:

zolájevski -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Zolaju: zolajevski motiv ; zolajevski slog

zòlj zôlja in zólj -a m ( ȍ ó; ọ̑ )
zool., v zvezah: goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis ; konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus intestinalis ; ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis
nizko ima zolje v riti je nemiren, nestrpen, siten

zómbi -ja m ( ọ̑ )
1. po nekaterih verovanjih mitološko bitje, ki je s pomočjo magije oživelo, v filmih pogosto upodobljeno kot razpadajoče bitje, ki deluje pod nadzorom koga: spremeniti se v krvoločnega zombija ; vudujski čarovniki naj bi s svojim čarobnim napitkom povzročili nastanek zombijev ; film o vampirjih, volkodlakih in zombijih
2. ekspr. kdor je počasen v svojih reakcijah, brezvoljen in neobčutljiv na dogodke v okolici: on je zombi na dveh nogah, ki dela dve ali tri izmene zapored

zóna 1 -e ž ( ọ̑ )
neprijeten občutek z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora, strahu: nenadoma ga je obšla zona ; ob teh besedah ga je spreletela mrzla zona

zona 2
predel : gl. cona

zonegáviti -im dov. ( á ȃ )
ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: zonegavi že tisto večerjo, lačen sem ; z lučjo bo treba nekaj zonegaviti, da bo gorela / bodo že naredili, je zonegavil rekel, povedal
ekspr. dekle se je zonegavilo s tujcem imelo ljubezenske, spolne odnose

zóo zóa m ( ọ̑ )
publ. živalski vrt: obiskati zoo ; v zou so dobili novega slona

zoo... ali zóo... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na živali ali živalstvo: zoocenoza, zoologija

zoogén -a -o prid. ( ẹ̑ )
geol. ki je nastal iz ostankov zlasti nižjih živali: zoogena kamnina ; zoogena usedlina

zóogeografíja -e ž ( ọ̑-ȋ )
veda o geografski razširjenosti živali:

zóogeográfski -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
nanašajoč se na zoogeografijo: živalstvo zoogeografske enote / zoogeografska karta

zookloréla -e ž ( ẹ̑ )
bot. enocelična alga, ki živi v sožitju z nekaterimi živalmi, zlasti s spužvami in trdoživnjaki, Zoochlorella:

zoológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za zoologijo: zoologi si prizadevajo za rešitev izumirajočih živali ; botaniki in zoologi

zoologíja -e ž ( ȋ )
veda o živalih, živaloslovje: dognanja zoologije / profesor zoologije

zoolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zoologijo: zoološka raziskovanja / zoološki strokovni izrazi / zoološke vrste / zoološka zbirka v muzeju ; zoološki vrt zemljišče, na katerem se gojijo živali zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene; živalski vrt

zoom ipd. gl. zum 1 ipd.

zoonóza -e ž ( ọ̑ )
med., vet. kužna bolezen živali, ki se prenaša tudi na človeka: preprečevanje in zatiranje zoonoz

zóoplánkton -a m ( ọ̑-ȃ )
biol. živalski mikroorganizmi, ki lebdijo v vodi, živalski plankton: fitoplankton in zooplankton

zoospóra -e ž ( ọ̑ )
bot. celica z bički, s katero se nižje rastline nespolno razmnožujejo, blodilka: trosovnik z zoosporami

zóotéhničen -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na zootehniko: agrotehnični in zootehnični ukrepi

zóotéhnik -a m ( ọ̑-ẹ́ )
strokovnjak za zootehniko: veterinar in zootehnik

zóotéhnika -e ž ( ọ̑-ẹ́ )
veda o reji in gospodarskem izkoriščanju domačih živali: razvoj zootehnike

zóper 1 [ zopər ] prisl. ( ọ̑ )
izraža nasprotovanje, odpor; proti 1 : glasovati zoper / ona ni zoper, da se o tem govori ; nič nima zoper, če hočejo ljudje delati ; sam., star.: nič ni storil, kar bi bilo na zoper s čimer bi kljuboval, nasprotoval ; meni na zoper govoriš

zóper 2 [ zopər ] predl. ( ọ̑ ) s tožilnikom
1. za izražanje odpora, sovražnosti; proti 2 : nahujskali so jih zoper nas ; ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje ; nastopiti zoper rasno razlikovanje / boriti se zoper sovražnika s sovražnikom
2. za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: izreči se zoper deklaracijo ; zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih ; protestirati zoper nove zakone
3. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti otroke zoper davico ; posebnega zdravila zoper gripo ni / ukrepati zoper draginjo ; rakete zoper točo
4. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je zoper običaje ; delati zoper pravila, predpise ; to se je zgodilo zoper njegovo voljo / pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
5. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen zoper okužbo ; ta snov je odporna zoper ogenj

zoper... ali zóper... [ zopər ] predpona v sestavljenkah ( ọ̑ )
za izražanje
a) nasprotovanja, odpora: zoperkatoliški, zopermeščanski
b) nasprotja, nasprotovanja: zopernaraven, zoperživljenjski

zóperčlovéški -a -o [ zopərčloveški ] prid. ( ọ̑-ẹ́ )
knjiž. protičloveški : zoperčloveško delovanje

zópernaráven -vna -o [ zopərnaravən ] prid. ( ọ̑-á )
knjiž. protinaraven : zopernaraven potek česa / zopernaravno vzdušje nenaravno

zópernatúren -rna -o [ zopərnaturən ] prid. ( ọ̑-ȗ )
knjiž. protinaraven : zopernaturne misli

zoperstáviti -im [ zopərstaviti ] dov. ( á ȃ )
knjiž. postaviti kaj proti čemu drugemu: sanjam je zoperstavil resnično življenje

zoperstávljanje -a [ zopərstau̯ljanje ] s ( á )
glagolnik od zoperstavljati: zoperstavljanje pravilnega in napačnega / uspešno zoperstavljanje sovražniku

zoperstávljati -am [ zopərstau̯ljati ] nedov. ( á )
knjiž. postavljati kaj proti čemu drugemu: zoperstavljati dobro in zlo ; enim trditvam zoperstavljati druge

zópet prisl. ( ọ̑ )
1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: zopet so tukaj ; po dolgem času je zopet obiskal domači kraj ; kdaj se boste zopet oglasili ; zopet nas je prehitel / začeti zopet vse od začetka
// ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: zopet hodi po travi ; le kdo zopet trka / že zopet davki
2. ekspr., v zvezi zopet in zopet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: to vprašanje se zopet in zopet pojavlja ; zopet in zopet bi jih poslušala ; zopet in zopet so se tožili / svetovali so mu, naj odstopi. On pa zopet in zopet, da ne
3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: brala je in zopet brala / opozarjamo in zopet opozarjamo, da tako ne bo šlo več
// izraža veliko količino, visoko stopnjo: že leto in zopet leto je minilo ; ne razločimo drugega kakor luči pa zopet luči
4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili za odločno dejanje, drugi pa zopet niso hoteli tvegati ; radi so ga imeli, ker je bil veselega značaja, kar zopet oni niso bili / pridelek ni velik, pa zopet ne majhen / v vezniški rabi nekateri uživajo v petju, zopet drugi v plesu
5. v členkovni rabi poudarja zanikano trditev, ugotovitev: samo poučnih knjig pa zopet ne moremo brati ; tako hudo pa zopet ni ; tako brez težav, kot mislite, pa zopet nismo / ne boste nagajali, ne in zopet ne

zópeten -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste; ponoven : bojijo se, da bo prišlo do zopetnega spopada ; zopetni sprejem v zavod ; zopetne obremenitve so mu škodovale

zóprn -a -o prid. , zóprnejši ( ọ̑ )
1. ki vzbuja močen občutek neugodja: v hiši je bil zoprn hlad ; zoprn veter ; zoprna svetloba ; zoprno vreme / v ustih je imel zoprn okus ; v nos mu je udaril zoprn vonj / ob pogledu nanj jo je obšel zoprn občutek
// ki vzbuja odpor: zoprn glas ; človek zoprnega videza / materini očitki so mu bili zoprni / ima nekaj zoprnih navad ; že sama misel na alkohol in cigarete ji je zoprna ; zoprno vedenje / ekspr. bolj in bolj mi je zoprn / evfem. matematika ji je bila zoprna ni je imela rada
2. ki prinaša veliko neprijetnosti, težav: zoprn dan ; zoprna zadeva ; zoprno delo
// ki povzroča zadrego, negotovost: zoprn dogodek ; prišlo je do zoprnega nesporazuma ; nenadoma se je znašel v zelo zoprnem položaju ; namenoma je preslišal zoprno vprašanje
3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi zelo negativne, neprijetne lastnosti: zoprn človek ; znebiti se je hotel zoprnega sopotnika / bil je zoprn za družbo nedružaben, nezabaven / ima nekaj zoprnih lastnosti

zóprnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. zoprn človek: ta zoprnež ni nikoli zadovoljen / kot psovka izgini, zoprnež

zóprnica -e ž ( ọ̑ )
1. ekspr. zoprna ženska: ni hotela imeti nobenih opravkov s to zoprnico
2. knjiž. nasprotnica : gledala je svoji zoprnici naravnost v oči

zoprníja -e ž ( ȋ )
ekspr. kar je zoprno: znebiti se drobnih dnevnih zoprnij ; to je zame velika zoprnija / zaradi dekleta ima še zdaj zoprnije sitnosti, težave
// lastnost, značilnost zoprnega; zoprnost : upira se mi zoprnija in sovražnost tega človeka

zóprnik -a m ( ọ̑ ) knjiž.
1. zoprn človek: ta zoprnik pride, kadar ga najmanj pričakuješ ; izogibati se zoprnikom
2. nasprotnik : nekdanji zoprnik je postal njegov najboljši prijatelj ; premagati zoprnike

zóprništvo -a s ( ọ̑ )
knjiž. nasprotovanje : s svojimi izjavami izzvati zoprništvo / zoprništvo med vladarskimi hišami nerazumevanje, sovraštvo

zóprnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zoprnega: zoprnost mraza ; vzbujati občutek zoprnosti / zoprnost glasu / zoprnost vsiljivega človeka
// kar je zoprno: biti kos vsem zoprnostim ; doživeti veliko zoprnosti
knjiž. med ljudmi ni bilo nobenih zoprnosti nasprotij ; knjiž. do fanta je čutila neko zoprnost odpor

zóprvanje tudi zoprvánje -a s ( ọ̑; ȃ )
zastar. nasprotovanje , upiranje : mati ni dovolila nobenega zoprvanja

zóprvati -am nedov. ( ọ̑ )
zastar. nasprotovati, upirati se: čeprav mu je marsikdaj zoprvala, sta ostala prijatelja / zoprvati vsemu slabemu

zòr zôra tudi zór -a m ( ȍ ó; ọ̑ ) knjiž.
1. zora , svit : zunaj je že vstajal zor ; jutranji zor / pri označevanju časovnosti ob prvem zoru je šel na polje
zastar. na zoru je počil strel na vzhodu
2. zarja : nad goro žari zor / tudi zanje je zasvetil zor rešitve

zôra in zóra -e ž ( ó; ọ̑ )
jasna svetloba na nebu pred sončnim vzhodom: zora svetli nebo ; zunaj je že vstala zora ; jutranja zora ; pesn. mlada zora
// čas ob sončnem vzhodu: bliža se zora ; knjiž. napočila je zora / pri označevanju časovnosti: bedeti do zore ; ptice so začele peti ob zori ; vstati pred zoro
ekspr. delati od zore do mraka ves dan ; ekspr. plesali so do bele zore vso noč, do jutra

zoráti zôrjem in zórjem dov. , zôrji zorjíte; zorál ( á ó, ọ́ )
1. zrahljati zemljo s plugom: zorati ledino, njivo ; zorati in pobranati / zorati za ozimino
2. z oranjem narediti: zorati brazdo ; pren. skrb mu je zorala gube na čelu
zorati cesto splužiti prim. izorati

zóren 1 -rna -o prid. , zórnejši ( ọ̄ )
1. nanašajoč se na zoro: zorna svetloba / nad travniki je ležala zorna meglica jutranja
// star. zgodnji : zorna pomlad ; zorno jutro / zorna mladost
rel. zorna maša prva maša na božič
2. star. mladostno svež in lep: zorni mladenič / dekličin zorni obraz
// svetel , jasen , čist : zorni dnevi mladosti ; zorna modrina / zorna bodočnost

zóren 2 -rna -o prid. ( ọ̄ )
publ., v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: dogodek smo obravnavali z različnih zornih kotov ; pod tem zornim kotom
fiz. zorni kot kot, v katerem se vidi telo s prostim očesom ; (normalna) zorna razdalja razdalja, iz katere se vidi predmet z najmanjšim naporom ; zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava

zorênje -a s ( é )
glagolnik od zoreti: zorenje grozdja ; čas zorenja / zorenje uskladiščenega sadja / zorenje mesa, sira, vina / biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika ; zorenje osebnosti / leta režiserjevega zorenja
obrt. zorenje gline hranjenje zdrobljene gline, zlasti opečne, v betonski jami, da postane ta enakomerno vlažna in zrnata

zoréti -ím nedov. , zôrel in zorèl in zorél ( ẹ́ í )
1. z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti: pšenica zori ; grozdje je začelo zoreti / cvet zori v sad ; pren. v glavi mu zori nov načrt ; ta sklep je vedno bolj zorel v nas
// dosegati potrebno, ustrezno kakovost: pustiti sir, da zori / gnoj zori v kupu ; pren. dobra misel počasi zori
tvor zori gnoj v njem se zbira in mehča
čeb. med zori
2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: fantje so zoreli v može ; duševno, spolno zoreti / človek z leti zori ; igralka je zorela v umetnico / knjiž.: pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje ; poletni večer počasi zori v noč prehaja ; zunaj je zorel avgust bil, se bližal koncu

zorévati -am nedov. ( ẹ́ )
star. zoreti : po vinogradih zoreva grozdje

zorganizírati -am dov. ( ȋ )
organizirati : zorganizirati pomoč / zorganizirati delavce, mladino / zorganizirati stranko ustanoviti / zorganizirati hrano, prenočišče priskrbeti

zôrica in zórica -e ž ( ó; ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od zora: vstani, zorica je že
zool. dnevni metulj bele barve z oranžnimi konicami na sprednjih krilih, Anthocharis cardamines

zorílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zorenje: vlaženje zorilnih prostorov za sir / zorilni negovalni postopki

zorílnica -e ž ( ȋ )
prostor za dozorevanje sadja, zoritev živil: zgraditi zorilnico in več hladilnic ; zorilnica sira ; zorilnica za banane

zorílnik -a m ( ȋ )
agr. velika posoda iz nerjavnega jekla za zorenje smetane: pretočiti smetano v zorilnike

zoríšče -a s ( í )
knjiž. izhodišče, osnova za presojanje česa: obravnavati kaj z drugega, širšega zorišča

zorítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zoreti ali zoriti: pomen toplote za rast in zoritev ; zoritev plodov / spremembe vina pri zoritvi / čas zoritve v mladeniče in može

zoríti 1 -ím nedov. ( ī í )
delati, povzročati, da postane kaj zrelo: sonce zori češnje ; topli dnevi zorijo sadje in ajdo / ekspr. robida je zorila svoje črne jagode
// delati, povzročati, da kaj doseže potrebno, ustrezno kakovost: zoriti smetano ; vino sam zori in ustekleničuje ; pren. življenje ga zori ; tri leta je zoril svojo idejo

zoríti 2 -ím tudi zóriti -im nedov. ( ī í; ọ̄ )
knjiž. ožarjati , osvetljevati : dimnike je že zorila rdeča svetloba

zorítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zoritev: zoritveni proces ; zoritvena doba / zoritvena temperatura

zórnice -nic in zorníce -níc ž mn. ( ọ̑; í ȋ )
v krščanskem okolju zgodnje jutranje maše v adventu: hoditi k zornicam

zórnost -i ž ( ọ́ )
star. mladostna svežina in lepota: njena zornost jih je prevzela

zós -a m ( ọ̑ )
1. nižje pog. omaka : paradižnikov, vinski zos
2. nizko neprijeten, zapleten položaj: potegniti koga iz zosa ; zaiti v velik zos

zostriti ipd. gl. izostriti ipd.

zòv zôva in zôv -a m ( ȍ ó; ȏ )
star. klic , poziv : na moj zov se je takoj oglasil

zovínkati -am dov. ( ȋ )
knjiž. narediti ovinkasto: novo cesto so preveč zovinkali

zóženje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od zožiti: znak za zoženje ceste / zoženje požiralnika / optično zoženje postave / zoženje kulturne dejavnosti

zóženost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zoženega: zoženost zenic / navidezna zoženost prostora / zoženost političnega, strokovnega obzorja

zoževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zoževati: zoževanje doline proti koncu / refleksno zoževanje in razširjanje zenice / zoževanje tržišča / zoževanje razlik med državami

zoževáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj (bolj) ozko: zasipavati in zoževati rokav reke ; pot se je začela zoževati / vojaki so zoževali obroč okrog postojanke
// delati, povzročati, da je kaj videti ožje: podolžne črte postavo zožujejo
// zmanjševati , omejevati : zoževati razmike med stoli / tržišče se zaradi takih ukrepov zožuje / zoževati obravnavo na en sam problem / zoževati pravice koga

zožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zožiti: zožitev ceste / zožitev samoglasnika / zožitev proračuna

zóžiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti kaj (bolj) ozko: zožiti rov, strugo ; dolina se proti severu zoži / zožiti hlačnice / pri izdihu se pljuča zožijo / ekspr. sovražno je zožila oči, pogled / pomen besede se je zožil
jezikosl. ozki e se pred r zoži
// narediti, povzročiti, da je kaj videti ožje: temna barva in navpični šivi postavo zožijo
// zmanjšati , omejiti : zožiti prehod med posteljo in omaro / zožiti razpravo ; zožiti število predlaganih sprememb na najnujnejše / krog znancev se mu je zožil

zracionalizírati -am dov. ( ȋ )
1. uskladiti z razumom: zracionalizirati nauk ; reformacija je skušala zracionalizirati religijo
2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: zracionalizirati delo / zracionalizirati podjetje

zráčen 1 -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na zrak: zračni mehurčki ; zračna plast / močen zračni sunek ; zračni tok ; zračni vrtinec je dvignil streho / nizek, visok zračni tlak ; zračni upor ; zračna temperatura ; zračna vlaga / zračni filter filter za filtriranje zraka ; ležati na zračni blazini blazini, napolnjeni z zrakom ; zračna tlačilka za kolo / zračno hlajenje / zračni napad ; zračni promet / zračna kopel bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku / zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema / publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji ; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom ; zračno ladjevje letala, letalstvo / publ. zračni pirat kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih vzrokov
aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema ; bot. zračne korenine korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ; fiz. normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca ; kem. zračni kisik ; med. zračna embolija ; meteor. navzdoljnji, navzgornji zračni tok ; območje visokega zračnega tlaka ; zračna masa ali zračna gmota zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti ; zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe ; mont. uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom ; obrt. zračna petlja verižna petlja ; pravn. zračni prostor prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene države ; nevtralni zračni prostor ; strojn. zračni propeler ; zračna črpalka ; zračna razredčevalka vakuumska črpalka ; šport. zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje ; teh. zračni jašek jašek za dovajanje svežega zraka ; zračna blazina zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse ; vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini ; zool. zračni prostor prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z zrakom za zarodek

zráčen 2 -čna -o prid. ( á ā )
1. v katerem je veliko zraka: zračen prostor ; učilnica je svetla in zračna / zrahljana zemlja je zračna
2. ki zaradi lahkosti, luknjičavosti materiala prepušča zrak: zračni čevlji ; bombažno perilo je zračno

zráčenje -a s ( á )
glagolnik od zračiti: naravno, umetno zračenje ; zračenje prostorov ; naprava za zračenje / zračenje posteljnine
agr. zračenje vina pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi vonj in okus po žveplovodiku ; čeb. zračenje panja uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem

zračílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zračenje: zračilne naprave
mont. zračilna cev vsaka od cevi zračilnega voda ; zračilna vrata vrata za usmerjanje zračnega toka v rudniku ; teh. zračilni jašek jašek za dovajanje svežega zraka

zráčiti -im nedov. ( á ȃ )
delati, povzročati, da se zrak v kakem prostoru zamenja: zračiti stanovanje ; temeljito zračiti
čeb. čebele zračijo panj z gibanjem kril ob izletni odprtini uravnavajo vlažnost, temperaturo v panju
// delati, da večja količina zraka učinkuje na kaj: zračiti obleko, posteljnino

zráčnica -e ž ( ȃ )
1. gumijasta cev, napolnjena z zrakom, za na kolo vozila: zračnica poči, se predre ; krpati zračnico ; napolniti zračnico ; zračnico je razneslo ; izpustiti zrak iz zračnice ; prazna, predrta zračnica / avtomobilska zračnica ; zračnica za kolo
2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov: zračnice in dihalnice

zráčnik -a m ( ȃ )
odprtina, luknja za zračenje: narediti, zapreti zračnik ; zračniki v strehi ; odvod sopare v zračnik

zráčnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zračnega 2 : zračnost hleva / vlažnost in zračnost zemlje

zračunati ipd. gl. izračunati ipd.

zradikalizírati -am dov. ( ȋ )
narediti, da postane kaj (bolj) radikalno: zradikalizirati svoj nazor / zradikalizirati stranko

zradírati -am dov. ( ȋ )
1. navadno z radirko zbrisati, odstraniti napisano, narisano: zradirati besedo, pomožne črte / nekatere madeže lahko zradiramo s kruhovo sredico
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne obstaja več: rudnika ni mogoče kar zradirati ; zradirati iz spomina, z zemlje

zragljati gl. izragljati

zrahljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zrahljati: zrahljanje zemlje / zrahljanje obveze

zrahljánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zrahljanega: zrahljanost prsti / ekspr. zrahljanost organizacije / ekspr. zrahljanost medčloveških odnosov

zrahljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, da kaj ni več
a) trdno sprijeto, gosto: zrahljati zemljo ; zrahljati z oranjem, s prekopavanjem / zrahljati slamo, žimo / zrahljati blazine ; zrahljati posteljo
b) trdno, tesno nameščeno: zrahljati obveze ; zrahljati si pas, kravato / zrahljati vozel ; zrahljati vajeti popustiti
2. ekspr. narediti, da postane kaj manj močno, izrazito: zrahljati disciplino, enotnost / prepiri so zrahljali vezi v družini
ekspr. skrbi so mu zrahljale živce postal je živčen, razdražljiv ; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu zrahljal kosti bi ga zelo pretepel ; ekspr. zdravje se mu je zrahljalo ni več tako zdrav

zrájtati se -am se dov. ( á )
nižje pog. spomniti se, domisliti se: nisem se takoj zrajtala / pa nič, če se sami ne zrajtajo
zastar. vse je prav lepo zrajtal izračunal

zràk zráka m ( ȁ á )
1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak ; plast zraka okrog zemlje
2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor ; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine ; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak ; z dimom, vlago nasičen zrak ; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil ; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen ; gibanje, kroženje zraka ; gostota, temperatura, tlak zraka ; plasti zraka ; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak ; morski, planinski zrak
3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak ; vdihniti, globoko zajeti zrak ; zadržati zrak v pljučih ; življenje brez zraka ni mogoče
4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona ; izsesati zrak ; vlažiti zrak v sobi ; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak ; dovod zraka
5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak ; ustreliti v zrak ; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka ; pogled, posnetek iz zraka ; imeti vojaško premoč v zraku
// s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš ; s svežnjem papirja maha po zraku ; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak
6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak ; igrati se na zraku ; na zraku sušiti kože, les ; sprehajati se po svežem zraku
zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila ; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb ; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič ; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti ; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov ; lov. žarg. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši ; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija ; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti ; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi ; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela ; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo ; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo ; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj ; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo ; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi ; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo ; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
fiz. komprimirani zrak ; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu ; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare ; suhi ki ima razmeroma nizko , vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago ; navpično, vodoravno gibanje zraka ; jedro hladnega zraka ; prodor hladnega zraka ; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

zrakoplòv -ôva m ( ȍ ō )
naprava za letenje po zraku: zrakoplov leti ; graditi, konstruirati zrakoplove ; pristanek zrakoplova ; vožnja z zrakoplovom ; baloni, cepelini, letala, zmaji in drugi zrakoplovi
// knjiž. s plinom napolnjena podolgovata vodljiva naprava, lažja od zraka, za zračni promet; cepelin : napolniti zrakoplov s plinom ; ogrodje zrakoplova

zrakoplôvec -vca m ( ȏ )
knjiž. aeronavt , letalec : prvi zrakoplovci
knjiž. ta ptica je dober zrakoplovec letalec

zrakoplôven -vna -o prid. ( ȏ )
knjiž. aeronavtičen , letalski : zrakoplovna vozila / zrakoplovni promet zračni promet

zrakoplôvstvo -a s ( ȏ )
knjiž. aeronavtika , letalstvo : razvoj, zgodovina zrakoplovstva

zrakotêsen -sna -o prid. ( é )
za zrak neprepusten: zrakotesna posoda ; zrakotesna vrata

zrakovòd -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje zraka: položiti, speljati zrakovod ; v zrakovod vgraditi ventilator

zráslek -a m ( ȃ )
knjiž. kar je zraščeno: vejni zraslek

zraslolísten -tna -o prid. ( ȋ )
bot. ki ima zrasle venčne liste: zraslolistni venec

zraslolístnica -e ž ( ȋ )
nav. mn., bot. zraslovenčnica

zráslost -i ž ( á )
lastnost, značilnost zraslega: zraslost prstov, vej / zraslost kmečkega človeka z zemljo

zraslovênčnica -e ž ( ȇ )
nav. mn., bot. rastline, ki imajo zrasle venčne liste, Sympetalidae: prostovenčnice in zraslovenčnice

zrást ž ( ȃ )
1. glagolnik od zrasti: ta kost je nastala z zrastjo več manjših kosti ; zrast požiralnika
2. star. rast , postava 1 : močna zrast koga ; dekle nežne zrasti
3. anat. mesto, kjer sta s hrustancem skoraj negibljivo zrasli dve kosti: prerezati dimeljnično zrast

zrástek -tka m ( ȃ )
kar je zraščeno: zrastki različnih oblik

zrásti zrástem in zrásem dov. , zrásel in zrástel ( á )
1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel ; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati ; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
// v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle ; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
// z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo ; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel ; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje ; jedo to, kar zraste na njivi
2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice ; zrasli so novi listi ; zrasel mu je prvi zob ; iz groba je zrasla vrtnica ; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
4. nav. ekspr. postati večji
a) po obsegu: trebuh mu je zrasel ; oteklina je čez noč zrasla ; mesto je zelo zraslo
b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
5. doseči višjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel ; pritisk je zelo zrasel narasel / od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel ; ugled ustanove je zelo zrasel
b) glede na količino: dohodki so malo zrasli ; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov ; promet je v tem obdobju zelo zrasel
c) glede na možni razpon: cene so zrasle ; kvaliteta je zrasla
// razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel ; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki ; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča ; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem ; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
// navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba ; ob taki pohvali je kar zrasel
ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal ; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten ; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni ; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek ; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine ; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati ; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj prim. izrasti

zrastlína in zraslína -e ž ( í )
kar se zraste: zmaličene zrastline plodov
// med. bolezenska zraslost v telesnih votlinah: po vnetju so nastale zrastline med porebrnico in popljučnico

zráščanje -a s ( á )
glagolnik od zraščati se: zraščanje cepljene rastline in cepiča / postopno zraščanje umskega in ročnega dela / zraščanje novih zgradb z okoljem
min. zraščanje kristalov

zráščati se -am se nedov. ( á )
1. rastoč se združevati, povezovati: sadike jagod se zraščajo ; veji sta se začeli zraščati / kite se zraščajo s kostjo
// ekspr. združevati, povezovati se sploh: gospodarske in negospodarske dejavnosti se zraščajo
2. biti, postajati s čim skladna celota: nova stavba se lepo zrašča z okolico
// ekspr. začenjati skladno obstajati, živeti s kom: inteligenca se je zraščala z delavskim razredom / družina se je čedalje bolj zraščala v celoto

zráščenec -nca m ( ȃ )
min. skupek najmanj dveh kristalov, ki sta pravilno zraščena:

zráščenje -a s ( ȃ )
glagolnik od zrasti: pravilno zraščenje kosti / zraščenje mesta z zaledjem

zráščenka -e ž ( ȃ )
bot., v zvezi velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa: nabirati velike zraščenke

zráščenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost zraščenega: zraščenost prstov / zraščenost nove ceste s pokrajino

zráven 1 [ zravən ] prisl. ( ȃ )
1. izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa: na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke ; stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven ; na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina ; iz prostora zraven se je slišalo kričanje
// izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim: zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven ; slikali se bodo, stopite še vi zraven / denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši ; krilo je temno, svetla bluza se poda zraven / kadar kam gredo, ga vzamejo zraven s seboj / ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven v društvo / kupil je konja in vse, kar spada zraven / postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance
// izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu: kupiti smuči in dati vezi zraven ; vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven
2. izraža navzočnost, udeleženost pri čem: bil je zraven, ko so jih obsodili ; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven / rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven / pog.: pri vsaki stvari je zraven je udeležen ; pustite me, jaz nimam nič zraven
3. izraža dodajanje: če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor ; tega nisem plačal, to sem dobil zraven / lepa je, pa še bogata zraven ; ne poznam poti in še bolan sem zraven ; bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna / igrala sta karte in se zraven prepirala hkrati / v vezniški rabi: že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času ; nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa
slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi ; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost ; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži ; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj

zráven 2 [ zravən ] predl. ( ȃ ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj: sedela sta drug zraven drugega ; zraven hiše raste velik oreh ; postavila se je zraven njega / tik zraven okna je počilo ; tukaj zraven zida
2. za izražanje dodajanja: zraven dobrih lastnosti je imela tudi slabe ; pesnika je zraven ljubezni do izvoljenke navdajala še ljubezen do domovine / v vezniški rabi v šoli je med najboljšimi, zraven tega pa precej pomaga doma
3. za izražanje primerjave: zraven drugih je bil pravi velikan ; postavljati Koseskega zraven Prešerna
4. star. kljub : skopuh je zraven velikega bogastva siromak

zravnánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zravnati: zravnanje obleke / zravnanje glave; prim. izravnanje

zravnanost gl. izravnanost

zravnáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z nategovanjem, glajenjem narediti ravno: zravnati zmečkan papir ; zravnati dele oblačila z likanjem / zravnati zvite žeblje / zravnal je obleko in jo položil čez stol / pred polaganjem oblog je treba stene zravnati
2. narediti, da pride kaj
a) v naraven, pravilen položaj: zravnati izpahnjeno nogo ; mlado drevo je še mogoče zravnati ; pohojena trava se je zravnala
b) v pravilen, ustrezen položaj: zravnati knjige na polici ; vrsti sta se zravnali / zravnati krmilo
// vzravnati: zravnati hrbet, telo / prostor je tako nizek, da se v njem ni mogoče zravnati ; skloniti se in se spet zravnati prim. izravnati

zravnava gl. izravnava

zravnavanje gl. izravnavanje

zravnávati -am nedov. ( ȃ )
1. z nategovanjem, glajenjem delati ravno: zravnavati zmečkan papir / zravnavati perilo
2. delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: zravnavati polomljene ude
// vzravnavati : zravnavati hrbet ; upogibati in zravnavati telo / s težavo se zravnavati; prim. izravnavati

zrávnji -a -e prid. ( ā )
nar., pri vpreženi živini desni : zravnji konj

zrávsati se -am se dov. ( ȃ )
ekspr. spopasti se, stepsti se, zlasti s kremplji, zobmi: mačka se zravsata ; psi so se zravsali za plen / fantje so se zravsali zaradi deklet / zravsal se je s sosedom sprl

zrcálar -ja m ( ȃ )
1. izdelovalec ogledal: steklarji in zrcalarji
2. rib. v ribniku vzrejen krap z redkimi luskami po hrbtu, trebuhu in korenu repne plavuti: gojiti luskinarje in zrcalarje

zrcálast -a -o prid. ( á )
podoben zrcalu: zrcalasta ploskev / zrcalasta gladina morja

zrcálce -a s ( ā )
manjšalnica od zrcalo: zrcalce se je razbilo / zobozdravniško zrcalce
bot. navadno njivsko zrcalce enoletna rastlina z razraslim steblom in vijoličastimi cveti, Legousia speculum-veneris ; lov. zrcalce zrcalo

zrcálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zrcalo: omara z zrcalnimi vrati / zrcalna dvorana / zrcalna slika slika, ki kaže predmet v naravni velikosti z zamenjano levo in desno stranjo ; okensko in zrcalno steklo / zrcalna površina ; pren. zrcalne ploskve poplavljenih travnikov
otrokovo vedenje je zrcalna podoba očetovega vedenja je tako kot očetovo
fiz. zrcalni daljnogled daljnogled, ki zbira žarke s konkavnim zrcalom ; zrcalni odboj žarkov odboj, pri katerem so vsi odbojni koti enaki ; fot. zrcalni fotografski aparat fotografski aparat, ki posreduje sliko v iskalo z zrcalom, ki se pri snemanju odmakne ; zrcalna kamera zrcalni fotografski aparat ; min. zrcalna simetrija simetrija, pri kateri sta obe polovici zrcalno enaki

zrcáliti -im nedov. ( á ȃ )
1. zaradi odbijanja svetlobe delati kaj vidno, kazati kaj na svoji površini: jezero zrcali smreke, zvezde ; ogledalo zrcali del predsobe ; šipa zrcali nebo
2. ekspr. kazati , izražati : njen pogled zrcali strah / razstava zrcali ustvarjalnost otrok ; številke zrcalijo splošno stanje

zrcáljenje -a s ( á )
1. glagolnik od zrcaliti: zrcaljenje dreves v jezeru ; opazovati zrcaljenje luči v stoječi vodi / zrcaljenje avtorjevega notranjega življenja v pesmih ; umetnost ni samo fotografsko zrcaljenje življenja
2. rač. sprotno izdelovanje varnostne kopije podatkov na različnih trdih diskih: zrcaljenje podatkov z obstoječega na novi disk / skrbeti za zrcaljenje diskov
mat. zrcaljenje na premici preslikava točke v točko, ki je v enaki razdalji od premice na drugi strani ; meteor. zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe

zrcálo -a s ( á )
1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: na steni visi veliko zrcalo ; pogledati se v zrcalo ; zrcalo s starinskim okvirom ; morje je bilo mirno kot zrcalo / beneško zrcalo z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal ; brušeno, kristalno zrcalo / grlno, zobozdravniško zrcalo za posredni pregled grla, zob, ustne votline / čarovno zrcalo po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč
2. ekspr., s prilastkom zrcalu podobna površina: čoln je drsel po morskem zrcalu ; zeleno modro zrcalo jezera
3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: časopisi so zrcalo svojega časa ; narodna pesem kot zrcalo narodove duše / poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu
knjiž. držati zrcalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe ; knjiž. pisatelj kaže zrcalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake
agr. jajčje zrcalo priprava za presvetljevanje jajc ; avt. cestno zrcalo parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem križišču, ovinku ; vzvratno zrcalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom ; fiz. krogelno ali sferno zrcalo v obliki dela krogelne površine ; parabolično, ravno zrcalo ; lov. zrcalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ; navt. (krmno) zrcalo prisekana oblika krme ; tisk. zrcalo velikost in lega potiskane površine na strani

zrcalovína -e ž ( í ) metal.
1. bron srebrno bele barve z visokim sijajem za izdelavo zrcal: nanašati zrcalovino na steklo
2. surovo železo z veliko mangana:

zrecitírati -am dov. ( ȋ )
1. umetniško prebrati, podati (pesniški) tekst: zrecitirati pesem
2. ekspr. hitro in tekoče povedati: mimogrede mu je zrecitiral naslove knjig

zrêči zrêčem dov. , zrêci zrecíte; zrékel zrêkla ( é ) star.
1. reči, povedati, navadno brez obzirov: bil je zelo jezen in jim je vse zrekel ; koliko bridkih mu je zrekla
2. dati ime, vzdevek: zaradi punčke so ji zrekli Pikapolonica

zrédčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti (bolj) redko: zredčiti omako ; zredčiti z vodo / zredčiti solato / mah je zredčil travo / gozd so zelo zredčili
2. povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša: bolezen je zredčila to živalsko vrsto

zredigírati -am dov. ( ȋ )
1. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urediti : zredigirati zbornik
2. narediti, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spremeniti , popraviti : zredigirati članek
jezikosl. zredigirati geslo za objavo v slovarju ga pomensko, oblikovno, stilno razčleniti v pisni obliki, urediti

zredíti -ím dov. , tudi zrédi; zrédil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da postane kdo (bolj) debel: dobro krmi vole, da bi jih čim bolj zredil / ekspr. pri tako lahki službi hitro zrediš trebušček
2. vzrediti : letno zredi štiri prašiče / zrediti za meso / zrediti mladega sokola / zrediti najdenčka in svoje tri otroke / zrediti koga v poštenega, za poštenega človeka
ekspr. zrediti veje odebeliti jih

zrédka prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. redko , poredko : zredka obiskuje svoje starše ; nočno tišino je le zredka pretrgal lajež psov

zreducírati -am dov. ( ȋ )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a) glede na količino, število; zmanjšati , omejiti : zreducirati izdatke ; zreducirati porabo na najmanjšo mogočo mero / zreducirati vojaštvo / zreducirati zemljiško posest
b) glede na možni razpon: zreducirati tuje vplive
2. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: zreducirati raziskovanje na kmečko arhitekturo / zreducirati problematiko na tri bistvena vprašanja ; razprava se je zreducirala le na nekaj vodilnih delavcev

zregulírati -am dov. ( ȋ )
1. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnati: zregulirati zavore
2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: zregulirati naslonjalo
teh. zregulirati ventil
3. urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: potok so že zregulirali

zrêja -e ž ( ȇ )
vzreja : ukvarjati se z zrejo ; zreja telet / zreja novih pasem

zrêjati -am nedov. ( é )
vzrejati : zrejati jarčke, teleta / samec in samica skrbno zrejata mladiče / zrejati novo pasmo / zrejati matice

zrêjen -jna -o prid. ( ȇ )
vzrejen : zrejna postaja / zrejni stroški

zrèl in zrél -éla -o [ zreu̯ ] prid. , zrélejši tudi zrelêjši ( ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́ )
1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže ; zrele češnje ; zgodaj zrela jabolka ; zrelo seme / zreli klasi, stroki ; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek
// pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir ; zrelo vino / zrel gnoj ; zrelo testo
// knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok ; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln
2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle
// v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod ; politično zrelo vodstvo
3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi ; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
// značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč ; zrela ženska postava / zreli gibi
4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel ; razstava najzrelejših likovnih umetnikov
// nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet ; prvi zreli primerki moderne arhitekture ; zrelo umetniško delo
5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi ; bil je najzrelejši med vrstniki ; po nesreči je postal zrelejši ; prezgodaj zrel otrok
// ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori ; dobiti zrel odgovor, predlog ; zrel odnos do preteklosti ; zrela kritika, ocena knjige ; zrele misli ; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena
6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo ; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti
// glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žito je zrelo za žetev
// ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk ; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor ; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden ; razmere so zrele za vstajo
zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal ; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen ; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl ; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije ; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili ; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo ; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska ; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti ; mož zrelih let srednjih ; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan ; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda ; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij ; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje ; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo ; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja

zrelaksírati -am dov. ( ȋ )
narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet; sprostiti : zrelaksiral se je s poslušanjem glasbe / zrelaksirati celotno telo

zrelativizírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. narediti relativno: zrelativizirati vrednostna stališča ; pojem dela se je zrelativiziral

zrelína -e ž ( í )
ekspr. kar je zrelo: zrelina že pada z drevesa
les. temnejši les v sredini debla; črnjava

zrelíšče -a s ( í )
knjiž. stališče : opazovati kaj z biološkega zrelišča ; gledati z zrelišča mladih / obravnavati vprašanje z vseh zrelišč vsestransko / idejno zrelišče drame izhodišče
// mnenje , pogled : spremeniti nravna zrelišča

zrélost -i ž ( ẹ́ )
stanje zrelega: ugotoviti zrelost sadja ; stopnja, znaki zrelosti / doseči zrelost pri dvajsetih letih / duševna, umska zrelost / leta zrelosti ; dajal, naredil je vtis moške zrelosti / prezgodnja zrelost otroka / stvar njegove zrelosti je, kako se bo odločil ; zrelost v presoji
agr. drevesna zrelost pri kateri se pecelj lahko loči od rodnega lesa ; polna zrelost semena pri kateri v ustreznih razmerah seme lahko vzkali ; biol. spolna zrelost organizma razvojna stopnja, pri kateri se lahko spolno razmnožuje ; ped. šolska zrelost stopnja telesne in duševne razvitosti, potrebna za vpis v osnovno šolo ; soc. socialna zrelost

zrélosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na zrelost: zrelostne značilnosti sadja / doseči pri določeni starosti ustrezno zrelostno stopnjo
šol. zrelostni izpit zaključni izpit na srednji šoli

zrênje -a s ( é )
1. knjiž. gledanje : zrenje skozi okno, v daljavo / njegovo zrenje na svet se je spremenilo / kritično zrenje dogodkov
2. filoz., psih. celovito, poglobljeno opažanje, dojemanje bistvenih prvin in stanj stvari, pojavov, duševnosti: duhovno zrenje ; intuitivno, umetniško zrenje ; zrenje dejstev, idej ; zrenje vase poglobljeno samoopazovanje

zrepénčiti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. razjeziti se, razburiti se: če hočem narediti drugače, se takoj zrepenči / zrepenčiti se nad kom / ne laži, se zrepenči nad njim

zrésniti -im, in zresníti in zrésniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄ )
narediti, da kdo postane bolj resen: novica o nesreči jih je zresnila ; ob teh besedah so se vsi zresnili ; za trenutek, v hipu se zresniti / po tej izkušnji se je fant zresnil in začel delati / spoznanje mu je zresnilo obraz ; obraz se ji je zresnil

zrésnjenost -i ž ( ẹ́ )
stanje zresnjenega človeka: fantova zresnjenost jih je presenetila

zresnôbiti -im dov. ( ó ȏ )
star. zresniti : dogodek jih je zresnobil / zresnobiti obraz

zrešetáti -ám tudi izrešetáti -ám dov. ( á ȃ )
1. agr. odstraniti pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta: zrešetati žito
2. ekspr. natančno proučiti, obdelati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve; pretresti : zrešetati predlog
ekspr. cel rafal je zrešetal v demonstrante izstrelil

zréti zrèm nedov. , zŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. gledati : zreti skozi okno, v strop ; dolgo je zrla za njim ; nekaj hipov sta si zrla v oči / zreti v zemljevid ; ko je vstopil, je zrla v knjigo brala / kljubovalno je zrl vanj / zdaj čisto drugače zre na svet / okno zre na dvorišče / kritično zreti na svoje delo
knjiž. skozi vejevje je zrlo jasno nebo se je kazalo, je bilo videti ; knjiž. potrtost je zrla z njegovega obraza bil je potrt ; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti ; knjiž. smelo zreti v prihodnost ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkov

zrétje -a s ( ẹ́ )
zrenje : zretje drug drugemu v oči

zrevidírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. pregledati , popraviti : zrevidirati prevod, rokopis

zrevoltírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. vzbuditi v kom odpor, nasprotovanje: tako ravnanje človeka zrevoltira

zrevolucionírati -am dov. ( ȋ ) knjiž.
1. narediti kaj revolucionarno: zrevolucionirati delavstvo ; s svojimi idejami je zrevolucioniral množice / zrevolucionirati družbeno zavest
2. povzročiti velike, hitre spremembe na kakem področju človekovega delovanja: zrevolucionirati gospodarstvo, promet / ekspresionizem je zrevolucioniral obliko

zrézati zréžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem narediti kose, dele: zrezati meso, zelenjavo ; zrezati z nožem / zrezati na kocke, lističe, rezine
2. z rezanjem odstraniti: zrezati scefrane koščke z roba hlač ; shujšal je, kot bi meso zrezal z njega zelo, hitro prim. izrezati

zrézek -zka m ( ẹ̑ )
1. rezina mesa, ki se speče navadno na vroči maščobi: potolči, speči zrezek ; postreči z zrezki ; kupiti meso za zrezke / goveji, puranov, svinjski, telečji zrezek ; ocvrt, paniran zrezek ; zrezek na žaru ; zrezki v omaki
gastr. dunajski, naravni, pariški zrezek ; sesekljani zrezek pečena jed iz surovega sesekljanega mesa, namočenega kruha in dodatkov
2. s prilastkom kar je zrezano: papirnati zrezki ; zrezki sladkorne pese

zrezljati ipd. gl. izrezljati ipd.

zrežírati -am dov. ( ȋ )
1. umetniško izoblikovati izvedbo dramskega, filmskega dela, radijske, televizijske oddaje: zrežirati dramo, film ; uspešno zrežirati predstavo
2. slabš. vnaprej pripraviti: zrežirati pobeg ; aretacijo so skrbno zrežirali

zríbati -am dov. ( ȋ )
1. s premikanjem po ribežnu narediti iz živila majhne kose, dele: zribati repo, zelje ; zribati ali nastrgati korenje / zribati na rezance
2. očistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri: zribati tla / zribati kuhinjo
3. ekspr. zdrgniti : zribati ozeble roke s snegom ; zribati si obraz

zrígati se -am se dov. ( ȋ )
prenehati se oglašati z glasom i-a: mula se ni premaknila, dokler se ni zrigala
nizko zrigal je nekaj nerazumljivega krčevito rekel, povedal; prim. izrigati

zrigólati -am dov. ( ọ̑ )
agr. zrahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: zrigolati njivo ; zrigolati za vinograd

zríhtati -am dov. ( í )
nižje pog. priskrbeti , oskrbeti : zrihtati komu službo ; kar nanj se obrni, vse ti bo zrihtal
nižje pog. nič ne skrbi, bomo že zrihtali uredili ; nižje pog. zrihtati otroka za v vrtec obleči ; nižje pog. zrihtala se je in odšla lepo, skrbno se je oblekla

zríniti -em dov. ( í ȋ )
1. z rinjenjem spraviti kam: zriniti koga k vratom ; zriniti pohištvo na sredino sobe ; zriniti sneg s pločnika ; zriniti na kup, stran
// ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: zriniti sina v medicino
2. ekspr. s prizadevanjem doseči, da kdo kam pride, kaj doseže: zriniti koga na dobro mesto ; naši smučarji so se zrinili v svetovni vrh ; vsi so se zrinili na položaje

zrísati zríšem dov. ( ȋ )
s črtami upodobiti: zrisati hišo, ladjico
// s črtami narediti: zrisati razpredelnico / zrisati kroj na papir / natančno zrisati načrt prim. izrisati

zríti zríjem dov. , zríl in zrìl ( í ȋ )
1. narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt je zril vrt ; divji prašiči so zrili travnik
2. z ritjem spraviti kam: zriti kamne na kup; prim. izriti

zrívati -am nedov. ( í )
z rinjenjem spravljati kam: zrivati kamenje na kup ; zrivati ljudi v vrste ; zrivati radovedneže stran

zrkálo -a s ( á )
zastar. zrcalo : pogledati se v zrkalo

zŕkeln -a -o [ zərkələn in zərkəln ] prid. ( ȓ )
nanašajoč se na zrklo: zrkelne mišice / bolnik ima bolečine pri zrkelnih gibih

zŕklo -a s ( ŕ )
anat. del očesa v obliki votle krogle, v katerem so čutnice za svetlobo: mišice, ki obračajo zrklo ; plasti zrkla ; poškodbe zrkla ; zvišan pritisk v zrklu / očesno zrklo
ekspr. imela je izbuljena zrkla oči

zrklovína -e ž ( í )
prozorna, zdrizasta snov v notranjosti zrkla, anat. steklovina : zrklovino obdajajo ovojnice

zŕnast -a -o prid. ( ȓ )
ki je po sestavi, obliki podoben zrnju: zrnast pesek, sneg ; zrnasto zlato / neenakomerno zrnast med / zrnasta oblika / grah in druga zrnasta zelenjava zrnata

zŕnat -a -o prid. ( ȓ )
1. ki je po sestavi, obliki podoben zrnju: zrnat sneg ; zrnat zdrob ; zrnato gnojilo / zrnata barva ; zrnata sestava tal
// ki je iz zrnja: dajati ptičem zrnato pičo / grah in druga zrnata zelenjava / zrnati fižol fižol v zrnju
2. ki je po kakovosti, ostrini prikaza nejasen, neizrazit: zrnat posnetek ; zrnata fotografija ; zaslon je slabe kakovosti, saj ima sliko precej zrnato
metal. zrnata zgradba zgradba kovin ali zlitin, pri kateri so kristali v obliki zrn ; tisk. zrnati raster

zŕnatost tudi zrnátost -i ž ( ȓ; á )
značilnost zrnatega: nihanja temperature povzročajo zrnatost snega ; enakomerna zrnatost gnojila ; groba zrnatost kamna / pri višji ločljivosti se zrnatost zaslona nekoliko poveča ; zrnatost filma, posnetkov ; zrnatost slike

zŕnavost -i ž ( )
grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn: določiti zrnavost gramoza ; enakomerna, primerna zrnavost peska za betoniranje

zŕnce -a s ( ȓ )
manjšalnica od zrno: zrnca so se raztresla ; posejati, shraniti zrnca ; drobna, okrogla zrnca ; velikost, zdravost, zrelost zrnc / makova, prosena zrnca / poper v zrncih ; zlato v obliki zrnc / peščena zrnca ; rožena zrnca v koži kuščarjev ; zrnca na brusnem papirju
biol. kromatinsko zrnce kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli ; farm. zrnca zdravilo v obliki zrnc, oblitih s čokolado, sladkorjem

zŕnčast -a -o prid. ( ȓ )
ki je po sestavi, obliki podoben zrncem: zrnčasta usedlina v apnu ; sprijeta zrnčasta zemlja / zrnčasta nit ; zrnčasto blago / zrnčast otip, videz tkanine

zŕnec -nca m ( ȓ )
otajana zrnata zgornja plast snega: smučati se po zrncu

zrnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os., knjiž. delati zrna: ajda že zrni

zŕniti -im nedov. ( ŕ ȓ )
knjiž. dajati čemu zrnasto obliko: zrniti kamenje z drobilnim strojem

zŕnje -a s ( ȓ )
več zrn, zrna: zrnje se debeli, zori ; zrnje pada, se osipa iz klasov, strokov ; otepati zrnje iz snopov ; rumeno zrnje ; zrnje je še mlečno / pražiti, mleti zrnje / pšenica že dela zrnje / ječmenovo, koruzno zrnje
knjiž. ločiti pleve od zrnja ločiti, odstraniti slabo iz dobrega
// zrnata ptičja krma: trositi kokošim zrnje ; ptiči zobljejo zrnje

zŕnjenje -a s ( ȓ )
glagolnik od zrniti: stroj za zrnjenje kamenja / zrnjenje ajde, koruze

zŕno -a s ( ȓ )
1. vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z nakopičenimi hranilnimi snovmi: zrna kalijo, zorijo ; zrna že padajo iz klasov ; luščiti zrna ; debela, drobna, dolga, velika zrna ; okroglo, podolgovato, tanko zrno ; prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno ; fižol z belimi zrni ; moknati del zrna / ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno ; grahovo, sojino zrno ; majhen kot gorčično, makovo zrno / mleti, pražiti zrna ječmena, kave / žitna zrna
2. okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa: iz kosa kremena narediti zrna ; drobna, gladka, ploščata zrna ; zrno peska, zlata ; zrna soli, zdravila, zdroba ; zrna toče / knjiž. zadelo ga je svinčeno zrno krogla, šibra
3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: v trditvi je zrno resnice ; v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti
knjiž. ločiti zrno od plev ločiti, vzeti dobro iz slabega ; preg. zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari ; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
agr. goleno, plevno zrno ; bot. pelodno zrno tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici ; fot. zrna mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma ; min. kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko ; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna

zrnojéd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki se hrani z zrnjem: zrnojede in žužkojede ptice

zŕnovec -vca m ( ȓ )
otajana zrnata zgornja plast snega: zrnovec se udira

zrogovíliti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. razjeziti se, razburiti se: bali so se, da bo zrogovilil ; oče je zrogovilil nad sinom

zrohnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: zrohni in udari po mizi / ali bo mir, je zrohnel
ekspr. avtomobil zrohni po cesti hrumeč se hitro premakne

zrojíti -ím stil. zrójim dov. , zrójil stil. zrôjil ( ī í, ọ́ )
ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: ker so slabo naredili, je zrojil ; zrojiti nad kom / dajte že mir, je zrojil
knjiž. Kranjska čbelica je zrojila izšla ; ekspr. hčere še ne bodo tako hitro zrojile postale nemirne zaradi zanimanja za moške ; kot ose so zrojili okoli njega začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu

zrólati -am dov. ( ọ̑ ) pog.
zviti, zlasti cigareto: zrolati džoint ; zrolati plakat, preprogo / zrolati v zvitek

zromantizírati -am dov. ( ȋ )
narediti, prikazati kaj romantično: zromantizirati preteklost

zropati gl. izropati

zropotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr. ropotajoč se hitro premakniti: vlak je zropotal proti predoru, po progi ; voz je zropotal čez lesene mostnice / svečnik je zropotal na tla ropotajoč padel ; odkrušeno kamenje je zropotalo po skalah
ekspr. vse bo zropotalo na kup se podrlo, propadlo ; ekspr. zdaj pa na delo, je zropotal glasno rekel

zrožljáti -ám dov. ( á ȃ )
rožljaje pasti: kovanci so zrožljali na tla / ekspr. jezdec je zrožljal s konja rožljaje stopil

zrumenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati rumen: listje zrumeni ; zaradi suše je trava zrumenela

zrúšek -ška m ( ȗ )
1. gmota snovi, nastala ob zrušenju: zrušek je zagozdil strugo ; odkopati zrušek
2. knjiž. zrušenje , zrušitev : zavarovati jamski strop pred nenadnimi zruški

zrúšenje -a s ( ū )
glagolnik od zrušiti: zrušenje hiše, mostu

zrušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od zrušiti: zrušitev mostu, zidu / zrušitev oblasti

zrúšiti -im, in zrušíti in zrúšiti -im dov. ( ú ȗ; ī ú )
1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil ; pren. zrušiti temelje družbenega reda
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled ; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje ; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl ; publ. zrušiti državni rekord preseči

zúbelj -blja m ( ú )
1. dolg, ozek plamen: iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji / ekspr. ognjeni zublji so oblizovali tramovje / ekspr. zublji večerne zarje ; pren. vzplamenel je zubelj upora
2. ekspr., s prilastkom močen občutek: duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti

zúbeljček -čka [ zubəljčək ] m ( ū )
manjšalnica od zubelj: na žerjavici so se razgorevali in ugašali prosojni zubeljčki

zuhljáti -ám dov. ( á ȃ )
prijeti za uhelj in stresti: oče ga je zuhljal ; zlasati in zuhljati

zúm 1 in zoom -a [ zúm ] m ( ȗ )
film., fot. objektiv s spremenljivim zornim kotom: posneti sliko z zumom ; zmogljiv zum ; nastavitve zuma ; pravilna uporaba zuma ; bliskavica, zaslonka in zum
// povečava, narejena s takim objektivom: novi objektiv omogoča trikratni zum ; gumb, tipka za zum ; ločljivost, ostrenje in zum / digitalni, optični zum ; v prid. rabi: zum objektiv

zùm 2 in zúm medm. ( ȕ; ȗ )
posnema glas pri brenčanju: zum, mu je nad glavo zabrenčala muha / zum, zum, zum, so drveli avtomobili po avtocesti ; sam.: kačji pastirji so s prijetnim zum, zum letali nad ločjem

zumíranje tudi zoomiranje -a [ zumíranje ] s ( ȋ )
glagolnik od zumirati: hitro, nenatančno, sunkovito zumiranje ; nastavitve zumiranja ; stikalo, tipka za zumiranje na fotoaparatu ; ostrenje in zumiranje / zumiranje dokumenta omogoča boljši pregled

zumírati -am tudi zoomirati -am [ zumírati ] nedov. in dov. ( ȋ )
1. optično približevati ali oddaljevati tisto, kar se fotografira, snema: objektiv zumira in ostri sliko ; zumirati med snemanjem filma
2. povečevati ali pomanjševati sliko, besedilo ali drug predmet na zaslonu: zumirati podrobnosti ; poljubno obračati in zumirati / zumirati na določeno področje, del strani

zumljáti -ám nedov. ( á ȃ )
oglašati se z glasom zum: čebele, čmrlji zumljajo

zúnaj 1 prisl. ( ú )
1. na zunanji strani; ant. znotraj 1 : hiša je znotraj in zunaj lepo pobeljena ; zunaj kosmat kožuh
2. izraža kraj, mesto, ki ni v mejah stavbe, predmeta, ograje: ti pojdi v hišo, mi pa ostanemo zunaj ; sedeli so zunaj pred bajto / nekaj stvari je zložil v omaro, druge pa pustil zunaj ; ogledati si kaj zunaj in znotraj
// izraža prostor, ki ni v območju zaprtega prostora: otroci so radi zunaj ; zunaj je pomlad ; cel dan je delal zunaj ; toplo se obleci, zunaj piha
// v zvezi z od izraža usmerjenost iz prostora zunaj česa: zastrli so okna, da jih ne bi od zunaj opazovali
3. izraža kraj, prostor, ki ni v območju doma, domovine: jesti zunaj ; večer za večerom prebije zunaj / zunaj imajo za to stroge predpise v tujini ; nastopala je na domačih odrih in zunaj ; zunaj v svetu je videl mnogo zanimivega / pomoč, vmešavanje od zunaj
pog. kaj je z njim? Saj je več časa zaprt kakor zunaj na prostosti ; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago; prim. odzunaj

zúnaj 2 predl. ( ú ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega prostora ali predmeta; ant. znotraj 2 : imeti delo zunaj hiše ; padalec je doskočil zunaj označenega kroga / te države so zunaj vojaških blokov ; stanuje zunaj Ljubljane
2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: ne sprejemati strank zunaj uradnih ur / zunaj sezone so cene precej nižje pred sezono in po njej
3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: stvari se ne da postaviti zunaj časa in prostora ; ta frekvenca je zunaj dosega človeškega ušesa ; očitali so jim, da so zunaj glavnega toka dogodkov / izčrpali smo vse možnosti. Vse drugo je zunaj naših moči presega naše moči ; biti zunaj (smrtne, življenjske) nevarnosti iz nevarnosti ; otrok se je rodil zunaj zakona je nezakonski
pravn. postaviti koga zunaj zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet ; šport. igrati, nastopiti zunaj konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati

zúnaj... predpona v sestavljenkah ( ú )
za izražanje položaja
a) ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora: zunajšolski, zunajzemeljski
b) ki ni v mejah določenega časa: zunajsezonski
c) ki ni v mejah določenega pojma: zunajblokovski, zunajzakonski

zúnajblókovski -a -o prid. ( ú-ọ̑ )
knjiž. ki ni v bloku: zunajblokovske države / zunajblokovska politika

zúnajbolníšničen -čna -o [ zunajbou̯nišničən ] prid. ( ú-ȋ )
ki ne poteka v bolnišnici: zunajbolnišnična obravnava bolnikov ; zunajbolnišnično zdravljenje / specialistična zunajbolnišnična zdravstvena dejavnost

zúnajčásen -sna -o prid. ( ú-á )
knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: njegove pesmi so zunajčasne impresije / zunajčasni, nadzgodovinski pomen klasike nadčasovni

zúnajčasôven -vna -o prid. ( ú-ō )
knjiž. časovno neopredeljen, neodvisen od časa: zunajčasovni kostumi / večnostni, zunajčasovni dejavniki

zúnajčlovéški -a -o prid. ( ú-ẹ́ )
knjiž. ki ni v človeku, nečloveški: zunajčloveška resničnost ; zunajčloveške sile / njegova naloga je zunajčloveška nadčloveška

zúnajjezikôven -vna -o prid. ( ú-ō )
knjiž. ki ne spada v sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: zunajjezikovni dejavniki pri priimkih ; jezikovna in zunajjezikovna sredstva

zúnajkŕmen -mna -o prid. ( ú-ȓ )
navt., v zvezi zunajkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja zunajkrmnih motorjev

zúnajliteráren -rna -o prid. ( ú-ȃ )
knjiž. ki ni v literaturi, neliteraren: zunajliterarni vplivi ; zunajliterarna resničnost

zúnajmáterničen -čna -o prid. ( ú-ȃ )
med., vet., v zvezi zunajmaternična nosečnost nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici: težave zaradi zunajmaternične nosečnosti

zúnajpenziónski -a -o prid. ( ú-ọ̑ )
tur. nanašajoč se na storitve zunaj penziona: zunajpenzionske cene / zunajpenzionska ponudba

zúnajsezónski -a -o prid. ( ú-ọ̑ )
ki ni v sezoni: zunajsezonski meseci / zunajsezonski turizem ; zunajsezonske cene

zúnajsóden -dna -o prid. ( ú-ọ́ )
pravn. ki se opravi brez posredovanja sodišča: zunajsodni dogovor ; zunajsodni postopki ; skleniti zunajsodno poravnavo ; zunajsodno reševanje sporov / (povojni) zunajsodni poboji, usmrtitve nezakoniti, brez sojenja

zúnajstránkarski -a -o prid. ( ú-ȃ )
ki ni v stranki ali ne deluje v okviru stranke: zunajstrankarski kandidat ; zunajstrankarska osebnost ; zunajstrankarska pobuda / zunajstrankarski časnik

zúnajšólski -a -o prid. ( ú-ọ̑ )
ki ni v šoli: zunajšolski prostor / zunajšolske obveznosti učiteljev izvenšolske

zúnajumétniški -a -o prid. ( ú-ẹ̑ )
knjiž. ki ne spada v umetnost, neumetniški: zunajumetniški pojavi / oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici

zúnajuniverzitéten -tna -o prid. ( ú-ẹ̑ )
knjiž. ki ni na univerzi, v okviru univerze: zunajuniverzitetna politična moč

zúnajzakónski -a -o prid. ( ú-ọ̄ )
ki ni v zakonski zvezi: zunajzakonski partner zunajzakonska skupnost / živeti v zunajzakonski zvezi
// ki ni rojen v zakonski zvezi: zunajzakonski otrok

zúnajzêmeljski tudi zúnajzémeljski -a -o prid. ( ú-ē; ú-ẹ̑ )
ki ni na zemlji: zunajzemeljski prostor

zunánje... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na zunanji: zunanjeekonomski ; zunanjepolitičen

zunánjepolítičen -čna -o prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na zunanjo politiko: zunanjepolitični dogodki ; zunanjepolitični program države / tedenski zunanjepolitični pregled ; zunanjepolitična rubrika v časopisu

zunánjetrgovínski -a -o prid. ( ȃ-ȋ )
nanašajoč se na zunanjo trgovino: zunanjetrgovinski partnerji ; zunanjetrgovinska menjava ; zunanjetrgovinska pogodba / dobra zunanjetrgovinska politika / zunanjetrgovinski oddelek ; zunanjetrgovinsko podjetje
ekon. zunanjetrgovinski primanjkljaj ; zunanjetrgovinska bilanca

zunánji -a -e prid. ( ȃ )
1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe ; zunanja plast kosti ; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
// ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču ; zunanja obloga ; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo
2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe ; tekel je po zunanji stezi / pognal je zunanjega vola pri vpreženi živini desnega
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj ; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi
3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup ; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem ; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive ; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj ; zunanje pobude za delo ; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države ; zunanje predstavništvo ; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih držav
// ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled ; uspešna zunanja politika, trgovina ; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve
5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem ; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča ; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve ; zunanji znaki bolezni ; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje ; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka ; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi ; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti ; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu ; zunanja podobnost stvari ; notranja in zunanja zgradba besedila
8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis ; spremenjena zunanja podoba mesta ; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem ; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa ; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem ; astron. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira ; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja ; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma ; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa ; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile ; geom. zunanji kot sokot notranjega kota ; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot ; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo ; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila ; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice ; rač. zunanji pomnilnik ; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu ; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic

zunánjost -i ž ( ȃ )
1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem ; umazana zunanjost knjige
2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila ; opisati zunanjost pogrešanega ; soditi koga po zunanjosti ; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan ; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi / ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih
3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti ; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del
4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti
// vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki ; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju
// stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti

zunánjosten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zunanjost: zunanjostna usmerjenost pri oblikovanju / zastar. zunanjostna povezava med pesmimi zunanja, oblikovna

zunánjščina -e ž ( ȃ )
1. zunanja stran, površina česa: popleskati zunanjščino stavbe ; freske na zunanjščini cerkve / izolirana zunanjščina avtomobila
2. celota iz okolja vidnih značilnosti stvari, osebe: spremeniti zunanjščino palače ; srednjeveška zunanjščina gradu / ekspr.: z operacijo so mu polepšali zunanjščino zunanjost ; dekle lepe zunanjščine

zúrla -e ž ( ȗ )
glasb., pri nekaterih južnoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: z zurlo spremljati ples

zúrna -e ž ( ȗ )
glasb., pri nekaterih južnoslovanskih narodih pihalni instrument z jezičkom: piskati na zurno

zvabíti in zvábiti -im dov. ( ī á )
z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga kam: sošolci so ga zvabili na izlet ; zvabiti koga k sebi, s seboj ; zvabiti ljudi v trgovino ; zvabiti žival za seboj / ekspr.: lepo jutro ga je zvabilo na lov ; želja po dogodivščinah ga je zvabila v svet
ekspr. zvabiti koga v past prevarati, ukaniti ga ; ekspr. zvabiti koga v prepir doseči, da se začne prepirati; prim. izvabiti

zvábljati -am nedov. ( á )
z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga kam: zvabljati otroke k igri ; zvabljati ljudi v mesto / zvabljala ga je s petjem; prim. izvabljati

zváč -a m ( á )
nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: s trakovi okrašen zvač

zváditi se -im se dov. ( á ȃ )
star. sprijateljiti se: sošolci so se kmalu zvadili / fant se je zvadil z dekletom
star. zvadil se je z njegovo ženo ljubezensko, spolno se združil, povezal

zvágati -am dov. ( ȃ )
pog. stehtati : zvagati jabolka

zvájati -am nedov. ( ā ) knjiž.
1. voditi 1 , speljevati : zvajati ljudi čez nevarno območje / zvajati koga s poti, na napačno pot / zvajati koga v nevarnost
2. zavajati , zapeljevati : zvajati mlada dekleta
3. v zvezi z na omejevati , reducirati : zvajati razpravo na eno temo

zvalíti -ím dov. , zválil ( ī í )
1. z valjanjem spraviti
a) kam: zvaliti hlode na kup ; zvaliti sode v klet ; skala se je zvalila po bregu ; zvalil se je pod mizo kot vreča
b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka ; buča se je zvalila z voza
2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe
// navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge ; zvaliti krivdo na prijatelja ; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena
ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge ; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se prim. izvaliti

zváljati -am dov. , tudi zvaljájte; tudi zvaljála ( á )
s premikanjem valja, valjarja po podlagi narediti kaj
a) tanko, tanjše: zvaljati jeklo, pločevino ; zvaljati testo
b) bolj ravno: zvaljati zemljo
c) bolj trdno, sprijeto: zvaljati cestišče / zvaljati sukno

zválnica -e ž ( ȃ )
jezikosl. medmet, s katerim se kliče, poziva: zvalnice in pozdravi

zválnik -a m ( ȃ )
jezikosl. sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora: tonemska razlika med zvalnikom in imenovalnikom

zvalovíti -ím dov. , zvalôvil ( ī í )
vzvaloviti : morje zvalovi / žito je zvalovilo v vetru / veter je zvalovil gladino / s svojo glasbo je zvalovil ljudi ; čustveno zvaloviti koga

zvánje -a s ( ā ) zastar.
1. poklic : spremeniti zvanje
2. poslanstvo : vsak narod ima med narodi svoje zvanje
3. naslov , naziv : dobil je visoko zvanje

zvár -a m ( ȃ )
1. teh. zvarjeno mesto s snovjo, ki se ob varjenju pretali: pregledati zvare ; zgladiti zvar ; površina zvara / čelni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki ležita v podaljšku drug drugega v isti ravnini ; kotni zvar med stičnima ploskvama varjencev, ki oklepata pravi kot
2. glagolnik od zvariti: zvar polomljenih delov

zvára -e ž ( ā ) nar.
1. skuti podobna snov, pridobljena iz sirotke s segrevanjem: pristaviti sirotko k ognju, da se zvara strdi
2. prekmursko kuhano mleko: piti zvaro

zvárek 1 -rka m ( ȃ )
1. teh. zvarjenec : čistiti zvarke
2. ekspr. neenotna, sestavljena stvar: kupi žlindrastih zvarkov / pesem je zvarek iz več obrazcev ; slab filmski zvarek

zvárek 2 tudi izvárek -rka m ( ȃ )
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin: piti zvarke ; grenek, strupen zvarek / kamilični zvarek ; zvarek iz arnike
// snov, ki se pripravi s kuhanjem: čarovni zvarek ; zeliščni zvarek ; mazati se z zvarkom iz hrastovega lubja
ekspr. v teh posodah so kuhali močnik in razne žitne zvarke jedi; prim. izvarek

zváren -rna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na zvar: zvarno mesto / zvarni spoj

zváriti 1 -im tudi zvaríti -ím tudi izváriti -im tudi izvaríti -ím dov. , zváril tudi izváril ( ā ȃ; ī í )
pripraviti kaj s kuhanjem česa: zvariti napoj / zvariti zdravilne rastline
// star. skuhati : zvariti čaj / zvariti brinjevec

zvaríti 2 -ím dov. , zváril ( ī í )
1. teh. spojiti kovinske, plastične dele s segrevanjem ali pritiskom: zvariti tirnice, žice
2. ekspr. združiti , povezati : zvariti dežele v eno državo

zvárjenec -nca m ( ȃ )
teh. zvarjen predmet: delati zvarjence za dvigala

zváti zôvem nedov. , zvál ( á ó ) star.
1. klicati , pozivati : zove nas na boj ; zvati na pomoč
2. imenovati : zvali so jo Micka ; kako se zove ta gora / zovejo ga krivi prerok
nar. vzhodno ni odrekel, če so ga zvali prosili ; nar. vzhodno zvali so jih v goste vabili

zvážati -am nedov. ( ȃ )
z vožnjo spravljati skupaj: zvažati material za gradnjo / zvažati pridelke na trg voziti

zvéčanje -a s ( ẹ̑ )
povečanje : zvečanje potrošnje / zvečanje potreb

zvéčati -am dov. ( ẹ̑ )
1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt
2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo
a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo
b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela
c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo

zvečér prisl. ( ẹ̑ )
v času od večera do polnoči: zvečer hodi na plesne vaje ; zdravila jemlje zjutraj, opoldne in zvečer ; danes zvečer me ne bo doma ; oglasi se jutri zvečer ; začeli bomo zvečer ob osmih ; doma je morala biti ob desetih zvečer ; bilo je že pozno zvečer

zvečeríti se -ím se dov. , zvečéril se ( ī í )
brezoseb. preiti iz dneva v večer: ko se je zvečerilo, so se utaborili / medtem se je zvečerilo in zasijale so prve zvezde

zvečéršnji -a -e prid. ( ẹ̄ )
star. večeren : zvečeršnji sestanek / zvečeršnje mleko mleko od večerne molže

zvečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj (bolj) veliko; večati 1 : zvečevati igrišče
2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo
a) glede na količino: zvečevati proizvodnjo
b) glede na možni razpon: zvečevati pomen dogodka
c) glede na intenzivnost: zvečevati upanje na uspeh

zvečíne člen. ( í )
1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje ; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to območje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno ; poznati kaj zvečine iz knjig
2. navadno , ponavadi : take so zvečine vse hotelske sobe ; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah ; zvečine večerjamo doma

zvečínoma člen. ( ī )
star. večinoma : sestra je živela zvečinoma pri očetu

zvéčjega tudi z véčjega prisl. ( ẹ̑ )
nar. v glavnem, pretežno: pridelki so zvečjega že pospravljeni ; pozimi so zvečjega stradali
nar. mudilo se je, zato so delo opravili samo zvečjega samo v grobem, najnujnejše

zvedàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki si prizadeva dosti izvedeti, videti: zvedav in bister deček ; zvedav popotnik ; bil je zvedav za nekatere stvari / zvedavo spraševanje / ekspr. zvedave oči
// radoveden : nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom ; zvedave ženske / skriti se zvedavim pogledom

zvedávost -i ž ( á )
lastnost zvedavega človeka: otrokova nemirna zvedavost ; zvedavost in želja po raziskovanju
// radovednost : očitati komu zvedavost ; ženska zvedavost

zvedeti gl. izvedeti

zvedljív 1 -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se da spraviti, omejiti na kaj: na družbeno občost zvedljive vsebine

zvedljív 2 -a -o prid. ( ī í )
star. zvedav : zvedljiv raziskovalec bi tu dobil dosti gradiva
// radoveden : obkrožila ga je množica zvedljivih ljudi

zvedríti -ím dov. , zvédril ( ī í )
razvedriti : prijeten pogovor ga je zvedril ; jeza ga je minila, počasi se je zvedril
ekspr. obraz se mu je zvedril na njem se je pojavil veder, vesel izraz

zvégati -am dov. ( ẹ́ )
zvežiti : vetrovi so zvegali kozolce / ekspr. zvegal je ustnice skrivil

zvêjati -am in izvêjati -am dov. ( ȇ )
odstraniti pleve in primesi iz žita: zvejati pšenico, rž

zvelíčanje -a s ( ȋ )
rel. stanje večne sreče človeka po smrti: moliti za zveličanje ; zveličanje in pogubljenje
ekspr. realizem je edina prava vera in brez nje ni zveličanja samo realistična smer v umetnosti je priznana, cenjena

zveličánski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. zveličaven : zveličanska vera

zvelíčar -ja m ( ȋ )
rel. kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče: pričakovati zveličarja / Zveličar Kristus

zvelíčati -am dov. ( ȋ )
rel. narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče: Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal / živa vera ga je zveličala

zveličáven -vna -o prid. ( á ā )
1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna
2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna
ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne ; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati

zveličávnost -i ž ( ā )
rel. lastnost, značilnost zveličavnega: zveličavnost trpljenja
ekspr. zveličavnost hipoteze pravilnost

zvèn zvéna in zvêna m ( ȅ ẹ́, é )
1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose ; dajati kovinski zven ; rezek, svetel, visok zven ; zveni instrumentov ; zven orodja pri udarcu ob kamen ; jakost, višina zvena
// zvenenje : zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
// ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed ; dati verzom v prevodu slovenski zven ; zven in oblika lirske poezije
3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven ; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj ; jezikosl. zven glasilk

zvenčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zvenčati: zvenčanje nakita na rokah ; zvenčanje orožja, steklenine

zvenčáti -ím nedov. , zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal ( á í )
dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo ; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe

zvenéčnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost zvenečega: blagoglasnost in zvenečnost jezika
jezikosl. asimilacija soglasnikov po zvenečnosti

zvenênje -a s ( é )
glagolnik od zveneti 1 : z dotikom strun povzročiti zvenenje ; zvenenje kozarcev / v zraku se sliši zvenenje ; zvenenje dekliških glasov / bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih
glasb. istočasno zvenenje različnih tonov

zvenéti 1 -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele ; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo
2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni ; koraki deklic zvenijo pod oknom ; ukanje je zvenelo iz vasi ; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja ; pesn. zunaj je zvenel mir
3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni ; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno ; orkester zveni polno, ubrano ; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško ; trditev ni zvenela prepričljivo ; pripomba zveni kot očitek
4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost ; iz vprašanja je zvenelo očitanje ; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih ; v glavi mu zveni od klofute ; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh ; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj ; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši ; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha

zvenéti 2 -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli ; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela
2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo

zvéniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̄ ) navadno sedanji čas
1. postati (u)vel: izruvane rastline zvenejo
2. ekspr. prenehati obstajati: lepota hitro zvene

zvènk zvénka in zvênka m ( ȅ ẹ́, é )
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka ; nož je z zvenkom padel na tla ; kovinski zvenki ; zvenki kozarcev, sekir

zvenketáti -ám tudi -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali ; v žepu je zvenketal drobiž

zvenkljáti -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo zvenketati: drobiž je zvenkljal v žepu

zvénkniti -em tudi zvênkniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: trčila sta, kozarca sta zvenknila / telefon zvenkne ; ura v stolpu je zvenknila

zvénski tudi zvênski -a -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
nanašajoč se na zven 1: zvenska barva ; zvenska kakovost strun / zvenski regulator

zvér ž , daj., mest. ed. zvéri ( ẹ̑ )
1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale ; zver rjove, tuli ; krotiti zveri ; krvoločna zver ; pobili so ga kot divjo zver ; počuti se kot preganjana zver ; slabši je od zveri ; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
// ed., star. zverjad : zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo ; zver vojne vojna
3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
ekspr. človek je čudna zver čudno bitje ; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben

zvérati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zvirati se: na vse mogoče načine se je zveral / zverali so se po foteljih in kadili

zverína -e ž ( í )
1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele ; kriči kot zverina ; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil ; pasja zverina je grozeče renčala pes ; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina
// ed., star. zverjad : ponoči sta se bala strahov in zverine ; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad
2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino ; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca
3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina ; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine

zverínica -e ž ( í )
1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica ; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali
2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico ; gleda za mladimi zverinicami
// neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš

zverinják -a m ( á )
prostor, v katerem so zaprte zveri, divje živali: dati ujeto žival v zverinjak ; v razredu je kot v zverinjaku / zastar. iti na sprehod v zverinjak živalski vrt ; zapreti leva v zverinjak kletko

zverínji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zverine: zverinje kože ; zverinje oči / zverinji lov

zverínski -a -o prid. ( ȋ )
1. zverski : zverinski lov / ekspr. zbral se je ves zverinski svet vse zverine
2. ekspr. zelo surov, okruten: zverinski človek ; zverinski mučitelj / ubili so ga na zverinski način

zverínskost -i ž ( ȋ )
ekspr. velika surovost, okrutnost: zločinskost in zverinskost

zverínstvo -a s ( ȋ )
ekspr. zelo surovo, okrutno dejanje: delati zverinstva ; znan je po svojih zverinstvih nad ženskami ; sovražnikova zverinstva na zasedenem ozemlju

zveríženost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zveriženega: zveriženost ulic / jezikovna zveriženost

zverížiti -im dov. ( ī ȋ ) ekspr.
1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo ; zverižiti z udarcem ; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil ; misli so se mu zverižile
// vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi
3. popačiti : zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili

zverjád -i ž ( ȃ )
več zveri, zveri: lev, tiger in druga zverjad / psi so gonili zverjad divjad ; sledovi zverjadi divjih živali

zverozóbec -bca m ( ọ̑ )
pal. izumrli plazilec, iz katerega so se posredno razvili sesalci: pojavitev zverozobcev v karbonu

zvérski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na zveri: zverski gon ; zversko zobovje / zversko prebivališče
2. ekspr. zelo surov, okruten: zverski človek / zversko dejanje / zverska krutost, surovost zelo velika

zvérstvo -a s ( ẹ̑ )
zverinstvo : v ofenzivi so okupatorji delali zverstva ; soditi komu za zverstva / od kod se je v njem vzelo tako zverstvo zverinskost

zveselíti -ím dov. , zvesélil ( ī í )
razveseliti : darilo ga je zveselilo ; zveseliti koga s čim / zveseliti komu srce ; zveseliti se obiska, prijatelja / ob tem prizoru se mu zveseli srce

zvést -a -o tudi prid. , zvestêjši ( ẹ̑ ẹ̄ )
1. ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga: zvest zakonski par ; zvesta žena ; zvesto dekle / svoji ženi ni bil dolgo zvest ; bila sta si zvesta vse življenje, ekspr. do groba
// ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa: ima zveste prijatelje ; generalu zvesti vojaki / zvest pes / ekspr. domovini zvesti sinovi
// ki koga vedno spremlja, je pri njem: že dvajset let dela v podjetju, res je zvest ; ekspr.: zvesta puška, torba ; zvesta senca / mačka je zvesta hiši / ostal je zvest rodnemu mestu ni se odselil iz njega
2. ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge: zvest pomočnik, sodelavec ; dal mu je zvestega varuha ; postaviti zveste straže
// ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost: dobiti priznanje za zvesto službo ; zvesto izpolnjevanje dolžnosti ; zvesto sodelovanje
3. ki kaj vztrajno dela: zvesti bralci revije ; imeti zveste poslušalce ; njegova zvesta spremljevalka
// v povedni rabi, z dajalnikom ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati: biti zvest načelom, navadi, prepričanju ; ostati zvest kaki dejavnosti ; zvest veri staršev / ekspr. ostal je zvest mazilu še naprej ga je uporabljal
4. ki je dolgo iskreno usmerjen do koga: zvesta ljubezen ; zvesto prijateljstvo, tovarištvo
5. popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo: zvest prevod pesmi ; zvesta kopija slike ; njegovo delo je zvesta podoba resničnosti ; dokumentarno zvesto pričevanje / oči so zvest odsev razpoloženja
ekspr. cigaretam je bil zvest vse življenje kadil je ; ekspr. bil je zvest obljubi izpolnil jo je ; ostal je zvest reviji ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej ; bil je zvest samemu sebi ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami ; pesnik je bil zvest življenju spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti ; ostal je zvest njegovemu spominu ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal ; zveste oči iskrene, vdane ; ekspr. zemlja čaka zveste roke človeka, ki jo bo skrbno obdeloval ; kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko zaupajo tudi bolj odgovorne
pravn. pogodbi zvesta stranka stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti

zvêsti zvêdem dov. , zvêdel in zvédel zvêdla, stil. zvèl zvêla ( é )
1. knjiž., v zvezi z na omejiti , reducirati : filozofijo je zvedel na načela spoznanja ; zvesti stroške na dve postavki
2. knjiž. zapeljati , speljati : zvedel ga je na napačno pot ; zvesti otroka v slabo družbo
3. knjiž. spraviti v ljubezensko, spolno razmerje: zvedel ga je z neko mlajšo žensko
4. nar. dolenjsko (uspeti) prodati: zvedel jim je tudi slabše blago / nabirajo maline, kostanj in vse zvedejo v denar prodajo
// omožiti : rad bi zvedel hčer ; tako dekle se lahko zvede

zvestôba -e ž ( ó )
lastnost zvestega: verjame v fantovo zvestobo ; ne dvomi o njeni zvestobi ; zakonska zvestoba / obljubiti, priseči si zvestobo ; prelomiti zvestobo ; zaupal mu je, ker je poznal njegovo zvestobo in poštenost ; omahovati v zvestobi komu ; zvestoba domovini, narodu / zvestoba delu, načelom / portretna zvestoba ; prevajalčeva zvestoba izvirniku

zvestôben -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž. nanašajoč se na zvestobo: hotela je imeti zvestobna zagotovila / plačati služabnikom zvestobno nagrado

zvéstost in zvestóst -i ž ( ẹ̄; ọ̑ )
star. zvestoba : zvestost ljubice / prisegati si zvestost

zvéza -e ž ( ẹ̑ )
1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto ; prizidek je brez zveze s tlemi ; rahla, trdna zveza ; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo ; naravna zveza med starši in otroki
2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom ; most je edina zveza med vasema
// možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom ; imeti dobre zveze za v mesto ; na otok ni direktne, redne zveze ; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze ; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze
// javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak ; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti
// dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom
3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje ; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza ; direktna, medkrajevna zveza ; podvodna, satelitska zveza
// stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga ; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo
4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot ; pristopiti k zvezi ; častni član zveze ; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze ; mednarodna športna zveza ; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije ; Zveza borcev
// skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla ; republike so ustanovile zvezo ; pristojnosti zveze ; države, združene v zvezo / zveza držav / Severnoatlantska zveza [NATO] mednarodna politična in vojaška organizacija za mirno urejanje mednarodnih vojaških sporov, skupen nastop proti oboroženim napadom in medsebojno pomoč / nekdaj Zveza sovjetskih socialističnih republik
5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo ; to nima zveze z resničnostjo ; odgovoriti brez zveze z vprašanjem ; spraviti kaj v zvezo s čim ; potresi so v tesni zvezi z vulkani ; to ni v medsebojni zvezi ; knjiž. organska, živa zveza ; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza ; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem ; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili
6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile ; imeti zvezo z uporniškim gibanjem ; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze ; z njo je pretrgal vsako zvezo
7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska ; med njima je prisrčna zveza ; njuna zveza ni zakonita ; homoseksualna, ljubezenska zveza ; krvna, sorodstvena zveza ; življenjska zveza med moškim in žensko
// pravn., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let ; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se
8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze ; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel ; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva
9. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza ; po skrivni zvezi je poslal sporočilo ; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza
10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti ; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza ; lesna zveza
11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze
ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno ; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno ; stopiti v zvezo s kom povezati se
ekon. monopolna zveza združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco ; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala ; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa ; geom. zveza med stranicami in koti ; jezikosl. besedna zveza zveza dveh ali več besed ; predložna, prislovna zveza ; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom ; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom ; zveza glavnih stavkov ; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja ; pravn. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico ; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central , posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central ; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem

zvézanec -nca m ( ẹ́ )
knjiž. zvezan človek: stražiti zvezanca

zvézanost -i ž ( ẹ́ )
stanje zvezanega: zvezanost snopov / lončena posoda je zaradi zvezanosti dalj časa uporabna / zvezanost niti / zvezanost aparatov z električnim tokom / tudi po tem dejanju ni čutila nobene zvezanosti z njim povezanosti

zvézar -ja m ( ẹ̑ ) ekspr.
1. vezist : bataljonski zvezarji
2. član zveze: zvezarjem je odpovedal delo / kmečki zvezarji

zvézati in zvezáti zvéžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je, ostane skupaj: zvezati živali noge ; zvezati pisma s trakom ; roke so mu zvezali na hrbtu ; rahlo, trdno zvezati / zvezati snope ; vse koruzne storže so že zvezali ; zvezati dračje v butaro ; zvezati lase v čop / zvezati latvico, lonec za zaščito, trdnost obdati z žico
// na tak način narediti, izdelati: zvezati metlo, šopek ; zvezati splav
// z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti, da se ne more gibati, premikati: tatu so ujeli in zvezali ; morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami
2. s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezati dve ali več niti ; neločljivo zvezati / zvezati glasove v besede
// povezati : zvezati vasi s cestami / zvezal se je z največjimi pokvarjenci
3. teh. na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: zvezati kovinske, lesene dele ; zvezati ostrešje ; zvezati električne vodnike ; zvezati s klini, kovicami ; zvezati na greben in utor
// elektr. vzpostaviti stik, zvezo: zvezati aparate z električnim tokom ; zvezati prevodnik z zemljo ; vzporedno, zaporedno zvezati
4. obrt. sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in hrbtom: zvezati knjigo, zvezek ; natisniti in zvezati
5. narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega: petje v zboru ju je zvezalo / prijateljstvo ju je tesno zvezalo
6. ptt narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: telefonist zveže z interno številko / vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo
ekspr. nemoč mu je zvezala korake povzročila, da ni mogel hoditi ; ekspr. svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila poročila se je

zvézda -e ž ( ẹ́ )
1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo ; zasijale so prve zvezde ; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd ; ekspr. oblak, roj zvezd ; soj zvezd ; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd ; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu ; zvezda repatica ; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
// astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde ; zvezde Rimske ceste ; zvezde v ozvezdju Lire ; gibanje, oddaljenost zvezd ; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd ; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti ; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice
2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo ; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
// kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo
3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi ; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
// tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen častniški, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo ; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo ; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda ; nastop priljubljene gledališke zvezde ; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda ; on je zvezda košarkarskega moštva ; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi ; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila ; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
elektr. žarg. zvezda zvezdna vezava ; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro ; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse ; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril ; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati ; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno ; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče ; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo ; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju ; vrtn. božična zvezda zvezdnica ; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum ; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea

zvezdár -ja m ( á ) knjiž.
1. astrolog : zvezdarji in pratikarji
2. astronom : opazovanje zvezdarjev

zvezdárna -e ž ( ȃ )
ustanova za opazovanje in raziskovanje nebesnih teles in pojavov; astronomski observatorij : delati v zvezdarni
// poslopje, prostor te ustanove: kupola zvezdarne

zvezdárski -a -o prid. ( á ) knjiž.
1. astrološki : zvezdarski koledar
2. astronomski : zvezdarski instrumenti

zvézdast -a -o prid. ( ẹ́ )
po obliki podoben zvezdi: zasaditi zvezdaste gredice ; zvezdaste lise na steni ; padale so velike zvezdaste snežinke / zvezdasta oblika peciva
arhit. zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde ; biol. zvezdasta somernost somernost glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline ; vrtn. zvezdasta magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata

zvezdáš -a m ( á )
nav. mn., zool. morski kolobarniki z vrečastim, nečlenjenim telesom, Echiuroidea:

zvézden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zvezde: zvezdna svetloba ; zvezdna velikost / zvezdna noč ; zvezdna prostranstva / zvezdni utrinek / zvezdni krak
astron. zvezdni čas čas v astronomiji, določen s kotom zasuka Zemlje glede na zvezde ; zvezdni mesec čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde ; zvezdna karta karta, ki prikazuje lego nebesnih teles na delu nebesne oble ; zvezdna kopica skupina več zvezd ; zvezdna paralaksa kot, pod katerim bi se z dane zvezde videl srednji polmer Zemljinega tira okoli Sonca ; zvezdno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde ; elektr. zvezdna vezava vezava, pri kateri so fazni tokokrogi vezani z enim koncem v skupni točki in z drugim na vodnike

zvézdica -e ž ( ẹ́ )
1. manjšalnica od zvezda: na nebu so žarele zvezdice / narisati zvezdico ; zvezdica s petimi kraki / delati zvezdice iz kartona / oficirske zvezdice na epoletah / konj z zvezdico na čelu / na festival je prišlo veliko mladih zvezdic
2. zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba: izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede
3. oznaka kakovosti, ki jo prejme hotel ali restavracija: več dobrih restavracij se ponaša z vsaj tremi zvezdicami ; hotel s petimi zvezdicami
4. nav. mn. nesnemni zobni aparat v obliki ploščic iz železa, prilepljenih na zobe: nositi zvezdice / zvezdice na zobeh
5. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike: juha z zvezdicami
6. bot. gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v pakobulih, Stellaria: nabirati zvezdice / gozdna, velecvetna zvezdica

zvezdíšče -a s ( í )
knjiž. ozvezdje : zvezdišče zodiaka
// nebo z zvezdami: brezmejnost zvezdišča
elektr. osrednja točka večfaznega sistema; točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič

zvézdnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. poln zvezd: zvezdnato nebo / zvezdnata noč / zvezdnata zastavica
2. knjiž. zvezden : zvezdnat utrinek / dvigniti se v zvezdnate višave
vrtn. zvezdnata magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata

zvézdnica -e ž ( ẹ̑ )
1. zelo slavna igralka ali pevka: nastop priljubljene zvezdnice ; zvezdnice in zvezdniki / filmska, gledališka zvezdnica
2. nar. zahodno planika : cvet zvezdnice
vrtn. lončna rastlina z majhnimi, rumenimi cveti in velikimi, navadno rdečimi ali rumenimi ovršnimi listi, Euphorbia pulcherrima

zvézdnik -a m ( ẹ̑ )
zelo slaven igralec ali pevec: postal je zvezdnik ; v filmu nastopajo znani zvezdniki / filmski, gledališki, operni zvezdnik
// publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: v orkestru ni bilo zvezdnikov ; zvezdnik nogometnega kluba / alpinistični, košarkarski, teniški zvezdnik

zvézdniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na zvezdnike ali zvezdništvo: pridobil si je zvezdniški sloves / zvezdniška zasedba

zvézdništvo -a s ( ẹ̑ )
dejstvo, da je kdo zvezdnik: stremeti po zvezdništvu / zvezdništvo v športu ; prvaštvo in zvezdništvo

zvezdoglèd -éda m ( ȅ ẹ́ ) knjiž.
1. astrolog : ravnati se po nasvetu zvezdogleda ; pratikarji in zvezdogledi
2. astronom : opazovalnica srednjeveških zvezdogledov
zool. zvezdogled majhna sladkovodna riba z vitkim, proti repni plavuti zelo zoženim telesom in z brki v ustnem kotu, Gobio uranoscopus ; morski zvezdogledi manjše morske ribe z oglato glavo in na teme pomaknjenimi očmi, Uranoscopidae

zvezdoslôvec -vca m ( ȏ )
astronom : najnovejše ugotovitve zvezdoslovcev

zvezdoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
astronomski : zvezdoslovna opazovanja / zvezdoslovna literatura

zvezdoslôvje -a s ( ȏ )
astronomija : dognanja zvezdoslovja

zvezdoslôvka -e ž ( ȏ )
astronomka

zvezdoznánec -nca m ( ȃ ) knjiž.
1. astronom : proučevanja zvezdoznancev
2. astrolog : napovedi zvezdoznancev

zvezdoznánka -e ž ( ȃ )
1. astronomka : zvezdoznanka in asistentka na inštitutu
2. astrologinja : napoved zvezdoznanke

zvezdoznánski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. astronomski : zvezdoznanske meritve

zvezdoznánstvo -a s ( ȃ )
knjiž. astronomija : ukvarjati se z zvezdoznanstvom

zvézek -zka m ( ẹ̑ )
1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov ; iztrgati list iz zvezka ; pisati v zvezek ; debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte , karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek ; notni zvezek
šol. žarg. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov
2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih ; pet zvezkov slovarja ; končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig
3. star. sveženj : zvezek listin, pisem

zvézen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na zvezo, federacijo: zvezna ureditev / zvezna država / zvezni davki ; zvezni organi ; zvezni zakon ; zvezna skupščina, vlada / zvezni sekretar za zunanjo trgovino ; Zvezni izvršni svet / v nekaterih državah zvezni kancler
2. ki kaj veže, povezuje: zvezni rovi ; zvezna cesta Ljubljana–Celje
// vezen : zvezni deli cevi / bil je zvezni člen med organizacijama
3. ki je, poteka brez presledkov, prekinitev: zvezno opazovanje, premikanje / zvezna črta, vrsta / stene in strop v rudniku morajo biti zvezni
fiz. zvezni spekter spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja ; mat. zvezna funkcija funkcija, katere graf je nepretrgan ; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države ; zvezni kapetan, trener

zvéznica -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. črta, krivulja, ki veže dve točki: narisati zveznico med točkama / glavne prometne zveznice povezave

zvéznik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. vezist : minerji in zvezniki so odšli naprej

zvézniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) zastar.
narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: sneg je zveznil streho ; stara hiša se je zveznila

zvéznost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost zveznega: zveznost črte / trdnost in zveznost rudniških sten in stropov / zveznost funkcije

zvezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z nameščanjem vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: zvezovati ujetnikom roke in noge ; zvezovati z jermeni
// z nameščanjem vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga delati, da se ne more gibati, premikati: moral je gledati, kako so zvezovali sina
2. s prepletanjem in zategnitvijo delati, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezovati konce niti

zvéžček -čka m ( ẹ̑ )
manjšalnica od zvezek: zapisati ime v zvežček ; droben, majhen zvežček / zvežček pesmi

zvéžčič -a m ( ẹ̑ )
manjšalnica od zvezek: naslove si zapisuje v poseben zvežčič ; droben zvežčič / zvežčič pesmi

zvéženj -žnja m ( ẹ́ )
star. sveženj : zveženj listov, papirjev / zveženj bankovcev / zveženj ključev šop ; oprtal si je zveženj šibja butaro

zvéžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti, povzročiti, da je kaj vegasto, krivo: dež in veter sta zvežila deske ; tla so se zvežila
2. narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne: vetrovi so zvežili kozolec ; ograja se je od starosti zvežila / ekspr.: zvežiti ustnice ; obraz se mu je zvežil

zvícati -am dov. ( ȋ )
star. izmučiti , strpinčiti : moža je zvicala, da se mu je zmešalo

zviháriti -im dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. močno vzvaloviti: zvihariti morje
2. zelo vznemiriti, razvneti: novica jih je zviharila / zvihariti domišljijo, srce

zvíhati -am dov. ( í )
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zvihati lase
// zavihati : zvihati rokave

zvihráti -ám dov. ( á ȃ )
1. viseč neurejeno, vijugajoče premakniti se zaradi hitrega, močnega premika zraka: zastava zvihra / konju zvihra griva
// preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter zvihra zastavo / zvihrati prah s ceste v vrtinec
2. ekspr. hitro, razburjeno oditi: zvihrati iz sobe / konjenica zvihra v boj
// hitro, silovito se premakniti: papirnati zmaj zvihra pod oblake
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta, veter zvihra / misli mu zvihrajo
4. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: miriti koga, da ne zvihra ; zvihral je in udaril po mizi prim. izvihrati se

zvijáča -e ž ( á )
1. dejanje, ravnanje, s katerim kdo z zavajanjem koga v zmoto skuša doseči svoj namen: nasesti zvijači ; uporabiti zvijačo ; dobiti, doseči, izvedeti, vzeti kaj z zvijačo ; premagati koga z zvijačo ; hudobna, podla zvijača ; ženska zvijača / ekspr. biti poln zvijač / policijska, pravna zvijača / nastaviti komu zvijačo past
2. trik : naučil se je majhnih zvijač ; pokazal je nekaj zvijač s palico / kuharske zvijače

zvijáčen -čna -o prid. ( á )
ki skuša z zavajanjem koga v zmoto doseči svoj namen: to je zvijačen in hudoben človek ; zvijačen nasprotnik / zvijačna žival
// ki izraža, kaže tako zavajanje: zvijačen nasmeh ; zvijačen obraz / zvijačne besede ; zvijačno dejanje, vprašanje / zvijačna politika

zvijáčiti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: lagati in zvijačiti / ne zvijači tako z njim

zvijáčnež -a m ( ȃ )
ekspr. zvijačen človek: ima dosti napak, ni pa zvijačnež ; fant je v tem pravi, velik zvijačnež

zvijáčnik -a m ( ȃ )
knjiž. zvijačen človek: temu zvijačniku ni kos

zvijáčnost -i ž ( á )
lastnost zvijačnega človeka: k temu je pripomogla njegova zvijačnost ; doseči kaj z zvijačnostjo

zvijálec -lca [ zvijau̯ca in zvijalca ] m ( ȃ )
kdor kaj zvija: zvijalec vrvi

zvíjanje -a s ( í )
glagolnik od zvijati: zvijanje papirja / zvijanje jadra / zvijanje cigarete / zvijanje kače / zvijanje deske, lesa

zvíjati -am nedov. ( í )
1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra ; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak ; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati
2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot
// z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj
3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat ; žuželka zvija zadek ; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha
// kriviti : zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija ; skrb, strah ga zvija
5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija
ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem ; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist ; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme

zvijàv -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž. ki se da zvijati: zvijava kovinska vrvica

zvijúgati -am dov. ( ū )
narediti, povzročiti, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter je zvijugal zastave / tresljaji peresa so zvijugali črte

zvín tudi izvín -a m ( ȋ )
med. natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi: utrpeti (lažji) zvin gležnja, noge v gležnju ; zvin palca, zapestja ; bolečine pri zvinu ; zvin, izpah in zlom / zvin sklepa

zvíniti -em in izvíniti -em dov. ( í ȋ )
natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: tako trdo ga je prijel, da mu je zvinil roko ; zviniti si nogo v gležnju

zvínkan -a -o prid. ( ȋ )
nar. ovinkast : zvinkana cesta, struga / zvinkana vožnja

zvirálo -a s ( á )
priprava v obliki droga, navadno na otroških igriščih, namenjena otrokom za gibalne igre: plezanje po zviralih ; vrtiljak, gugalnice in zvirala

zvíranje -a s ( ī )
ekspr. neprimerno zvijanje, pretegovanje: odvaditi se zviranja / plešejo z zviranjem in spakovanjem

zvírati se -am se nedov. ( ī ȋ )
ekspr. neprimerno zvijati se, pretegovati se: stoj pokonci, kaj se zviraš ; zvira se kot opica ; pačiti se in zvirati / zvira se po postelji / plesalka se je zvirala po vrvi delala razne vaje, se pripogibala

zvisôka prisl. ( ó )
star. zviška : zvisoka je zaslišal krike / na vse gleda zvisoka ; z njim je govorila zvisoka

zvíšanje -a s ( ȋ )
glagolnik od zvišati: zvišanje nasipa / zvišanje glasu / petodstotno zvišanje tlaka

zvíšati -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj višje: zvišati jez / svetla barva stropa prostor optično zviša / zvišati glas
2. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zvišati cene, pristojbine, štipendije / zvišati tlak v kotlu
glasb. zvišati intonacijo za polton

zvíšek -ška m ( ȋ ) knjiž.
1. točka, mesto, ki je višje od česa: stal je na zvišku
2. zvišanje , povečanje : zvišek cene

zvíšen -a -o prid. ( ȋ )
vzvišen : stopiti na zvišen prostor / biti zvišen do podrejenih / prizadevati si za zvišene cilje

zvíšenost -i ž ( ȋ )
vzvišenost : zvišenost idej, misli / zavest osebne zvišenosti ; zvišenost in nadutost

zviševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zviševati: zviševanje ograje / zviševanje cen / zviševanje življenjske ravni

zviševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj višje: zviševati jezove, nasipe
2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: zviševati cene, davke

zvíška prisl. ( ȋ )
1. z visokega, višjega položaja glede na kaj: zviška pasti na tla ; planiti, pognati se zviška na koga / zviška je prihajalo bobnenje letal
2. izraža vzvišenost, zaničevanje: na vse gleda zviška ; zviška govoriti s kom ; domišljavo in zviška presojati kaj

zvíškoma prisl. ( ȋ )
star. zviška : zviškoma pasti / zviškoma se nasmehniti

zvítek -tka m ( ȋ )
1. kar je zvito v obliki valja: odviti, razviti zvitek ; tapetni zvitek ; zvitek blaga, linoleja ; zvitek toaletnega papirja / zviti odejo, plakat v zvitek ; v zvitek počesani lasje ; ta papir se prodaja v zvitkih
// kar je zvito sploh: zvitek traku, žice / izpod rute so viseli zvitki črnih las / zviti vrv v zvitek kolobar / zvitek bankovcev, perila sveženj ; zvitek zobotrebcev butarica
2. pri starih narodih v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom: našli so zbirko zvitkov ; papirusov, pergamentni zvitek / brati, napisati zvitek / rokopisni zvitek
3. pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi: češnjev, jabolčni zvitek ; penasti zvitek / skutni zvitek sirov zavitek
// pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi; rulada : kremni, marmeladni zvitek
// kar je po obliki temu podobno: zaliti zvitke z juho ; oblikovati meso v zvitke / mesni zvitek
film. zvitek filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor ; teh. žična elektroda v zvitku

zvítež -a m ( ȋ )
ekspr. zvit človek: bil je velik zvitež

zvíti zvíjem dov. ( í )
1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo ; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico ; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti / zviti rep
2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
// z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste ; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
// skriviti : zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
// natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: zviti si nogo v gležnju ; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
4. ekspr. prevarati , ukaniti : hotel je zviti tega lisjaka ; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
// prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila ; smeh ga je zvil ; utrujenost, zavist ga je zvila
6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu ; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
// povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle ; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino ; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila

zvitorép in zvitorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ekspr. zvit , prebrisan : bil je zvitorep človek / zvitorep pogled ; zvitorepo pripovedovanje / lisica zvitorepa

zvitorépec -pca m ( ẹ̑ )
ekspr. zvit, prebrisan človek: on je pravi zvitorepec

zvitorépiti -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
ekspr. zvito, prebrisano ravnati, govoriti: ne zvitorepi, ne boš nas prevaral ; zvitorepiti in spletkariti / povej, kaj zvitorepijo proti nam kaj slabega snujejo, pripravljajo ; nekaj zvitorepi za njegovim hrbtom rovari, spletkari / dokler o tem samo zvitorepi, se ne bo nič spremenilo neodkrito, neiskreno govori

zvitorépka -e ž ( ẹ̑ ) ekspr.
1. lisica 2 : zvitorepka krade kokoši / lisica zvitorepka
2. zvita, prebrisana ženska: ne zaupam ji, to je prava zvitorepka

zvitorépstvo -a s ( ẹ̑ )
ekspr. zvitost , prebrisanost : presenetiti koga s svojim zvitorepstvom

zvítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost zvitega: zvitost kače / lesa zaradi zvitosti niso mogli uporabiti / bati se koga zaradi njegove zvitosti ; nasprotnika je premagal s svojo zvitostjo / zvitost njegovega govorjenja

zvlačúgati se -am se dov. ( ȗ )
postati vlačuga: dekle se je zvlačugalo

zvléči zvléčem dov. , zvléci zvlécite in zvlecíte; zvlékel zvlékla ( ẹ́ )
1. z vlečenjem spraviti kam: zvleči čoln k bregu ; zvleči mizo na sredo sobe ; zvleči voz pod streho / ekspr. tovariši so zvlekli ranjenca v zaklonišče s težavo spravili, odnesli
2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: prijatelji so ga zvlekli na koncert ; dva moška sta ga zgrabila in zvlekla v sobo ; končno so ga zvlekli s seboj
pog. luknjo je kar skupaj zvlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine ; ekspr. zvleči obleko s sebe, nase sleči, obleči ; ekspr. zvleči ustnice potegniti skupaj

zvóčen -čna -o prid. , zvóčnejši ( ọ̄ ọ̑ )
1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke ; zvočni vtis govora ; zvočna podoba besede ; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe ; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi ; zvočni zapis ; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost ; zvočna jakost
prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
elektr. zvočni ojačevalnik ; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže ; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu ; glasb. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev ; rad. zvočni posnetek ; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri ; zvočna kulisa posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča ; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki ; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas ; pesnikov jezik je zvočen ; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran

zvočílo -a s ( í )
priprava, ki daje, oddaja zvok: ugotavljati oddaljenost zvočil ; kovinsko zvočilo

zvóčnica -e ž ( ọ̑ )
glasb. odprtina v pokrovu brenkal, godal: usmeriti mikrofon proti zvočnicam ; elipsasta, okrogla zvočnica ; zvočnica na violini

zvóčnik -a m ( ọ̑ )
1. naprava, ki spreminja v zvok električne signale, ustvarjene v mikrofonu ali posnete na nosilcu zvoka: namestiti, vgraditi zvočnike ; iz zvočnika se slišijo koračnice ; obvestila so dobivali po zvočniku ; lijakast, velik zvočnik ; opna zvočnika / radijski zvočnik
elektr. mnogocelični zvočnik
2. jezikosl. zveneči soglasnik, ki ne zahteva pred seboj po zvenečnosti enakega soglasnika: zvočniki in nezvočniki

zvóčniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zvočnik: ojačevalne naprave in zvočniška oprema / zvočniška skupina rvm

zvóčnoizolacíjski in zvóčnoizolácijski -a -o prid. ( ọ̄-ȋ; ọ̄-á )
nanašajoč se na zvočno izolacijo: zvočnoizolacijski material ; zvočnoizolacijsko steklo ; zvočnoizolacijska vrata / zvočnoizolacijska kabina

zvóčnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost zvočnega: zvočnost glasu / dvorana z dobro zvočnostjo akustiko

zvodenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: vino zvodeni ; stepen sneg sčasoma zvodeni
// postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel / akcija je popolnoma zvodenela / uspeh je zvodenel
ekspr. kri mu je zvodenela postal je slabokrven, anemičen ; knjiž. led zvodeni se stopi ; ekspr. kaj ti je pamet zvodenela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno

zvodeníti -ím dov. , zvodénil ( ī í )
nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: zvodeniti omako, vino
// narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno: taki dialogi zvodenijo dramo / zvodeniti zabavo
knjiž. zvodeniti vodne pare utekočiniti

zvodíti zvódim dov. ( ī ọ́ ) knjiž.
1. z vodenjem spraviti kam; speljati , pripeljati : zvoditi čredo za seboj ; z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto / boj za kruh ga je zvodil po svetu
2. zapeljati , zavesti : strast ga je zvodila ; hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce / njene oči so ga zvodile
// prevarati , ukaniti : tako me ni še nihče zvodil
3. posredovati zvezo med dvema osebama, navadno nasprotnega spola, zaradi spolnih odnosov: teta ju je zvodila / zvodil jo je z drugim moškim
knjiž. previdno je zvodil pogovor drugam speljal ; star. zvoditi koga za nos prevarati ga

zvodljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki zapeljuje, zavaja: zvodljiva ženska / obšla ga je zvodljiva misel

zvodníca -e ž ( í )
ženska, ki posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: stara zvodnica ; prostitutke in zvodnice

zvodník -a m ( í )
kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: brezvesten zvodnik ; zvodnik in prostitutka
// kdor koga nagovori, zapelje v spolni odnos: pretepel je zvodnika svoje žene

zvodníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zvodnike ali zvodništvo: zvodniške ženske / zvodniški pogled

zvodníštvo -a s ( ȋ )
dejavnost zvodnikov: obtožiti koga zvodništva

zvohati gl. izvohati

zvòj zvôja m ( ȍ ó )
knjiž. zvitek : najdba rokopisnih zvojev

zvók -a m ( ọ̑ )
1. kar se zaznava s sluhom: zvok se sliši ; oddajati, proizvajati zvoke ; dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok ; kovinski, votel zvok ; posnemati naravne zvoke ; glasnost zvoka / predvajati, reproducirati, zapisovati zvok ; filmski zvok ; zvok in slika / orgelski zvoki ; zvoki harmonike, trobente / zvoki vojaške godbe
publ. predvajali so plesne, zabavne zvoke plesno, zabavno glasbo ; prebudili so ga zvoki koračnice koračnica
rad. snemati zvok ; mešalec zvoka
2. fiz. longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno 20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom: zvok se odbija, širi, uklanja ; frekvenca zvoka ; hitrost, jakost zvoka

zvókoven in zvokôven -vna -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na zvok: zvokovna barva, dolžina / zvokovni učinki zvočni
elektr. zvokovna sled

zvoliti
izbrati ipd. gl. izvoliti 1 ipd.

zvón -a tudi m , mn. zvonôvi ( ọ̑ )
1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje ; narediti, uliti zvon ; obesiti, sneti zvonove ; udariti na zvon ; zvoniti z vsemi zvonovi ; bronast, železen zvon ; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik / cerkveni zvon ; mali, srednji, veliki zvon
// glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon
// ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori ; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni ; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo / dajati opozorila z ladijskim zvonom ; mrliški zvon v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga ; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon ; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč
2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka ; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo ; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira
zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti ; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit ; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati ; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji ; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene ; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj ; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje ; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene
glasb. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem

zvonár -ja m ( á )
1. kdor zvoni v cerkvi: zvonar zvoni poldne
2. kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: zvonar je izdelal tri velike zvonove

zvonaríca -e ž ( í )
zvončarka : zvonarica se je oddaljila od črede

zvonárna -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za ulivanje zvonov: delal je v znani ljubljanski zvonarni

zvonárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zvonarje ali zvonarstvo: zvonarski strokovnjak / zvonarska obrt

zvonárstvo -a s ( ȃ )
zvonarska obrt: zvonarstvo in livarstvo

zvónast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben zvonu: zvonast cvet / oblačilo z dolgimi zvonastimi rokavi ; zvonasto krilo

zvončár -ja m ( á )
1. kdor se ukvarja z ulivanjem zvoncev za živino: zvončarji so že redki
2. žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončar hodi pred čredo / oven zvončar
3. etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu, znana v slovenskem delu Istre: sprevod z zvončarji

zvončárka -e ž ( á )
žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: vsa čreda je šla za zvončarko / krava zvončarka

zvončárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na zvončarje ali zvončarstvo: zvončarska delavnica / zvončarska obrt

zvončárstvo -a s ( ȃ )
zvončarska obrt: izumiranje zvončarstva

zvônčast 1 -a -o prid. ( ó )
podoben zvoncu: zvončast cvet / obleka z zvončastimi rokavi ; zvončaste hlače hlače, ki imajo hlačnice spodaj razširjene / šotori zvončaste oblike

zvončást 2 -a -o prid. ( ȃ )
nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi ; sam.: za zvončasto je šla vsa čreda

zvônček -čka m ( ó )
1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje ; zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček ; električni zvonček
2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov ; zvončki in trobentice
evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl
bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella ; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum ; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum ; glasb. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema

zvončíca -e ž ( í )
bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: nabirati zvončice / Zoisova zvončica in zoisova zvončica

zvončkánje -a s ( ȃ )
star. zvončkljanje : zvončkanje kraguljčkov / oglasilo se je zvončkanje

zvončkáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. zvončkljati : kraguljčki, zvončki zvončkajo / pred njimi je šel ministrant in zvončkal

zvončkljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zvončkljati: zaslišalo se je zvončkljanje zvončkov ; otožno, ekspr. tanko zvončkljanje / zvončkljanje črede ; s ceste se je oglašalo zvončkljanje koles

zvončkljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo ; zvončki na saneh zvončkljajo
// povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami ; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli
2. ekspr. na rahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo ; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo

zvônčnica -e ž ( ȏ )
bot. rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi, vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula: trgati zvončnice / koprivasta zvončnica
um. odprta lina za zvon nad povišanim cerkvenim pročeljem

zvônec -nca m ( ó )
1. zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih glasov opozarja na kaj: zvonec brni, cinglja, zvoni ; pritisniti na zvonec pri vratih ; glas zvonca / zaradi hrupa ni slišal zvonca zvonjenja zvonca / alarmni, signalni zvonec ; električni zvonec ; hišni, telefonski zvonec ; šolski zvonec ki naznanja začetek ali konec učne ure
2. manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za udarjanje v sredi: živali so obesili zvonec okoli vratu ; pozvoniti z zvoncem ; majhen medeninast zvonec / kravji zvonec ; zvonec na poteg / hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene
ekspr. nositi zvonec biti prvi, zlasti v slabem
zool. raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula

zvónek -nka -o prid. ( ọ́ )
jasen, čist, lepo zveneč: zbranim je govoril z zvonkim glasom ; po dvorani se je razlegal zvonek smeh / rad posluša njene zvonke besede

zvoníca -e ž ( í )
arhit. navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni: zvoniti iz zvonice ; strop zvonice

zvoníček -čka m ( ī )
manjšalnica od zvonik: na hribu stoji cerkvica z zvoničkom

zvoník -a m ( í )
stolp z zvonom, zvonovi: šel je zvonit v zvonik ; povzpeti se na vrh zvonika ; ura v zvoniku je odbila dvanajst / cerkveni zvonik

zvoníkar -ja m ( ȋ )
knjiž. zvonar : dolgo je bil zvonikar v stolnici

zvonílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zvonjenje: zvonilni gumb ; zvonilna vrv / zvonilni čas

zvonílo -a s ( í )
priprava za zvonjenje: udariti po zvonilu ; zvoniti z zvonilom ; zvonilo v uri
star. vaščani so se veselili novega zvonila zvona ; star. plačati za zvonilo zvonjenje

zvoníšče -a s ( í )
prostor v zvoniku, kjer visijo zvonovi: stopiti v zvonišče

zvoníški -a -o ( ȋ )
pridevnik od zvonik: zvoniška lina, ura

zvoníti -ím nedov. ( ī í )
1. dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni ; brezoseb.: v zvoniku zvoni ; zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
// povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer ; zvoniti na veliki zvon ; zvoniti z malim zvonom
2. dajati zveneče, brneče glasove kot signal: zvoni, pojdi odpret vrata ; zvonec je dolgo, predirljivo zvonil / budilka zvoni ; telefon je pogosto zvonil / po cesti zvoni tramvaj
// povzročati zveneče, brneče glasove kot signal: že spet nekdo zvoni ; dolgo je stal pri vratih in zvonil / v megli zvoniti z ladijskim zvonom / le kdo zvoni tako pozno
3. z zvonjenjem naznanjati: zvoniti h kosilu ; zvoniti k prazniku ; brezoseb. poldne, sedem zvoni ; zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov / v krščanskem okolju: komu zvoni kdo je umrl ; zvoniti mrliču naznanjati, da je kdo umrl ; zvoniti k pogrebu ; brezoseb. ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4. dajati zvonjenju podoben glas: žlice so zvonile po skledi
// povzročati zvonjenju podoben glas: zvoniti s ključi, z žlicami / pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5. ekspr. govoriti , pripovedovati : nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem ; slišal je zvoniti o njej, da je poštena
ekspr. hlače so mu zvonile okrog nog mahedrale ; ekspr. zvoni mu zadnja ura umrl bo ; ekspr. po gričih so zvonili beli zvončki so cveteli ; zvoniti hudo uro z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake ; star. zvoniti s polno denarnico imeti veliko denarja ; star. sedeli so na ograji in zvonili (psom) z nogami bingljali ; ekspr. pes je zvonil z repom mahal ; zvoni mu v glavi, ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona ; ekspr. v vetru so zvonile tanke vejice se majale, pozibavale ; ekspr. v želodcu mi zvoni poldne lačen sem ; star. pohiti v cerkev, že zvoni skupaj zvoni zadnjič pred začetkom maše ; ekspr. smejala se je, da je kar zvonilo se razlegalo, odmevalo ; preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
lov. pes zvoni se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi ; rel. avemarijo zvoniti ; zvoniti k maši pred začetkom maše

zvonjáva -e ž ( ȃ )
knjiž. zvonjenje : častiti koga z zvonjavo / zvonjava kravjih zvoncev

zvonjênje -a s ( é )
glagolnik od zvoniti: poslušati zvonjenje ; glasno zvonjenje zvonov / od daleč se je oglasilo zvonjenje / po zvonjenju so šli vsi učenci v razred ; prebudilo ga je zvonjenje budilke ; zvonjenje telefona, hišnega zvonca / jutranje, večerno zvonjenje ; zvonjenje za umrlim / zvonjenje lovskih psov
zvonjenje v ušesih občutek zvenenja nepretrganega visokega tona

zvonkljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od zvonkljati: zvonkljanje ostrog / zvonkljanje črede / od daleč se je slišalo zvonkljanje kraguljčkov, zvončkov

zvonkljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. dajati zvonjenju podobne glasove: krožniki, žlice zvonkljajo
// povzročati zvonjenju podobne glasove: zvonkljati s ključi
2. knjiž. zvončkljati : zvončki na saneh zvonkljajo / brezoseb. po dolini je zvonkljalo

zvónkost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost zvonkega: zvonkost njenega glasu

zvonolivár -ja m ( á )
kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov: bil je znan zvonolivar

zvónov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zvon: zvonov obod / zvonov glas

zvónovec -vca m ( ọ̑ )
sodelavec revije Ljubljanski zvon: načela zvonovcev

zvonovína 1 -e ž ( í )
zlitina bakra in kositra za ulivanje zlasti zvonov: vrata, zvon iz zvonovine

zvonovína 2 -e ž ( ī )
plačilo za zvonjenje v cerkvi: plačati zvonovino

zvotliti ipd. gl. izvotliti ipd.

zvozíti 1 zvózim dov. ( ī ọ́ )
z vožnjo spraviti kam: zvoziti drva iz gozda ; zvoziti gnoj na njivo ; zvoziti pesek s tovornjaki ; zvoziti pridelke domov / dopoldne je zvozil sto samokolnic

zvozíti 2 zvózim tudi izvozíti -vózim dov. ( ī ọ́ )
narediti, da vozilo opravi določeno pot: z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca ; ovinek je komaj zvozil ; zvoziti mimo kupov snega ; zvoziti skozi križišče / zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti speljati
ekspr. četrti razred je komaj zvozil izdelal ; ekspr. v matematiki je zvozil je dobil pozitivno oceno ; ekspr. do prvega bomo že zvozili preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago ; pog., ekspr. zdravniki upajo, da jo bo zvozil ozdravel, ostal živ ; pog., ekspr. ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal ; pog., ekspr. dobro, srečno jo je zvozil nič hudega se mu ni zgodilo ; pog., ekspr. poceni jo je zvozil ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan prim. izvoziti

zvozláti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti vozel, vozle na čem: zvozlati nit, trak / ekspr. zvozlati si jopico okrog pasu zavezati
// na tak način narediti: zvozlati ribiško mrežo ; zvozlati lestev iz rjuh
2. ekspr. narediti kaj težko rešljivo, zapleteno: zvozlati zadevo

zvráčanje -a s ( ā )
glagolnik od zvračati: naprava za zvračanje kotla / zvračanje nog navzven ali navznoter / zvračanje krivde na druge

zvráčati -am nedov. ( ā ȃ )
1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov ; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal
// z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe
2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje ; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil
pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače)
3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal
4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce
5. star. sprevračati : pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede

zvráčiti -im dov. ( á ȃ )
star. ozdraviti : zvračiti bolnika / zvračiti hudo rano

zvratí ž mn. ( ȋ ī )
nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara : obračati živino na zvrateh

zvréči zvŕžem dov. , zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; zvŕgel zvŕgla ( ẹ́ ȓ ) star.
1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili ; zvreči za sodček piva
2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti : zvreči krivdo na druge ; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca
star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli ; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči

zvremeníti se -ím se dov. , zvreménil se ( ī í )
brezoseb., nar. zahodno zvedriti se: počakaj, da se zvremeni / proti koncu junija se je zvremenilo se je vreme ustalilo

zvrg ipd. gl. izvrg ipd.

zvŕha prisl. ( ȓ )
zgoraj, na vrhu: zvrha je prst, v globini so pa skale ; pren. ta materializem je materializem le zvrha
gledati na ljudi zvrha zviška ; vsega ima zvrha zvrhoma; prim. vrh 1

zvŕhan -a -o prid. ( )
poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk ; prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke ; zvrhan mernik pšenice ; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen
// ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina
ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko ; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko ; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran

zvŕhati -am dov. ( r̄ ȓ )
knjiž. napolniti bolj kot do vrha, roba: zvrhati mernik, pehar
// ekspr. do vrha, roba napolniti: zvrhati kozarce

zvŕhnji -a -e prid. ( ȓ ) star.
1. vrhnji : zvrhnje oblačilo
2. zgornji : iti po zvrhnji poti

zvŕhoma prisl. ( ȓ )
star. zvrhano : zvrhoma nasuti ; zvrhoma polna košara / zvrhoma naliti kozarce

zvrhovátiti -im dov. ( á ȃ )
star. zložiti , nakopičiti : zvrhovatiti suhe veje ; zvrhovatiti kamenje na kup

zvrníti in zvŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: zvrniti kip s podstavka ; zvrniti posodo ; burja je zvrnila voz prevrnila
// z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: zgrabil ga je in zvrnil ; zvrnili so ga v sneg / zvrnil ga je na tla / konj je zvrnil jezdeca s sebe
2. s spremembo lege, položaja posode narediti, da pride vsebina iz nje, na kaj: ohlajen narastek zvrnemo na krožnik ; zvrniti tovor / ekspr. zvrniti kozarec vina izpiti
3. spraviti iz navadne, pokončne lege, položaja: ljubko je zvrnila glavo ; zvrniti nazaj, vznak / pog. zvrnila si je nogo zvinila
4. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvrniti krivdo, odgovornost na druge ; vse je zvrnila nanj
ekspr. zvrniti čašo, kozarček izpiti brez oddiha ; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače ; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti

zvŕst ž ( ȓ )
1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti ; zvrsti iger
2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti ; zvrsti zabavne glasbe ; zvrsti in podzvrsti
// jezikosl. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti ; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst ; časovne, funkcijske, socialne zvrsti ; umetniška zvrst
3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko ; pregovor je ljudska književna zvrst
4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta : križati različne zvrsti ; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice
5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste
6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske

zvŕsten -tna -o prid. ( r̄ ȓ )
nanašajoč se na zvrst 2, 3: pojavi iz istega zvrstnega tipa ; zvrstna delitev v umetnosti / zvrstna opredelitev posameznih izraznih sredstev jezika / zvrstno razlikovanje besedil

zvrstíti -ím dov. , zvŕstil ( ī í )
narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: zvrstiti račune po datumih ; zvrstiti drugega za drugim / zvrstili so nas v dolgo kolono ; pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili ; čete so se zvrstile za pohod ; zvrstiti se vzdolž ceste

zvŕstnost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost zvrstnega: osnovni pojmi zvrstnosti / zvrstnost jezika

zvŕstoma prisl. ( ȓ )
knjiž. povrsti : zvrstoma klicati imena ; zvrstoma se oglašati
// v vrsti, v vrstah: stopali so zvrstoma

zvŕščati -am nedov. ( ŕ )
1. delati, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: črke je zvrščal drugo za drugo ; planinci se zvrščajo za vodnikom / živali se zvrščajo v čredo
2. zastar. uvrščati : zvrščati koga v kako kategorijo

zvršétek -tka m ( ẹ̑ )
zastar. konec 1 : delo se bliža zvršetku / zvršetek pesmi

zvrtati ipd. gl. izvrtati ipd.

zvrtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati vrteti: zvrteti vse vrtavke
// pog. prenehati predvajati: zvrteti film, gramofonsko ploščo
2. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj: zvrteti lončarsko glino
ekspr. zna zvrteti vsakega moškega podrediti svoji volji ; ekspr. zvrteti komu glavo narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden

zvrtínčiti -im dov. ( í ȋ )
1. povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih: veter zvrtinči listje, prah na cesti / ekspr. vihar zvrtinči gozd
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način spraviti kam: sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero / valovi zvrtinčijo blato z dna
2. povzročiti vrtince v čem: zvrtinčiti vodno gladino, zrak ; pren. zvrtinčiti čustva, misli

zvrtogláviti -im dov. ( á ȃ ) knjiž.
1. povzročiti, da je kdo vrtoglav: vožnja z avtobusom ga je zvrtoglavila ; višina jo hitro zvrtoglavi
2. s prislovnim določilom zaradi vrtoglavice pasti: zvrtoglaviti z mostu v reko ; zvrtoglaviti v prepad
3. povzročiti, da je kdo zmeden: tak dogodek ljudi zvrtoglavi / zvrtoglaviti dekle

zvrvráti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. vrvrajoč priteči: izpod skale je zvrvral studenček / kri je zvrvrala iz rane

zvulgarizírati -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj vulgarno: zvulgarizirati izražanje
2. prikazati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: voditelj oddaje je roman zvulgariziral

zz [ ź ] medm.
posnema visok glas pri brenčanju ali sikanju: osa mu obletava glavo: zz, zz / zzzzz, je zabrnela žaga