z
1
--
in
-ja
[
zə̀ zə̀ja
in
zé zêja
]
m
(
ə̏; ẹ̄ ē
)
štiriindvajseta črka slovenske abecede:
napisati z
;
veliki Z
;
zveza dveh z
;
trije z-ji
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
z je pripornik
z
--
kot imenovalni prilastek
štiriindvajseti po vrsti:
točka z
♦
metal.
profil Z
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Z
z-
prvi del zloženk
nanašajoč se na z:
♦
metal.
Z-profil
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Z
z
2
predl.
,
pred nezvenečimi soglasniki
s,
v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil.
ž
I.
z rodilnikom
1.
za izražanje usmerjenosti stran
a)
z zgornje strani, z zgornjega dela česa:
veter mu je odnesel klobuk z glave
;
val je vse odplavil s krova
;
pasti z mize, s strehe
;
vzeti knjigo s police
;
skočiti z voza
/
sklatiti jabolko z drevesa
;
zlesti s konja
;
sneti puško z rame
;
zbrcati odejo s sebe
b)
od površine:
umakniti se s ceste, poti
;
vstati z ležišča
;
letalo je poletelo z letališča
/
pot kaplja, teče s čela
;
vse je teklo z njega
c)
od kod sploh:
oditi z doma
;
prišli so z vseh koncev, strani
;
s severa je pihala burja
;
ogenj se je širil s strehe na streho
;
goste so preselili z vrta v dvorano
/
pripotovati z Dunaja, s Koroške
/
z lova je prinesel zajca
;
poročati z razstave
;
vračati se s sprehoda
;
pren.
odstaviti koga s položaja
;
odstraniti sporno točko z dnevnega reda
2.
za izražanje izhodiščne časovne meje:
zgodilo se je v noči s četrtka na petek
/
pismo, poročilo z dne 5. septembra
3.
za izražanje ozira, omejitve:
z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje
/
presojati kaj s stališča tehnike
;
gledati na kaj z ekonomskega stališča
;
z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
4.
za izražanje izvora:
bolezen se prenaša z živali na človeka
/
obračati se z boka na bok
II.
z orodnikom
1.
za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje
opravlja:
kopati s krampom
;
pokriti streho z opeko
;
pisati s svinčnikom
;
umiti se z mrzlo vodo
;
igrati se z žogo
/
okužiti se z bacili
/
kraj je obkrožen s hribi
/
kot vljudnostna fraza
s čim vam lahko postrežem
/
vodnjak z v zemljo zabito cevjo
2.
za izražanje načina poteka dejanja:
brati, govoriti s hripavim glasom
;
voziti s preveliko hitrostjo
;
prodajati z izgubo
;
premagati nasprotnike z lahkoto
;
poslušati predavanje z veliko pozornostjo
zelo pozorno
;
jesti s tekom
/
ogovarjati koga z gospodom
;
poklicati koga z imenom
/
v pismih
s spoštovanjem
;
kot vljudnostna fraza na koncu pisma
z odličnim spoštovanjem
3.
za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja:
dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom
;
lepo so ravnali z njim
;
imeti potrpljenje z učenci
;
igrati se z vrstniki
/
bahati se z avtomobili
;
sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec
/
pohiteti z nakupom
;
publ.
končati, začeti z delom
končati, začeti delati
/
spoznanje ga je navdalo z grozo
/
Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvaško
/
imeti dobre odnose z mnogimi državami
;
živahna trgovina z Italijo
4.
za izražanje druženja, spremstva:
na obisk je prišel sin z družino
;
plesala je s fantom
;
peljati se s kom v dvigalu
;
šel je na sprehod z otroki
/
svinja s prašički
;
prodati kravo s teletom
5.
za izražanje prisotnosti
a)
kakovosti, lastnosti:
konj z dolgo grivo
;
deklica s črnimi kitami
;
fant s kuštravimi lasmi
/
ležati z angino
;
s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval
/
trgovina z igračami
/
težave s stanovanjem
b)
vsebine:
vreča z apnom
;
revija z ilustracijami
;
košarica s kruhom
;
rezervirati sobo z dvema posteljama
;
skleda z žganci
c)
dodatka:
jesti hrenovko z gorčico
;
piti čaj z limono, rumom
/
stresti pšenico s plevami v vrečo
/
volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
6.
za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka:
z današnjim dnem veljajo novi predpisi
;
z nočjo se jih je spet lotil strah
;
brati se je naučila s petimi leti
;
delati bo začel s prvim marcem
/
s časom se je vse uredilo
sčasoma
;
z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
7.
v brezosebnih stavkih
za izražanje slovničnega osebka:
zanimalo jih je, kako je z materjo
;
ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino
;
s stricem je zelo hudo
●
ekspr.
priti z dežja pod kap
iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo
;
novica je prišla kot strela z jasnega
popolnoma nepričakovano
;
te besede so mu šle težko z jezika
nerad, težko je povedal
;
star.
z mesta je odgovoril
takoj, brez pomišljanja
;
vede se, kot bi padel z oblakov
kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
;
evfem.
spraviti koga s sveta
povzročiti njegovo smrt, umoriti ga
;
ekspr.
spustiti koga z vajeti
ne imeti ga več popolnoma v oblasti
;
ekspr.
spreti se z (belim) kruhom
zavrniti donosen položaj, službo
;
ekspr.
nasprotniki ga obmetavajo z blatom
sramotijo, obrekujejo
;
ekspr.
največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem
mi dala samo čaj
;
ekspr.
hoditi, iti v korak s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
;
ekspr.
oditi z dolgim nosom
osramočen; ne da bi kaj opravil
;
ekspr.
za to sem z dušo in telesom
popolnoma, brez pridržka
;
slabš.
opletati z jezikom
opravljati, obrekovati
;
ekspr.
igrati z odprtimi kartami
jasno, odkrito kazati svoje namene
;
ekspr.
hoditi s kokošmi, kurami spat
zelo zgodaj
;
držati korak s kom
ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom
;
ekspr.
to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati
je zelo dober, izreden
;
knjiž.
boriti se z mlini na veter
spopadati se z namišljeno nevarnostjo
;
publ.
pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi
kolikor bo mogoče
;
te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo
zelo so ga prizadele, razočarale
;
evfem.
vse gre z njim
ukrade, kar se da
;
ekspr.
poslušati z očmi in ušesi
zelo pazljivo
;
ekspr.
igrati se z ognjem
lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti
;
ekspr.
zatreti kaj z ognjem in mečem
s silo, nasilno, z orožjem
;
ekspr.
delati s polno, z vso paro
zelo hitro
;
ekspr.
obraz ji je pokril s poljubi
večkrat zapovrstjo jo je poljubil
;
publ.
boriti se z ramo ob rami
skupaj, složno
;
ekspr.
treba se bo soočiti z resnico
sprejeti, priznati jo tako, kot je
;
ekspr.
z vsemi štirimi se je branil iti domov
zelo, močno
;
ekspr.
na gostiji se je jedlo z veliko žlico
dobro in obilno
;
kar je preveč, še s kruhom ni dobro
če je v čem presežena prava mera, ni koristno
;
preg.
enako se z enakim druži
ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se
dobro razumejo
♦
biol.
razmnoževanje z delitvijo
;
šah.
igrati z belimi, črnimi figurami
;
šport.
skok z mesta
skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen
korak
;
premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
z...
ali
z...
in
iz...
ali
z...
tudi
iz...,
pred nezvenečimi soglasniki
s...
ali
s...
in
iz...
ali
s...
tudi
iz...,
pred
s, š, z, ž
se...
[
sə
in
se
]
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
premikanja ali usmerjenosti s česa, od kod, kam:
zbezati iz koša
;
zbiti klobuk z glave
;
zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
b)
druženja, kopičenja:
zbiti deske
;
zbrati, zgrabiti seno
;
zliti skupaj, zrasti se
c)
začetka dejanja:
zbezljati, zdirjati, zdrveti
č)
stanja kot rezultata dejanja:
zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
d)
nastopa stanja, pridobitve lastnosti:
zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti
/
zgostiti, zjekleniti
e)
dosege zaželenega namena, cilja:
zberačiti, zvabiti
f)
same dovršnosti:
zgoreti, zgraditi, zravnati
/
zlagati se
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
zbiranje, zbledelost, zrastlina
3.
v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
zbliza, zdaleč, zdoma;
prim.
iz
za
1
prisl.
izraža soglasje, pritrditev:
biti, govoriti za
;
glasovati za
/
dobro premisliti vse, kar govori za in proti
;
ekspr.
nekateri so za, drugi proti
/
glasovi za
;
dokazi za in proti
;
sam.:,
ekspr.
ob številnih proti je pričakoval vsaj kakšen za
za
2
predl.
,
v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku
zá-
(
ȃ
)
I.
z rodilnikom
za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja:
za časa Marije Terezije
;
domov je prišla še za dne
podnevi
;
že za mladosti je težko živel
v mladosti
;
od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
II.
s tožilnikom
1.
za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne
da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja:
skriti se za drevo, plot
;
sonce je zašlo za goro, oblake
/
sesti za mizo
//
za izražanje položaja na notranji strani česa:
zatakniti revolver za pas
;
osa mu je zlezla za srajco
/
dati pero za klobuk
2.
za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva:
ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj
;
avtobus za Maribor je pravkar odpeljal
/
star.
odpotoval je za Pariz
v Pariz
3.
za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje:
ni se menil za njene besede
;
pes ga je zgrabil,
ekspr.
popadel za hlačnico
;
bati se za koga
;
vleči za lase
;
privezati konja za ograjo
;
izvedeti za novico, resnico
;
glasovati za predlog
;
stresla ga je za ramo
;
prijeti se za rob mize
;
potegniti,
pog.
pocukati za rokav
;
držati se za roke
;
zavzeti se za stvar
/
prizadevanje za kaj
;
zanimanje za koga
//
za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja:
igrati za denar
;
prositi za miloščino, podporo
;
bojevati se za oblast, svobodo
;
poskrbeti za red
/
prošnja za podporo
4.
za izražanje funkcije, položaja:
biti za botra, pričo
;
izvoliti, razglasiti za predsednika
;
hoteti, imeti koga za prijatelja
;
določiti, postaviti za razsodnika, varuha
/
izreči se, šteti se za Slovenca
5.
za izražanje omejevanja dejanja na predmet:
nobenih težav niso imeli za denar
;
za ta letni čas je razmeroma mrzlo
;
zelo razvajeni so za naše pojme
/
zame to ni vseeno
;
s tem zanj še ni konec težav
//
za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost:
biti slep za barve
;
len za hojo, pisanje
;
dovzeten za kaj
;
biti trden za svoja leta
;
občutljiv za mraz, svetlobo
/
sprejemljivost za vse novo
6.
za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka:
imeti koga za bogatega, neumnega
;
veljati za poštenjaka
;
izdaja se za zdravnika
/
tako ravnanje imam, štejem za napačno
;
razglasiti listino za neveljavno
7.
za izražanje namena:
imeti konja za jahanje
;
pripraviti meso za pečenje
/
iskati skladišče za blago
;
dobiti za darilo
;
klop ima tudi za ležišče
;
boj za obstanek
;
telica bo za pleme
;
krompir za seme
;
za večerjo speči kokoš
/
elipt.
peso imamo za krave
za krmljenje krav
/
svet za zdravstvo
/
iščemo delavca za k stroju
;
tak nisi za med ljudi
za javnost, za v družbo
;
pripravljati se za na pot
;
knjige za na razstavo
;
ekspr.
dobiti kaj za pod zob
za hrano
;
zbuditi otroka za v šolo
8.
za izražanje odnosa:
ima jo za ljubico
;
vzeti koga za moža
;
najeti za pomočnico
/
šol. žarg.
koga imate za slovenščino
kdo vas poučuje slovenščino
9.
za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga
določa samostalnik ali nedoločnik:
imate kaj za popravilo
;
imaš kaj za žejo
imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati
;
pog.
imeti kaj za nabrusiti, za obleči
10.
za izražanje količine časa:
dela ima za tri dni
;
odpotovali so za ves teden
;
najeti hišo za vse poletje
/
ekspr.
to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje
/
ekspr.
za čas nam je izginil izpred oči
za kratek čas, za trenutek
;
za hip je izgubil razsodnost
/
to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj
;
proračun za letos je večji kot lani
/
v osmrtnicah
za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded
/
pridi za čez poletje k nam
//
za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa:
obišče nas za novo leto
;
to vino pijejo za največje praznike
/
naročiti za osmo uro
;
zmenili smo se za zvečer
/
dogovoriti se za v soboto
//
star.
za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi;
čez
2
:
solata bo za nekaj dni zunaj
;
za nekaj minut bom nazaj
/
za četrt ure bova tam
11.
za izražanje lastnosti, vrste:
občutek za čas, hitrost, mero
;
honorar za članek
;
zaboj za drva
;
prostor za kadilce
;
spored za nedeljo
;
kupiti lak za nohte
;
ukrepi za omejevanje uvoza
;
učbenik za osmi razred
;
rok za prijave je potekel
/
to je poglavje zase
posebno poglavje
12.
za izražanje načina, kako dejanje poteka:
prodati za gotovino
;
bežati, teči kakor za stavo
;
nekaj je govoril sam zase
po tiho
/
ekspr.
za silo razume nemško
/
krstili so ga za Janeza
;
star.
piše se za Štefana Kovača
/
za gotovo vedeti
zagotovo
;
naseliti se za stalno
;
za trdno skleniti
zatrdno
/
za dobro vzeti
13.
za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja:
za tiste besede ti bo žal
;
nimaš se za kaj bati
;
jokati, razjeziti se za vsako malenkost,
ekspr.
za prazen nič
;
biti kaznovan za krajo
;
za to me je hotela tožiti
;
zaprli so ga za veleizdajo
/
za kazen je moral klečati
14.
za izražanje mere:
umakniti se za korak
;
biti za ped manjši
;
hiši sta oddaljeni za streljaj
/
ekspr.
za las so ušli nesreči
/
do vrha je za dobro uro hoda
;
goriva, hrane imajo za mesec dni
/
poceniti za deset odstotkov
;
biti močen za dva
;
reka je narasla za dvajset centimetrov
;
zaostajati za pet točk
/
za koliko je zavarovan
;
imeti denar za sproti
;
povečati za štirikrat
;
ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
15.
za izražanje zamenjave:
bom jaz plačal za brata
;
prodajati šmarnico za cviček
;
zamenjati travnik za njivo
;
prodati kaj za vrednostne papirje
/
predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦
zal.
za založbo Peter Novak
16.
za izražanje vrednosti česa:
angleščino je znal za odlično
;
bankovec za sto evrov
/
ekspr.
hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu
nikakor ne proda
17.
za izražanje podkrepitve trditve:
za božjo voljo, pazi na svoje besede
;
pog.,
ekspr.
tega si za hudiča ni dal dopovedati
nikakor
;
pog.
zvečer bom za primoj prišel
zagotovo
;
pog.,
ekspr.
kaj, za vraga, naj vam še dam
III.
z orodnikom
1.
za izražanje položaja
a)
na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik:
za hišo imajo lep vrt
;
postaviti se, teči za kom
;
otroci so stali v vrsti za materjo
;
riba se je pognala za mušico
;
izginiti za ovinkom
;
prisluškovati za vrati
/
dokumenti so bili zadaj za knjigami
;
zadaj za vasjo je igrišče
b)
na notranji strani česa:
za srajco je imel skrit zvezek
/
nositi pištolo za pasom
c)
ob strani ali v neposredni bližini česa:
za cesto je jarek
;
sedeti za mizo
;
za reko raste jelševje
2.
za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno:
za cinizmom se skriva nežnost
;
za frazami je čutil obup
/
ekspr.
kdo tiči za to spletko
3.
za izražanje sledenja v času:
za dnevom pride noč
;
za torkom je sreda
/
za slavnostnim govornikom je nastopil tamburaški orkester
/
najhujše je že za nami
;
za seboj je imel dolgo pot
;
zapreti vrata za seboj
4.
nav. ekspr.
za izražanje ponavljanja sledenja:
tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro
;
v boju je padel mož za možem
;
pila je počasi, požirek za požirkom
;
voz za vozom se je izgubljal v temi
5.
za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa:
podedovati za očetom
;
nositi obleko za sestro
6.
za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
a)
ki naj se spozna, zazna;
po
2
:
poizvedovati, povpraševati za kom
;
pogledati za vremenom
kakšno je vreme
b)
ki je cilj čustvovanja, volje:
obšla ga je želja za potovanjem
/
ekspr.
koprni za njim
c)
ki je vir, izhodišče čustvovanja:
žalovati za mladostjo, za sinom
;
hudo mu je za materjo
7.
za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja:
berač je stikal po smeteh za hrano
/
težiti za popolnostjo
;
ekspr.
gnati se za zaslužkom
/
stopi ven in poglej za otrokom
/
ekspr.
lov za bogastvom, srečo
8.
za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja:
zboleti za gripo
;
umreti za rakom, steklino
/
bolehati za mrzlico
/
živina je poginjala za lakoto
●
ne vem, kaj za ena ženska je bila
katera, kakšna
;
bil je pametnejši in se je za časa umaknil
začasa, pravočasno
;
ekspr.
loviti se za vsako bilko
prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev
;
ekspr.
tega ne bo naredil za nobeno ceno
pod nobenim pogojem, nikakor ne
;
ekspr.
ne boš me imel za cunjo
ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
;
hudo je za denar
težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj)
;
ekspr.
za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico
bil je (neprijetno) presenečen, začuden
;
ekspr.
dala mu je samo toliko, da je bilo za ime
zelo malo
;
pog.
delal bom, dokler bom še za kaj
krepek, zmožen za delo
;
biti za nadlego
s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati
svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje
;
ekspr.
tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost
to ni nesreča, ampak malomarnost
;
ekspr.
vedno se prepira za prazen nič
brez vzroka
;
ekspr.
za nohte nam gre
znašli smo se v težkem položaju
;
ekspr.
vleči, voditi koga za nos
varati ga
;
ekspr.
on je že zrel za odstrel
ni več sposoben opravljati svoje funkcije
;
takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob
če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
;
ekspr.
za pavliho ni hotel biti nikomur
ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega
;
zgrabiti bika za roge
odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela
;
ekspr.
jesti za tri
zelo veliko
;
ekspr.
spraviti koga za zapahe
doseči, da ga zaprejo
;
moderna glasba zanj sploh ne obstaja
ne prizna ji vrednosti; je ne pozna
;
ekspr.
šlo je za življenje in smrt naroda
narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen
;
pog.
imate kaj za jesti
hrane, jedi (zame)
;
pog.
veliko dela je še za opraviti
je treba, se mora
;
pog.
imaš za posoditi tisoč evrov
lahko posodiš
;
prepovedati komu enkrat za vselej
dokončno, nepreklicno
;
slabš.
ti si za v muzej
tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času
;
pog.
ima nekaj za bregom, plotom
nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti
;
ekspr.
za fantom se je izgubila vsaka sled
nihče ne ve, kje je
;
pog.,
ekspr.
saj nisem tako za luno
neumen, naiven
;
ekspr.
vino prihaja za njim
zaradi popitega vina postaja pijan
;
ekspr.
ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega
prav nič
;
pog.,
ekspr.
imeti jih za ušesi
biti navihan, poreden, zvit
;
ekspr.
držati jezik za zobmi
ne povedati česa, molčati
;
ekspr.
letati za ženskami
prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost
;
preg.
kdor za smolo prime, se osmoli;
prim.
začasa
,
zagotovo
,
zamlada
,
zatrdno
ipd.
za...
ali
zà...
predpona
(
ȁ
)
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
usmerjenosti dejanja za kaj:
zaiti, zaostati
/
zagraditi, zajeziti
/
zapogniti, zavihati
b)
usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več:
zagladiti, zamazati
/
zasnežiti
c)
usmerjenosti dejanja v notranjost česa tako, da kaj tam s svojim delom
ostane:
zadreti, zasaditi
/
zaglodati se, zajesti se
č)
odklona od prave poti, mere:
zabloditi, zaiti
/
zadeliti se, zagovoriti se
/
zasedeti se
d)
izgube, porabe česa:
zakockati, zapiti
e)
časovne omejenosti dejanja:
zacincati
/
zacepetati, zahlastati
f)
začetka dejanja:
zagospodariti, zajokati, zavladati
g)
same dovršnosti:
zakikirikati, zakričati
/
začutiti, zaželeti
/
zapisati, zaščititi
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
zagovor, zajedav, zapis
3.
v imenskih sestavljenkah
za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza:
zadoben, zamejstvo, zatilje
zaájati
-am
dov.
(
ā
)
otr.
zaspati
:
ne jokaj, raje lepo zaajaj
zaapnênje
-a
s
(
é
)
poapnenje
:
zaapnenje žil
zaapnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
prepojiti se s kalcijevim karbonatom;
poapneti
:
žile so mu zaapnele
zaárati
-am
dov.
(
ā
)
dati aro za kaj:
zaarati hišo
zaáran
-a -o:
parcelo ima že zaarano
zabádanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zabadati:
zabadanje risalnih žebljičkov v mehko podlago
zabádati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s sunki, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj:
zabadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan
/
zabadati mehur z votlo iglo
//
s sunki, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj
in tam ostane:
zabadati bucike v blazinico, da se ne izgubijo
/
čebele zabadajo žela v telo napadalca
●
v to zadevo ti ni treba zabadati nosu
vtikati
;
ekspr.
zabadati v koga oči, pogled
ostro, strogo ga gledati
zabádava
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
zaman
:
vsa prizadevanja, da bi ju spravila, so bila zabadava
/
dati, delati kaj zabadava
zastonj
zabalínati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
z balinanjem nekoristno porabiti:
celo popoldne je zabalinal
zabalíncati
-am
dov.
(
ȋ
)
nar.
zabalinati
:
več ur je zabalincal
zabarantáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
pog.
s pogajanjem za ceno zamenjati:
suknjič je zabarantal za vrečo moke
/
če bo stiska, uro lahko zabaranta
proda, zamenja za kaj drugega
2.
star.
s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti:
zabarantal je vse svoje premoženje
zabarantáti se
pog.
pogoditi se za premajhno ceno:
pri prodaji se je zabarantal
zabarikadírati
-am
dov.
(
ȋ
)
z namestitvijo barikade, barikad narediti, da kaj ni prehodno,
dostopno:
zabarikadirati cesto, ulico
/
ekspr.
zabarikadirati vrata z omaro
//
z namestitvijo česa kam zapreti, zavarovati:
zabarikadirati okna
zabarikadírati se
z namestitvijo barikade, barikad onemogočiti komu drugemu dostop,
vstop v svoj prostor:
poiskali so deske in se zabarikadirali
/
ropar se je s talci zabarikadiral v hišo
;
pren.,
ekspr.
zabarikadirati se za predpise
//
ekspr.
za dalj časa se zapreti, umakniti kam:
zabarikadiral se je v hišo, še v službo ne hodi več
zabarikadíran
-a -o:
zabarikadiran prehod
;
študenti so bili zabarikadirani na univerzi
zabárvati
-am
dov.
(
ȃ
)
obarvati
:
snov je vodo rdečkasto zabarvala
;
nebo se je modro zabarvalo
/
mrzel zrak ji je zabarval lica
/
skladatelj je skladbo romantično zabarval
zabárvan
-a -o:
rdeče zabarvana tekočina
zabásati
-bášem
tudi
-básam
dov.
,
tudi
zabasájte;
tudi
zabasála
(
á ȃ
)
pog.
1.
zatlačiti
:
zabasati srajco za hlače
2.
zamašiti
:
zabasati špranje s papirjem
/
blato je zabasalo odtok
/
cev se je zabasala
3.
zapolniti
:
sobo so zabasali s pohištvom
zabásan
-a -o:
zabasan odtok
;
predal je popolnoma zabasan
●
ulica je zabasana z vozili
polna vozil
zabasírati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
1.
zapeti z basom:
zabasirati zadnjo kitico pesmi
2.
reči, povedati z basom:
na vsako vprašanje je nekaj jezno zabasiral
/
ali bo že mir, je glasno zabasiral
zabáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar koga zabava:
potrebni so počitka in zabave
;
iskati, pogrešati zabavo
;
poskrbeti za zabavo
;
različne oblike zabave
;
imeti psa za družbo in zabavo
/
lov mu je v največjo zabavo
/
ekspr.,
v povedni rabi:
potovanje po naših cestah je sploh posebna zabava
;
to je bila zabava, ko so se po dolgih letih spet srečali
2.
družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času,
pogosto v povezavi z glasbo, s plesom:
zabava se je končala
;
prirediti zabavo
;
hoditi na zabave, po zabavah
;
novoletna, pustna zabava
;
zabava na prostem
/
domača zabava
zasebna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s
plesom
3.
dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo:
po kosilu se je razvila sproščena zabava
;
nastopom je sledila prosta zabava
/
prijetno zabavo vam želim
4.
v prislovni rabi,
navadno v zvezi z
v, za
izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom:
s slikanjem se ukvarja bolj za zabavo
/
vse jim je le v zabavo
zabavalíšče
-a
s
(
í
)
star.
zabavišče
:
zabavališče z vrtiljaki
zabávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zabavati:
za zabavanje družbe sposoben človek
/
trudni od zabavanja so se vračali domov
zabávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati, povzročati, da je kdo duševno sproščen, dobro razpoložen:
zabaval jih je znan humorist
;
zabavati družbo s pripovedovanjem šal
;
dobro zabavati
//
delati, povzročati, da kdo prijetno preživi čas in se ne dolgočasi:
zabava nas opazovanje pristaniškega vrveža
;
zabavati otroke z branjem pravljic
/
na prireditvi jih je zabaval plesni orkester
jim igral za zabavo
//
s svojimi lastnostmi vzbujati komu ugodje, zadovoljstvo:
prepir ga je zabaval, ne pa jezil
;
razplet dogodkov jih je zelo zabaval
zabávati se
1.
delati kaj, kar povzroča, da je kdo duševno sproščen, dobro
razpoložen:
ves dan se zabavajo s pripovedovanjem dogodivščin
//
delati kaj, da se prijetno preživi čas in se ne dolgočasi:
otroci se znajo sami zabavati
;
zabavati se z igranjem kart
2.
čutiti se sproščenega, dobro razpoloženega:
na plesu se ni preveč zabaval
//
čutiti ugodje, zadovoljstvo:
zabaval se je ob opazovanju dekletove zadrege
zabavajóč
-a -e:
skupine zabavajočih se izletnikov
zabáven
-vna -o
prid.
, zabávnejši
(
á ā
)
1.
ki povzroča duševno sprostitev, dobro razpoloženje:
zabaven dogodek
;
zabavna zgodba
/
opera z zabavno vsebino
/
zabaven pripovedovalec
;
v družbi ni preveč zabaven
2.
ki je namenjen duševni sprostitvi, ustvarjanju dobrega razpoloženja:
zabavna radijska oddaja
;
zabavne prireditve
;
zabavna ilustrirana revija
/
zabavni ansambel
;
veliki zabavni orkester
;
zabavni tisk
;
kulturno-zabavni program
;
narodno-zabavna glasba
zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
3.
nav. ekspr.
umetniško, vsebinsko manj zahteven:
zabavna literatura
/
resna in zabavna glasba
zabávno
prisl.
:
zabavno se izražati
/
v povedni rabi
na plesu je bilo zelo zabavno
zabavežêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen zabave:
zabaveželjna ženska
zabavežêljnost
-i
ž
(
é
)
lastnost zabaveželjnega človeka:
zabaveželjnost mladih ljudi
zabávica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od zabava:
po večerji je bila zabavica
zabavílja
-e
ž
(
í
)
zastar.
vzgojiteljica
:
otroke v parku so nadzirale zabavilje
zabavíšče
-a
s
(
í
)
kraj, lokal za zabavo:
postaviti, urediti zabavišče
;
iti v zabavišče
;
zabavišče z vrtiljaki
/
nočno zabavišče
nočni lokal
/
spremeniti gledališče v zabavišče
zabavíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zabavišče:
zabaviščne naprave
/
urediti zabaviščni prostor
;
zabaviščna mestna četrt
/
zabaviščni park
zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami
zabavíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zabaviščen
:
zabaviška četrt mesta
/
zabaviški park
zabaviščni park
zabávkati
-am
dov.
(
ȃ
)
lov.
na kratko se oglasiti:
v gozdu je zabavkala lisica
zabavljáč
-a
m
(
á
)
slabš.
zabavljivec
:
verjeti zabavljaču
zabávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zabavljati:
zabavljanje ga je razjezilo
;
glasno zabavljanje čez vlado
zabavljáški
-a -o
prid.
(
á
)
slabš.
zabavljiv
:
zabavljaško govorjenje
zabavljáštvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
zabavljivo govorjenje, ravnanje:
z zabavljaštvom problema ne boste rešili
zabávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
posmehljivo, zbadljivo govoriti o čem kaj slabega:
v pijanosti rad zabavlja
;
saj ne zna drugega, samo zabavlja
/
zastar.
zabavljati vinu
čez vino
;
zabavljati zaradi plač
;
zabavljati čez postrežbo
;
zastar.
zabavljati na politiko
čez politiko
2.
zastar.
zabavati
:
s svojo zgovornostjo jih je celo pot zabavljal
/
zabavljati se v veseli družbi
zabavljajóč
-a -e:
glasno zabavljajoča družba
zabavljíca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
posmehljiva, zbadljiva beseda ali misel:
na njegov račun so izrekli mnogo zabavljic
;
niso se zmenili za zabavljice
;
duhovite zabavljice
2.
pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje
določene osebe ali probleme:
napisati, povedati zabavljico
;
ostra zabavljica
●
knjiž.
Prešernova zabavljica Nova pisarija
satira
zabavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) zabavlja:
zabavljiv človek
/
zabavljiv izraz v očeh
posmehljiv, zbadljiv
●
knjiž.
Prešernovi zabavljivi napisi
epigrami, puščice
zabavljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor (rad) zabavlja:
zavrniti zabavljivca
zabavljívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki (rada) zabavlja:
njegova žena je zabavljivka in prepirljivka
2.
knjiž.
pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje
določene osebe ali probleme:
brati vesele zabavljivke
;
zapeti zabavljivko
zabavljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zabavljivega človeka:
zabavljivost ga je minila
/
s humorjem in zabavljivostjo ocenjevati politične dogodke
zabávnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
zabaven človek:
zanimiv zabavnež
zabávnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
časopis, revija z zabavno, razvedrilno vsebino:
bere samo stripe in zabavnike
2.
knjiž.
kdor zabava:
bil je dober pevec in zabavnik občinstva
zabávništvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki organizira prireditve ali proizvaja zlasti filmske,
glasbene, televizijske izdelke za množično zabavo:
ukvarjati se z zabavništvom
;
glasbenik se je uveljavil v svetu zabavništva
zabávnoglásben
-a -o
prid.
(
ā-ȃ
)
nanašajoč se na zabavno glasbo:
zabavnoglasbeni ansambli
/
zabavnoglasbena oddaja
zabávnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zabavnega:
presenetil jih je s svojo zabavnostjo in živahnostjo
/
zabavnost gledališkega dela
zabebljáti
-ám
[
zabəbljati
in
zabebljati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
nerazločno reči, povedati:
v spanju je nekaj zabebljal
2.
slabš.
reči
,
povedati
:
kako čudovito, so zabebljali vsi hkrati
zabégati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
begajoč iti, premakniti se:
zabegati od vrat k oknu
;
zabegala je po sobi in vzdihovala
;
zabegali so v smeri glasu
/
posedli so in zabegali z očmi drug po drugem
zabeketáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
oglasiti se z glasom be:
ovca zabeketa
zabél
-i
ž
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
zabela
:
zabeli jim je zmanjkalo
zabéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem:
porabiti veliko zabele
;
zabela na žgancih
/
za zabelo uporablja mast ali maslo
zabeléti
-ím
nedov.
, zabéli
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati bel, svetel:
lasje so mu kmalu zabeleli
zabeléžba
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od zabeležiti:
po zabeležbi imen je poročilo oddal
;
podatki, vredni zabeležbe
//
beležka
:
delati si zabeležbe
zabeleževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zapisovati
:
zabeleževati izdatke
;
zabeležuje si, kar govorijo
zabeléžiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
zapisati
:
zabeležiti vprašanje
;
zabeležiti si podatke
/
publ.
dogajanje, ki ga je zabeležila kamera
2.
publ.
ugotoviti
,
opaziti
:
v podjetju so zabeležili padec proizvodnje
/
moštvo je zabeležilo že tretjo zmago
doseglo
zabeléžen
-a -o:
natančno zabeleženi podatki
;
vse ima zabeleženo
zabeléžka
-e
ž
(
ẹ̑
)
kratek zapisek, opomba;
beležka
:
delati si zabeležke
;
stenografske zabeležke
;
zabeležke s potovanja
zabelíti
in
zabéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
dodati jedi maščobo:
zabeliti jed
;
zabeliti z ocvirki
/
zabeliti solato z oljem in kisom
;
pren.
zabeliti pogovor z duhovitostmi
●
ekspr.
zabeliti komu kakšno
odgovoriti, povedati mu kaj ostrega, duhovitega
zabéljen
-a -o
1.
deležnik od zabeliti:
s humorjem zabeljena pripoved
;
slabo zabeljena jed
2.
ekspr.
nespodoben
,
nedostojen
:
zabeljen dovtip
;
zabeljena zgodbica
;
sam.:
povedati kakšno zabeljeno
zabelíti se
in
zabéliti se -im se
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
knjiž.
belo se zableščati:
v daljavi so se zabelila jadra
2.
postati bel, svetel:
lasje na sencih so se mu zabelili
zabentíti
-ím
dov.
, zabéntil
(
ī í
)
ekspr.
1.
hrupno izraziti jezo, zarobantiti:
pogosto je zabentil nad sinom
/
ti, pazi se, je zabentil proti njemu
2.
pridušiti se, zakleti:
hudiča, da ni res, je zabentil
zabesedíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
začeti govoričiti:
zabesedičil je nekaj o višjih interesih
/
da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila
spregovorila, rekla
zabesedíčiti se
zareči se, zagovoriti se:
pogosto se zabesediči, da še sam ne ve kako
zabesedováti
-újem
tudi
zabesédovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
knjiž.
začeti se pogovarjati:
zabesedovali so o zadnjih dogodkih
zabesnéti
-ím
dov.
, zabêsni
in
zabésni
(
ẹ́ í
)
1.
v dejanju pokazati svoj bes:
zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal
2.
ekspr.
nastopiti z veliko silo:
boj je zabesnel
;
pren.
v njem je zabesnel vihar ljubosumja
zabetonírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
prekriti, zapolniti z betonom:
zabetonirati poti med gredicami
;
zabetonirati razpoke
/
zabetonirati temelje
2.
narediti stene, tla česa z betonom:
zabetonirati gnojnično jamo
;
zabetonirati vodnjak
3.
prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno:
zabetonirati cevi
4.
z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati:
zabetonirati izhod
/
zabetonirati rov
/
zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo
5.
pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del:
v steno so zabetonirali cele skale
6.
publ.
narediti kaj trdno, nespremenljivo:
zabetonirati svoja stališča
●
publ.
zabetonirati obdelovalne površine
pozidati
zabetoníran
-a -o:
stebri so že zabetonirani
zabévskati
-am
tudi
zabêvskati -am
dov.
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
oglasiti se s kratkim, rezkim glasom:
pes je nekajkrat zabevskal in utihnil
;
pren.
v daljavi je zabevskal mitraljez
2.
slabš.
zadirčno reči, povedati:
v odgovor je nekaj zabevskal
/
kaj se dogaja, je zabevskal
zabíčati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
ekspr.,
navadno s predmetnim odvisnim stavkom
strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi:
zabičal mu je, da mora molčati
;
otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata
/
zabičal jim je poslušnost
/
samo nobenega vpitja, jim je zabičal
zabičávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zabičevati
:
otrokom so zabičavali, naj bodo pri miru
zabičevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zabičevati:
dovolj jim je zabičevanja, da se ne sme nič spremeniti
zabičeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.,
navadno s predmetnim odvisnim stavkom
strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi:
ni slišal, kaj mu zabičuje
;
zabičevali so nam, naj o vsem molčimo
/
zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost
/
zaklepaj vrata, ji je zabičeval
●
ekspr.
ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati
si je dopovedoval, se je prepričeval
zabíčiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
star.
zabičati
:
sinovom je zabičil, da zemlje ne smejo prodati
;
zabičil mu je, naj molči
zabijáč
-a
m
(
á
)
grad.
1.
priprava v obliki klade na zabijalu:
velik zabijač
2.
naprava za zabijanje pilotov;
zabijalo
:
delati pri zabijaču
/
parni zabijač
/
zabijač za zabijanje pilotov
zabijálec
-lca
[
zabijau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj zabija:
zabijalec žebljev
♦
grad.
zabijalec pilotov
zabijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zabijanje:
zabijalno orodje
/
zabijalna cev, zagozda
zabijálo
-a
s
(
á
)
grad.
naprava za zabijanje pilotov:
motorno zabijalo
;
ogrodje zabijala
zabíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zabijati:
kladivo za zabijanje klinov
/
zabijanje sodov
/
zabijanje časa, denarja
zabíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane:
zabijati zagozde
;
zabijati žeblje v deske
♦
grad.
zabijati pilote
2.
z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta
zapre, zadela:
zabijati odprtino z zemljo in kamenjem
/
zabijati sode z vehami
3.
s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati:
zabijati okenske odprtine z deskami
/
zabijati krsto
4.
ekspr.,
navadno v zvezi
zabijati v glavo
z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj
zapomni:
zabijati učencem v glavo slovnična pravila
/
zabijati otrokom v glavo svoje nazore
/
ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti
si je dopovedoval, se je prepričeval
5.
slabš.
zapravljati
:
še tisto malo, kar imajo, zabijajo
/
nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti
nekoristno porabljal
;
večere zabija po gostilnah
6.
pog.
odrezavo zavračati, spravljati v zadrego:
v pogovoru je vse po vrsti zabijal
zabíksati
-am
dov.
(
í
)
pog.
zapraviti
:
vse kar zasluži, zabiksa
zabíncati
-am
dov.
(
ȋ
)
nar. vzhodno
zabrcati
:
konj je jezno zabincal
/
zabincati z nogami
zabingljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
viseč na čem se zazibati:
zaradi sunka ji je zabingljal obesek na verižici
;
nepreh.
z rokama se je prijel za drog in za hip zabingljal v zraku
/
sedel je na mizo in zabingljal z nogami
//
zastar.
zazvoniti
,
zazvončkljati
:
zvonec nad vrati je zabingljal
zabítež
-a
m
(
ȋ
)
slabš.
omejen, neumen človek:
to bi lahko vedel tudi največji zabitež
zábiti
1
-im
dov.
(
á
)
star.
pozabiti
:
očala je zabil doma
/
ne zabi povedati, kar smo ti naročili
/
zabiti obljubo
;
zabiti na dom
zábljen
-a -o:
nikoli zabljena prva ljubezen
zabíti
2
-bíjem
dov.
, zabìl
(
í ȋ
)
1.
z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam
ostane:
zabiti kol v zemljo
;
zabiti zagozdo v razpoko
2.
z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre,
zadela:
luknjo so zabili z debelim kamenjem
/
zabiti sod z veho
//
ekspr.
s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh:
roke je zabil v žepe skoraj do komolcev
;
zabiti žogo čez travnik
3.
s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti:
zabiti okenske odprtine z deskami
/
zabiti hišo
;
zabiti zaboj
/
zabiti pokrov na krsto
pribiti
4.
navadno v zvezi s
srce
s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah:
od strahu ji je srce hitreje zabilo
5.
navadno v zvezi z
ura
z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas:
v stolpu je zabila ura
6.
ekspr.,
navadno v zvezi
zabiti v glavo
z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni:
zabiti komu podatke v glavo
7.
slabš.
zapraviti
:
ves denar zabije
;
plačo zabije po gostilnah
/
žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo
nekoristno porabil
8.
ekspr.
prebiti
2
,
preživeti
:
veselo je zabil prosti čas
;
skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9.
pog.
odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego:
ta pa zna zabiti
;
dobro jih je zabil
●
pog.
zabiti gol
dati, doseči
;
pog.,
ekspr.
zabiti komu kajlo
z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
zabíti se
1.
ekspr.
za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj,
težje dostopno mesto:
zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
//
za dalj časa se zapreti, umakniti kam:
zabil se je v sobo in bral
;
zabili so se na peč in kvartali
/
do konca življenja se je zabil na podeželje
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega
/
zabiti se v knjige
3.
pog.
zaleteti se, trčiti:
pazi, da se ne zabiješ
;
zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid
;
zabiti se z avtomobilom
zabíti si
ekspr.,
navadno v zvezi
zabiti si v glavo
trdno se odločiti kaj doseči, narediti:
zabil si je v glavo, da bo šel študirat
/
kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
zabít
-a -o
1.
deležnik od zabiti:
zabit klin
;
z žeblji zabita vrata
●
ekspr.
nebo je čisto zabito z oblaki
prekrito
♦
grad.
zabiti vodnjak
vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega
se voda dviga navadno z ročno črpalko
2.
ekspr.
oddaljen
,
odročen
:
zabiti kraji
;
zabite vasi
3.
slabš.
omejen
,
neumen
:
zabit človek
;
zabit je kot vol
/
kot psovka
štor zabiti
zabítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zabiti zabijem:
z zabitjem čepa zapreti sod
zabítost
-i
ž
(
ȋ
)
slabš.
omejenost
,
neumnost
:
jeziti se zaradi njegove zabitosti
zablátiti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
1.
prekriti z blatom:
reka je zablatila prekop, strugo
2.
zamazati z blatom:
povodenj je zablatila seno
;
zablatiti tla v sobi
zablátiti se
1.
postati blaten:
zaradi dežja so se ceste zablatile
2.
spremeniti se v blato:
zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati
zabláten
-a -o:
zablaten prekop
;
zablateni škornji
;
zablatena polja
zablebetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
nerazločno reči, povedati:
razburjeno je nekaj zablebetal
zablebetáti se
slabš.
zareči se, zagovoriti se:
nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal
zabledéti
-ím
dov.
, zablédi
tudi
zablêdi
(
ẹ́ í
)
star.
obledeti
:
napis je že zabledel
/
zabledeti od strahu
prebledeti
/
zvezde so zabledele
izgubile močen sijaj, svetlobo
/
spomini na mladost so zabledeli
postali manj izraziti
zabledèl
in
zabledél -éla -o:
zabledela slika
zablefírati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega:
v kočljivih položajih je znal zablefirati
/
poskušati zablefirati emocije
zablêjati
-am
dov.
(
ē
)
1.
oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom:
jagnje je zablejalo
2.
slabš.
reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom:
nerazločno nekaj zablejati
zableketáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom:
ovca je zableketala
zablesketáti se
-ám se
tudi
-éčem se
tudi
zablesketáti -ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
odbiti iskrečo se svetlobo:
dragulj, rezilo se zablesketa
;
v njenih očeh se je zablesketala solza
zablestéti se
-ím se
in
zablestéti -ím
dov.
, zablésti (se)
in
zablêsti (se)
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
odbiti iskrečo se svetlobo;
zableščati se
,
zalesketati se
:
po drevju so se zablestele dežne kaplje
;
solze so se ji zablestele v očeh
2.
belo se odraziti, pokazati:
v zelenju so se zablestele breze
zablestéti
vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti:
v drami so zablesteli predvsem mladi igralci
/
njegovo ime je čez noč zablestelo
zableščáti se
-ím se
tudi
zableščáti -ím
dov.
, zabléšči (se)
tudi
zablêšči (se); zabléščal (se)
(
á í
)
1.
odbiti iskrečo se svetlobo:
oči so se ji zableščale
;
travnik se je zableščal od rose
;
gora se zablešči v soncu
//
močno zasijati:
nad mestom se je zableščalo sonce
2.
belo se odraziti, pokazati:
iz zelenja so se zableščale breze
zablísk
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zabliskati ali zablisniti:
zabliski fotografskih aparatov
/
zablisk svetlobe
/
zabliski bajonetov na puškah
/
zablisk oči
2.
ekspr.,
s prilastkom
kratkotrajen, močen izraz, pojav česa:
bežen zablisk spoznanja
;
prvi zabliski zavesti
zablískati
-am
dov.
,
tudi
zabliskájte;
tudi
zabliskála
(
í
)
1.
na hitro oddati močno trenutno svetlobo:
svetilnik zabliska
●
publ.
otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali
fotografirali so jih
;
ekspr.
zabliskati z očmi, s pogledom
jezno ali živahno pogledati
2.
na hitro močno zasvetiti se:
skozi veje (se) je zabliskala luč
3.
ekspr.
odbiti iskrečo se svetlobo:
okna (se) zabliskajo v soncu
;
oči (se) mu zabliskajo od jeze
4.
ekspr.
pokazati se v iskreči se svetlobi:
izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje
//
za kratek čas se pojaviti:
v očeh (se) ji je zabliskala jeza
zablískati se
1.
brezoseb.
oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja:
zabliskati se in zagrmeti
;
močno se je zabliskalo in začelo deževati
2.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
dojeti
,
spoznati
:
zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo
/
učencu se je zabliskalo v glavi
doumel, razumel je
zablískniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zablisniti
:
luč zabliskne
/
na nebu (se) zabliskne utrinek
/
solza (se) ji zabliskne v očeh
/
na ustnicah (se) ji zabliskne posmeh
zablísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
na hitro oddati močno trenutno svetlobo:
svetilnik je zablisnil
●
ekspr.
zablisniti z očmi po ljudeh
jezno ali živahno pogledati
2.
na hitro močno zasvetiti se:
na nebu (se) je zablisnil utrinek
3.
ekspr.
odbiti iskrečo se svetlobo:
okno (se) je zablisnilo v soncu
4.
ekspr.
pokazati se v iskreči se svetlobi:
pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje
//
za kratek čas se pojaviti:
na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek
zablísniti se
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
dojeti
,
spoznati
:
v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako
/
končno se mu je zablisnilo v glavi
doumel, razumel je
zabliščáti se
-ím se
tudi
zabliščáti -ím
dov.
(
á í
)
star.
zableščati se:
v očeh so se ji zabliščale solze
zábljati
-am
nedov.
(
á
)
star.
pozabljati
:
zabljati razočaranje
;
zabljati na obljube
/
zabljati bolečine
zablóda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja:
popraviti, spoznati svojo zablodo
;
neodpustljiva zabloda
;
zablode v osebnem razvoju
/
ljubezenska zabloda
;
moralne zablode mladih ljudi
;
preprečevati politične zablode
/
njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod
2.
knjiž.
zmotno, napačno mišljenje, prepričanje:
novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov
/
preganjati idejne, jezikovne, verske zablode
/
biti, živeti v zablodi
zablodèl
in
zablodél -éla -o
[
zablodeu̯
]
prid.
(
ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́
)
1.
ki je blodeč zašel:
zablodeli popotniki
;
zablodela žival
/
zadela ga je zablodela krogla
krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
2.
knjiž.
ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi,
določenem okolju:
usmeriti zablodelega človeka na pravo pot
;
zablodela dekleta
●
knjiž.
zablodela trditev
zmotna, zgrešena;
prim.
zabloditi
zablodélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
zmotnost
,
zgrešenost
:
dokaz zablodelosti trditve
zablóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
zmoten
,
zgrešen
:
zablodno dokazovanje
●
knjiž.
zablodna ženska
razvratna, razuzdana
zablodíti
in
zablóditi -im
dov.
, zablójen
in
zablóden
(
ī ọ́
)
1.
iti brez cilja, brez orientacije:
izletniki so zablodili v gozd
;
zablodil je po praznem stanovanju
/
oko mu je zablodilo po ljudeh
;
s pogledom so zablodili navzgor
;
pren.
misli so mu zablodile drugam
2.
knjiž.
zaiti
:
če ne poznaš poti, lahko zablodiš
;
v gozdu so zablodili
/
zaradi napačne vzgoje zabloditi
/
v življenju je velikokrat zablodil;
prim.
zablodel
zablokírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod:
med racijo so zablokirali železniško postajo
;
zablokirati mestno središče
2.
zapreti za prehod:
policija je zablokirala ceste
/
sneg je zablokiral gorske prelaze
3.
nav. 3. os.
prenehati se gibati, delovati:
kolo je zablokiralo
;
zaradi previsoke temperature motor lahko zablokira
zablúziti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
pog.
1.
z napačnim ravnanjem priti v slab, neugoden položaj:
zabluziti odnos s starši
;
zabluziti v šoli
2.
nekoristno porabiti čas:
cel dan je zabluzil
3.
vsebinsko prazno in na predolg način povedati, napisati:
v svojih blogih večkrat zabluzi
4.
imeti spolni odnos brez namena trajnejše zveze:
bila sem mu všeč in sva zabluzila
zabobljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
dati glasove kot voda pri močnem vretju:
voda v kotličku je zabobljala
●
ekspr.
nekaj je zabobljal in umolknil
sunkovito in nerazločno rekel, povedal
zabóbnati
-am
dov.
(
ọ̑
)
udariti, zaigrati (na) boben:
bobnarji so zabobnali
;
preh.
zabobnati koračnico
//
z enakomernim udarjanjem povzročiti votle glasove:
zabobnati s prsti po mizi
zabobnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
dati močne, zamolkle glasove:
tla so zabobnela pod njihovimi koraki
;
brezoseb.
v daljavi je votlo zabobnelo
//
bobneč se premakniti:
plaz je zabobnel v dolino
/
vlak je zabobnel čez most
bobneč zapeljal
/
po krsti so zabobnele grude prsti
bobneče udarile
zabobnína
-e
ž
(
ī
)
anat.
bobnična votlina:
zabobnina s slušnimi koščicami
zabòd
-ôda
tudi
-óda
m
(
ȍ ó, ọ́
)
1.
glagolnik od zabosti:
zabod igle v žilo
/
zabod z nožem
//
dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj:
uboj z zabodom v srce
2.
rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom:
razkužiti zabod
;
globok zabod
zabodljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zabosti:
zabodljaj z nožem
//
dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj:
umor z zabodljajem v srce
2.
rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom:
po vsem telesu so vidni zabodljaji
zabóga
1
člen.
(
ọ̑
)
pog.,
v nikalnih stavkih
1.
nikakor
:
njega zaboga ne boš pregovoril
;
teh lusk zaboga ne spraviš stran
2.
nikar
2
:
reci mu, naj zaboga ne hodi ven
;
če jih hočeš pridobiti, jih zaboga ne prestraši
zabóga
2
medm.
(
ọ̑
)
ekspr.
1.
izraža vznemirjenje, strah:
zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več
;
zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite
;
zaboga, kaj se pa dogaja
/
zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2.
izraža začudenje, presenečenje:
zaboga, ali je to mogoče
;
zaboga, vse že vedo
;
zaboga, kakšen preobrat
3.
izraža nejevoljo, nestrpnost:
hej, počakaj, zaboga
;
zaboga, kaj pa delaš
;
zaboga, odpri že
4.
izraža občudovanje:
zaboga, kakšne misli
;
zaboga, kako ti hodi
zabogatéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
obogateti
:
želel si je zabogateti
;
zabogateti s trgovanjem
;
na hitro zabogateti
/
mesto je zabogatelo
zabogatèl
in
zabogatél -éla -o:
zabogateli ljudje
zabòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje,
embaliranje:
izdelovati zaboje
;
odpreti zaboj
;
zbiti zaboj iz desk
;
zabiti pokrov na zaboj
;
zlagati knjige v zaboj
;
kovinski zaboj
;
zaboj s strelivom
;
zaboj za drva, premog, sadje
/
zaboj piva
//
vsebina zaboja:
stresli so cel zaboj krompirja
zabojárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje zabojev:
delati v zabojarni
;
žaga in zabojarna
zabôjast
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben zaboju:
zabojasta omara
/
zabojasta oblika
zabójček
in
zabôjček -čka
m
(
ọ̑; ȏ
)
manjšalnica od zaboj:
delati zabojčke
;
lesen zabojček
;
zabojček za orodje
;
zabojček s sadikami
/
kupiti zabojček cigar
zabójen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na zaboj:
zabojna vsebina
/
zabojni odpirač
zabójnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje:
prevažati blago v zabojnikih
2.
velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela
na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih
orodij in naprav:
v zabojnikih in prikolicah so nastanjeni ljudje, ki so v potresu
izgubili domove
/
bivalni zabojnik
;
gradbeni zabojnik
3.
navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov:
posebni zabojniki za ločeno zbiranje steklenih in papirnih odpadkov
;
zabojnik za steklo
/
zabojnik za smeti
zabójniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zabojnik:
zabojniški terminal
;
zabojniška ladja
/
zabojniško naselje
v katerem ljudje bivajo v zabojnikih
zabókati
1
-am
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
gozd.
zadelati odprtine v oglarski kopi:
zabokati kopo
zabókati
2
-am
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
lov.
na kratko se oglasiti:
srnjak je zabokal
zaboléti
-ím
dov.
, zabôlel
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
povzročiti bolečino:
glava ga je zabolela
;
od svetlobe so ga zabolele oči
;
ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela
/
od hrupa so ga zabolela ušesa
;
pren.
zabolela sta jih sramota in krivica
;
posmeh ga je v srce zabolel
2.
brezoseb.
začutiti bolečino:
stisnil mu je roko, da ga je zabolelo
;
zabolelo ga je pri srcu, v prsih
zabolščáti
-ím
tudi
zabolščáti se -ím se
[
zabou̯ščati
]
dov.
, zabôlšči (se); zabôlščal (se)
(
á í
)
nepremično, topo se zagledati:
luči so ugasnile in gledalci so zabolščali na oder
;
zabolščal je predse in umolknil
;
ko je vstopila, so vsi zabolščali vanjo
/
z očmi je zabolščal v vrhove dreves
zabôsti
-bôdem
dov.
, zabôdel
in
zabódel zabôdla,
stil.
zabòl zabôla
(
ó
)
1.
s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj:
zabosti z iglo v meh
//
s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v
kaj in tam ostane:
ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico
;
zabosti risalni žebljiček v desko
2.
s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti:
v jezi je zabodel soseda
;
pogledala me je, kot bi jo zabodel
zabôsti se
s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati:
trn se mu je zabodel v prst
;
globoko se zabosti
●
ekspr.
njegov pogled se je zabodel vanjo
ostro, strogo jo je pogledal
zabodèn
-êna -o
1.
deležnik od zabosti:
našli so ga zabodenega
;
pog.
gleda kakor zaboden vol
zelo neumno ali začudeno
2.
ekspr.
zelo neumen ali začuden:
zaboden pogled
;
prisl.:
zabodeno strmeti predse
;
nikar tako zabodeno ne glej
zabôžjodélj
medm.
(
ō-ẹ̑
)
nar. koroško
zaboga
2
:
naredi že kaj, zabožjodelj
zabrána
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
prepoved
:
kršiti zabrane
zabránati
-am
tudi
zabranáti -ám
dov.
(
ā; á ȃ
)
z brananjem zakriti:
zabranati umetno gnojilo
;
zabranati seme
zabraníti
in
zabrániti -im
dov.
(
ī á
)
star.
preprečiti
:
zabraniti škodo
/
zabraniti širjenje bolezni
/
zabraniti komu vstop v hišo
/
dramo je cenzura zabranila
prepovedala
zabránjen
-a -o:
predavanje je bilo zabranjeno
zabranjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
preprečevati
:
zabranjevati požare
/
zabranjevali so jim stike s sosedi
prepovedovali
zabráti se
-bêrem se
dov.
,
stil.
zaberó se; zabrál se
(
á é
)
zaradi zavzetega branja postati nedostopen, nezainteresiran za kaj
drugega:
zabral se je, da ni slišal zvonca
zabrazdáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
iti, stopiti v kaj rijoč, mešajoč z rokami, nogami:
otroci so zabrazdali po vodi
2.
narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem:
zabrazdati s prsti po blatu
/
zabrazdati z žlico po juhi za mesom
●
zastar.
zabrazdati komu čast
umazati, prizadeti
zabrázditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
pri oranju zaiti kam;
zaorati
:
zabrazdil je v tujo njivo
2.
narediti brazdi podobne zareze:
skrbi so ji zabrazdile obraz
zabrazgotíniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
nav. 3. os.,
med.
zaceliti se tako, da nastane brazgotina:
rana se je zabrazgotinila
zabrazgotínjen
-a -o:
zabrazgotinjena opeklina
zabrazgotínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zabrazgotiniti se:
zabrazgotinjenje površine rane
zabrbljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
hitro, nerazločno reči, povedati:
zabrbljati nekaj besed
/
kaj želite, je zabrbljal
2.
dati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju:
dete je veselo zabrbljalo
3.
dati glasove kot voda pri vretju:
voda v loncu je zabrbljala
/
zračni mehurji v vodi so zabrbljali
zabrbljáti se
ekspr.
govoreč mnogo in nepomembne stvari se zadržati kje predolgo:
zabrbljali so se pozno v noč
zabrbotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
dati glasove kot voda pri vretju:
v kotličku je zabrbotala voda
2.
ekspr.
sunkovito in nerazločno reči, povedati:
namesto odgovora je nekaj zabrbotal
zabrbráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati glasove kot voda pri vretju:
v sodih je zabrbral sadjevec
/
po vodi so zabrbrali mehurčki
2.
ekspr.
sunkovito in nerazločno reči, povedati:
v polsnu je nekaj zabrbral
zabŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
večkrat suniti, udariti z nogo:
otrok je veselo zabrcal
/
zabrcati z nogami
zabrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
dati tresoč se glas:
bobni so tiho zabrčali
zabrêdenec
in
zabredênec -nca
m
(
ȇ; é
)
geogr.
večja osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod;
balvan
:
med zabredenci je rastlo robidovje
zabrékati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
postajati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine:
noge mu zabrekajo
;
od napora so mu začele zabrekati žile
zabrékel
-kla -o
[
zabrekəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine:
zabrekle veke
;
žile na vratu so zabrekle
/
biti zabrekel v obraz
zabuhel;
prim.
zabrekniti
zabreklína
-e
ž
(
í
)
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine:
otipati zabreklino na trebuhu
zabrékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
postati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine:
noga je zabreknila
;
zaradi zastoja krvi žile zabreknejo
zabréknjen
-a -o:
zabreknjeni gležnji;
prim.
zabrekel
zabrenčáti
-ím
dov.
, zabrénči
in
zabrênči; zabrénčal
in
zabrênčal
(
á í
)
oglasiti se z enakomerno tresočim se glasom:
čebela, muha zabrenči
/
preh.
tiho si je zabrenčal pesem
mrmraje zapel
//
dati živalskemu brenčanju podoben glas:
zvonec na vratih je zabrenčal
zabrénkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
s trzljaji zaigrati na glasbilo s strunami:
zabrenkati veselo melodijo
;
zabrenkal je na kitaro in zapel
/
zabrenkati na strune
●
ekspr.
zabrenkati na čustveno struno
poskusiti vplivati na čustva; reči, povedati čustveno
;
ekspr.
zdaj bomo zabrenkali na druge strune
zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati
drugače
;
ekspr.
zmeraj zna zabrenkati na pravo struno
najti pravi način
zabrenketáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
zarožljati
,
zažvenketati
:
orožje je zabrenketalo
zabrêsti
-brêdem
dov.
, zabrêdel
in
zabrédel zabrêdla,
stil.
zabrèl zabrêla
(
é
)
1.
iti, stopiti v vodo, v kaj ovirajočega:
sezuli so si čevlje in zabredli v reko
;
zabredli so po blatu
2.
ekspr.
zaiti
:
na poti domov so zabredli
;
zaradi megle so zabredli v močvirje
;
v to samoto le redkokdo zabrede
/
v takih okoliščinah mlad človek hitro zabrede
/
zabresti v težave
/
zabresti v duševno krizo
●
ekspr.
daleč je zabredel
moralno, gospodarsko je zelo propadel
;
ekspr.
zabresti v dolgove
zelo se zadolžiti
zabrís
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od zabrisati:
zabris sledov
zabrísanost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zabrisanega:
zabrisanost napisa
/
njegovim izjavam očitajo zabrisanost
nejasnost, nedoločenost
zabrísati
-bríšem
dov.
,
tudi
zabrisála
(
í ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da je kaj
a)
manj vidno, opazno:
dež je zabrisal napis
;
veter je zabrisal sledove v snegu
/
s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe
/
zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo
;
čas je zabrisal razlike v vzgoji
b)
manj jasno, razločno:
megla je zabrisala obrise hiš
/
s frazami zabrisati bistvo stvari
2.
narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti:
zabrisal je dokaze o svoji krivdi
;
zločinec je zabrisal vse sledove
3.
ekspr.
vreči
,
zagnati
:
zmečkal je papir in ga zabrisal v koš
/
zabrisati koga iz gostilne
/
zabrisati koga iz službe
odpustiti
●
pog.
profesor ga je zabrisal pri izpitu
negativno ocenil
zabrísan
-a -o:
zabrisane sledi
;
zabrisana svetloba
medla, motna
zabrisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
zabrisovati
:
veter zabrisava stopinje v snegu
/
megla je zabrisavala obrise gor
zabrisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zabrisovati:
zabrisovanje slike
;
čopič za zabrisovanje
/
zabrisovanje meja med realnim in simbolnim
/
uspešno zabrisovanje napak, sledov
zabrisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, povzročati, da je kaj
a)
manj vidno, opazno:
veter sproti zabrisuje sledove v snegu
;
s pudrom zabrisuje gube na obrazu
/
zabrisovati mejo med resničnostjo in domišljijo
b)
manj jasno, razločno:
megla zabrisuje obrise predmetov
/
zabrisovati bistvo problema
2.
delati, da kdo česa ne more opaziti, odkriti:
hiteli so zabrisovati dokaze o svoji krivdi
zabríti
-bríjem
dov.
, zabrìl
in
zabríl
(
í ȋ
)
rezko zapihati:
proti večeru je zabril mrzel veter
;
brezoseb.
s severa je zabrilo
zabrízgati
-am
dov.
(
ȋ
)
izteči, izliti se v močnem curku:
iz žile je zabrizgala kri
/
izpod koles je zabrizgal voden sneg
zabrléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti:
petrolejka je zabrlela in ugasnila
zabrlízgati
-am
dov.
(
ī
)
1.
predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste:
sprevodnik je zabrlizgal in vlak je odpeljal
;
zabrlizgati na piščalko, prste
;
oglušujoče zabrlizgati
2.
dati visoke, ostre glasove:
lokomotiva je zabrlizgala
//
oglasiti se s takimi glasovi:
v skalovju je zabrlizgal gams
zabrlízgniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste:
zabrlizgnil je, da jih je opozoril
;
zabrlizgniti na prste
2.
dati visok, oster glas:
vlak je zategnjeno zabrlizgnil
;
brezoseb.
v pristanišču je oglušujoče zabrlizgnilo
//
oglasiti se s takim glasom:
gams je zabrlizgnil
zabrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati enakomerno se tresoč glas:
struna zabrni
;
žice zabrnijo v vetru
/
zvonec je zabrnel in utihnil
/
ekspr.
po vsej dolini so zabrnele kosilnice
so začeli kositi s kosilnicami
;
nad nami so zabrnela letala
brneč se pojavila
;
motor je zabrnel po cesti
brneč zapeljal
2.
nejasno se zaslišati:
v daljavi so zabrneli zvonovi
;
pren.
v glavi mi je zabrnela znana melodija
zábrnik
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
nar. vzhodno
okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka;
resa
1
:
prt, brisača z zabrniki
zabrníti
in
zabŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
zastar.
obrniti
:
zabrniti konje
/
pri delu se zna zabrniti
zabrodíti
-bródim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
iti, stopiti v kaj ovirajočega:
zabroditi v vodo
;
zabroditi do kolen v blato
/
zabroditi po plitvini
2.
narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem:
zabroditi s prsti po vodi
/
zabroditi z žlico po juhi
3.
ekspr.
iti brez cilja, orientacije;
zabloditi
:
popoldne smo zabrodili po starem delu mesta
●
ekspr.
zabroditi v težave
zaiti
zabŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
zakopati s kremplji, prsti:
pes zabrska kost v zemljo
/
nastavil je pasti in jih zabrskal v sneg
2.
ekspr.
narediti nekaj gibov, dejanj, s katerimi se prizadevno išče, stika za
čim:
zabrskati po listinah
/
zabrskal je po predalu za ustreznim orodjem
zabrstéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
vzbrsteti
:
v toplem vremenu je drevje zabrstelo
/
popki zabrstijo
se odprejo
/
v srcu so mu zabrstela nova čustva
zabrtvíti
-ím
dov.
, zabŕtvil; zabrtvèn
(
ī í
)
teh.
zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja;
zatesniti
:
zabrtviti sod
zabrúndati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
oglasiti se z nizkim, mrmrajočim glasom:
medved je zabrundal
/
zadovoljno zabrundati
2.
ekspr.
z govorjenjem, mrmranjem izraziti nejevoljo, nesoglasje:
nekaj je zabrundal in odšel
3.
preh.
mrmraje zapeti:
zabrundati (si) popevko
zabrusíti
1
in
zabrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
z nepravilnim brušenjem povzročiti, da rezilo ni ostro:
zabrusiti nož
;
zabrusiti žago
zabrúšen
-a -o:
zabrušena kosa
zabrusíti
2
in
zabrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
ekspr.
vreči
,
zagnati
:
zabrusiti kamen v okno
;
šolsko torbo je zabrusil v kot
2.
slabš.
ostro, osorno reči, povedati:
zabrusil mu je cel kup očitkov
;
zabrusil jim je, da se nikogar ne boji
;
nesramno, osorno zabrusiti
/
zabrusiti komu nazaj
ostro, osorno odgovoriti
●
slabš.
v brk, obraz kaj zabrusiti komu
brez obzirov povedati komu svoje mnenje
zabúbati se
-am se
dov.
(
ū
)
nar.
zabubiti se:
gosenice metuljev se zabubajo
/
zabubal se je v samoto
/
zabubati se v knjige
zabúban
-a -o:
vase zabuban človek
zabúbiti se
-im se
dov.
(
ū ȗ
)
1.
spremeniti se v bubo:
gosenica, ličinka se zabubi
2.
ekspr.
za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi:
po nesreči se je kar zabubil
/
zabubiti se sam vase
//
za dalj časa se zapreti, umakniti kam:
zabubil se je v svojo sobo in študiral
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:
zabubiti se v delo, razmišljanje
zabúbljen
-a -o:
v svoje ideje zabubljen človek
zabúbljati se
-am se
nedov.
(
ú
)
spreminjati se v bubo:
ličinka se je začela zabubljati
zabúbljenje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od zabubiti se:
po zabubljenju se ličinka spremeni v žuželko
zabúbljenost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje zabubljenega:
zabubljenost ličinke
●
ekspr.
provincialna zabubljenost
ozkost, zaprtost
zabučáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
dati močne, zamolkle glasove:
morje je zabučalo
/
orgle, zvonovi zabučijo
;
brezoseb.
po gozdu je zabučalo
2.
ekspr.
bučeč nastopiti, pojaviti se:
zabučala je nevihta
;
veter je zabučal okrog oglov
/
po dvorani je zabučal smeh
zabúhel
-hla -o
[
zabuhəu̯
]
prid.
(
ú
)
ki ima povečan obseg navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska
tekočine:
zabuhel obraz
;
biti zabuhel od pijače
;
zabuhel je pod očmi, v obraz;
prim.
zabuhniti
zabuhlína
-e
ž
(
í
)
izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja,
pritiska tekočine:
zabuhline od udarcev
/
zabuhlina lica
zabúhlost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost zabuhlega:
težko dihanje in splošna zabuhlost bolnika
/
zabuhlost obraza
zabúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
postati po obsegu večji navadno zaradi bolezenskega nabiranja,
pritiska tekočine:
obraz zabuhne od pijače
;
pri vnetju ledvic veke zabuhnejo
zabúhnjen
-a -o:
zabuhnjen obraz;
prim.
zabuhel
zabúljiti
-im
tudi
zabúljiti se -im se
dov.
,
tudi
zabuljíla (se)
(
ú ȗ
)
nepremično se zagledati:
zravnal se je in nepremično zabuljil predse
;
zabuljiti v daljavo
/
preh.
zabuljil je oči vanjo
●
ekspr.
v strahu so ji zabuljile oči
so se izbuljile
zabúljen
-a -o:
ves večer je presedel, zabuljen v knjigo
;
zabuljene oči
zabúnec
-nca
m
(
ȗ
)
etn.
do kolen segajoče žensko vrhnje oblačilo iz belega sukna in brez
rokavov:
dekle v belih rokavcih in rdeče izvezenem zabuncu
zabúnkati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
večkrat udariti s pestjo:
zabunkati po vratih
//
ekspr.
zabiti
2
,
zatolči
:
srce mu je močneje zabunkalo
2.
ekspr.
zapraviti
:
denar je hitro zabunkal
/
zabunkal je posestvo
zabúnkati se
pog.
za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj,
težje dostopno mesto:
zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine
zabušànt
-ánta
m
(
ȁ á
)
nižje pog.
kdor se izmika delu, lenuh:
biti pijanec in zabušant
;
zmerjati koga z zabušantom
zabušávanje
-a
s
(
ȃ
)
nižje pog.
izmikanje delu, lenarjenje:
povsod išče priložnost za zabušavanje
zabušávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
izmikati se delu, lenariti:
nič ne dela, samo zabušava
;
zabušavati na račun drugih
zabútati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
1.
večkrat se s silo zadeti ob kaj:
vrata so v vetru zabutala ob podboje
//
ekspr.
večkrat močno udariti:
nekdo je zabutal po vratih
2.
ekspr.
dati močne, zamolkle glasove:
v daljavi so zabutali topovi
●
brezoseb.,
ekspr.
v glavi ji je zabutalo
začutila je topo, ritmično se ponavljajočo bolečino
zacapljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerodno iti, stopiti, navadno s kratkimi koraki:
otročiček je hitro zacapljal za materjo
zacaríniti
-im
dov.
, zacarínjen
(
ī ȋ
)
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino:
zacariniti blago, pošiljko
zacelína
-e
ž
(
í
)
agr.
rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjenem mestu stebla ali veje po
obrezovanju:
zacelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaceliti:
zacelitev rane
zacelíti
in
zacéliti -im,
in
zacéliti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̄
)
nav. 3. os.
narediti kaj celo, navadno rane:
zaceliti rano z mazilom
;
razjeda se noče zaceliti
;
brezoseb.
še zdaj se mu ni zacelilo
/
okleščena debla smrek so se že zacelila
zarasla
zacéljen
-a -o:
zaceljena rana
zaceljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zaceliti:
rana je zaceljiva
zacélo
prisl.
(
ẹ̑
)
nar. vzhodno
popolnoma
,
čisto
:
roka mu je zacelo odpovedala
/
njo sem komaj slišal, zacelo nič pa nisem slišal drugih
zacementírati
-am
dov.
(
ȋ
)
prekriti, zaliti s cementno malto:
zacementirati razpoke
/
zacementirati gnojnično jamo
zabetonirati
//
publ.
narediti kaj čvrsto, trdno:
zacementirati svoj položaj
zacementíran
-a -o:
zacementirana mnenja, načela
zacepetáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
večkrat slišno udariti z nogami ob tla:
od jeze je zacepetal
;
nestrpno zacepetati
/
med plesom je večkrat zacepetal z nogami
zacepíti
in
zacépiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
zapičiti
:
zacepiti cepin v skalo
zaceptáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
zacepetati
:
nestrpno zaceptati
/
med plesom je zaceptal z nogami
zaciciríkati
-am
dov.
(
ī
)
oglasiti se z glasom ciciri:
gozdni jereb je zacicirikal
zacímek
-mka
m
(
ȋ
)
zastar.
zametek
:
prvi zacimek razdora
zacíncati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pog.
za kratek čas postati omahljiv, neodločen:
zacincala sem, ali bi šla ali ne
2.
zastar.
zamajati se sem in tja:
nekajkrat je nerodno zacincal, potem pa padel
zacingljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
dati visoke, zveneče glasove:
telefon je dvakrat zacingljal
;
zvonček zacinglja
/
ekspr.
voda je v tankem curku zacingljala v posodo
cingljajoč stekla
//
povzročiti visoke, zveneče glasove:
zacingljati s cekini v žepu
;
zacingljati z mošnjičkom
zacíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zadelati, zaliti s kositrom:
zaciniti posodo, ki pušča
zacínjen
-a -o:
zacinjena cev
zacínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
dati kratke, cingljanju podobne glasove:
zvonček zacinka
zacmákati
-am
dov.
(
ȃ
)
z ustnicami in z jezikom dati nizke, nezveneče glasove:
obliznil se je in zacmakal
/
zacmakati z jezikom
zacmériti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
lahno zajokati s tožečim glasom:
otrok se je zacmeril
zacmévkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi, navadno tožečimi:
otrok je v spanju zacmevkal
//
ekspr.
tožeče reči:
kaj bo pa zdaj, je zacmevkala
zacmíhati se
-am se
tudi
zacmíhati -am
dov.
(
ī
)
pridušeno, sunkovito zajokati:
otrok se je zacmihal
zacmokáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
z ustnicami in jezikom dati nizke, nezveneče glasove:
izpil je in glasno zacmokal
2.
dati cmokanju podobne glasove:
razmočena prst je zacmokala
;
brezoseb.
pod nogami mu je zacmokalo
zacokláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
okorno, ropotaje iti, stopiti:
otroci so zacoklali po brvi
zacopotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
večkrat plosko stopiti, da se sliši glas cop:
nerodno je zacopotal po hiši
//
večkrat plosko, zamolklo udariti ob tla:
sandale so pri vsakem koraku lahno zacopotale
zacóprati
-am
dov.
(
ọ̑
)
pog.
začarati
:
zacoprati kravo, da ne daje mleka
;
zacoprati drevo v grad
zacópran
-a -o:
zacoprana hrana
;
danes gre vse narobe, kot bi bilo zacoprano
zacurljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
steči, spolzeti v tankem curku:
iz rane mu je zacurljala kri
zacvénkati
-am
in
zacvênkati -am
dov.
(
ẹ̑; ȇ
)
zacvenketati
:
kovanci so zacvenkali
/
zacvenkal je z drobižem
zacvenketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
dati kratke, zveneče, kovinske glasove:
v žepu so mu zacvenketali kovanci
//
povzročiti kratke, zveneče, kovinske glasove:
zacvenketati z drobižem
zacvenkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zacvenketati
:
drobiž je zacvenkljal
/
zacvenkljati s kovanci
zacvèsti
tudi
zacvestì -cvetèm,
in
zacvêsti -cvêtem
[
zacvəsti
in
zacvesti
]
dov.
, zacvèl zacvelà
in
zacvêla
in
zacvetèl zacvetlà
in
zacvêtel zacvêtla
(
ə̀ ȉ ȅ; é
)
navadno sedanji čas
1.
narediti cvet, cvete:
drevje zacvete in odcvete
;
z zvončki zacvetejo tudi trobentice
2.
ekspr.
dobiti zdrav, lep videz:
po bolezni je kmalu spet zacvela
3.
ekspr.
postati gospodarsko uspešen:
po krizi trgovina hitro zacvete
//
pojaviti se v veliki meri:
zacvelo je zanimanje za klasično glasbo
//
pojaviti se sploh:
na licu mu zacvete nasmeh
●
ekspr.
od zadrege zacvesti v obraz
zardeti
zacvetéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
narediti cvet, cvete:
vrtnice so zacvetele
;
sadno drevje je letos pozno zacvetelo
/
ekspr.
po dežju je vrt zacvetel
2.
ekspr.
dobiti zdrav, lep videz:
v novem okolju je spet zacvetela
3.
ekspr.
postati gospodarsko uspešen:
posestvo je končno zacvetelo
//
pojaviti se v veliki meri:
prodaja je spet zacvetela
/
med njima je zacvetela ljubezen
//
pojaviti se sploh:
na obrazu ji je zacvetela rdečica
4.
ekspr.,
navadno z dajalnikom
izraža, da postane kdo deležen kakega stanja:
končno nam je zacvetela sreča
●
ekspr.
zacveteti v obraz
zardeti
zacvíliti
-im
dov.
, zacvilíla
tudi
zacvílila
(
í
)
1.
oglasiti se z zelo visokim glasom:
miš, pes zacvili
/
ženske so preplašeno zacvilile
//
dati cviljenju podoben glas:
vrata so zacvilila
;
zavore močno zacvilijo
2.
slabš.
(polglasno) zajokati:
pred vrati je nekaj zacvililo
;
otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili
●
ekspr.
če mački na rep stopiš, zacvili
človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi,
interese
zacvrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi:
lastovka zacvrči in odleti
;
od časa do časa je zacvrčal škržat
//
dati cvrčanju podobne glasove:
v ponvi zacvrči mast
;
brezoseb.
na ognjišču je zacvrčalo
zacvréti
-cvrèm
dov.
, zacvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
dati kako živilo v vročo maščobo, da se scvre:
v olje je zacvrla čebulo, koščke slanine
zacvŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
dati ostre, pokljajoče glasove:
deska je zacvrkala in se prelomila
zacvrkotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zacvrkutati
:
papiga zacvrkota
/
lesene stopnice so zacvrkotale
zacvrkútati
-am
dov.
(
ū
)
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi:
kanarček je glasno zacvrkutal
//
dati cvrkutanju podobne glasove:
stopnice so zacvrkutale
zacvrlíkati
-am
dov.
(
ī
)
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi;
zacvrčati
:
v travi zacvrlika muren
začadíti se
-ím se
in
začáditi se -im se
tudi
začadíti -ím
tudi
začáditi -im
dov.
, začádil (se)
(
ī í; ā ȃ
)
knjiž.
zakaditi se:
petrolejka se je začadila
začáranec
-nca
m
(
ȃ
)
1.
po ljudskem verovanju
kdor je začaran:
odčarati začaranca
2.
ekspr.
kdor je zelo prevzet, očaran:
glasbeni začaranci
začáranje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od začarati:
rešiti koga iz začaranja
/
začaranje v ježa
začáranost
-i
ž
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
stanje začaranega:
začaranost ljudi, živali
začárati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
po ljudskem verovanju
s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno
lastnost, sposobnost:
čarovnica ga je začarala, zato se samo smeje
//
s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:
začarati princa v žabo
2.
ekspr.
s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo,
sposobnost kritičnega presojanja:
ta ženska ga je čisto začarala
/
njena lepota jih je začarala
začáran
-a -o
1.
deležnik od začarati:
začarano mesto
;
to bitje je začarano
;
gledala sta se kakor začarana
2.
ekspr.,
v zvezi
začarani krog
proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke:
rešiti se iz začaranega kroga
;
biti ujet v začarani krog
;
vrteti se v začaranem krogu
/
začarani krog misli
začása
prisl.
(
á
)
knjiž.
ob pravem času, pravočasno:
začasa plačati račune
;
priti začasa
;
vrnila se je še začasa, da ga je videla;
prim.
čas
začásen
-sna -o
prid.
(
á
)
1.
ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje:
začasna izguba spomina
;
začasne naloge
;
začasno prenehanje spopadov
/
začasni uspehi
kratkotrajni
//
ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu:
začasni mejni prehodi
;
določiti začasno mejo
;
začasno postajališče
/
začasni prebivalci
2.
namenjen za uporabo krajše časovno obdobje:
urediti začasno bivališče
;
začasno zavetje
/
začasen izhod iz krize
;
začasna rešitev
3.
ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje:
biti v začasnem priporu
;
začasna uprava
;
začasna zaposlitev
;
skleniti začasno premirje
/
začasna vlada
//
ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje:
začasen ukrep
;
začasni sklepi
;
začasno potrdilo
/
začasna bilanca
;
začasna odstranitev delavca z delovnega mesta
♦
pravn.
začasni ukrepi družbenega varstva
do 1989
začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo
združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene
lastnine
;
šol.
začasni učitelj
nekdaj
učitelj brez strokovnega izpita
začásno
prisl.
:
začasno se preseliti kam
;
začasno izključen telefon
;
biti začasno sprejet na delo
začásnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost začasnega:
začasnost vojaške zasedbe
/
začasnost mej
/
začasnost upravne določbe
začebljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
začeti čebljati:
ko so prenehale peti, so spet začebljale
/
zjutraj so začebljali ptički
2.
živahno in brezskrbno reči, povedati:
stekla je za njimi in jim nekaj začebljala
začečkáti
-ám
[
začəčkati
]
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nerazločno, grdo zapisati:
spodaj je začečkal svoj podpis
začêlen
-lna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na začelje:
začelni deli vojske
/
začelni prizidki
;
začelna stena
začêliti
-im
in
začelíti -čélim
dov.
(
é; ī ẹ́
)
les.
prižagati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagati ga na določeno
dolžino:
začeliti hlode
začêlje
in
začélje -a
s
,
rod. mn.
začêlij
in
začélij
tudi
začêlj
in
začélj
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
zadnji, končni del skupine ljudi, živali:
začelje kolone, sprevoda
2.
zadnja stran stavbe:
začelje palače
/
stavba stoji v začelju stare šole
začeméti
-ím
[
začəmeti
]
dov.
, začemì
(
ẹ́ í
)
ekspr.
zadremati
:
od utrujenosti je začemel kar za mizo
začenčáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z vsebinsko praznim govorjenjem nekoristno porabiti:
začenčali smo tri ure
začenčáti se
zareči se, zagovoriti se:
v pogovoru se začenčati
;
nepremišljeno se je začenčal
začénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od začenjati:
pravočasno začenjanje del
začénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
a)
z nedoločnikom:
začenjati govoriti, pisati
;
začenjati se razburjati
/
brezoseb.
počasi začenja snežiti
b)
z glagolskim samostalnikom:
začenjati delo
;
začenjati pogovor
/
publ.,
z orodnikom:
začenjati s treningom
;
začenjati z zidavo
/
predstave začenjajo ob osmih
se začenjajo
c)
elipt.:
pojdimo, ker začenja dež
;
vedno znova začenja o vremenu
/
danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
2.
delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo:
začenjati oborožen upor
/
sliko začenja vedno znova
//
izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti:
oddajo začenja znana melodija
;
gledališko sezono začenjajo z domačim delom
začénjati se
izraža začetek obstajanja česa
a)
glede na čas:
začenja se nov delovni dan
;
zima se že začenja
b)
glede na prostor:
polje se začenja na naši desni
/
krivulja se začenja v različnih točkah
začenjajóč
-a -e:
začenjajoče se reforme
začepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od začepiti:
začepitev soda
/
začepitev steklenice
/
začepitev žile
začepíti
-čépim
in
začépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
zamašiti s čepom:
začepiti cev, sod
/
začepiti steklenico
//
zamašiti sploh:
začepiti luknjo v čolnu
;
zvezali so ga in mu začepili usta
/
žila se začepi
začépljen
-a -o:
začepljen sod
;
začepljena žila
začépljenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od začepiti:
začepljenje soda
/
začepljenje žile
začépnik
-a
m
(
ẹ̑
)
priprava za zapiranje steklenic z zamaški:
začepiti z začepnikom
začesáti
-čéšem
dov.
, začêši začešíte; začêsal
(
á ẹ́
)
s česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane:
začesati rese
;
začesati lase na prečo
;
začesati kodre nazaj
začesán
-a -o:
čez ušesa začesani lasje
začêsniti
-em
in
začesníti -čésnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
zatrgati na mestu, kjer je kaj priraščeno:
vihar je začesnil vejo
//
ekspr.
zalomiti
,
zatrgati
:
začesniti si noht
/
ob kljuki je začesnil žep
natrgal, zatrgal
začêsnjen
in
začésnjen -a -o:
začesnjena veja
začétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
1.
prvi trenutek obstajanja kakega
a)
dela, dejavnosti:
vstopili so po začetku predvajanja filma
;
pot, ki jo opravi vozilo od začetka zaviranja
;
znak za začetek tekmovanja
/
obdobje pred začetkom šolanja
;
tekmovanje šahistov z začetkom ob osmi uri
/
pri tem delu smo šele na začetku
smo ga šele začeli opravljati
b)
dogajanja:
začetek predstave, zasedanja
;
do začetka prireditve manjka še deset minut
c)
procesa:
ugotoviti začetek bolezni, nosečnosti
;
začetek propada
č)
omejenega trajanja:
določiti začetek počitnic
/
praznovati začetek novega leta
//
temu trenutku najbližji del, obdobje obstajanja česa:
neuspešen začetek šolanja
/
v začetku bolezni se pojavijo izpuščaji
/
sončen začetek avgusta
;
filozofska smer z začetka dvajsetega stoletja
/
priprave so trajale od začetka leta do srede marca
2.
prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo:
začetek izdelave novega modela se je zavlekel
;
slovesen začetek seje
;
po neuspešnih začetkih se je gospodarstvo razmahnilo
/
sonet spada med njegove pesniške začetke
;
zgodovina šolstva od začetkov do danes
3.
kar je na prvem mestu v zaporedju delov
a)
kakega dogajanja:
začetek filma mu ni všeč, konec pa še manj
;
dramatičen začetek pripovedi
/
raziskovati začetke človeške kulture
b)
kake celote:
na pamet znati začetke pesmi
;
začetek stavka
;
začetek telovadne vrste
;
pesem spada na začetek zbirke
/
prebrati kaj od začetka do konca
4.
točka, mesto, od koder ima kaj prostorsko razsežnost:
začetek mišice, vretenca
/
začetek in konec črte sta označena
//
del ob tej točki, tem mestu:
v daljavi se je videl začetek gozda
;
na začetku je teren poledenel
5.
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža
a)
prvi trenutek, prvo obdobje obstajanja česa:
od začetka je kazalo, da je trud zaman
;
že na začetku je bil tak
;
rana je bila v začetku videti hujša
b)
da je povedano glede na potek dogajanja na prvem mestu:
od začetka se je udeleževal pogovora, nato pa je utihnil
;
za začetek so naročili pivo
;
na začetku se je zelo bal
;
v začetku se je vse treslo
●
začetek njegovega rodu je neznan
izvor
;
miti o začetku sveta
nastanku
;
začetek in konec
ekspr.
zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike
samo Shakespearove drame ceni, občuduje
;
ekspr.
to je začetek in konec
temeljna, glavna stvar
;
petek – slab začetek
po ljudskem verovanju
delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave,
neprijetnosti
♦
glasb.
od začetka
označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe
da capo
začéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na začetek:
a)
začetni del postopka, preiskave
;
začetni pogovori državnikov
/
vrniti se na začetno stopnjo razvoja
/
začetno obdobje romantike
/
začetne priprave za gradnjo
;
začetna dela za pravopis
;
začetno šolanje
/
definirati začetne pojme teorije
prve, osnovne
;
pridobiti začetna znanja s kakega področja
osnovna, temeljna
/
začetni tečaj
tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem
b)
bat se vrne v začetni položaj
;
začetna in končna prostornina pri raztezanju
/
začetni znaki bolezni
;
začetna cena na dražbi
c)
začetni prizor drame
;
začetni takti skladbe
/
začetni del dopisa
;
začetna vrsta pletenja
/
začetni zlog
;
začetna črka imena
/
začetna in končna postaja žičnice
♦
gastr.
začetna jed
prva jed na meniju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed
;
geogr.
začetni poldnevnik
poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine
;
ped.
začetni pouk
pouk v nižjih razredih osnovne šole
;
šport.
začetni udarec
pri nekaterih igrah z žogo
udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis
;
teh.
začetni robnik
robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na
listu
začétno
prisl.
:
začetno skicirati portretiranca
♦
jezikosl.
začetno dovršni glagol
glagol, ki poudarjeno izraža začetek dejanja
začéti
-čnèm
dov.
, začél;
nam.
začét
in
začèt
(
ẹ́ ȅ
)
1.
izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti
a)
z nedoločnikom:
začeti delati, govoriti, peti
;
začeti korakati, plesati
;
preštevati so jih začeli od leve proti desni
/
začeti hoditi v šolo
;
začela se je oblačiti v črno
;
v gledališču so začeli uprizarjati domača dela
/
tovarna je začela obratovati
/
začela ga je boleti glava
;
začela je pihati burja
;
rastlina je začela rasti
;
brezoseb.
začelo je deževati
b)
z glagolskim samostalnikom:
začeti izplačevanje dolga
;
začeti pogovor
/
začeti študij
/
publ.,
z orodnikom
začeti z delom, s poukom
/
predstava začne ob osmih
se začne
c)
elipt.:
hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana
;
začeti zdravniško prakso
;
začeti novo vrsto pri pletenju
/
začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
2.
narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako
dejavnostjo:
komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako
/
sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom
;
začeti sodno obravnavo z zaprisego prič
/
sliko je začel, ni je pa končal
;
pomembno je, kako boste stvar začeli
/
elipt.:
pa zapojmo. Kdo bo začel
;
radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti
//
izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti:
govor je začel s spodbudnimi besedami
;
gledališko sezono so začeli z domačim delom
/
začeti stavek z veliko začetnico
napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico
;
toliko je dela, da ne vem, kje bi začel
katero delo bi opravil najprej
/
kam potujete, je začel pogovor
;
elipt.
nekoč je živel kralj, je začel
/
direktor je začel kot vajenec
je bil najprej vajenec
3.
star.
delati
,
početi
1
:
niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli
●
ekspr.
enkrat je treba začeti
ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati
;
pog.
začeti (obrt) na svojo roko
postati samostojen obrtnik
;
ekspr.
v novem okolju so morali začeti znova
so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje
začéti se
navadno s prislovnim določilom
izraža začetek obstajanja česa
a)
glede na čas:
začelo se je obiranje hmelja
;
popadki so se že začeli
;
začela se je zima
/
šolska obveznost se začne z dopolnjenim sedmim letom
/
brezoseb.
slišati je bilo pokanje. Začelo se je, je pomislil
b)
glede na prostor:
cesta se začne pod hribom
;
pokazal jim je, kje se začne gozd
●
ekspr.
njen dan se zgodaj začne in pozno konča
delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer
;
ekspr.
zima se je že odločno začela
je že precej huda
;
z malim se začne, z velikim neha
začénši
:
predelali so vso literarno zgodovino, začenši s protestantizmom
;
začenši z naslednjim mesecem se bo naročnina zvišala
začét
-a -o:
nadaljevati začeto delo
;
sam.:
začeto so sklenili hitreje dokončati
začétkom
1
prisl.
(
ẹ̑
)
zastar.
v začetku, na začetku:
začetkom se mu je dobro upiral
začétkom
2
predl.
(
ẹ̑
)
zastar.,
z rodilnikom
v začetku, na začetku:
bilo je začetkom maja
;
začetkom tega stoletja
začétkoma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
v začetku, na začetku:
začetkoma je pihal močen veter
;
začetkoma so se mu smejali
začétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, s katero se kaj začne:
začetnica rodu
//
ženska, ki se prva začne ukvarjati s čim, delovati na kakem
področju:
začetnica gibanja za ženske pravice
;
začetnica raziskovanja te bolezni
2.
ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju:
kar zadeva kuho, sem začetnica
;
zaposliti začetnico
3.
začetna črka besede:
začetnica imena
/
pravila o pisanju velike in male začetnice
●
ekspr.
on je človek z veliko začetnico
pomemben, spoštovanja vreden človek
//
(velika) začetna črka imena:
podpisal se je samo z začetnicama
4.
navadno s prilastkom
učbenik, priročnik za pridobivanje začetnega, osnovnega znanja na
kakem področju:
jezikovna, šahovska začetnica
začétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
človek, s katerim se kaj začne:
začetnik rodu
/
začetnik novih idej
/
začetnik spora
povzročitelj
//
človek, ki se prvi začne ukvarjati s čim, delovati na kakem
področju:
začetnik športnega letalstva pri nas
2.
kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju:
pozna se, da je kip izklesal začetnik
;
začetnik pri delu, v literaturi
;
smučar začetnik
/
ekspr.
on je še pravi začetnik
zelo neizkušen, neizurjen je
//
kdor pridobiva osnovno znanje, vedenje o čem:
poučevati angleščino za začetnike
/
jezikovni, plesni tečaj za začetnike
začétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na začetnike ali začetništvo:
začetniška neizkušenost
/
delati začetniške napake
/
začetniška plača
/
začetniška nedognanost izdelka
začétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
dejstvo, da je kdo začetnik:
igralki se pozna začetništvo
;
svoj neuspeh pojasnjuje z naglico in začetništvom
2.
lastnost, značilnost začetniškega:
romanu so očitali začetništvo
začímba
-e
ž
(
ȋ
)
snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus:
dodajati hrani začimbe
;
močna začimba
;
sol, poper in druge začimbe
;
pren.,
ekspr.
članek je poln senzacionalističnih začimb
začímben
-bna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na začimbo:
začimbna mešanica
/
začimbna rastlina
/
začimbna snov
začímbnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
rastlina, bogata z začimbnimi snovmi:
gojiti, nabirati začimbnice
začíniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
dodati snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus:
začiniti jed
;
začiniti solato s kisom in čebulo
;
preveč začiniti
;
pren.,
ekspr.
začiniti pogovor z duhovitostmi
začínjen
-a -o
1.
deležnik od začiniti:
preveč začinjene jedi
2.
ekspr.
nespodoben
,
nedostojen
:
začinjena zgodba
;
začinjena namigovanja
začínjati
-am
nedov.
(
í
)
dodajati snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus:
začinjati jed
;
začinjati z naravnimi začimbami
začínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost začinjenega:
primerna začinjenost jedi
/
ekspr.
robata začinjenost srednjeveških zgodb
začiríkati
-am
dov.
(
ī
)
oglasiti se z glasom čiri:
v travi je začirikal muren
začítati se
-am se
dov.
(
ī
)
zabrati se:
začital se je in ni opazil, da se noči
/
izbral si je časopis in se začital vanj
zatopil
začívkati
-am
dov.
(
ȋ
)
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi:
mladiči v gnezdu so začivkali
//
ekspr.
reči, povedati z glasom, podobnim čivkanju:
dober dan, so začivkali otroci
začmokáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
dati cmokanju podobne glasove;
zacmokati
:
razmočena zemlja je začmokala pod kopiti
začofotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
večkrat slišno, plosko udariti po vodi:
vesla so začofotala
//
ekspr.
iti, stopiti v vodo, v kaj redkega:
otroci so kar obuti začofotali v mlako
2.
slišno, tleskajoče pasti ali steči:
po drevju so začofotale prve dežne kaplje
//
dati tleskajoče, zamolkle glasove:
pod njihovimi koraki je začofotalo blato
začopátiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
nižje pog.
1.
zgrabiti
,
prijeti
:
začopatil je mačka za vrat in ga odnesel ven
/
policisti so že začopatili vlomilca
2.
zalotiti
,
zasačiti
:
začopatili so ga pri kraji
začopotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
začofotati
:
raca je začopotala s krili po vodi
/
otroci so začopotali v mlako
/
po strehi je začopotal dež
začrnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost začrnelega:
začrnelost listov
;
začrnelost streh
začrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati črn, temen:
olupljen krompir hitro začrni
/
obraz mu je na soncu začrnel
//
ekspr.
postati umazan:
tla so že čisto začrnela
2.
knjiž.
temno se pokazati:
nad nami je začrnelo skalovje
začrnèl
in
začrnél -éla -o:
začrnel dimnik, strop
začrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
tisk.
temno mesto na negativu:
odstraniti začrnitve
začŕniti
-im
in
začrníti -ím
dov.
, začŕnil
(
ŕ; ī í
)
zastar.
narediti kaj črno, temno:
gost dim je začrnil kuhinjo
//
povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga;
očrniti
:
začrniti prijatelja
;
začrniti koga pri oblasteh
začŕniti se
,
in
začrníti se
knjiž.
temno se pokazati:
v daljavi so se začrnili gozdovi
začŕtati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
1.
s črto, črtami narediti:
začrtati s palico krog v pesek
/
s svinčnikom si je začrtala obrvi
2.
s črto, črtami zaznamovati, označiti:
začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu
;
na hlod je začrtal, kje naj se razžaga
/
začrtati mejo med zemljiščema
3.
ekspr.
povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi:
solze so ji začrtale proge po licih
/
obup mu je začrtal brazdo okoli ust
4.
publ.
določiti
,
izoblikovati
:
začrtali so delovni program društva
;
začrtati smernice
/
natančno si je začrtal, kaj mora storiti
♦
gozd.
začrtati drevo
zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne
začŕtati se
ekspr.
pokazati se v obrisih:
v daljavi so se začrtale gore
;
na vratih se je začrtala visoka postava
//
pojaviti se, nastati na podlagi:
udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka
/
v nebo se je začrtala vijuga dima
/
med obrvmi se ji je začrtala ostra guba
//
postati viden, pokazati se:
okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek
začŕtan
-a -o:
doseči začrtani cilj
;
ravno začrtani jarki
;
vse je šlo svojo začrtano pot
začrtávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od začrtavati:
začrtavanje oznak na les
začrtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s črto, črtami delati:
s šestilom je začrtaval kroge
;
začrtavati kroj na blago
2.
s črto, črtami označevati:
začrtavati smer gibanja ladje
;
na hlod je začrtaval, kje naj se razžaga
3.
ekspr.
povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi:
ladja začrtava dolgo brazdo na gladini
4.
publ.
določati
,
oblikovati
:
na konferenci začrtavajo dokončno mejo med državama
začrtávati se
ekspr.
kazati se v obrisih:
v daljavi se je začrtaval gozd
začrtíti
-ím,
in
začrtíti
in
začŕtiti -im
dov.
, začŕtil
(
ī í; ī ŕ
)
star.
zasovražiti
:
začrtil je vse sosede
;
zelo,
ekspr.
iz dna duše začrtiti
/
začrtiti življenje
začrtováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s črto, črtami delati:
začrtovati kroge
2.
s črto, črtami označevati:
začrtovati, kje naj se hlodi razžagajo
3.
publ.
določati
,
oblikovati
:
program društva že dolgo začrtujejo
začrtováti se
ekspr.
kazati se v obrisih:
na obzorju se začrtujejo gore
začrvíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nav. 3. os.,
pog.
povzročiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu:
spet ga je nekaj začrvičilo
;
brezoseb.
večkrat jo začrviči
začúda
in
za čúda
člen.
(
ȗ
)
1.
izraža nenavadno visoko stopnjo:
kaj mu je, da se tako začuda žene
;
ima začuda lepe oči
;
začuda dobro skriva presenečenje
;
te stvari so začuda malo raziskane
2.
izraža zelo veliko količino:
naše čete so pokazale začuda poguma
;
pozna začuda takih zgodb
3.
izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve:
ti prizori so začuda ohranili svojo prvotno živost
;
mati se začuda ni razjezila
4.
izraža presenečenje, začudenje:
začuda, nismo je dolgo čakali
;
začuda, pomagal nam je;
prim.
čuda
začúdenje
-a
s
(
ȗ
)
duševno stanje, ki je posledica nepričakovanega, nenavadnega dejstva,
dogodka:
na obrazu se mu kaže začudenje
;
začudenje ga obide, prevzame
;
hliniti, izražati začudenje
;
vzbujati začudenje
;
ekspr.
okamneti, onemeti od začudenja
;
spravljati koga v začudenje
;
to ga navdaja z začudenjem
;
veliko začudenje
/
sprejeti kaj brez začudenja
;
na splošno začudenje tokrat ni zamudil
;
z začudenjem se sprašujemo, zakaj je vse to potrebno
začúdenost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje začudenega človeka:
ni znala prikriti začudenosti
;
otroška začudenost
začudíti se
in
začúditi se -im se
dov.
(
ī ú ȗ
)
začutiti in izraziti začudenje, presenečenje:
začudili so se njegovim besedam
;
ekspr.
začuditi se nad nesmiselnim ukazom
;
začudil se je, ko je videl stanovanje odklenjeno
;
močno se začuditi
//
začutiti in izraziti občudovanje:
začudili so se njeni lepoti
začudíti
in
začúditi
preh.
spraviti v začudenje, presenečenje:
njegove besede so jih začudile
;
začudilo bi me, če bi ravnali drugače
začúden
-a -o:
začuden izraz na obrazu
;
začuden pogled
;
začudene oči
;
prisl.:
začudeno gledati, poslušati
začudljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
nenavaden
,
presenetljiv
:
začudljiv odgovor
;
začudljivo razmišljanje
začúdo
in
za čúdo
člen.
(
ū
)
1.
izraža nenavadno visoko stopnjo:
po vojni se je svet začudo spremenil
;
o tem vedo začudo malo
;
začudo rad kvarta
;
v gozdu je bilo začudo tiho
2.
izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve:
večkrat se je pogovarjal s slikarjem in začudo nikoli o slikarstvu
;
začudo se ni ustrašil neurja
;
pred bojem so bili začudo popolnoma mirni
3.
izraža presenečenje, začudenje:
začudo, njegova jeza se je hitro polegla
;
in začudo, zdaj se ona ni hotela pogovarjati;
prim.
čudo
2
začuméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
zadremati
:
proti jutru je malo začumel
začustvováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
doživeti čustva, čustveno vznemirjenost:
gledalec začustvuje s tragičnim junakom
/
prepozno je, so začustvovali
začúti
-čújem
dov.
, začúl
in
začùl
(
ú ȗ
)
nar.
zaslišati
1
:
začuti korake, udarce
;
začul je, da prihajajo obiskovalci
;
v daljavi se je začulo mukanje živine
začúvši
zastar.
:
ozrl se je, začuvši znan glas
začutíti
in
začútiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
s čutili zaznati:
pod prsti je začutil kri
;
začutiti potres, top udarec
/
pes laja, ker je začutil ljudi
/
star.:
ko so začutili korake, so se poskrili
zaslišali
;
začutiti parfum
zaduhati
2.
nagonsko dojeti ali predvideti kaj:
na sebi je začutil njihove poglede
;
takoj so začutili, da je nekaj narobe
/
živali začutijo nevarnost
//
dojeti s čustvi:
skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi
;
začutiti glasbo, naravo
3.
ugotoviti z zavestjo prisotnost česa:
v njegovih besedah so začutili užaljenost
/
začutiti potrebo po gibanju
4.
doživeti čustva, občutke:
začutiti jezo, veselje, žalost
/
začutiti z reveži
občutiti sočutje
5.
z oslabljenim pomenom,
zlasti z glagolskim samostalnikom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
začutil je bolečine v hrbtu
;
začutiti lakoto
;
začutiti trenutno slabost
/
začutiti ljubezen, spoštovanje do koga
začutíti se
in
začútiti se
v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje,
kot ga nakazuje določilo:
fant se je začutil odraslega
;
začutila se je samo in zapuščeno
začvekáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
reči
,
povedati
:
začvekal je nekaj o nujnih opravkih in odšel
začvekáti se
zareči se, zagovoriti se:
pazi, da se ne boš pred njimi začvekal
zád
prisl.
(
ȃ
)
1.
pog.
zadaj
:
zad je bilo veliko gledalcev
;
nekateri so se usedli zad
;
vas je bila že daleč zad
/
zad ob mreži so stali ujetniki
;
skrivali so se zad za ograjo
/
napadli so nas od zad
;
od zad ga je komaj prepoznala
/
ogledovati avtomobil od spred in od zad
z vseh strani
2.
zastar.
nazaj
:
mene nič več zad ne bo
●
slabš.
lizati koga spred in zad
ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost
;
pog.
dvorile so mu (od) spred in (od) zad
na različne načine;
prim.
odzad
zadáča
-e
ž
(
ā
)
zastar.
naloga
:
opraviti svojo zadačo
zadàh
tudi
zadáh -áha
m
(
ȁ á; ȃ
)
manj močen neprijeten vonj, navadno po slabem, pokvarjenem:
zadah se širi iz kleti
;
kiselkast zadah
;
zadah iz ust
;
zadah po prepoteni obleki
zadáhel
-hla -o
[
zadahəu̯
]
prid.
(
á
)
1.
ki ima zadah:
zadahel kruh
2.
star.
zatohel
:
na pomlad so ovce zapustile zadahlo stajo
;
pren.
zadahle razmere v domovini so mu preprečevale vrnitev
zadáhlost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zadahlega:
zadahlost kruha
/
star.
zadahlost zraka
zatohlost
zadahníti
in
zadáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
zastar.
dobiti zadah:
kruh zadahne
;
vlažna moka rada zadahne
2.
zastar.
zadušiti se:
zadahnil je sredi plamenov
●
knjiž.
javor je od slane rjavkasto zadahnil
postal rahlo rjavkast
;
knjiž.
zadahnila se je, da ni mogla govoriti
zadihala, zasopla
zadáhnjen
-a -o:
zadahnjen kruh
zádaj
prisl.
(
á
)
1.
izraža položaj za čim v prostoru:
hoditi zadaj
;
v gledališču sedeti zadaj
;
manjši stojijo spredaj, večji zadaj
;
zadrževati se bolj zadaj
;
čisto, daleč zadaj
/
šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj
/
s prislovnim določilom kraja:
otroci se igrajo zadaj na igrišču
;
sedela je v senci zadaj na vrtu
;
prišla je iz sobe zadaj na levi
/
seznam besed je zadaj (v knjigi)
2.
izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer za
drugimi deli, stranmi:
rute so si zavezovale zadaj
;
škornji so zadaj umazani
3.
v zvezi
od zadaj
izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja za čim:
brcniti koga od zadaj
;
približati se, priti od zadaj
;
videla ga je samo od zadaj
/
slikati koga od spredaj in od zadaj
●
biti zadaj
čutim, da je še nekaj drugega zadaj
nekaj se skriva za tem
;
v primerjavi z razvitimi smo daleč zadaj
zelo zaostajamo
;
pog.
ta ura je kar naprej zadaj
zaostaja
;
boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska
zahrbtnega, hinavskega človeka
;
pog.
streže jim spredaj in zadaj
zelo;
prim.
odzadaj
zadájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati, povzročati kaj, navadno neprijetnega, slabega:
zadajati komu rane
/
zadajati bolečine, skrbi, žalost
●
publ.
zadajati naloge
dajati, nalagati
;
publ.
zadajati vprašanja
spraševati
zadájati se
star.
dajati se najeti za opravljanje določenega dela za plačilo:
zadajala se je za deklo
zádajšnji
-a -e
prid.
(
á
)
knjiž.
zadnji
:
zadajšnji sedež
;
stopiti skozi zadajšnja vrata
zadáti
-dám
dov.
,
2. mn.
zadáste
in
zadáte; zadál
(
á
)
1.
narediti, povzročiti kaj, navadno neprijetnega, slabega:
zadati komu globoke rane
/
požar je zadal posestnikom veliko škode
;
pren.
vojna je zadala državi neštete rane
2.
publ.
dati
,
naložiti
:
zadati komu nalogo
/
zadati si cilj
določiti, postaviti
●
star.
zadal je besedo, da bo izpolnil obljubo
dal je besedo
;
zadati udarec
star.
zadati komu udarec
udariti ga
;
star.
zadati komu smrtni udarec
ubiti ga, usmrtiti ga (z udarcem)
;
publ.
ti ukrepi so gospodarstvu zadali težek udarec
so ga zelo prizadeli
zadáti se
star.
dati se najeti za opravljanje določenega dela za plačilo:
zadati se za hlapca
;
zadati se za vse leto
/
zadati se novemu gospodarju
zadán
-a -o:
zadane udarce je pogumno prenesel
;
zadana naloga
zadáviti
-im
dov.
,
tudi
zadavíla
(
á ā
)
umoriti s stiskanjem grla:
napadalec ga je zadavil
;
volk je zadavil ovco
zadáviti se
umreti zaradi zadušitve s predmetom, ki obtiči v grlu:
zadavil se je z ribjo kostjo
zadávljen
-a -o:
zadavljena kokoš
zadávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je zadavljen:
videz zadavljenca
zadávljenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zadaviti:
na truplu ni znakov zadavljenja
zadebatírati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
pog.
porabiti v pogovoru, razpravi s kom več časa, kot je bilo načrtovano:
s kolegom sva se zadebatirala za celo uro
/
zadebatirati se o tem, kaj je prav in kaj ne
zadebeléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
zadebeliti se:
steblo na nekaterih mestih zadebeli
zadebelína
-e
ž
(
í
)
zadebeljeni del česa:
opaziti zadebelino
;
zadebelina na koži
zadebelíti
-ím
dov.
, zadebélil
(
ī í
)
narediti kaj (bolj) debelo:
zadebeliti konca žice
zadebelíti se
postati (bolj) debel:
korenine se zadebelijo
zadebeljèn
-êna -o:
zadebeljena koža
zadegáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
star.
vreči
,
zagnati
:
zadegal je časopis na mizo
;
z vso silo zadegati stol proti nasprotniku
/
zadegala je butaro na glavo
dala
zadegán
-a -o:
umaknil se je zadeganemu kamnu
zadehtéti
-ím
[
zadəhteti
tudi
zadehteti
]
dov.
, zadehtì
tudi
zadêhti
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zadišati
:
spomladi bodo rože spet zadehtele
;
brezoseb.
zadehtelo je po svežem sadju
zadejáti
-dêjem
dov.
,
tudi
zadém;
2. mn.
zadêjete
tudi
zadéste,
3. mn. tudi
zadejó; zadêj
in
zadèj; zadejál
(
á ȇ
)
star.
zapraviti
:
zemljo je prodal in denar zadejal
●
knjiž.
zadejati komu težave
narediti, povzročiti
zádek
-dka
m
(
ȃ
)
del živalskega telesa, navadno pri žuželkah, ki je na nasprotnem koncu
kot glava:
osa ima v zadku želo
;
metuljev zadek
/
konj je sedel s celim zadkom
zadnjico
♦
zool.
del telesa za glavo in oprsjem pri členonožcih
zadékati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
pog.
1.
obleči v topla oblačila ali tesno oviti v debelejše blago zaradi
zaščite pred mrazom:
zadekati dojenčka v odejo
/
zadekal se je v kapo in rokavice
2.
prekriti z blagom:
zadekati okna z zavesami in roletami
zadeklamírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
umetniško podati (pesniški) tekst na pamet:
igralka je z zvočnim glasom zadeklamirala nekaj verzov
2.
ekspr.
vzneseno reči, povedati kaj vsebinsko praznega:
takoj je zadeklamiral frazo o dolžnostih do naroda
zádel
-a
[
tudi
zadeu̯
]
m
(
ȃ
)
nar. belokranjsko
lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe;
zatrep
:
koničast zadel
zadélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha
obstajati:
zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka
;
zadelati špranjo s kitom
/
zadelati razbita okna z lepenko
;
pren.,
ekspr.
zadelati vrzeli v znanju
2.
narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim:
zadelati oglarsko kopo s prstjo
/
megla je zadelala gorske vrhove
//
ekspr.
namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj,
da ob njih ni odprtin:
spraviti otroka v posteljo in ga zadelati
;
zadelati bolnika z več odejami
;
dobro se zadelati
/
zadelati se v plašč
zaviti se, obleči se
3.
na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para:
zadelati nit pri šivanju, pletenju
/
robove tkanine nevidno zadelamo
●
pog.
tovornjaki so zadelali cesto
zaprli
;
ekspr.
zadelal si je pipo s tobakom
natlačil
zadélati se
ekspr.
delajoč se zadržati kje predolgo:
ali se zasedi pri pijači ali se zadela na polju
●
star.
sapnik se mu je zadelal
zamašil
;
star.
nebo se je zadelalo
prekrilo z oblaki
zadélan
-a -o:
vhod v jamo je zadelan z veliko skalo
;
z desko zadelana luknja v strehi
●
ekspr.
skladišče je do stropa zadelano s škatlami
zapolnjeno
zadelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zadelovati
:
zadelavati špranje pri oknih
zadelavína
-e
ž
(
í
)
čeb.
smolnata snov, s katero čebele v panju zalepijo reže ali oblepijo tuja
živa bitja:
pridobivati zadelavino
;
zdravilni učinek zadelavine
/
čebelja zadelavina
zadelíti se
-ím se
dov.
, zadélil se
(
ī í
)
zmotiti se pri deljenju:
razdeljevalec hrane se je tako zadelil, da mu ni nič ostalo za
dodatek
zadélj
predl.
,
z rodilnikom
(
ẹ̑
)
star.
zaradi
:
zadelj bolezni ni prišel
;
klicali so jo zadelj sina
/
v vezniški rabi
bil je njen ljubljenec, zadelj tega jo je njegov uspeh razveselil
zato
zadelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s kako snovjo, predmetom delati, da kak prostor v čem preneha
obstajati:
zadelovati špranje s smolo
2.
delati, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim:
kup sena sta zadelovala z vejami
zadelovína
-e
ž
(
í
)
čeb.
zadelavina
:
zdravilnost zadelovine
zádenjski
-a -o
[
zadənjski
]
prid.
(
ȃ
)
s hrbtom obrnjen v smeri gibanja:
zadenjski skok
;
zadenjska hoja
/
zadenjska vožnja
vzvratna vožnja
zádenjsko
tudi
zádenjski
prisl.
:
hoditi, umikati se zadenjsko
;
zadenjsko zapeljati na dvorišče
zaderíka
1
-e
ž
(
í
)
knjiž.
trska
2
,
iver
2
:
zaderika se ji je zabodla v prst
;
pod je poln zaderik
zaderíka
2
-e
ž
(
í
)
star.
zadirčen človek:
ti si še večja zaderika kot on
zaderíkast
1
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
poln trsk, iveri:
zaderikast pod
zaderíkast
2
-a -o
prid.
(
í
)
star.
zadirčen
:
zaderikast človek
zaderíkav
-a -o
prid.
(
í
)
star.
zadirčen
:
zaderikav človek
zadétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
1.
kar se zadene pri igrah na srečo:
zadetek ni bil velik
/
zadetek na loteriji, tomboli
2.
obisk spletne strani:
stran zabeleži vsak mesec vsaj sedem milijonov zadetkov in dva
milijona vpogledov
//
rezultat iskanja, zlasti po spletu:
uporabniku so se med tipkanjem prikazovali zadetki, ki so
ustrezali iskalnim pogojem
;
seznam zadetkov
3.
šport.
dejstvo, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar:
zadnji zadetek je odločil o izidu tekme
;
doseči veliko zadetkov
4.
glagolnik od zadeti:
točen zadetek
;
zadetek v nogo
;
s te razdalje je možnost zadetka manjša
;
zamudil je priložnost za zadetek
/
dobil sem zadetek v ramo
zadet sem bil
●
ekspr.
moj obisk je bil zadetek v črno
je povsem ustrezal zahtevam, pričakovanju
♦
voj.
polni zadetek
ki ima velik rušilni, uničevalni učinek
zadéti
-dénem
dov.
, zadêni zadeníte
(
ẹ́
)
1.
premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim:
v temi je zadel stol
;
ladja je s kljunom zadela ob čer
;
zadeti ob podboj
;
zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo
/
zadeti z glavo ob zid, v strop
/
trda pest ga je zadela v prsi
udarila
;
pren.
razum prej ali slej zadene ob mejo
//
ekspr.
priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno:
pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
//
ekspr.
naleteti na, srečati:
ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda
/
na potovanju sta zadela skupaj
2.
narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar:
pomeril je in zadel
;
zadeti tarčo
;
zadeti v sredino
;
zadeti s puščico
//
prileteti na določeno mesto, v določeno stvar:
kamen je zadel cestno svetilko
/
strela je zadela zvonik
udarila v zvonik
;
pren.
zadel ga je prezirljiv pogled
3.
navadno v zvezi z
na
narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese:
zadeti koš na hrbet
;
zadeti puško na ramo
;
zadeti škaf na glavo
/
zadeti nahrbtnik
4.
z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju:
izbral je srečko in verjel, da bo zadel
;
zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli
;
spet ni nič zadel
/
njegova srečka je zadela
5.
prizadeti
:
očetova smrt ga je zadela
;
zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi
;
ekspr.
zadeti v živo
zelo
/
podražitve so zadele zlasti delavce
/
zadeti komu kaj hudega
6.
nav. 3. os.
izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek:
za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost
/
povečanje pokojnin zadene vse upokojence
7.
nav. 3. os.
izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek:
kap ga je zadela
8.
navadno s prislovnim določilom
izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici:
slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe
;
portretist obraza ni zadel
;
pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
//
narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju:
baletka poze ni zadela
/
v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
9.
star.
uganiti
,
predvideti
:
tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim
;
v napovedi je vreme dobro zadel
●
ekspr.
bog ne zadeni, da bi nas pozabil
izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek
;
zadeti bistvo
opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
;
ekspr.
zadeti dve muhi na en mah
z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari
;
ekspr.
kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno
našel pravi način
;
ekspr.
zadeti žebljico na glavíco, v glavíco
opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
;
ekspr.
zadeti v črno
narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene
potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari
;
ekspr.
njene besede so ga zadele v sredo srca
zelo prizadele
;
ekspr.
zadeti v živo
učinkovito kaj povedati, narediti
;
ekspr.
vsaka krogla je zadela v živo
smrtno
;
ekspr.
novica ga je zadela kot strela z jasnega
je prišla popolnoma nepričakovano
zadét
-a -o:
1.
deležnik od zadeti:
zadet ptič
;
starec je na portretu dobro zadet
;
biti zadet od kapi
;
obstal je kot zadet
2.
pog.
omamljen
,
pijan
:
zadet od trave
;
bila sta tako zadeta, da se ne spomnita, kaj se je zgodilo
/
ekspr.
zadet od ljubezni
zadéti se
-dénem se
dov.
(
ẹ́
)
pog.
omamiti se, navadno z mamili:
zadeti se s heroinom
zadétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zadeti:
čas od izstrelitve krogle do zadetja
/
zadetje na loteriji
zadétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost zadetega:
psihološka zadetost oseb v drami
/
pog.
občutek zadetosti
omamljenosti
/
pog.,
ekspr.
polastila se ga je prava zadetost od teka
zádeva
1
-e
ž
(
ȃ
)
nar.,
v zvezi
biti na zadevi
biti v napoto, ovirati:
Spomladi .. odidejo. Ne bodo nama na zadevi
(M. Kranjec)
zadéva
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne:
obravnavati, reševati, urejati zadevo
/
zadevo je prevzel znan advokat
2.
nav. mn.,
s prilastkom
kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni
potrebno, mogoče natančneje poimenovati:
odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah
;
družinske, zasebne zadeve
;
upravne zadeve
/
notranje, zunanje zadeve države
;
tekoče zadeve
3.
stvar
:
zadeva poteka po predpisih
;
zadeva je nujna, resna, sumljiva
/
v marsikateri zadevi ga večina prekaša
/
zadeve se moraš čim prej lotiti
/
pisati o vsakdanjih zadevah
/
zaupne zadeve
/
tako ravnanje je tvegana zadeva
/
notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva
●
ekspr.
srčne zadeve
ljubezenska čustva
;
publ.
brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska
zaradi
zadévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zadevati:
zadevanje valov ob pomol
/
povečati natančnost zadevanja
/
pisateljevo zadevanje narodnostnega čutenja
zadévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim:
valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol
;
sedé na peči se zadevati ob strop
/
razmišljen se je zadeval v mimoidoče
;
pren.
nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
//
ekspr.
prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno:
novo zadeva na odpor starega
/
zadevati na težave
2.
delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar:
s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe
/
sodobna orožja natančneje zadevajo
//
leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar:
kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
♦
šport.
žoge zadevajo koš
3.
navadno v zvezi z
na
delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese:
pomagal ji je zadevati škafe na glavo
4.
prizadevati
:
ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala
/
ti ukrepi jih ne zadevajo
/
nesreča za nesrečo ga zadeva
5.
navadno s prislovnim določilom
izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici:
pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
//
delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju:
izvajalka je zadevala pravo glasnost
6.
publ.
biti v zvezi, povezanosti s čim:
ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
//
v zvezi
kar zadeva
izraža omejitev trditve na predmet:
kar zadeva mene, so stvari urejene
;
kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
●
ekspr.
zadevati v črno
učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem,
pripovedovati bistvo stvari
;
nar.
besede so se ji zadevale
zatikale
zadeváje
:
tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje
zadevajóč
-a -e:
plesali so, zadevajoč ob stole in mize
;
gospodarstvo zadevajoča vprašanja
zadévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
pog.
omamljati se, navadno z mamili:
mnogi se zadevajo na ulici
;
zadevati se s heroinom
zadéven
-vna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
nanašajoč se na določeno zadevo:
pristransko razlagati zadevna dejstva
2.
pisar.
ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli:
navesti zadevne podatke
/
v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino
takih, teh
/
to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja
ustrezni
zadévica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od zadeva:
urediti zadevico
;
z njim želi govoriti o neki zadevici
zadévščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
zadeva
2
:
zadevščino smo dobro uredili
/
družinske zadevščine ga skrbijo
/
zapletel se je v neko nesrečno zadevščino
zadeževáti
-újem
[
zadəževati
]
dov.
(
á ȗ
)
nav. 3. os.
1.
brezoseb.
začeti deževati:
ob pravem času je zadeževalo
;
v presledkih je zadeževalo
2.
ekspr.
v veliki količini pasti, razsuti se:
nit se je pretrgala in biseri so zadeževali po tleh
/
udarci so kar zadeževali po njem
;
pren.
z vseh strani so zadeževala povabila
zadežíti
-ím
[
zadəžiti
]
dov.
, zadežì; zadèžil
(
ī í
)
brezoseb.,
knjiž.
namočiti
,
zmočiti
:
tako me je zadežilo, da nisem mogel domov
;
zadežilo je hribe in njive
zádi
prisl.
(
ā
)
star.
zadaj
:
noče sedeti zadi
;
kozolec je ob cesti, hlevi so bolj zadi
;
daleč zadi
/
stal je zadi za lipo
/
od zadi se je bližala nevarnost
zadíhanost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje zadihanega človeka:
od zadihanosti je komaj govoril
zadíhati
-am
dov.
(
í ȋ
)
1.
začeti dihati:
udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal
/
po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal
2.
vdihniti
:
z užitkom je zadihal morski zrak
;
nekajkrat je globoko zadihal
/
bolnik je od časa do časa slabotno zadihal
dihnil
;
pren.
zadihali so svobodo
●
ekspr.
zadihati s polnimi pljuči
postati prost, svoboden
3.
ekspr.
zaživeti
:
po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali
/
pesn.
v dolini je zadihala pomlad
se je začela
//
začeti uspevati, shajati:
zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali
/
v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala
se začela polno razvijati
4.
ekspr.
rahlo zapihati, zapihljati:
od severa je zadihal veter
zadíhati se
priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi
premagovanja napora:
hiteč po stopnicah, se je zadihal
;
zadihati se pri teku
/
zadihati se od strahu
zadíhan
-a -o:
zadihan tekač
;
ves zadihan je prišel na vrh
●
ekspr.
šipe so zadihane
orošene
;
prisl.:
zadihano je odgovarjal
zadihávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
hitro, sunkovito dihati:
od razburjenja se je zadihaval
zadímiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
narediti, da je kje polno dima:
kadilci so prostor zadimili
zadímiti se
knjiž.
zakaditi se:
ogenj se je ob nalivu zadimil
/
jed na mizici se je zadimila
zadímljen
-a -o
1.
deležnik od zadimiti:
zadimljen zrak
;
zadimljena soba
2.
črn, umazan od dima;
zakajen
:
zadimljen predor
;
zadimljeno steklo
;
prisl.,
v povedni rabi:
v votlini je zaradi ognja zadimljeno
zadímljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zadimiti:
zadimljenje prostora pri eksploziji
zadíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zadirati se:
očetovo zadiranje ga je žalilo
zadírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
s sunki delati, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane:
zadirati nož v les
zadírati se
zaradi sile, ostrine prihajati v kaj in tam ostati:
trni so se mu zadirali v podplate
;
pren.
mraz se zadira v telo
●
ekspr.
besede so se mu zadirale
zatikale
zadírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
oglašati se z močnim, neprijetnim glasom:
vrana se zadira
//
z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje:
brez razloga se zadirati
;
zaradi razdraženosti se je zadiral
//
grobo, glasno oštevati:
za vsako malenkost se zadira name
zadírčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
ki z močnim, neprijetnim glasom izraža nezadovoljstvo, nesoglasje:
nenadoma je postal razdražljiv in zadirčen
/
zadirčne besede
/
zadirčen glas
zadírčno
prisl.
:
zadirčno ga je zavrnil
;
njen glas je zvenel zadirčno
zadirčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zadirčen
:
prepirljiv in zadirčljiv človek
/
zadirčljiv glas
zadírčnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
zadirčen človek:
iz prijaznega fanta se je spremenil v zadirčneža
zadírčnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost zadirčnega človeka:
zaradi zadirčnosti in prepirljivosti ni priljubljen
zadírek
-rka
m
(
ȋ
)
knjiž.
v kožo zadrt delec;
trščica
,
iver
2
:
izvleči zadirek
;
zadirek v prstu, za nohtom
zadírjati
-am
dov.
(
ī
)
zdirjati
:
skočil je na voz in konj je zadirjal proti gozdu
/
ekspr.
nemudoma je zadirjal v mesto
odšel, šel
zadirljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zadirčen
:
neprijazen in zadirljiv človek
/
zadirljiv glas
zadirljívec
-vca
m
(
ȋ
)
zastar.
zadirčen človek:
zadirljivca je težko poslušal
zadirljívost
-i
ž
(
í
)
zastar.
zadirčnost
:
naveličali so se njegove zadirljivosti
zadišáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
dati, povzročiti prijeten vonj:
akacije so opojno zadišale
;
hrana je zadišala po vsem prostoru
;
brezoseb.:
od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo
;
zadišalo je kot v cvetličarni
//
dati, povzročiti vonj sploh:
iz kuhinje je zadišal dim
2.
ekspr.
dobiti, pokazati značilnosti česa:
čas je zadišal po vojni
;
brezoseb.
zadišalo je po snegu
3.
ekspr.,
z dajalnikom
vzbuditi željo, zamikati:
tobak mu je zadišal
4.
preh.,
zastar.
zavohati
,
zaduhati
:
mačka je zadišala miš
zadíviti se
-im se
dov.
(
ī ȋ
)
zastar.
začuditi se:
tudi sam se je zadivil svojemu izdelku
zadíviti
spraviti v začudenje, presenečenje:
igralec je zadivil občinstvo s svojo eleganco
zadívljen
-a -o:
zadivljena je strmela vanj
zadivjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
ni se še zdanilo, ko je zadivjal strašen boj
/
zadivjala je taka nevihta, da se grom sploh ni pretrgal
2.
v dejanju pokazati svojo jezo, togoto:
zadivjal je, da se je slišalo po vsej hiši
●
grmičevje je tako zadivjalo, da ga bo treba redčiti
podivjalo
zadívljati
-am
nedov.
(
í
)
zastar.
spravljati v začudenje, presenečenje:
otrok je zadivjal učitelje s svojimi uspehi
zádkov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zool.
nanašajoč se na zadek:
zadkovi členi
/
zadkove noge
zakrnele okončine na trebušni strani zadka pri višjih rakih
zadnjáča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
puška, ki se polni zadaj:
sprednjača in zadnjača
zádnjak
in
zadnják -a
m
(
ȃ; á
)
pri savinjskih splavarjih
veslač na zadnjem delu splava:
ko je prvič splavaril, je bil zadnjak
zádnje...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na zadnji:
zadnjeimenovan, zadnjenaveden, zadnjerojenec
zádnjeíndijski
-a -o
prid.
(
ȃ-í
)
nekdaj
nanašajoč se na Indijo, Indokino, Indonezijo:
zadnjeindijski kralji
zádnjejezíčen
-čna -o
prid.
(
ȃ-ȋ
)
jezikosl.
ki se tvori z zadnjim delom jezične ploskve:
zadnjejezični samoglasnik
zádnjenavedèn
-êna -o
prid.
(
ȃ-ȅ ȃ-é
)
ki je zadnji naveden:
zadnjenavedeni prosilec se natečaja ni udeležil
zádnjeplasíran
-a -o
prid.
(
ȃ-ȋ
)
publ.
ki se uvrsti na zadnje mesto;
zadnjeuvrščen
:
zadnjeplasirana tekmovalka
zádnjeuvrščèn
-êna -o
prid.
(
ȃ-ȅ ȃ-é
)
ki se uvrsti na zadnje mesto:
zadnjeuvrščeno moštvo
zádnji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
ki leži, je zadaj, za čim:
zadnji del ladje
;
zadnji konec voza
/
zadnja stran bankovca, kovanca, medalje
stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo
upodobitev na sprednji strani
;
zadnja stran hiše
/
medved se je postavil na zadnje noge
;
sprednje in zadnje kolo
2.
ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim:
priti do zadnje hiše v vasi
;
sedeti v zadnji klopi
;
zadnje vozilo v koloni
/
zadnja postaja tramvaja
končna
3.
ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov:
zadnje dejanje drame
;
zadnje poglavje knjige
//
ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji:
zadnji pregled besedila pred tiskom
;
zadnje priprave na predstavo
//
ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji:
obravnavati vprašanje na zadnji instanci
4.
ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa:
porabiti zadnji denar
;
izpil je zadnje kaplje vina
;
zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči
/
ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu
;
uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje
/
ekspr.
v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja
/
bataljon se je boril do zadnjega moža
5.
za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj
istovrstnega:
zadnji dan v letu, mesecu
;
v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil
/
prvi in zadnji krajec
//
za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh:
narediti zadnji izpit
;
zadnji letnik
;
zadnja knjiga, ki jo je izdal
/
na predavanje sta prišla zadnja
6.
ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim:
zadnji čas je bolj malo slišati o njem
;
zadnjo noč je slabo spala
preteklo
;
v zadnjem četrtletju so se izgube povečale
;
v zadnjih treh letih je napredovala
//
ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem:
slediti zadnjim dosežkom v znanosti
;
biti oblečen po zadnji modi
/
članek v zadnji številki revije
;
zanimale so ga zadnje vesti o nesreči
7.
ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti:
zadnji trenutek mu je pomagal
/
zadnji čas je, da se kaj spremeni
8.
za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več:
na turnirju so bili zadnji
;
po uspehu je bil zadnji v razredu
;
na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
//
ki je po pomembnosti na najnižji stopnji:
otroci so mu zadnja skrb
/
ekspr.
on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni
9.
nazadnje omenjeni:
telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje.
To velja zlasti za zadnjo dejavnost
;
potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
10.
ki je dokončen in nepreklicen:
to je zadnja cena, ceneje ne damo
11.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
do
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve:
dvorano so napolnili do zadnjega kotička
;
ujemati se do zadnjega milimetra
;
vrnil sem mu do zadnje pare
ves denar
;
biti moker do zadnjega vlakna
popolnoma, čisto
/
premisliti do zadnje podrobnosti
●
ekspr.
izigrati zadnji adut, zadnjo karto
uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh
;
ekspr.
do zadnjega diha se je boril
do konca življenja, do smrti
;
vznes.
zadnji dom
grob
;
vznes.
v tujini je našel zadnji dom
umrl je
;
evfem.
biti v zadnjih izdihljajih
umirati
;
pog.
avtomobil na zadnji pogon
s pogonom na zadnja kolesa
;
vznes.
iskati zadnji smisel
bistven, najgloblji
;
ekspr.
s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak
izkoristili zadnjo priložnost
;
zadnja beseda
ekspr.
to je moja zadnja beseda
sklep, ki ga ne bom preklical
;
zadnja beseda znanosti
najnovejše dognanje
;
ekspr.
tudi oni še niso rekli zadnje besede
še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo
;
premisliti odgovor od prve do zadnje črke
od začetka do konca
;
zadnja hiša
manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
;
ekspr.
iti do zadnjih mej
storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice
;
pog.,
ekspr.
dobiti jih po zadnji plati
po zadnjici
;
vznes.
včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti
šli smo za njegovim pogrebom
;
star.
zadnjo pot ti rečem
zadnjič, zadnjikrat
;
ekspr.
odbila mu je zadnja ura
umrl je
;
ekspr.
zadnja ura je prišla
čas smrti
;
ekspr.
priti skozi zadnja vrata
skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način
;
ekspr.
spregovoriti v zadnje slovo
ob pogrebu
;
zastar.
narediti zadnje sporočilo
oporoko
♦
avt.
zadnji most
del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru
vgrajen diferencial
;
jezikosl.
zadnji samoglasniki
samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline
;
lov.
zadnji grižljaj
smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne,
jelena
;
obrt.
zadnji vbod
vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice
vboda pred njim
;
pravn.
zadnji opomin pred tožbo
;
rel.
zadnja popotnica
obhajilo za umirajoče
;
zadnja večerja
večerja, ki jo je imel Jezus Kristus z apostoli dan pred svojo
smrtjo
zádnji
-a -e
sam.
:
nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so
imeli zadnji
;
diplomirala je med zadnjimi
;
zadnji iz tega rodu
;
ni še rekel zadnje
zadnje besede
;
pog.,
ekspr.
brcniti koga v (ta) zadnjo
zadnjico
;
nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama
;
ekspr.
boriti se do zadnjega
do konca življenja, do smrti
;
do zadnjega je upala, da pride
do zadnjega trenutka
;
ekspr.
vzeli so jim vse do zadnjega
popolnoma vse
;
ekspr.
končali so vsi – od prvega do zadnjega
;
komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu)
;
star.
k zadnjemu še nekaj besed o pesniku
nazadnje
;
bibl.
prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi
zádnjica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma:
postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene
;
potegniti pulover čez zadnjico
;
sesti na celo zadnjico
;
suniti koga v zadnjico
;
udariti koga po zadnjici
/
spustiti se vzdolž drče po zadnjici
;
z zadnjico odriniti stol
2.
zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami:
bič je oplazil konja po zadnjici
3.
ekspr.
zadnji del česa:
iz zadnjice avtomobila se je pokadilo
●
šalj.
izprašiti komu zadnjico
natepsti ga
;
vulg.
s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš
to spričevalo je brez vrednosti, pomena
;
ekspr.
lesti komu v zadnjico
izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti
si naklonjenost
;
ekspr.
dati, naložiti jih komu po zadnjici
natepsti ga
;
ekspr.
dobiti jih po zadnjici
biti tepen
;
ekspr.
tresti se za svojo zadnjico
bati se zase, za svoj položaj
zádnjič
prisl.
(
ȃ
)
1.
pri ponavljanju na zadnjem mestu:
zdaj te zadnjič nadlegujemo
;
zadnjič te opozarjam
;
na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu
/
vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu
;
ekspr.
v tej gostilni sem prvič in zadnjič
/
elipt.
predstava ob 20. uri. Zadnjič
2.
izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič
iste vrste:
kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo
;
zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem
/
od zadnjič je ostalo še nekaj
;
za tisto od zadnjič jih boš še dobil
/
elipt.
zahvalim se ti za zadnjič
3.
star.
nazadnje
:
vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala
/
zadnjič so ju videli včeraj
●
ekspr.
to vam povem prvič in zadnjič
dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej
;
ekspr.
prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam
izraža odločno zavrnitev
;
ekspr.
nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne
poudarja pogostnost dejanja
zádnjičen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zadnjico:
zadnjična mišica
/
zadnjična odprtina
♦
med.
zadnjična lega ploda v maternici
lega z zadnjico naprej
zádnjik
-a
m
(
ȃ
)
1.
anat.
končni del črevesa:
dajati zdravilo skozi zadnjik
;
vnetje zadnjika
2.
obrt.
zadnji del oblačila:
plesti zadnjik
;
prednjik in zadnjik
zádnjikrat
prisl.
(
ȃ
)
zadnjič
:
pred petimi leti so bili zadnjikrat pri nas
;
takrat sem jo zadnjikrat videl
;
saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil
/
elipt.
predstave ob 17., 19. in 21. uri. Zadnjikrat
/
hitro so se vrnili, kakor zadnjikrat
;
elipt.
zahvali se jim za zadnjikrat
zádnjiško
tudi
zádnjiški
prisl.
(
ȃ
)
star.
zadenjsko
:
zadnjiško se umikati
zadobíti
-ím
dov.
, zadóbil
(
ī í
)
star.
dobiti
:
od brata je zadobil vse, kar je želel
/
grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti
/
zadobiti neomejeno oblast nad kom
/
težko je zadobiti popolno enotnost
doseči
;
zadobil si je veliko premoženje
pridobil
zadobljèn
-êna -o:
zadobljene rane
zadobívati
-am
nedov.
(
í
)
star.
dobivati
:
življenje zadobiva nov smisel
/
predmeti so v temi zadobivali nenavadne oblike
zàdôbnost
-i
ž
(
ȁ-ó
)
jezikosl.
razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno drugo dejanje
gleda s stališča prvega:
glagolske oblike za izražanje zadobnosti
zádol
-óla -o
[
zadou̯
]
prid.
(
á ọ́
)
nar. zahodno,
navadno v zvezi s
figa
nedozorel, na drevesu posušen:
na drevesu je ostalo še nekaj zadolih fig
zadôlbsti
-dôlbem
[
zadou̯psti
]
dov.
, zadôlbite
in
zadolbíte
(
ó
)
knjiž.
z dolbenjem narediti, izoblikovati;
izdolbsti
:
zadolbsti napis
zadôlbsti se
1.
zariti se:
črv se zadolbe v les
/
krogla se je zadolbla v steno
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
zadolbel se je v učenje
zadôlben
-a -o:
tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita
zadólje
-a
s
,
rod. mn. tudi
zadólij
(
ọ̑
)
knjiž.
svet za dolino, dolinami:
nad zadolji se dvigajo hribi
zadolžênec
-nca
[
zadou̯ženəc
]
m
(
é
)
kdor je zadolžen:
zadolženci niso mogli vrniti dolgov
zadolžênje
-a
[
zadou̯ženje
]
s
(
é
)
1.
star.
zadolženost
:
vedel je za sosedovo zadolženje
2.
zastar.
krivda
,
greh
:
zavedati se svojega zadolženja
zadolžênost
-i
[
zadou̯ženost
]
ž
(
é
)
stanje zadolženega človeka:
zadolženost kmetov
/
zadolženost gospodarstva
/
zadolženost se manjša, veča
dolg, dolgovi
zadolževánje
-a
[
zadou̯ževanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od zadolževati se:
zadolževanje podjetij
/
zadolževanje članov odbora za različne naloge
zadolževáti se
-újem se
[
zadou̯ževati se
]
nedov.
(
á ȗ
)
postajati komu dolžen določeno vsoto denarja:
hči se je zadolževala, oče pa je plačeval
;
zmeraj bolj se zadolževati
zadolževáti
1.
publ.
delati, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj:
to nas zadolžuje, da skrbimo za dobro gospodarjenje
/
s sklepom zadolževati uredniški odbor, da odloča o teh
vprašanjih
pooblaščati
2.
knjiž.
s pozitivnimi dejanji delati, da je kdo moralno dolžen storiti,
opraviti kaj:
žrtve nas zadolžujejo
zadolžítev
-tve
[
zadou̯žitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zadolžiti se:
z zadolžitvijo rešiti podjetje
/
izogniti se davčnim zadolžitvam
davčnim obveznostim
;
višina zadolžitve
dolga, dolgov
//
publ.
kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim
poklicem, položajem, pripadnostjo;
naloga
,
dolžnost
:
dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev
;
sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev
/
nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev
funkcije, službe
zadolžíti se
-ím se
[
zadou̯žiti se
]
dov.
, zadôlži se; zadôlžil se
(
ī í
)
postati komu dolžen določeno vsoto denarja:
vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil
;
zadolžiti se za veliko vsoto
;
zadolžiti se pri prijatelju
;
država se je zelo zadolžila
/
ekspr.
do vratu, čez glavo se zadolžiti
zelo
●
zastar.
s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh
pregrešil
zadolžíti
1.
publ.
narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj:
odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo
/
zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko
naložiti mu skrb
;
zadolžiti koga za izvršitev naloge
naložiti komu nalogo
//
imenovati, zaposliti za opravljanje česa:
na novo so zadolžili dve medicinski sestri
;
zadolžili so ga za organizatorja gibanja
2.
knjiž.
s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti,
opraviti kaj:
s svojo smrtjo je zadolžil soborce
3.
zastar.
zakriviti
,
zagrešiti
:
obžaloval je vse, kar je zadolžil
4.
adm.
narediti, da je kdo odgovoren za kaj:
zadolžiti prejemnika za prevzeto blago
●
zastar.
zadolžiti posestvo
zastaviti
zadolžèn
-êna -o:
zadolžen gospodar
;
zadolžen je za izdelavo načrta
;
zadolženo posestvo
●
publ.
uradno je zadolžen za ministrovo varnost
odgovoren
;
publ.
zadolžen je za obrambna vprašanja
pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj
zadôlžnica
-e
[
zadou̯žnica
]
ž
(
ȏ
)
pravn.
pisna obveza o napravljenem dolgu:
izdati zadolžnico
/
podpisati zadolžnico
♦
fin.
državna zadolžnica
za katere plačilo jamči država
;
individualna zadolžnica
za katere plačilo jamči posameznik ali posamezna gospodarska
organizacija
;
skupna zadolžnica
za katere plačilo jamči več fizičnih ali pravnih oseb
zadominírati
-am
dov.
(
ȋ
)
publ.
zagospodovati
:
v deželi so zadominirali tujci
●
publ.
ob pogledu na trg zadominira fasada stolnice
vzbudi pozornost, izstopi
zadonéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati poln, nizek glas:
orgle so zadonele in slovesnost se je začela
;
brezoseb.
udaril je po deblu, da je zadonelo
2.
doneč se razširiti:
petje je zadonelo po dolini
3.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se:
piker posmeh je zadonel v njegovih besedah
zadôsten
-tna -o
prid.
(
ó
)
ki ustreza, zadošča
a)
po količini, meri:
za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana
;
zbrati zadostna sredstva za obnovo šole
;
tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev
/
zadosten premislek
/
publ.
občani so ostali brez zadostnega odgovora
zadovoljivega
/
zadostna količina, mera
b)
po lastnostih, kakovosti:
zadosten dokaz, razlog, vzrok
;
pridobiti si zadostno izobrazbo
/
knjiž.
biti samemu sebi zadosten
ne potrebovati drugega
♦
šol.
zadostni uspeh
uspeh s povprečno oceno zadostno
;
zadostna ocena
najnižja pozitivna ocena
zadôstno
prisl.
:
zadostno utemeljena trditev
●
knjiž.
jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo
dovolj, zadosti
;
sam.:
izdelati z zadostnim
zadostnim uspehom
;
v razredu je petina zadostnih
učencev z zadostnim uspehom
;
dobiti zadostno
zadostno oceno
zadôsti
prisl.
(
ó
)
izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča:
doma ne pridelajo zadosti hrane
;
koliko denarja potrebuješ? Bo tisoč zadosti
;
ti ljudje imajo vsega zadosti
/
ne delajo zadosti
;
on je zadosti pameten, da razume
;
če bo zadosti vztrajna, bo uspela
/
to je zadosti jasno povedano
/
v medmetni rabi
fantje, zadosti, nehajte
//
v členkovni rabi
izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči:
zadosti imamo obljub
/
zadosti dolgo ste počivali
/
zdaj mi je pa zadosti
●
pog.
ta dva sta si sama zadosti
ne potrebujeta drugih
;
pog.,
ekspr.
dvigni, zadosti te je skupaj
si velik, močen
;
ekspr.
počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti
izraža svarilo, grožnjo
zadostílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev:
zadostilno dejanje
♦
rel.
zadostilna molitev
zadostílo
-a
s
(
í
)
zastar.
zadoščenje
:
pričakovati zadostilo
/
dati komu zadostilo za storjeno krivico
zadostítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zadostiti:
zadostitev predpisom
/
zadostitev obveznosti
/
zadostitev potrebe
2.
knjiž.
zadoščenje
:
zahtevati zadostitev za žalitve
zadostíti
-ím
dov.
, zadóstil
(
ī í
)
1.
z dajalnikom
narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz
tega, kar izraža določilo:
zadostiti pravici, predpisom, zakonu
/
knjiž.
temu človeku je težko zadostiti
ustreči
//
knjiž.
narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost,
dejstvo;
izpolniti
,
uresničiti
:
zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam
/
pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom
2.
knjiž.
zadovoljiti
:
z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila
;
zadostiti in pomiriti koga
/
zadostiti potrebo po gibanju
/
estetsko zadostiti
3.
knjiž.
opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega,
užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve:
zadostiti za krivico, tatvino
♦
rel.
zadostiti za greh
4.
nedov.
,
zastar.
zadoščati
:
premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove
zadoščèn
-êna -o:
zadoščen nagon
;
zadoščen umolkniti
;
čutiti se zadoščenega
;
prisl.:
dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil
/
v povedni rabi
radovednosti je zadoščeno
●
ekspr.
pravici je zadoščeno
kazen je izvršena
zadôstnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost zadostnega:
primernost prostorov in zadostnost osvetlitve
;
zadostnost zalog
zadostováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero:
zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati
//
biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh:
to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem
;
običajna pisava ne zadostuje za pisanje po hitrem nareku
/
zadostovati samemu sebi
●
knjiž.
tudi on ne zadostuje idealu
ne ustreza
;
knjiž.
zadostovati zahtevam
izpolnjevati jih, ustrezati jim
zadostujóč
-a -e:
sebi zadostujoča količina
zadóščati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero:
zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole
/
za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca
//
biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh:
oprema zadošča predpisom
/
samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča
;
za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog
/
zadoščati samemu sebi
2.
knjiž.
zadovoljevati
:
domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev
/
pevec je v tej vlogi docela zadoščal
ustrezal
zadoščênje
-a
s
(
é
)
1.
duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi
zahtevami, pričakovanji:
po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje
;
čutiti zadoščenje
;
imeti zadoščenje pri delu
;
zadoščenje zmagovalca
;
občutek zadoščenja
/
v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet
;
z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil
2.
kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi
storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve:
zahtevati zadoščenje
;
materialno, moralno zadoščenje
;
popolno, pravično zadoščenje
/
dati komu zadoščenje za kaj
;
dobiti zadoščenje
3.
glagolnik od zadostiti:
zadoščenje predpisom, zakonom
4.
knjiž.
zadovoljitev
:
zadoščenje potreb
/
zadoščenje žeje
potešitev
●
zastar.
če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje
odškodnino, nadomestilo
zadoščênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
zadovoljenost
:
čutiti zadoščenost
;
duševna, telesna zadoščenost
zadoščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
zadoščati
,
zadostovati
:
njegovo znanje zadoščuje
zadoščujóč
-a -e
zadosten
:
ugotavljati kaj z zadoščujočo točnostjo
zadovóljen
-jna -o
prid.
, zadovóljnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot
dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami:
prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev
;
zadovoljen je bil, da se je kar smehljal
;
zadovoljen se je vrnil domov
;
rad vidi svoje goste zadovoljne
;
vidno,
ekspr.
v dno srca zadovoljen
/
iron.
si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita
;
evfem.
nisem najbolj zadovoljen
nisem zadovoljen
//
ki je večkrat, navadno v takem stanju:
vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka
;
od malega je miren in zadovoljen
//
ki izraža, kaže tako stanje:
zadovoljen obraz
/
zadovoljno življenje
2.
v povedni rabi
ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa:
gospodar je z najetimi delavci zadovoljen
;
biti zadovoljen s samim seboj
;
zadovoljen sem, da tega nisem storil
/
biti z malim zadovoljen
3.
zastar.
vesel
:
zadovoljen je bil srečnega izida
/
kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti
ni hotel iti
●
ekspr.
te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne
zanje tako zalivanje ni primerno
;
preg.
kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni
zadovóljno
prisl.
:
zadovoljno si meti roke
;
zadovoljno se smehljati
;
zadovoljno spregovoriti, živeti
zadovoljênost
-i
ž
(
é
)
dejstvo, da je kdo zadovoljèn:
duhovna in telesna zadovoljenost
/
spolna zadovoljenost
zadovoljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zadovoljevati:
zadovoljevanje lakote, spolnega nagona
/
zadovoljevanje partnerja
zadovoljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da
kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo:
zadovoljevati nagone, potrebe
;
zadovoljevati želje po igri, plesu
/
zadovoljevati zahteve,
publ.
zahtevam
izpolnjevati jih, ustrezati jim
2.
delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek,
ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam:
delo ga zadovoljuje
;
površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca
/
publ.:
poslano blago nas ne zadovoljuje
s poslanim blagom nismo zadovoljni
;
učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje
nima ustreznih kvalitet
3.
povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne
vzdraženosti:
zadovoljevati svojega partnerja
zadovoljeváti se
z orodnikom
biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje:
zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži
zadovoljujóč
-a -e:
nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi
;
zadovoljujoča domačnost
●
publ.
izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč
zadovoljiv
zadovoljítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zadovoljiti:
zadovoljitev nagonov, potreb
/
zadovoljitev kupcev
/
spolna zadovoljitev
zadovoljíti
-ím
dov.
, zadovóljil
(
ī í
)
1.
z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti,
da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo:
zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju
;
zadovoljiti želje
/
zadovoljiti svoj okus
narediti po svojem okusu
;
zadovoljiti poželenje
;
zadovoljiti zahteve,
publ.
zahtevam
izpolniti jih, ustrezati jim
2.
narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek,
ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam:
novi izdelek je zadovoljil odjemalce
;
ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega
opazovalca
;
odgovor ga ni zadovoljil
;
noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti
/
publ.
domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo
ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo
3.
povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne
vzdraženosti:
nobena ženska ga ni zadovoljila
zadovoljíti se
z orodnikom
biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje:
bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil
;
zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo
zadovoljèn
-êna -o:
čustveno zadovoljen človek
;
zadovoljene potrebe
zadovoljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami,
potrebami, željami:
zadovoljiv odgovor
;
zadovoljiv uspeh
;
zadovoljiva rešitev problema
;
zadovoljivo zdravstveno stanje
2.
zadovoljujoč
:
njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv
3.
zastar.
zadovoljen
:
zadovoljiv nasmeh
zadovoljívo
prisl.
:
zadovoljivo odgovoriti
;
zadovoljivo opravljati delo
;
zadovoljivo oskrbovan dom
;
sam.:
spodbujanje k še bolj zadovoljivemu
zadovoljívost
-i
ž
(
í
)
1.
lastnost zadovoljivega:
lepotna in uporabnostna zadovoljivost predmeta
2.
zastar.
zadovoljstvo
:
po kosilu čutiti prijetno zadovoljivost
zadovóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
lastnost zadovoljnega človeka:
zadovoljnost sitega otroka
/
zadovoljnost je dragocena poteza njegovega značaja
/
zadovoljnost s poklicem
;
zadovoljnost s samim seboj
2.
zadovoljstvo
:
zadovoljnost se kaže na njegovem obrazu
/
oči se mu svetijo od zadovoljnosti
zadovóljstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
stanje zadovoljnega človeka:
zadovoljstvo obide,
ekspr.
se polasti koga
;
čutiti zadovoljstvo
;
najti zadovoljstvo v čem
;
dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo
;
notranje, ustvarjalno zadovoljstvo
;
veliko zadovoljstvo
;
zadovoljstvo po opravljenem delu
/
ekspr.
sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu
;
narediti kaj v zadovoljstvo,
star.
na zadovoljstvo koga
;
publ.
pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo
;
živeti v miru in zadovoljstvu
;
z zadovoljstvom sprejeti novico
/
njegov obraz kaže zadovoljstvo
//
nav. mn.,
ekspr.
kar vzbuja, povzroča tako stanje:
privoščiti si različna majhna zadovoljstva
/
materialna zadovoljstva
2.
pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa:
zadovoljstvo z obstoječim
;
zadovoljstvo s samim seboj
/
publ.
državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet
zadovóljščina
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
1.
zadovoljstvo
:
čutiti zadovoljščino po opravljenem delu
2.
zadoščenje
:
zahtevati zadovoljščino
zadrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
hitro se premakniti:
avtomobil je zadrčal mimo, da ga je bilo komaj za trenutek videti
●
zastar.
na ilovnati stezi ji je večkrat zadrčalo
spodrsnilo
;
star.
zadrčal se je po strmini
se zadrsal
zadrdráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove:
ob vsakem sunku vetra zadrdra klopotec
/
ekspr.
strojnica je v presledkih nekajkrat zadrdrala
2.
ekspr.
hitro, ropotajoč se premakniti:
kočija je zadrdrala z dvorišča
3.
ekspr.
začeti zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo:
učenec zadrdra pesmico
zadréga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil:
pomagati komu iz zadrege
;
spraviti koga v zadrego
;
izhod iz zadrege
/
v zadregi se je zasmejal
/
za odgovor ni nikoli v zadregi
;
bil je v zadregi, kam naj se postavi
/
ekspr.
denarne zadrege
pomanjkanje denarja
2.
neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi
storil:
obšla ga je zadrega
;
premagati, prikriti zadrego
/
brez zadrege pripovedovati o sebi
●
nar. gorenjsko
dnevi pred svatbo so minili v zadregi
časovni stiski
;
nar. gorenjsko
le kakšno zadrego imate, da že odhajate
kaj se vam tako mudi
zadrégar
-ja
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego:
po naravi je zadregar in počasnež
zadrégarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na človeka, ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego:
zadregarski deški obraz
/
zadregarsko iskanje ustreznega izraza
zadrekáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
vulg.
z iztrebki narediti nečisto:
kokoši so zadrekale dvorišče
/
v hlevu si je zadrekal hlače
zamazal z blatom, iztrebki
//
zamazati sploh:
avtomobil ga je oškropil in zadrekal
zadrekán
-a -o:
z ilovico zadrekana kočija
zadréman
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nar.
dremav
,
zaspan
:
ves je še zadreman
zadrémano
prisl.
:
zadremano gledati
zadrémati
-ljem,
in
zadrémati
tudi
zadremáti -am
dov.
(
ẹ́; ẹ́ á ẹ́
)
priti v stanje med budnostjo in spanjem:
kar stoje je zadremal
;
zadremati od utrujenosti
/
za pol ure lahko zadremlješ
zaspiš
/
s smiselnim osebkom v dajalniku
od enakomernega tresenja se mu je zadremalo
zadremávhati
-am
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
zadovoljno zadremati:
legel je na sonce in zadremavhal
zadremúckati
-am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
lahno zadremati:
zadremuckati na soncu
/
še malo bo zadremuckal
zaspal
zadréti
-drèm
in
-dêrem
dov.
,
stil.
zaderó; zadríte
in
zaderíte; zadŕl
(
ẹ́ ȅ, é
)
s sunkom narediti, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam
ostane:
jastreb je zadrl kremplje v zajca
;
zadreti nož v lipovino
zadréti se
zaradi sile, ostrine priti v kaj in tam ostati:
trn se mu je zadrl v peto
/
ekspr.
kragulj se je s kremplji zadrl v kokoš
;
pren.
njene besede so se mu zadrle v srce
zadŕt
-a -o
1.
deležnik od zadreti:
v roko zadrt drobec stekla
2.
slabš.
trdovraten
,
zagrizen
:
zadrt nasprotnik
/
zadrto sovraštvo
/
zadrt glas, pogled
;
prisl.:
zadrto gledati, vprašati
;
zadrto dosleden
zadréti se
-dêrem se
dov.
, zaderíte se; zadŕl se
(
ẹ́ é
)
ekspr.
oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom:
zadrl se je v pozdrav
/
ali prideš, se je zadrl za menoj
/
na strehi se je zadrla mačka
/
šolski zvonec se je zadrl
//
grobo, glasno koga ošteti:
zadreti se na koga
;
za vsako stvar se zadere name
zadrevíti
-ím
dov.
, zadrêvi
in
zadrévi, zadrévil
(
ī í
)
star.
zapoditi
,
zagnati
:
zadrevil je čredo nazaj
/
zadrevil je plašč z obema rokama v nasprotni kot
;
skokoma se je zadrevil po stopnicah
zadréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki kaže zadrego:
zadrežen človek
;
vstopil je ves zadrežen
/
zadrežni izgovori
zadŕga
1
-e
ž
(
ȓ
)
priprava za zapenjanje česa, sestavljena iz dveh trakov z zobci ob
notranjem robu, ki se s potegom drseče priprave odpira ali zapira:
odpreti, zapreti zadrgo
;
všiti zadrgo
;
obleka, žep se zapenja z zadrgo
/
potegniti zadrgo
/
čevlji, jopica, torba na zadrgo
zadŕga
2
tudi
zádrga -e
ž
(
ȓ; ȃ
)
star.
1.
zanka
,
past
:
nastavljati živalim zadrge
/
bolno roko je nosil v zadrgi
/
razvozlati zadrgo
vozel
2.
stiska
,
težava
:
delavce so odpustili, zadrga je velika
/
biti v denarnih zadrgah
♦
lov.
zožitev cevi ob ustju šibrenice
zadrgálica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
1.
zanka
,
past
:
nastavljati zajcem zadrgalice
2.
stiska
,
težava
:
bil je v taki zadrgalici, da ni več mislil na rešitev
zadrgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
zadrgovati
:
zadrgavati vrv
/
zadrgavati zanko
zadrgetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza:
roke, ustnice so mu zadrgetale
;
zadrgetati od mraza, užitka
;
zadrgetati po vsem telesu
;
nervozno zadrgetati
;
brezoseb.
na obrazu mu je zadrgetalo
/
glas ji je zadrgetal
/
ekspr.
ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo
se rahlo stresejo
2.
ekspr.
močno se vznemiriti:
zadrgetali so ob misli, kaj bo
/
srce mu je zadrgetalo od ljubezni
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
postati zaznaven, opazen:
na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz
zadrgnína
-e
ž
(
ī
)
poškodba zaradi zadrgnjenja:
zadrgnina na zapestju
♦
med.
zadrgnina na črevesu
zaradi zategnitve pri kili
zadŕgniti
-em
dov.
,
tudi
zadrgníla
(
ŕ ȓ
)
1.
s potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno, tesno namesti
okoli česa:
zadrgniti vrv okoli veje
/
zadrgniti prerahlo zavezan paket
/
zadrgniti vozel, zanko
2.
s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno
zapreti, zavezati:
zadrgniti vrečo
/
zadrgniti snop
;
zadrgniti škornje z vezalkami
●
ekspr.
žalost mu je zadrgnila grlo, glas
od žalosti ni mogel govoriti
;
ekspr.
s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu
se je sam spravil v brezizhoden položaj
zadŕgnjen
-a -o:
zadrgnjen nahrbtnik
zadŕgnjenje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od zadrgniti:
zadrgnjenje zanke
/
zadrgnjenje vreče
zadrgováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s potegovanjem, vlečenjem povzročati, da se kaj trdno, tesno namesti
okoli česa:
zadrgovati vrv
/
zadrgovati vozel, zanko
/
vrv mu zadrguje zapestja
2.
s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno
zapirati, zavezovati:
ribiči so zadrgovali mreže
●
ekspr.
strah mu zadrguje grlo
od strahu ne more govoriti
zadrhtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza:
roka, telo zadrhti
;
zadrhteti od jeze, strasti
;
zadrhteti ob novici
;
zadrhteti v močnem krču
;
zadrhtela je kot plamenček v petrolejki
/
glas mu je zadrhtel
/
ekspr.
hiša je zadrhtela do temeljev
se je rahlo stresla
2.
knjiž.
zelo se čustveno vznemiriti:
srce zadrhti od sreče
/
v takih trenutkih mu zadrhtijo živci
3.
knjiž.,
s prislovnim določilom
postati zaznaven, opazen:
v njenih očeh je zadrhtela groza
/
v daljavi zadrhti pesem
se zasliši
●
ekspr.
ne vem, je zadrhtela
drhteč rekla
zadríčati
-am
dov.
(
ī
)
zastar.
zadrčati
,
zdrsniti
:
voziček je zadričal po klancu
zadríčati se
nar. gorenjsko
zadrsati se, zasmučati se:
zadričal se je po poledenelem pobočju
zadrléskniti
-em
tudi
zadrlêskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
z drleskom zapreti:
zadrleskniti vrata
;
okno se je zaradi prepiha zadrlesknilo
zadrlésniti
-em
tudi
zadrlêsniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
z drleskom zapreti:
zadrlesniti vrata
;
okno se je zaradi prepiha zadrlesnilo
zadrléšniti
-em
tudi
zadrlêšniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
nar. gorenjsko
zadrleskniti
,
zadrlesniti
:
zadrlešniti vrata
zadŕncati
-am
dov.
(
ȓ
)
steči v drncu:
ko so konji prišli na odprto cesto, so zadrncali
zadrnjóhati
-am
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
zasmrčati
:
slišala je, da je ded v sosednji sobi zadrnjohal
//
zaspati
:
skrbi so mu branile, da bi zadrnjohal
zadrobencljáti
-ám
[
zadrobəncljati
in
zadrobencljati
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
stopiti s kratkimi, hitrimi koraki;
zadrobiti
:
zadrobencljala je za njim in ga poklicala
//
narediti nekaj kratkih, hitrih korakov:
otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal
zadrobíti
-ím
dov.
, zadróbil
(
ī í
)
1.
iti, stopiti s kratkimi, hitrimi koraki:
otrok zadrobi za materjo
//
narediti nekaj kratkih, hitrih korakov:
sledeč mu, je večkrat zadrobil in postal
2.
živahno oglasiti se s kratkimi glasovi:
kanarček je zletel in glasno zadrobil
/
knjiž.
škrjanec je zadrobil svoj spev
živahno zapel s kratkimi glasovi
●
star.
zadrobiti cel kos kruha v mleko
nadrobiti
zadroboléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
zažvrgoleti
,
zapeti
2
:
ptice so zadrobolele
/
zadrobolel si je znano pesem
zadrogíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je zasvojen z mamili;
narkoman
:
nekdanji zadrogiranec
;
zadrogiranci in pijanci
zadrogírati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
1.
omamiti se z mamili:
niso prišli na delo, ker so se preteklo noč zadrogirali in napili
2.
postati zasvojenec z mamili:
če bi se zadrogiral, ne bi v življenju nič ustvaril
zadrogíran
-a -o:
zadrogiran voznik
;
biti zadrogiran od zdravil
zadŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
premakniti (se) po čem z dotikanjem:
drveči avtomobil je zadrsal po grušču in se ustavil
;
zadrsal se je po gladkem podu
/
zadrsati z vrati po preprogi
//
drsaje iti, stopiti:
z ostarelo hojo je zadrsal proti oknu
zadŕsati se
hitro se premakniti v čevljih ali na drsalkah po ledu:
zadrsati se po drsališču
zadŕsniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
premakniti po čem z dotikanjem:
zadrsnil je vrtna vrata po previsoko nasutem pesku
zadŕtež
-a
m
(
ȓ
)
slabš.
trdovraten, zagrizen človek:
celo največji zadrteži so priznali napako
zadŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
slabš.
trdovratnost
,
zagrizenost
:
njegova zadrtost je odbijajoča
/
birokratska, ideološka zadrtost
zádruga
tudi
zadrúga -e
ž
(
á; ȗ
)
1.
združenje za opravljanje ali organiziranje kake dejavnosti, navadno
gospodarske:
ustanoviti zadrugo
;
vstopiti, združiti se v zadrugo
;
člani, predsednik zadruge
/
kmetijska, nabavno-prodajna, obrtna zadruga
;
kmetijska obdelovalna zadruga
prva leta po 1945
delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in
delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
;
stanovanjska zadruga
združenje oseb, ki si gradijo stanovanja, hiše
//
trgovina takega združenja:
prodajalec v zadrugi
/
zadruga je že zaprta
2.
zastar.
druščina
,
družba
:
rokovnjaška zadruga
;
zadruga beračev
♦
soc.
(rodbinska) zadruga
patriarhalno organizirana skupnost družin s skupno posestjo,
proizvodnjo in porabo, značilna za nekatera južnoslovanska območja
zlasti do začetka kapitalizma
zádrugar
tudi
zadrúgar -ja
m
(
á; ȗ
)
zadružnik
:
skupna sredstva zadrugarjev
zádrugarstvo
tudi
zadrúgarstvo -a
s
(
á; ȗ
)
zadružništvo
:
razvoj zadrugarstva
zádružan
-a
in
zadružàn
in
zadružán -ána
m
(
á; ȁ á; ȃ
)
1.
zastar.
zadružnik
:
postati zadružan
2.
lit.
član literarno-političnega dijaškega društva Zadruga ob koncu 19.
stoletja:
zbirališče zadružanov
;
ligaši in zadružani
zádružen
tudi
zadrúžen -žna -o
prid.
(
á; ȗ
)
nanašajoč se na zadrugo:
zadružni član
/
zadružni dom
;
zadružna mlatilnica
zádružno
tudi
zadrúžno
prisl.
:
zadružno gospodariti
zádružnica
tudi
zadrúžnica -e
ž
(
á; ȗ
)
članica zadruge:
izobraževanje zadružnic
zádružnik
tudi
zadrúžnik -a
m
(
á; ȗ
)
član zadruge:
postati zadružnik
;
skupna lastnina zadružnikov
zádružniški
tudi
zadrúžniški -a -o
prid.
(
á; ȗ
)
nanašajoč se na zadružnike ali zadružništvo:
zadružniški ideolog
/
zadružniška preobrazba kmetijstva
zádružništvo
tudi
zadrúžništvo -a
s
(
á; ȗ
)
obstoj, dejavnost zadrug:
gospodarski pomen zadružništva
/
stanovanjsko zadružništvo
/
mreža zadružništva
zadrug
zádružnost
tudi
zadrúžnost -i
ž
(
á; ȗ
)
zadružna organiziranost:
podpirati zadružnost v gospodarstvu
zadrvéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zdrveti
:
vlak je zadrvel v predor
●
zastar.
zadrveti se po bregu navkreber
zapoditi se, zagnati se
zadrvíti
-ím
dov.
, zadŕvil
(
ī í
)
star.
napoditi
,
nagnati
:
zadrvil jih je iz pisarne
/
usoda ga je zadrvila v svet
zadržánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zadržati:
zadržanje premika
/
zadržanje odločbe
/
zadržanje učencev po pouku
/
brez zadržanja v mestu se je napotil dalje
/
dostojanstveno zadržanje v nesreči
;
neprijazno zadržanje do koga, proti komu
/
politično zadržanje
2.
star.
vedenje
2
:
lepo, surovo zadržanje
/
dobiti slabo oceno v zadržanju
zadržánost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost zadržanega:
začetna zadržanost gostov je izginila
;
premagati zadržanost
;
zadržanost do tujcev
;
zadržanost v govorjenju, vedenju
;
zadržanost in sproščenost
/
zadržanost izjave, kritike
//
zadržan odnos:
izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila
;
navdušenje se je spreminjalo v zadržanost
/
odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo
2.
dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti
drugje:
povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati
/
službena zadržanost
;
začasna zadržanost od dela
zadržáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu:
hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka
;
zadržal ga je, da ni omahnil v prepad
/
zadržal je konja, da sem stopil na voz
;
zadržal je psa, da ni planil nanj
/
zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
2.
narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja:
zadržal je kotaleč se kamen
;
podstavili so coklo, da bi zadržala vagon
/
jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko
/
zadržali so sovražnikove tanke
3.
narediti, da kaj ne izteka, odteka:
z dlanjo je zadržal vodni curek
;
pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri
/
zadržati solze
/
zadržati vodo
zavestno ne izprazniti sečnega mehurja
;
pren.
zadržati življenje
4.
povzročiti, da kaj ne more skozi:
filter zadrži trdne delce
/
smrekove veje zadržijo dež
5.
narediti, da se kaj ne širi
a)
na večjo površino:
z brisalko je zadržala razlito tekočino
b)
v okolico:
ta prst zadrži veliko vlage
/
peč zadrži toploto
6.
narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno:
zadržati pismo
;
zadržati pošiljko zaradi kontrole
7.
z glagolskim samostalnikom
narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje:
suša je zadržala rast
;
zadržati gospodarski razvoj
/
zadržati epidemijo
♦
pravn.
zadržati postopek
8.
z glagolskim samostalnikom
narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj:
zadržati izplačilo
;
zadržati izvršitev kazni
;
zadržati zvišanje cen
9.
narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže:
zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
//
z glagolskim samostalnikom
ne narediti tega, kar določa samostalnik:
zadržati dih, jok, smeh
/
zadržati korak
10.
narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu:
zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt
;
zadržati koga na kosilu
//
s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem
mestu:
zadržati koga na policiji, v bolnišnici
;
v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
//
povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče:
jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo
;
nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta
11.
publ.
obdržati
:
nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil
/
divizija mora obmejno območje zadržati v svojih rokah
/
zadržati funkcijo, privilegije
/
zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto
/
zadržati posel
zadržáti se
1.
s prislovnim določilom
ostati daljši čas kje:
rad se je zadržal pri nas
;
spotoma se bomo zadržali v Postojni
/
otroci so se dalj časa zadržali pri slonih
/
predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru
2.
publ.
določen čas obravnavati:
na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih
članov
;
zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju
3.
ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:
novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je
;
ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati
4.
s prislovnim določilom
izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga
izraža določilo:
spoštljivo se zadržati do koga, proti komu
;
glej, da se boš dobro zadržal
;
lepo se zadržati
●
preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni
je ostal
;
publ.
ime manufaktura se je zadržalo do danes
je ostalo, se je ohranilo
;
star.
zna se zadržati
se vesti
zadržán
-a -o
1.
deležnik od zadržati:
zadržana žival je silila naprej
;
pismo je bilo zadržano
2.
ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki:
zadržan človek
;
do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan
/
biti zadržane narave
;
zadržano vedenje
/
zadržan glas, obraz
//
ki ni jasen, izrazit:
zadržan smeh
;
zadržano veselje
3.
ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim:
zadržana kritika
;
zadržano mnenje
/
doživeli so zadržan sprejem
nenaklonjen, odklonilen
4.
ki ne vzbuja pozornosti:
zadržane barve
/
zadržana obleka
5.
v povedni rabi
ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje:
jutri ne bo prišel, ker je zadržan
;
prisl.:
zadržano govoriti, hvaliti
;
zadržano naklonjen
♦
glasb.
zadržano
označba za spremembo hitrosti izvajanja
ritenuto;
označba za hitrost izvajanja
sostenuto
;
sam.:
v njem je nekaj umirjenega in zadržanega
zadržávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zadrževati
:
zadržavati nemirnega konja
/
zadržavati jok
/
odšel je, čeprav so ga gostitelji zadržavali
zadŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
1.
kar koga, kaj zadržuje, ovira:
zaradi nepredvidenih zadržkov niso odpotovali
/
čustveni, ideološki zadržki
/
star.
odstranjevati zadržke s ceste
ovire, zapreke
//
pravn.
kar ovira, onemogoča uvedbo ali potek postopka:
pravdni, procesni zadržek
/
zakonski zadržek
2.
kar izraža omejitev soglašanja s čim:
povedati svoje zadržke glede česa
;
priznati, sprejeti kaj z zadržkom
3.
glasb.
ton na poudarjeno dobo, ki ni ton akorda, s katerim zveni, in se
razveže v najbližji ton tega akorda:
oktavni zadržek
;
razvez zadržka
zadŕžen
-žna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na zadržanje:
zadržna pregrada
♦
pravn.
zadržna moč pravnega sredstva
zadrževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zadrževanje:
zadrževalna naprava
/
taka usmeritev ima zadrževalen vpliv na gospodarstvo
zadrževálnik
-a
m
(
ȃ
)
grad.
prostor za pregrado za zadrževanje zlasti poplavnih vod:
jez zadrževalnika
;
voda v zadrževalniku
/
gradnja zadrževalnika
/
vodni zadrževalnik
zadrževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zadrževati:
zid za zadrževanje rušečega se kamenja
/
zadrževanje poštnih pošiljk
/
zadrževanje izplačila zaslužka
/
zadrževanje pri tem vprašanju ni potrebno
zadrževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu:
zadrževal ga je, da ne bi padel
/
zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
2.
delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja:
nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol
/
zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali
/
počasna vozila zadržujejo promet
3.
delati, da kaj ne izteka, odteka:
zadrževati kri s pritiskom na žilo
/
zadrževati solze
4.
povzročati, da kaj ne more skozi:
filter, mreža zadržuje trdne delce
/
izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
5.
delati, da se kaj ne širi
a)
na večjo površino:
korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
b)
v okolico:
mah zadržuje vlago
/
šamot dobro zadržuje toploto
6.
delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno:
zadrževati pošiljke na carini
7.
z glagolskim samostalnikom
delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje:
suša zadržuje rast
;
neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
8.
z glagolskim samostalnikom
delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj:
zadrževati izplačilo zaslužka
/
ekspr.
zadrževati zlom države
9.
delati, da se kaj ne izrazi, pokaže:
zadrževati jezo
;
veselje je težje zadrževati kakor žalost
//
z glagolskim samostalnikom
ne delati tega, kar določa samostalnik:
zadrževati dih, jok, kašelj
/
zadrževati korak
10.
delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu:
odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali
/
ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
//
povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče:
nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel
;
sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal
11.
s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu:
tu sediš samo zato, da me zadržuješ
;
kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi
;
ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati
zadrževáti se
1.
s prislovnim določilom
ostajati daljši čas kje:
v mestu se je zadrževal tri dni
/
v dolini se je cel dan zadrževala megla
/
poleti se zadržujejo na deželi
stanujejo, živijo
2.
ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:
izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je
;
ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati
●
publ.
na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju
so ga dalj časa obravnavali
zadrževáje
:
zadrževaje jezo je zapustil sobo
zadržujóč
-a -e:
prisluškoval je, zadržujoč dihanje
;
prisl.:
ravnati zadržujoče
♦
glasb.
zadržujoče
označba za spremembo hitrosti izvajanja
ritardando
zadrževán
-a -o:
zadrževan jok
zadŕžka
-e
ž
(
ȓ
)
šport.,
v zvezi
skok z zadržko
padalska disciplina, pri kateri padalec pri skoku, preden odpre
padalo, nekaj časa ali do določene višine prosto leti:
zmagati v skoku z zadržko
zadržljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zadržati:
komaj zadržljiva nasilnost
●
zastar.
na zunaj je povsem neopazen, tako je zadržljiv
zadržan, obvladan
zadúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
z vohom zaznati:
zaduhati vijolice
;
pren.,
ekspr.
zaduhali so pravi trenutek za dobro kupčijo
●
zastar.
zaduhalo je po slaščici
zadišalo je
zadúhel
-hla -o
[
zaduhəu̯
]
prid.
(
ú
)
star.
zatohel
:
zaduhel zrak
;
zaduhla pisarna
zadúhlo
prisl.
:
zaduhlo vlažne globeli
/
v povedni rabi
v sobi je zaduhlo
zadúhlost
-i
ž
(
ú
)
zatohlost
:
zaduhlost ozračja
●
star.
oglje vzame ovsu zaduhlost
duh po plesnivem
zaduhtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
zadišati
,
zadehteti
:
zaduhtele so ciklame
zadúšen
1
-šna -o
prid.
(
ú ū
)
ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča
slabo počutje:
zadušen hlev, prostor
/
zadušna sopara
;
zadušno ozračje
/
zadušen dan
;
zadušna vročina
/
zadušen smrad
zadušljiv
/
ekspr.
zadušen tolmun
brez dotoka sveže vode
;
pren.
zadušno družbeno okolje
zadúšno
prisl.
:
zadušno vroč
/
v povedni rabi
v rovu je postajalo zadušno
zadúšen
2
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
v različnih religijah
ki je za duše umrlih:
zadušni obredi
/
zadušni denar
zadušênec
-nca
m
(
é
)
kdor se zaduši:
zadušencu ni bilo več mogoče pomagati
zadušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zadušiti:
zadušitev s plinom
;
smrt zaradi zadušitve
/
zadušitev stavke, upora
/
zadušitev požara
zadušíti
-ím
dov.
, zadúšil
(
ī í
)
1.
z dušenjem usmrtiti:
past je zadušila žrtev
;
manjša žival je zadušila jelena
/
naduha ga je zadušila
;
brezoseb.,
ekspr.
odpri okno, sicer me bo zadušilo
;
pren.
čustva so ga skoraj zadušila
2.
ekspr.
s silo zavreti, preprečiti:
zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo
/
kaj v kali zadušiti
preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič
pojavi; popolnoma uničiti
;
zadušiti upor v krvi
/
zadušiti svobodno misel, upanje
/
plevel je zadušil skoraj vso setev
3.
ekspr.
zadržati
,
premagati
:
zadušiti bolečino, smeh, solze
4.
zmanjšati jakost zvoka:
ropot je zadušil govorjenje
/
ekspr.
bojazen mu je zadušila glas
5.
pogasiti z odvzemom zraka:
zadušiti ogenj, požar
/
zadušiti plamen
zadušíti se
zaradi dušenja umreti:
rudarji so se v jami zadušili s plinom
;
nezavestni se lahko zaduši
zadušèn
-êna -o:
upor je zadušen
;
zadušena želja
;
zadušena žival
;
prisl.:
zadušeno krikniti
zadušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki onemogoča dihanje, jemlje dih:
zadušljiv dim, plin
/
zadušljiv kašelj
//
ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje,
povzroča slabo počutje;
zadušen
1
:
zadušljiv prostor
/
zadušljiva sopara, vročina
2.
ki moreče, neprijetno deluje, vpliva:
zadušljiv molk
zadušljívo
prisl.
:
ozračje je zadušljivo onesnaženo
/
v povedni rabi
v sobi je zadušljivo
zadušljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zadušljivega:
zadušljivost ozračja
/
zaradi zadušljivosti komaj diha
zadúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
rel.
maša za umrle:
zadušnica za ponesrečenci
/
maša zadušnica
zadúšnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost, značilnost zadušnega, zadušljivega:
zadušnost majhnega prostora
/
zadušnost razmer
zadúžbina
-e
ž
(
ȗ
)
v srbskem okolju
cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v
katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve:
samostan je kraljeva zadužbina
zadvómiti
-im,
in
zadvomíti
in
zadvómiti -im
dov.
(
ọ̄ ọ̑; ī ọ́
)
knjiž.
podvomiti
,
zdvomiti
:
zadvomil je o resničnosti izjave
/
zadvomil je o sosedu
zaênkrat
tudi
zaenkràt
prisl.
(
é; ȁ
)
pog.
za zdaj
:
zaenkrat imajo dovolj hrane
/
zaenkrat se še ni nič spremenilo
/
boš ostal tukaj? Zaenkrat
zaêno
prisl.
(
é
)
zastar.
hkrati
,
obenem
:
govorili so vsi zaeno
/
bila je pogumna in zaeno bistra
//
skupaj
:
zaeno z njima je prišlo več ljudi
zaéstriti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
kem.
spremeniti v ester:
zaestriti kislino
zaéstren
-a -o:
z maščobnimi kislinami zaestren glicerol
zafecljáti
-ám
[
zafəcljati
tudi
zafecljati
]
dov.
(
á ȃ
)
pog.
zaplesti
,
zavozlati
:
zafecljati nit
;
volna se je zafecljala
/
ekspr.
pazi, da ne boš kaj zafecljal
zafíksan
-a -o
prid.
(
ī
)
pog.
1.
omamljen zaradi vbrizganja mamila:
zafiksan najstnik
2.
zasvojen z mamili:
zafiksan roker
zafíksati se
-am se
dov.
(
ī
)
pog.
1.
omamiti se, zlasti z vbrizganjem mamila:
zafiksala se je že prvi dan po vrnitvi iz zapora
2.
postati zasvojenec z mamili;
zadrogirati se
:
v reviji pišejo, kateri od velikih zvezdnikov se je zafiksal
zafiksírati
-am
dov.
(
ȋ
)
publ.
trdno določiti:
zafiksirati sklepe v resoluciji
zafiksíran
-a -o:
zafiksirani cilji
zafilozofírati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
začeti filozofirati:
zafilozofirali so o literaturi
/
tako življenje bi bilo dolgočasno, je zafilozofiral
rekel, povedal
zafilozofírati se
1.
zaradi filozofiranja se zadržati kje predolgo:
spet se je zafilozofiral in zamudil kosilo
2.
zaradi zavzetega filozofiranja postati nedostopen, nezainteresiran
za drugo:
tako se je zafilozofiral, da ni videl ničesar okoli sebe
zaflekáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nižje pog.
zamazati
,
zapackati
:
zaflekati obleko
zaflekán
-a -o:
zaflekana odeja
zaflíkati
-am
dov.
(
í
)
nižje pog.
zakrpati
:
zaflikati hlače
/
zaflikati čevlje
/
zaflikati streho
zaflósati
-am
dov.
(
ọ̑
)
pog.
zagnati
,
vreči
:
jezno je zaflosal zvezke po tleh
zafnán
-a -o
prid.
(
ȃ
)
pog.
ki se vede nenaravno, izumetničeno:
zafnana zvezdnica
;
zdel se mi je zafnan
zafofotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
večkrat slišno zamahniti s perutmi, zlasti velikimi:
sokol je zafofotal in odletel
/
zastava je zafofotala v vetru
zaplapolala, zavihrala
zafračkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapraviti, razmetati (denar):
vse, kar je imel, je zafračkal
/
zafračkati čas
zafrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
ekspr.
hitro, slišno leteč se premakniti:
nekaj ptic je zafrčalo po grmovju
/
nad glavami so zafrčale snežne kepe
zafrčkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapraviti, razmetati (denar):
vso plačo je zafrčkal
;
zafrčkati za drobnarije
/
zafrčkati dan
zafrečkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapraviti, razmetati (denar):
vse svoje premoženje je razprodal in zafrečkal
/
zafrečkati svoj prosti čas
zafrfotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
večkrat hitro, slišno zamahniti s perutmi:
ptič je zafrfotal in odletel
//
frfotaje se premakniti:
netopir je zafrfotal mimo
2.
zaplapolati
,
zavihrati
:
zastave so zafrfotale v vetru
zafrfráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zafrfotati
:
ptič je zafrfral s pisanimi krili
/
krilo je zafrfralo okrog plesalke
zaplapolalo, zavihralo
zafrkácija
-e
ž
(
á
)
pog.
1.
draženje
1
,
norčevanje
:
to dejanje je samo zafrkacija
/
ušla mu je duhovita, ostra zafrkacija
;
zbadljivke in zafrkacije
2.
namerno povzročanje neprijetnosti, težav:
preprečiti zafrkacijo
/
niso mogli več prenašati njegovih zafrkacij
dejanj, s katerimi jim je namerno povzročal neprijetnosti, težave
zafrkánca
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
draženje
1
,
norčevanje
:
dejanje je razumel kot zafrkanco
/
zbadljivke in zafrkance
zafrkáncija
-e
ž
(
á
)
pog.
1.
draženje
1
,
norčevanje
:
bal se je zafrkancije sošolcev
/
ni hotel poslušati njihovih zafrkancij
2.
namerno povzročanje neprijetnosti, težav:
zahtevati vsa ta potrdila je navadna zafrkancija
zafrkànt
-ánta
m
(
ȁ á
)
pog.
1.
kdor (rad) draži koga, se norčuje iz koga:
bil je velik zafrkant
;
veseljak in zafrkant
2.
kdor namerno povzroča komu neprijetnosti, težave:
ta profesor je znan zafrkant
zafrkántski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zafrkante:
zafrkantsko govorjenje
/
zafrkantski odnos do študentov
zafŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
ekspr.
zavihati
:
zafrkati rokave
/
zafrkati si brke
zafŕkan
-a -o:
zafrkani brki
zafrkávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zafrkavati:
ni mogel prenesti njegovega zafrkavanja
/
zaslišal je dovtipe, zafrkavanje in preklinjanje
zafrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.
1.
dražiti koga, norčevati se iz koga:
zafrkavati naivnega, varanega moža
2.
namerno povzročati komu neprijetnosti, težave:
zafrkavati podrejene
;
vsak dan ga hodi kontrolirat in zafrkavat
●
star.
zafrkavati klobuk
zavihovati
zafrkávati se
1.
šaliti se, norčevati se:
rad se zafrkava
;
on misli resno, ti pa se samo zafrkavaš
2.
mučiti se, truditi se:
celo uro sem se zafrkaval s popravilom
/
ne bom se več zafrkaval s teboj
zafrkljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
pog.
ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga:
v pogovoru z njim je bil zafrkljiv
/
zafrkljiv pogled
/
zafrkljive besede
zafrkljívo
prisl.
:
zafrkljivo se smejati
zafrkljívec
-vca
m
(
ȋ
)
pog.
kdor (rad) draži koga, se norčuje iz koga:
velik zafrkljivec je
zafrkljívka
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
ženska, ki (rada) draži koga, se norčuje iz koga:
to dekle je zafrkljivka
;
pren.
pesem zafrkljivka
zafrkljívost
-i
ž
(
í
)
pog.
lastnost, značilnost človeka, ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga:
motila jih je fantova zafrkljivost
;
robatost in zafrkljivost
/
ni mogel prenašati takih žalitev in zafrkljivosti
besed, dejanj, ki dražijo koga, se norčujejo iz koga
zafŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
ekspr.
zavihati
:
zafrkniti rokave
/
po teh besedah je malo zafrknila nos
2.
pog.
odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego:
zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela
3.
pog.
namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave:
s tem so ga hoteli zafrkniti
zafŕkniti se
pog.
prevarati se, zmotiti se:
prepozno je spoznal, da se je zafrknil
zafŕknjen
-a -o:
zafrknjen klobuk
●
pog.
to je zafrknjena stvar
težavna, neprijetna
zafrkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
1.
dražiti koga, norčevati se iz koga:
smejala se mu je in ga zafrkovala
2.
namerno povzročati komu neprijetnosti, težave:
učitelji so ga zafrkovali
●
star.
zafrkoval je brke
zavihoval
zafrléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
1.
frleč se premakniti:
zapihal je veter in listje je zafrlelo po zraku
2.
večkrat zibaje se, lahkotno se premakniti po zraku:
maškara je poskočila in pisani trakovi so zafrleli okrog nje
zafrustríran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in
možnostmi, ki jih nudi okolje:
zafrustriran moški
;
bil je seksualno zafrustriran
/
zafrustriran narod
zafrustríranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in
možnostmi, ki jih nudi okolje:
zagrenjen zafrustriranec
zafrustríranost
-i
ž
(
ȋ
)
občutek duševnega stanja neugodja zaradi nasprotja med željami in
možnostmi, ki jih nudi okolje:
zaradi svoje zafrustriranosti ni spodbujala sinovega literarnega
talenta
zafrustrírati
-am
dov.
(
ȋ
)
povzročiti pri kom duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med
željami in možnostmi, ki jih nudi okolje:
kritiki so ga zafrustrirali
zafúčkati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
nar. vzhodno
zažvižgati
,
zapiskati
:
fant je zafučkal, da bi jih opozoril nase
2.
nižje pog.
zapraviti
,
razmetati
:
vse svoje premoženje je zafučkal
/
zafučkal je svoje dobro ime
zafugírati
-am
dov.
(
ȋ
)
grad.
zaliti, zadelati fuge, reže zaradi zaščite ali olepšave:
zafugirati stike s cementno malto
zafúrati
-am
dov.
(
ȗ
)
nižje pog.
zavoziti
,
zapraviti
:
zafurati podjetje
;
vse bo zafural
/
zafurati kmetijstvo
/
zafurati si življenje
zafúran
-a -o:
položaj je zafuran
zagábiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
z dajalnikom
narediti komu kaj ogabno:
zagabiti komu jed
/
ekspr.:
to mu je zagabilo politiko
;
tako življenje se mu je zagabilo
zagágati
-am
dov.
(
ā
)
oglasiti se z glasom ga:
divje gosi so zagagale
//
nizko
reči
,
povedati
:
ona je kriva, so zagagale ženske
●
ekspr.
če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali
zelo slabo zaživeli
zagáliti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
zagrniti
,
zakriti
:
zagaliti koga v kožuh
zagáljen
-a -o:
postava, zagaljena v rjuho
zagalopírati
-am
dov.
(
ȋ
)
steči v galopu:
konj je zagalopiral
/
ekspr.
tako je zagalopiral, da ga ni bilo mogoče ustaviti
zelo hitro stekel
zagalopírati se
ekspr.
prenagliti se:
s tem sklepom se je zagalopiral
zagáman
-a -o
prid.
(
ā
)
nižje pog.
1.
neumen
,
tog
,
trdovraten
:
to je zagaman človek
/
ni mogel poslušati tega zagamanega govorjenja
/
kot psovka
osel zagamani
2.
težaven
,
neprijeten
:
v takem vremenu je plezanje zagamano
/
življenje se mu zdaj ni zdelo več tako zagamano
zagámanec
-nca
m
(
ā
)
nižje pog.
neumen, tog, trdovraten človek:
ne bodi tak zagamanec
/
kot psovka
ti zagamanec ti
zagámanost
-i
ž
(
ā
)
nižje pog.
neumnost
,
togost
,
trdovratnost
:
očitati komu zagamanost
zaganjáč
-a
m
(
á
)
avt.
elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila;
zaganjalnik
:
popraviti zaganjač
♦
strojn.
stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik
zaganjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zaganjanje:
zaganjalna moč
/
zaganjalni motor
;
zaganjalna kljuka
navadno pravokoten kos železa z ročico za zaganjanje glavnega
motorja avtomobila
;
zaganjalna ročica
zaganjálnik
-a
m
(
ȃ
)
avt.
elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila:
okvara zaganjalnika
/
avtomobilski zaganjalnik
♦
strojn.
stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj
zagánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaganjati:
zaganjanje valov ob steno
/
zaganjanje motorja, stroja
;
čas zaganjanja
zagánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
spravljati kaj v delovanje, tek:
zaganjati motor
/
voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2.
povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku
prihaja kam:
valovi so zaganjali čoln ob breg
;
veter jim je zaganjal dež v obraz
●
vojaki so spretno zaganjali sulice
metali
3.
delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na
določeno mesto:
zaganjati krave na pašo
4.
knjiž.
poganjati
,
odganjati
:
rastlina je že začela zaganjati
/
mirta zaganja novo popje
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik:
gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh
;
labodi so zaganjali vedno hujši vrišč
zagánjati se
1.
hitro, sunkovito se gibati:
pri hoji se zaganja
/
mlinski kamni so se zaganjali
/
burja se zaganja
2.
navadno s prislovnim določilom
s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo:
zaganjal se je od skale do skale
;
žival se je zaganjala po strmini navzgor
3.
s predlogom
hitro, sunkovito se premikati k čemu:
ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
//
s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj:
lev se je zaganjal ob mrežo
;
valovi so se zaganjali v skale
;
pren.,
ekspr.
veter se jim je zaganjal v obraz
4.
s predlogom
hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga:
zaganjal se je vanj in ga tepel
/
bik se je zaganjal v rdečo cunjo
;
pes se je zaganjal proti tujcu
/
daj mi to, se je zaganjal vanj
zaganjajóč
-a -e:
zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal
;
v breg zaganjajoči se valovi
zagarantírati
-am
dov.
(
ȋ
)
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti;
zajamčiti
,
dati poroštvo
:
zagarantirati redno oskrbovanje s čim
/
zagarantirati komu delo
zagarantíran
-a -o:
zagarantirana zaposlitev
;
cene so zagarantirane
/
zagarantirana preskrba
zlasti v vojnem času
preskrba, ki jo zagotovijo državni organi, da se življenjske
potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo;
zagotovljena preskrba
zagáta
1
-e
ž
(
ȃ
)
star.
ozek prostor, kraj:
zagata med hišama
/
mestne ulice in zagate
ozke ulice
;
zagata brez izhoda
ozka slepa ulica
♦
geogr.
na koncu zaprta ozka dolina med gorami
zagáta
2
tudi
zágata -e
ž
(
ȃ; á
)
ekspr.
težaven, neprijeten položaj:
pomagati komu iz zagate
;
priti, zaiti v zagato
;
izhod iz zagate
/
bil je v zagati, kaj naj reče
;
denarna, idejna zagata
;
zagata s časom
●
ekspr.
prišlo je do prometne zagate
do prometne zaustavitve zaradi prevelikega števila vozil
zagáten
1
-tna -o
prid.
(
á ā
)
ekspr.
1.
težaven
,
neprijeten
:
zagaten položaj
;
živeti v zagatnih razmerah
2.
neprijeten
,
zoprn
:
zagaten duh po hrani
;
zagaten okus, vonj
/
zagatno vino
trpko
3.
zadušljiv
,
težek
:
v sobi je zagaten zrak
/
soparno, zagatno vreme
//
neprijeten
,
moreč
:
zavladal je zagaten molk
;
zagatna tišina
zagátno
prisl.
:
zagatno je zaudarjalo po golobnjakih
;
zagatno dišeča bobrovina
/
v povedni rabi
v sobi je bilo zagatno
zagáten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
s katerim se kaj zamaši, zapre:
uporabljati volno kot zagatno gradivo
●
star.
zagaten prostor
ozek, tesen
;
star.
zagatna jed
ki hitro nasiti, se upre
♦
grad.
zagatna stena
stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih
zagatítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zagatiti:
zagatitev odprtine
/
zagatitev voza v ozkem prehodu
zagátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
zamašiti
,
zapreti
:
zagatiti luknjo s papirjem
/
vozovi so zagatili ozko pot
zagátiti se
zaustaviti se, zagozditi se:
ladja se je zagatila med kosi ledu
;
voz se je zagatil na ozkem prehodu
/
hrana se mu je zagatila v grlu
zagáčen
in
zagáten -a -o:
cesta, zagačena z vozovi
zagátnica
-e
ž
(
ȃ
)
grad.
vsak od pokončnih elementov zagatne stene:
lesene, betonske zagatnice
;
zagatnice in piloti
zagátnost
-i
ž
(
ā
)
ekspr.
1.
težavnost
,
neprijetnost
:
zagatnost položaja
/
zagatnost sadjevca iz lesnik
trpkost
2.
neprijeten, zoprn občutek:
zagatnost v grlu, ustih
zagáziti
-im
dov.
, zagázila
in
zagazíla
(
á ȃ
)
1.
iti, stopiti v kaj mehkega, udirajočega se:
zagaziti v blato
;
zagaziti do kolen v sneg
/
zagaziti po zasneženi stezi
2.
ekspr.
zaiti
:
hodi previdno, da kam ne zagaziš
/
zagaziti v težave
●
ekspr.
globoko je zagazil
moralno, gospodarsko je zelo propadel
;
ekspr.
do vratu je zagazil v dolgove
zelo se je zadolžil
zagíb
-a
m
(
ȋ
)
1.
zapognjeni, navadno robni del česa:
zalepiti zagibe pri usnjenem izdelku
;
pri krojenju pustimo nekaj blaga za zagibe
/
povezati kose pločevine z zagibi
2.
šport.
premik (dela) telesa nazaj:
zagib v bokih
zagíbati
-ljem
tudi
-am
dov.
, zagibála
(
ī
)
1.
povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja:
veter je zagibal veje
//
povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi:
zagibati vodno površino
;
pren.,
ekspr.
to je zagibalo pesniškega duha
●
ekspr.
množica je zagibala
je vzvalovila, zavalovila
2.
narediti nekaj gibov, premikov:
bolnik je s težavo zagibal
;
zagibati z ustnicami
zagíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
umreti
:
zaginil je v tujini
zagípsati
-am
dov.
(
í
)
pog.
zadelati z mavcem;
zamavčiti
:
zagipsati razpoke v steni
zaglábljati se
-am se
nedov.
(
á
)
knjiž.
poglabljati se:
zaglabljati se v delo
/
zaglabljal se je v svoje misli
zagláditi
-im
dov.
,
tudi
zagladíla
(
á ȃ
)
1.
z glajenjem zadelati:
zagladiti raze, razpoke
;
zagladiti s kitom, z voskom
;
zagladiti površino
;
pren.,
knjiž.
zagladiti vrzeli v znanju
2.
z glajenjem zakriti, odpraviti:
zagladiti gube
/
ekspr.:
zagladiti nasprotja
;
zagladiti spor
poravnati
zaglájen
-a -o
tudi
zaglajèn -êna -o:
razpoke, zaglajene s kitom
;
vse težave so zaglajene
zaglájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z glajenjem zadelovati:
zaglajati razpoke
;
zaglajati s kitom
2.
z glajenjem zakrivati, odpravljati:
zaglajati gube
/
ekspr.
zaglajati razlike
zagláven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zaglavje:
zaglavno besedilo
♦
anat.
zaglavna kost
zatilnica
;
pravn.
zaglavno sodstvo
nekdaj
krvno sodstvo
zagláviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
izgubiti glavo, umreti:
zaglaviti v rudniku
zaglávje
-a
s
(
ȃ
)
1.
anat.
zadnji del glave in vratu;
zatilje
:
otipavati zaglavje
;
bolečine v zaglavju
2.
knjiž.
del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka:
časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen
/
koledarska zaglavja k mesecem
ilustracije k imenom za mesece v koledarju
/
zaglavje pesmi
moto pod naslovom
//
vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim,
skupnim naslovom:
to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma
/
dopis so objavili pod zaglavjem Kronika
3.
knjiž.
razdelek
,
rubrika
:
Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja
/
knjiga je razdeljena na štiri zaglavja
poglavja, dele
♦
jezikosl.
del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih,
tonemskem naglasu
zaglávnica
-e
ž
(
ȃ
)
anat.
neparna kost v zatilju;
zatilnica
:
poškodba zaglavnice
zaglávnik
-a
m
(
ȃ
)
nar.
večje poleno, panj:
na ognjišču je tlel zaglavnik
/
polagati drva na zaglavnik
zaglédanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor je čustveno pozitivno, trajno navezan na kaj:
zagledanec v umetnost
zaglédanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje zagledanega človeka:
zagledanost ljudi v daljni cilj
/
ekspr.
dekletova zagledanost v fanta
zaljubljenost
/
ekspr.
iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost
/
ekspr.
zagledanost vase
preveliko, pretirano občudovanje samega sebe
zaglédati
-am
dov.
, zaglêj
in
zaglèj zaglêjte,
stil.
zaglédi zaglédite
(
ẹ́ ẹ̑
)
z gledanjem zaznati:
zagledati kopno
;
skozi okno je zagledal nenavaden prizor
;
zagledati koga od daleč
;
zagledala sta se in si pomahala
;
pren.,
ekspr.
zagledati resnico
●
star.
beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši
rodil se je; je kmečkega rodu
;
knjiž.
knjiga je zagledala beli dan
je izšla
zaglédati se
s predlogom
1.
za določen čas upreti, usmeriti pogled kam:
zagledati se predse, v tla
;
za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga
/
podprl si je glavo in se zagledal sam vase
2.
ekspr.
zaljubiti se:
zagledal se je v sosedovo hčer
;
noro se zagledati v koga
//
čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj:
že v mladih letih se je zagledal v znanost
zagledávši
zastar.
:
zagledavši znanca, je stopil k njemu
zaglédan
-a -o:
že dolgo je zagledana vanj
;
prepozno zagledano vozilo
●
ekspr.
fant je preveč zagledan vase
preveč občuduje samega sebe
zagledávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
star.,
s predlogom
zagledovati se:
zamišljeno se zagledavati v daljavo
zagledováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
s predlogom
večkrat se zagledati:
zagledoval se je v njihove obraze
;
začudeno so se zagledovali vanj
zaglóbiti
-im
tudi
zaglôbiti -im
dov.
(
ọ́ ọ̄; ó ō
)
knjiž.
kaznovati z globo:
zaglobiti koga zaradi prestopka
zaglobíti se
-ím se
dov.
, zaglóbil se
(
ī í
)
knjiž.
1.
globoko zajesti se, prodreti:
reka se je zaglobila v skalovje
2.
poglobiti se:
zaglobiti se v branje, delo
/
zaglobiti se v misli
zaglobljèn
-êna -o:
biti zaglobljen v spomine
zaglódati
-am
tudi
-glójem,
tudi
zaglôdati -am
dov.
, zaglódaj zaglódajte
tudi
zaglóji zaglójite
tudi
zaglôdaj zaglôdajte
tudi
zaglodájte;
tudi
zaglodála
(
ọ́; ó
)
1.
z zobmi odlomiti v majhnem kosu:
miš spet zagloda sir
//
glodajoč prodreti z zobmi v kaj:
pes zagloda v kost
2.
ekspr.
povzročiti neugoden, navadno duševni občutek:
spet ga je zaglodala skrb
zaglódati se
,
tudi
zaglôdati se
glodajoč prodreti v kaj:
črv se je že globoko zaglodal
;
pren.,
ekspr.
ta misel se je zaglodala vanj
zaglúšen
-šna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
oglušujoč
:
zaglušen ropot
;
zaglušno vpitje
zagluševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
s svojo glasnostjo povzročati, da se kaj (skoraj) ne sliši:
tuljenje vetra je zagluševalo trušč podirajočih se stavb
/
niso dosti govorili, ker jih je zagluševal ropot
glušil
zaglušíti
-ím
dov.
, zaglúšil
(
ī í
)
knjiž.
s svojo glasnostjo povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši:
ropot strojev je zaglušil njegove krike
/
hrup ga je skoraj zaglušil
oglušil
;
pren.
skušal je zaglušiti spomine
zaglušèn
-êna -o:
zaglušeni glasovi
zagnánec
-nca
m
(
ā
)
ekspr.
kdor je zelo navdušen, vnet za kaj:
ceniti delo zagnancev
;
športni zagnanci
●
nar.
od kose so se mu na dlaneh naredili zagnanci
(trdi) žulji
zagnánost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
veliko navdušenje, vnema:
njegova zagnanost ni popustila
;
delati z zagnanostjo
;
biti poln mladostne zagnanosti
;
zagnanost pri odkrivanju novega
/
delovna zagnanost
zagnáti
-žênem
dov.
,
stil.
zaženó
(
á é
)
1.
spraviti kaj v delovanje, tek:
zagnati motor, stroj
/
zagnati kolovrat
2.
z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na
drugo mesto:
zagnati bombo, kamen
;
zagnati komu krepelce pod noge
/
zagnati kozarec ob tla
;
zagnati nož v deblo
;
zagnati žogo visoko v zrak
/
zagnati dvajset metrov daleč
3.
narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na
določeno mesto:
zagnati krave na pašo, v hlev
;
nepreh.
pastirji so že zagnali
4.
ekspr.
nagnati
,
napoditi
:
zagnati koga iz hiše
/
zagnati sovražnika čez mejo
5.
ekspr.
zapraviti, lahkomiselno porabiti:
zagnal je ves denar
/
v nekaj letih je zagnal domačijo
6.
knjiž.
pognati
,
odgnati
:
trta je že zagnala
/
rastlina je zagnala liste
7.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik:
ženske so zagnale glasen jok
;
gonjači so zagnali silen krik
●
ekspr.
tatovi, je zagnal
hitro, silovito rekel
;
ekspr.
zagnati komu v obraz psovko, resnico
brez obzirov reči
;
ekspr.
zagnati (vik in) krik
zelo se razburiti za kaj
zagnáti se
1.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam:
zagnal se je iz sobe
;
zagnal se je proti hiši, po stopnicah
/
plezalci so se zagnali v strmino
//
s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo:
zagnal se je na okno
;
dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico
/
zagnal se je v vodo
skočil
2.
s predlogom
hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga:
zagnala se je vanj in ga zlasala
;
zagnal se je vanj kakor tiger
/
pes se je zagnal proti tujcu
/
s tanki so se zagnali nad sovražnika
3.
nav. 3. os.,
ekspr.
vzpeti se:
cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
z vso vnemo se je zagnal na delo
;
z vsemi silami so se zagnali v boj
/
zagnati se v jok, smeh
/
na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči
zagnán
-a -o
1.
deležnik od zagnati:
stroj še ni zagnan
;
palica, zagnana v kot
2.
ekspr.
zelo navdušen, vnet:
zagnan delavec
;
biti zagnan pri delu
;
mladostno zagnan
;
zagnano prizadevanje za kaj
;
prisl.:
zagnano delati, govoriti
zagnêsti
-gnêtem
dov.
, zagnêtel
in
zagnétel zagnêtla,
stil.
zagnèl zagnêla
(
é
)
z gnetenjem spraviti kaj kam:
zagnesti rozine v testo
●
ekspr.
ljudje so planili k vhodu in ga zagnetli
zamašili, zaprli
zagnézditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z gnezdom, gnezdi zadelati, zapolniti:
lastovke so zagnezdile kot
zagnézditi se
naseliti se tako, da se težko odstrani:
netopirji so se zagnezdili v kot
;
pren.
v njem se je zagnezdil strah
zagnjáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z vztrajnim, vsiljivim nadlegovanjem povzročiti občutek neugodja,
nejevolje:
ta človek me bo spet zagnjavil
zagnojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zagnojiti:
pravilna zagnojitev vinograda
/
zagnojitev rane
zagnojíti
-ím
dov.
, zagnójil
(
ī í
)
knjiž.
pognojiti
:
zagnojiti izčrpano zemljo
/
zagnojiti trtam, trte
;
zagnojiti vrtnico z umetnim gnojilom
zagnojíti se
nav. 3. os.
postati gnojen:
rana, tkivo se zagnoji
zagnojèn
-êna -o:
zagnojen prst
;
njiva, zagnojena s hlevskim gnojem
zagnúsiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
z dajalnikom
narediti komu kaj gnusno:
zagnusiti komu jed
/
ekspr.:
zagnusiti komu delo
;
ravnanje teh ljudi se mu je zagnusilo
zagódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
pesem, napisana za god:
sestaviti zagodnico
zagodrnjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje:
ko je to slišal, je jezno zagodrnjal
/
zagodrnjala je nad njim, ker ni zaprl vrat za seboj
2.
nerazločno, momljaje reči:
v odgovor je samo nekaj zagodrnjal
zagolčáti
-ím
[
zagou̯čati
]
dov.
, zagôlči; zagôlčal
(
á í
)
1.
nerazločno, težko reči, povedati:
starec je nekaj zamolklo zagolčal
//
nar. vzhodno
reči
,
povedati
:
vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede
2.
oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom:
pes je zdaj pa zdaj zagolčal
/
slavec je zagolčal
zagôlsniti se
-em se
[
zagou̯sniti se
]
dov.
(
ó ȏ
)
nar.
zatakniti se, zaustaviti se (v grlu):
kruh se mu je zagolsnil
/
brezoseb.
od vznemirjenja se mu je zagolsnilo
●
nar.
mlatilnica se je zagolsnila
se je zamašila
zagôltati
-am
[
zagou̯tati
]
dov.
(
ó
)
ekspr.
1.
hitro, hlastno večkrat zajeti zrak v usta, žrelo:
ko je stisk okoli vratu popustil, je zagoltal
2.
reči, spregovoriti z grlenim glasom:
nekaj je zagoltal sam pri sebi
/
res je, je zagoltal
zagôlten
-tna -o
[
zagou̯tən
]
prid.
(
ō
)
star.
trpek
,
neprijeten
:
ta snov daje vinu zagolten okus
/
zagoltna resnica
zagôltniti se
-em se
[
zagou̯tniti se
]
dov.
(
ó ȏ
)
ekspr.
zatakniti se, ustaviti se (v grlu):
grižljaj se mu je zagoltnil
/
brezoseb.
zagoltnilo se mu je
zagomazéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
začeti gomazeti:
mravlje so zagomazele po listju
;
brezoseb.
ob strelu je na trgu zagomazelo kakor v mravljišču
2.
z dajalnikom
gomazeč se pojaviti po telesu, delu telesa zaradi kakega doživetja,
dogodka:
ob tem prizoru so mu mravljinci zagomazeli po hrbtu
;
brezoseb.
od groze mu je zagomazelo po vsem telesu
/
strah, prijetna toplota mu zagomazi po telesu
zagòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek:
ročni zagon motorja ga je utrudil
;
zagon turbine
/
zagon kolesa
/
zagon programa
;
zagon računalnika
//
v zvezi z
v
stanje delovanja, teka česa:
spraviti motor v zagon
/
stroj je v zagonu
2.
velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo:
zagon mu pada, pojema, raste
;
ta misel mu je dajala zagon
;
delati kaj z velikim zagonom
;
biti poln zagona
/
delovni, ustvarjalni zagon
3.
publ.,
s prilastkom
hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti:
industrijski zagon dežele
;
zagon gospodarstva
/
kratkotrajni zagon kakega gibanja
4.
dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod
nadzorstvom na določeno mesto:
zagon krav v ogrado
●
knjiž.
zagoni vetra
sunki
;
publ.
delavci so bili neprestano v zagonu
so neprestano delali
;
publ.
zbrati sredstva za zagon tovarne
za začetek normalnega delovanja
zagonéten
-tna -o
prid.
, zagonétnejši
(
ẹ̑
)
knjiž.
skrivnosten
,
nedoumljiv
:
zagoneten pojav
;
dekletova zagonetna izginitev
/
zagonetne sile narave
/
to je zagoneten človek
/
v temi je bilo slišati zagonetne glasove
;
zagoneten molk, pogled, smehljaj
;
njegovo vedenje je zagonetno
/
zagonetna naloga
zapletena, težko razrešljiva
zagonétno
prisl.
:
zagonetno molčati
;
sam.:
v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega
zagonétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
uganka
:
razrešiti zagonetko
;
zastaviti komu zagonetko
/
njegovo ravnanje je bilo za mnoge zagonetka
/
ta človek mi je zagonetka
zagonétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
skrivnostnost
,
nedoumljivost
:
zagonetnost pojava
/
zagonetnost tujca
zagónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zagon:
zagonska energija, sila
/
zagonski motor
;
zagonsko kolo
/
rač.
zagonska datoteka
datoteka, navadno s končnico -exe, s katero se zažene program
●
publ.
zagonski stroški
stroški do začetka normalnega delovanja česa
♦
fiz.
zagonski navor
navor ob pogonu stroja
zagórčan
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
premog, ki se koplje v Zagorju:
naročiti zagorčana
;
trboveljčan in zagorčan
zagorélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost zagorelega človeka:
zagorelost kopalcev
/
zagorelost obraza, rok
zagoréti
-ím
dov.
, zagôrel
(
ẹ́ í
)
1.
začeti goreti:
suho dračje je hitro zagorelo
;
za skednjem je zagorel tudi hlev
;
po hribih so zagoreli kresovi
/
brezoseb.
ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2.
z gorenjem začeti dajati svetlobo:
sveča je zagorela z visokim plamenom
/
luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile
/
na semaforju je zagorela zelena luč
/
ekspr.
pod oknom je zagorela kresnica
3.
ekspr.
močno zasijati, zažareti:
lunin krajec je že zagorel na nebu
;
nebo je zagorelo v zarji
;
oblaki so zagoreli v rdeči barvi
/
ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani
ko se bo zdanilo
4.
ekspr.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
v njej zagori hrepenenje, strast
;
v srcu mu je zagorelo sovraštvo
/
v deželi je zagorel velik upor
//
pokazati se v veliki meri:
v očeh mu zagori ogenj, posmeh
;
kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
//
v zvezi z
od
čustveno se zelo vznemiriti:
zagorel je od presenečenja, upornosti
5.
ekspr.,
v zvezi z
za
izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje:
v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar
/
zagorel je za sosedovo hčerko
6.
dobiti rjavo barvo kože:
na počitnicah je lepo zagorel
;
zagoreti v obraz, po hrbtu
7.
ekspr.
postati rdeč, zardeti:
ustnice so ji zagorele in zadrhtele
;
obraz ji je vroče zagorel
/
zagoreti od jeze, sramu
zagôrel
tudi
zagorèl
in
zagorél -éla -o:
od sonca zagorela koža
;
po zagorelem polenu skačejo plamenčki
zagorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
drug za drugim zagoreti:
na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi
/
požari zagorevajo in ugašajo
2.
drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo:
po grobovih so zagorevale sveče
/
v parku so zagorevale redke luči
;
nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete
/
ekspr.
kresnice so ugašale in spet zagorevale
3.
ekspr.
začenjati močno sijati, žareti:
nebo se temni, zvezde zagorevajo
/
na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva
4.
ekspr.
pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri:
v njej zagoreva ljubezen, strast
/
v očeh mu zagoreva ogenj, srd
/
boji, upori zagorevajo
5.
dobivati rjavo barvo kože:
kopalci so vse bolj zagorevali
zagórje
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
svet za goro, gorovjem:
vasi v zagorju
zagóslati
-am
dov.
(
ọ̑
)
star.
zaigrati (na) violino:
zagoslal je in zapel
zagospodáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
začeti gospodariti:
po prestani bolezni je spet zagospodaril sam
/
po očetovi smrti je na kmetiji zagospodaril sin
postal gospodar
/
v deželi so zagospodarili tujci
/
človek je zagospodaril nad naravo
/
ekspr.
po teh krajih je zagospodarila kuga
zagospodínjiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
začeti gospodinjiti:
tudi v novem okolju je spretno zagospodinjila
/
zagospodinjila je na sosedovi kmetiji
postala gospodinja
zagospodováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
začeti gospodovati:
v deželi so zagospodovali tujci
;
zagospodovati nad kom
/
v njem je zagospodoval razum
dobil premoč, prevladal
2.
zastar.
postati gospodar, zagospodariti:
na kmetiji je zagospodoval sin
zagósti
-gódem
dov.
,
nam.
zagóst
in
zagòst
(
ọ́
)
1.
star.
zaigrati, zlasti na godalo:
godci so zagodli, svati zaplesali
;
zagodel je veselo pesem
/
zagosti na gosli
2.
ekspr.
z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje:
ob naročilu je jezno zagodel
/
umakni se, je nestrpno zagodel
3.
oglasiti se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom:
maček je zadovoljno zagodel
/
ekspr.
kako je tu prijetno, je zaspano zagodel
4.
ekspr.,
z dajalnikom
povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem:
grdo stvar mu je zagodel
;
pošteno so jim zagodli
/
pog.
zagosti jo komu
povzročiti nevšečnost, neprijetnost
zagostítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zagostiti:
zagostitev jedi
/
zagostitev drevesne krošnje
zagostíti
-ím
dov.
, zagóstil
(
ī í
)
narediti kaj s čim dodanim (bolj) gosto, polno:
jed zagostimo s krompirjem
;
zagostiti golaž z moko
/
zagostiti rušo s travo
zagostíti se
postati (bolj) gost, poln:
gozd se zagosti
;
krošnja se zagosti šele tretje leto
zagoščèn
-êna -o:
juha, zagoščena s prežganjem
zagostoléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
zažvrgoleti
,
zapeti
2
:
ptiči so zagostoleli
;
zagostolel je kakor škrjanček
2.
ekspr.
živahno, lahkotno reči, povedati:
dekletce je nekaj zagostolelo in steklo stran
/
kako lepo, je zagostolela
zagotávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zagotavljati:
zagotavljanje prednosti pri nakupu zemljišč
;
zagotavljanje zaposlitve
/
zagotavljanje materiala za proizvodnjo
;
zagotavljanje osnovnih živil
/
njegovo zagotavljanje, da jo ljubi, je ni prepričalo
zagotávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi:
dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav
/
te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto
//
delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči:
z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje
2.
s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo
obstaja, se uresniči:
policisti zagotavljajo javni red in mir
/
igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo
3.
izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno:
mojster zagotavlja, da bo delo opravil
;
zagotavljal jim je, da ne laže
/
kmalu se vrnem, ji je zagotavljal
/
dov.
,
ekspr.,
kot podkrepitev
vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti
zagotavljajóč
-a -e:
izdelek jim je prodal, zagotavljajoč, da je odličen
zagotovílo
-a
s
(
í
)
1.
izjava, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno:
zagotovilo, da je še vsega dovolj, jih je pomirilo
;
njegovim zagotovilom ne verjamem
;
pisno, ustno zagotovilo
/
dobiti zagotovilo, da bodo dela končana do roka
2.
v povedni rabi
kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti:
njegovo premoženje je zagotovilo, da bo denar vrnjen
/
znak svetovno znane tovarne je zagotovilo za kakovost izdelka
/
ustavna zagotovila
z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine
zagotovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zagotoviti:
zagotovitev ugodnejših pogojev za življenje
/
zagotovitev surovin za industrijo
/
kljub obljubam in zagotovitvam niso storili ničesar
zagotovíti
-ím
dov.
, zagotôvil
(
ī í
)
1.
narediti, da kdo kaj zagotovo ima, dobi:
zagotoviti komu denar, hrano
;
zagotoviti strokovnjake za gradnjo
;
zagotoviti si dovoljenje, vstopnico
/
zagotoviti komu izobrazbo, zaposlitev
//
narediti, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči:
zagotoviti komu prehod, vpliv
;
publ.
z zmago so si zagotovili obstanek v ligi
zaradi zmage bodo ostali v ligi
2.
s svojim obstajanjem, učinkovanjem narediti, povzročiti, da kaj
zagotovo obstaja, se uresniči:
denar je zagotovil ustanovi nemoteno delovanje
;
gospodarska in politična moč zagotovi samostojnost
3.
izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno:
zdravnik je zagotovil, da bolezen ni nevarna
;
zagotovil ji je, da se kmalu vrnejo
/
ekspr.,
kot podkrepitev
slabo se bo končalo, to ti lahko zagotovim
●
star.
zagotoviti se za stara leta
preskrbeti si, kar je potrebno
zagotovljèn
-êna -o:
zagotovljeni dohodki
;
z ustavo zagotovljene pravice
zagotôvo
tudi
za gotôvo
člen.
(
ó
)
(prav) gotovo:
a)
takemu delu zagotovo ne bo kos
;
koga bo danes doletela sreča? Nekoga zagotovo
/
v povedni rabi
zagotovo je, da bodo nekoč mladi prevzeli položaje in dolžnosti
/
to bom zagotovo končal do jutri
;
počakaj ga pred vrati, zagotovo pride
b)
vrnila vam bo z obrestmi, zagotovo
;
jih boste pripeljali jutri? Da, zagotovo
zagovarjálec
-lca
[
zagovarjau̯ca
tudi
zagovarjalca
]
m
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj:
pomoč so iskali pri zagovarjalcih
/
zagovarjalec bolezni, kač
zagovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zagovarjati:
materino zagovarjanje otroka
/
zagovarjanje obdolženca
/
spretno zagovarjanje stališč
/
zdraviti z zagovarjanjem
;
zagovarjanje bolezni
zagovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje:
kradel je, ti ga pa še zagovarjaš
;
matere rade zagovarjajo svoje otroke
/
zagovarjati koga pred kom
;
zagovarjati koga pred očitki
//
odvzemati, zmanjševati krivdo:
morilca zagovarja znan odvetnik
;
zagovarjati koga pred sodiščem
/
zagovarjati se pred predstojnikom
/
pravno zagovarjati
♦
pravn.
zagovarjati obdolženca, obtoženca
2.
dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava:
zagovarjati drugačne metode dela
;
v razpravi so se zagovarjala različna stališča
/
zagovarjati moderne smeri v umetnosti
3.
šol.
pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem,
znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova:
zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo
;
uspešno zagovarjati seminarsko nalogo
4.
po ljudskem verovanju
z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
a)
zdraviti:
zagovarjati bolno živino
/
zagovarjati bolezen, oteklino, urok
/
zagovarjati komu proti strupenemu piku
b)
odpravljati, odvračati kaj:
zagovarjati sušo, točo
c)
jemati komu ali čemu določeno lastnost:
zagovarjati strupene kače
;
zagovarjati strup
č)
dajati komu ali čemu zaželeno lastnost:
zagovarjati koga, da bi postal zvest
zagovéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
slabš.
neroden
2
,
surov
:
zagoveden človek
;
ne bodi tako zagoveden
/
zagovedno vedenje
/
kot psovka
govedo zagovedno
zagovédno
prisl.
:
zagovedno se vesti
zagovédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
slabš.
neroden, surov človek:
fant je pravi zagovednež
zagovédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
slabš.
nerodnost
,
surovost
:
očitati komu zagovednost
/
izreči, storiti kako zagovednost
zagôvor
-a
m
(
ȏ
)
govor, izjava, s katerim se kdo ali kaj zagovarja, zagovori
a)
zagovor je trajal eno uro
;
pripraviti se na zagovor
;
zagovor pred sodiščem
;
imeti pravico do zagovora
/
povedati kaj v zagovor koga
/
napisati, sestaviti zagovor
/
izpodbijati zagovor
/
pravni zagovor
/
zagovor obtoženca
b)
zagovor dela, naloge pred komisijo
;
zagovor disertacije
c)
po ljudskem verovanju:
zdraviti z zagovori
;
zagovor bolnika, otekline
;
zagovor zoper kačji pik
/
izgovarjati zagovor
●
knjiž.
napisati zagovor
kratek sestavek za knjižnim besedilom, ki govori o njem in
njegovem piscu
zagôvoren
-rna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na zagovor:
zagovorni govor odvetnika
/
zagovorne besede proti zvinu
zagovoríti
-ím
dov.
, zagovóril;
nam.
zagovôrit
in
zagovorít
(
ī í
)
1.
po ljudskem verovanju
z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način
a)
pozdraviti ali skušati pozdraviti kaj:
zagovoriti komu bolezen, oteklino, rano
;
zna zagovoriti vnetje
/
zagovoriti proti kačjim pikom
b)
odpraviti, odvrniti ali skušati odpraviti, odvrniti kaj:
zagovoriti sušo, točo
c)
vzeti komu ali čemu določeno lastnost:
zagovoriti komu brejo kravo
/
zagovoriti strup
č)
dati komu ali čemu zaželeno lastnost:
zagovoriti koga, da postane poslušen, voljen
;
zagovoriti kroglo, da zadene
2.
zastar.
spregovoriti
:
ko je zagovorila, se je prebudil
/
zagovoriti o zanimivi stvari
zagovoríti se
1.
knjiž.
govoreč se zadržati kje predolgo:
dolgo se nismo videli, pa smo se zagovorili
;
zagovoriti se pri sosedi, s prijateljico
;
zagovoriti se pozno v noč
2.
nehote povedati, kar se ne namerava:
pazi, da se ne zagovoriš
;
pred ljudmi se ni nikoli zagovoril
;
zagovoril se je, da je bil zraven
zagovorjèn
-êna -o:
zagovorjena živina
zagovórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki govori komu v korist:
zagovornica zatiranih
;
goreča zagovornica pravic živali
2.
odvetnica, ki pravno zagovarja koga:
zagovornica obtoženke
3.
ženska ali država, ustanova, ki dokazuje pravilnost česa, kar se
zanikuje, ne priznava:
ta političarka je zagovornica novih idej
/
naša država je zagovornica drugačnih načel
zagovórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor govori komu v korist:
zagovornik zatiranih delavcev
/
največ zagovornikov so imeli med mladino
;
zagovornik velikega filozofa
2.
odvetnik, ki pravno zagovarja koga:
uradno določiti zagovornika
;
izbrati si zagovornika
;
pogovor zagovornika z obdolžencem
3.
kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava:
zagovorniki novih idej
;
zagovornik človekovih pravic in svoboščin
;
vnet zagovornik resnice
/
bil je zagovornik impresionizma
4.
po ljudskem verovanju
kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj:
zagovornik bolezni
/
zagovornik kač
zagovórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zagovornike:
zagovorniške pravice
/
zagovorniški oder
zagovórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
dejavnost, vloga zagovornika:
prevzeti zagovorništvo morilca
2.
zagovorniki
:
zagovorništvo predlaga preložitev zaslišanja
zagózda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno
nameščanje česa:
zabiti zagozdo v klado
;
cepiti z zagozdo
;
čelo zagozde
/
z zagozdo utrditi kol, opornik
/
obročasta, ploščata zagozda
;
zagozda za skobljič
/
podložiti pod kolo zagozdo
2.
teh.
del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje
razstavljive zveze dveh strojnih delov:
zagozda se je zrahljala
/
bradata zagozda
ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje
;
vložna zagozda
ki se vloži v prilegajoči se utor
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
velik trikoten kos česa:
odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha
;
zagozda sira
4.
mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi:
pognal je in speljal voz iz zagozde
;
obtičati v zagozdi
zagózdast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben zagozdi:
zagozdasta deščica
/
zagozdast del parcele
zagózdasto
prisl.
:
zagozdasto prirezani kvadri
zagózden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zagozdo:
zagozdno čelo
♦
teh.
zagozdni kot
kot med ploskvama zagozde
;
zagozdna zveza
razstavljiva zveza dveh strojnih delov z zagozdo
zagozdênje
in
zagózdenje -a
s
(
é; ọ̄
)
glagolnik od zagozditi:
zagozdenje toporišča
/
zagozdenje naboja v puški
zagózdica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od zagozda:
vstaviti, zabiti zagozdico
zagozdítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zagozditi:
zagozditev toporišča
/
zagozditev nabojev zaradi okvare mehanizma
zagozdíti
-ím
in
zagózditi -im
dov.
, zagózdil
(
ī í; ọ̄
)
1.
z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno:
zagozditi podpornike, zagozditi toporišče
/
zagozditi vratno krilo s koščkom lesa
2.
dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno:
zagozditi kamen pod kolo
;
zagozditi klin v špranjo
;
s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo
//
dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti:
deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu
;
zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti
/
ekspr.:
zagozdil je glavo med dlani
;
zagozdil je nogo med vrata
3.
ekspr.
z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno:
rov so zagozdile odkrušene skale
;
ulico so zagozdili tovornjaki
;
množica je za hip zagozdila vrata
zagozdíti se
,
in
zagózditi se
1.
priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati:
pri plezanju iz luknje se je zagozdil
;
med podkev in kopito se je zagozdil kamen
;
pri žaganju se je rezilo zagozdilo
/
plavajoči led se je zagozdil v soteski
;
pren.
v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel
2.
ekspr.
premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa
preprečuje gibanje, prehajanje:
pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov
;
med vrati se je zagozdila skupina gostov
//
zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati
neprehoden:
cestišče se je zagozdilo z avtomobili
zagozdèn
-êna -o:
rov je zagozden s skalo
;
v razbitem avtomobilu zagozdena ženska
zagozdíti se
-ím se
dov.
, zagózdil se
(
ī í
)
knjiž.
zarasti se z gozdom:
pašnik se je zagozdil
zagózdnica
-e
ž
(
ọ̑
)
anat.
kost na lobanjskem dnu, med zatilnico in čelnico:
poškodba zagozdnice
zagrábek
-bka
m
(
ȃ
)
1.
z rodilnikom
količina česa, ki se naenkrat zagrabi:
zagrabek moke, peska
/
zagrabek sena z vilami
2.
nar.
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino;
zgrabek
:
znašati zagrabke na kupe
/
seno v zagrabkih
/
delati zagrabke
3.
zastar.
močen, sunkovit prijem:
zagrabek za vrat
;
zagrabek s šapo
zagrabíti
in
zagrábiti -im,
in
zagrábiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
močno, sunkovito prijeti kaj:
zagrabiti kamen, palico
;
zagrabiti za kljuko, vrv
;
zagrabiti z obema rokama
;
hitro, nepričakovano zagrabiti
/
zagrabil ga je in stresel
;
zagrabiti koga za lase, roko
/
lisica zagrabi kokoš
;
zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi
/
zagrabiti s kleščami
/
stroj mu je zagrabil roko
/
tok je zagrabil čoln
//
nav. ekspr.
z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti:
zagrabil je plašč in stekel
;
zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep
2.
ekspr.
prijeti
,
zgrabiti
:
zagrabiti begunca, tatu
3.
ekspr.
začeti intenzivno delati:
do zdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti
;
delavci so pošteno zagrabili
//
z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
za
izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa
samostalnik:
vsi so zagrabili za delo
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa
samostalnik:
zagrabila ga je bolezen
;
zagrabi ga jeza, strah
;
zagrabil ga je kašelj, krč
//
izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo:
kaj te je spet zagrabilo
;
brezoseb.
zagrabilo jo je, da bi zajokala
/
brezoseb.
zagrabilo ga je, da bi se vrnil
zelo rad bi se vrnil
5.
ekspr.
intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti:
njihovo trpljenje ga je zagrabilo
/
pesem, roman človeka zagrabi
;
njegova zgodba je poslušalce zagrabila
6.
z grabljenjem (z grabljami) zakriti:
zagrabiti seme
/
zagrabiti jame
●
ekspr.
res je, je zagrabil
hitro, odločno rekel
;
ekspr.
nalogo bo treba drugače zagrabiti
se je drugače lotiti
;
ekspr.
zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila
sprejel, izrabil
;
ekspr.
zagrabiti za orožje
začeti se bojevati, pripraviti se na boj
;
ekspr.
zagrabiti bika za roge
odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela
;
ekspr.
zagrabiti za trnek
podleči zvijači
;
če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi
če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko
zagrabíti se
in
zagrábiti se,
in
zagrábiti se
močno, sunkovito se oprijeti česa:
v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal
zagrábljen
-a -o:
zagrabljeno seme
zagráda
-e
ž
(
ȃ
)
naprava, ki zagrajuje kak prostor:
narediti, podreti zagrado
;
lesena, žična zagrada
;
zagrada iz kolov
/
za zagrado sedeča branjevka
/
zagrada med območjema
pregrada
/
odprta zagrada
/
ekspr.
biti stisnjen v zagrado teles na krovu ladje
//
zagrajen prostor:
nagnati živali v zagrado
zagradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zagraditi:
zagraditev prostora
/
zagraditev poti
zagradíti
-ím
dov.
, zagrádil
(
ī í
)
z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje
onemogočeno:
zagraditi lovišče, rov
;
zagraditi most z vozovi
;
zagraditi vhod v stavbo
;
zagraditi s kamni, z žico
/
lava je reko zagradila in nastalo je jezero
/
otroci so zagradili ribe v kotanjo
//
v zvezi
zagraditi pot
onemogočiti komu prehod:
razširil je roke in ji zagradil pot
;
zagraditi nasprotniku pot proti jugu
;
pren.,
ekspr.
zagraditi komu pot do uspeha
zagradíti se
knjiž.
narediti se nedostopnega za kaj:
pesnik se je zagradil od ostalega sveta
;
zagraditi se pred življenjsko resničnostjo
zagrajèn
-êna -o:
z desko zagrajen del vrta
;
pot nazaj mu je zagrajena
zagrája
-e
ž
(
ā
)
star.
zagrada
:
narediti, podreti zagrajo
/
zagraja med dvema prostoroma
pregrada
;
zagraja na bregovih rek
nasip, pregrada
/
spraviti koga v zagrajo
zagrájati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
zagrajevati
:
zagrajati vhode
/
zagrajati vrtove z živo mejo
ograjevati
/
ladje so zagrajale pot napadalcem
zagrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z nameščanjem česa omejevati kak prostor, da je dostop, gibanje
onemogočeno:
zagrajevati vhode
/
zagrajevati vrata z omarami
/
zagrajevati travnike
ograjevati
//
v zvezi
zagrajevati pot
onemogočati komu prehod:
zagrajeval je sosedom pot čez travnik
;
pren.,
ekspr.
nihče mu ni zagrajeval poti do uspeha
zagrajeváti se
knjiž.
delati se nedostopnega za kaj:
zagrajeval se je pred sorodniki
zagrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
dati grgrajoče, hropeče glasove:
bolnik je zagrčal
;
zagrčati od razburjenja
/
brezoseb.
v grlu mu je zagrčalo
/
medved, pes je zagrčal
●
ekspr.
pomagajte, je zagrčal starec
s težavo rekel
zagré
in
zagrè
prisl.
(
ẹ́; ȅ
)
nar.,
navadno v zvezi s
kot, kakor
kot se spodobi, kot je treba:
v petih letih je napravil iz pušče kmetijo kot zagre
;
oblečen, kot se za takega človeka zagre
/
bila je ženska kakor zagre
v vseh pogledih dobra ženska; postavna, lepa ženska
zagrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z grebenjem zakrivati, pokrivati:
pes zagreba kost
/
koplji, jaz bom pa zagrebal
/
ker je bilo mrličev dosti, so jih samo zagrebali
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
dajati, potiskati kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije:
zagrebati obraz v blazino
/
zagrebati roke v lase
zagrêbsti
-grêbem
dov.
, zagrébel zagrêbla
(
é
)
1.
z grebenjem zakriti, pokriti:
otrok je igračko zagrebel
;
z grebljico zagrebsti žareče oglje
/
truplo so samo zagrebli
/
zagrebsti krompir v žerjavico
;
zagrebel se je v seno
/
star.
lani so ga zagrebli
pokopali
;
zagrebsti grob
zasuti
;
pren.,
ekspr.
zagrebsti žalostne spomine
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
dati, potisniti kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije:
zagrebsti glavo, obraz v dlani, roke
/
zagrebsti (si) prste, roko v lase
/
zagrebsti nohte v kožo
zasaditi
zagrêbsti se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
ves se je zagrebel v delo, študij
zagrebèn
-êna -o:
biti do pasu zagreben v seno
;
sedela je z rokami, zagrebenimi v lase
zagrêbsti se
-grêbem se
dov.
(
é
)
ekspr.
narediti kaj z namenom doseči, dobiti kaj za lastno korist, zlasti
ugled, denar, visok položaj v družbi:
na tekmi se je zagrebel za vsako žogo
;
zagrebsti se za mesto direktorja
zagrenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zagrenelega:
zagrenelost kruha, moke
/
pisateljeva črnogledost in zagrenelost
/
delati kaj brez zagrenelosti
/
občutje zagrenelosti
zagrenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
nav. 3. os.
dobiti nekoliko grenek okus:
kruh, moka zagreni
/
brezoseb.
v ustih mu je zagrenelo
;
pren.
ob misli na to mu je vse zagrenelo
2.
postati žalosten, razočaran:
v takih razmerah človek zagreni
zagrenèl
in
zagrenél -éla -o:
zagrenel obraz
;
zagrenela moka
zagreníti
-ím
dov.
, zagrénil
(
ī í
)
narediti kaj manj prijetno, manj srečno:
zagreniti komu mladost
;
s tem si je zagrenil življenje
/
te skrbi so mu zagrenile počitnice
;
pesn.
misel, da je ne bo več videl, mu je zagrenila dušo
//
povzročiti, da je kdo žalosten, razočaran:
nesreča ga je zagrenila
;
to ga je tako zagrenilo, da se je začel izogibati družbi
zagreníti se
postati žalosten, razočaran:
zaradi teh doživetij se je zagrenil
/
glas se ji je zagrenil
zagrenjèn
-êna -o:
zagrenjen človek
;
postati zagrenjen
;
prisl.:
zagrenjeno molčati
zagrénjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
greniti
:
te razmere so ljudem zagrenjale življenje
/
to ga je zagrenjalo
zagrenjênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
zagrenjen človek:
obraz zagrenjenca
;
nesrečneži in zagrenjenci
zagrenjênost
-i
ž
(
é
)
stanje zagrenjenega človeka:
obšla, prevzela ga je zagrenjenost
;
globoka zagrenjenost
/
storiti kaj iz zagrenjenosti
zagrenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
greniti
:
take neprijetnosti so jim zagrenjevale življenje
/
to je razburjalo in zagrenjevalo ljudi
zagrešíti
-ím
dov.
, zagréši; zagréšil
(
ī í
)
povzročiti kaj slabega, nepravilnega:
zagrešiti prometno nesrečo
/
zagrešiti izdajstvo, rop, umor
/
zagrešiti napako, spodrsljaj
;
s tem dejanjem je zagrešil veliko neumnost
/
šalj.
v mladosti je zagrešil nekaj pesmi
napisal
♦
pravn.
zagrešiti kaznivo dejanje
//
rel.
narediti kaj zlasti moralno slabega, oporečnega:
obžaluje vse, kar je zagrešil
;
zagrešiti kaj proti komu, nad kom
/
z notranjim predmetom
zagrešiti greh
zagrešíti se
star.
pregrešiti se:
zagrešiti se proti komu
;
s tem se je hudo zagrešil
zagrešèn
-êna -o:
popraviti zagrešene napake
zagrétež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor se zelo navdušuje, zavzema za kaj in to navdušeno tudi dela:
politični, verski zagretež
;
športni, kolesarski zagretež
zagréti
-grêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
knjiž.
segreti
:
zagreti vodo
/
zagreti prostor
ogreti
/
pijača te bo zagrela
;
zagreti se s hojo
2.
ekspr.
navdušiti
:
zagreti koga za umetnost
;
zagreti se za delo, študij
/
film ga ni zagrel
//
razvneti
:
govornik je zagrel poslušalce
;
ob teh spominih se je zagrel
/
očitek ga je zagrel
vznemiril, razburil
zagrét
-a -o:
zagret rodoljub
;
zagreta soba
;
prisl.:
zagreto razpravljati o čem
zagrétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
navdušenost
:
njegova zagretost za šport
/
lotiti se dela z veliko zagretostjo
//
razvnetost
:
zagretost razpravljavcev se je počasi polegla
/
čustvena zagretost
zagrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
segrevati
:
zagrevati vodo
/
zagrevati rastlinjak
ogrevati
;
zagrevati si roke pri peči
greti
2.
ekspr.
navduševati
:
s svojim plesom je zagrevala občinstvo
zagrézati
-am
in
zagrézati se -am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
ugrezati se, pogrezati se:
zagrezati v močvirje
/
zagrezati v dolgove
zagrézniti
-em
in
zagrézniti se -em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
ugrezniti se, pogrezniti se:
zagrezniti v blato
;
čoln je zagreznil v pesek
/
vesla so zagreznila
;
z roko zagrezniti v vodo
/
zagrezniti v stroške
zagrézniti se
pogrezniti se, poglobiti se:
zagrezniti se v branje, misli
/
zagrezniti se vase
zagréznjen
-a -o:
zagreznjen v dolgove
;
zagreznjeno kolo
zagrgráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
dati kratke, pretrgane glasove iz grla:
ranjenec je zagrgral
;
brezoseb.
v grlu mu je zagrgralo
●
ekspr.
razburjeno je nekaj zagrgral
nerazločno rekel
//
dati glasove kot voda pri vretju:
voda v kotlu je zagrgrala
zagrinjálo
-a
s
(
á
)
kos tkanine, navadno določene oblike, s katerim se kaj zagrinja,
zakriva:
odgrnil je zagrinjalo in stopil naprej
;
ločiti spalni del prostora z zagrinjalom
;
svileno zagrinjalo
/
zagrinjalo se je dvignilo in predstava se je začela
odrska zavesa
;
okna brez zagrinjal
zaves
;
pren.,
ekspr.
zagrinjalo prihodnosti
//
ekspr.
kar kaj zagrinja, zakriva:
zagrinjalo dežja
;
sivo zagrinjalo oblakov
zagrínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
zakrivati kako stvar z nameščanjem tkanine, papirja čez njo, pred njo:
zagrinjati okna z zavesami
;
zagrinjati se z rjuho
/
zagrinjati zavese
razprostirati, nameščati jih, da kaj zakrivajo
//
biti nameščen, razprostrt pred kako stvarjo, čez kako stvar in jo
zakrivati:
zavesa zagrinja oder, vhod
;
pren.,
knjiž.
zagrinjati komu resnico
2.
zakrivati kako stvar z nameščanjem kake snovi po njej, čez njo:
zagrinjati fižol v jamicah
/
zagrinjati jamice
/
ekspr.
zagrinjati grob
/
valovi zagrinjajo čoln
/
ekspr.
sneg zagrinja pokrajino
3.
ekspr.
s svojo pojavitvijo, nastajanjem delati, povzročati, da postaja kaj
nevidno, nezaznavno:
megla, mrak zagrinja polja
/
oblaki zagrinjajo sonce
zakrivajo, zastirajo
zagrísti
-grízem
dov.
(
í
)
zasaditi zobe v kaj:
pes je zagrizel v rokav
/
zagristi v ustnice
/
kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob
ugriznil
//
ekspr.
začeti jesti:
na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič
●
ekspr.
zagristi v kislo jabolko
lotiti se česa neprijetnega, neugodnega
zagrísti se
1.
grizoč prodreti v kaj:
zagristi se v kos mesa
;
volk se je zagrizel srnjaku v vrat
/
klop se zagrize v telo
/
zobje so se ji zagrizli v spodnjo ustnico
2.
ekspr.
prodreti v kaj trdega:
sveder se zagrize v beton
;
žaga se je zagrizla v les
/
motor se je zagrizel v strmino
s težavo šel, zapeljal
●
ekspr.
jermeni so se mu zagrizli v ramena
močno zajedli
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
zagristi se v delo, učenje
/
spet se je zagrizel v svoje misli
4.
nar.
sesiriti se:
mleko se zagrize
zagrízen
-a -o
1.
deležnik od zagristi:
molčal je, zagrizen v svoje misli
;
ris, zagrizen v jelenov tilnik
2.
ekspr.
ki je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor:
zagrizen pristaš stranke
;
biti zagrizen samec
/
zagrizen boj
;
zagrizeno sovraštvo
;
prisl.:
zagrizeno se bojevati za kaj
zagrízenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor:
bil je pravi zagrizenec
;
politični, verski zagrizenec
/
le največji zagrizenci gredo v takem vremenu na lov
zagrízenka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki je strastno, nestrpno zavzeta za kaj, zlasti za kako idejo,
nazor:
prava zagrizenka je
zagrízenost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
strastna, nestrpna zavzetost za kaj, zlasti za kako idejo, nazor:
vsi so se bali njegove zagrizenosti
;
verska, politična zagrizenost
/
boriti se proti čemu z veliko zagrizenostjo
zagrízniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zasaditi zobe v kaj:
pes zagrizne v jermen
/
zagrizne jabolko in se nakremži
;
zagrizniti v kruh
ugrizniti
;
zagrizniti in odgrizniti
/
povabil ga je, naj kaj zagrizne
prigrizne, poje
zagrízniti se
grizoč prodreti v kaj;
zagristi se
:
pes se je zagriznil v kos mesa
zagrizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zasajati zobe v kaj:
pes je zagrizoval v jermen
/
zagrizovati v jabolko
ugrizovati
zagrizováti se
1.
grizoč prodirati v kaj:
podgane so se zagrizovale v slamnjače
2.
ekspr.
prodirati v kaj trdega:
jeklene čeljusti bagrov se zagrizujejo v zemljo
zagŕljen
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nar.
hripav
:
zagrljen človek
;
biti močno zagrljen
/
zagrljen glas
;
zagrljeno petje
zagŕljeno
prisl.
:
zagrljeno govoriti
zagŕljenost
-i
ž
(
ȓ
)
nar.
hripavost
:
zaradi zagrljenosti komaj govori
zagrmáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
z grmadenjem zakriti, prekriti:
oblaki so zagrmadili nebo
//
z grmadenjem zadelati:
hudournik je zagrmadil udor s skalami
zagrmáden
-a -o:
s kupi kamenja zagrmadena jama
zagrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
brezoseb.
dati zelo slišne glasove ob bliskanju:
v daljavi je zagrmelo
;
zabliskalo se je in zagrmelo
;
silovito zagrmeti
2.
dati grmenju podobne glasove:
motor je zagrmel in utihnil
/
brezoseb.
v dvorani je zagrmelo od ploskanja
/
ekspr.:
bobni, zvonovi so zagrmeli
;
orgle so mogočno zagrmele
;
z obzidja so zagrmeli topovi
/
ekspr.
v delavnici so spet zagrmeli stroji
začeli delati
●
ekspr.
takrat so tudi v tem delu dežele zagrmeli prvi streli
se je začela vstaja, oborožen spopad
//
ekspr.
grmeč hitro zapeljati, iti:
vlak je zagrmel čez most
/
snežni plaz je zagrmel čez teraso
/
zagrmel je v jamo
padel
3.
ekspr.
razvneto, ogorčeno spregovoriti:
pomolčal je, potem pa spet zagrmel
/
oče je zagrmel nad sinom
/
molči, je jezno zagrmel
zakričal, zavpil
zagrníti
in
zagŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
zakriti kako stvar z namestitvijo tkanine, papirja čez njo, pred njo:
zagrniti kip, ponesrečenca
;
zagrniti okno, vhod
;
zagrniti z odejo, zaveso
;
zagrniti se čez glavo
/
zagrniti se v plašč
/
zagrniti zaveso
razprostreti, namestiti jo, da kaj zakriva
;
pren.,
knjiž.
z besedami skušati zagrniti resnico
2.
zakriti kako stvar z namestitvijo kake snovi po njej, čez njo:
zagrniti gomolj, seme s prstjo
/
vihar je zagrnil padle s peskom
/
zagrniti jamico, jarek
/
ekspr.
zagrniti grob
/
velik val zagrne čoln, plavalca
/
ekspr.
sneg zagrne pokrajino
3.
ekspr.
s svojo pojavitvijo, nastankom narediti, povzročiti, da postane kaj
nevidno, nezaznavno:
megla, mrak zagrne poti
/
mir, molk zagrne vas
/
oblak zagrne luno
zakrije, zastre
●
ekspr.
vse to je že zagrnil mrak
je že (skoraj) pozabljeno
;
ekspr.
mesto zagrne žalost
prevzame v zelo veliki stopnji
;
ekspr.
zakaj si se zagrnil v molk, z molkom
si trdovratno umolknil
zagŕnjen
-a -o:
zagrnjeno okno
zagrôben
-bna -o
prid.
(
ō
)
knjiž.
1.
posmrten
:
verovati v zagrobno življenje
2.
onstranski
:
junak pesnitve potuje po zagrobnem carstvu
/
privid zagrobnih prikazni
●
knjiž.
spregovoriti z zagrobnim glasom
zamolklim, votlim
zagrôbnost
-i
ž
(
ō
)
knjiž.
posmrtnost
:
pojmovanje zagrobnosti
zagrohotáti se
-ám se
in
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
zastar.
zakrohotati se:
ob pogledu na ta smešni prizor se je zagrohotal
;
zagrohotati se na ves glas
/
zdaj pa imaš, se je zagrohotal
zagrométi
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
zagrmeti
:
brezoseb.
zunaj je zagromelo
/
topovi zagromijo
zagrozíti
-ím
dov.
, zagrózil
(
ī í
)
obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega:
zagrozil mu je, da se bo maščeval
;
zagroziti komu s kaznijo, tožbo
/
le čakaj, mu je zagrozil
//
zastrašujoče zamahniti s čim:
zagroziti komu s palico, pestjo
zagrozíti se
zastar.
razjeziti se:
ko je to slišal, se je zagrozil nad njim
zagrožèn
-êna -o:
zagrožena kazen
zagrúliti
-im
dov.
, zagrulíla
tudi
zagrúlila
(
ú
)
1.
oglasiti se z glasom grugru:
golob, grlica zagruli
//
ekspr.
dati gruljenju podobne glasove:
otrok se je zasmejal in zagrulil
2.
ekspr.
prijazno, dvorljivo reči, povedati:
poljubil jo je in ji nekaj nežno zagrulil
zagrúščiti
-im
dov.
(
ȗ
)
prekriti, pokriti z gruščem:
odkruški so zagruščili ledenik
zagrúščen
-a -o:
zagruščena skalnata polica
zagúgati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ū
)
premakniti iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in
navzdol:
zagugati gugalnico, zibelko
;
čoln se je močno zagugal
/
zagugati se na stolu
/
ekspr.
pijanec se je zagugal proti vratom
gugajoč se šel, stopil
zagúliti
-im
dov.
, zagúlila
in
zagulíla
(
ú
)
zastar.
zguliti
:
zaguliti rokave
●
nar.
zaguliti si roke
dobiti (trde) žulje na rokah
;
star.
s tem dejanjem se mu je zagulil
zameril
zagúljen
-a -o
1.
deležnik od zaguliti:
zaguljen ovratnik
;
zaguljene roke
2.
pog.
težaven
,
neprijeten
:
zaguljen položaj
/
zaguljen človek
zagúljek
-jka
m
(
ȗ
)
nar.
(trdi) žulj:
od grabljenja so se mu na rokah naredili zaguljki
zagúncati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
zagugati
:
veter je zaguncal svetilko
/
zaguncal se je v naslanjaču
zagvíšen
-šna -o
prid.
(
ī í
)
nižje pog.
gotov
,
nedvomen
:
zagvišno plačilo
zagvíšno
člen.
zagotovo
:
zagvišno vedeti
zahahljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zamolklo privreti, priteči, pojaviti se:
voda je zahahljala iz lukenj
/
ekspr.
iz grla mu zahahlja grozeče mrmranje
zahahljáti se
pritajeno, veselo se zasmejati:
poslušalci so se zahahljali
;
razposajeno, škodoželjno se zahahljati
/
ha, ha, ha, že razumem, se je zahahljal
zahajalíšče
-a
s
(
í
)
astron.
zahodišče
:
vzhajališče in zahajališče
zahájanček
-čka
m
(
ȃ
)
nar.
potepuh, ki zahaja k določenim hišam, kjer dobi jesti in piti in tudi
kaj malega naredi:
pri kmetu se je spet oglasil zahajanček
zahájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zahajati:
zahajanje sonca
/
zahajanje v gostilne
●
ekspr.
zahajanje življenja
minevanje, končevanje
zahájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
spuščati se za obzorje, pod obzorje:
luna, sonce zahaja
/
sonce že zahaja za goro
♦
astron.
zaradi vrtenja Zemlje navidezno prihajati pod obzorje
2.
nehote, nenameravano spreminjati smer gibanja, hoje:
v temi je pogosto zahajal s poti
/
zahajati vstran
/
ekspr.
med pripovedovanjem rad zahaja stran od bistvenega
3.
knjiž.
(večkrat) hoditi:
ob nedeljah zahaja k prijateljem, v gostilno
/
zahajati na lov
;
redno zahaja v gledališče
●
ekspr.
biti doma tam, kjer sonce zahaja
na zahodu
;
ekspr.
igralčeva slava že zahaja
mineva
;
zahajati v vas h komu
v kmečkem okolju
obiskovati koga, hoditi na obisk h komu
zahajajóč
-a -e:
zahajajoče sonce
zahájkati
-am
dov.
(
ȃ
)
med narodnoosvobodilnim bojem
1.
med hajko zapraviti, izgubiti:
bal se je, da ne bi zahajkal torbe z zdravili
2.
med hajko zajeti, ujeti:
Nemci so skoraj zahajkali četo
zahákljati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
zakavljati
:
zahakljati plavajoče deblo
/
zahakljati vrata stanovanja
●
nižje pog.
zahakljala sta ga pod pazduho in odvlekla
trdno zgrabila
zahákljati se
zatakniti se, zaplesti se:
konec vrvi se je nekam zahakljal
zaháljiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
zagrniti
,
zakriti
:
zahaljiti koga v dolg plašč
zaháljen
-a -o:
zahaljena postava
;
zahaljen v rjuho
zahehetáti se
-ám se
in
-éčem se
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
zasmejati se, navadno porogljivo, škodoželjno:
starka se je zahehetala
;
glasno se zahehetati
zahehljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
zahahljati se:
nič ni rekel, samo zahehljal se je
zahihitáti se
-ám se
tudi
-íčem se
tudi
zahihítati se -am se
dov.
(
á ȃ, í; ī
)
(pritajeno) z visokim glasom se zasmejati:
dekleta so se veselo zahihitala
;
star.
v kotu sobe je nekdo zahihital
zahinávčiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
hinavsko reči:
kako je to dobro, je zahinavčila
zahírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zaostati v rasti, telesnem razvoju:
piščanci zahirajo zaradi bolezni, pomanjkanja toplote
2.
oslabeti
,
onemoči
:
veliko ljudi je zahiralo od lakote in pomrlo
zahíran
-a -o:
zahiran otrok
zahiréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
upasti
,
usahniti
:
roka, tkivo zahiri
zahíšje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
prostor za hišo:
drevo v zahišju
zahitéti
-ím
dov.
, zahítel
(
ẹ́ í
)
knjiž.
pohiteti
:
zahitel je za njo
/
ekspr.
to ni res, je zahitela
hitro rekla, povedala
zahlačáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
nerodno, okorno iti, stopiti, navadno v prevelikih hlačah:
otrok je zahlačal za materjo
/
medved je zahlačal proti lovcu
zahladíti
-ím
dov.
, zahládil
(
ī í
)
knjiž.
1.
hladno zapihati:
čez polje je zahladil veter
2.
brezoseb.
shladiti se, postati hladno:
zunaj je zahladilo
/
ogrnil si je plašč, ker ga je zahladilo
ker je začutil hlad
zahlastáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
večkrat se hitro, sunkovito približati čemu z odprtim gobcem:
žival je zahlastala po muhah
/
zahlastati po zraku
●
ekspr.
ne dotikaj se, je zahlastal
hitro, hlastno rekel
;
ekspr.
zajel je z žlico in zahlastal kašo
začel hitro, hlastno jesti
zahlepéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
začutiti strastno željo, pohlep po čem:
zahlepeti po denarju, slavi
/
zahlepela je po lepšem življenju
zahlíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
brezoseb.,
nar. vzhodnoštajersko
zadušiti
:
obešenega je zahliknilo
zahlíkniti se
zadušiti se:
dvigniti davečega se otroka, da se ne zahlikne
zahlípati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ī
)
sunkovito, pridušeno zajokati:
pokrila si je obraz z rokami in zahlipala
;
neutolažljivo zahlipati
/
ekspr.
glasno je zahlipal
zajokal
//
večkrat sunkovito, daveč se dihniti:
sredi poti se je ustavil in zahlipal
;
brezoseb.
v prsih mu je zahlipalo
●
ekspr.
kaj bo z nami, je zahlipala
hlipaje rekla
zahlípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
hlipniti
:
položila si je roko na prsi in zahlipnila
;
zahlipniti od joka, smeha
●
nar. vzhodnoštajersko
hotelo ga je zahlipniti, ko je popil pol kozarca žganja
zadušiti
zahòd
-óda
m
(
ȍ ọ̄
)
1.
glagolnik od zaiti:
opazovati sončni zahod
/
izračunati sončni zahod
čas, ko sonce zaide
//
stanje ozračja ob tem dogodku:
naslikati sončni zahod
2.
smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce zaide ob enakonočju:
veter je zapihal od zahoda, z zahoda
;
reka teče proti zahodu
/
ekspr.
nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
//
zahodna stran neba ali zemlje:
na zahodu so se pojavili temni oblaki
3.
publ.
zahodni del kake geografske ali politične celote:
živeti na zahodu dežele
/
ves zahod se je navdušil za te ideje
prebivalci zahodnega dela
/
gospodarsko sodelovanje med Vzhodom in Zahodom
do 1990
med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od
Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi
državami zlasti Evrope in Severne Amerike
●
film o Divjem zahodu
o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni
bil popolnoma civiliziran
;
ekspr.
prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga
od vseh strani
zahóden
-dna -o
prid.
, zahódnejši
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zahod:
a)
zahodni del dežele
;
zahodna stran doline
/
zahodna Slovenija
/
zahodna smer
/
veter piha z zahodne strani
z zahoda
;
na zahodni strani leži ravnina
na zahodu
/
zahodni veter
b)
zahodni strokovnjaki
/
zahodna miselnost
zahodnjaška
/
zahodni blok
blok zahodnih držav
;
zahodne dežele
;
zahodne države
kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike
;
gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo
/
Zahodni Berlin
do 1990
del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo
;
Zahodna Nemčija
do 1990
Zvezna republika Nemčija
●
publ.
zahodna fronta
fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni;
fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi
svetovni vojni
;
publ.
politični položaj na zahodni polobli
v Južni, Severni Ameriki
♦
astron.
zahodna točka
točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju
;
fiz.
zahodna deklinacija
;
geogr.
zahodna zemljepisna dolžina
zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika
;
rel.
zahodni obred
obred zahodne cerkve
;
zahodna cerkev
cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu
;
zgod.
zahodno rimsko cesarstvo
cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo
njegov zahodni del s prestolnico v Rimu
zahódno
prisl.
:
zahodno od vasi
;
kraj leži nekoliko zahodneje
zahodíšče
-a
s
(
í
)
astron.
točka na obzornici, kjer Sonce zaide ob enakonočju:
zahodišče in vzhodišče
zahodíti
-hódim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
s hojo, hojenjem pritisniti navzdol:
zahoditi prst okoli drevesca
/
zahoditi kovanec v tla
//
s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen
položaj in tam ostane:
zahoditi zavihan rob preproge
2.
s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti:
zahoditi v pesku narisane črte
3.
s hojo, hojenjem poškodovati:
čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili
4.
s hojo, hojenjem nekoristno porabiti:
zahoditi cel dan
●
star.
varuj se, da kje ne zahodiš
zaideš
;
star.
vstal je in zahodil dalje
šel
zahójen
-a -o
1.
deležnik od zahoditi:
zahojena trava
2.
pog.
potrt
,
pobit
:
zahojen človek
//
zgrešen
,
zavožen
:
zahojeno življenje
zahódnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zahodni veter:
piha močen zahodnik
2.
zastar.
zahodnjak
:
ta človek je tipičen zahodnik
zahódniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
zahodnjaški
:
zahodniška miselnost
/
zahodniška civilizacija
zahodna
zahodnják
-a
m
(
á
)
1.
prebivalec Severne Amerike ali zahodnega dela Evrope:
zahodnjak težko razume mišljenje Kitajcev
2.
publ.
kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje zahodnim
deželam:
ta politik je navdušen zahodnjak
zahodnjákinja
-e
ž
(
á
)
1.
prebivalka Severne Amerike ali zahodnega dela Evrope:
rada se oblači kot zahodnjakinje
2.
publ.
ženska, naklonjena idejam, miselnosti, ki se pripisuje zahodnim
deželam:
preobrazba nepismene podeželanke v moderno zahodnjakinjo
zahodnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zahodnjake:
zahodnjaška moda
/
zahodnjaško mišljenje
zahodnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
način življenja in mišljenja, značilen za zahodnjake:
očitati komu zahodnjaštvo
zahódno...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zahoden:
zahodnoevropski, zahodnoindijski, zahodnoslovenski
zahódnoevrópski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na zahodni del Evrope:
zahodnoevropske države
/
zahodnoevropska umetnost
♦
geogr.
zahodnoevropski čas
krajevni čas greenwiškega poldnevnika
zahódnonémški
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
nekdaj
nanašajoč se na zahodno Nemčijo:
zahodnonemška narečja
/
publ.
zahodnonemška vlada
do 1990
vlada Zvezne republike Nemčije
zahódnoslovénski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
nanašajoč se na zahodni del Slovenije:
zahodnoslovenski kraji
/
zahodnoslovenska narečja
zahohnjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nosljaje reči, spregovoriti;
zanosljati
:
v odgovor je nekaj zahohnjal
zahohotáti se
-ám se
in
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
glasno, z nizkim glasom se zasmejati:
pri teh besedah se je zahohotal
;
porogljivo se zahohotati
/
ho, ho, ho, dobro si jim povedal, se je zahohotal
zahomotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zaviti
,
oviti
:
zahomotati koga v odejo
;
zahomotala se je v plet
/
zahomotali so ga v plašč
zavili, oblekli
zahomotáti se
zaplesti se, zamotati se:
zahomotal se je v mrežo
/
zahomotal se je v pogovor
zahomotán
-a -o:
v volneno ruto zahomotana ženska
zahomotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
zavijati
,
ovijati
:
zahomotavati koga v odejo
zahomotávati se
zapletati se, zamotavati se:
zahomotavati se v mrežo
zahotéti se
-hóčem se
dov.
, zahôti se zahotíte se; zahôtel se zahotéla se
(
ẹ́ ọ́
)
s smiselnim osebkom v dajalniku
1.
izraža nastop volje, želje osebka, da sam uresniči dejanje
a)
z nedoločnikom
zahotelo se mu je peti, plesati
;
elipt.
zahotelo se mu je ven
b)
z odvisnim stavkom
zahotelo se mu je, da bi šel domov
2.
izraža nastop želje, da se kaj dobi:
zahotelo se mu je pijače, veselega življenja
●
star.
zahotel je dokončati delo
hotel
;
star.
dobil je, kar si je zahotel
si je zaželel
zahŕbten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
1.
ki skrivaj naredi kaj slabega:
zahrbten človek
;
zahrbten je in hinavski
/
zahrbten značaj
/
imeti zahrbtne namene
;
zahrbtna misel
;
zahrbtno dejanje
2.
ekspr.
navidezno nenevaren:
zahrbten ovinek
;
to je zahrbtna reka
/
zahrbtno orožje
/
zahrbtna bolezen
zahŕbtno
prisl.
:
zahrbtno govoriti, ravnati
;
zahrbtno napasti, ubiti koga
zahŕbtnež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
zahrbten človek:
bati se zahrbtnežev
;
hinavci in zahrbtneži
zahŕbtnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost zahrbtnega:
ne marajo ga zaradi njegove zahrbtnosti
;
hinavščina in zahrbtnost
/
zahrbtnost ravnanja
/
ekspr.
zahrbtnost gorske stene
//
ekspr.
zahrbtno dejanje:
spletke in zahrbtnosti
zahrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
zasmrčati
:
zadremal je in zahrčal
;
glasno zahrčati
2.
zarezgetati
:
konj je zahrčal
zahrepenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
začutiti močno željo po čem:
zahrepenel je po domovini, sreči
;
ekspr.
zahrepeneti z vsem srcem
/
ekspr.
zahrepenel je v planine
močno si je zaželel
;
pren.,
knjiž.
njegove misli so zahrepenele k njej
zahreščáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
dati kratke, rezke glasove:
drevo je zahreščalo in padlo na tla
;
brezoseb.
v gozdu je zahreščalo
/
ekspr.
vrata so zahreščala, ko jih je odprl
zelo zaškripala
/
pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki
//
dati nečist, s šumi pomešan glas:
gramofon je zahreščal
;
brezoseb.
v telefonu je zahreščalo
2.
oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi:
splašene kavke so zahreščale
/
ekspr.
tega ne dovolim, je jezno zahreščala
hrešče rekla, zavpila
zahrípati
-am
in
-ljem
dov.
(
í ī, í
)
1.
hripavo reči, povedati:
ne hodi tja, je zahripal
2.
zastar.
postati hripav:
ker je dosti govoril, je zahripal
/
glas mu je zahripal
zahrípan
-a -o:
zahripan glas
zahrípel
-pla -o
[
zahripəu̯
]
prid.
(
í
)
zastar.
hripav
:
zahripel človek
/
zahripel glas
zahríplo
prisl.
:
zahriplo govoriti
zahripéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
hripavo reči, povedati:
hudo je, je zahripel
2.
postati hripav:
govornik je kmalu zahripel
zahrípiti se
-im se
dov.
(
ī ȋ
)
zastar.
postati hripav:
od kričanja se mu je zahripil glas
zahrípljen
-a -o:
zahripljen glas
zahrípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
postati hripav:
glas mu je zahripnil
zahŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla:
zakašljal je in zahrkal
;
od časa do časa je zahrkal
●
ekspr.
tako je, je zahrkal
hrkajoče rekel
2.
dati kratke, sunkovite glasove:
razkačena kuna je zahrkala
3.
star.
zasmrčati
:
v spanju se je obrnil in zahrkal
zahŕliti
-im
dov.
(
ŕ
)
nar. severovzhodno
zasmrčati
:
speči je zahrlil
//
zaspati
:
legel je in takoj trdno zahrlil
zahropéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom:
starka je zahropela in umrla
;
brezoseb.
v prsih mu je zahropelo
●
ekspr.
odidi, je zahropela
hropeče rekla
zahrôpsti
-hrôpem
dov.
, zahrópel
in
zahrôpel zahrôpla
(
ó
)
dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom:
bolnik je zahropel
/
konj se je zgrudil na tla in zahropel
;
brezoseb.
v prsih mu je zahroplo
●
ekspr.
ti si to storil, je zahropla
hropeče rekla
zahŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
dati ostre, rezke glasove:
zmrznjena trava je zahrskala pod nogami
/
konj je zahrskal
zahŕstati
-am
dov.
(
r̄
)
dati kratke, rezke glasove:
ob prestopu je zahrstala suha vejica
zahrstéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
dati kratke, rezke glasove:
zahrstel je sneg in srnjaček je izginil v gozdu
;
suha veja je zahrstela
;
brezoseb.
pod nogami mu je zahrstelo
zahrščáti
-ím
dov.
(
á í
)
star.
1.
zahreščati
:
pesek je zahrščal pod njeno stopinjo
2.
zasmrčati
:
glasno je zahrščal
zahruméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove:
množica je zahrumela od ogorčenja
/
v delavnici so zahrumeli stroji
;
brezoseb.
za nami je votlo zahrumelo
//
ekspr.
hrumeč hitro se premakniti:
helikopter je zahrumel po zraku
2.
ekspr.
razvneto, ogorčeno spregovoriti:
govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili
/
zahrumel je nanj, naj odide
zakričal, zavpil
zahrústati
-am
dov.
(
ú
)
1.
dati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z
zobmi:
skorja sveže pečenega kruha je zahrustala
;
brezoseb.
ugriznil je v presto, da je zahrustalo
/
zahrustati med zobmi
2.
dati hrustanju podobne glasove:
zmrzli sneg je zahrustal pod nogami
zahrustljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
na rahlo zahrustati:
skorja je kar zahrustljala, ko je ugriznil
/
pesek mu je zahrustljal pod nogami
;
brezoseb.
zasadil je lopato v zmrzlo zemljo, da je zahrustljalo
zahrúti
-hrújem
dov.
(
ú
)
nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo:
burja, nevihta zahruje
/
bitka je zahrula
//
ekspr.
zakričati, zavpiti na koga:
zahruti na otroka
;
jezno zahruti
zahŕzati
-am
tudi
-hŕžem
dov.
(
r̄
)
oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi;
zarezgetati
:
kobila je zahrzala
zahtéva
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi:
popustiti zahtevi
;
na zahtevo predsednika so sestanek prekinili
;
vztrajati pri zahtevah
;
pretiravati v zahtevah
;
gospodarske, politične zahteve
;
pisna, ustna zahteva
;
zahteva za odškodnino
;
zahteva po miru, samostojnosti
/
ozemeljske zahteve
/
imeti zahtevo do koga
/
nujna zahteva
//
kar se zahteva:
odpovedati se zahtevi
;
izpolniti, povedati zahtevo
;
velika, visoka zahteva
/
ekspr.
s svojimi zahtevami gre predaleč
preveč zahteva
/
zahteve šole do učencev so velike
2.
sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva:
napisati, podpisati zahtevo
/
vložiti zahtevo
3.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti:
zahteve časa, trga se spreminjajo
;
zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti
♦
pravn.
izročitvena zahteva
;
zahteva za varstvo zakonitosti
izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva
razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon
zahtévanje
-a
s
(
ẹ́
)
1.
glagolnik od zahtevati:
zahtevanje odškodnine
/
zahtevanje izpolnitve obljube
2.
star.
zahteva
:
vrniti odvzeto premoženje na zahtevanje lastnikov
/
zahtevanje je bilo izpolnjeno
zahtévati
-am
nedov. in dov.
(
ẹ́
)
1.
izražati odločno hotenje
a)
da osebek kaj dobi:
zahtevati denar, odškodnino, orožje
;
zahtevati svoje stvari nazaj
;
zahtevati od potnikov potne liste
/
koliko zahtevaš za avtomobil
/
šla je v tajništvo in zahtevala direktorja
/
ta učitelj od učencev veliko zahteva
b)
z glagolskim samostalnikom
da kdo kaj naredi:
zahtevati izpolnitev obljube
;
občinstvo je zahtevalo ponovitev
;
zahtevati znižanje dajatev
;
zahtevajo, da predsednik odstopi
;
od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru
/
zahtevam, da mi vrneš denar
c)
da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo:
zahtevati mir, red
/
zahtevati poslušnost, pozornost
2.
nav. 3. os.
izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža
dopolnilo:
zadeva zahteva hitro rešitev
;
spolzka cesta zahteva previdno vožnjo
;
dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti
/
gradnja ceste zahteva velike stroške
je zelo draga
;
ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost
kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in
starost
;
dolžnost, vest zahteva, da ukrepate
;
raziskava bo zahtevala veliko dela in časa
zanjo bo potrebno
/
to delo zahteva celega človeka
zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti
/
nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev
v njej je bilo
zahteváje
:
razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje
zahtevajóč
-a -e:
sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico
;
pomiriti zahtevajoče množice
;
prisl.:
zahtevajoče je iztegnil roko
zahtévan
-a -o:
zbrati zahtevani znesek
;
izdelki nimajo zahtevane kakovosti
zahtévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
1.
pravn.
kar se zahteva:
zahtevek je pretiran
;
odpovedati se zahtevku
;
vrednost zahtevka
/
poravnati, znižati zahtevek
//
dejanje, s katerim se kaj zahteva:
zavrniti zahtevek
;
vztrajati pri zahtevku
/
zastaranje zahtevka
;
zahtevek za zvišanje cen
/
izločitveni zahtevek
naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih
predmetov, stvari, ki so last tretjih oseb
;
odškodninski, tožbeni zahtevek
2.
pravn.
listina, s katero se zlasti pri uradnem organu kaj zahteva:
podpisati, vložiti zahtevek
/
sestaviti zahtevek
3.
zahteva
:
uresničevati zahtevke vodstva
/
etični zahtevek
zahtéven
-vna -o
prid.
, zahtévnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ima velike, visoke zahteve:
zahteven bralec, gost, kupec, profesor
;
biti enako zahteven do vseh
;
v svojih željah je preveč zahteven
/
te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote
;
krompir in rž sta malo zahtevni kulturi
2.
ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost:
načrt je zahteven
;
postaviti zahtevna merila
;
organizacijsko, tehnološko zahteven
//
ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko
spretnost, sposobnost:
zahteven izpit
;
zahteven poklic, študij
;
vzpon na goro je zahteven
/
zahteven film
;
zahtevna knjiga
zahtévno
prisl.
:
zahtevno reči
zahtévnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
zahteven človek:
takemu zahtevnežu ni mogoče vedno ustreči
zahtévnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
zahtevna ženska:
ta ženska je velika zahtevnica
♦
adm.
listina, v kateri se navede količina in vrsta materiala,
zahtevanega v skladišču
zahtévnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor kaj zahteva:
plačati, ugoditi zahtevniku
zahtévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zahtevnega:
zahtevnost izpitne komisije se je nekoliko zmanjšala
;
zahtevnost kupcev
/
zahtevnost pri ocenjevanju
/
zahtevnost dela, naloge
;
tehnološka zahtevnost proizvodnje
zahtévnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
ki zahteva določeno stopnjo znanja ali spretnosti:
bral je strokovno literaturo na zahtevnostni ravni univerzitetnega
študija
;
razdelili so jih v tri zahtevnostne skupine
;
poklici pete zahtevnostne stopnje
zahudíčati
-am
dov.
(
í ī
)
ekspr.
zakleti z besedo hudič:
stisnil je pesti in tiho zahudičal
zahudíti se
-ím se
dov.
, zahúdil se
(
ī í
)
zastar.
razjeziti se:
oče se je zahudil na sina, nad sinom
/
kakšen pa si, se je zahudila
zahúkati
-am
dov.
(
ȗ
)
oglasiti se z glasom hu:
čuk, sova zahuka
zahúpati
-am
dov.
(
ȗ
)
dati signal s hupo:
voznik je zahupal
zahvála
-e
ž
(
ā
)
1.
izrazitev hvaležnosti:
dolgovati komu zahvalo
;
pričakovati zahvalo
;
javna zahvala
;
pisna, ustna zahvala
/
to bi mu rad podaril v zahvalo za njegov trud
2.
kar izrazi, izraža hvaležnost koga:
poslušati, prebrati zahvalo
;
iron.
vidite, tatvina je njegova zahvala
/
pog.
njim gre zahvala, da se je vse uredilo
;
izraziti, izreči zahvalo
zahvaliti se
/
kot vljudnostna fraza
sprejmite mojo iskreno zahvalo
3.
star.,
v členkovni rabi
hvala
:
lepa zahvala, nisem lačen
zahválen
-lna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na zahvalo:
zahvalne besede
;
zahvalna pesem soncu
;
zahvalno pismo
♦
rel.
zahvalna molitev
;
zahvalna nedelja
navadno prva nedelja v novembru, z mašo v zahvalo za dobro letino
zahvalíti se
in
zahváliti se -im se
dov.
(
ī á
)
1.
izraziti hvaležnost:
zahvaliti se darovalcu, rešitelju
;
zahvaliti se za denar, pomoč
;
pisno se zahvaliti
;
star.
zahvaliti komu, koga
/
zelo ste mi ustregli, se je zahvalil
/
ekspr.
lepo se zahvalim za sporočilo
se zahvaljujem
2.
z dajalnikom in tožilnikom
priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj:
za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim
;
samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi
;
star.
njo imam zahvaliti za srečo
3.
vljudno odkloniti, zavrniti kaj:
zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen
/
ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim
se lepo zahvaljujem
zahvalíti
in
zahváliti
v medmetni rabi
izraža
a)
hvaležnost, zadovoljstvo:
boga zahvali, da se je vse srečno končalo
/
star.
zelo ste bili prijazni, zahvalim
hvala
b)
star.
vljudno odklonitev, zavrnitev;
hvala
:
ne bom pil, zahvalim
●
otr.
zahvaliti bogca
v krščanskem okolju
skleniti roke v zahvalo
zahvalívši se
star.
:
poslovil se je, zahvalivši se gostiteljem za lep sprejem
zahváljen
-a -o:
zahvaljeni, da ste prišli
;
v krščanskem okolju
Bog bodi zahvaljen, da si se vrnil živ in zdrav
zahváljati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
zahvaljevati se:
zahvaljati darovalce
zahvaljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zahvaljevati se:
zahvaljevanje dobrotniku, gostitelju
;
po daljšem zahvaljevanju so se poslovili
zahvaljeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
1.
izražati hvaležnost:
zahvaljevati se darovalcem
;
zahvaljevati se za denar, prijaznost
;
star.
zahvaljevati komu, koga za nasvet
/
kot vljudnostna fraza
za prijaznost se vnaprej lepo zahvaljujem
2.
vljudno odklanjati, zavračati kaj:
zahvaljeval se je za ponudbe, češ da pomoči več ne potrebuje
/
ne, za takšno pomoč se zahvaljujem
zahvaljujóč se
-a -e:
poslovili so se, zahvaljujoč se drug drugemu
●
publ.
zmagali so, zahvaljujoč se dobri igri v drugem delu tekme
zaradi dobre igre
zahválnica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
zahvalna pesem:
peti zahvalnico soncu
♦
rel.
zahvalna nedelja
zahválnost
-i
ž
(
ā
)
zastar.
hvaležnost
:
storiti kaj iz zahvalnosti
/
dolgovati komu zahvalnost
zaigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
a)
dramski tekst:
otroci so zaigrali lutkovno igrico
/
odlično je zaigral ljubimca
;
zaigrati glavno vlogo
/
v nadaljevanki so zaigrali skoraj vsi znani igralci
b)
glasbeno delo:
zaigrati koračnico, skladbo
2.
z igranjem uresničiti:
zadnjo tekmo so zaigrali brez napake
/
igralec je zaigral dobro in se visoko uvrstil
/
zaigrati na prvenstvu, turnirju
;
že desetič je zaigral v državni reprezentanci
nastopil
3.
začeti igrati:
ravno ko so zaigrali zadnje dejanje, je izbruhnil ogenj
/
opolnoči naj zaigra godba
/
proti koncu tekme so zaigrali še bolj borbeno
4.
povzročiti glasbo z glasbilom:
zaigrati (na) harmoniko, klavir
/
zaigrati po notah
;
zaigrati štiriročno
5.
z igranjem, igro zapraviti:
zaigrati denar, posestvo
/
zaigrati v igralnici, na stavah
//
ekspr.
z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapraviti:
zaigrati možnost za uspeh
;
zaigrati ugled, zaupanje
;
zaigrati svojo prihodnost, srečo
6.
ekspr.
s svojim vedenjem, govorjenjem namerno ustvariti videz koga ali česa:
zaigrati damo, zmagovalca
;
nataknil si je očala in zaigral slepca
/
zaigrati slabost, zadrego
7.
ekspr.,
z dajalnikom
povzročiti težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem:
oni bi ti utegnili marsikatero zaigrati
/
pog.
pazite, nekega dne vam jo bo pošteno zaigral
8.
ekspr.,
z dajalnikom
narediti nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
a)
močnega razburjenja:
mišice na licih so ji zaigrale
;
od napora so mu zaigrale žile na sencih
b)
prijetnega vznemirjenja, veselosti:
ob novici je ostala mirna, le obraz ji je zaigral
/
srce mu zaigra, ko to sliši
9.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spreminjajoč se postati viden, opazen:
na licih mu je zaigral čuden nasmeh
;
v očeh ji je zaigrala jeza
/
pred menoj so zaigrale žive barve
zaigráti se
z igranjem, igro se zadržati kje predolgo:
otroci so se zaigrali in zamudili kosilo
/
pri šahu sta se zaigrala pozno v noč
zaigrán
-a -o:
zaigran denar
;
zaigrana skladba
;
njen smeh je narejen, solze zaigrane
;
prisl.:
zaigrano veder
;
sam.:
v njenem življenju ni bilo nič zaigranega
zaigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z igranjem, igro zapravljati:
zaigravati plačo, posestvo
;
zaigravati s kartami
//
ekspr.
z nepremišljenim vedenjem ali ravnanjem zapravljati:
zdelo se ji je, da zaigrava svojo ljubezen, življenje
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
večkrat postajati viden, opazen:
v njenih očeh zaigravajo iskrice
zaihtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
močno, krčevito zajokati:
ko je to slišala, je zaihtela
;
zaihteti od bolečine
;
na ves glas zaihteti
//
knjiž.
zajokati
:
tiho zaihteti
●
knjiž.
oprosti mi, je zaihtel
ihte rekel
zaímek
-mka
m
(
ȋ
)
jezikosl.
pregibna beseda s splošnim pomenom, ki zamenjuje samostalniško ali
pridevniško besedo ali zvezo:
določiti zaimku spol, število
;
sklanjati zaimek
;
jaz, takšen in drugi zaimki
/
kazalni, nedoločni, osebni zaimek
;
povratni osebni, povratni svojilni zaimek
;
samostalniški zaimek
ki ima lastnosti samostalnika
zaiménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zaimek:
zaimenska osnova
/
zaimenski prislov
prislov s splošnim pomenom, ki zamenjuje kak prislov ali prislovno
določilo
;
zaimenska beseda
beseda, ki ima lastnosti zaimka
;
zaimenska sklanjatev
sklanjatev zaimka; taka sklanjatev pridevniških besed
zaíniti se
-im se
dov.
(
ī ȋ
)
nav. 3. os.,
knjiž.
prekriti se, pokriti se z ivjem:
oblačila in pokrivala so se zainila
zaínjen
-a -o:
zainjene veje
zainteresíranec
-nca
m
(
ȋ
)
publ.
interesent
:
zainteresiranci za stanovanja
zainteresíranost
-i
ž
(
ȋ
)
publ.
zanimanje
,
navdušenost
:
zainteresiranost mladih za šport
;
zainteresiranost množic za kulturo
//
prizadevnost
,
zavzetost
:
zainteresiranost delavcev za boljše delo
;
zainteresiranost narodov za ohranitev miru
/
pesnikova globoka človeška zainteresiranost
prizadetost
zainteresírati
-am
dov.
(
ȋ
)
publ.,
navadno v zvezi z
za
vzbuditi pri kom zanimanje, nagnjenje za kaj;
navdušiti
,
pridobiti
:
zainteresirati mladino za glasbo, šport
/
predavanje mora poslušalca zainteresirati
//
spodbuditi k čemu, pridobiti za kaj:
zainteresirati delavce za večjo proizvodnjo
/
to ga je zainteresiralo za nadaljnje sodelovanje
zainteresírati se
dobiti, pokazati zanimanje, nagnjenje za kaj:
zainteresirati se za računalništvo
zainteresíran
-a -o:
zainteresiran kupec
;
biti zainteresiran za razvoj
;
biti zainteresiran na razvoju česa
za razvoj
;
sam.:
sporočiti zainteresiranim rok za oddajo prošenj
zainvestírati
-am
dov.
(
ȋ
)
z investiranjem zapraviti:
zainvestirati veliko vsoto denarja
/
v tovarno so zainvestirali več milijard
zaiskríti se
-ím se
tudi
zaiskríti -ím
dov.
, zaískril (se); zaiskrèn
(
ī í
)
1.
oddati iskre zaradi udarca ob zelo trd predmet:
kremen se zaiskri
2.
oddati, dati trenutno, intenzivno svetlobo:
lučka se zaiskri in ugasne
;
zaiskriti se v soncu
;
brezoseb.
v temi se je zaiskrilo
/
oči so se ji zaiskrile od veselja
3.
ekspr.
iskreč se pojaviti:
pred njim se je zaiskril zaklad
/
v njenih očeh so se zaiskrile solze
●
ekspr.
nenadoma se mu je zaiskrilo v glavi
doumel, razumel je
zaíti
-ídem
stil.
zájdem
dov.
, zaídite
stil.
zájdite; zašèl zašlà zašlò
tudi
zašló
tudi
zášel zášla zášlo
(
í
)
1.
spustiti se za obzorje, pod obzorje:
luna, sonce zaide
/
sonce zaide za goro
/
ekspr.
dan je zašel
♦
astron.
zaradi vrtenja Zemlje navidezno priti pod obzorje
2.
iti, premakniti se narobe, v napačno smer:
spregledal je smerokaz in zašel
;
zaiti v gozdu
;
ladja je v megli zašla
//
nehote, nenameravano spremeniti smer gibanja, hoje:
v mraku je zašel s poti
;
malo je zašel na stran, a je hitro popravil smer
/
letalo je zašlo iz smeri
3.
nehote, nenameravano priti kam:
med sprehodom je zašel v stari del mesta
;
po nesreči je zašel tja
/
zašel je med tatove
;
zaiti v slabo družbo
/
ekspr.:
včasih zaide k nam
pride
;
zaiti na kriva pota
4.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
nehote, nenameravano priti v kako stanje, položaj:
zaiti v stisko
;
zaiti pod vpliv koga
/
zaiti v dvome
/
zaiti v dolgove
/
ekspr.
le kako je on zašel v politiko
5.
ekspr.
priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v določeni družbi:
bala se je, da sin ne bi zašel
;
v takih okoliščinah lahko tudi značajen človek zaide
●
ekspr.
njegova slava je zašla
je minila
zášel
-šla -o:
zašli popotnik
;
zašlo sonce
zajadikováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
zatarnati
:
ko je izvedela novico, je zajadikovala
/
to ne pomeni nič dobrega, je zajadikoval
zajádrati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
zapluti s pomočjo jader:
zajadrati v pristanišče
;
pren.,
ekspr.
zajadrati v novo življenje
●
ekspr.
srečno sta zajadrala v zakonski pristan
se poročila
2.
poleteti z jadralnim letalom:
letalec je zajadral v višave
3.
nav. ekspr.
počasi, mirno se premakniti:
oblak je zajadral preko sonca
//
počasi, dostojanstveno iti, se premakniti:
plesalka v dolgi obleki je zajadrala po dvorani
zajáhanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zajahati:
zajahanje konja
zajáhati
-am
tudi
-jášem
dov.
(
ā
)
1.
sesti na žival tako, da je vsaka noga na drugi strani:
zajahati konja, osla
;
v skoku zajahati žival
//
ekspr.
sesti tako na kaj sploh:
zajahati kolo, motor
;
otrok je zajahal pručko
2.
jahaje iti, oditi:
poslovil se je in zajahal proti domu
;
zajahati za kom
3.
začeti jahati:
upočasnil je dir in zajahal korakoma
4.
dvigniti sprednji del telesa na drugo žival kot pri paritvi:
pri gonjenju je krava zajahala drugo kravo
//
ekspr.
priti s sprednjim delom na drugo vozilo:
ob sunku je srednji vagon kar zajahal vagon pred seboj
5.
pog.
dobiti oblast nad kom, začeti komu delati nasilje:
pazi, da te ne bo spet zajahal
●
ekspr.
zajahati pegaza
začeti pesniti
zajamčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
obvezovati se za izpolnitev obljube, dolžnosti:
zajamčevati komu dobavo blaga
/
to zajamčuje neprekinjenost razvoja
zajámčiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti:
zajamčiti redno preskrbo z materialom
/
zajamčiti komu uspeh
/
to bi zajamčilo zvišanje pokojnin
zajámčen
-a -o:
uspeh je zajamčen
;
jeklo z zajamčeno sestavo
;
zajamčena svoboda misli
/
zajamčena preskrba
zlasti v vojnem času
preskrba, ki jo zagotovijo državni organi, da se življenjske
potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo;
zagotovljena preskrba
♦
ekon.
zajamčeni osebni dohodek
najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija
vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev
zajámrati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
zastokati
,
zatarnati
:
ranjenec je zajamral
/
av, je zajamral
zajáskati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
zastar.
zajavkati
:
zabolelo ga je, da je zajaskal
2.
nar.
zakričati
,
zavpiti
:
zajaskal je, naj se ustavijo
//
zakokodajsati
:
kokoši so zajaskale
zajávkati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
dati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine:
ranjenec je zajavkal
;
slabotno zajavkati
/
ekspr.
izgubljeni srnjaček je zajavkal
/
ekspr.
vrata so zajavkala
zaškripala
2.
z visokim, zateglim govorjenjem izraziti bolečino, nesrečo:
ko so izvedeli žalostno novico, so ženske glasno zajavkale
/
ekspr.
vse je zaman, je zajavkala
//
ekspr.
potožiti
,
zatarnati
:
zajavkala je, da nima denarja
zajávskati
-am
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
zajavkati
:
padel je in zajavskal
;
zajavskati od strahu
/
ni ga še nazaj, je zajavskala
zájčar
-ja
m
(
ȃ
)
lov.
pes, izučen za lov na zajce:
pes je dober zajčar
zájčarka
-e
ž
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
zanka za lovljenje zajcev:
nastavljati zajčarke
zájček
-čka
m
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od zajec:
zajklja in zajčki
/
ekspr.
ustrelil je lepega zajčka
/
ne bodi tak zajček
2.
nav. mn.
rastlina s temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, razvrščenimi v
grozdih:
natrgati šopek zajčkov
3.
ekspr.
svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi svetlobe, odbite
zlasti od ogledala:
delati zajčke z ogledalom
;
zajček na steni, stropu
♦
bot.
rjavi zajček
užitna goba z rjavim klobukom, rastoča v gručah, Lyophyllum
decastes
;
zool.
morski zajček
morski polž z lupinasto tvorbo, skrito v telesu, Aplysia
zajčerêja
tudi
zajčjerêja -e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo (domačih) zajcev:
ukvarjati se z zajčerejo
zajčerêjec
tudi
zajčjerêjec -jca
m
(
ȇ
)
kdor redi, vzreja (domače) zajce:
navdušen zajčerejec
zajčevína
-e
ž
(
í
)
1.
zajčje krzno:
kapa iz zajčevine
2.
zajčje meso:
pečena zajčevina
zájčevstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
bojazljivost
,
strahopetnost
:
očitati komu zajčevstvo
zájčica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od zajka:
zajčki in zajčice
●
pog.
v tem klubu strežejo zajčice
natakarice v oblačilih z zajčjim repkom in z zajčjimi uhlji
♦
bot.
rastlina z zgoraj sivkastimi listi in vijoličastimi ali škrlatnimi
cveti, Prenanthes
zájčjak
tudi
zájčjek -a
m
(
ȃ
)
1.
zajčji iztrebek:
zajčjaki in kurjaki
2.
nar.
nekoliko kosmat klobuk iz zajčje dlake:
pokriti se z zajčjakom
zájčji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na zajce:
zajčji uhlji
;
zajčja dlaka
/
zajčje krzno
;
zajčje meso
/
zajčji mladiči
/
zajčji hlevček
/
posmehovali so se mu zaradi njegove zajčje narave
/
otrok z zajčjo ustnico
prirojeno preklano zgornjo ustnico
2.
v zvezi
zajčji parkeljci
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom,
bot.
rumena griva
:
●
preg.
dosti psov je zajčja smrt
dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦
bot.
zajčji mak
rastlina s pernato deljenimi listi in rdečimi ali rumenimi cveti,
Adonis
;
zajčja deteljica
detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po
senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella
;
lov.
zajčje večalo
piščalka, ki posnema glas zajca v stiski, za vabljenje živali,
zlasti lisice
zájčnica
-e
ž
(
ȃ
)
zajčji hlevček:
narediti zajčnico
zájčnik
-a
m
(
ȃ
)
zajčji hlevček:
postaviti zajčnik
;
zajčnik in kokošnjak
zajebáncija
-e
ž
(
á
)
vulg.
1.
draženje
1
,
norčevanje
:
ne dovoli si zajebancije na svoj račun
2.
neresno, šaljivo dejanje ali ravnanje:
če ne drugače, sta zajebancijo naredila tako, da sta plesala na
tovornjaku
/
konec zajebancije!
zajêbanec
-nca
m
(
ȇ
)
vulg.
kdor povzroča komu kaj nezaželenega, slabega:
v filmu je igral vlogo zajebanca
/
kot psovka
ti zajebanec, sedaj boš dobil svoje!
zajêbati
-em
tudi
-am
tudi
zajébati -em
tudi
-am
dov.
(
ȇ; ẹ̑
)
vulg.
narediti, povzročiti komu kaj nezaželenega, slabega:
ta človek me je že večkrat zajebal
//
poslabšati, otežiti kaj s čim nepravim, neustreznim:
s svojo odsotnostjo je položaj še bolj zajebal
zajêbati se
,
tudi
zajébati se
prevarati se, zmotiti se:
zajebal si se, nikogar ni več tu
zajêban
tudi
zajéban -a -o
1.
deležnik od zajebati:
biti v zajebanem položaju
;
čutil se je zajebanega
2.
ki izraža negativen odnos do osebe, stvari:
kdo bo gledal ta zajebani film
/
kot psovka
mulec zajebani
zajebávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
vulg.
1.
dražiti koga, norčevati se iz koga:
vsi ga zajebavajo zaradi tistega dogodka
2.
nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu,
obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami:
ne bom se mu pustil zajebavati
/
avto me spet zajebava
zajebávati se
1.
šaliti se, norčevati se:
ne zajebavaj se, povej po resnici
2.
truditi se, mučiti se:
dolgo sem se zajebaval, preden sem odkril napako
zájec
-jca
m
(
ȃ
)
1.
glodavec z velikimi uhlji in dolgimi zadnjimi nogami:
zajec gloda deblo
;
zajec je stekel, švignil iz grmovja
;
ustreliti zajca
;
pes zasleduje zajca
;
lov na zajce
;
sliši kot zajec
zelo dobro
;
spi kot zajec
zelo rahlo
;
teče kot zajec
zelo hitro
/
past za zajce
/
divji zajec
/
zajec v omaki
//
samec te živali:
spustiti zajca k zajklji
//
glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen:
gojiti zajce
/
domači zajec
2.
slabš.
bojazljiv, strahopeten človek:
prevelik zajec je, da bi si to upal
;
ne bodi tak zajec
3.
priprava za sezuvanje škornjev:
škornje si je sezul z zajcem
4.
nar.
kos svinjskega mesa z delom prsnice, reber in potrebušine:
skuhati zajca
●
ekspr.
v tem grmu tiči zajec
tu je jedro problema, bistvo stvari
;
ekspr.
noče biti poskusni zajec
noče, da bi na njem kaj preizkušali
;
skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je
poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj
naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
;
na to se razume, spozna kakor zajec na boben
prav nič
♦
lov.
zajec veči, veka
se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi
;
zool.
morski zajec
na morskem dnu živeča riba s trebušnimi plavutmi, izoblikovanimi v
prisesek, Cyclopterus
;
planinski zajec
v gorskem svetu živeči zajec, ki ima poleti sivo rjavo, pozimi
snežno belo dlako, Lepus timidus varronis
;
poljski zajec
na poljih in travnikih živeči zajec z rumeno rjavo dlako, Lepus
europaeus
zajécati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
1.
zajecljati
:
otrok je zajecal
/
zajecati iz zadrege
/
pomagajte, je zajecala
2.
dati kratke, sunkovite, navadno tišje glasove:
bolnik je komaj slišno zajecal
zajecljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
jecljaje reči, spregovoriti:
trudil se je, da bi povedal gladko, a je spet zajecljal
/
tega nisem vedela, je zajecljala
zaječáti
-ím
dov.
, zajéči
in
zajêči; zajéčal
in
zajêčal
(
á í
)
dati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove:
ranjenec je zaječal
;
milo, tiho zaječati
;
zaječati od bolečine
●
ekspr.
ranjen sem, je zaječal
rekel, povedal s slabotnim, žalostnim glasom
//
ekspr.
dati ječanju podobne glasove:
veje so zaječale v vetru
;
zavore so zaječale in avtomobil se je ustavil
zajéda
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kar naredi voda v kopno z odnašanjem materiala:
ustaviti ladjo v globoki zajedi
/
morske zajede
2.
alp.
vdolbina v skalovju z zelo razprtima stenama:
plezati po zajedi
/
otipati zajedo v skali
zajedálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
zajedavski
:
zajedalne rastline
/
zajedalno življenje
zajédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zajedati:
zajedanje drugih rastlin, živali
●
knjiž.
vpitje in zajedanje
oštevanje z zajedljivimi besedami
zajédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
živeti na škodo drugega organizma:
ta rastlina zajeda drevesa
;
piškur zajeda ribe
2.
ekspr.
živeti od dela drugega, na škodo drugega:
očitali so mu, da zajeda starše
;
ni hotel zajedati tovarišev
●
knjiž.
zaradi takih napak ga kar naprej zajeda
z zajedljivimi besedami ošteva
zajédati se
s prislovnim določilom
1.
z jedenjem, grizenjem prodirati v kaj:
črv se zajeda v sadež
;
pren.,
ekspr.
skrbi se zajedajo vanj
2.
prodirati v kaj trdega:
žaga se je enakomerno zajedala v deblo
/
veriga se mu je zajedala v kožo
/
hudournik se zajeda v pobočje
/
ekspr.
mraz se zajeda v telo
3.
prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani:
prah se zajeda v oblačila
/
saje so se jim zajedale v kožo
●
ekspr.
morje se tu zajeda globoko v kopno
sega
zajedàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
star.
zajedavski
:
zajedavi črvi
/
zajedavo življenje
●
star.
bil je zafrkljiv in zajedav
zajedljiv
zajedávec
-vca
in
zajedálec -lca
[
zajedau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
živalski ali rastlinski organizem, ki živi na škodo drugega organizma:
ta zajedavec povzroča huda obolenja
;
uničevati zajedavce
;
uši, trakulje in drugi zajedavci
/
črevesni, kožni zajedavci
;
rastlinski, živalski zajedavci
♦
biol.
notranji
ki živi v notranjosti
, zunanji zajedavec
ki živi na površju gostitelja
2.
ekspr.
kdor živi od dela drugega, na škodo drugega:
ta človek je pravi zajedavec
;
zmerjati koga z zajedavcem
;
lenuhi in zajedavci
/
družbeni zajedavci
zajedávka
in
zajedálka -e
[
zajedau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
živalski ali rastlinski organizem, ki živi na škodo drugega organizma:
ta rastlina je zajedavka
;
iztrebljati zajedavke
2.
ekspr.
ženska, ki živi od dela drugega, na škodo drugega:
ta ženska je prava zajedavka
zajedávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zajedavce:
zajedavske rastline
/
zajedavski način življenja
♦
med.
zajedavske bolezni
bolezni, ki jih povzročajo zajedavci
zajedávstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, v kateri ima eden
korist, drugi škodo:
raziskovati zajedavstvo
;
značilnosti zajedavstva
2.
ekspr.
pojav, da kdo živi od dela drugega, na škodo drugega:
družbeno, intelektualno zajedavstvo
zajédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za jedačo:
plačal je ves zajedek in zapitek
zajedljív
-a -o
prid.
, zajedljívejši
(
ī í
)
ki si (rad) prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga:
zajedljiv človek
;
ne bodi tako zajedljiv
;
z leti je postal še bolj zajedljiv
//
ki izraža tako prizadevanje:
zajedljiv smeh
;
zajedljive besede
zajedljívo
prisl.
:
zajedljivo reči, vprašati
zajedljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
zajedljiv človek:
ne bodi tak zajedljivec
zajedljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zajedljivega:
vsi so se bali njegove zajedljivosti
/
reči kaj z zajedljivostjo
zajédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
skupnost
:
živeti v zajednici
;
člani zajednice
/
jezikovna, politična zajednica
zajédniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
skupnosten
:
zajedniška miselnost
/
človek kot zajedniško bitje
družbeno
zajékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
jekniti
:
od strahu je zajeknil
/
zvon je zajeknil
●
knjiž.
boli, je zajeknil
rekel, povedal z ostrim, bolečino izražajočim glasom
;
knjiž.
strel je zajeknil od gora
odjeknil
zájem
1
-jma
m
(
á
)
zastar.
zakup
:
zajem zemljišča
/
dati kmetijo v zajem
zajèm
2
-éma
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od zajeti:
zajem vode
;
zajem z žlico
/
zajem zraka
/
povečati zajem vode pri izviru
zajetje
zajemáča
-e
ž
(
á
)
zajemalka
:
zajeti juho z zajemačo
/
priliti zajemačo mleka
♦
rib.
priprava z mrežo za zajemanje mladih rib
zajemálec
-lca
[
zajemau̯ca
in
zajemalca
]
m
(
ȃ
)
obrt.
manjša priprava pri šivalnem stroju za vnašanje spodnje niti skozi
zanko zgornje niti:
deli zajemalca
/
rotirni zajemalec
zajemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki je za zajemanje:
zajemalna priprava
zajemálka
-e
[
zajemau̯ka
in
zajemalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
priprava iz vbočenega dela in daljšega ročaja za zajemanje,
premeščanje jedi:
z zajemalko si dati krompir, riž na krožnik
;
zajeti juho z zajemalko
/
zajemalka za juho, omako
/
zliti iz zajemalke
/
priliti zajemalko mleka
//
manjša zidarska posoda s krajšim ročajem za zajemanje, premeščanje
tekoče, drobne snovi:
zajeti apno, malto z zajemalko
/
zmešati si lepilo v zajemalki
/
zidarska zajemalka
2.
teh.
vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov:
zajemalka ekskavatorja
;
zajemalke sejalnice
♦
rib.
priprava z mrežo za zajemanje mladih rib; zajemača
zajemálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
posoda za zajemanje:
vlivati tekoče milo z zajemalnikom v zabojčke
zajemálo
-a
s
(
á
)
teh.
vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov:
zajemalo pri bagru
zajémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zajemati:
zajemanje vode z vedrom
/
zajemanje iz skupne sklede
/
zajemanje strupenih snovi v posebne bazene
/
sunkovito zajemanje zraka
/
množično zajemanje ljudi v kako gibanje
/
statistično zajemanje podatkov
/
zajemanje dohodka podjetij z davki
pridobivanje dela dohodka podjetij za svoje potrebe ali za potrebe
koga drugega
zajémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da
pride snov v njeno notranjost, vdolbino:
zajemati juho, pesek, vodo
;
zajemati z vedrom, zajemalko, žlico
/
zajemati seme v dlani
/
z žlico zajemati krompir v juhi
;
z mrežo zajemati ribe
/
čoln zajema vodo
zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost
//
navadno s prislovnim določilom
na tak način jemati kaj tekočega, sipkega:
zajemati vodo iz vodnjaka
/
ekspr.
prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede
jesti
;
pren.,
ekspr.
zajemati iz zakladnice ljudskega izročila
2.
publ.
z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor:
zajemati strupene tovarniške pline
;
zajemati odpadno vodo
3.
navadno v zvezi z
zrak
delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov:
plavalci so zajemali zrak in se potapljali
;
globoko zajemati zrak
4.
delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta:
s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat
;
z vesli na daleč zajemati vodo
/
oddajnik ne zajema tega območja
//
delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh:
z mislijo zajemati kako obdobje
;
s pogledom zajemati veliko razdaljo
5.
delati, da je kdo deležen kake dejavnosti:
v gibanje zajemati širok krog ljudi
/
zajemati mladino v športna društva
vključevati
/
zavarovanje zajema vse ljudi
/
organizacija zajema tisoč članov
ima
6.
delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina:
zajemati v zbirko najboljše sodobne romane
//
imeti za svojo sestavino, svoj del:
zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti
;
načrt zajema vse podrobnosti
;
seznam ne zajema vseh uporabljenih virov
/
ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvaškega
ozemlja
7.
z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga:
sovražna patrulja je tu zajemala kurirje
;
rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike
8.
s prislovnim določilom
oskrbovati se iz kakega vira:
gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov
/
zajemati izraze iz živega govora
;
pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine
/
publ.
zajemati kadre iz vrst mladih
/
zajemati in razširjati informacije
/
spraševali so se, od kod zajema svojo moč
dobiva
9.
dobivati kaj v območje svojega delovanja:
ladjo zajema vrtinec
/
naše kraje zajema neurje
/
požar že zajema ves gozd
;
pren.,
ekspr.
pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik:
zajema ga malodušje
;
začel ga je zajemati nemir
●
star.
zgodba ga je živo zajemala
zanimala
;
ekspr.
zajemati znanje z veliko žlico
zelo intenzivno se izobraževati
;
publ.
zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev
skrbi za
zajemáje
:
jedli so, zajemaje iz skupne sklede
zajemajóč
-a -e:
ustavil se je, zajemajoč zrak
;
ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe
zajéman
-a -o:
znanje, zajemano iz knjig
zajemljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da zajeti:
zajemljiva snov
/
kratka, s pogledom zajemljiva razdalja
/
z literaturo zajemljivi svet
2.
zastar.
zanimiv
:
zajemljiv roman
zajemljívo
prisl.
:
zajemljivo pripovedovati o čem
zajémnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
zakupnik
:
pravice zajemnikov
zajéra
-e
ž
(
ẹ̑
)
les.
poševno prižagana ploskev deske, elementa:
čelo in zajera
/
prirezati desko, letev na zajero
;
stik na zajero
//
stik, spoj tako prižaganih ploskev:
zajera pri okviru slike
/
očistiti iz zajere stari klej
zajésti
-jém
dov.
,
2. mn.
zajéste,
3. mn.
zajedó
tudi
zajêjo; zajêj
in
zajèj zajêjte; zajédel zajédla,
stil.
zajèl zajéla
(
ẹ́
)
1.
ekspr.
porabiti, zapraviti za jed, hrano:
zajedel je ves denar
;
vse je zajedel in zapil
/
sin ga bo zajedel
mu bo porabil, zapravil imetje za jed, hrano
2.
ekspr.
prebiti, preživeti zlasti v uživanju jedi, hrane:
večino časa zaje in zapije
zajésti se
s prislovnim določilom
1.
z jedenjem, grizenjem prodreti v kaj:
črv se zaje v jabolko
/
klop se zaje v kožo
/
ekspr.
med pretepom se je zajedel v njegovo roko
zagrizel
;
pren.,
ekspr.
dvom se zaje v človeka
2.
prodreti v kaj trdega:
sveder se zaje v desko
;
plug se zaje v zemljo
/
psu se je ovratnica zajedla v vrat
;
vrv se je zajedla v roke
/
reka se je zajedla v skalna tla
3.
priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani:
prah se zaje v preprogo
;
črnilo se zaje v tla
/
kislina se zaje v kožo
/
neprijeten vonj se je močno zajedel v obleko
●
ekspr.
naselje se je zajedlo v polja
je seglo
zajéden
-a -o:
v pobočje zajedena steza
;
veriga, zajedena v roke
zajéten
-tna -o
prid.
, zajétnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ekspr.
ki ima razmeroma veliko razsežnost
a)
glede na obseg, širino:
zajeten moški
;
zajetno telo bika
/
zajeten vrat
širok
b)
glede na prostornino:
zajeten sod
;
zajetna košara
c)
glede na debelino:
zajeten šop bankovcev
;
zajetna knjiga
č)
glede na premer:
zajeten obseg
d)
glede na merljivo količino:
zajeten kos mesa
;
zajeten kup
/
zajeten dnevni red
obsežen
;
zajetna vsota denarja
velika
zajéti
-jámem
dov.
, zajêmi zajemíte; zajél;
nam.
zajét
in
zajèt
(
ẹ́ á
)
1.
s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da
pride snov v njeno notranjost, vdolbino:
zajeti juho, kašo, pesek
;
zajeti z vedrom, zajemalko, žlico
/
zajeti moko, vodo v dlan
/
zajeti cmok v juhi
;
z mrežo zajeti ribe
/
bager je zajel material in ga stresel na kup
/
s čevlji zajeti blato
/
čoln se je nagnil in zajel vodo
zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
//
navadno s prislovnim določilom
na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega:
šla je k studencu, da bi zajela vodo
;
zajeti jed iz sklede
;
zajeti moko iz vreče
;
zajeti vodo iz vodnjaka
/
ekspr.:
vzel je žlico in zajel
začel jesti
;
zajemi, gotovo si lačen
;
pren.,
ekspr.
zajeti resnico iz prvega vira
2.
publ.
z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor:
zajeti odpadno vodo
3.
navadno v zvezi z
zrak
narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov:
zajel je zrak in se potopil
;
globoko, počasi zajeti zrak
/
zajeti dim v pljuča
/
ekspr.
zajeti sapo
vdihniti
4.
narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta:
s koso zajeti ozek pas trave
;
s srpom zajeti šop žita
/
v daljnogled zajeti mesto v daljavi
/
kamera je zajela ves prizor
;
ta objektiv zajame velik prostor
//
narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh:
z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let
;
z očmi zajeti ves prostor
5.
narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti:
v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce
;
z anketo zajeti večino poslušalcev
/
akcija je zajela vse srednješolce
;
stavka je zajela več tisoč delavcev
/
zajeti koga v društvo
vključiti
6.
narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina:
zajeti v knjigo vse pomembnejše članke
;
zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja
/
slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
//
ekspr.
narediti, da je kaj izraženo v čem:
v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca
;
slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja
;
tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami
/
umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini
7.
z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga:
zajeti sovražno četo
;
zajeti tihotapce
;
zajeti koga pri raciji
/
zajeti velik vojaški plen
8.
s prislovnim določilom
oskrbeti se iz kakega vira:
zajeti podatke iz enciklopedij
/
pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine
/
ekspr.
od kod je zajel pogum za to dejanje
dobil
9.
dobiti kaj v območje svojega delovanja:
čoln so zajeli vrtinci
;
plavalca je zajel tok
/
hišo je zajel ogenj
/
izletnike je zajela nevihta
;
pren.,
ekspr.
zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
sobo je zajela tema, tišina
/
zajelo ga je malodušje, navdušenje
;
ljudi je zajel preplah
/
zajel ga je spanec
/
delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
●
star.
preproga zajame preveliko površino
zavzame
;
star.
zajeti trdnjavo
zavzeti, osvojiti
;
ekspr.
ob tej novici je globoko zajel sapo
zelo je bil presenečen
;
star.
zajeti dekle okrog pasu
objeti
;
star.
zajeti koga za roko
prijeti, zgrabiti
;
publ.
pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih
dogodkov
je opisal, prikazal
♦
grad.
zajeti izvir, potok
umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja
;
obrt.
zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
zajét
-a -o:
zajet vojak
;
zajet vrelec
;
izrazi, zajeti iz narečij
;
v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
zajétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od zajeti:
zajetje vode v dlan
/
zajetje mineralnih vrelcev
/
zajetje zraka
/
zajetje predšolskih otrok v vzgojno-varstvene ustanove
/
zajetje nasprotnikovih vojakov
2.
grad.
kraj ali objekt, kjer se umetno zajezi izvir zaradi izkoriščanja:
zgraditi zajetje
/
vodovod napajata dve zajetji
;
okuženo zajetje
/
vodno zajetje
zajétnost
-i
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
lastnost, značilnost zajetnega:
bila je spretna kljub svoji zajetnosti
/
zajetnost posode
zajéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. vzhodnoštajersko
jez
2
:
zgraditi na reki zajezo
;
voda teče čez zajezo
//
območje, prostor zajezenega vodnega toka:
v zajezi voda upada
//
zajezitev
:
pomagati pri zajezi vode
zajèzd
-ézda
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
zajahanje
:
zajezd konja
●
biti utrujen od dolgega zajezda
od dolge ježe
zajézditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
premakniti se s pomočjo živali, na kateri se sedi:
vojaki so zajezdili v sotesko
;
zajezdil je po ravnini
2.
zajahati
:
zajezditi konja
/
otrok je zajezdil klop in zabingljal z nogami
zajézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zajezitven
:
zajezni nasip
zajezikáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
predrzno reči, povedati:
zajezikal je nekaj grdega
;
nesramno zajezikati
/
lažeš, mu je zajezikala
zajezítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zajeziti:
zajezitev hudournika, reke
/
zajezitev epidemije
/
zajezitev prometa
/
velikost, višina zajezitve
zajezíti
-ím
dov.
, zajêzi
in
zajézi; zajézil
(
ī í
)
1.
narediti oviro, jez, ki preprečuje, ovira odtekanje:
vaščani so zajezili potok
/
kamenje je zajezilo studenec
//
narediti oviro, pregrado vodi, usmeriti jo:
zajeziti povodenj
2.
narediti, da se kaj ne širi, narašča:
zajeziti epidemijo, požar
/
zajeziti dolgove
/
zajeziti rast prebivalstva
/
zajeziti jezo, strah koga
zajezíti se
nabrati se zaradi ovire, ki preprečuje, ovira odtekanje:
voda se je zajezila in vdrla v hiše
/
množica se je zajezila pred vrati
zajezèn
-êna -o:
zajezen rečni tok
zajezítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zajezitev:
zajezitveni nasip
;
zajezitvena naprava
/
zajezitvena dela
/
zajezitvena višina
♦
grad.
zajezitveno jezero
jezero, nastalo z zajezitvijo, da se vzdržuje vodna gladina na
določeni višini
zajezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
jeziti, delati jez:
zajezovati reko
/
rastlinje je zajezovalo odtok vode
/
zidovi zajezujejo ropot
zajéžiti se
-im se
tudi
zaježíti se -ím se
dov.
, zajéži se; zajéžil se
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
zastar.
naježiti se:
psu se je zaježila dlaka
zájka
-e
ž
(
ȃ
)
zajčja samica:
zajka z mladiči
;
zajec in zajka
zájklja
-e
ž
(
ȃ
)
zajčja samica:
breja zajklja
;
zajec in zajklja
zajódlati
-am
dov.
(
ọ̑
)
v nemškem alpskem okolju
zapeti melodijo brez besed s hitrim menjavanjem glasov normalnega
obsega in falzeta:
pevci so zajodlali
//
izraziti veselje z glasovi kot pri tem petju:
ko so prišli na vrh gore, so glasno zajodlali
zajókati
tudi
zajokáti -am,
in
zajókati
tudi
zajokáti -jóčem,
in
zajókati se
tudi
zajokáti se -am se,
in
zajókati se
tudi
zajokáti se -jóčem se
dov.
, zajókajte (se)
tudi
zajokájte (se)
in
zajóčite (se)
(
ọ́ á ọ́
)
1.
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno
bolečino s solzami in glasovi:
otrok je zajokal in utihnil
;
zajokati od bolečine, jeze, sreče, žalosti
;
zajokati ob slovesu
;
ekspr.
bridko, milo zajokati
;
glasno, tiho zajokati
/
ni se še vrnil, je zajokala
//
začeti jokati:
ko je izvedela žalostno novico, je neutolažljivo zajokala
2.
knjiž.,
ekspr.
dati joku podobne glasove:
kitara, violina je zajokala
;
zvonovi so zajokali
●
ekspr.
pri njih je včeraj zajokal tretji sin
se je rodil
zajókan
-a -o
nar. vzhodno
objokan
:
zajokan obraz
;
zajokane oči
/
vrnil se je žalosten in zajokan
zájtra
prisl.
(
ȃ
)
1.
star.
jutri zjutraj:
danes nimam, zajtra dobiš
2.
zastar.
zjutraj
:
zajtra je odšel
zájtrk
-a
m
(
ā
)
obrok hrane, ki se jé zjutraj:
pripraviti zajtrk
;
postreči z zajtrkom
;
dober,
ekspr.
krepek, obilen zajtrk
/
za zajtrk bo kruh z maslom
/
jesti zajtrk
zajtrkovati
/
kontinentalni zajtrk
lahek zajtrk, navadno sestavljen iz kruha, masla, marmelade in
kave, čaja
♦
gastr.
angleški, dunajski zajtrk
//
uživanje tega obroka:
zajtrk ni trajal dolgo
/
zajtrk bo ob osmih
/
po zajtrku so začeli z delom
zajtrkoválec
-lca
[
zajtərkovau̯ca
tudi
zajtərkovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor jé zajtrk:
prvi zajtrkovalci so že sedeli za mizami
zajtrkoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zajtrk ali zajtrkovanje:
zajtrkovalne navade
/
zajtrkovalna miza
zajtrkoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
manjši gostinski lokal, v katerem se streže z mlekom, mlečnimi
izdelki, kruhom, pecivom, delikatesami in nekaterimi pijačami:
odpreti zajtrkovalnico
;
natakarica v zajtrkovalnici
♦
gost.
hotelski prostor, v katerem se streže samo zajtrk
zajtrkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
jesti zajtrk:
zajtrkoval je, ko je pozvonilo
/
preh.
najraje zajtrkuje mlečne jedi
jé za zajtrk
zajúckati
-am
dov.
(
ȗ
)
nar. severovzhodno
zavriskati
,
zaukati
:
fantje zapojejo in zajuckajo
;
veselo zajuckati
zajúkati
-am
dov.
(
ū
)
nar. gorenjsko
zavriskati
,
zaukati
:
pastir je zajukal
zakacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
zamazati
,
zapackati
:
zakacati šipe z blatom
/
krmežlji so mu zakacali oči
zakacán
-a -o:
zakacane oči
zakáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zapeti
1
,
zatakniti
:
zakačil je grablje ob korenino
;
zakačiti se za skalo
●
knjiž.
pazi, da te ne zakači kaka patrulja
ujame, prime
zakadíti
-ím
dov.
, zakádil
(
ī í
)
1.
s kajenjem povzročiti, da zrak v kakem prostoru ni čist:
kadilci so zakadili sobo
/
peč je zakadila celo hišo
/
zakaditi z dimom
2.
začeti kaditi:
zakadil je cigareto
;
z užitkom zakaditi
3.
knjiž.
vdihniti in izdihniti dim kake tleče snovi, zlasti tobaka:
zbrali smo se, da malo zakadimo
/
zakaditi hašiš
4.
ekspr.
s kajenjem zapraviti:
precej denarja zakadi
5.
star.
z veliko silo zagnati:
zakaditi knjige v kot
zakadíti se
1.
narediti, oddati dim:
peč, sveča se zakadi
//
narediti, oddati hlape:
kislina se zakadi
/
v krožnikih se zakadi juha
2.
zaradi dima v zraku postati nečist:
soba se je zelo zakadila
3.
postati črn, umazan od dima:
stene so se zakadile
4.
pojaviti se, razširiti se v zraku:
iz obleke se je zakadil prah
;
brezoseb.
iz dimnika se je zakadilo
/
proti večeru so se v dolini zakadile meglice
5.
ekspr.
steči
1
,
zdirjati
:
vsi so se zakadili proti izhodu
;
jezdec se je zakadil za ubežnikom
;
zakaditi se navkreber
//
z veliko silo, s hitrim premikanjem priti kam:
zakadil se je napadalcu pod noge, da ga je podrl
/
veter se je zakadil v hišo
//
v zvezi z
v
silovito napasti:
zakaditi se v nasprotnika
;
kot ris se zakaditi v koga
/
kritiki so se zakadili v razstavo
6.
pog.
omamiti se s kajenjem mamil, zlasti marihuane:
zakadil se je do smrti
zakajèn
-êna -o:
zakajen prostor
;
prisl.,
v povedni rabi:
v gostilni je zakajeno
zakáj
1
prisl.
(
ā
)
1.
vprašuje po vzroku:
zakaj hodiš tja
;
zakaj si jezen na nas
/
zakaj bi ne bili veseli
/
ekspr.:
le zakaj je ni v službi
;
zakaj, le zakaj si to storil
;
tukaj so vrag vedi zakaj
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
vprašala ga je, zakaj se smeje
/
elipt.
hočem vedeti, zakaj
2.
elipt.,
v trdilnih stavkih,
v zvezi z
le, pa
izraža močno, odločno zanikanje:
se bojiš? Zakaj le
//
v nikalnih stavkih
izraža pritrditev brez pridržka:
bi šel z nami? Zakaj pa ne
3.
pog.
čemu
:
zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico
;
sam.:
postavljati zakaje
vprašanja o vzroku, vzrokih
●
ekspr.
vsak zakaj ima svoj zato
vsaka stvar ima svoj razlog
zakáj
2
in
zakaj
vez.
(
ā
)
knjiž.,
v vzročnem priredju
za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega;
kajti
,
saj
2
:
telefoniral je od soseda, zakaj doma niso imeli telefona
;
cenili so ga, zakaj bil je delaven in pošten
zakájati
-am
nedov.
(
á
)
s kajenjem povzročati, da zrak v kakem prostoru ni čist:
kadilci zakajajo sobo
zakájati se
-am se
nedov.
(
á
)
pog.
omamljati se s kajenjem mamil, zlasti marihuane:
rad se je zakajal
;
ko pade noč, se začnejo zapijati in zakajati
zakájček
-čka
m
(
ā
)
ekspr.
otrok, navadno star tri ali štiri leta, ki pogosto vprašuje zakaj:
malemu zakajčku ni zmeraj lahko odgovoriti
/
otrok zakajček
zakálati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
zastar.
zagozditi se:
ladja se zakala med ledene sklade
zakalíti
1
-ím
dov.
, zakálil
(
ī í
)
skaliti
1
:
hodil je po potoku in ga zakalil
/
njegove oči so zakalile solze
/
zaradi nevihte se je reka zakalila
zakalíti
2
-ím
dov.
, zakálil
(
ī í
)
razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju:
zakaliti lopato, sekiro
/
zakaliti jeklo
zakamuflírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
voj.
zakriti vojake, vojaške objekte, navadno s prilagoditvijo okolici:
zakamuflirati bolnišnico
;
zakamuflirati vhod z vejami
;
vojaki so se zakamuflirali
2.
ekspr.
zakriti
,
prikriti
:
zakamuflirati vodovodne cevi
/
zakamuflirati prave namene
zakamuflíran
-a -o:
zakamuflirana pot
;
letala so zakamuflirana
zakántati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
zaleteti se:
zakantati se v ograjo
zakápati
1
-am
in
-ljem
dov.
(
ā ȃ
)
1.
s kapanjem zadelati:
s svečo zakapati mesta, kjer šotor pušča
/
zakapati zamašek z voskom
2.
nav. 3. os.
večkrat pasti v obliki kaplje:
iz rane je zakapala kri
zakápan
-a -o:
zakapana luknjica
♦
geogr.
zakapana jama
jama s kapniki
zakápati
2
-am
in
-ljem
nedov.
(
ȃ
)
nar.
zakopavati
:
zakapati dragocenosti, orožje
/
zakapati v jame
zakapljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. 3. os.
večkrat pasti v obliki kaplje:
voda zakaplja iz pipe
;
brezoseb.
od sveč je zakapljalo
/
ekspr.:
droben dež je zakapljal
;
brezoseb.
nebo se temni, vsak čas bo zakapljalo
začelo (na redko) deževati
//
ekspr.
večkrat pasti sploh:
listi so zakapljali na sprehajalce
zakártati
-am
tudi
zakartáti -ám
dov.
(
ȃ; á ȃ
)
s kartanjem zapraviti:
zakartati denar, hišo
zakasnélec
-lca
[
zakasnelca
in
zakasneu̯ca
]
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
zamudnik
:
sem in tja je srečala kakega zakasnelca
/
zakasnelec je skočil k ostalim piščancem pod kokljino perut
zakasnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
dejstvo, da se kaj pojavi z zamudo, pozno:
ideje so kljub zakasnelosti zanimive
zakasnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
priti kam pozneje, kot je določeno;
zamuditi
:
avtobus je tisti dan zakasnel
/
ura je spet zakasnela pet minut
zaostala
2.
začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
cvetenje sadnega drevja je letos zakasnelo
zakasnèl
in
zakasnél -éla -o:
zakasnel razvoj
;
zakasneli gostje
zakasnévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zakasnevati:
zakasnevanje vlaka
/
zakasnevanje visokih temperatur
zakasnévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
imeti zamudo, biti pozen:
vlak pogosto zakasneva
/
pri izvajanju reforme zakasnevamo
/
obvestila zakasnevajo
zamujajo
;
ura zakasneva
zaostaja
//
začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
pomlad zakasneva
;
visoke temperature letos nekoliko zakasnevajo
2.
preh.
povzročati, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se predvideva,
pričakuje:
slabo vreme zakasneva setev
zakasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zakasniti:
mrzlo poletje bo povzročilo zakasnitev zorenja
/
zmanjšati zakasnitve in izostanke
♦
fot.
prižigalna zakasnitev
čas med sprožitvijo fotografske kamere in vžigom žarnice v
bliskovni luči
zakasníti
-ím
dov.
, zakásnil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se
predvideva, pričakuje:
huda zima je zakasnila pomlad
;
slabo vreme je zakasnilo žetev
/
zaprte meje so zakasnile gospodarski razvoj
upočasnile
//
narediti, povzročiti, da kdo kam pride pozneje, kot se predvideva,
pričakuje:
slaba cesta nas je zakasnila
2.
nepreh.,
knjiž.
priti kam pozneje, kot je določeno;
zamuditi
:
vlak je zakasnil deset minut
;
nekoliko je zakasnil k zajtrku
;
tisti, ki so zakasnili, so ostali lačni
3.
ne narediti, ne začeti delati česa ob času, kot se predvideva,
pričakuje:
letos so zakasnili z obiranjem
/
ribez bo zakasnil z zorenjem
zakasníti se
1.
začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
cvetenje se je zaradi mrzle pomladi zakasnilo
;
poletje se je zakasnilo
;
govorna sposobnost se je pri njem zakasnila
2.
ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje:
kadar je večerjal pri njih, se je zmeraj zakasnil
;
predolgo se je zakasnil v mestu in ne bo prišel pravočasno domov
/
če se boš zakasnil, kar tam prespi
/
zima se je zakasnila
je dolgo trajala
zakasnjèn
-êna -o
in
zakásnjen -a -o
zakasnel
:
zakasnjen obiskovalec
;
zakasnjeno cvetenje
zakasnjênec
tudi
zakásnjenec -nca
m
(
é; ā
)
star.
zamudnik
:
zakasnjenec je tiho vstopil v razred
zakášljati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v grlu, sapniku:
ni smel zakašljati, da ne bi prebudil otroka
;
v zadregi zakašljati
;
glasno, močno zakašljati
/
ekspr.
ni mogoče, je zakašljal
2.
ekspr.
dati kašljanju podobne glasove:
motor je zakašljal in utihnil
zakavdráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
oglasiti se z visokim, tresočim se glasom:
puran zakavdra
;
jezno zakavdrati
zakavkljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
zapeti se, zaplesti se:
žici sta se zakavkljali
/
zakavkljal se je z neko žensko
zakávljati
-am
dov.
(
ā
)
s kavljem zapeti, se povezati:
roparji so ladjo zakavljali in jo potegnili k sebi
//
s kavljem zapeti, pritrditi v določenem položaju:
zakavljati vhodna vrata
zakávljati se
zapeti se, ujeti se (na trnek):
riba se je zakavljala
zakávljiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
zakavljati
:
zakavljiti naoknice
zakídati
-am
dov.
(
í ȋ
)
1.
zametati
1
:
a)
s snegom:
zakidati vhod v stavbo
b)
z gnojem, blatom:
zakidati odtočni jarek v hlevu
2.
ekspr.
zamesti
2
:
sneg je zakidal vse poti
zakídan
-a -o:
zakidan prehod
zakíhati
-am
dov.
(
í ȋ
)
1.
večkrat sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu:
zakihal je in si obrisal nos
/
ekspr.
star sem, zakiha mož
2.
ekspr.
dati kihanju podobne glasove:
avtomobil je zakihal in se ustavil
zakikiríkati
-am
dov.
(
ī
)
oglasiti se z glasom kikiriki:
petelin je glasno zakikirikal
//
ekspr.
reči z glasom, podobnim kikirikanju:
povej mi, je zakikirikala
zakímati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor:
konj od napora zakima
/
zakimati z glavo
;
pren.,
ekspr.
klasje zakima v vetru
//
pokimati
:
namesto odgovora je samo zakimala
/
zakimala je: Glasba je nekaj najlepšega
2.
ekspr.
sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati:
komaj je dobro sedel, je že zakimal
;
zakimati na klopi
;
med govorom, vožnjo zakimati
//
zadremati, zaspati sploh:
popoldne je zakimal na kavču
zakínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi
slabosti, utrujenosti:
če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal
/
bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala
//
zastar.
pokimati
:
zakinka in reče: Prav imaš
2.
ekspr.
sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati:
nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal
;
med predavanjem, vožnjo zakinkati
//
zadremati, zaspati sploh:
po kosilu rad zakinka
zakipéti
-ím
dov.
, zakípel
(
ẹ́ í
)
1.
zaradi močnega vretja se dvigniti:
juha, mleko zakipi
;
brezoseb.
v loncu je zakipelo
2.
ekspr.
zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju
podobno gibanje:
ob eksploziji voda zakipi
/
valovi zakipijo
//
strmo se dvigniti, vzpeti:
v daljavi zakipijo v nebo stolpnice
/
gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
3.
ekspr.
na hitro pojaviti se v veliki meri:
na travnikih je zakipela pomlad
/
v njem je zakipelo divje sovraštvo
//
doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja:
od razburjenja je zakipel
/
v meni je zakipela kri
/
srce ji zakipi v močni ljubezni
4.
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
ni zakipel, le užaljeno je molčal
/
tako ne gre, je zakipel
zakís
-a
m
(
ȋ
)
agr.
tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri
ocetnem vrenju:
zakísanost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, stanje zakisanega:
stopnja zakisanosti
♦
agr.
zakisanost tal
zakísati
-am
dov.
(
ȋ
)
povzročiti, da postane kaj kislo:
mikrobi zakisajo mleko
♦
agr.
stoječa voda zakisa tla
zakísati se
zaradi vrenja postati kisel:
smetana se zakisa
♦
agr.
zemlja se sčasoma zakisa
postane kisla
zakísan
-a -o:
zakisano mleko
;
zakisano zemljišče
zakítati
-am
dov.
(
ȋ
)
izravnati površino s kitom:
vrata zgladimo s steklenim papirjem in zakitamo
/
zakitati reže v lesu
//
zadelati, pritrditi s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire:
zakitati šipe
/
zakitati akvarij
zakítan
-a -o:
zakitano mesto
;
okno je že zakitano
zaklàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
večja količina skritih dragocenosti, denarja, za katere se ne ve,
čigave so:
na dnu jezera leži zaklad
;
iskati, odkriti zaklad
;
bogat, velik zaklad
;
zgodba o zakladu
/
zaklad cvete
po ljudskem verovanju
plamen kaže, kje je
//
večja količina dragocenosti, navadno denarja:
skriti zaklad na varno mesto
//
mn.
večja količina česa, navadno dragocenega:
imeti zaklade zlata in srebra
//
nav. mn.
dragocenosti
,
denar
:
kopičiti zaklade
;
naropani zakladi
;
ekspr.
tega ne bi storil za vse zaklade sveta
sploh ne
2.
s prilastkom
zbirka dragocenosti, denarja, ki se hrani kje:
ogledati si svetiščni zaklad
//
nav. mn.
zbirka dragocenih, vrednih predmetov, ki se hrani kje:
muzejski zakladi
;
knjižnica je razstavila svoje zaklade
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar je za koga zelo dragoceno, veliko vredno:
otrok je spravil svoj zaklad v žep
/
dober sosed je največji zaklad
/
zdravje je velik zaklad
//
kar je za koga v določenem položaju zelo dragoceno, veliko vredno:
vzel je cigarete in zaklad razdelil sojetnikom
//
nav. mn.
kar je dragoceno, vredno sploh:
umetnostni zakladi dežele
;
zakladi kulture so pripovedke, ljudska glasba, arhitekturni
spomeniki
/
ne zavedamo se še, kakšne zaklade duha smo izgubili z njim
4.
nav. mn.,
navadno s prilastkom
kar kje obstaja v veliki količini in se da izkoriščati:
najpomembnejši zakladi države so njeni gozdovi in nahajališča nafte
;
izrabljati naravne zaklade dežel
5.
ekspr.
kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa:
knjiga je resničen zaklad
;
priročnik je pravi zaklad podatkov
/
on je zaklad izkušenj, modrosti
6.
v zvezi
besedni zaklad
vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu:
slovenski besedni zaklad
/
v slovarju zajet besedni zaklad
//
vse besede, ki jih kdo pozna in jih lahko uporablja:
bogatiti svoj besedni zaklad
/
aktivni, pasivni besedni zaklad
7.
zastar.
sklad
:
dobiti denar za kaj iz različnih zakladov
/
rezervni zaklad
●
minister za javni zaklad
v nekaterih državah
zakladni minister
♦
ekon.
denar, ki začasno ni v prometu in pri zlati valuti uravnava
količino denarja v obtoku
zakládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
zalagati
:
zakladati trgovine z blagom
/
zakladati koga z denarjem
zakláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na zaklad:
odpreti zakladno skrinjico
♦
arheol.
zakladna najdba
najdba več predmetov, namenoma shranjenih ali zakopanih na kakem
kraju
2.
nanašajoč se na upravljanje z javnim, državnim denarjem:
zakladni minister
/
zakladni denar
;
zakladna menica
kratkoročni vrednostni papir, pri katerem za izplačilo obveznosti
jamči država in ki posledično pomeni manj donosno, vendar zato
varnejšo naložbo
zakládnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja:
ogledati si zakladnico
;
shraniti v zakladnici
/
državna, tempeljska zakladnica
;
zakladnica muzeja
//
ekspr.
skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega:
iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo
;
deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom
2.
knjiž.
posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja,
dragocenosti;
trezor
:
dati dragocenosti v zakladnico
/
bančna zakladnica
3.
v nekaterih državah
ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem:
o emisiji odloča zakladnica
/
minister državne zakladnice
zakladni minister
4.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa:
morje je zakladnica soli in vode
/
knjiga je prava zakladnica znanja
/
ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj
5.
ekspr.,
s prilastkom
kar sestavlja celota kakih vrednih del:
izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice
;
črpati iz kulturne zakladnice naroda
●
ekspr.
slovar obsega pravo zakladnico besed
zelo veliko
;
knjiž.
njena besedna zakladnica je skromna
njen besedni zaklad
zakládničar
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
zakladnik
:
zakladničar zaklepa vrata zakladnice
/
dvorni zakladničar
zakládnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico:
zakladnik je odprl zakladnico
2.
knjiž.,
v nekaterih državah
zakladni minister:
zakladnik je član vlade
/
državni zakladnik
3.
star.
kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle;
blagajnik
:
zakladnik jim je izplačal njihov delež
;
zakladnik društva
♦
zgod.
zakladnik
v fevdalizmu
uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in
premoženje fevdalca
zaklánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
delati, da pride kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi
zavarovanja, zaščite:
zaklanjati sadike z vejami
/
med pohodom so zaklanjali puške pod šotorska krila
2.
star.
ščititi
,
varovati
:
gore zaklanjajo deželo pred burjo
/
zaklanjati se s ščitom
3.
star.
zakrivati
:
vas se ne vidi, ker jo zaklanja gozd
/
s telesom zaklanjati luč
zaklánjati se
star.
skrivati se:
otroka sta se zaklanjala za materjo
/
zaklanjati se pri znancih
zaklápljati
-am
nedov.
(
ā
)
star.
zapirati
:
zaklapljati oči
zakláti
-kóljem
dov.
, zakôlji zakoljíte
(
á ọ́
)
1.
pripraviti prašiča za hrano:
prašiče zredijo in zakoljejo doma
2.
ubiti (domačo) žival za hrano, navadno z nožem:
zaklati kokoš
/
prisilno zaklati
zaradi nevarnosti, da žival pogine ali da nastane gospodarska
škoda
//
ekspr.
ubiti, umoriti, navadno z nožem:
v pretepu so ga zaklali
;
zaklati se s kuhinjskim nožem
3.
pog.,
ekspr.
zelo prizadeti, povsem onemogočiti koga:
z razkritjem resnice ga bom zaklal
/
visoke cene so nas zaklale
/
zaklal sem se, ker sem mu verjel
prišel sem v neprijeten, neugoden položaj
zaklán
-a -o:
zaklana žival
zaklatíti
in
zaklátiti -im,
tudi
zaklátiti -im
dov.
(
ī á; á
)
ekspr.
narediti nekaj neurejenih gibov, navadno z rokami:
zaklatiti proti komu s palico
/
zaklatiti z rokami okoli sebe
zaklatíti se
in
zaklátiti se,
tudi
zaklátiti se
ekspr.
potepajoč se, pohajkujoč zaiti:
v vas se je zaklatil neznan človek
zaklavzulírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
omejiti s klavzulo:
zaklavzulirati pogodbo, postopek
zaklécati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
večkrat nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo:
noge so mu zaklecale od strahu
/
pogosto ji zaklecajo kolena
zaklejíti
-ím
tudi
zaklêjiti -im
dov.
, zaklêjil
(
ī í; ȇ
)
zalepiti s klejem:
zaklejiti spah
zaklejíti se
,
tudi
zaklêjiti se
kem.
spremeniti se v klej:
škrob se zakleji
zaklenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zakleniti:
zaklenitev vrat
/
zaklenitev dostopa
;
zaklenitev tipkovnice
zakleníti
-klénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a)
da se kaj ne da odpreti:
zaklenil je in spravil ključ
;
zakleniti s ključem
;
ključavnica se sama zaklene
/
dvakrat zakleniti
/
zakleniti lisice, vrata
b)
da kaj ne more več delovati:
zakleniti kolo, volan
/
zakleniti datoteke, telefon, tipkovnico
onemogočiti, omejiti uporabo ali preprečiti nezaželeno izvajanje
ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
//
s takim dejanjem narediti
c)
da notranjost česa ni dostopna:
zakleniti omaro, sobo
/
cerkev čez opoldne zaklenejo
zaprejo
;
pren.,
ekspr.
zakleniti svoje srce
č)
da tisto, kar je v čem, ni dostopno:
zakleniti denar v blagajno
;
zakleniti slaščice v shrambo
;
pren.,
ekspr.
zakleniti bolečino vase
d)
da se komu onemogoči dostop do česa:
vino mu zmeraj zaklene
/
pred njim je treba vse zakleniti
e)
da kdo mora ostati, kjer je:
zakleniti otroka v sobo
/
zaklenil jo je ven
●
z odgovorom zakleniti komu usta
zapreti
2.
šport. žarg.
preprečiti, da nasprotnik doseže zadetek:
vratar je zaklenil gol
zakleníti se
z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor:
ko pride domov, se zaklene
;
zakleniti se z otrokom v hišo, sobo
zaklenívši
zastar.
:
zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat
zaklénjen
-a -o:
zaklenjen avtomobil
/
zaklenjen računalnik
;
zaklenjena tipkovnica
zaklénjenost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zaklenjenega:
zaklenjenost vrat
●
ekspr.
njegova odljudnost in zaklenjenost vase
zaprtost
zaklénkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti:
zajokal je, ko je zaklenkal zvon
/
zaklenkal bo mrtvaški zvon
//
zazvoniti sploh:
ko zaklenka zvonec, pridite k večerji
●
ekspr.
preden je ura zaklenkala deset, je ugasnil luč
odbila
;
star.
kmalu mu bo zaklenkal zvon
bo umrl
zaklèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
zapiralo, pri katerem se zapirajoči element zapne, zatakne za kaj:
zaklep se odpre, poči
;
zaklep blagajne
;
zaklep iz železa
/
nož na zaklep
nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo,
zapiralo samo
2.
del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi:
potegniti zaklep nazaj
;
zaklep puške, strojnice
;
ročica zaklepa
●
zastar.
spraviti koga v zaklep
zapreti ga
zaklepáj
-a
m
(
ȃ
)
znak, ki oklepa besedo, številko, stavek z zadnje, desne strani:
napisati zaklepaj
zaklépanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zaklepati:
zamuditi se z zaklepanjem
/
zaklepanje vrat
zaklépati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
dajati mehanizem ključavnice v tak položaj
a)
da se kaj ne da odpreti:
ko je zaklepal, je zlomil ključ
/
zakaj ne zaklepaš vrat
b)
da kaj ne more več delovati:
zaklepati volan
/
zaklepati datoteke, telefon, tipkovnico
onemogočati, omejevati njihovo uporabo ali preprečevati nezaželeno
izvajanje ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
//
s takim dejanjem delati
c)
da notranjost česa ni dostopna:
zaklepati predale
/
trgovine čez opoldne zaklepajo
zapirajo
č)
da tisto, kar je v čem, ni dostopno:
zaklepati denar v omaro
d)
da se komu onemogoči dostop do česa:
kruh ji zaklepajo
/
pred njim so morali vse zaklepati
;
pren.,
ekspr.
zaklepati skrivnost pred ljudmi
e)
da kdo mora ostati, kjer je:
otroka zaklepajo v sobo
●
knjiž.,
ekspr.
njegova usta zaklepa molk
molči
zaklépati se
z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor:
kadar je sam doma, se zaklepa
zaklepáti
2
-klépljem
dov.
, zaklêplji zaklepljíte; zaklêpal
(
á ẹ́
)
ekspr.
potolči
,
udariti
:
detel zakleplje po deblu
♦
lov.
divji petelin zakleplje
zapoje začetni del svojega speva
zaklépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zaklepanje:
zaklepni mehanizem
●
zaklepni nož
nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo,
zapiralo samo
zaklepetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
ekspr.
spregovoriti živahno, sproščeno o nepomembnih stvareh:
zaklepetala sta o šolskih letih
;
zaklepetati po francosko
//
živahno, sproščeno reči, povedati:
nič ti nisem zamerila, je zaklepetala
2.
dati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del:
štorklje so glasno zaklepetale
//
zašklepetati
:
udaril je po mizi, da je vse zaklepetalo
/
zaklepetati z zobmi
/
spet so zaklepetali kolovrati
zadrdrali
zaklepetáti se
ekspr.
1.
živahno, sproščeno govoreč o nepomembnih stvareh se zadržati kje
predolgo:
zaklepetati se pri znancu
;
zaklepetala se je s sošolkami
/
zaklepetati se do polnoči
2.
zareči se, zagovoriti se:
ne zaklepetaj se, to ti bo škodovalo
zaklepíšče
-a
s
(
í
)
voj.
del ohišja strelnega orožja, v katerem se giblje zaklep:
poklopec zaklepišča
zaklépnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
1.
nav. mn.
polži s podolgovato hišico, ki se zapira z apnenčasto ploščico,
Clausiliidae:
zaklepnice živijo v gozdovih
2.
apnenčasta ploščica, s katero ti polži zapirajo svojo hišico:
zakléščiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
dobiti kaj v položaj, iz katerega se zaradi stiska z dveh ali več
strani ne more rešiti:
močna roka mu je zakleščila prst
zakléščiti se
1.
ekspr.
s kleščami se zagrabiti, se oprijeti:
rak se je zakleščil na vabo
2.
nar. gorenjsko
široko, na vsa usta se zasmejati:
mož se je zakleščil
;
škodoželjno, veselo se zakleščiti
zaklétev
-tve
ž
(
ẹ̑
)
1.
po ljudskem verovanju
izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne:
ob zakletvi se je drevo posušilo
//
posledica, učinek tega izreka:
rešiti se zakletve
//
beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne:
izgovoriti zakletev
2.
ekspr.
odločitev, sklep glede česa, podkrepljen s kletvijo:
uresničiti zakletev
●
zastar.
vojaška zakletev
vojaška prisega, slovesna izjava
zakléti
-kôlnem
[
zakou̯nem
]
dov.
, zakolníte
tudi
zakôlnite; zaklél;
nam.
zaklét
in
zaklèt
(
ẹ́ ó
)
1.
uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu:
ko je odhajal, je zaklel
;
jezno, polglasno zakleti
;
zakleti po tuje
;
ekspr.
zaklel je, da se je vse treslo
zelo
/
preh.,
star.
zaklel je svojega sina
preklel
/
hudič, je zaklel
♦
rel.
zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali
stvareh
2.
po ljudskem verovanju
izreči besedo, besede, ki povzročijo
a)
da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost,
sposobnost:
zakleti zemljo, da ne rodi
b)
da se kaj hudega odvrne, izgubi moč:
zakleti neurje, točo
c)
da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega:
čarovnica je deklico zaklela
;
zakleti v kačo
č)
da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti:
zaklela bi ga v pekel
/
zakleti koga v samoto
zakléti se
ekspr.
podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa:
zaklel se je, da jo bo dobil
/
hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel
/
policija se je zaklela napraviti red
trdno odločila
●
star.
na to se lahko stokrat zakolnem
prisežem
;
ekspr.
zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu
kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo
zaklét
-a -o
1.
deležnik od zakleti:
zaklet grad
;
zakleta kraljična
;
stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala
2.
ekspr.
velik
,
nepopustljiv
:
zaklet sovražnik alkohola
3.
knjiž.,
navadno v povedni rabi
prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti:
usta, zakleta v molk
/
hiša, v katero so bili zakleti
v kateri so bili prisiljeni živeti
zaklétje
-a
s
(
ẹ̑
)
po ljudskem verovanju
izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne:
pripovedovati o zakletju kraljeviča
//
posledica, učinek tega izreka:
rešiti se zakletja
//
beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne:
izreči zakletje
zaklétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
po ljudskem verovanju
stanje zakletega:
rešiti kraljeviča iz zakletosti
;
zakletost gradu
●
knjiž.
težko je razumeti njegovo zakletost v zemljo
preveliko navezanost nanjo
zaklétven
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zakletev:
zakletvena moč
/
zakletveno znamenje
zaklícati
-klíčem
dov.
, zaklícala
in
zaklicála
(
í ȋ
)
1.
glasno reči, zavpiti:
zaklicala je njegovo ime
;
nekdo je zaklical, naj ga počaka
;
zaklicati komu, za kom
;
jezno, posmehljivo zaklicati
/
zaklicati na pomoč
/
pridi, je zaklical iz sobe
2.
star.
poklicati
:
zaklicati otroka
/
znan glas ga je zaklical po imenu
/
zaklicati k večerji
●
star.
zaklical je še en liter vina
naročil
zaklícan
-a -o:
besede so bile zaklicane nam
zaklíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
zaklicati
,
zakričati
:
otrok zagleda žival in zaklikne
;
navdušeno, veselo zaklikniti
zaklínek
-nka
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
klinast predmet, s katerim se kaj trdno namesti:
zabiti zaklinek
2.
klinast del kake površine, ki sega v kaj:
gozdni zaklinek
;
v stepo so segali osmojeni zaklinki trave
/
v zaklinkih stropa so ornamenti
●
zastar.
kožuh na zaklinke
škrice
zaklíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
1.
z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno:
zakliniti toporišče
/
zakliniti sekiro
/
zakliniti jambor v pod
2.
zakoličiti
:
zakliniti zemljišče
3.
povzročiti, da ima kaj klinasto obliko:
granata je zaklinila stolp
♦
gozd.
zakliniti hlod
zabiti vanj klin za spravilo iz gozda
zaklíniti se
prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati:
železo se je zaklinilo med rebra
/
enota se je zaklinila v sovražno vojsko
zaklínjen
-a -o:
zaklinjen hlod
●
knjiž.
zaklinjena planinska pot
zavarovana s klini
zaklinjálec
-lca
[
zaklinjau̯ca
]
m
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
kdor z zaklinjanjem vpliva na kaj:
zaklinjalec je bil brez moči
/
zaklinjalec bolezni, duhov
zaklínjanje
-a
s
(
í
)
1.
glagolnik od zaklinjati:
zaklinjanje soseda, naj pomaga
/
zaklinjanje zlih duhov
/
njegovo zaklinjanje nas ni prepričalo
;
po zaklinjanju vratarja ni nihče vstopil v stavbo
2.
po ljudskem verovanju
beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne:
izgovarjati, peti zaklinjanja
zaklínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
star.
zelo prositi, rotiti:
z dvignjenimi rokami ga je zaklinjala
;
zaklinjal jo je, naj mu ne dela težav
/
na najino ljubezen, pri najini ljubezni ti zaklinjam, da mi
pomagaš
2.
po ljudskem verovanju
izrekati besedo, besede, ki povzročajo
a)
da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost,
sposobnost:
zaklinjati sonce, da ne sveti
b)
da se kaj hudega odvrne, izgubi moč:
zaklinjati zle duhove, točo
zaklínjati se
ekspr.
podkrepljeno s kletvijo izražati svojo odločitev, sklep glede česa:
vsi so se zaklinjali, da bodo pomagali
/
zaklinjati se na svojo čast
/
nisem bil tam, hudiča, se je zaklinjal
●
star.
zaklinjati se na evangelij
prisegati
zaklinjáje
:
prepričal jo je, zaklinjaje se na njuno prijateljstvo
zaklinjajóč
-a -e:
zaklinjajoč se na svojo poštenost, jih je pregovoril
zaklinjeválec
-lca
[
zaklinjevau̯ca
tudi
zaklinjevalca
]
m
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
zaklinjalec
:
zaklinjevalec dežja
zaklíti
-klíjem
dov.
(
í
)
knjiž.
1.
vzkaliti
:
žito zaklije
2.
vzkliti
:
iz zemlje je zaklila nenavadna rastlina
zakljubováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
z dajalnikom
namerno drugače narediti, kot se želi, zahteva:
pogosto mu je zakljubovala
●
knjiž.
to pa ne, je zakljubovala
kljubujoče rekla
zakljúček
-čka
m
(
ȗ
)
1.
del, ki zaključuje kak predmet:
čipkast zaključek ovratnika
;
masiven, polkrožen zaključek stavbe
/
zaključek odprtine, prostora
/
arhitekturni zaključek
//
kar zaključuje
a)
kako dogajanje:
zadnja radijska poročila in zaključek oddaje
;
slavnostni zaključek prireditve, zborovanja
/
za zaključek povedati šalo
b)
kako celoto:
živahen zaključek skladbe
;
tretje dejanje je višek in zaključek
//
del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila,
razprave:
napisati zaključek
2.
glagolnik od zaključiti:
s tem filozofom je smer doživela zaključek
/
po zaključku šolanja ni dobil službe
/
zaključek sezone
/
dati znak za zaključek tekmovanja
konec
3.
navadno s prilastkom
končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z
razmišljanjem, logičnim povezovanjem:
iz povedanega sledi nekaj zaključkov
;
priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti
/
narediti,
publ.
potegniti zaključek
/
zaključki posvetovanja
/
logični, miselni zaključek
●
zastar.
zaključek o najemu
pogodba
zakljúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
ki zaključuje kako celoto:
zaključna oddaja ciklusa
;
zaključna pesem zbirke
/
zaključni pogovori
;
zaključna dela
♦
ekon.
zaključni račun
prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem
razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov
;
šol.
zaključni izpit
izpit ob koncu šolanja na srednji šoli
;
zaključna ocena
ocena ob zaključku določene stopnje, določenega obdobja šolanja,
ki velja za celotno stopnjo, celotno obdobje
zakljúčenost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost zaključenega:
zaključenost seznama
/
vsebinska zaključenost pesniške zbirke
zaključevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaključevati:
zaključevanje del
/
njegovo zaključevanje je bilo zmotno
/
zaključevanje ocen
zaključeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da je kaj omejena, ločena celota:
zaključevati ploskve s črtami
/
visoke omare zaključujejo prodajalno
/
robove zaključujejo čipke
2.
delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati:
zaključevati sezname kandidatov
3.
s prislovnim določilom
delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim
sestavnim delom:
zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu
/
zaključevati govore z vzkliki
4.
končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto:
zaključevati velika dela
;
zaključevati preiskavo, turnejo
/
zaključevati učno dobo
;
sezona lova se zaključuje
/
dov.
s tem zaključujem sestanek
//
publ.
končevati
:
delegacija zaključuje obisk
;
zaključevati priprave za združitev
/
zaključevati s tekmovanjem
nehavati tekmovati
5.
na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati
do končne sodbe, misli:
iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev
matere otroku v škodo
♦
šol.
zaključevati ocene
določati zaključne ocene
zaključeváti se
navadno s prislovnim določilom
končevati se:
dvorišče se zaključuje z zidom
/
turistična sezona se počasi zaključuje
zaključujóč
-a -e:
zaključujoče se priprave na tekmovanje
zaključítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaključiti:
pravočasna zaključitev del
/
zaključitev ocen
zakljúčiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
narediti, da je kaj omejena, ločena celota:
zaključiti strop z letvicami
/
zaključiti ovratnik s čipkami
/
zaključiti vrt z živo mejo
omejiti, zapreti
/
krožno, šilasto zaključiti okrasek
2.
narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati:
zaključiti seznam prijavljenih
;
lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila
3.
s prislovnim določilom
narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim
sestavnim delom:
zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu
;
zaključiti kosilo s črno kavo
/
zaključiti govor s pozivom k miru
4.
končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto:
dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili
;
uspešno zaključiti pismo
;
zaključiti preiskavo, turnejo
;
šolanje je zaključilo deset učencev
/
zaključiti krog iskanj
;
tekmovalci so zaključili sezono
/
ekspr.
zaključil je svoje življenje
umrl je
//
publ.
končati
:
delegacija je zaključila obisk
/
elipt.
ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali
/
zaključiti z delom
končati, opraviti delo
;
zaključiti s tekmovanjem
nehati tekmovati
5.
na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do
končne sodbe, misli:
iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo
;
pravilno, zmotno zaključiti
/
sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
●
zaključiti blagajno
ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s
stanjem preštete gotovine v blagajni
;
zastar.
zaključiti denar v blagajno
zakleniti
;
zastar.
zaključiti pogodbo
skleniti, podpisati
♦
adm.
zaključiti naročilnico
;
fin.
zaključiti poslovno knjigo
ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna
knjiga
;
zaključiti poslovno leto z izgubo
;
šol.
zaključiti oceno
določiti zaključno oceno
zakljúčiti se
navadno s prislovnim določilom
končati se:
ulica se slepo zaključi
/
šolsko leto se zaključi konec avgusta
zakljúčen
-a -o
1.
deležnik od zaključiti:
lista je že zaključena
;
preiskava je zaključena
2.
ki je zunanje omejena, ločena in polna celota:
zaključen sestav teles
;
geografsko zaključeno območje
;
vsebinsko zaključen del pesnitve
3.
ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo:
zaključen krog ljudi
;
mi smo zaključena družba
/
zaključena predstava
predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini
zakljúčnica
-e
ž
(
ȗ
)
adm.
listina o sklenitvi posla;
sklepnica
:
izdati zaključnico
zakljúkati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
s kljuki podobnim znakom zaznamovati:
zakljukati ustrezna imena
2.
knjiž.
zatakniti, obesiti za kljuko:
zakljukati ubito žival
3.
knjiž.
s kljuko zapreti:
na notranji strani zakljukati ograjo
zakljúvati
-am
in
-kljújem
tudi
zakljuváti -kljúvam
in
-kljújem
dov.
, zakljúval
tudi
zakljuvál
(
ú; á ú
)
1.
večkrat hitro, sunkovito seči s kljunom v kaj:
kokoš zakljuje v zrnje
//
večkrat udariti, potolči s kljunom:
v daljavi zakljuje žolna po deblu
2.
brezoseb.
povzročiti ostre, ponavljajoče se bolečine:
v glavi mi je zakljuvalo
3.
ekspr.
povzročiti neugoden, ponavljajoč se duševni občutek:
v duši mu je zakljuval dvom, nemir
/
brezoseb.
nič mi ni rekla, je zakljuvalo v njem
zaklobasáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nizko
reči
,
povedati
:
velikokrat zaklobasa kako neumnost
zaklobasáti se
slabš.
veliko in nespametno govoreč se zadržati kje predolgo:
spet si se zaklobasal
zaklobuštráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
(govorno, miselno) zamešati, pomešati:
vse si zaklobuštrala
2.
počasi, okorno iti, stopiti:
ko je zaklobuštral v vežo, je prižgala luč
zaklókati
-am
tudi
-klóčem
dov.
(
ọ̑
)
1.
oglasiti se z glasom klok:
koklja zakloka
2.
dati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako
oviro:
voda v tolmunu je zaklokala
;
brezoseb.
zaklokalo je, kot bi teklo vino v sod
3.
ekspr.
dati pretrgane, zamolkle glasove:
od smeha je zaklokala
;
brezoseb.
v grlu mu je zaklokalo
zaklokotáti
-ám
in
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
nav. ekspr.
dati kratke, votle glasove, navadno pri prehodu vode čez kako oviro:
potok zaklokota
;
v kotanjah zaklokota voda
/
voda je zaklokotala po tleh
klokotaje stekla
;
vino je zaklokotalo po grlu
/
brezoseb.
v loncu je kmalu zaklokotalo
//
dati temu podobne glasove:
v daljavi je zaklokotal mitraljez
/
srce ji je zaklokotalo od razburjenja
zaklòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
predmet, objekt, za katerim ali pod katerim je kdo zavarovan, zaščiten
pred čim:
zaklon se je podrl
;
narediti zaklon
;
ležati za zaklonom
;
nizek, skalnat zaklon
//
kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim:
skočiti iz zaklona
;
ležati v zaklonu
;
varen zaklon
;
zaklon za top
/
stavba daje zaklon pred vetrom
;
poiskati zaklon za drevesom
;
pren.,
ekspr.
najti zaklon pred viharji življenja
2.
šport.
upogib telesa v pasu nazaj:
narediti zaklon
;
zaklon in predklon
●
knjiž.
svetilka z zaklonom
s senčnikom
;
zastar.
sončni zaklon
zahod
♦
lov.
skrivališče za lovca na tleh, navadno narejeno iz vej
zaklonílnik
-a
m
(
ȋ
)
voj.
prostor, naprava za zavarovanje pred letalskimi napadi, radioaktivnim
sevanjem:
kopati zaklonilnik
;
betonski zaklonilnik
;
zaklonišče in zaklonilnik
zakloníšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim:
najti, poiskati si zaklonišče
;
spraviti ranjenca v zaklonišče
;
zaklonišče pod skalami
/
zaklonišče iz vej
2.
betonska podzemeljska zgradba ali prostor za zavarovanje, zaščito pri
artilerijskih ali bombnih napadih, naravnih nesrečah:
zgraditi zaklonišče
;
priti po letalskem napadu iz zaklonišča
/
hišno, javno zaklonišče
;
protiletalsko zaklonišče
zakloníti
-klónim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
knjiž.
narediti, da pride kdo ali kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega
zaradi zavarovanja, zaščite:
zakloniti vhod v rov
;
zakloniti pred vetrom
;
zakloniti z vejami
2.
šport.
upogniti zgornji del česa nazaj:
zakloniti trup
/
zakloniti glavo
zakloníti se
1.
knjiž.
namestiti se za kaj ali pod kaj zaradi zavarovanja, zaščite:
napadalci so se zaklonili za skale, pod skalami
2.
star.
skriti se:
zakloniti se komu
;
zakloniti se v seno
/
zakloniti se pri prijateljih
zaklónjen
-a -o:
zaklonjen za zidove utrdbe
●
star.
pred vetrovi zaklonjen svet
zavarovan, zaščiten
zaklòp
-ópa
in
-ôpa
m
(
ȍ ọ́, ó
)
1.
knjiž.
del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi;
zaklep
:
zaklop poči, zaškrta
;
zaklop puške
2.
star.
loputa
:
odpreti, zapreti zaklop
;
zaklop na odprtini
/
zaklop pri svinjaku
loputna vrata
//
pokrov
:
zaklop šatulje
3.
fot.
mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve
filma:
sprožiti zaklop
/
zavesni zaklop
z navadno kovinskima zavesicama
zaklópec
in
zaklôpec -pca
m
(
ọ̄; ó
)
star.
loputa
:
odmakniti zaklopec z odprtine
//
pokrov
:
skrinjica s steklenim zaklopcem
/
pisarniška omara z zaklopcem
rolojem
zaklópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
sklopen
:
zaklopna miza, postelja
●
zastar.
zaklopni nož
zaklepni nož
;
star.
zaklopna vrata pri svinjaku
loputna vrata
♦
agr.
zaklopno gnezdo
gnezdo za kontrolo izvora znesenega jajca z vratci, ki se po
prihodu kokoši zaprejo
;
tisk.
zaklopni tiskarski stroj
tiskarski stroj za tiskanje tiskovin manjšega formata, pri katerem
se tiskalo in stavek zapreta
zaklopíti
in
zaklópiti -im
dov.
(
ī ọ̄
)
star.
zapreti
:
zaklopiti tobačnico
/
zaklopiti oči
/
zaklopiti knjigo
zaklópljen
-a -o:
zaklopljen nož
zaklópka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
ventil
:
odpreti zaklopko
/
varnostna zaklopka
2.
knjiž.
loputa
:
zapreti linico z zaklopko
;
medeninasta zaklopka
//
pokrov
:
dati na posodo zaklopko
3.
anat.
zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni
smeri:
operirati zaklopke
/
aortna, srčna zaklopka
●
knjiž.
zaklopka pri puški
zaklep
♦
glasb.
vsaka od priprav, zlasti pri pihalih, iz vzvoda in pokrovčka za
odpiranje in zapiranje luknjic, da se spreminja višina tona
;
obrt.
poklopec, ki se zapenja z gumbom ali pritiskačem
;
zool.
polž s sploščeno ali stožčasto hišico, ki živi v stoječih ali
počasi tekočih vodah, Valvata
zaklópnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
nav. mn.
naoknica
,
oknica
:
skozi priprte zaklopnice je sijalo sonce
2.
zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni
smeri;
zaklopka
:
delovanje zaklopnice
/
srčna zaklopnica
●
zastar.
lino pokriva zaklopnica
loputa
;
knjiž.
priviti zaklopnico
ventil
;
zastar.
medeninasta zaklopnica pri knjigi
zapona
;
zastar.
vzeti cigareto iz zaklopnice
cigaretne doze
;
zastar.
konj z zaklopnicami
s plašnicami
zaklópnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
grad.
strešna opeka, ožlebljena na vseh štirih robovih:
pokriti streho z zaklopniki
2.
knjiž.
ventil
:
odpreti, zapreti zaklopnik
/
varnostni zaklopnik
♦
obrt.
pritiskač; spenec
zaklópniti
-em
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
1.
star.
zapreti
:
zaklopniti vrata
/
zaklopniti usta
/
zaklopniti knjigo
2.
zastar.
klopniti
:
past je zaklopnila
zaklopotáti
-ám
in
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
nav. ekspr.
slišno, odsekano udariti ob tla:
po tlaku so zaklopotale cokle
/
konjska kopita zaklopotajo
zapeketajo
//
dati odsekane, navadno enakomerne glasove:
štorklje so zaklopotale in odletele
/
v daljavi zaklopotajo strojnice
/
srce mu zaklopota
močneje zabije
2.
slabš.
reči
,
povedati
:
škoda, je zaklopotala soseda
zakmášen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
prazničen
,
boljši
:
zakmašni suknjič
;
zakmašna obleka
zakmášno
prisl.
:
zakmašno se obleči
zakobacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s težavo, nerodno premakniti se:
otrok je zakobacal
;
v hlevu je nekaj zakobacalo
;
zakobacati z nogami
//
ekspr.
nerodno, okorno iti:
po vseh štirih je zakobacal k materi
zakobáliti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
zastar.
okobal zajahati:
zakobaliti konja
zakobáliti se
ekspr.
nerodno, okorno priti na kaj:
zakobaliti se na voz
zakóckati
-am
dov.
(
ọ̑
)
s kockanjem zapraviti:
zakockati veliko denarja
;
zakockati in zakartati
zakóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
voj. žarg.
zapeti
1
:
zakočiti puško
zakóčen
-a -o:
revolver je zakočen
zakodírati
-am
dov.
(
ȋ
)
teh.
spremeniti določene podatke, informacije v kode:
zakodirati sporočilo
zakodíran
-a -o:
zakodirano število
zakokodájsati
-am
dov.
(
ȃ
)
oglasiti se z glasom kokodajs:
kokoš je znesla jajce in zakokodajsala
//
ekspr.
oglasiti se z glasom, podobnim kokodajsanju:
ni mogla govoriti, le nekaj je zakokodajsala
/
kaj ne poveš, so zakokodajsale ženske
zakokodájskati
-am
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
zakokodakati
,
zakokodajsati
:
na dvorišču je zakokodajskala kokoš
zakokodákati
-am
dov.
(
ȃ
)
oglasiti se z glasom kokodak:
kokoši so zakokodakale
//
ekspr.
oglasiti se z glasom, podobnim kokodakanju:
ženske so zakokodakale od veselja
/
ti bom že pokazal, je zakokodakal
zakòl
-ôla
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od zaklati:
pri zakolu je pomagalo več moških
;
dati žival v zakol
;
prašič je dovolj debel za zakol
/
teža pred zakolom
/
zakol na črno
/
letni, mesečni zakol
število letno, mesečno zaklanih živali
●
publ.
v zakol gre preveč telet
zakolje se
;
knjiž.
ritualni zakol
v judovski religiji
zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih
♦
agr.
zakol v sili
zakôlcati
-am
stil.
-kôlčem
[
zakou̯cati
]
dov.
(
ō
)
kolcniti
:
zakolcal je in zakašljal
;
s smiselnim osebkom v dajalniku:
dvakrat se mu je zakolcalo
;
zakolcalo se ji je od smejanja
//
ekspr.
reči, spregovoriti z glasom, podobnim kolcanju:
položil si je roko na prsi in nekaj zakolcal
zakolèb
-éba
m
(
ȅ ẹ́
)
šport.
gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, nazaj:
narediti zakoleb
zakolébati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
1.
star.
zanihati, spremeniti se:
cene so zakolebale
/
odpornost proti boleznim spomladi pogosto zakoleba
/
spregovoril je, ne da bi mu glas zakolebal
se zatresel
2.
star.
za kratek čas postati omahljiv, neodločen:
zakolebal je, ni se mogel odločiti
/
zakolebati v svojih načelih
/
preh.
ta novica ga je zakolebala
3.
knjiž.
zagugati
,
zazibati
:
zakolebati gugalnico
;
posadil je otroka na sedež in ga zakolebal
/
veter zakoleba žito
/
ladja zakoleba
se zaguga, se zaziblje
zakolénje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
podkolenje
:
izpuščaji na zakolenju
zakolíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zakoličiti:
zakoličenje nove železniške proge
;
merjenje in zakoličenje
zakoličeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo
a)
za zaznamovanje na zemljišču:
zakoličevati daljnovod, gradbeno parcelo
b)
za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:
zakoličevati sadike
●
publ.
zakoličevati nadaljnji razvoj
določati njegovo smer, potek
zakolíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo
a)
za zaznamovanje na zemljišču:
zakoličiti cesto, stavbo
;
vojaki so si zakoličili tabor
b)
za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:
zakoličiti sadiko
;
zakoličiti s tremi količki
2.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
postaviti, zasaditi kaj kam sploh:
zakoličiti zastavo blizu pristajališča
;
zakoličiti strašilo v proso
3.
publ.
določiti čemu smer, potek:
zakoličiti nadaljnji razvoj
//
določiti meje česa:
zakoličiti področje dejavnosti
;
zakoličiti življenjske cilje
/
zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih
omejiti jo glede na število zaposlenih
//
določiti sploh:
zakoličiti norme
/
z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere
/
zakoličiti mejnike obdobja
postaviti
●
šol. žarg.
spet je zakoličil
dobil negativno oceno
zakolíčen
-a -o:
zakoličena parcela
;
vse je nadzorovano in zakoličeno
zakolíti
-ím
in
-kólim
dov.
, zakólil
in
zakôlil
(
ī í, ọ́
)
zastar.
postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski
trti, sadnemu drevju;
zakoličiti
:
okopati in zakoliti
zakolobáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
narediti pri premiku krogu podobno pot;
zakrožiti
:
pes zakolobari okrog dreves
/
zakolobariti v krogu
/
zakolobariti z dežnikom
2.
začeti hoditi v kolobarjih, krogih:
moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril
//
začeti se premikati v kolobarjih, krogih:
plamen zakolobari proti nebu
/
na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč
se zavrti
3.
nespretno, opotekaje se iti, stopiti;
zakolovratiti
:
zakolobariti na drugo stran ceste
;
zakolobariti po pivnici
zakolovrátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
nespretno, opotekaje se iti, stopiti:
zakolovratiti proti izhodu
;
zakolovratiti po sobi
2.
iti, stopiti brez cilja:
v temi je zakolovratil po stanovanju
/
veliko let je minilo, odkar sem zakolovratil v svet
//
zaiti
:
zakolovratiti s poti
;
zakolovratil je v neznane kraje
3.
narediti nerodne gibe:
zakolovratiti z rokami
zakomandírati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
ukazati
,
odločiti
:
rada je kaj zakomandirala
/
otroci, spat, je zakomandirala
zakompléksanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
pog.
kdor je zakompleksan:
označili so ga za popolnega zakompleksanca
;
blefer, luzer in zakompleksanec
zakompléksanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
pog.
lastnost, značilnost zakompleksanega človeka:
pubertetniška zakompleksanost
;
tako se vede zaradi zakompleksanosti
zakompléksati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
pog.
povzročiti, da ima kdo komplekse:
življenje ga je zakompleksalo
zakompléksan
-a -o:
zakompleksan človek
zakomplicírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti kaj težavno, težje rešljivo, zaplesti:
dogodek je zadevo še zakompliciral
;
položaj v deželi se je zakompliciral
//
narediti kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo:
tako si vse zakompliciral, da nič več ne razumem
zakomplicíran
-a -o:
zakompliciran postopek
zákon
1
-óna
m
(
á ọ́
)
z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske,
pravn.
zakonska zveza
:
obljubiti, ponuditi dekletu zakon
;
v zakonu je srečna
;
harmoničen,
ekspr.
ploden zakon
;
zakon iz koristoljubja, ljubezni
;
po dveh letih zakona sta se ločila
/
skleniti zakon
poročiti se
;
dati komu hčer v zakon
;
stopiti v zakon
poročiti se
;
star.
vzel jo je v zakon
poročil se je z njo
/
cerkveni, civilni zakon
/
prinesti v zakon lepo doto
;
v zakonu z drugim možem ni imela otrok
;
otroci iz prvega zakona
;
zunaj zakona je imel hčer
●
divji zakon
skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
♦
pravn.
dvojni zakon
zakon ene osebe z dvema osebama hkrati
;
mešani zakon
nekdaj
zakon med osebama različne narodnosti, vere
;
rel.
zakrament svetega zakona
;
soc.
parni zakon
med enim moškim in eno žensko
;
skupinski zakon
v katerem hkrati živi več moških in žensk
zákon
2
-óna
tudi
-a
m
(
á ọ́; á
)
1.
splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen
ustavi:
tako določa, predpisuje zakon
;
zakon velja
;
izglasovati, podpisati, razglasiti zakon
;
izvajati, kršiti zakon
;
to je po zakonu prepovedano
;
predvideti v zakonu, z zakonom
;
z zakonom zajamčene pravice
;
strog,
ekspr.
ohlapen zakon
;
členi zakona
;
osnutek, predlog zakona
/
publ.
pasti pod zakon
morati podrediti svoje delovanje zakonu
;
dedovati po zakonu
;
ekspr.
najti, poiskati luknjo v zakonu
;
pog.
skregati se z zakoni
;
knjiž.
držati se črke zakona
;
ekspr.:
varuh zakona
sodnik, policist
;
zastopnik zakona
pravobranilec, tožilec
/
cerkveni zakoni
;
dohodninski, zaščitni zakon
;
zakon o kazenskem postopku
;
zakon o varstvu okolja
/
pravni zakon
//
ed.
celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov:
sodišča sodijo po zakonu
;
enakost ljudi pred zakonom
/
nekdaj
v imenu zakona: aretirani ste
//
splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti
članov skupnosti:
proučevati zakone primitivnih družb
;
nenapisani zakoni plemenske skupnosti
/
tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2.
navadno s prilastkom
pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek:
tako zahtevajo zakoni gostoljubja,
ekspr.
srca
;
prilagoditi se zakonom okolja
/
ravnati po zakonu divjine
;
ekspr.
zakon džungle
ki temelji na grobem nasilju
;
zakon močnejšega
3.
navadno v povedni rabi
kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje:
njegova beseda, zapoved je zame zakon
;
za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
//
kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces:
zakon narave je tak, da iz malega raste veliko
;
smrt je zakon življenja
4.
stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki
dejavnosti:
odkrivati zakone
;
biološki, fizikalni zakoni
;
zakoni narave, življenja
/
upoštevati ekonomske, tržne zakone
;
psihološki, statistični zakon
;
ekspr.
to je železen zakon in ga moramo upoštevati
//
ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri
opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih:
formulirati, ovreči, preveriti zakon
/
zakoni gibanja planetov
;
zakon o ohranjanju energije
/
fizikalni zakon
5.
pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti,
dejavnosti:
literarni teoretik je postavil več zakonov
;
zakoni lepote
;
zakoni logike, mišljenja
/
zakon enotnosti, jasnosti
●
ekspr.
zakon je zakon
izraža odločnost koga držati se zakona
;
ekspr.
biti sam sebi zakon
vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise,
pravila
;
ekspr.
vzeti zakon v lastne roke
ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi
predstavami o pravici
;
star.
novi, stari zakon
Nova, Stara zaveza
♦
biol.
biogenetski zakon
po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste
;
Mendlovi zakoni
o dedovanju pri spolnem razmnoževanju
;
zakon dednosti
;
ekon.
zakon ponudbe in povpraševanja
pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in
povpraševanja
;
zakon vrednosti
po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno
potrebnega dela za njegovo reprodukcijo
;
fiz.
Arhimedov zakon
po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine
;
gravitacijski zakon
po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom
njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje
;
prvi Newtonov zakon
zakon o vztrajnosti
;
tretji Newtonov zakon
zakon vzajemnega učinka
;
zakon vzajemnega učinka
po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v
nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo
;
zakon o vztrajnosti
po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne
deluje nobena sila
;
pravn.
postaviti koga izven zakona
odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen,
takoj ko bo prijet
;
ustavni zakon
ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena
;
mat.
zakon komutativnosti
po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda
seštevancev ali množiteljev
;
zakon velikih števil
verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev
istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave
vrednosti
;
psih.
zakon asimilacije
po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo
;
zakon frekvence
po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem
;
zakon kontrasta
po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino
;
um.
zakon perspektive
zakončeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
zaključevati
,
končevati
:
zid zakončuje kamnit napušč
/
na vzhodu zakončuje pokrajino hribovje
/
zakončevati drugo desetletje svojega življenja
zakónec
-nca
m
(
ọ̄
)
oseba v odnosu do osebe, s katero je v zakonski zvezi:
zakonca se dobro razumeta
;
prevarani zakonec
zakoníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
dati čemu koničasto obliko:
žival napne telo in ga zakoniči
zakoníčiti se
prodreti, zariti se v kaj s konico in tam ostati:
igla se je zakoničila v kožo
/
četa se zakoniči v sovražnikove vrste
zakoníčen
-a -o:
zakoničena steklena cevka
zakoník
-a
m
(
í
)
1.
pravn.
zbirka zakonov, ki v celoti in sistematično urejajo širše pravno
področje:
sprejeti zakonik
;
soditi po zakoniku
/
civilni, kazenski zakonik
;
obči državljanski zakonik
civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811
/
Dušanov, Napoleonov zakonik
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
pravila
,
zakoni
1
:
knjižni jezik ne more brez jezikovnih zakonikov
/
nravni zakonik
zakonít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je v skladu z zakoni, predpisi:
zakonit ukrep
;
zakonito poslovanje
/
zakoniti rok
;
doseči kaj po zakoniti poti
//
z zakonom priznan ali dovoljen:
imeti do česa zakonito pravico
;
zakonito plačilno sredstvo
/
zakoniti lastnik
;
zakonita posest
//
ki temelji na pravu, zlasti na zakonu:
zakonita oblast, vlada
2.
po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze:
zakoniti sin
;
zakonita žena
3.
publ.
skladen z določenim zakonom, pravilom:
nujen, notranje zakonit postopek
/
to je postalo skoraj zakonit pojav
stalen, reden
zakoníto
prisl.
:
zakonito se pojavljati
;
zakonito ravnati
zakonítost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost zakonitega:
zakonitost postopka, predpisa
/
skrbeti za red in zakonitost
za to, da vse poteka skladno z zakoni, predpisi
/
publ.
zakonitost razvoja je očitna
2.
kar je skladno z določenim zakonom, pravilom:
v naključju odkriti, ugotoviti zakonitost
;
družbene, psihološke, tržne zakonitosti
;
zakonitosti mišljenja, vzgoje
;
zakonitosti v jeziku
zakonodája
-e
ž
(
ȃ
)
1.
izdajanje zakonov:
sodelovati pri zakonodaji
/
prenesti zakonodajo na drug organ
zakonodajno pravico
2.
celota zakonov:
urediti zakonodajo
;
evropska zakonodaja
/
davčna, delovna zakonodaja
zakonodajálec
-lca
[
zakonodajau̯ca
in
zakonodajalca
]
m
(
ȃ
)
kdor izdaja zakone:
zakonodajalec je parlament
;
zakonodajalec je določil stroge kazni
//
ekspr.
kdor daje, določa zakone, obvezna pravila sploh:
človek kot sam svoj zakonodajalec
/
pravopisni zakonodajalec
zakonodajálka
-e
[
zakonodajau̯ka
in
zakonodajalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki izdaja zakone:
zakonodajalka je država
//
ekspr.
kar daje, določa zakone, obvezna pravila sploh:
odklanjati jezikovno rabo kot zakonodajalko
zakonodájec
-jca
m
(
ȃ
)
star.
zakonodajalec
:
tako kazen je določil zakonodajec
/
pisatelj je zakonodajec jezika
zakonodájen
-jna -o
prid.
(
á ā
)
nanašajoč se na zakonodajo:
zakonodajni postopek
/
zakonodajna pristojnost
/
zakonodajna, izvršna in sodna oblast
;
zakonodajno telo
zakonodájstvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
zakonodaja
:
proučevati, spremeniti zakonodajstvo
zakonodávec
-vca
m
(
ȃ
)
star.
zakonodajalec
:
za tako dejanje je zakonodavec predpisal visoko kazen
/
jezikovni zakonodavci
zakonodáven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
star.
zakonodajen
:
zakonodavna pristojnost
/
zakonodavni organ
●
star.
njegova beseda, volja zame ni zakonodavna
ni zakon
zakonodávstvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
zakonodaja
:
zakonodavstvo je pravica suverene oblasti
/
imeti zakonodavstvo
zakonodajno pravico, oblast
/
zakonodavstvo te države je vzorno
zakonolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
spolni odnosi poročene osebe zunaj zakona:
zalotiti moža, ženo pri zakonolomu
zakonolómec
-mca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
poročen moški, ki ima spolne odnose zunaj zakona:
mož je postal zakonolomec
zakonolómen
-mna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na zakonolom ali zakonolomce:
zakonolomna ljubezen
/
zakonolomna žena
zakonolómka
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
poročena ženska, ki ima spolne odnose zunaj zakona:
zakonolomka in njen ljubimec
zakonolómnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
poročena ženska, ki ima spolne odnose zunaj zakona:
postati zakonolomnica
zakonolómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zakonolom ali zakonolomce:
zakonolomsko razmerje
/
zakonolomski mož
zakonolómstvo
-a
s
(
ọ̑
)
spolni odnosi poročene osebe zunaj zakona:
obdolžiti koga zakonolomstva
;
tožba zaradi zakonolomstva
zakónski
1
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na zakon, zakonsko zvezo:
zakonsko obdobje
/
zakonski prepiri
;
zakonska sreča
;
zakonska zvestoba
/
knjiž.
zakonski drug
mož
;
zakonski stan,
ekspr.
jarem
/
zakonski otrok
;
zakonska žena
//
nanašajoč se na zakonce:
zakonski par
;
zakonska skupnost
/
zakonska postelja
postelja za dve osebi
;
zakonska spalnica
●
ekspr.
srečno sta zajadrala v zakonski pristan
se poročila
♦
pravn.
zakonski zadržek
zadržek, zaradi katerega se zakonska zveza ne sme ali ne more
skleniti
;
zakonska zveza
z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske
zakónski
2
tudi
zákonski -a -o
prid.
(
ọ̄; á
)
nanašajoč se na zakon, predpis:
zakonski osnutek, predlog
;
zakonsko besedilo
/
zakonski rok
;
zakonska zaščita
/
za to ni zakonske osnove
/
uredba z zakonsko močjo
/
zakonski zastopnik
zastopnik, ki ga imenuje po zakonu pristojni organ
zakónsko
tudi
zákonsko
prisl.
:
zakonsko omejiti
zakonspirírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, da se kaj ohrani v tajnosti;
zakriti
,
prikriti
:
zakonspirirati bolnišnico, skrivališče
;
zakonspirirati z listjem in mahom
/
zakonspirirati akcijo, organizacijo
;
četa se je zakonspirirala v gozdu
zakonspiríran
-a -o:
zakonspiriran štab
zakónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
star.
zakon, zakonski stan:
v prvem letu zakonstva je rodila hčer
zakónščica
-e
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
(zakonska) žena:
zakonščica ga je prevarala s sosedom
zakòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od zakopati:
zakop poginule živine
2.
nekdaj
v zemljo izkopan in od vrha zasut prostor za zaščito vojakov pred
nasprotnikom:
delati zakope
;
vhod v zakop
;
posadka v zakopu
/
napoditi nasprotnika v zakope
zemljanke
3.
vrtn.
prostor, kamor se zakopljejo izkopane rastline, deli rastlin, da
prezimijo, se ohranijo:
dati čebulice tulipanov, sadike jablan v zakop
zakopánost
-i
ž
(
á
)
stanje zakopanega:
zakopanost krst
/
ekspr.
rešiti se iz hribovske zakopanosti
zakopáti
-kópljem
tudi
-ám
dov.
, zakôplji zakopljíte
tudi
zakôpaj zakopájte; zakôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti:
samica zakoplje jajca v tla, zemljo
/
zakopati poginule živali
/
ekspr.
danes leto smo ga zakopali
pokopali
//
dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se
skrije, prikrije:
zakopati denar, orožje, zaklad
/
zakopati mine
2.
ekspr.
dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije:
zakopati glavo v blazino
;
zakopati si obraz v dlani
/
zakopati (si) roko v lase
//
dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa:
zakopati roke v žepe
3.
ekspr.,
v zvezi z
v
narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno:
zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo
;
zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride,
se reši:
zakopati koga v nesrečo, revščino
;
zakopati se v velike stroške
●
avto je zakopal in izpeljal
njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino
;
ekspr.
konj je zakopal in potegnil
s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina
;
ekspr.
zakopati bojno sekiro
končati boj
;
ekspr.
zakopati svoj talent
narediti, povzročiti, da se ne uresniči
;
ekspr.
zakopati upe
potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti;
opustiti jih
;
ekspr.
zakopati svoje življenje v hribovsko vas
živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah
zakopáti se
1.
z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit:
zakopal se je v seno in zaspal
/
ekspr.
zakopati se med pernice, pod odejo
2.
ekspr.
zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti:
vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno
3.
izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom
tam dalj časa ostati:
vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti
razvoja:
zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi
;
tam se je zakopal za celo življenje
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop
a)
intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:
zakopati se v delo, študij
/
zakopati se v knjige
b)
stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
zakopati se v molk, žalost
zakopán
-a -o:
zakopan zaklad
;
do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove
;
padli, zakopani v tuji zemlji
●
ekspr.
v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan
biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora
zakopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati:
zakopavati poginule živali
//
dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se
skrije, prikrije:
zakopavati orožje, zaklad
2.
ekspr.
dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije:
zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino
3.
ekspr.,
v zvezi z
v
delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno:
zakopavati doživetja vase, v svojo dušo
4.
ekspr.
delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride,
se reši:
zakopavati koga v dolgove
/
zakopavati podjetje v velike stroške
zakopávati se
1.
z gibi, podobnimi kopanju prihajati v položaj, v katerem je kdo
zakrit:
te živalce se zakopavajo v pesek
2.
izkopavati zemljanko, zemljanke in se naseljevati v njej, njih z
namenom tam dalj časa ostati:
armadi se zakopavata vsaka na svoji strani reke
/
padalci so se začeli takoj zakopavati
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo
določa samostalnik:
zakopavati se v delo
/
zakopavati se v knjige
//
izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik:
zakopavati se v molk
zakopítati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
1.
večkrat udariti s (konjskim) kopitom:
konj vzdigne uhlje in zakopita
;
pren.,
ekspr.
nasprotniki so zakopitali po njem
2.
ekspr.
udarjajoč s (konjskimi) kopiti iti, se premakniti:
konji zakopitajo proti reki
/
jezdeci zakopitajo skozi vas
zakopitljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
1.
nekoliko zakopitati:
konja zakopitljata in potegneta
/
iz vrta zakopitlja osel
2.
s kratkimi udarci nog ob tla zaplesati:
plesalca zakopitljata v fokstrotu
●
ekspr.
srce mu od veselja zakopitlja
močneje zabije
zakoprnéti
-ím
dov.
,
tudi
zakoprnì
(
ẹ́ í
)
1.
ekspr.
začutiti zelo močno željo po čem:
zakoprneti po miru, pijači, ženski
/
o, da bi se vrnil, je zakoprnel
;
pren.
oko zakoprni po luči
2.
ekspr.
zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev:
ves zakoprni od ljubezni
3.
zastar.
zelo se zbati, odreveneti (od strahu):
zakoprneti v grozi
zakoráčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
iti, stopiti s širokimi, lenobnimi koraki:
zakoračiti med žito, v morje
;
zakoračiti za sosedom
/
zakoračiti za nekaj metrov dalje
//
iti, stopiti sploh:
hitro zakoračiti proti vasi
●
ekspr.
zakoračil je v štirideseto leto
pred kratkim je bil star devetintrideset let
2.
preh.,
knjiž.
stopiti tako, da pride kdo ali kaj med noge:
zakoračiti ležečega
/
zakoračiti konja
zajahati
//
zaskočiti
:
pes zakorači psico
zakorákati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
začeti korakati:
telovadci zakorakajo
2.
ekspr.
iti
,
stopiti
2
:
zakorakati v morje, po sobi
zakoreníniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
ekspr.
narediti, povzročiti, da se kdo notranje, čustveno tesno poveže s čim:
zakoreniniti naseljence
;
zakoreniniti se v mestu
/
ljudje so se zakoreninili v zemljo
//
narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje poveže s čim,
ustali v čem:
zakoreniniti nove nazore v človeka
;
nova oblast se še ni zakoreninila
/
če se napake zakoreninijo, jih je težko izkoreniniti
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da dobi kaj v čem osnovo, izhodišče:
zakoreniniti svoja dela v ljudskih motivih
zakoreníniti se
s koreninami povezati se s podlago:
drevo, rastlina se zakorenini
zakorenínjen
-a -o:
v domačo zemljo, v stvarnosti zakoreninjen pisatelj
;
zakoreninjen potaknjenec
;
zakoreninjene navade
zakorenínjati
-am
nedov.
(
í
)
ekspr.
delati, povzročati, da se kdo notranje, čustveno tesno povezuje s čim:
zakoreninjati nemirne ljudi
;
počasi se zakoreninjati v novem okolju
//
delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje povezuje s čim,
ustaljuje v čem:
zakoreninjati novo miselnost
;
v ljudeh se zakoreninja drugačno prepričanje
zakorenínjati se
s koreninami povezovati se s podlago:
rastlina se že zakoreninja
zakorenínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
človek, ki je notranje, čustveno tesno povezan s čim:
zakoreninjenci v tradiciji
♦
agr.
zakoreninjeni potaknjenec
zakorenínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
stanje zakoreninjenega:
zakoreninjenost človeka v domačo zemljo
/
zakoreninjenost navad
♦
agr.
rastline zaradi slabe zakoreninjenosti hirajo
zakosíti
-ím
dov.
, zakósil
(
ī í
)
zastar.
1.
začeti kositi:
zakositi novo red
/
strojnica zakosi med nasprotnikovimi vojaki
2.
pri košenju zaiti kam:
zakositi v sosedov travnik
/
zakositi sosednjega kosca
pri košenju zaiti v njegovo red
3.
pri košenju nekoliko raniti, poškodovati:
zakositi zajca
/
zakositi ptičje gnezdo
●
zakositi se do kosti
ukositi se
zakošèn
-êna -o:
zakošena red
zakostenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
spremeniti se v kost:
hrustanec zakosteni
/
lobanjski šivi zakostenijo
2.
postati nesposoben za sprejemanje novosti;
okosteneti
:
organizacija je popolnoma zakostenela
zakostenèl
in
zakostenél -éla -o:
zakostenel hrustanec
zakošátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
košat, bujno razraščen se prikazati:
na hribu se pred popotniki zakošatijo hrasti
//
košato, bujno se razrasti:
čez leta so se drevesa zakošatila
zakót
-a
m
(
ọ̄
)
star.
zakotje
:
skočiti iz zakota pri peči
zakotalíkati
-am
dov.
(
ī
)
ekspr.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zakotalikati kroglico
/
zakotalikati jabolko pod omaro
;
zakotalikati se v luknjo
zakotalítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zakotaliti:
zakotalitev obroča
/
zakotalitev telesa
zakotalíti
-ím
dov.
, zakotálil
(
ī í
)
narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje
osi:
zakotaliti obroč, sod
/
zakotaliti po tleh pest drobiža
//
narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam:
zakotaliti kroglo v odprtino
/
zakotaliti sod vina z voza
zakotalíti se
premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi:
jabolka se zakotalijo na vse strani
//
tako premikajoč se priti kam:
oreh se zakotali pod omaro
zakotáti
-ám
in
-kótam
dov.
(
á ȃ, ọ̄
)
nar.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zakotati sod na voz
/
kovanec se zakota po tleh
/
zakotati se v jarek
zakótek
-tka
m
(
ọ̑
)
manjši, težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora:
priti iz zakotka skladišča
;
postaviti kovček v zakotek ob ognjišču, pri oknu
//
manjši, težje opazen, skriven prostor, kraj:
po zakotkih skrivajoče se živali
/
roparji imajo svoje zakotke na robu puščave
zakóten
-tna -o
prid.
, zakótnejši
(
ọ̑
)
1.
ki je, se nahaja v zakotju:
zakotna gostilniška miza
/
zakoten kraj
;
zakotna dolina, ulica
/
zakotna lega
//
ekspr.
od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno
zanemarjen, slab:
zakotna gostilna
;
zakotna vas
/
zakoten časopis
/
zakotna kritika
2.
ekspr.
ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja:
zakoten obrtnik, posredovalec
♦
pravn.
zakotno pisaštvo
nezakonito dajanje pravne pomoči
;
vet.
zakotni bik
bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje
zakótiti
1
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
zavzeti
,
zasesti
:
v ozki veži je skrinja zakotila pol prostora
/
potniki so popolnoma zakotili avtobus
zakotíti
2
-ím
dov.
, zakótil
(
ī í
)
pri živalih
zaploditi
:
izbrani samci zakotijo številen zarod
zakotíti se
1.
razmnožiti se, namnožiti se:
komarji so se zakotili
;
po gozdovih so se zakotili medvedi
2.
ekspr.
nastati, pojaviti se:
zaradi nečistoče so se zakotile bolezni
zakótje
-a
s
(
ọ̑
)
težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora:
v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno
;
zakotja dvorišča, mesta
;
zakotje ob ognjišču
/
vasica leži v tihem zakotju
;
zakotje doline, gozda
//
težje opazen, skriven prostor, kraj:
vidra pobegne v svoje zakotje
;
skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih
//
ekspr.
od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj:
novica se je razširila tudi v zakotja
;
naseliti se, živeti v zakotju
zakotljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zakotljati sod
/
orehi se zakotljajo na vse strani
zakótnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
kdor živi v zakotju:
tak zakotnik o tem ne more odločati
2.
star.
preužitkar
:
po prihodu snahe sta postala zakotnika
zakótnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zakotnega:
zakotnost kraja
/
ekspr.
zakotnost krčme
/
ekspr.
kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost
zakotrljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zakotrljati obroč
/
zakotrljati sod na voz
/
krogla se zakotrlja
/
zakotrljati se v jarek
zakòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
teh.
zveza česa s kovico, kovicami:
ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto
/
dvoredni zakov
s kovicami v dveh vrstah
;
prekriti
pri katerem se kosa na robu prekrivata
, skladovni zakov
pri katerem sta kosa položena drug na drugega
;
zaplatni zakov
z zaplato
//
mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami:
za tekočino neprepusten zakov
zakovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zakovati:
zakovanje okovov
/
zakovanje konja
zakováti
-kújem
dov.
, zakovál
(
á ú
)
1.
s kovanjem narediti
a)
da je kaj trdno spojeno:
zakovati plošči
/
zakovati obroč, okov
/
zakovati spoj
/
zakovati vrata
♦
teh.
zakovati kovico
b)
da je kaj trdno nameščeno:
zakovati nože na pripravi
//
nekdaj
vkovati, prikovati:
zakovati ujetnike v verige
/
zakovati obsojenca v ječo
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se
ne more premikati:
mraz zakuje ladje v led
/
huda zima je zakovala reko
reka je zamrznila
3.
ekspr.
začeti udarjati, tolči:
na deblu je zakovala žolna
/
po njem je zakovala bolečina
4.
z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati:
zakovati konja
●
ekspr.
spanec mu zakuje oči
trdno zapre
;
ekspr.
žila na vratu mu zakuje
močno zabije
;
ekspr.
zakovati cene
ustaliti jih na določeni višini
;
ekspr.
zakovati najlepša leta v podkve, verige
jih porabiti za kovanje podkev, verig
zakován
-a -o:
konj šepa, ker je zakovan
;
v led zakovana reka
●
v konico zakovan drog
s kovanjem oblikovan
zakôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na zakov ali zakovanje:
zakovno mesto
♦
teh.
zakovno kladivo
kladivo za zakovanje kovic
;
žel.
zakovni obroč
obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti
zakôvica
-e
ž
(
ȏ
)
teh.
preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli;
kovica
:
zakovica drži, popusti
;
povezati, spojiti kosa pločevine z zakovicami
;
aluminijasta, medeninasta zakovica
;
ploščata zakovica
;
glava zakovice
;
luknja za zakovico
/
galanterijska zakovica
/
okrasiti pas z zakovicami
;
jermenske zakovice
;
zakovice za kovčke
/
zakovati zakovico
zakôvičar
-ja
m
(
ȏ
)
teh.
kdor koviči:
delo zakovičarja
/
zakovičarji jeklenih konstrukcij
zakôvičen
-čna -o
prid.
(
ȏ
)
teh.
kovičen
:
zakovična glava
/
zakovična luknja
zakovíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zakovičiti:
zakovičenje kosov pločevine
/
kladivo, stroj za zakovičenje
zakovíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
teh.
povezati s kovicami:
zakovičiti kosa pločevine
;
ročno, strojno zakovičiti
/
hladno zakovičiti
z nesegretimi kovicami
/
zakovičiti kovček
/
zakovičiti stik
2.
teh.
z zakovanjem kovice zadelati, zapreti:
zakovičiti luknjico v žlebu
3.
teh.
zakovati
:
zakovičiti kovico
4.
knjiž.,
v ruskem okolju
z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje
neuporabno:
zakovičiti puško, top
zakovíčen
-a -o:
zakovičeni plošči
zakóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
1.
podkožen
:
zakožno gnojno vnetje
2.
velik
,
hud
:
zakožen sovražnik
zakracáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
nerazločno, grdo zapisati:
jezno zakracati podatek
zakràj
-ája
m
(
ȁ á
)
zastar.
skrajni, najbolj oddaljen kraj, konec:
ljudje v pokrajinskem zakraju
/
poriniti seno do zakraja
;
živalca se stiska v zakraj prostora
zakrákati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
oglasiti se z glasom kra:
krokar, vrana zakraka
2.
ekspr.
reči, povedati s hreščečim glasom:
v tujem jeziku nekaj nerazumljivo zakrakati
/
prišel sem, hripavo zakraka sosed
/
v pravljicah
jaz sem tudi še tu, zakraka vrana
/
letališki zvočnik zakraka odhod letala
napove s takim glasom
//
slabš.
reči, povedati sploh:
ali slišiš, zakraka starka
zakraljeváti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
postati kralj, zavladati kot kralj:
po smrti starega kralja je zakraljeval njegov sin
/
kdaj bo zakraljeval kralj Matjaž
//
ekspr.
postati kje neomejen gospodar:
deželi so zakraljevali tujci
;
zakraljevati na kmetiji
/
zlo je zakraljevalo nad dobrim
2.
ekspr.
pojaviti se z močno izraženimi značilnostmi:
v naravi spet zakraljuje pomlad
/
tišina zakraljuje nad vasjo
3.
ekspr.
pojaviti se, dvigniti se nad čim:
nad pokrajino so zakraljevali visoki tovarniški dimniki
zakramènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
rel.
od Kristusa postavljeno sveto znamenje, ki človeka posvečuje, mu
podeljuje božjo milost:
deliti, prejeti zakramente
;
krst, zakon, mašniško posvečenje in drugi zakramenti
/
zakrament (bolniškega) maziljenja
;
zakrament sprave
;
zakrament svetega rešnjega telesa
;
zakramenti za umirajoče
zakrament sprave, zakrament svetega rešnjega telesa in zakrament
(bolniškega) maziljenja
//
v zvezi
najsvetejši zakrament
posvečena hostija, sveto rešnje telo:
mašnik z najsvetejšim zakramentom v roki
zakramentál
-a
m
(
ȃ
)
rel.
od Cerkve postavljeno sveto znamenje, ki povzroča zlasti duhovne
učinke:
z zakramentali posvečevati ljudi, stvari
;
uporaba blagoslovljene vode, blagoslovi, posvečevanja in drugi
zakramentali
//
posvečen, blagoslovljen predmet:
križ, rožni venec in drugi zakramentali
zakramentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zakrament:
zakramentalna milost
/
zakramentalna skupnost
zakramljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
kramljajoč se zadržati kje predolgo:
zakramljati se pri prijateljici
/
zakramljati se pozno v noč
zakraséti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
geogr.
postati kras:
svet zakrasi
zakrasèl
in
zakrasél -éla -o:
zakrasela planota
zakrasévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zakrasevati:
zakrasevanje je vse močnejše
zakrasévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
geogr.
postajati kras:
dolina zakraseva
zakrasovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zakrasovati:
vse bolj napredujoče zakrasovanje
;
zakrasovanje pokrajine
zakrasováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
geogr.
postajati kras:
svet zakrasuje
;
območje se zakrasuje
zakŕčenost
-i
ž
(
ȓ
)
stanje telesne ali duševne napetosti:
z vajami preprečevati napetost in zakrčenost mišic
/
psihična zakrčenost
zakŕčiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
1.
krčevito zategniti, napeti:
strah mu zakrči mišice
2.
zastaviti
1
,
zapreti
:
ljudje, vozila zakrčijo cesto
/
zakrčiti promet
zakŕčen
-a -o:
zakrčena drža
zakrégati se
-am se
dov.
(
ẹ̑
)
pog.
razjeziti se, jezno reči:
pusti to, se zakrega
zakréhati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
ekspr.
1.
močno in hripavo zakašljati:
bolnik, starec spet zakreha
//
slabš.
zakašljati
:
da mi zdaj nihče ne zakreha
2.
oglasiti se z močnim, hripavim glasom:
divji petelin, šoja zakreha
3.
reči, povedati z močnim, hripavim glasom:
čemu bi zapravljali denar, je čemerno zakrehal
zakréhati se
zasmejati se z močnim, hripavim glasom:
veselo, zadovoljno se zakrehati
zakreketáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
oglasiti se s kratkim, rezkim glasom:
krokar, sraka zakreketa
zakrémžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti gube, poteze kot pri joku:
zakremžiti usta
;
obraz se mu zakremži
/
ustnice se mu zakremžijo v posmeh
zakrémžiti se
slabš.
zajokati
:
zakremžiti se od bolečine
zakreníti
-krénem
dov.
(
ī ẹ́
)
star.
zaviti
,
skreniti
:
konj, voz zakrene proti vasi
;
zakreniti na desno
/
zakreniti za ovinek
/
blizu hrasta (se) pot zakrene
/
zakreniti h komu na obisk
●
star.
zakreniti krmilo
obrniti
;
star.
zakreniti pogovor drugam
začeti se pogovarjati o čem drugem
;
star.
zakreniti vozilo
obrniti, preusmeriti
;
star.
marsikdo zakrene s prave poti
začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno
zakrénjen
-a -o:
postrani zakrenjen voz
zakresáti
-kréšem
dov.
, zakrêši zakrešíte; zakrêsal
(
á ẹ́
)
udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo
iskre:
zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala
/
železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju
●
star.
v njem zakreše jeza
postane jezen
;
zastar.
zakresati star papir
zažgati
;
star.
dogodek mu zakreše nove pomisleke
vzbudi
;
star.
rad zakreše kako šaljivo
reče, pove
zakresáti se
1.
nastati zaradi udarca česa ob kaj trdega, tako da pride do trenja:
pod čevlji se zakrešejo iskre
2.
ekspr.
močno se zaiskriti, se zasvetiti:
zakresati se v soncu
/
oči se zakrešejo
●
ekspr.
v očeh se mu je zakresalo upanje
je bilo videti, da je začel upati
zakresíti se
in
zakrésiti se -im se
dov.
(
ī ẹ́
)
zastar.
1.
zasvetiti se, prižgati se:
nekaj vžigalic se zakresi in ugasne
2.
močno se zaiskriti, se zasvetiti:
ko vidi denar, se mu oči zakresijo
zakrêsniti
-em,
tudi
zakresníti
in
zakrésniti -em
dov.
(
é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑
)
udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo
iskre:
zakresniti z vžigalnikom
zakričáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
spregovoriti z močnim, rezkim glasom:
lažeš, je zakričal
;
jezno zakričati
/
zakričati komu v uho: Kam greš
;
zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor
/
ekspr.
zakričati na ves glas
zelo
/
ekspr.
zakričati krivico v svet
//
izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem:
zakričati na koga
;
zakričati nad otrokom
2.
dati neartikuliran, rezek glas:
zakričati od bolečine, strahu
;
ob vsakem udarcu zakriči
//
ekspr.
dati neprijeten, rezek glas:
spet zakričijo vrata
;
nad vrati zakriči zvonec
3.
ekspr.
pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem:
na oglu zakriči rdeč plakat
zakríkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
star.
krikniti
,
zakričati
:
jezno zakrikne: Barabe
/
zakrikniti od bolečine
2.
zastar.
zavriskati
:
zakriknil je, da se je daleč razleglo
zakrílce
-a
s
(
ī
)
aer.
del na zadnjem robu krila ob trupu letala, ki z odklonom navzdol
omogoča manjšo hitrost pri vzletu in pristanku:
spustiti zakrilca
;
predkrilce in zakrilce
zakríliti
-im
dov.
(
í ī
)
s končinami narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol:
petelin zakrili in zakikirika
/
ugotavljati, kolikokrat na sekundo žuželka zakrili
/
zakriliti s krili
//
z rokami vstran od telesa narediti gib, gibe, navadno navzgor in
navzdol:
od jeze, veselja zakriliti
/
zadeti vojak je zakrilil in padel
/
zakriliti z rokami
//
narediti gib, gibe, navadno navzgor in navzdol:
roke zakrilijo po zraku
/
roka mu zakrili v jezni kretnji
●
ekspr.
ptica zakrili pod nebo
zleti
zakrínkanec
-nca
m
(
ȋ
)
zakrinkan človek:
zakrinkanec s pištolo v roki je oropal blagajno
zakrínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
zakriti s krinko:
zakrinkati obraz
;
ropar se je zakrinkal
2.
ekspr.
prikriti, zakriti pravo, resnično bistvo, podobo česa:
zakrinkati dejanje
//
prikriti
,
zakriti
:
skušal je zakrinkati svojo slabo voljo
zakrínkati se
ekspr.
prikriti, zakriti svoje pravo bistvo, podobo:
zakrinkati se z veselostjo
/
s to izjavo se hoče samo zakrinkati
zakrínkan
-a -o:
človek z zakrinkanim obrazom
;
zakrinkan ropar
zakrinkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
prikrivati, zakrivati pravo, resnično bistvo, podobo česa:
zakrinkavati resničnost
//
prikrivati
,
zakrivati
:
zakrinkavati nejevoljo
;
zakrinkavati svojo jezo s smehom
/
zakrinkavati kaj za smeh
zakrinkávati se
prikrivati, zakrivati svoje pravo, resnično bistvo, podobo:
zakrinkavati se s smehom
/
s temi besedami se hoče zakrinkavati
zakrinkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
prikrivati, zakrivati pravo, resnično bistvo, podobo česa:
zakrinkovati resničnost
//
prikrivati
,
zakrivati
:
zakrinkovati svoje pravo prepričanje
zakristán
-a
m
(
ȃ
)
rel.
kdor skrbi za oblačila, predmete, red v zakristiji:
postaviti bogoslovca, samostanskega brata za zakristana
zakristíja
-e
ž
(
ȋ
)
prostor, navadno ob oltarnem delu cerkve, za shranjevanje pri obredih
potrebnih oblačil, predmetov:
stopiti iz zakristije
;
mašnik se obleče v zakristiji
zakristíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zakristijo:
zakristijska vrata
●
ekspr.
zakristijska miselnost
ozko cerkvena
zakríti
-kríjem
dov.
, zakrìl
tudi
zakríl
(
í ȋ
)
1.
z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa
tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti
a)
nevidno:
z dlanjo zakriti del slike
;
zakriti vhod z omaro
;
zakriti si obraz s tančico
/
zakriti obraz v blazino
skriti
b)
za kaj nedostopno:
govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj
šepnil
;
zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem
/
zaradi mraza zakriti rože z vrečami
pokriti
//
s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj,
kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno:
lasje ji zakrijejo obraz
;
avtomobil za trenutek zakrije pešca
;
oblak zakrije sonce
/
lava je zakrila obe mesti
;
znova so ga zakrili morski valovi
//
ekspr.
z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti,
da postane kaj nevidno, slabo vidno:
mrak, noč zakrije polje, zemljo
2.
narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne
more
a)
opaziti:
zakriti zadrego z vzklikom
;
zakriti umik
b)
izvedeti, odkriti:
zakriti komu nesrečo, resnico
/
ekspr.
to doživetje je zakrilo spomin nanj
zakríti se
star.
skriti se:
veverica se zakrije v rogovili
/
zakriti se komu
zakrít
-a -o:
ženske z zakritimi obrazi
;
zakrit posmeh
;
od dreves, z drevesi zakrito poslopje
zakrítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zakriti:
zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom
/
zakritje napake
//
zastar.
kritje
,
zaklon
:
poiskati si zakritje za kamnom
zakrítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zakritega:
zakritost obraza
/
zakritost pomena
zakriválo
-a
s
(
á
)
kos blaga, tančica za zakritje obraza, ust:
muslimanka z zakrivalom na obrazu
zakrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zakrivati:
zakrivanje obraza
/
biti kaznovan zaradi zakrivanja begunca
zakrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa
tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati
a)
nevidno:
z zaveso zakrivati vhod
;
z rokami si zakriva obraz in joka
/
s prtljago zakrivati komu pogled na reko
/
zakrivati obraz v blazino
skrivati
b)
za kaj nedostopno:
zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem
/
zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo
//
s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je
glede na mesto gledanja za njim, nevidno:
ruta ji zakriva čelo
;
oblaki zakrivajo sonce
/
ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost
;
hiša nam zakriva razgled
/
kaj zakriva globina reke
skriva
//
ekspr.
z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da
je kaj nevidno, slabo vidno:
mrak, noč zakriva pokrajino
2.
delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne
more
a)
opaziti:
z norčevanjem zakrivati nejevoljo
b)
izvedeti, odkriti:
zakrivati komu namero, resnično stanje
/
članek ne zakriva, da je stanje težko
/
zakrivati prekupčevalca
skrivati
●
ekspr.
bučne orgle zakrivajo pevca
delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati
;
ekspr.
dosti znancev že zakriva zemlja
je že mrtvih (in pokopanih)
;
ekspr.
zakrivati si oči pred resnico
ne hoteti spoznati, priznati jo
zakriváje
:
zakrivaje si obraz jokati
zakrivajóč
-a -e:
iti mimo, zakrivajoč si obraz
zakrivíti
-ím
dov.
, zakrívil
(
ī í
)
1.
narediti, da postane del česa kriv:
zakriviti palico
;
zakriviti žebelj na spodnji strani deske
/
prezirljivo zakriviti ustnice
ukriviti
2.
s svojim ravnanjem povzročiti kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:
zakriviti nesrečo, prepir, smrt
;
iz nevednosti zakriviti kaj
/
nadlogo si je zakrivil sam
/
nesrečo je zakrivil močen veter
♦
pravn.
zakriviti kaznivo dejanje
zakrívljen
-a -o:
zakrivljen nož
;
zakrivljena palica
zakrívljenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost zakrivljenega:
zakrivljenost palice
zakrížati
-am
dov.
(
ī
)
1.
narediti v kaj zarezo v obliki križa:
zakrižati predmet z nožem
2.
zastar.
narediti v obliki križa:
zakrižati s sabljo nekaj zamahov
●
zakrižati hišo, vinograd
nekdaj
z naslikanim ali postavljenim poševnim križem prepovedati vstop v
hišo, vinograd
♦
gozd.
zakrižati drevo
z zarezo označiti drevo za sečnjo
;
mont.
zakrižati progo
z navzkriž postavljenima letvama zaznamovati progo, da je vstop v
hodnik prepovedan
zakrížan
-a -o:
zakrižano drevo
●
nar.
zakrižano okno
s križi zaprto okno
zakrížen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nar.,
navadno v zvezi
zakriženo okno
s križi zaprto okno:
hiša z zakriženimi okni
zakŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
postati trden, želatinast:
kuhati jajce, da beljak zakrkne
/
zastar.
mleko zakrkne
se sesiri
//
povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto:
bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo
2.
zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji
plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek:
pražiti jetra na olju, da zakrknejo
//
dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane
zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka:
zakrkniti pečenko, ribe
;
zakrkniti kaj v vreli masti, vodi
3.
ekspr.
postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem
odnosu, kažoč nenaklonjenost:
nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil
;
ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več
/
srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane
/
zakrkniti v hudobiji, molku
//
narediti, povzročiti, da postane kdo tak:
storjena krivica ga je zakrknila
/
to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj
4.
ekspr.
postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju:
mišljenje mu zakrkne
;
njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile
;
sovraštvo v njem se zakrkne
●
knjiž.
rad zatisne oko in zakrkne uho
noče videti, opaziti in slišati česa
;
ekspr.
zakrkniti srce
postati nedovzeten za čustva
;
ekspr.
obraz mu je zakrknil v hudoben izraz
dobil je hudoben izraz
zakŕkniti se
v zvezi
zakrkniti se vase
zapreti se vase:
zakrkniti se vase in molčati
;
užaljen se zakrkne vase
zakŕknjen
-a -o
1.
deležnik od zakrkniti:
zakrknjen človek
;
zakrknjen v zlu
;
zakrknjena jeza
2.
ekspr.
ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem:
zakrknjen grešnik, lažnivec
/
zakrknjen samec, skopuh
/
zakrknjeno vedenje
●
zastar.
v rasti zakrknjeno drevo
zakrnelo
;
prisl.:
zakrknjeno molčati, tajiti
zakŕknjenec
-nca
m
(
ȓ
)
ekspr.
kdor je strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztraja v tem
odnosu, kažoč nenaklonjenost:
zakrknjenca prošnja ni ganila
//
kdor vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem:
ta zakrknjenec ne bo priznal
/
samski zakrknjenec
zakŕknjenost
-i
ž
(
ȓ
)
stanje zakrknjenega:
zakrknjenost beljaka
/
ekspr.:
duševna zakrknjenost
;
zakrknjenost hudodelca
zakrléžiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
zakrneti
:
plodovi so se zakrležili, preden so dozoreli
/
miselno se zakrležiti
zakrléžen
-a -o:
zakrleženo drevje
zakrmáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
začeti krmariti:
sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril
/
ekspr.
peruti so zakrmarile po zraku
2.
z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam:
zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu
/
motorist zakrmari na drugo stran ceste
/
ladja zakrmari proti obali
/
ekspr.
riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo
//
z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam:
zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali
//
ekspr.
iti
,
zaviti
:
zakrmariti v gostilno
/
vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko
3.
s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno
mesto:
zakrmariti ladjo na pesek
zakrmíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
zakrmariti
:
zakrmiliti ladjo na odprto morje
zakrnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zakrnelega:
zakrnelost organa
/
ekspr.
čustvena zakrnelost
zakrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zaostati v rasti, razvoju:
zaradi suše listi, plodovi zakrnijo in odpadejo
;
otroku je roka zakrnela
/
sluh zakrni
/
ekspr.:
talent v provinci zakrni
;
duševno, ideološko zakrneti
/
ekspr.
vest mu zakrni
postane manj občutljiva
//
izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo:
zaradi življenja pod zemljo so krtu oči zakrnele
zakrnèl
in
zakrnèl -éla -o:
zakrnela krila
;
čustveno zakrnel
zakrnévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zaostajati v rasti, razvoju:
od bolezni prizadeta noga zakrneva
/
ekspr.
duhovno zakrnevati
//
izgubljati naravno obliko, velikost ali funkcijo:
zaradi drugačnih razmer so začele oči tem živalim zakrnevati
zakrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zakrneti ali zakrniti:
zakrnitev organa
/
čustvena zakrnitev
zakrníti
in
zakŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
zakrneti
:
organ zakrne
zakŕnjen
-a -o
zakrnel
:
zakrnjeno drevo
zakrohotáti se
-ám se
in
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
zelo glasno se zasmejati:
zakrohotati se šali
;
zakrohotati se na ves glas, na vse grlo
;
prešerno se zakrohotati
/
haha, se zakrohota
;
iz tega ne bo nič, se zakrohota
zakròj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
les.
pravokotna izdolbina ob robu deske, podboja za dobro, tesno
prekrivanje, vezavo konstrukcijskih delov;
brazda
:
izžagati zakroj
/
spah, vez na zakroj
zakrókati
1
-am
dov.
(
ọ̑
)
pog.
s krokanjem zapraviti:
zakrokati ves denar
//
s krokanjem nekoristno porabiti:
zakrokati tri noči
zakrókati se
udeležiti se zabave, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja
pozno v noč:
tiste čase sem se dvakrat ali trikrat na mesec zakrokal
/
zakrokati se do jutra
zakrókan
-a -o:
zakrokan denar
zakrókati
2
-am
dov.
(
ọ̑
)
star.
zakrakati
:
krokar, vrana zakroka
zakrotovíčiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
zaplesti se, zavozlati se:
nit, štrena se zakrotoviči
zakròv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
okrov
,
pokrov
:
odpreti, zapreti zakrov
/
zakrov motorja
zakrožíti
in
zakróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
začeti krožiti:
okrog zemlje bo zakrožil nov satelit
/
zrak spet zakroži
2.
nav. ekspr.
narediti pri premiku krogu podobno pot:
nad njimi zakroži orel
/
plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani
/
zakrožiti s klobukom, z roko po zraku
narediti gib v obliki kroga
3.
ekspr.
začeti prehajati od ene osebe k drugi:
kozarec zakroži iz rok v roke
/
zakrožiti s pogledom po pokrajini
4.
ekspr.
dati čemu obliko kroga, dela kroga:
artist zakroži telo
/
zakrožiti roke v skodelico
●
ekspr.
živahno mu zakroži kri (po žilah)
postane živahen, sproščen
;
ekspr.
okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh
zaigra
;
star.
pevci so zakrožili veselo pesem
zapeli
;
z nakupom parcel zakrožiti zemljišče
zaokrožiti
zakŕpa
-e
ž
(
ȓ
)
knjiž.
krpa
,
zaplata
:
našiti zakrpo
;
zakrpe na hlačah
zakŕpati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
s krpo prekriti, nadomestiti raztrgani, izrabljeni del česa:
zakrpati hlače
/
zakrpati zračnico
/
zakrpati čevlje
/
ekspr.
zakrpati rano z obližem
/
zakrpati nogavice
z gosto nitno mrežo prekriti, nadomestiti raztrgani, izrabljeni
del nogavice
/
zakrpati luknje na hlačah
●
ekspr.
v bolnišnici so ranjenca zakrpali
mu zašili rane; ga za silo pozdravili
2.
ekspr.
narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj;
popraviti
:
zakrpati cesto
;
zakrpati čoln, da ne pušča
;
zakrpati slamnato streho
//
slabš.
izboljšati
,
izpopolniti
:
zakrpati pomanjkljivo znanje koga
/
zakrpati vojaško enoto, ki je utrpela velike izgube
zakŕpan
-a -o:
zakrpane hlače
;
zakrpana sloga
zakrtáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
s krtačenjem zagladiti:
zakrtačiti gube
zakrulíti
in
zakrúliti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
oglasiti se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom:
prašič zakruli
/
brezoseb.
po trebuhu mu je zakrulilo
●
ekspr.
kadar so jim zakrulili želodci, so se ustavili in jedli
kadar so postali lačni
2.
slabš.
z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom
a)
reči, povedati:
kaj je zdaj to, jezno zakruli
/
zvočnik jim spet nekaj zakruli
b)
zapeti:
zakruliti pesem
zakrvavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
začeti krvaveti:
trnje ga opraska, da zakrvavi
/
rana spet zakrvavi
;
ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela
2.
knjiž.
postati krvavo rdeč:
cvet zakrvavi
/
vzhod zakrvavi v zarji
3.
knjiž.
začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo:
za oblaki zakrvavi sonce
/
za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč
●
knjiž.
srce mu je zakrvavelo
postal je zelo žalosten, prizadet
zakrvavíti
-ím
dov.
, zakrvávil
(
ī í
)
knjiž.
narediti kaj krvavo:
zakrvaviti srajco
zakrvavljèn
-êna -o:
zakrvavljen rokav
;
zakrvavljene oči bolnika
zakržljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zakrneti
:
češnja zakržlja
/
zakržljati v rasti
zakržlján
-a -o:
zakržljan list
zakržljavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zakrneti
:
drevje zakržljavi
zaktivírati
-am
dov.
(
ȋ
)
spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati:
zaktivirati člane kake organizacije
zaktivizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati:
prizadevati si zaktivizirati prebivalce naselja
;
zaktivizirati učence pri pouku
/
zaktivizirati mišljenje
zakúha
-e
ž
(
ȗ
)
gastr.
kar se zakuha v vrelo tekočino in je sestavni del jedi:
pripraviti zakuho
;
juha z zakuho
;
rezanci, riž in druge zakuhe
/
jušna zakuha
zakúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
1.
dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed:
zakuhati rezance, zdrob
;
zakuhati v juho, krop, mleko
/
zakuhati na juho, mleko
/
zakuhati juho z rezanci
2.
pog.
zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja:
voda v hladilniku je zakuhala
/
avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha
3.
ekspr.
postati razgret, rdeč zaradi
a)
napora, popitega alkohola:
od hoje, vina je zakuhal
b)
vznemirjenja, razburjenja:
ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice
4.
ekspr.
zelo se vznemiriti, se razburiti:
zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal
//
zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji:
v srcu zakuha jeza
/
brezoseb.
v njem je zakuhalo
5.
ekspr.
povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega:
pazi, da nam kaj ne zakuhaš
/
zakuhati komu neprijetnosti, sramoto, težave
/
pog.
zakuhati jo komu
//
povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega:
zakuhati pretep, zaroto
zakúhati se
ekspr.
nastati, razviti se:
utegnejo se zakuhati neprijetne zadeve
/
kadar se zberejo črni oblaki okrog te gore, se rado kaj zakuha
/
v državi, vojski se bo kaj zakuhalo
zakúhan
-a -o:
zakuhani rezanci
zakuhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
dajati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane
jed:
zakuhavati zdrob
;
zakuhavati v juho, mleko
/
zakuhavati na juho
zakúkati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
1.
oglasiti se z glasom kuku:
kukavica je desetkrat zakukala
/
nastaviti dlani k ustom in zakukati
2.
navadno v zvezi z
ura
z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznaniti čas:
ura zakuka
/
zakukati sedmo uro
zakukurícniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
kikirikniti
,
zakukurikati
:
petelin zakukuricne
zakukuríkati
-am
dov.
(
ī
)
oglasiti se z glasom kukuru:
petelin še dvakrat, trikrat zakukurika
//
ekspr.
reči, povedati z glasom, podobnim temu glasu:
teta, veselo zakukurika otrok
zakulísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na zakulisje:
zakulisni prostor
/
streljanje, pasji lajež in drugi zakulisni odrski efekti
2.
ekspr.
javnosti prikrit, navadno povezan s spletkami:
zakulisni boj
;
zakulisna diplomacija
;
zakulisno odločanje
/
zakulisne osebnosti
/
zakulisne spletke
zakulísje
-a
s
(
ȋ
)
1.
gledalcem nevidni prostor za kulisami:
igralec čaka v zakulisju
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
prostor za javnosti namenjenim, vidnim prizoriščem:
vstopiti v zakulisje templja
/
televizija je prikazala tudi prizore iz zakulisja tekmovanja
3.
ekspr.
javnosti prikrito mesto, položaj, ki omogoča odločilno vplivanje na
potek česa, navadno s spletkami:
znani politik se je umaknil v zakulisje
4.
ekspr.,
navadno s prilastkom
javnosti prikrite okoliščine česa:
spoznati literarno, politično zakulisje
;
zakulisje atentata, gledališkega življenja
zakúp
-a
m
(
ȗ
)
dejanje, s katerim stvar ali pravica, ki prinaša koristi, za plačilo
preide v začasno uporabo koga:
dovoliti komu zakup
;
zakup košnje, ladje, zemljišča
;
zakup kake pravice
/
socialistični zakup obrtne delavnice, gostilne
od 1948 do 1954
s katerim obrtna delavnica, gostilna v zasebni lasti preide v
državno, družbeno uporabo
//
razmerje, nastalo s tem dejanjem:
obnoviti, podaljšati zakup
;
desetletni zakup
/
dati, vzeti zemljišče v zakup
;
imeti v zakupu
●
ekspr.
kolesar je vzel vso cesto v zakup
je vozil po vsej cesti, kot bi bila namenjena samo njemu
;
ekspr.
pomembni dogodki so jih vzeli čisto v zakup
so jih zelo zaposlili, jim vzeli ves čas
;
oddati kaj za nizek zakup
za nizko zakupnino
;
ekspr.
imeti kako funkcijo v zakupu
imeti jo dolgo, večkrat
;
ekspr.
mislijo, da imajo resnico v zakupu
imajo izključno pravico odločati o resnici
♦
zgod.
dedni zakup
razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno
pravico na kmetiji
zakúpec
-pca
m
(
ú
)
zastar.
zakupnik
:
zakupec zemljišča
zakúpen
-pna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na zakup:
zakupna cena
/
zakupna pogodba
/
zakupna kmetija
;
zakupno zemljišče
/
zakupna doba
zakupíti
in
zakúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
vzeti v zakup:
turistična agencija je zakupila tisoč ležišč
;
zakupiti skladišče
/
publ.
zakupiti zmogljivost plinovoda
2.
kupiti kaj, da se dobi začasna pravica objave:
zakupiti celo stran časopisa
3.
nar.
porabiti, izdati za nakup česa:
zakupiti ves denar
;
zakupiti prihranke za nakit
zakupíti se
in
zakúpiti se
zastar.
zmotiti se pri nakupu:
zakupiti se pri avtomobilu
♦
igr.
vzeti glede na pravila igre kot dopolnitev ali zameno preveč ali
premalo kart
zakúpljen
-a -o:
zakupljena zemlja
zakúpnica
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki dobi, vzame kaj v zakup:
zakupnica gostilne
zakúpnik
-a
m
(
ȗ
)
kdor dobi, vzame kaj v zakup:
zakupnik gostilne, ladje
/
nekdaj
davčni zakupnik
zakupnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za zakup:
plačati zakupnino
;
zakupnina za lov, zemljišče
zakúpništvo
-a
s
(
ȗ
)
obstoj zakupnikov:
zakupništvo se je razširilo
;
zgodovina zakupništva
//
zakupniško razmerje:
zakupništvo je po pogodbi trajalo deset let
zakupodajálec
-lca
[
zakupodajau̯ca
in
zakupodajalca
]
m
(
ȃ
)
kdor da, daje kaj v zakup:
pogodba med zakupodajalcem in zakupnikom
zakurbáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
vulg.
zavlačugati
:
zakurbati celo premoženje
/
zaradi nje se je zakurbal
zakuríti
in
zakúriti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
narediti, povzročiti, da nastane ogenj:
zakuriti na ognjišču, pod kotlom
;
zakuriti v peči,
nar.
v peč
/
zjutraj najprej zakuri
/
zakuriti kres
;
zakuriti si ogenj
//
narediti, povzročiti kje ogenj zaradi gretja, segrevanja česa:
zakuriti peč, štedilnik
/
zakuriti si v sobi
/
zakuriti parne kotle ladje
2.
ekspr.
zažgati
:
zakuriti stare cunje
/
zakuriti hišo
3.
zastar.
prižgati
:
zakuriti cigareto
;
zakuriti si pipo
4.
ekspr.,
z dajalnikom
narediti, povzročiti komu kaj neprijetnega:
zakuril mu je s tem, da se je stvar razvedela
/
vojaki so zakurili obkoljenemu sovražniku
zakúrjen
-a -o:
toplo zakurjen prostor
;
zakurjena peč
;
prisl.,
v povedni rabi:
v sobi je zakurjeno
zakúska
-e
ž
(
ȗ
)
manjši obrok hrane, navadno sestavljen iz izbranih hladnih jedi, za
pogostitev:
zakuska je na mizi
;
namesto kosila so imeli samo zakusko
;
pogostiti z zakusko
/
mrzla zakuska
//
prireditev s takim obrokom:
prirediti zakusko
;
priti na zakusko
●
knjiž.
delavci so dobili v tovarni zakusko
malico
zakváčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
s kavljem zapeti, se povezati:
gusarji so zasledovano ladjo zakvačili in jo potegnili k sebi
2.
zapeti
1
,
zatakniti
:
zakvačiti prste za naramnice
/
prosti konec vrvi zakvačiti v kavelj vlečnega vozila
zakváčiti se
zapeti se, zatakniti se:
srajca se mu zakvači za vejo
zakvákati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
oglasiti se z glasom kva(k):
žabe so spet zakvakale
2.
nizko
reči, povedati z glasom, podobnim kvakanju:
ne prihajajte več sem, je zakvakal
zakvartáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s kvartanjem zapraviti:
zakvartati ves denar, posestvo
zakvartáti se
1.
postati kvartopirec:
ker ni bilo druge zabave, se je zakvartal
2.
zaradi kvartanja se zadržati kje predolgo:
v gostilni sta se zakvartala
zakvásiti
-im
tudi
zakvasíti -ím
dov.
, zakvásil
(
ā ȃ; ī í
)
1.
povzročiti, da postane kaj (zaradi vrenja) kislo;
zakisati
:
zakvasiti zelje
2.
dati, dodati kvas:
zakvasiti testo
zakvášen
-a -o:
zakvašen hlebec
zál
-a -o
prid.
, záljši
(
ȃ ā
)
star.
lep
2
:
zal fant
;
nevesta je bila zala kakor roža
/
v vasi je bilo nekaj prav zalih hiš
lepih, mogočnih
♦
bot.
zali kobulček
rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali
rdečkasti listi, Astrantia
zalagálec
-lca
[
zalagau̯ca
tudi
zalagalca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj zalaga:
zalagalci trga z živili
zaláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zalagati:
zalaganje prebivalstva z živili
/
zalaganje knjig
zalágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s polaganjem česa zakrivati, obdajati kaj:
zalagati krompir, zaboje
;
zalagati z deskami
2.
z dajanjem, pošiljanjem delati, da kdo lahko razpolaga s čim:
zalagati koga z denarjem, s hrano, z orožjem
/
tovarna zalaga trg s steklom
/
zalagati koga z novicami, s podatki
3.
dajati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve:
zalagati denar za tovariše
;
zalagati za šolanje koga
/
zalagati stroške bivanja
4.
dajati denar za izhajanje in prodajanje česa:
zalagati knjige, plošče
5.
star.
prigrizovati
,
jesti
:
zalagati kruh, pečenko
;
posedli so in začeli zalagati
●
zastar.
zalagati svoja življenja
izpostavljati, tvegati
♦
igr.
zalagati (karte)
dajati nezaželene nadštevilne karte v talon
zalágati se
ekspr.
nasičevati se, jesti:
zalagati se s pečenko
;
slastno se zalagati
zalájati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
oglasiti se s kratkim, odsekanim glasom:
zunaj je zalajal pes
;
cvileče, zategnjeno zalajati
/
v gozdu je zalajal lisjak, srnjak
//
s predlogom
z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga:
pes je na vsakega prišleca renčeče zalajal
;
zalajati nad kom, v koga
2.
slabš.
reči, povedati z ostrim, zadirčnim glasom:
utihni že vendar, je jezno zalajal
3.
ekspr.
dati lajanju podoben glas:
nekje v daljavi so zalajali mitraljezi
zalámljati
-am
nedov.
(
á
)
z lomljenjem delno ločevati navadno bolj oddaljeni del česa:
zalamljati veje
zalámljati se
ostro, koničasto spreminjati smer:
gube kipa se zalamljajo
zalarmírati
-am
dov.
(
ȋ
)
nenadoma poklicati k pripravljenosti ali intervenciji;
opozoriti
,
obvestiti
:
zalarmirati gasilce
;
zalarmirali so vso okolico
zalásnica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
lasnica, lasna sponka:
speti lase z zalasnico
zalàz
-áza
m
(
ȁ á
)
lov.
lov, pri katerem lovec zalezuje divjad:
iti na zalaz
;
zalaz srnjadi, na srnjad
zalázen
-zna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na zalaz:
zalazni lov
/
zalazna steza
2.
zastar.
zahrbten
,
potuhnjen
:
zalazen nasprotnik
/
zalazna bolezen
zaláznik
-a
m
(
ȃ
)
star.
zalezovalec
:
zalaznik živali
/
zalaznik deklet
zalazováti
-újem
in
zalázovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ȃ
)
star.
zalezovati
:
zalazovati divjad
/
zalazovati dekleta
zalebdéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
pojaviti se, obmirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi:
z drevesa je odpadel list in zalebdel v zraku
2.
knjiž.
pojaviti se v mislih, predstavah koga:
v duhu, pred očmi mu zalebdijo obrazi znancev
zaléči
1
-léžem
nedov. in dov.
, zalézi zalézite; zalégel zalêgla;
nam.
zaléč
in
zalèč
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek:
gnojenje, namakanje je zaleglo
;
zdravila niso zalegla
/
denar, hrana veliko zaleže
/
kazen ni zalegla
;
pritožili so se, pa ni nič zaleglo
;
njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo
2.
v zvezi z
za
biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj:
prispevek bo zalegel za več številk revije
/
živež je zalegel za vso zimo
/
posestvo ni zaleglo za ves dolg
3.
ekspr.,
v zvezi z
za
biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu:
on zaleže za dva delavca
/
nadstrešek mu je zalegel za garažo
●
ekspr.
nekdaj je denar kaj zalegel
se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko
;
ekspr.
denar mu nič ne zaleže
hitro, brez koristi ga porabi
;
pog.
suh je, nobena reč mu ne zaleže
od nobene hrane se ne zredi
;
ekspr.
sin mu že precej zaleže
koristi, pomaga pri delu
zaléči
2
-léžem
dov.
, zalézi zalézite; zalégel zalêgla;
nam.
zaléč
in
zalèč
(
ẹ́ ẹ̑
)
z izločitvijo jajčec zaradi razmnoževanja zapolniti kaj:
matica zaleže celice, sate
//
v zvezi z
jajčece
izločiti kam zaradi razmnoževanja:
matica zaleže veliko jajčec
;
metulj zaleže jajčeca na liste
//
z izločitvijo jajčec kam omogočiti, da se kje lahko kaj zaplodi,
zaredi:
muhe, žuželke zaležejo ličinke v nosnice nekaterih živali
zaléči se
ekspr.
zaploditi se, zarediti se:
po vodah so se zalegli raki
/
v moki so se zalegli črvi
zaléžen
-a -o:
zaleženo satje
zaléden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zaledje:
zaledni kraji
;
zaledne dežele
;
zaledna pristanišča
/
zaledna bolnišnica
;
vojaška zaledna oblast
/
zaledno prebivalstvo
♦
voj.
zaledna enota
pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za
življenje in boj
zaledenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
spremeniti se v led;
zmrzniti
:
sneg, voda zaledeni
/
jezera, luže zaledenijo
//
prekriti se z ledom:
skale, žlebovi zaledenijo
2.
ekspr.
postati brezčuten, zelo hladen:
njen prijazni nasmeh je zaledenel
;
vsa čustva usmiljenja so v hipu zaledenela
;
v trenutku ji je zaledenelo srce
je začutila velik strah, grozo
●
ekspr.
ob novici mu je zaledenela kri (v žilah)
se je zelo prestrašil
zaledenèl
in
zaledenél -éla -o:
pazi, ceste so zaledenele
;
zaledenelo jezero
;
zaledenelo okno
zaledenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaledeneti ali zaledeniti:
zaledenitev reke
/
zaledenitev letala
●
publ.
zaledenitev mednarodnih odnosov
začasno prenehanje sodelovanja med državami na gospodarskem,
kulturnem, političnem področju
zaledeníti
-ím
dov.
, zaledénil
(
ī í
)
knjiž.
1.
spremeniti v led:
mraz je zaledenil potoke
2.
povzročiti, da se kaj prekrije z ledom:
mrzel veter je zaledenil vrhove jamborov
●
ekspr.
njen smeh mu je zaledenil srce
ga je čustveno zelo prizadel, potrl
zaledíniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
spremeniti se v ledino:
njiva, zemlja se bo kmalu zaledinila
zaledínjen
-a -o:
zaledinjeno zemljišče
zalédje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
območje za fronto:
odnesti ranjence v zaledje
;
vojno so preživeli v zaledju
;
pretrgati nasprotnikovim enotam zvezo z zaledjem
;
zaledje in fronta
/
poveljnik zaledja
2.
območje, navadno okoli kakega središča, ki temu središču omogoča
določeno dejavnost, obstajanje:
mesto z zaledjem
;
zveza med pristaniščem in zaledjem
/
gospodarsko, surovinsko, turistično zaledje
3.
publ.
kar sestavljajo ljudje, ki podpirajo, omogočajo dejavnost, obstajanje
koga:
naše zaledje so kmetje
;
društvo, klub nima množičnega, širokega zaledja
;
imeti zaledje v študentih
/
zahteve političnega zaledja
4.
publ.,
navadno s prilastkom
kar obstaja za čim kot njegova opora, osnova:
duhovno zaledje reformacije
;
idejno, politično zaledje
zalédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
vojak v zaledju:
frontniki in zaledniki
zaléga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
zaležena jajčeca ali iz njih izležene ličinke, bube, mlade živali:
čebele, mravlje hranijo svojo zalego
;
bolezni zalege
/
čebelja, trotovska zalega
;
ribja zalega
♦
čeb.
krmiti na zalego
krmiti čebele, da bi matico bolj silile k zaleganju
;
gnilobna zalega
obolela za hudo gnilobo
;
odkrita
v kateri so jajčeca in mlade ličinke
, pokrita zalega
v kateri so bube in dozorevajoče mladice
;
presledkasta zalega
pri kateri so med zaleženimi celicami prazne celice
2.
mladiči, zlasti manjših, nezaželenih živali:
samica krmi zalego
;
gnezdo s kačjo, mišjo, polžjo zalego
3.
nezaželene, škodljive živali, navadno v večjem številu:
v okolici smetišča se je kmalu pojavila zalega
;
uničiti, zatreti zalego
;
gosenice, podgane, voluharji in druga zalega
4.
slabš.,
navadno s prilastkom
nezaželeni, škodljivi ljudje:
ta zalega se hoče polastiti oblasti
;
izkoriščevalska, tatinska zalega
/
bibl.
gadja zalega
/
kot psovka
ustrelim te, zalega pasja
zaléganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od zalegati:
zaleganje jajčec
/
satje za zaleganje
zalégati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
v zvezi z
jajčece
izločati kam zaradi razmnoževanja:
matica je začela zalegati jajčeca
;
ta muha zalega jajčeca v cvet
zalèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
zavih, zavihek (plašča, suknjiča):
rdeče obrobljeni zaleki
;
zaleki pri plašču
/
vtakniti listek v zalek na rokavu
zalenáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
z lenarjenjem porabiti:
vse popoldne je zalenaril
zalépen
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se zalepi:
zalepna stran pisma
zalepetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
zastar.
zabrbljati
,
zablebetati
:
deklica je prestrašeno nekaj zalepetala
zalepíti
in
zalépiti -im,
tudi
zalépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lepilom, lepljivo snovjo narediti, da je kaj spet celo, v enem kosu:
zalepiti pretrgan list
;
zalepiti z lepilnim trakom
/
zalepiti zračnico
zakrpati
/
zalepiti koščke razbite vaze
zlepiti
2.
z uporabo lepila zapreti:
zalepiti kuverto
/
zalepiti paket
/
zalepiti pismo v kuverto
3.
z lepilom, lepljivo snovjo zamašiti, zapreti:
zalepiti špranjo
/
zalepiti stična mesta s klejem, smolo
4.
zaradi lepljivosti sprijeti se s čim in to prekriti, zapreti:
gnojni izcedek mu je zalepil oči
;
strjena kri ostane na rani in jo zalepi
/
zalepiti rano z obližem
5.
zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime;
zlepiti
:
gnojni izcedek mu je zalepil veke
/
zvil je cigareto in jo zalepil
s slino zlepil papirček, v katerega je zavit tobak
●
ekspr.
le za trenutek je odprl oči in jih takoj spet zalepil
zaprl
;
ekspr.
zalepiti pogled v koga
začeti ga nepremično gledati
;
ekspr.
najbolje, da si za take pripombe zalepite ušesa
da jih preslišite
;
zalepiti znamko
nalepiti, prilepiti
zalepíti se
in
zalépiti se,
tudi
zalépiti se
s prislovnim določilom
zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago in tam ostati:
blato se mu je zalepilo na podplate
/
mokra srajca se mu je zalepila na hrbet
/
od žeje se mu je jezik skoraj zalepil na nebo
zalépljen
-a -o:
s papirjem zalepljene razbite šipe
;
pismo je že zalepljeno
zalépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
ovojnica
,
kuverta
:
dati pismo v zalepko
♦
ptt
letalska zalepka
prepognjen in ob robovih zlepljen list papirja za naslov na
zunanji in sporočilo na notranji strani
zalépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z lepilom, lepljivo snovjo delati, da je kaj spet celo, v enem kosu:
zalepljati pretrgane liste
2.
z uporabo lepila zapirati:
zalepljati ovojnice
3.
z lepilom, lepljivo snovjo mašiti, zapirati:
gosta smola zaleplja cev
/
zalepljati razpoke s kitom
zalépljati se
s prislovnim določilom
zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago in tam ostajati:
mokri lasje so se mu zalepljali na čelo
zalépniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
zadušiti
:
dim ga je zalepnil
/
vročina ga je skoraj zalepnila
●
nar.
ob tem prizoru ga je zalepnilo
mu je vzelo sapo
zalésje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
svet za gozdom:
hoditi po zalesju
zalesketáti se
-ám se
in
-éčem se
stil.
zalesketáti -ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
odbiti iskrečo se svetlobo:
med kamečki se je zalesketal biser
/
v daljavi se zalesketa morje
/
v očeh so se ji zalesketale solze
/
ekspr.
v njegovem pogledu se je zalesketalo veselje
je postalo zaznavno, vidno
2.
zasvetiti
,
zasijati
:
na nebu se zalesketajo zvezde
3.
ekspr.
belo se odraziti, pokazati:
med drevjem se je zalesketala domačija
zalésti
-lézem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga:
zalesti divjad, srnjaka
/
zalesti kragulje gnezdo
/
zalesti vlomilca
2.
ekspr.
zaiti
:
na poti domov so zalezli
;
ne vem, kako sem zalezel na to cesto
/
zalesti v obup, težave
3.
nav. 3. os.,
star.
ujeti
,
dohiteti
:
na poti jih je zalezla noč
/
zalezla ga je bolezen
lotila se ga je
zalésti se
navadno s prislovnim določilom
z lezenjem priti kam in tam ostati:
kača se je zalezla v luknjo
/
ubežnik se je zalezel pod grm
/
ekspr.
zalezel se je v kot sobe in molčal
/
ekspr.
megle so se zalezle v dolino
/
ekspr.
dvom se ji je zalezel v dušo, srce
;
pren.,
ekspr.
dekle se mu je zalezlo v srce
zalèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
hitro premikanje z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno
dejanje:
z zaletom preskočiti potok
;
zalet za skok
/
vzel je zalet in skočil
/
odbiti sovražnikov zalet
2.
šport.
del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča;
zaletišče
:
skrajšati zalet
;
skakalnica ima trd zalet
/
spustiti se z najvišjega zaleta
3.
ekspr.
polet
,
zagon
:
delati z velikim zaletom
;
biti poln zaleta
/
igralčev nastop je brez zaleta
/
publ.
industrijski razvoj je v polnem zaletu
zalétati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
zaletavati se:
zaletati se v mimoidoče
/
zaletati se v besede koga
zaletàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki ravna zelo hitro in premalo premišljeno:
zaletav človek
;
ne bodi tako zaletav
//
ki izraža, kaže ravnanje takega človeka:
zaletave besede
;
zaletava dejanja
2.
ekspr.
neenakomerno hiter, sunkovit:
zaletavi koraki
zaletávo
prisl.
:
zaletavo se vesti
zaletávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaletavati se:
zaletavanje avtomobilov
/
zaletavanje iz ene skrajnosti v drugo
zaletávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim:
iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče
;
v temi so se zaletavali v stole, zaboje
;
vešče se zaletavajo v svetilko
//
udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj:
opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo
;
zaletavati se z avtomobili
2.
ekspr.
hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj:
ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov
/
zaletavati se iz neumnosti v neumnost
3.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem:
javno se zaletavati v program
/
članek se zaletava v odločitev oblasti
/
ta fant se zaletava v vsako dekle
jo nadleguje
zaletavajóč se
-a -e:
zaletavajoče se kroglice
;
prisl.:
zaletavajoče se česa lotevati
●
zaletavajoče govoriti, hoditi
neenakomerno hitro, sunkovito
zaletávček
-čka
m
(
ȃ
)
naprava v obliki umetne klančine in avtomobilskega sedeža, ki simulira
trk pri nižjih hitrostih in s tem prikaže pomembnost uporabe
varnostnega pasu:
sesti v zaletavčka
;
praktični preizkusi z zaletavčkom
zaletávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
zaletav človek:
imela ga je za zaletavca
zaletávost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zaletavega:
zaletavost več škoduje, kot koristi
;
pri delu bo treba več strokovnosti in manj zaletavosti
/
ekspr.
zaletavost hoje
//
zaletavo dejanje ali ravnanje:
njegovih zaletavosti niso pozabili
;
narediti zaletavost
zaletávščina
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
zaletavo dejanje ali ravnanje;
zaletavost
:
zaradi njegovih zaletavščin so imeli same težave
zalêtel
1
-éla
[
zaleteu̯
]
m
(
é ẹ́
)
ekspr.
zaletav človek:
mladi zaletel ni poslušal
;
on je pravi zaletel
zalêtel
2
-éla -o
[
zaleteu̯
]
prid.
(
é ẹ́
)
knjiž.
zaletav
:
predrznosti zaletelih mladeničev
/
ekspr.
zaleteli koraki
zaletéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
zaletava ženska:
ona je velika zaletela
zaletélo
-a
s
(
ẹ́
)
slabš.
zaletav človek:
ne bodi brezglavo zaletelo
zaletélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
zaletavost
:
njegova zaletelost je znana
/
tako dejanje, ravnanje je zaletelost
zaléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zalet:
zaletna dolžina
/
zaletna moč
zaletéti se
-ím se
dov.
, zalêtel se
(
ẹ́ í
)
1.
hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim:
v temi se zaleteti v zaboj
;
hote se zaleteti v koga
/
muha se zaleti v pajkovo mrežo
//
udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj:
zaleteti se z avtomobilom v drevo
/
zaletela sta se avtobus in tovornjak
2.
začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za
določeno dejanje:
zaletel se je in preskočil potok
;
zaletel se je, da bi razbil vrata
//
s prislovnim določilom
hitro se premikajoč usmeriti se kam:
bik se je zaletel proti nam
;
jezdeca se zaletita drug proti drugemu
//
s prislovnim določilom
hitro se premikajoč priti kam:
ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič
/
ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3.
ekspr.
hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj:
priznam, da sem se glede tega zaletel
/
zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa:
zaleteti se v besedilo, program
5.
priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj:
grižljaj se mu je zaletel
;
sapa, slina se mu je zaletela
;
brezoseb.
zaletelo se mu je od smeha
/
ekspr.
glas se mu je zaletel
●
zaleteti se z glavo skozi zid, v zid
poskušati izsiliti, doseči nemogoče
;
ekspr.
nekam, v zid se zaleti
izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
zaletèn
-êna -o:
zaleten avtomobil
;
zaletena sapa
zaletíšče
-a
s
(
í
)
šport.
del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča:
skrajšati zaletišče
;
spustiti se po zaletišču
//
kraj, mesto zaleta:
zaletišče za skok v višino
zaletováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
zaletavati se:
pes se je jezno zaletoval v tujce
/
besede se mu zaletujejo v grlu
zalézati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
zalezovati
:
zalezati sovražnika
zalézati se
ekspr.,
s prislovnim določilom
z lezenjem prihajati kam in tam ostati:
megle se zalezajo v doline
/
dvom se zaleza v njeno dušo, srce
zalezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zalezovati
:
zalezavati divjad
/
zalezavati sovražnika
zalezoválec
-lca
[
zalezovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj zalezuje:
zalezovalec divjadi
/
zalezovalec deklet
zalezoválka
-e
[
zalezovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki koga zalezuje:
aretirali so njegovo zalezovalko
;
zaljubljena zalezovalka
zalezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zalezovati:
zalezovanje ruševca
/
zalezovanje sovražnika
zalezováti
-újem
tudi
zalézovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ́
)
1.
prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj
blizu koga:
lovec zalezuje gamsa, divjega petelina
/
gad, mačka zalezuje miš
/
ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce
/
če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule
//
prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske
želje, zadovoljiti spolne potrebe:
zalezovati dekle
;
zalezuje jo, ko moža ni doma
2.
skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga:
kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil
3.
nav. 3. os.,
ekspr.
s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati
koga v kako neugodno, nezaželeno stanje:
dan zalezuje ubežnika
/
naduha, spanec ga zalezuje
/
dvom, vest me zalezuje
zaležánost
-i
ž
(
á
)
stanje zaležanega:
zaležanost roke
/
obleka je porumenela zaradi zaležanosti
zaležáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
1.
ležeč se zadržati kje predolgo:
če se zaležiš, zamudiš vlak
/
dolgo se zaležati
2.
ekspr.
od predolgega ležanja postati trd, negibčen:
bolnik ni vstajal in telovadil, zato se je zaležal
zaležáti si
preh.
1.
s pritiskom pri ležanju povzročiti, da postane del telesa
mravljinčast, manj gibljiv:
zaležati si nogo, roko
2.
z ležanjem povzročiti, da kaj pride v določen nepravi položaj in tam
ostane:
zaležati si lase
/
zaležati si obraz
zaležáti
preh.,
nar.
zaradi dolgega ležanja zamuditi:
zaležati sončni vzhod
/
zaležati šolo, vlak
zaležán
-a -o
deležnik od zaležati se:
zaležan človek
;
zaležani lasje
//
zaradi dolgega ležanja pokvarjen, slab:
zaležano žito
/
zaležano perilo
zaléžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
izdaten
:
zaležno kosilo
//
velik
,
precejšen
:
zaležne cene
záli
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
hudoben
:
tega zalega človeka so se vsi bali;
prim.
zel
2
zalíčiti
1
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
zakriti
,
prikriti
:
zaličiti lovsko past
zalíčen
-a -o:
zaličena zanka
zalíčiti
2
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
zgladiti
,
zravnati
:
vetrovi so zaličili sneg po pobočjih
zalíčje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
zadnji del lic:
ušesna mečica, zraščena z zaličjem
zalíjati
-am
nedov.
(
í
)
zastar.
zalivati
:
potok je zalijal polje
/
rdečica ji zalija obraz
zalíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z likanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane:
zalikati gube krila
;
zalikati rob hlačnic
//
z likanjem nehote narediti:
pazi, da ne zalikaš v ovratnik gub
2.
z likanjem poškodovati:
pri previsoki temperaturi likalnika pletenino zalikamo
3.
z likanjem povzročiti, da kaj pride, se zaje v notranjost:
obleko pred likanjem očistimo, da madežev ne zalikamo vanjo
♦
grad.
zalikati beton
fino zgladiti svežo betonsko površino
zalíkan
-a -o:
zalikan rob hlačnic
;
razlikati zalikane gubice
zalísati
-am
dov.
(
ī
)
gozd.
s plitvim zasekom na lubju označiti drevje, navadno za sečnjo:
zalisati bolne smreke
zalísan
-a -o:
zalisano drevje
zalístati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
obrniti nekaj listov (knjige, zvezka):
zalistati časopis
;
zalistati po knjigi
;
odprta knjiga se je zalistala nazaj
//
začeti na hitro, ne strnjeno brati, obračajoč liste:
zalistal je po reviji, da bi našel članek
2.
knjiž.
pognati liste:
drevje je že zalistalo
zalísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.
ki se razvije v zalistju:
zalistni poganjki
;
zalistna očesa
zalístje
-a
s
(
ȋ
)
bot.
prostor med listnim pecljem in vejico:
cveti, poganjki v zalistjih
zalístnik
-a
m
(
ȋ
)
agr.
zalistni poganjek:
obtrgovati zalistnike
;
zalistniki pri paradižniku, vinski trti
zalítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
pijača, s katero se kaj zalije, proslavi:
pripraviti prigrizek in merico zalitka
2.
knjiž.
plomba
:
amalgamski zalitek
/
zapolniti votlino v deblu s cementnim zalitkom
zalíti
-líjem
dov.
(
í
)
1.
z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago:
zaliti cvetje, sadike
/
vsak večer zalije vrt
;
zaliti s postano vodo
2.
z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko:
zaliti omako, rižoto
/
zaliti vino z vodo
3.
z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge,
zapeče:
zaliti pečenko
4.
z zlivanjem česa tekočega zapolniti:
zaliti špranje
//
z zlivanjem kake tekočine napolniti:
zaliti posodo do vrha
5.
ekspr.
tekoč pokriti, zakriti:
valovi so zalili čoln
;
reka je zalila travnik
/
voda je zalila rove
/
lava je zalila vas
6.
zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo:
zaliti drogove z betonom
7.
ekspr.
pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa,
navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora:
pot ji je zalil obraz
/
spet so ji solze zalile oči
/
kri, rdečica ga je zalila
zardel je
8.
ekspr.,
navadno v zvezi z
z
v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo):
sosed ga je zalil z vinom
9.
ekspr.
proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri:
zaliti diplomo
;
zaliti dobro kupčijo
10.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
utrujenost ji je zalila telo
/
zalila jo je groza
;
zalili so me spomini
;
srce se ji je zalilo s sovraštvom
/
sobo je zalila svetloba
zalíti se
ekspr.
napiti se (alkoholne pijače):
najedli smo se in se zalili
;
zalili so se z žganjem
zalít
-a -o
1.
deležnik od zaliti:
trg, zalit z asfaltom
;
dobro zalita rastlina
;
prikuha, zalita z vodo
2.
zaradi tolšče, mesa okrogel, zaobljen:
zalit obraz, podbradek
;
ni suh, ampak lepo zalit
zalítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zaliti:
voda za zalitje
zalítost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
značilnost zalitega:
zalitost lic, telesa
zalív
-a
m
(
ȋ
)
v kopno segajoč del morja, jezera:
pluti po zalivu
;
ozek zaliv
/
morski zaliv
;
ladje v zalivu
/
Tržaški zaliv
zaliváča
-e
ž
(
á
)
zalivalka
:
zaliti z zalivačo
zaliválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zalivanje:
zalivalna posoda
/
zalivalna voda
zaliválka
-e
[
tudi
zalivau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
posoda s cevko za zalivanje:
zalivati z zalivalko
;
zalivalka za sobne rastline
/
vrtna zalivalka
zaliválnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za zalivanje, ki vodo samodejno prši po površini:
avtomatski zalivalnik trate
;
zalivalnik za rože
/
krožni zalivalnik
zalívanček
-čka
m
(
í
)
med.
dojenček, hranjen po steklenički:
bolezni dojenčkov in zalivančkov
zalívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zalivati:
zalivanje rastlin
/
zalivanje vrta
;
kangla za zalivanje
/
juho porabimo za zalivanje omake
/
zalivanje udrtin
/
zalivanje z alkoholom
/
zalivanje otroka
zalívati
-am
nedov.
,
tudi
zalivájte,
tudi
zalivála
(
í
)
1.
z zlivanjem, škropljenjem tekočine dajati rastlinam vlago:
zalivati rože, zelenjavo
/
zalivati gredice, vrt
/
zalivati z deževnico
;
zalivati s škropilnico
2.
z zlivanjem tekočine delati kaj bolj redko:
zalivati juho z vodo
;
zalivati omako
/
zalivati vino
3.
z zlivanjem tekočine delati kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče:
zalivati odojka na ražnju
;
zalivati pečenko
4.
z zlivanjem česa tekočega zapolnjevati kaj:
z betonom zalivati razpoke v steni
//
z zlivanjem kake tekočine napolnjevati:
zalivati sod do vrha
5.
ekspr.
tekoč pokrivati, zakrivati:
voda je zalivala travnike, trg
/
vosek zaliva svečo
6.
zakrivati, obdajati kaj s tekočo snovjo:
zalivati vložene kumare s kisom
7.
knjiž.
v tekočem stanju pokrivati, prekrivati:
kotlino je nekoč zalivalo jezero, morje
8.
ekspr.
pojavljati se, razširjati se v veliki količini po telesu, delu telesa,
navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora:
od napora ga je zalival znoj
/
solze so ji kar naprej zalivale oči
/
kri, rdečica ji zaliva obraz
zardeva
/
večerno sonce je zalivalo dolino
9.
ekspr.,
navadno v zvezi z
z
v veliki količini dajati komu piti (alkoholno pijačo):
zalivati ljudi z vinom, žganjem
/
cele dneve ga je zalivala s čajem
10.
ekspr.
proslavljati kaj s pitjem, navadno v veliki meri:
slovesni dogodek so zalivali v restavraciji
;
zalivali so sinov rojstni dan
11.
med.
hraniti dojenčka po steklenički:
zalivati dojenčka z nadomestnim mlekom
12.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
začela ga je zalivati jeza
;
obup, žalost mu zaliva srce
●
slabš.
mast ga zaliva
zelo je debel
;
ekspr.
z vinom zalivati kosilo, ribe
ob uživanju, po uživanju česa piti vino
zalívati se
ekspr.
veliko piti (alkoholne pijače):
večkrat so se zalivali v gostilni
/
zalivati se z vinom
zalivajóč
-a -e:
opazoval je fante, zalivajoče se z vinom
zalívan
-a -o:
zalivan otrok
;
zalivano cvetje
zalívček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od zaliv:
obala, razčlenjena z zalivčki
zalívek
-vka
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
plomba
:
zob z zalivkom
/
zalivki na vagonih
2.
vrtn.
tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila:
dati rastlinam zalivek
/
gnojilni zalivek
zalívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
plomba
:
zalivka je padla iz zoba
/
dati zalivko na vagon, vrečo
2.
vrtn.
tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila:
dati vrtnicam zalivko
/
gnojilna zalivka
zalívski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zaliv:
zalivska pristanišča
/
zalivski tokovi
♦
geogr.
Zalivski tok
topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik
mimo Skandinavije proti Severnemu ledenemu morju
zalízati
tudi
zalizáti -lížem
dov.
(
í á í
)
1.
z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane:
zalizati zatrgano obnohtno kožico
//
ekspr.
z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in
tam ostane:
zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran
;
zalizati si štrleč koder las
2.
z lizanjem pozdraviti:
mačka (si) rane zaliže
/
pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
3.
ekspr.
s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko,
ravno, enako z okolico:
dež in sneg zaližeta steze
;
veter je zalizal stopinje v snegu
4.
nepreh.,
ekspr.
švigniti
,
zaplapolati
:
plamen je zalizal do stropa
;
ogenj se je zalizal že do prvih hiš
/
biči so zalizali po golih telesih
zalízati se
1.
v zvezi s
polž
potegniti telo v hišico in zapreti ustje z apnenčastim pokrovom:
pred zimo se polži zaližejo
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
postati zadržan, nezaupljiv:
vsakdo se je zalizal sam vase
/
zalizati se v molk
postati molčeč
zalízan
-a -o:
zalizani polži
;
biti zagrenjen in zalizan sam vase
;
zalizana rana
zalízec
-zca
m
(
ȋ
)
nav. mn.
proga dlak ob straneh obraza:
obriti si zalizce
;
pustiti si rasti brado in zalizce
;
gosti zalizci
zalízek
-zka
m
(
ȋ
)
nav. mn.
proga dlak ob straneh obraza:
obriti si zalizke
;
gosti črni zalizki
zalizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z lizanjem zdraviti;
lizati
:
pes (si) zalizuje rano
záljšanje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
krašenje
,
lepšanje
:
beljenje in zaljšanje hiš
záljšati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
krasiti
,
lepšati
:
zaljšati sobo
/
stene je zaljšala bogata zbirka slik
;
zaljšati se z nakitom
zaljubíti se
in
zaljúbiti se -im se
dov.
(
ī ū
)
1.
priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo
prevladuje nad razumom:
odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil
;
zaljubiti se na stara leta
;
nesrečno se zaljubiti
;
ekspr.:
zaljubiti se na prvi pogled
;
na smrt, z vsem srcem se zaljubiti
/
zaljubiti se do ušes
zelo
/
zaljubiti se v koga
;
zaljubila sta se drug v drugega
2.
ekspr.,
v zvezi z
v
čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem
lepe, dobre strani:
zaljubil se je v te kraje
/
zaljubil se je v lov
zaljubíti
in
zaljúbiti
knjiž.
vzljubiti
:
strastno zaljubiti koga
/
zaljubiti poezijo
zaljúbljen
-a -o
1.
deležnik od zaljubiti se:
zaljubljen človek
;
biti zaljubljen do ušes
;
noro, slepo zaljubljen
;
zaljubljena v rože
●
vase zaljubljen človek
človek, ki zelo občuduje samega sebe
2.
ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko
čustvo prevladuje nad razumom:
zaljubljeni pogledi
;
zaljubljene kretnje
3.
star.
ljubezenski
:
zaljubljene pesmi
;
zaljubljena pisma
;
prisl.:
zaljubljeno gledati, govoriti
;
sam.:
pogovori zaljubljenih
;
peti zaljubljene
ljubezenske pesmi
zaljúbljati se
-am se
nedov.
(
ú
)
večkrat se zaljubiti:
pogosto se zaljubljati
/
zaljubljati se v koga
zaljúbljenec
-nca
m
(
ū
)
zaljubljen človek:
uslišan zaljubljenec
;
čustva, pogledi zaljubljenca
zaljúbljenka
-e
ž
(
ū
)
zaljubljena ženska:
nesrečna zaljubljenka
zaljúbljenost
-i
ž
(
ú
)
stanje zaljubljenega človeka:
zaljubljenost ga mineva
;
v svoji zaljubljenosti ni videl ničesar razen nje
;
mladostna zaljubljenost
/
ekspr.
zaljubljenost v gledališče
zaljubljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se (rad) zaljubi:
zaljubljiva ženska
/
biti zaljubljive narave
zalkoholizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
dodati čemu alkohol:
zalkoholizirati kompot
zalkoholizíran
-a -o
opit
,
pijan
:
zalkoholiziran človek
;
že zjutraj je bil zalkoholiziran
zálog
-óga
m
(
á ọ́
)
1.
star.
zaloga
:
zalog živil
/
imeti zalog dobre volje, znanja
2.
star.
zastava
4
,
zastavek
1
:
zavarovati kaj z zalogom
/
dati kaj v zalog
/
vrniti zalog
3.
star.
jamstvo
,
zagotovilo
:
to je zalog napredka
4.
zastar.
sklad
,
fond
:
ustanoviti zalog za visokošolce
/
verski zalog
zalóga
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
določena količina česa, ki se hrani, da je na razpolago za uporabo v
daljšem časovnem obdobju:
zaloga poide
;
delati, pripraviti, ustvariti si zalogo
;
načeti, porabiti zaloge
;
jemati iz zaloge
;
gospodinjske zaloge
;
zaloga moke, živil
;
zaloga za zimo
/
kupovati za sproti in za zalogo
;
pren.
porabiti še zadnje zaloge moči
2.
količina, množina določene vrste blaga, materiala v skladišču,
prodajalni, namenjena, pripravljena za prodajo, proizvodnjo:
prodati celotno zalogo
;
trgovina ima veliko zalogo
;
zaloge materiala, proizvodov v skladišču
;
popis zaloge
/
obnoviti zalogo
nadomestiti porabljeno, prodano z novim
3.
v zvezi z
na
izraža večjo količino od sproti potrebne, nujne:
okenske okvire izdelujejo na zalogo
;
kupovati vino na zalogo
;
ekspr.
hotel se je najesti na zalogo
4.
navadno s prilastkom
celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti:
knjižnice z bogato zalogo
;
urediti knjižno zalogo
;
zaloga krvi za zdravljenje
/
zagotoviti si potrebno zalogo cementa za delo
količino
5.
nav. mn.
kar je kje namenjeno za izkoriščanje:
zaloge električne energije
;
svetovne zaloge nafte
●
ekspr.
v zalogi ima veliko zabavnih zgodb
pozna veliko zabavnih zgodb
;
pog.
teh izdelkov nimamo na zalogi
nimamo, ne prodajamo
;
zastar.
zaloga poučnih knjig
založba
♦
agr.
gnojiti na zalogo
dodajati rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu
;
gozd.
lesna zaloga
količina lesa vseh rastočih dreves na določeni površini
;
mat.
zaloga vrednosti
množica vrednosti, ki jih zavzame funkcija
zalogáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
količina hrane, ki se da naenkrat v usta:
dati zalogaj v usta
;
prežvečiti zalogaj
;
majhen, velik zalogaj
;
zalogaj kruha
/
zalogaj mu je zastal v grlu
//
dejanje, s katerim se kaj pogoltne:
pri zadnjem zalogaju se mu je zaletelo
/
meso je pojedel v treh zalogajih
;
jesti z majhnimi zalogaji
●
ekspr.
ta naloga je za nas prevelik zalogaj
je pretežka, prezahtevna
2.
kos jedi, hrane:
zanj so izbrali same slastne zalogaje
;
klobaso je narezal na zalogaje
3.
ekspr.
jed
,
hrana
:
ceni dobro pijačo in dober zalogaj
;
prilegel bi se nam kak topel zalogaj
/
zalogaj potice
zalogájček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od zalogaj:
pogoltniti zalogajček
/
zalogajček mesa
zalógica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od zaloga:
zalogica hrane
zalogôvnik
-a
m
(
ȏ
)
žel.
na lokomotivo priklopljen vagon za prevoz zaloge vode, goriva:
vodni rezervoar v zalogovniku
záloka
-e
ž
(
á
)
star.
travnik ob gozdu:
pasti krave v zaloki
zalókati
-am
dov.
(
ọ̄
)
slabš.
zapiti
:
v treh dneh je zalokal vso plačo
zalòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od zalomiti:
zalom rebra
/
ostri zalomi gub na plašču
zalomástiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
silovito, hrupno iti skozi kaj ovirajočega:
zalomastili smo skozi nizko grmičje
//
ekspr.
silovito, hrupno iti sploh:
jezen je zalomastil po stopnicah
zalomíti
-lómim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
z lomljenjem delno ločiti navadno bolj oddaljeni del česa:
zalomiti vejo za zaznamovanje poti
2.
zlomiti kaj tako, da koničasti del ostane v čem:
zalomiti ključ, sveder
3.
zlomiti kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa:
zalomiti noht
;
kost se zalomi
●
knjiž.
zalomiti glavo v pozdrav
skloniti
;
ekspr.
v joku zalomiti roke, z rokami
narediti nekaj krčevitih gibov, izražajoč žalost
♦
lov.
zalomiti nastrel
označiti z odlomljeno vejo
zalomíti se
ostro, koničasto spremeniti smer:
na vrhu se pot zalomi na desno
/
ekspr.
travnik se hitro zalomi v breg
hitro preide
;
pren.,
ekspr.
pevki se je zalomil glas
●
ekspr.
kadar se kaj zalomi, ga pokličejo na pomoč
pride do težav, nevšečnosti
zalómljen
-a -o:
zalomljen noht
;
pravokotno zalomljena soteska
zalôpniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
ekspr.
zaloputniti
:
zalopniti vrata
zalopútniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
glasno zapreti, zlasti vrata:
zaloputniti naoknice
;
jezno zaloputniti z vrati
/
zaloputniti pokrov klavirja
2.
ekspr.
dati močen, zamolkel glas:
v vetru so zaloputnile naoknice
zalósati
-am
dov.
(
ọ̑
)
nar. dolenjsko
zamazati
,
zapackati
:
plašč je čisto zalosal
zalósan
-a -o:
zalosan predpasnik
zálost
-i
ž
(
ā
)
star.
lepota
:
občudovali so njeno zalost
zalótati
-am
dov.
(
ọ̑
)
teh.
zadelati, zaliti z lotom:
zalotati luknje na kotlu
/
zalotati z mehkim lotom
/
zalotati spoj
zalotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zalotiti:
zalotitev pri kraji
zalotíti
in
zalótiti -im,
stil.
zalotíti -ím
dov.
, zalótil
(
ī ọ́; ī í
)
1.
dobiti koga pri nedovoljenem dejanju:
zalotiti tatu, vlomilca
;
zalotiti koga pri kraji
;
zalotiti učenca pri prepisovanju
/
zalotil jo je, kako brska po njegovih predalih
●
zalotil ga je na laži
ujel
2.
star.
dobiti
,
najti
:
prijatelja je zalotil v živahnem pogovoru
/
le redko ga zalotiš v gostilni
naletiš nanj, ga srečaš
3.
ekspr.
dobiti
,
presenetiti
:
pohiteti moramo, da nas ne zaloti tema
;
na poti jih je zalotila nevihta
/
sredi priprav na potovanje ga je zalotila smrt
je umrl
zalotíti se
in
zalótiti se,
stil.
zalotíti se
nepričakovano zavedeti se česa:
zalotiti se ob misli na smrt
;
zalotiti se pri razmišljanju o problemu
;
zalotil se je, da jo ima že dolgo rad
zalóten
-a -o:
zaloteni vohuni
;
biti zaloten pri kaznivem dejanju
zalovíti
-ím
dov.
, zalôvil
(
ī í
)
1.
nar.
ujeti
,
zajeti
:
skril se je v grmovje, da ga ne bi zalovili
2.
nar. zahodno
zapoditi
,
prepoditi
:
zaloviti kokoši z vrta
;
zalovili so ga domov
zálož
-a
m
(
á
)
nar. prekmursko
zalogaj
:
nesti založ v usta
založáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zalogaj
:
žvečiti založaj
/
odrezal si je tri založaje kruha
/
prilegel bi se kak topel založaj
jed, hrana
zalóžba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
podjetje, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij:
ustanoviti založbo
;
urednik pri založbi
/
knjižna založba
;
založba kaset in plošč
/
Državna založba Slovenije
//
poslopje, prostori tega podjetja:
vstopiti v založbo
;
srečala sta se pred založbo
2.
glagolnik od založiti 6:
založba knjig, tiskovin
/
delo je izšlo v založbi Modre ptice
zalóžben
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na založbo:
založbena dejavnost
/
založbeni recenzent
zalóžbin
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od založba:
založbina prodajna služba
;
založbina zbirka
zalóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
star.
zalogaj
:
nesti založek v usta
/
jesti z majhnimi založki
zalóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zalogo:
založno skladišče
/
založna hrana
rezervna hrana
♦
agr.
založno gnojenje
gnojenje, pri katerem se dodaja rastlini več gnoja, gnojil, kot
jih porabi v enem letu
založênost
-i
ž
(
é
)
stanje založenega:
primerjati založenost trgovin
;
izboljšati, povečati založenost tržišča
;
slaba založenost s surovinami
založíti
-ím
dov.
, zalóžil
(
ī í
)
1.
s polaganjem česa zakriti, obdati kaj:
založiti krompir
;
okna so založili z vrečami peska
2.
s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno:
založiti vhod
;
založiti stopnišče s starim pohištvom
//
s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor:
pisalno mizo je založil s knjigami
;
založiti sobo z ropotijo
/
založiti prazne prostore v zaboju s papirjem
3.
položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je:
nekam je založil ključ
;
ne najdem očal, najbrž sem jih založil
;
dokument se je založil
4.
z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim:
založiti koga z denarjem, s hrano
;
dobro so jih založili za na pot
/
založiti trg z modnimi izdelki
;
v pristanišču se ladja založi z gorivom
;
trgovina se je založila z različnim blagom
/
ekspr.
založil se je z lahkotnim branjem
oskrbel
;
pren.
založiti se s potrpljenjem
5.
dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve:
ti kar vzemi, bom jaz založil
;
založiti za darilo
;
založiti tisoč evrov
//
dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne:
založiti varščino
;
založiti denar za stroške
//
star.
dati, plačati za kaj:
rad ima tisto, za kar je založil svoj denar
6.
dati denar za izhajanje in prodajanje česa:
založiti knjigo
/
založiti izdajo slovarja
/
kot del naslovne strani, kolofona
založil L. Schwentner
;
založila Državna založba Slovenije
7.
star.
naložiti
,
vložiti
:
del denarja je založil v zemljo
;
založiti glavnico
8.
star.
prigrizniti
,
pojesti
:
založiti še malo kruha, pečenke
/
pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti
●
star.
založil mu je klofuto
dal
;
star.
založil mu je eno okrog ušes
udaril ga je
;
star.
založiti besedo za koga
zavzeti se za koga; jamčiti za koga
;
zastar.
za dolg založiti posestvo
zastaviti
♦
igr.
založiti (karto)
dati nezaželeno nadštevilno karto v talon
založíti se
ekspr.
nasititi se, najesti se:
dali so jim skledo žgancev, da so se pošteno založili
;
najbrž se je že kje založil, zato ni lačen
♦
igr.
založiti se
zmotiti se pri dajanju nadštevilnih kart v talon
založèn
-êna -o:
založeni denar
;
biti za zimo dobro založen s premogom
;
s papirji založena miza
;
iskati založeno stvar
●
dobro založena trgovina
ki ima za prodajo veliko količino raznovrstnega blaga
založníca
-e
ž
(
í
)
ženska ali ustanova, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij:
založnica časopisa, revije
založník
-a
m
(
í
)
1.
kdor se ukvarja z zalaganjem knjig, revij:
ponuditi pesmi založniku
;
za svoj novi roman išče založnika
;
podpisati pogodbo z založnikom
;
založnik šolskih knjig
2.
ekon.,
nekdaj
podjetnik, trgovec, ki zalaga delavca s surovinami, z delovnimi
sredstvi za delo na domu:
prevzemati surovine od založnika
;
založniki sitarjev
založníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na založnike ali založništvo:
založniški delavci
/
publ.
založniška hiša
založba
;
založniško podjetje
/
založniški program
/
založniška dejavnost
♦
pravn.
založniška pogodba
pogodba, s katero avtor prenese pravico za izdajanje avtorskega
dela na založnika
;
zal.
založniška enota
celotna naklada kake knjige, letnika, časopisa
založníštvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij:
razvoj slovenskega založništva
;
zakon o založništvu
//
založba
:
rokopis je poslal različnim založništvom
/
prevzeti založništvo kake zbirke
2.
ekon.,
nekdaj
proizvodnja, pri kateri delavec izdeluje blago na domu, podjetnik,
trgovec pa ga zalaga s surovinami, z delovnimi sredstvi:
nastanek založništva
;
založništvo v fužinarstvu, sitarstvu
●
namizno založništvo
priprava besedil za tiskanje z uporabo osebnega računalnika
zalúbnik
-a
m
(
ȗ
)
nav. mn.,
zool.
hrošči, ki ležejo jajčeca za lubje dreves, kjer ličinke vrtajo rove,
Scolytidae:
rilčkarji in zalubniki
zalúckati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.,
ekspr.
zapiti
:
kar čez teden zasluži, v nedeljo zalucka
zalúčati
tudi
zalučáti -am,
in
zalúčati -am
dov.
(
ú á ú; ū ȗ
)
vreči
:
zalučati kamen, kopje
;
zalučati torbo na tla, v kot
/
zalučati žogo visoko v zrak
/
zalučati komu očitke, žalitve v obraz
zalučíti
-ím
dov.
, zalúčil
(
ī í
)
star.
vreči
:
zalučiti kamen
;
zalučiti kepo v okno
/
zalučiti komu resnico v obraz
zalúmpati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
zaveseljačiti
,
zapiti
:
zalumpal je ves denar
/
zalumpal se je s prijatelji in pozabil na težave
zalúska
-e
ž
(
ū
)
knjiž.
ploščat delček česa:
ledene zaluske so letele daleč naokoli
zalúskati
-am
dov.
(
ȗ
)
nar. severozahodno
zapraviti
:
vse, kar je zaslužil, je zaluskal
zalúskniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
zaloputniti
:
jezno je zalusknil vrata
zalúst
in
zálust -ústi
ž
(
ȗ; á ȗ
)
nazaj obrnjen zobec na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira
izdrtje:
zalust se zlomi
;
trnek z zalustjo
zamàh
tudi
zamáh -áha
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
sunkovit gib, premik s čim po zraku:
zamahu je sledil udarec
;
roka mu je sredi zamaha obstala
;
delati dolge zamahe
;
ptič je poletel z močnimi zamahi
;
plavalni zamahi
;
zamah peruti, roke
;
zamah s koso, z veslom
;
zamah naprej, nazaj
;
knjiž.
slikar je oblikoval podobo z drznimi, širokimi zamahi
potezami
;
z enim zamahom se je zavihtel v čoln
/
zaplaval je dva zamaha daleč
/
slišati je bilo samo zamah peruti
zvok, ki nastane pri tem
2.
knjiž.
polet
,
zanos
:
manjka mu zamaha, da bi naredil več
;
ustvarjalni zamah slikarja
/
delo so začeli z velikim zamahom
//
razmah
:
zamah množičnega ljudskega gibanja v času taborov
●
ekspr.
recital je bil izveden v enem zamahu
brez prekinitev
;
publ.
delo v tovarni se ni moglo razviti s polnim zamahom
s polno intenzivnostjo; v polnem obsegu
zamáhati
-am,
in
zamáhati
tudi
zamaháti -am
dov.
(
á; á á á
)
narediti nekaj (neurejenih) gibov, navadno z roko:
zamahati z rokami
/
zamahati s palico po zraku
//
narediti nekaj gibov z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava:
že od daleč jim je zamahal
/
zamahati v pozdrav
zamahedráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
viseč narediti nekaj valujočih gibov:
prazen rokav suknjiča je zamahedral pri vsakem koraku
/
roke so mu zamahedrale brez moči
zamahljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
rahel mah, zamah:
z zamahljaji pozdravljati
2.
glagolnik od zamahniti:
enakomerni zamahljaji vesel
/
z enim zamahljajem je izpraznil polico
zamáhniti
-em,
in
zamahníti
in
zamáhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
1.
narediti gib, navadno z roko:
zamahnil je in odšel
;
grozeče je zamahnil proti meni
;
malomarno, onemoglo zamahniti z roko
/
vol je nekajkrat zamahnil z repom
/
ekspr.
še nekajkrat zamahnem s koso, pa bo pokošeno
//
narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava:
zamahniti v pozdrav, slovo
2.
z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje:
če ga kaj vprašamo, samo zamahne
/
to ni nič, je zamahnil z roko
3.
ekspr.
udariti
:
jezno je zamahnil po mizi
zamahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati (neurejene) gibe, navadno z rokami;
mahati
:
pri govorjenju je zamahoval okrog sebe
/
galebi zamahujejo s krili
/
zamahoval je s palico na vse strani
/
ekspr.
začel je zamahovati s signalnima zastavicama
dajati znake
//
delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava:
zamahovati v pozdrav
/
od daleč ji je zamahoval, naj molči
2.
z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje:
ob njenih besedah je samo zamahoval
3.
ekspr.
udarjati
,
tolči
:
s kladivom zamahovati po razbeljenem železu
zamahujóč
-a -e:
dajati takt, zamahujoč z roko
zamahovíti se
-ím se
dov.
, zamahôvil se
(
ī í
)
zarasti, prekriti se z mahom:
grede na vrtu so se zamahovile
zamajáti
-májem
tudi
zamájati -em
tudi
-am
dov.
,
tudi
zamájaj zamájajte
tudi
zamajájte; zamajál
tudi
zamájal
(
á á; á ā
)
1.
povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem
in tja:
veter je zamajal vrhove dreves
;
močno, rahlo zamajati
/
zamaje z glavo in zapre oči
//
povzročiti, da se kaj premakne sploh:
valovi zamajejo čoln
2.
ekspr.
povzročiti, da kaj ni več trdno:
tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje
/
v temeljih zamajati ustaljeni red
/
trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja
3.
knjiž.
povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen,
trden:
ta dogodek jo je zamajal
/
zamajati koga v njegovem navdušenju
●
publ.
zvečer je mesto zamajal potres
je bil v mestu potres
zamajáti se
,
tudi
zamájati se
1.
z enim delom pritrjen premakniti se sem in tja:
travne bilke so se zamajale
/
zamajal se je in padel
;
ekspr.:
brada se mu je zamajala
zatresla
;
zvon se je zamajal in oglasilo se je zvonjenje
zazibal
//
premakniti se sploh:
stopnice so se ob vsakem koraku zamajale
;
udaril je po mizi, da se je vse zamajalo
zelo močno
2.
postati majav:
če se zamaje en steber, stavba ne bo več trdna
3.
ekspr.
postati netrden:
zamajal se je celotni vrednostni sistem
/
njegovo upanje se je zamajalo
●
knjiž.
skoraj bi se bilo zgodilo, da bi se mi zamajalo moje delo
da ne bi bil več prepričan o njegovi potrebnosti, smiselnosti
;
ekspr.
zamajal se mu je stolček
njegov (družbeni) položaj je postal ogrožen
;
ekspr.
tla so se nam zamajala pod nogami
naš (družbeni) položaj je postal ogrožen
;
ekspr.
če pogledaš kvišku, se ti zamaje v glavi
imaš občutek, kot da se ti nekaj premakne v glavi sem in tja
zamákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamakati:
zavarovati streho pred zamakanjem
zamákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nezaželeno prehajajoč skozi kaj, delati kaj mokro, vlažno:
skladovnico so prekrili, da je ne zamaka dež
;
gnojnica zamaka steno, zid
;
brezoseb.:
stanovalci se pritožujejo, da zamaka
;
v zgornjih nadstropjih zamaka
//
nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi voda:
streha, strop zamaka
/
klet zamaka
●
ekspr.
pridno so si zamakali grla
so pili, popivali
;
ekspr.
jed zamakati z vinom
pri jedi piti vino
zamakajóč
-a -e:
zamakajoča streha
zamakníti
in
zamákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so
drugi deli, elementi:
zamakniti vsak tretji stol v vrsti
;
precej, stopničasto zamakniti
/
arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
2.
knjiž.
popolnoma prevzeti, pritegniti:
glasba ga je zamaknila
;
lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
●
knjiž.
zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče
pomakniti nazaj
;
publ.
zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo
prestaviti, premakniti
zamakníti se
in
zamákniti se
1.
knjiž.
premikajoč se priti za kaj:
šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo
/
sonce se je zamaknilo za hrib
/
obiralec pred njim se je zamaknil med trte
skril, umaknil
2.
ekspr.
duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne
zaznava:
včasih se zamakne in ima privide
;
zamaknila se je in začela govoriti
;
mistično se zamakniti
3.
ekspr.
nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj:
kam si se tako zamaknil
;
sedel je in se zamaknil predse
;
zamaknil se je v njene oči
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop
a)
intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:
zamakniti se v poslušanje glasbe
/
zamaknil se je v knjigo
b)
stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
zamakniti se v sanjarjenje
zamáknjen
-a -o:
zamaknjen pogled
;
biti zamaknjen od lepote narave
;
zamaknjen v svoje misli
;
vsi zamaknjeni so stali pred kipom
;
gleda, kot bi bil zamaknjen
;
med seboj zamaknjena kolesa vozila
;
zamaknjeno stanje
●
knjiž.,
ekspr.
bil je ves zamaknjen vanjo
zelo zaljubljen
;
prisl.:
zamaknjeno gledati, poslušati
zamáknjenec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
kdor je zamaknjen:
prividi zamaknjencev
;
gleda kot zamaknjenec
●
knjiž.
dolgoletni gledališki zamaknjenec
navdušenec, zanesenjak
zamáknjenje
-a
s
(
á
)
1.
ekspr.
stanje zamaknjenega človeka:
obšlo ga je zamaknjenje
;
pasti v zamaknjenje
;
v zamaknjenju ima privide
;
religiozno zamaknjenje
2.
glagolnik od zamakniti:
pesnikovo zamaknjenje v onostranstvo
zamáknjenka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
ženska, ki je zamaknjena:
prividi zamaknjenke
zamáknjenost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
stanje zamaknjenega človeka:
pasti v zamaknjenost
;
mistična zamaknjenost
;
zamaknjenost preroka
/
iz zamaknjenosti ga je prebudil velik hrup
/
zaradi zamaknjenosti v knjigo ni opazil njenega prihoda
//
veliko navdušenje, zanos, prevzetost:
glasba jih je spravila v zamaknjenost
/
ljubezenska zamaknjenost
zamálo
tudi
za málo
člen.
(
á
)
1.
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža občutek užaljenosti zaradi neprimernosti česa:
tudi vam bi bilo zamalo, če bi vas obrekovali
;
bilo mu je zamalo, da bi se opravičeval
;
ne bo se mu zdelo zamalo, če ga boš ustavil na cesti
2.
star.,
z oslabljenim pomenom
skoraj
:
pri takih zgodbah bi ga zamalo postalo strah
/
obvestilo je bilo tako majhno, da ga zamalo ni prezrla
bi ga skoraj
zamáltati
-am
[
zamau̯tati
in
zamaltati
]
dov.
(
ȃ
)
zadelati z malto:
zamaltal je reže med opekami
zamáltan
-a -o:
zamaltana špranja v zidu
●
zamaltana obleka
zamazana z malto
zamámen
-mna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
1.
ki vzbuja poželenje:
zamamna belina telesa
2.
ki povzroča omamo;
omamen
:
zamamne besede
/
zamamen vonj
močen, prijeten
zamámno
prisl.
:
zamamno lepa ženska
zamamíti
in
zamámiti -im,
in
zamámiti -im
dov.
(
ī á; á ȃ
)
knjiž.
1.
vzbuditi pri kom močno željo, poželenje po čem:
zamamilo ga je bogastvo
;
zamamil jih je še topel kruh
2.
povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša
zavedanje sebe, resničnosti;
omamiti
:
ta ženska ga je čisto zamamila
;
zamamil jih je s svojim nastopom
/
njene besede so mu zamamile glavo
//
prevzeti
,
navdušiti
:
govor jih je zamamil s svojo odkritosrčnostjo
●
knjiž.
otrok se je skušal zamamiti z igranjem
zamotiti
zamámljen
-a -o:
zamamljen pogled
;
biti zamamljen od lepote
zamámljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
vzbujati pri kom močno željo, poželenje po čem:
zamamljalo jih je bogastvo
2.
povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša
zavedanje sebe, resničnosti;
omamljati
:
vino in ples sta jih zamamljala
;
zamamljati z lepimi besedami
●
knjiž.
opera je stoletja zamamljala poslušalce
prevzemala, navduševala
zamámljenost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
omamljenost
:
plesati v čarobni zamamljenosti
/
ljubezenska zamamljenost
zamamljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
1.
ki vzbuja poželenje:
zamamljiva ženska
2.
omamen
:
zamamljive besede
/
zamamljiv vonj
močen, prijeten
zamámnost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
omamnost
:
prevzela ga je zamamnost njenega glasu
/
zamamnost pomladi
zamàn
prisl.
(
ȁ
)
izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja:
zaman se je boril proti svoji slabosti
;
vse dopoldne smo zaman čakali nanjo
;
zaman se je trudila, da bi ga prepričala
;
elipt.
rotil jih je in jim grozil, a zaman
/
v povedni rabi:
vsa njihova prizadevanja so bila zaman
neuspešna
;
ne jokajte, tu je vse zaman
●
ni rekel zaman, da se vsi učijo pri njem
ni rekel brez vzroka
zamaskíranec
-nca
m
(
ȋ
)
zamaskiran človek:
zamaskirancem niso dovolili udeležbe na mirovnem shodu
;
skupina oboroženih zamaskirancev
;
napad zamaskirancev
zamaskírati
-am
dov.
(
ȋ
)
s prenarejanjem videza narediti, da se resnica, prava podoba česa ne
opazi, ne vidi;
prikriti
,
skriti
:
izkopali so jamo in jo zamaskirali
;
zamaskirati jezo z navidezno ravnodušnostjo
//
voj.
narediti kaj podobno okolici in s tem neopazno:
zamaskirati bunker, letališče
;
vojaki so se zamaskirali z vejami in travo
zamaskírati se
z uporabo maske spremeniti svoj videz:
pred ropom so se zamaskirali
zamaskíran
-a -o:
spretno zamaskiran vhod
;
dobro zamaskirani roparji
zamastíti
-ím
dov.
, zamástil
(
ī í
)
zamazati z mastjo, maščobo:
zamastiti obleko
;
zamastiti se pri jedi
;
zamastiti si brke
zamastíti se
1.
agr.
postati tak, da ima razmeroma veliko maščobnega tkiva:
mlada žival se ne sme zamastiti
;
ta vrsta prašičev se hitro zamasti
2.
ekspr.
zrediti se:
na stara leta se je čisto zamastil
zamaščèn
-êna -o:
zamaščen bankovec, klobuk
;
zamaščena svinja
●
ekspr.
zamaščen obraz
debel
zamaščênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.,
ekspr.
debel človek:
zamaščenci in suhci
zamaščênost
-i
ž
(
é
)
značilnost zamaščenega:
karte so se lepile od zamaščenosti
●
ekspr.
posmehovali so se njegovi zamaščenosti
debelosti
♦
med.
čezmerna nakopičenost maščobe v telesu, organih, tkivih
zamášek
-ška
m
(
ȃ
)
1.
okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši predmet za mašenje
odprtin, posod:
izvleči, potegniti zamašek iz buteljke
;
zamašiti, zapreti z zamaškom
;
gumijast, plutovinast zamašek
;
kovinski, steklen zamašek
;
zamašek za sod
/
pok zamaška
pok, ki nastane pri izvleku zamaška
/
kronski
ali
kronasti zamašek
zamašek v obliki kovinske kapice, zlasti za steklenice
//
kar je temu podobno:
iz vate si je naredil zamaške za ušesa
2.
kar se nabere, nakopiči na določenem mestu in onemogoča prehod,
pretok:
v cevi je nastal zamašek iz blata in peska
/
prometni zamašek
zamašênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje zamašenega:
zamašenost odtočne cevi
/
zamašenost žil
zamaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
mašiti
:
vsako leto znova zamašujejo luknje na strehi
/
odpadki zamašujejo odtočne kanale
zamašítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zamašiti:
zamašitev lukenj v ladijskem trupu
/
zamašitev odtoka
/
zamašitev žil s krvnimi strdki
zamašíti
-ím
dov.
, zamášil
(
ī í
)
1.
dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre:
zamašiti razpoke, špranje
;
zamašiti luknjo s papirjem
/
zamašiti steklenico z zamaškom
/
ekspr.
zvezali so ga in mu zamašili usta
/
ekspr.
z obema rokama si je zamašil ušesa
2.
z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu onemogočiti prehod,
pretok:
blato, listje je zamašilo kanal
/
kamen je zamašil cev
3.
ekspr.,
navadno v zvezi z
luknja, vrzel
narediti, da pride kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub
potrebi, nujnosti ni dovolj:
zamašiti luknje v ansamblu
;
zamašiti vrzeli v izobrazbi
●
nizko
z eno besedo mu je zamašil gobec
mu onemogočil ugovarjanje
;
pog.
s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj
poravnal nekaj dolgov
;
pog.,
ekspr.
zamašiti komu usta
z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati,
opravljati
zamašíti se
postati neprehoden, nepretočen zaradi nabiranja, kopičenja kake
snovi, predmetov na določenem mestu:
jašek za smeti se pogosto zamaši
;
kanal se je zamašil z odpadki, s peskom
/
žila se zamaši
zamašèn
-êna -o:
imeti zamašen nos
;
odtok je zamašen
;
s plutovinastim zamaškom zamašena steklenica
zamašnják
-a
m
(
á
)
knjiž.
kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja,
delovanja stroja;
vztrajnik
:
zamašnjak motorja, šivalnega stroja
zamávčiti
-im
dov.
(
ā
)
zadelati z mavcem:
zamavčiti luknjo
zamàz
-áza
m
(
ȁ á
)
snov za zamazovanje:
pripraviti zamaz
/
zamaz pri peči je odpadel
/
knjiž.
steklarski zamaz
steklarski kit
zamázanec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
zamazan človek:
skupina razcapanih zamazancev
zamázanost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost zamazanega:
zamazanost obleke
;
pren.
moralna zamazanost
zamázati
-mážem
dov.
, zamázala
in
zamazála
(
á ȃ
)
1.
z mazanjem zadelati, zapolniti:
zamazati razpoke v zidu
;
zamazati špranje
/
peč je bilo treba znotraj zamazati
2.
narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake
nepotrebne, nezaželene snovi:
hlače je kmalu zamazal
;
zamazati čevlje z blatom
;
otrok se je zamazal
;
zamazati si obleko
//
ekspr.
vzeti komu ugled, osramotiti:
pred vsemi ga je zamazal
/
zamazati si ime
●
ekspr.
zadevo so uspešno zamazali
prikrili
;
smučar se je zamazal
je nepravilno namazal smuči
zamázan
-a -o:
zamazan predpasnik
;
ekspr.
zamazan odtis
zabrisan, nejasen
;
zamazana obleka
;
zamazane šipe
zamázek
-zka
m
(
ȃ
)
knjiž.
zamaz
:
pripraviti zamazek
/
zamazek za okna
●
knjiž.
zamazek na tiskovini
madež
zamázka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
zamaz
:
pripraviti zamazko
/
zamazka za okna
zamazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamazovati:
zamazovanje špranj
;
sredstvo za zamazovanje
zamazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z mazanjem zadelovati, zapolnjevati:
zamazovati špranje v lesu
zamečkáti
-ám
[
zaməčkati
tudi
zamečkati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
slabš.
s počasnim urejanjem česa povzročiti, da se čemu ne posveča več
pozornost:
vse so nekako zamečkali
2.
slabš.
s počasnim, nestrokovnim delom povzročiti pri kom slabe posledice:
bolnika so zamečkali
3.
ekspr.
počasi, neodločno reči, povedati:
v odgovor je nekaj zamečkal
/
no prav, je zamečkal
zamedíti
-ím
dov.
, zamédil
(
ī í
)
začeti mediti:
smreka in jelka sta že zamedili
zamedléti
-ím
[
zamedleti
in
zamədleti
]
dov.
,
tudi
zamedlì
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
za kratek čas omedleti:
dekle je zamedlelo od strahu
2.
postati manj močen, intenziven:
barve na pročelju so kmalu zamedlele
;
zvok godal zamedli
/
spomin na dom je čez čas zamedlel
●
knjiž.,
ekspr.
na nebu so zamedlele zvezde
so se pojavile brez močnega sijaja, svetlobe
zamegléti
-ím
[
zaməgleti
]
dov.
, zameglì
in
zamègli
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati nejasen, moten:
ozračje je zameglelo
/
oči so mu zameglele
zameglèl
in
zameglél -éla -o:
zameglela okna
zameglítev
-tve
[
zaməglitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zamegliti:
zameglitev ozračja zaradi prahu
/
zameglitev razlik
zameglíti
-ím
[
zaməgliti
]
dov.
, zameglì
in
zamègli; zamèglil
(
ī í
)
1.
narediti kaj nejasno, motno:
dim je zameglil hiše
;
oblak prahu je zameglil ozračje
/
solze so ji zameglile oči
2.
knjiž.
narediti, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe:
zamegliti podatke o poslovanju
;
s praznim govorjenjem zamegliti položaj
●
solze so ji zameglile pogled
povzročile, da je videla nejasno, nerazločno
;
knjiž.
strah ji je zameglil razsodnost
povzročil, da ni mogla razsodno misliti
zameglíti se
1.
postati meglen:
kotlina se je zameglila
;
brezoseb.
v dolini se je zameglilo
2.
postati nejasen, moten:
šipe so se zameglile
/
oči so se ji zameglile
●
ekspr.
pred očmi se mi je zameglilo
zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi
meglo
zamegljèn
-êna -o:
kotlina je zamegljena
;
zamegljeno ozračje
;
prisl.,
v povedni rabi:
zjutraj bo po kotlinah zamegljeno
zamegljênost
-i
[
zaməgljenost
]
ž
(
é
)
lastnost, stanje zamegljenega:
zamegljenost doline
;
zamegljenost ozračja
/
zaradi zamegljenosti imajo slab razgled
zamegljevánje
-a
[
zaməgljevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamegljevati:
zamegljevanje ozračja
/
prikrivanje in zamegljevanje resnice
zamegljeváti
-újem
[
zaməgljevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj nejasno, motno:
pršenje vodometov je zamegljevalo ozračje
;
vroča para zamegljuje šipe
2.
knjiž.
delati, da se o čem ne more dobiti jasne, določene podobe:
zamegljevati bistvene probleme
;
zamegljevati dejansko stanje
zamehúriti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
pog.
1.
namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave:
čakajo na priložnost, da bi ga zamehurili
;
s tem zakonom so nas zamehurili
;
zamehuril se je s svojo nepremišljeno izjavo
2.
aretirati
,
zapreti
:
zamehurili so ga zaradi kraje
zamehúriti se
biol.
v neugodnih življenjskih razmerah se obdati s trdnim ovojem;
encistirati se
:
pražival se zamehuri
zamêjec
-jca
m
(
ȇ
)
pripadnik slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z
Avstrijo, Italijo, Madžarsko:
kulturno, politično delovanje zamejcev
;
seminar slovenskega jezika za tujce in zamejce
●
knjiž.
v hotelu je več zamejcev kot domačih gostov
tujcev, inozemcev
zamêjen
-jna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo:
zamejne pokrajine
/
zamejni prebivalci
/
zamejni Slovenci
zamejski Slovenci
●
zastar.
ukvarjati se z zamejno trgovino
zunanjo trgovino
;
knjiž.
brati razen domačih tudi zamejne časopise
tuje, inozemske
zamejênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zamejenega:
časovna, prostorska zamejenost
/
knjiž.
zamejenost človekovih moči
;
občutek zamejenosti
zamejeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
določevati, označevati mejo česa:
zamejevati njivo, travnik
;
zamejevati z mejniki
/
zamejevati področje delovanja
2.
knjiž.
določati razsežnost česa:
gore zamejujejo kotlino
/
pravila vedenja zamejujejo človekovo svobodo
zamejíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zamejiti
:
zamejičiti parcelo
zamejítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zamejiti:
zamejitev parcele
/
zamejitev problema
zamejíti
-ím
dov.
, zamêjil
(
ī í
)
določiti, označiti mejo česa:
zamejiti parcelo
;
zamejiti z ograjo
/
zamejiti področje raziskave
/
časovno zamejiti pojav
zamejèn
-êna -o:
predmet proučevanja je jasno zamejen
;
časovno zamejeno dogajanje v drami
zamêjka
-e
ž
(
ȇ
)
pripadnica slovenske narodne skupnosti, ki živi za državno mejo z
Avstrijo, Italijo, Madžarsko:
tekmovanje športnic zamejk
/
slovenska zamejka
zamêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
1.
nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo:
zamejske vasi
/
zamejski prebivalci
2.
nanašajoč se na zamejce ali zamejstvo:
zamejski pisatelji
;
zamejska društva
/
zamejsko šolstvo
/
zamejski Slovenci
●
knjiž.
avtomobil z zamejskimi oznakami
tujimi, inozemskimi
zamêjstvo
-a
s
(
ȇ
)
ozemlje, dežele za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, kjer
živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti:
bojevati se za pravice Slovencev v zamejstvu
;
slovensko šolstvo v zamejstvu
//
knjiž.
pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo na tem ozemlju;
zamejci
:
potrebe zamejstva
●
knjiž.
odpotovati v zamejstvo
tujino, inozemstvo
zameketáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
oglasiti se z glasom me ali mekeke:
koze v staji so zameketale
2.
slabš.
reči, povedati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom:
kaj bo, kaj bo, so zameketali
zaména
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kar kaj zamenja:
najti zameno za izgubljeni del
;
vzeti karto kot zameno za drugo karto
/
našel si je dobro zameno za prejšnjo službo
//
kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju:
reševalci so čakali, da pride zamena
;
poiskal si je zameno za čas, ko bo na dopustu
//
zastar.
izmena
1
:
vodja nočne zamene
;
dela v tretji zameni
2.
zamenjava
:
zamena denarja
/
zamena zob pri otroku
/
pomagali so mu, v zameno pa jim je priskrbel stanovanje
zamencáti
-ám
[
zaməncati
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
narediti nekaj kratkih, sunkovitih gibov, zlasti z nogami:
od zadrege zamencati
;
nestrpno zamencati
/
živčno zamencati z nogami
2.
s kratkimi koraki iti, stopiti:
zamencal je od mize proti vratom
●
ekspr.
mogoče, ne vem, je zamencala
omahovaje, obotavljajoč se rekla
zameníti
-ím
in
zaméniti -im
dov.
, zaméni
tudi
zamêni; zaménil
(
ī í; ẹ̄
)
star.
zamenjati
:
zameniti obleko za hrano
/
zameniti stražo
/
veselje je zamenila žalost
/
neznanca je pomotoma zamenil s sosedom
zamenjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zamenjavo:
zamenjalno blago
♦
mat.
zamenjalna metoda (reševanja enačb)
metoda, pri kateri se kak izraz nadomesti, zamenja z drugim
zaménjati
tudi
zamenjáti -am,
in
zaménjati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
1.
dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:
zamenjati obleko za hrano
;
zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno
/
s kom si zamenjal čevlje
;
zamenjala sta si naslove
;
med seboj sta si zamenjala oblačila
/
zamenjati denar v banki
dati ali dobiti eno valuto za drugo
;
zamenjala sta vlogi
kar je delal, bil eden, dela, je drugi
;
zamenjati evre v dolarje
dati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev
/
kot opozorilo v trgovini
kupljenega blaga ne zamenjamo
2.
dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:
zamenjati film v fotografskem aparatu
;
zamenjati kolo pri avtomobilu
;
zamenjati posteljnino, žarnico
/
država je zamenjala denar
dala v obtok novo plačilno sredstvo
/
v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi
;
ekspr.
ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje
ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico
;
publ.
zamenjati samski stan z zakonskim
poročiti se
//
narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:
trener je med tekmo zamenjal dva igralca
/
sklenil je, da bo zamenjal zdravnika
se začel zdraviti pri drugem zdravniku
3.
priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega:
čez en mesec bo to skupino zamenjala nova
;
zamenjati koga na straži
;
zamenjal je delavca pri stroju
;
voznika sta se med potjo večkrat zamenjala
/
ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal
nadomestil
4.
narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto:
zamenjati strani enačbe
;
zamenjati vrstni red besed
/
zamenjala sta mesti v vrsti
;
zamenjala sta sedeža
presedla sta se
5.
z oslabljenim pomenom
izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na
drugo:
večkrat je zamenjal bivališče
/
zamenjati poklic
začeti opravljati drug poklic
;
zamenjati službo
iti v službo drugam
6.
ekspr.
priti glede na čas neposredno po čem drugem:
otroške igre je kmalu zamenjalo učenje
;
noč je zamenjal jutranji mrak
;
tišino je zamenjal hrup
/
po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot
7.
imeti koga za drugega, kot je v resnici:
to ni on, zamenjal si ga
/
zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim
/
v temi je zamenjal okna za vrata
●
ekspr.
zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši
imel sem
;
v garderobi so mu zamenjali dežnik
dali napačnega
;
posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika
postalo last drugega
;
pog.
otrok je zamenjal dan za noč
spi podnevi, ponoči je buden
zaménjan
-a -o:
zamenjana posadka
;
zamenjano blago
zamenjáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zamenjati:
a)
zamenjava blaga za blago
;
zamenjava znamk
;
pogodba o zamenjavi stanovanja
/
nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo
/
dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo
/
trgovinska zamenjava med državama narašča
menjava
/
narediti zamenjavo
b)
zamenjava traku pri pisalnem stroju
/
med tekmo je prišlo do več zamenjav
c)
zamenjava glasov v besedi
č)
opazovati zamenjavo straže
d)
zamenjave oseb v komediji
♦
mat.
zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim
;
medsebojna zamenjava spremenljivk
2.
kar kaj zamenja:
dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del
/
za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave
//
kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju:
na delovno mesto so prišle zamenjave
zamenjávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamenjavati:
a)
zamenjavanje obleke za hrano
/
zamenjavanje knjig
b)
redno čiščenje in zamenjavanje filtrov
c)
zamenjavanje igralcev
č)
zamenjavanje delavca na dopustu
d)
zamenjavanje bivališč
/
zamenjavanje zaposlitve
e)
zamenjavanje strupenih rastlin z užitnimi
zamenjávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:
zamenjavati pridelke za blago
/
zamenjavati plošče, razglednice
/
zamenjavati evre v dolarje
dajati evre za enakovredno, ustrezno vsoto dolarjev
2.
dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:
zamenjavati varovalko
/
redno zamenjavati posteljnino
/
v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi
;
zamenjavati obrabljene dele z novimi
nadomeščati
//
delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:
zamenjavati igralce med igro
;
zamenjavati vojake na položajih
3.
prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga
drugega:
dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju
/
stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri
/
zamenjavati koga med dopustom
nadomeščati
4.
delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto:
teh besed ne moremo poljubno zamenjavati
/
po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti
5.
z oslabljenim pomenom
izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na
drugo:
zamenjavati bivališče, skrivališče
6.
imeti koga za drugega, kot je v resnici:
zamenjavajo ga z nekom drugim
/
zamenjavati strupene in užitne gobe
●
glasove c s z zamenjava s č š ž
izgovarja kot č š ž
zamenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega:
zamenjevati hrano za obutev
/
s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke
2.
dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste:
zamenjevati elastiko
//
delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe:
med igro trener zamenjuje igralce
3.
prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga
drugega:
kdo te zamenjuje pri stroju
/
zamenjuje delavca, ki je na dopustu
nadomešča
4.
delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto:
strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo
5.
z oslabljenim pomenom
izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na
drugo:
zamenjevati skrivališča
/
zamenjevati hotele
6.
imeti koga za drugega, kot je v resnici:
sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo
;
to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko
/
svobodo zamenjuje z anarhijo
zamenljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zamenjati:
zamenljivi deli stroja
/
zamenljivi tekmovalci
/
osebe v tem romanu so si tako podobne, da so zlahka zamenljive
/
zamenljivi objektiv
;
zamenljivo ohišje
♦
ekon.
zamenljivi denar
denar, ki so ga denarni organi dolžni zamenjati za zlato
;
mat.
zamenljive količine
zamenljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zamenljivega:
zamenljivost blaga
/
zamenljivost sestavnih delov stroja
/
zamenljivost glasov v besedi
♦
mat.
zamenljivost faktorjev pri množenju
zaméra
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
(trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega
neprimernega, žaljivega ravnanja:
povzročiti zamero pri kom
;
pozabiti zamero
;
drobne, osebne zamere
;
stara, velika zamera
/
med njima ni bilo hujše zamere
;
z vsemi je v zameri
;
priti v zamero pri kom
/
kot vljudnostna fraza
nasvidenje, pa brez zamere
2.
v prislovni rabi,
v zvezi
brez zamere
izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi:
brez zamere, ampak tokrat nimate prav
//
izraža opravičilo:
vsega je, brez zamere, kriva vaša trma
//
izraža začudenje, nejevoljo:
brez zamere, ampak tega res ne razumem
●
star.
prositi zamere, za zamero
opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj
;
star.
prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč
oprostite, ne zamerite
;
pog.,
ekspr.
zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati
čeprav ti bo morda zameril
;
preg.
boljša je prva zamera kot druga
najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čim
prej
zamérčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
star.
zamerljiv
:
sitna in zamerčna ženska
zamerikanizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti kaj ameriškemu podobno po načinu življenja in mišljenja:
zamerikanizirati film
;
zamerikanizirati vse praznike
zamerikanizírati se
privzeti ameriški način življenja in mišljenja:
množična kultura se je do skrajnosti zamerikanizirala
zamériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega
neprimernega, žaljivega ravnanja:
nikar ne zameri, ne smejem se tebi
;
nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega
;
če ga ne boš povabil, ti bo zameril
;
zameril sem vam, ker me niste obiskali
;
hitro zameri
/
on rad zameri
je zamerljiv
;
hudo, zelo zameriti
//
sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo:
vsako besedo zameri
;
če kaj zameri, tudi hitro odpusti
;
zameril jim je, da ga niso obvestili
/
kot vljudnostna fraza
pa nikar kaj ne zamerite
2.
v medmetni rabi
izraža vljudnost
a)
pri nagovoru:
ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal
;
star.
ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate
b)
pri ugovarjanju, zavrnitvi:
ne zamerite, to ne bo držalo
;
ne zameri, ampak vsega imam dovolj
//
izraža opravičilo:
ne zamerite, če sem nekoliko pozen
;
ne zameri, nisem mislil tako hudo
//
izraža začudenje, nejevoljo:
ne zamerite, tega pa res ne razumem
;
ne zameri, to je pa že preneumno
zamériti se
z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši)
negativen, odklonilen odnos:
zameriti se sodelavcem, sosedu
;
vsem, pri vseh se je zameril
//
povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos:
ne ve, s čim se je tako zameril
/
kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk
;
ekspr.
šola se mu je dokončno zamerila
;
brezoseb.
zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo
zamérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
sprejemati kaj kot neprimerno, žaljivo:
vedno kaj zamerja
;
z ničimer ni pokazal, da nam zamerja nekdanje krivice
/
v članku politikom zamerja njihove napake
očita
zamérjati se
z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročati pri kom (trajnejši)
negativen, odklonilen odnos:
ne bo se jim zamerjal po nepotrebnem
zamérkati
-am
dov.
(
ẹ́
)
nižje pog.
opaziti
:
žena je spremembo takoj zamerkala
zamérkati si
zapomniti si:
vsako stvar si dobro zamerka
zamerljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
nav. ekspr.
ki (rad) zameri:
zamerljiv človek
;
ne bodi no tako zamerljiv, saj ni mislil nič hudega
zamerljívo
prisl.
:
zamerljivo odgovoriti
zamerljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
zamerljiv človek:
vedeli so, da je zamerljivec
zamerljívost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost zamerljivega človeka:
očitajo mu preveliko zamerljivost
/
starostna zamerljivost
zamesíti
in
zamésiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta
enotna (nova) snov:
zamesiti testo
/
zamesiti kruh, potico
/
komaj je zamesila, že je pozvonilo
/
zamesiti orehe, rozine v testo
z mesenjem jih spraviti v testo
2.
ekspr.
povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega:
pazite, da nam kaj ne zamesi
zaméšen
tudi
zamésen -a -o:
kruh, zamešen iz pšenične moke
;
dobro zamešeno testo
zamésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki leži, je za mestom:
zamestni vrtovi
zamêsti
1
-mêdem
tudi
zamésti -médem
dov.
, zamêdel
in
zamédel zamêdla
tudi
zamédel zamédla,
stil.
zamèl zamêla
tudi
zaméla
(
é; ẹ́
)
nar.
zmesti
2
,
zmešati
:
s svojimi pripombami ga je čisto zamedel
/
misli so se mu zamedle
zamêsti se
,
tudi
zamésti se
zaplesti se:
jelen se je z rogovi zamedel v veje
zamêsti
2
-mêtem
tudi
-mêdem
dov.
, zamêtel
in
zamétel zamêtla
tudi
zamêdel
in
zamédel zamêdla,
stil.
zamèl zamêla
(
é
)
1.
brezoseb.
s snegom, padlim v veliki količini
a)
zakriti, prekriti:
avtomobil je zametlo
;
zametlo je vse ceste in križišča
;
če ne gremo naprej, nas bo zametlo
/
hišo je zametlo do strehe
/
snega je zametlo do oken
nametlo
/
v osebni rabi
sneg je zametel vse poti
b)
narediti, da kaj ni dostopno, prehodno:
zametlo je vse dohode
/
v gorah jih je zametlo, da so odrezani od sveta
/
v osebni rabi
sneg je zametel prehod, progo
2.
z nošenjem, prenašanjem česa kam zabrisati:
burja je zametla njihove sledi v snegu
;
veter je zametel stopinje v pesku
●
ekspr.
zločinec je zametel vse sledove
zabrisal
zametèn
tudi
zamedèn -êna -o:
zameteni avtomobili
;
bila sta zametena v koči
;
do oken zametene hiše
zaméšati
tudi
zamešáti -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z mešanjem različnih snovi narediti:
zamešati pijačo
;
zamešati testo za palačinke
/
zamešati žgance
2.
z mešanjem spraviti kaj kam:
zamešati pecilni prašek med moko
;
zamešati rozine v testo
3.
narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne
spadajo skupaj:
svoje knjige je zamešal med njegove
;
telefonske linije so se zamešale
/
pog.
dokumente je nekam zamešal
založil
4.
narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu:
zamešati slike
5.
miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom,
predstavo:
zamešati podatke
;
na izpitu je vse zamešal
6.
knjiž.
zmesti
2
,
zbegati
:
s svojimi idejami je zamešal ljudi
;
ni se jim dal zamešati
/
ob nenadnem ropotu se je zamešal
●
knjiž.
zamešati komu načrte, račune
preprečiti njegove načrte
;
knjiž.
zamešati komu sled
povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
;
knjiž.,
ekspr.
zamešal se je v gnečo
šel je, skril se je
zaméšan
-a -o:
med seboj zamešani podatki, pojmi
zamešávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z mešanjem spravljati kaj kam:
zamešavati rozine v testo
2.
knjiž.
miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom,
predstavo;
mešati
:
zamešavati pojme
zamešetáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti:
zamešetariti posestvo
;
pren.
zamešetariti svobodo in pravice naroda
zameštráti
-ám
[
zameštrati
in
zaməštrati
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
(govorno, miselno) zamešati, pomešati:
vse je zameštral
/
zameštrali so vse datume
;
v glavi se mu je vse zameštralo
2.
zaplesti
,
zavozlati
:
zameštrati vrvi
;
trakovi so se zameštrali
zameštrán
-a -o:
zameštran klobčič
;
zameštran položaj
zámet
1
-i
ž
(
á
)
nar. vzhodno
otrobi, zmlet ječmen, koruza kot dodatek, primes krmi;
obloda
:
pripraviti zamet za prašiče
zamèt
2
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
debelejša plast zlasti snega, ki ga namete, nanese veter:
zamet skopni
;
odstraniti, preorati zamet
;
gaziti skozi zamete
;
visok zamet
/
peščeni zameti
;
snežni zameti
/
sneg v debelih zametih prekriva cesto
zamétati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nav. 3. os.
1.
v zvezi s
sneg
v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati:
sneg zameta avtomobile
/
naletavalo je in sneg je polagoma zametal pokrajino
2.
z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati:
burja zameta stopinje v snegu
/
veter zameta poti s snegom
zakriva, prekriva
zamétati
2
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
star.
1.
zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč:
staro pohištvo zametajo
2.
odklanjati
,
zavračati
:
zametati darila
/
zametati novo vero
●
star.
vse življenje so ga zametali
zapostavljali, zaničevali
zametáti
3
-méčem
dov.
, zamêči zamečíte; zamêtal
(
á ẹ́
)
z metanjem česa navadno drobnega zakriti, zadelati:
zametati luknje na cestišču s peskom
//
z metanjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno:
vrata so zametali z deskami
zametán
-a -o:
vhod je zametan s snegom
zametávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zametavati, metati proč:
zametavanje hrane
/
zametavanje starih navad
zametávati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
nav. 3. os.
1.
v zvezi s
sneg
v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati:
sneg zametava poti
2.
z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati:
burja zametava sledove v snegu
zametávati
2
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
1.
zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč:
pregledoval je gobe in zametaval neužitne
;
zametavati star časopisni papir
2.
odklanjati
,
zavračati
:
zametavati pomoč
/
zametavati dokaze, pripombe
/
zametavati resnico
zamétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
1.
prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati:
ta knjižnica je zametek poznejše znanstvene knjižnice
;
risba je prvi zametek slike
;
srednjeveški zametki velikih mest
/
zametke čutil najdemo že pri najnižjih organizmih
;
zametki pleše se že kažejo
//
ekspr.
nedokončna, nepopolna oblika česa:
te zgodbe so še neizdelane, samo zametki
2.
prvi pojav tega, kar se začenja razvijati, se pojavljati:
zametki romantike v 18. stoletju
3.
knjiž.
zasnova
:
zametek cveta, lista
;
zametek organa, organizma
zametovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zametovati:
zametovanje odpadkov
/
zametovanje nasilja
zametováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
1.
zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč:
zametovati stara oblačila
2.
odklanjati
,
zavračati
:
zametovati darove
/
zametovati resnico
zamevljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
večkrat premakniti ustnice:
izbuljil je oči od začudenja in zamevljal
/
starka je zamevljala z ustnicami, spregovoriti pa ni mogla
2.
ekspr.
zamrmrati
,
zamomljati
:
nekaj je zamevljal sam pri sebi
zamežáti
-ím
[
zaməžati
in
zamežati
]
dov.
,
tudi
zamežì;
tudi
zamežàl
(
á í
)
zamižati
:
kmalu je zamežal in zaspal
;
zamežati z desnim očesom
;
zamežal je zaradi močnega sonca
zamežíkati
-am
[
zaməžikati
in
zamežikati
]
dov.
(
ī
)
1.
večkrat zapreti in odpreti oči:
zamežikal je zaradi nenadne svetlobe
;
začudeno zamežikati
/
zamežikati z očmi
2.
ekspr.
začeti utripati:
leva smerna luč na avtomobilu je enakomerno zamežikala
/
na nebu so zamežikale zvezde
zamežíkniti
-em
[
zaməžikniti
in
zamežikniti
]
dov.
(
í ȋ
)
1.
večkrat zapreti in odpreti oči:
pomel si je oči in zamežiknil
/
veselo zamežikniti z očmi
2.
pomežikniti
:
skrivaj mu je zamežiknila
zamežljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
star.
zaplesti se, zavozlati se:
pazil je, da se vrvi ne bi zamežljale
zamígati
-am
dov.
(
ȋ
)
z delom telesa narediti nekaj gibov sem in tja:
zamigati z glavo
;
zamigati s prsti na nogah
zamigetáti
-ám
stil.
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja:
v vetru so zamigetali listi
/
zamigetati s prsti
zamigati
2.
ekspr.
začeti migetati:
na nebu so zamigetale zvezde
●
pred očmi mu je zamigetalo
zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da se mu pred očmi vse
premika, maje
zamigljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja:
plamen petrolejke je zamigljal
2.
ekspr.
začeti migljati:
na nebu so zamigljale zvezde
;
pren.
na obrazu ji je zamigljal prezirljiv nasmeh
zamigotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
večkrat se hitro, lahno premakniti sem in tja:
plamen sveče je nemirno zamigotal
/
ekspr.:
žarnica je zamigotala, vendar ni ugasnila
nekajkrat utripnila
;
zamigotal je s prsti
zamigal
2.
ekspr.
začeti migotati:
v daljavi so zamigotale zvezde
/
v vetru so zamigotale prve snežinke
;
pren.
v očeh ji je zamigotal posmeh
●
pred očmi mi je zamigotalo
zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da se mi pred očmi vse
premika, maje
zamijávkati
-am
dov.
(
ȃ
)
oglasiti se z glasom mijav:
mačka je tiho zamijavkala
zamík
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zamakniti:
odločili so se za zamik zadnje hiše v vrsti
●
publ.
zamik začetka delovnega časa
prestavitev, premaknitev začetka delovnega časa
2.
razdalja, za katero je kaj zamaknjeno:
med hišama je pet metrov zamika
;
majhen, velik zamik
/
polagati plošče v zamiku
3.
knjiž.
zamaknjenje
,
zamaknjenost
:
v zamiku ima privide
;
verski zamiki
zamíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zamikati
1
:
zamikanje ploščic
/
zamikanje v nerealni svet
zamíkati
1
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so
drugi deli, elementi:
hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo
●
knjiž.
obračati in zamikati naslon pri sedežu
pomikati nazaj
zamíkati se
1.
knjiž.
premikajoč se prihajati za kaj:
sonce se že zamika za goro
/
zamikati se za grmovje
skrivati se, umikati se
;
zamikali so se pred burjo
2.
ekspr.
duševno se tako intenzivno usmerjati v kaj, da se ostalih stvari ne
zaznava:
mistično se zamikati
3.
ekspr.,
v zvezi z
v
izraža nastopanje intenzivnega, poglobljenega razmišljanja o tem,
doživljanje tega, kar izraža določilo:
zamikati se v čas mladosti
;
njegov duh se zamika v prihodnost
zamíkati
2
-am
stil.
-míčem
dov.
(
ȋ
)
nav. 3. os.
vzbuditi pri kom veliko zanimanje, privlačevanje:
zamikal ga je študij arheologije
;
zamikalo jih je življenje v naravi
/
roman je zamikal filmske scenariste
/
brezoseb.,
elipt.
zamikalo jo je na ples
//
ekspr.
vzbuditi pri kom radovednost:
knjiga me je zamikala že po opisu
zaminírati
-am
dov.
(
ȋ
)
položiti, nastaviti kam mine, eksploziv z namenom, da se kaj razruši,
poškoduje:
partizani so zaminirali progo
zaminíran
-a -o:
cesta je zaminirana
;
zaminirano območje
zamíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zamirati:
zamiranje življenja v reki
/
zamiranje nevihte
zamírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
1.
izginjajoč, izgubljajoč se postopno približevati se prenehanju
obstajanja:
življenje v reki je začelo zamirati
/
upanje na rešitev je zamiralo
2.
postajajoč zmeraj manj intenziven približevati se prenehanju
potekanja:
pogovor zamira
/
industrija je začela zamirati
3.
postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehavati biti zaznaven:
brnenje letala je zamiralo
;
glasovi so zamirali drug za drugim
;
zvonjenje zamira
/
večerna zarja zamira
/
dan zamira v noč
●
star.
zamirati od ganjenosti, koprnenja
umirati
zamirajóč
-a -e:
zamirajoči glasovi
;
zamirajoč promet
;
zamirajoče patriarhalno življenje
zamísel
-sli
[
zamisəu̯
]
ž
(
ȋ
)
1.
rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo
česa:
opisati, razložiti svojo zamisel
;
dobra, izvirna zamisel
;
ima velike zamisli
;
utopične zamisli
;
zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila
;
sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa
/
raziskovati pesem od zamisli do objave
;
uresničiti zamisel
;
dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli
//
navadno s prilastkom
kar izraža, kaže tak rezultat:
na risbi je podana zamisel predmeta
/
patentirati zamisel
2.
navadno s prilastkom
kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju:
njena igra je ustrezala dramaturški zamisli
;
nevarna politična zamisel
;
razložiti zamisel uprizoritve
/
predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja
načrt
zamíslek
-a
[
zamislək
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zamisel
:
na poti se mu je pojavilo veliko novih zamislekov
;
duhovit, izviren zamislek
;
zanimiv zamislek režiserja
/
uresničiti svoje zamisleke
2.
glagolnik od zamisliti si:
začeti razpravljanje z zamislekom problema
/
ta primer je vreden zamisleka
zamíslica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
zamisel
:
igralka je uresničila režiserjeve zamislice
zamísliti si
-im si
dov.
(
í ȋ
)
1.
v mislih izoblikovati, ustvariti:
zamisliti si načrt za pobeg
;
za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja
;
stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil
/
storili so, kakor si je zamislil
;
ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus
2.
v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa
a)
kar v resničnosti (še) ne obstaja:
zamislite si črto med dvema točkama
;
risba je taka, kot si jo je zamislil
;
njegovo zunanjost sem si drugače zamislil
/
ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja
b)
kot posledico obnovitve zaznav:
trudil se je, da bi si zamislil njen obraz
zamísliti se
postati intenzivno dejaven v zavesti:
postal je in se zamislil
;
zamisliti se ob čem
;
globoko se je zamislila
;
tako so se zamislili, da niso ničesar slišali
//
navadno v zvezi z
v, nad
izraža usmerjenost take dejavnosti:
zamisliti se v preteklost
;
zamislili so se nad njihovimi trditvami
;
zamisliti se nad seboj
/
ekspr.
nad tem dejstvom bi se morali zamisliti
posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo
zaskrbljujoče
●
knjiž.
zamisliti se v položaj koga drugega
vživeti se
zamíšljen
-a -o
1.
deležnik od zamisliti si:
vnaprej zamišljen načrt
;
biti zamišljen v preteklost
;
idealno zamišljena družba
;
knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče
2.
ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja
dogajanja okoli sebe:
biti, postati zamišljen
;
slabe volje je in ves zamišljen
;
iti zamišljen proti domu
;
tiha in zamišljena ženska
//
ekspr.
ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe:
zamišljen korak
;
zamišljen obraz
;
zamišljen pogled
;
prisl.:
zamišljeno gledati, spregovoriti
zamišljájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na zamišljanje:
zamišljajska sposobnost
/
zamišljajska dejavnost
zamíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zamišljati si:
sposobnost zamišljanja novega
/
zbuditi se iz zamišljanja
zamíšljati si
-am si
nedov.
(
í
)
1.
v mislih oblikovati, ustvarjati:
zamišljati si povezave med pojavi
;
zamišljati si nove odrske prizore
/
nič se ne zgodi tako, kot si ljudje zamišljajo
2.
v mislih oblikovati, ustvarjati podobo, predstavo česa, kar v
resničnosti (še) ne obstaja:
zamišljala si je, kakšno bo njeno življenje v tujini
/
vse si je zamišljal drugače
●
ekspr.
kaj si zamišljate pod to besedo
kaj vam ta beseda pomeni
;
ekspr.
ni si mogel zamišljati bolj zanimivega sogovornika
bil je zelo zanimiv sogovornik
zamíšljati se
biti intenzivno dejaven v zavesti:
med potjo se ne zamišljaj, ampak raje opazuj
;
redko se je zamišljal
//
navadno v zvezi z
v, nad
izraža usmerjenost take dejavnosti:
zamišljati se v mladost
;
zamišljati se nad problemi sodobnega sveta
zamíšljenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
zamišljen človek:
prebuditi zamišljenca iz sanjarjenja
zamíšljenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje zamišljenega človeka:
nesreča je posledica njegove zamišljenosti
;
prebuditi,
ekspr.
iztrgati koga iz zamišljenosti
/
v zamišljenosti ga je prezrl
zamízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki je, poteka za mizo:
zamizni pogovor
zamižáti
-ím
dov.
(
á í
)
zapreti oči:
zamižal je in zaspal
;
zamižati od strahu, ugodja
;
zamižati na eno oko, na obe očesi
●
ekspr.
zamižati na eno oko ob tujih napakah
hote jih spregledati
;
ekspr.
če hoče, da bodo učenci izdelali, mora zamižati na obe očesi
biti zelo popustljiv, prizanesljiv
zamláda
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
v mladosti:
ali je še tak šaljivec, kot je bil zamlada
;
zamlada se je ukvarjal s športom
zamlakúžiti se
-im se
dov.
(
ū ȗ
)
zastar.
postati mlakužast:
zaradi deževja se je polje zamlakužilo
●
star.
zemljišče se je zamlakužilo
zamočvirilo
;
ekspr.
vse se je zamlakužilo
je moralno propadlo, postalo pokvarjeno
zamlakúžen
-a -o:
zamlakužena cesta
zamláskati
-am,
in
zamláskati
tudi
zamlaskáti -am,
in
zamlaskáti -ám
dov.
(
á ā; á á á; á ȃ
)
z (naglim) odmikanjem jezika od neba dati nizke, nezveneče glasove:
popil je vino in zamlaskal od ugodja
/
zamlaskati z jezikom, ustnicami
zamléti
-méljem
dov.
, zamêlji zameljíte
(
ẹ́
)
1.
ekspr.
začeti jesti (kaj tršega):
ugriznil je v kos kruha in zamlel
//
začeti premikati se, pregibati se (sem in tja):
njegove čeljusti so zamlele
2.
nar.
zmleti
:
nesel je žito v mlin, da mu ga zameljejo
zamôči
-mórem
dov.
, zamógel zamôgla
(
ó ọ́
)
star.
1.
zmoči
:
če zamore to kdo drug, zakaj ne bi tudi mi
;
pokazalo se je, kaj zamore ljudstvo
/
samo on jih je zamogel premagati
/
ni je zamogel vzljubiti
;
tega niso zamogli spoznati
/
zamogli so kupiti le nekaj od izbranega
2.
nedov.
moči
1
:
nič jih ni zamoglo presenetiti
/
vprašal nas je, s čim nam zamore pomagati
lahko pomaga
zamočíti
-móčim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
z namakanjem v kako tekočino, polivanjem s kako tekočino, navadno z
vodo, narediti, da je kaj prepojeno z njo:
zamočiti škaf, da ne pušča
/
knjiž.
dež je zamočil zemljo
namočil
2.
pog.
ne opraviti naloge, kot se želi, pričakuje:
oprijel se ga je sloves športnika, ki na velikih tekmovanjih vedno
zamoči
;
zamočiti na izpitu
;
pošteno zamočiti pri vzgoji, zaščiti
/
vedno vse zamoči
;
zamočiti pomembno nalogo
;
zamočiti zadevo
3.
star.
pomočiti
:
zamočiti pero v črnilo
●
ekspr.
zmago bo treba zamočiti
proslaviti jo s pitjem
;
star.
vsak grižljaj je zamočil s kozarcem vina
ob vsakem grižljaju je popil kozarec vina
zamóčen
-a -o:
zamočen zid
zamočvíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
narediti močvirno:
stalne poplave so zamočvirile travnik
zamočvíriti se
1.
spremeniti se v močvirje:
del jezera se je zamočviril
2.
ekspr.
moralno propasti, se pokvariti:
zamočviril se je v brezdelju
/
življenje se je zamočvirilo
zamočvírjen
-a -o:
zamočvirjeno zemljišče
;
zamočvirjeno življenje
zamočvírjati
-am
nedov.
(
í
)
delati močvirno:
reka poplavlja in zamočvirja polja
zamočvírjati se
spreminjati se v močvirje:
jezero se zamočvirja
zamočvírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zamočviriti:
preprečiti zamočvirjenje zemljišča
;
zavarovati polje pred zamočvirjenjem
zamočvírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zamočvirjenega:
zamočvirjenost tal, zemljišča
/
zaradi zamočvirjenosti so te površine neprimerne za pašo
/
ekspr.
zamočvirjenost javnega življenja
zamodréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
pomodreti
:
grozdje je že zamodrelo
/
polje zamodri od plavic
zamodrèl
in
zamodrél -éla -o:
zamodrele slive
zamodríti se
-ím se
dov.
, zamódril se
(
ī í
)
knjiž.
modro se odraziti, pokazati:
v daljavi se je zamodrilo jezero
zamodrováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
ekspr.
začeti modrovati:
zamodrovati o življenju in smrti
/
posedli so in zamodrovali o zadnjih dogodkih
začeli gostobesedno govoriti, razpravljati
/
vojska je pač vojska, je zamodroval
je rekel, povedal
zamodrováti se
modrujoč, razpravljajoč se zadržati kje predolgo:
spet sta se zamodrovala o politiki in zamudila kosilo
zamòk
-ôka
m
(
ȍ ó
)
zamakanje
:
na stenah so bile lise od zamoka
●
nar. gorenjsko
sonce je zašlo v zamok
v oblake, ki napovedujejo dež
♦
usnj.
jama, v kateri se kože, obešene na palicah, strojijo v strojilni
juhi
zamókel
-môkla -o
[
zamokəu̯
]
prid.
(
ọ́ ó
)
star.
prepojen z vlago, vodo:
zamokli zidovi
/
zamokel travnik
močviren
zamolčánje
-a
[
zamou̯čanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamolčati:
zamolčanje neprijetnih dejstev
/
zamolčanje je bilo zanj hujše od negativne kritike
zamolčánost
-i
[
zamou̯čanost
]
ž
(
á
)
dejstvo, da je kaj zamolčano:
zamolčanost in odrinjenost nekaterih tragičnih usod jih še vedno
bremeni
;
končati zamolčanost
;
raziskovati zamolčanost dogodkov
/
prekletstvo zamolčanosti
zamolčáti
-ím
[
zamou̯čati
]
dov.
, zamôlči; zamôlčal
(
á í
)
1.
namenoma ne povedati česa:
zamolčati komu kaj
;
zamolčati pomembna dejstva, okoliščine
;
ni lagal, samo zamolčal je nekatere stvari
/
ekspr.
časopisi so ta dogodek zamolčali
(namenoma) niso pisali o njem
●
ekspr.
avtor dela je zamolčal odkritja tujih strokovnjakov
jih ni omenil, upošteval
2.
knjiž.
prenehati govoriti, navadno za krajši čas;
obmolkniti
:
nenadoma so vsi zamolčali
zamolčán
-a -o:
zamolčani dogodki
;
zamolčana dejstva
zamolčávati
-am
[
zamou̯čavati
]
nedov.
(
ȃ
)
zamolčevati
:
zamolčavati slabe novice
/
zamolčavati resnico
zamolčevánje
-a
[
zamou̯čevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamolčevati:
zamolčevanje napak
/
zamolčevanje znanstvenih dosežkov
zamolčeváti
-újem
[
zamou̯čevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
namenoma ne govoriti, pripovedovati o čem:
zamolčevati dobre novice
;
zamolčuje to, kar v resnici čuti
//
ekspr.
prikrivati
,
skrivati
:
svojih slabih lastnosti ni nikdar zamolčeval
●
ekspr.
njegove teorije so v razpravah zamolčevali
jih niso omenjali, upoštevali
zamolčeván
-a -o:
zamolčevani pesniki
;
zamolčevana dejstva
zamolčljív
-a -o
[
zamou̯čljiv-
]
prid.
(
ī í
)
knjiž.
molčeč
,
molčečen
:
zamolčljiv človek
zamoledováti
-újem
in
zamolédovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
nav. ekspr.
ponižno zaprositi:
zamoledovati za hrano
;
jokavo zamoledovati
/
prosim pomagajte, je zamoledovala
moledujoče rekla, povedala
zamolíti
-mólim
dov.
(
ī ọ́
)
rel.
začeti moliti:
pokleknila je in zamolila
/
zamolili so rožni venec
zamôlk
-a
[
zamou̯k
]
m
(
ȏ
)
knjiž.
zamolčanje
:
zamolk izida knjige
♦
lit.
opustitev, opuščanje konca stavka zaradi večjega učinka
zamôlkel
-kla -o
[
zamou̯kəu̯
]
prid.
(
ó
)
1.
ki ima nizek, temen, neizrazit zven:
zamolkel glas, zvok
;
zamolkel ropot
;
zamolklo grmenje
/
zamolkli udarci vesel
;
zamolklo trkanje
2.
temen, neizrazit, brez leska:
tapete v zamolklih barvah
;
zamolkla belina snega
;
zamolkla rdečica na obrazu
//
temne, neizrazite barve, brez leska:
zamolkla polt
/
zamolkla svetloba
3.
ekspr.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki:
zamolkla bolečina
/
zamolkla grožnja v glasu
4.
knjiž.
za človeka zelo neprijeten;
temen
,
mračen
:
zamolkli spomini
/
zamolkli časi
●
zastar.
vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel
hripav
;
zastar.
danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne
molčeč
zamôlklo
prisl.
:
zamolklo govoriti, peti
;
zamolklo se odražati
;
zamolklo modre zavese
;
zamolklo siva svetloba
zamolklína
-e
[
zamou̯klina
]
ž
(
í
)
med.
predel, mesto, na katerem pri preiskovanju organov s trkanjem nastane
zamolkel zvok:
zamolklina v spodnjem delu pljuč
zamôlklost
-i
[
zamou̯klost
]
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost zamolklega:
zamolklost glasu
/
zamolklost barv
/
zamolklost slabo opranega perila
zamôlkniti
-em
[
zamou̯kniti
]
dov.
,
tudi
zamolkníte;
tudi
zamolkníla
(
ó ȏ
)
knjiž.
obmolkniti
,
umolkniti
:
sredi govorjenja je nenadoma zamolknil
/
ptice so zamolknile
zamomljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
nav. ekspr.
nerazločno, bolj tiho reči, povedati:
zamomljal je nekaj besed in utihnil
/
zamomljati kaj v brado
2.
oglasiti se z nizkim, bolj tihim glasom:
medved v kletki zadovoljno zamomlja
zamomlján
-a -o:
zamomljane besede
zamórček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
črnček
:
v reki so se kopali zamorčki
zamórčkov
-a -o
(
ọ̑
)
svojilni pridevnik od zamorček:
zamorčkova glava
zamórec
-rca
m
(
ọ̑
)
nav. slabš.
človek črne rase;
črnec
:
ameriški zamorci
;
črn je kot zamorec
●
ekspr.
na ladji ga imajo za zamorca
opravlja najtežja, najmanj plačana dela
;
dela kot zamorec
veliko, težko in za majhno plačilo
zamoríti
-ím
dov.
, zamóril
(
ī í
)
1.
ekspr.
povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več:
alge zamorijo drugo rastlinstvo
/
hud mraz zamori mrčes
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več:
težave niso mogle zamoriti njegove vedrine
;
zamoriti komu veselje do dela
;
zamoriti v otroku ustvarjalnost
3.
slabš.
s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja,
nejevolje:
zamoril je vso družbo
;
grem, preden me do konca zamoriš
/
zamoril nas je z branjem svojih pesmi
zamorjèn
-êna -o
1.
deležnik od zamoriti:
zamorjene želje
;
v njegovi družbi je zmeraj zamorjena
;
zamorjeno upanje
2.
pog.
zagrenjen, brez volje do življenja:
zamorjen človek
;
biti, postati zamorjen
;
prisl.:
zamorjeno gledati, poslušati
zamórje
-a
s
(
ọ̑
)
star.
ozemlje, dežele za morjem:
pesek, ki ga prinaša veter iz zamorja
zamorjênec
-nca
m
(
é
)
pog.
kdor je zagrenjen, brez volje do življenja:
obupanci in zamorjenci
zamorjênost
-i
ž
(
é
)
pog.
stanje človeka, ki je zagrenjen, brez volje do življenja:
njegova zamorjenost ni dolgo trajala
/
poezija, polna tragične zamorjenosti
zamórka
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. slabš.
ženska črne rase;
črnka
:
zamorka v rožastem krilu
;
portret zamorke
zamórklja
-e
ž
(
ọ̑
)
slabš.
ženska črne rase;
črnka
:
debela zamorklja
zamórski
1
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nav. slabš.
črnski
:
zamorski poglavar
;
zamorska mestna četrt
zamôrski
2
tudi
zamórski -a -o
prid.
(
ó; ọ̑
)
star.
čezmorski
:
zamorski kraji
♦
zool.
zamorska mačka
dolgorepa opica, ki živi v Afriki, Cercopithecus
zamòt
-óta
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
zavoj
,
paket
:
pod pazduho je nosil velik zamot
zamótanost
tudi
zamotánost -i
ž
(
ọ̄; á
)
knjiž.
zapletenost
:
spoznal je zamotanost svojega položaja
/
zamotanost postopka
/
zamotanost izražanja
zamótati
-am
tudi
zamotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
1.
narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito:
zamotati trakove
/
veter je zamotal ladijske vrvi v vozle
2.
knjiž.
zaplesti
:
zamotati položaj v državi
;
po nepotrebnem zamotati zadevo
/
zamotati vprašanje
/
svojo pripoved je zelo zamotal
3.
knjiž.
zaviti
:
zamotati čevlje v papir
;
zamotal se je v odejo
/
zamotati šal okrog vratu
oviti
zamótati se
,
tudi
zamotáti se
1.
postati nepravilno prepleten, zvit:
cev se je zamotala tako, da je prekinjen dotok vode
;
vrv se zamota
/
črevo se zamota
2.
knjiž.
zaplesti se:
zamotati se med trnje
;
zamotati se v pajčevino
ujeti se
/
politični položaj v državi se je zamotal
/
življenje se nam je zamotalo
3.
ekspr.
počasi, nerodno iti:
ves majav se je zamotal skozi megleno jutro
zamótan
tudi
zamotán -a -o
1.
deležnik od zamotati:
zamotane vrvi
;
truplo, zamotano v rjuho
2.
knjiž.
zapleten
:
zamotan položaj, problem
;
zamotana zadeva
/
zamotana razlaga
/
zamotan stroj
/
zamotan pojav
;
prisl.:
zamotano opisan postopek
zamotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito:
nehote zamotavati štreno
2.
knjiž.
zapletati
:
zamotavati zadevo
/
svojo pripoved je vedno bolj zamotaval
zamotávati se
1.
postajati nepravilno prepleten, zvit:
niti so se zaradi dolžine zamotavale
2.
knjiž.
zapletati se:
z nogami se je zamotaval v trnje
/
položaj se je vse bolj zamotaval
zamótek
-tka
m
(
ọ̑
)
star.
zavojček
,
zavitek
:
odprli so torbe in zamotke
/
kupiti zamotek tobaka
●
zastar.
speti lase v zamotek
svitek
zamotíti
in
zamótiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti, povzročiti, da kdo ne opazi česa, ne misli na kaj
določenega:
zamotiti bolnika
;
zamotiti otroka z ropotuljico
;
tako se je zamotil z delom, da je na vse pozabil
;
malo ga zamoti, da ne bo jokal
/
poslušanje glasbe ga je zamotilo in sprostilo
2.
knjiž.
zadržati
,
zamuditi
:
kaj ga je zamotilo, da ga tako dolgo ni
;
pogovor nas je zamotil čez polnoč
;
zamotil nas je s celo vrsto vprašanj
3.
zastar.
zmotiti
:
zamotil ga je pri premišljevanju
/
nič ni moglo zamotiti njegovega veselja
zamotovíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
počasi, nerodno iti, stopiti:
zamotovilil je proti postelji
;
zamotoviliti po sobi
2.
narediti nekaj nerodnih, neurejenih gibov:
zamotovilil je, kakor da jo hoče poljubiti
/
zamotoviliti z rokami po zraku
zamotovíliti se
1.
zaplesti se:
zamotoviliti se v trnje
/
zamotoviliti se v protislovja
2.
počasi, nerodno priti kam:
zamotovilil se je na sedež
zámož
prisl.
(
ā
)
star.,
v zvezi
iti zamož
omožiti se:
branila se je, da bi šla zamož
;
njene vrstnice so druga za drugo šle zamož
//
v zvezi
dati zamož
omožiti
:
kralj je dal svojo hčerko zamož
/
dali so jo zamož bogatemu snubcu
zámož
--
m
zakon
1
:
dekle je godno za zamož
;
dati hčer v zamož
omožiti jo
zamračênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje zamračenega:
zamračenost njegovega obraza ga je prestrašila
/
zamračenost zavesti
zamračeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
delati mrko, neprijazno:
žalost mu je zamračevala obraz
2.
delati nejasno, zmedeno:
to je zamračevalo njegovo zavest
3.
delati mračno, temno:
oblaki so zamračevali nebo
zamračítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zamračiti:
zamračitev obraza
/
zamračitev mesta
zamračíti
-ím
dov.
, zamráčil
(
ī í
)
knjiž.
1.
narediti mrko, neprijazno:
ta misel mu je zamračila obraz
;
ob teh besedah se mu je zamračilo čelo
/
spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
2.
narediti nejasno, zmedeno:
novica mu je zamračila duha
;
spomin se mu je zamračil
3.
narediti mračno, temno:
oblaki so zamračili nebo
;
soba se je zamračila
●
knjiž.
um se mu je zamračil
postal je duševno bolan
zamračíti se
brezoseb.
zmračiti se:
vrnil se je, ko se je zamračilo
zamračèn
-êna -o
1.
deležnik od zamračiti:
od jeze zamračen obraz
;
pokrajina je bila zamračena
2.
ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost:
prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi
zamrazíti
-ím
tudi
zamráziti -im
dov.
, zamrázil
(
ī í; ā ȃ
)
nav. 3. os.,
knjiž.
1.
brezoseb.
začutiti mraz, drgetanje:
ko je zapihal veter, ga je zamrazilo
;
zamrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu
;
ob tej misli ga je zamrazilo
2.
povzročiti občutek mraza:
veter jih je zamrazil
/
težka slutnja ga je zamrazila
zamražèn
-êna -o
tudi
zamrážen -a -o
in
zamrazèn -êna -o
tudi
zamrázen -a -o
premražen
:
zamraženi vrabci
zamrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
oglasiti se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi:
krava je zadovoljno zamrčala
//
nar. vzhodno
zamrmrati
,
zabrundati
:
starec je v odgovor samo nekaj zamrčal
zamréniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zakriti, prekriti z mreno:
meglice so zamrenile goro
/
solze so ji zamrenile oči
zamréniti se
postati zakrit, prekrit z mreno:
vodna površina se je zamrenila
/
nebo se je zamrenilo z oblaki
zamrénjen
-a -o:
zamrenjen ribnik
zamréti
-mrèm
tudi
-mŕjem
stil.
-mrjèm
dov.
, zamŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
1.
ekspr.
izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati:
življenje v vasi je zamrlo
/
običaj je po vojni zamrl
/
spomin nanj je zamrl
2.
ekspr.
postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati potekati:
boj je kmalu zamrl
;
pogovor pri mizah je zamrl
/
proizvodnja in trgovina sta zamrli
/
revija je po dveh letih zamrla
prenehala izhajati
;
proti večeru je veter zamrl
prenehal pihati
3.
ekspr.
postajajoč zmeraj manj intenziven postopno prenehati biti zaznaven:
glas zvona je zamrl
;
petje je slabelo in zamrlo
/
njihovi koraki so zamrli v noči
;
pesem je zamrla v hihitanju
/
svetloba je zamrla
/
dan je zamrl v noč
4.
knjiž.
odreveneti
,
otrpniti
:
noge so mi zamrle
;
prsti so mu zamrli od mraza
/
zamrla je od strahu
●
ekspr.
beseda mu je zamrla na ustnicah
ni je (do konca) izrekel, povedal
;
ta del mesta ponoči popolnoma zamre
postane prazen, opustel
;
ekspr.
od strahu ji je zamrl glas v grlu
je nenadoma utihnila
;
zastar.
mati mu je zgodaj zamrla
umrla
;
knjiž.,
ekspr.
glasen pogovor je zamrl v šepetanje
prešel
;
zastar.
njegov rod je zamrl
izumrl
;
ekspr.
zamrl mu je smeh na obrazu
nehal se je smejati
zamŕl
-a -o:
zamrli udi
;
zamrlo življenje
zamréžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
opremiti z mrežo:
zamrežiti okno
/
knjiž.
zamrežiti igrišče
obdati, ograditi z mrežo
2.
zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga;
omrežiti
:
ta ženska ga je zamrežila
●
knjiž.
ribiči so zamrežili jato rib
zajeli z mrežo
zamréžen
-a -o:
zamreženo okno
zamrgoléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
začeti mrgoleti:
mravlje so zamrgolele po mravljišču
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
s smiselnim osebkom v rodilniku
pojaviti se v velikem številu:
na poljih je zamrgolelo ljudi
/
knjiž.,
z rodilnikom
planine so zamrgolele od planincev
3.
z dajalnikom
dobiti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka;
zagomazeti
:
po telesu so mu zamrgoleli mravljinci
zamŕkel
-kla -o
[
zamərkəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
knjiž.
potemnel
,
temen
:
stara, zamrkla pozlata
/
zamrkel pogled
zamŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nav. 3. os.,
knjiž.
potemneti
:
zvezde so zamrknile
/
njegova slava je zamrknila
zamrléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti;
zabrleti
:
luč je zamrlela
2.
knjiž.
zamigotati
,
zatrepetati
:
listi zamrlijo v vetru
zamŕlost
-i
ž
(
r̄
)
knjiž.
odrevenelost
,
otrplost
:
zamrlost obraza
/
to je iztrgalo ljudi iz trenutne zamrlosti
zamrmráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
mrmraje reči, povedati:
v odgovor je nekaj zamrmral
/
ko je to izvedel, je jezno zamrmral
zamŕšiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
knjiž.
zmršiti
:
veter mu je zamršil brado
zamŕšen
-a -o:
zamršena dlaka
●
zastar.
zamršene niti
zapletene, zavozlane
zámrtev
-tva -o
prid.
(
á
)
knjiž.
navidezno mrtev:
zamrtev je obležal na bojišču
zamŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zamreti:
zamrtje življenja v teh rekah
/
zamrtje trgovanja v tistem obdobju
/
zamrtje kakega rodu
izumrtje
zamŕza
-e
ž
(
ȓ
)
star.
(veliko) sovraštvo:
vzbuditi v kom zamrzo do koga
//
odpor, velika nenaklonjenost:
čutiti zamrzo proti določenim idejam
zamŕzel
-zla -o
[
zamərzəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
1.
prekrit z ledom:
drsati se po zamrzlih mlakah
/
zamrzle šipe
/
zamrzla zemlja
trda zaradi zmrznjenja vode v njej
2.
od mraza otrpel:
razgibati zamrzle prste
/
hoja nam je pognala zamrzlo kri po žilah
;
pren.
zamrzle sanje se prebujajo v njej
3.
ekon.
zaradi določb za določen čas neizplačljiv:
zamrzli krediti
;
denar leži zamrzel v banki;
prim.
zamrzniti
zamrzéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.,
z dajalnikom
postati zoprn:
prijateljeva družba mu je zamrzela
;
tako življenje človeku polagoma zamrzi
zamrzíti
-ím
dov.
, zamŕzil
(
ī í
)
knjiž.
(zelo) zasovražiti:
zamrzil je soseda
;
zamrzila je vojno
zamrzíti se
z dajalnikom
postati zoprn:
delo se mu je zamrzilo
zamrznítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zamrzniti:
zamrznitev potoka
/
zamrznitev kot sodoben način shranjevanja živil
/
zamrznitev cen, plač
/
zamrznitev stikov med državama
/
zamrznitev predvajanega posnetka
zamŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
prekriti se z ledom:
studenec zamrzne
;
gorska jezera pozimi zamrznejo
/
šipe so ponoči zamrznile
/
zemlja je globoko zamrznila
postala trda zaradi zmrznjenja vode v njej
/
preh.,
ekspr.
hud mraz je zamrznil jezera in reke
2.
sprijeti se z zmrznjeno podlago:
kapa je zamrznila v snegu
;
palica je v ledu zamrznila
3.
preh.
narediti, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja:
zamrzniti meso, sadje
;
zamrzniti živila
/
zamrzniti ponesrečenčevo roko
♦
agr.
globoko zamrzniti
;
biol.
zamrzniti spermo
4.
preh.
narediti, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče:
zamrzniti postopek
;
zamrzniti plačevanje
;
zamrzniti nadaljnje zaposlovanje
/
zamrzniti odnose med državama
/
zamrzniti sliko
5.
pog.
priti v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze:
računalnik je zamrznil, zato ga je bilo treba ponovno zagnati
/
zaradi zastarele grafične kartice se slika v novejših igrah
upočasni in občasno tudi zamrzne
6.
ekspr.
postati negiben, tog:
njeno telo je kar zamrznilo od strahu
7.
ekon.
zaradi določb postati za določen čas neizplačljiv:
denar v bankah je zaradi gospodarske krize zamrznil
;
hranilne vloge so zamrznile
8.
preh.,
ekon.
uradno odrediti ustalitev na določeni višini:
zamrzniti cene, stanarino
●
ekspr.
jezik mu je zamrznil
ničesar ni mogel, znal reči, povedati
zamŕznjen
-a -o:
zamrznjene cene
;
zamrznjena reka
;
(globoko) zamrznjena živila;
prim.
zamrzel
zamŕznjenje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zamrzniti:
zamrznjenje potoka, ribnika
/
zamrznjenje mesa, zelenjave
/
začasno zamrznjenje plač
/
zamrznjenje odnosov med državama
zamŕznjenost
-i
ž
(
ȓ
)
značilnost zamrznjenega:
zamrznjenost potoka
/
zamrznjenost sredstev
zamrzoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zamrzovanje:
zamrzovalni postopek
/
zamrzovalna omara, skrinja
omari, skrinji podobna naprava za daljše shranjevanje
pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi
♦
agr.
zamrzovalni predor
prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa
zamrzoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor ali stavba za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti
živil, pri primerno nizki temperaturi:
zamrzovalnica za meso
;
hladilnice in zamrzovalnice
zamrzoválnik
-a
m
(
ȃ
)
naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri
primerno nizki temperaturi:
dati meso v zamrzovalnik
;
vzeti zelenjavo iz zamrzovalnika
;
hladilnik z zamrzovalnikom
zamrzovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zamrzovati:
počasno zamrzovanje jezera
/
priprava živil za zamrzovanje
/
zamrzovanje cen
/
zamrzovanje kulturnih in gospodarskih stikov
♦
agr.
globoko zamrzovanje
zamrzovanje živil na temperaturo od –45 do –50 °C
zamrzováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
prekrivati se z ledom:
jezero že zamrzuje
/
snežilo je in okna so zamrzovala
/
decembra je zemlja začela zamrzovati
postajati trda zaradi zmrznjenja vode v njej
2.
preh.
delati, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja:
zamrzovati meso, zelenjavo
/
zamrzovati organe
♦
agr.
globoko zamrzovati
;
biol.
zamrzovati spermo
3.
preh.
delati, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče:
zamrzovati meddržavne stike
;
zamrzovati zaposlovanje
4.
pog.
prihajati v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze:
sredi igre je računalnik nenadoma začel zamrzovati
5.
ekspr.
postajati negiben, tog:
zamrzovati od groze, v grozi
6.
preh.,
ekon.
uradno odrejati ustalitev na določeni višini:
zamrzovati cene, posojila
zamúda
-e
ž
(
ȗ
)
1.
glagolnik od zamuditi:
oprostiti komu zamudo
;
opravičljiva zamuda
;
zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo
/
plačilna zamuda
;
zamuda roka
/
trudili so se, a brez zamude ni šlo
;
pri tem delu prihaja do zamud
/
biti v zamudi z izdelavo načrtov
zamujati
/
obravnavati šolske zamude
izostanke
2.
čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa:
zamuda se manjša, veča
;
nadomestiti zamudo
/
vlak ima pri prihodu pol ure zamude
/
prihajati, pripeljati, priti z zamudo
pozneje, kot je predvideno, določeno
;
sestanek se je začel z zamudo
;
izpolniti obljubo z majhno zamudo
zamúden
1
-dna -o
prid.
, zamúdnejši
(
ú ū
)
1.
za katerega se porabi veliko časa:
zamuden opravek
;
zamudna preiskava
;
priprava te jedi je zamudna
;
zamudno delo, obiranje
2.
zastar.
ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa;
počasen
:
zamuden delavec
;
voli so zamudne živali
zamúdno
prisl.
:
reka se je zamudno vijugala med skalami
/
v povedni rabi:
zamudno je, če moraš vsako stvar iskati
;
pelji jo okrog jezera, če ti ni preveč zamudno
●
star.
sonce je vsako jutro zamudneje lezlo izza obzorja
pozneje
zamúden
2
-dna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na zamudo ali zamujanje:
zamudni čas
♦
fin.
zamudne obresti
obresti, ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti
zamudíti
-ím
dov.
, zamúdil
(
ī í
)
1.
zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se začetka česa:
zamuditi pouk, službo
/
zamuditi pet minut, pol ure
//
zaradi prepoznega prihoda kam ne udeležiti se česa:
zamuditi prvo dejanje igre
;
zamuditi pozdravni govor
//
zaradi prepoznega prihoda kam ne dobiti več česa kje:
zamuditi avtobus, vlak
/
pog.
cenejše blago si že zamudila
ne moreš ga kupiti, ker je že razprodano
●
ekspr.
zamuditi zadnji vlak
ne izkoristiti zadnje priložnosti
2.
nepreh.
priti kam pozneje, kot je določeno:
hitela je, da ne bi zamudila
;
čas je, da greš, sicer boš zamudil
;
zamuditi h kosilu
;
precej, veliko zamuditi
3.
nepreh.
začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
pomlad je letos zamudila
4.
ne narediti česa, ne začeti delati česa v času, kot se predvideva,
pričakuje:
zamuditi s plačilom davka, prispevka
/
zamuditi rok
♦
šport.
zamuditi start
5.
ekspr.
ne doživeti, ne narediti tega, kar bi lahko v določenem času:
spoznal je, da je v življenju veliko lepega zamudil
/
nič nisi zamudil, ko te ni bilo
nič posebnega, zanimivega se ni zgodilo
//
ne izrabiti, ne izkoristiti:
zamuditi ugoden čas za gradnjo hiše
/
zamuditi priložnost, trenutek
6.
ekspr.
povzročiti, da se za koga ali kaj porabi določen čas:
naloga ga zamudi kaki dve uri
;
popravilo me je dolgo, veliko zamudilo
zamudíti se
1.
začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
letos se je setev zamudila
2.
ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje:
zamuditi se na poti
;
žena se je zamudila pri šivilji
;
v trgovini smo se zamudili
/
zdravnik se je pri bolniku precej zamudil
//
ostati, zadržati se kje:
tam se bova zamudila kako uro
;
na sprejemu se je zamudil do polnoči
3.
v zvezi s
s, z
porabiti za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje:
zamuditi se z malenkostmi
;
zamuditi se z oblačenjem otrok
/
z iskanjem podatkov se je zamudil več let
;
uslužbenka se je s stranko zamudila pol ure
zamujèn
-êna -o:
nadomestiti zamujen čas
;
zamujeni dnevi
;
lepa priložnost je bila zamujena
;
s tem še ni bilo vse zamujeno
●
minuta zamujena ne vrne se nobena
zamujeno se ne da nadomestiti
;
sam.:
nadomestiti, popraviti zamujeno
;
prav nič še ni zamujeno
zamúdnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ženska, ki pride kam pozneje, kot je določeno:
odpreti vrata zamudnici
;
razredničarka je opozorila zamudnico
2.
ženska ali država, ustanova, ki ne naredi česa v času, kot se
predvideva, pričakuje:
zamudnice pristopnega procesa
/
države zamudnice
3.
ženska ali država, ustanova, ki naredi kaj pozneje kot drugi:
zdaj rojevajo zamudnice in mlajše od 30 let
/
tudi pri širitvi državljanskih pravic je bila Habsburška monarhija
med zamudnicami
zamúdnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
kdor pride kam pozneje, kot je določeno:
čakajo, če bo prišel še kak zamudnik
;
zamudniki motijo pouk
2.
kdor ne naredi česa v času, kot se predvideva, pričakuje:
obljubili so jim rok za zamudnike
3.
kdor naredi kaj pozneje kot drugi:
pri oblikovanju lastne suverene države smo zamudniki
zamudnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača, če se kaj naredi pozneje, kot je določeno:
prepozno je vrnil knjige, zato je plačal zamudnino
zamúdniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na zamudnike ali zamudništvo:
zamudniških rokov ne bo
/
zamudniški narod
zamúdništvo
-a
s
(
ȗ
)
dejstvo, da je kdo zamudnik:
za nekatere narode je značilno zamudništvo
;
zamudništvo v kulturi
zamúdnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost zamudnega:
zamudnost nabiranja borovnic
zamújanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od zamujati:
zamujanje pouka, službe
/
zamujanje rokov
zamújati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se začetka česa:
zamujati pouk, sestanke
;
vsak dan zamuja predavanja
//
zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se česa:
pogosto zamuja prvo dejanje predstave
//
zaradi prepoznega prihoda kam ne dobivati več česa kje:
redno zamujati prvi jutranji vlak
2.
nepreh.
prihajati kam pozneje, kot je določeno:
čeprav je stanoval blizu šole, je zamujal
;
ves teden zamujati po pol ure
/
letalo, vlak zamuja
ima zamudo
3.
nepreh.
začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
letos zima zamuja
;
žetev precej zamuja
/
publ.
gradnja podhoda zamuja
poteka počasneje, kot je predvideno; se še ni začela, kot je bilo
določeno
4.
ne delati česa, ne začenjati delati česa v času, kot se predvideva,
pričakuje:
gradbeno podjetje zamuja z deli
;
ne bi smeli zamujati s škropljenjem
/
zamujati roke
/
zamujati s knjigo
napisati, izdati jo pozneje, kot se predvideva, pričakuje
5.
ekspr.
ne doživljati, ne delati tega, kar bi lahko v določenem času:
vse življenje je zamujal
//
ne izrabljati, ne izkoriščati:
zamujati priložnost za uveljavitev
/
gostje ne zamujajo lepih sprehodov po parku
hodijo na lepe sprehode po parku
6.
s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu;
muditi
:
pride na obisk in nas zamuja
;
kaj ga zamujaš s temi zadevami
zamújati se
1.
ostajati, zadrževati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje:
povabili so ga, naj ostane, a se ni maral zamujati
//
ostajati, zadrževati se kje:
kdo bi hodil tako daleč in se zamujal kdove koliko časa
2.
v zvezi s
s, z
porabljati za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje:
premalo časa imajo, da bi se zamujali s podrobnostmi
;
imam dosti dela, ne utegnem se zamujati z vami
zamujajóč
-a -e:
redno zamujajoč avtobus, je nehal kupovati mesečno vozovnico
zamúkati
-am
dov.
(
ū
)
oglasiti se z glasom mu:
krava je zamukala
zamúsati
-am
dov.
(
ȗ
)
star.
zamazati
,
umazati
:
zamusati krilo
zamúsan
-a -o:
biti ves zamusan
;
zamusana halja
zanalàšč
tudi
zanálašč
prisl.
(
ȁ; ȃ
)
1.
izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja:
zanalašč bom šel z njimi, čeprav me ne marajo
;
to si zanalašč naredil
/
ekspr.
ne bom odgovoril, zanalašč ne
/
ekspr.
večkrat ga je iskal, pa ga takrat kot zanalašč ni bilo
2.
izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena:
zanalašč je pustila vrata odprta, da bi lahko prisluškovala
;
oprostite, nisem vas zanalašč udaril
/
zanalašč zate pripravljeno kosilo
/
ekspr.:
taka glasba je kakor zanalašč za to priložnost
;
ta ženska je zate kot zanalašč
zanalizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti analizo, razčleniti:
zanalizirati besedilo
;
podrobno zanalizirati gospodarske razmere
/
zanalizirati motive za tako ravnanje
presoditi, oceniti
zanámec
-mca
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
ekspr.
1.
bodoči pripadnik naroda, ljudstva, h kateremu se šteje govoreči;
naslednik
,
potomec
:
to bodo uživali še naši zanamci
;
prednamci in zanamci
2.
kdor bo živel, hodil kje za tistimi, h katerim se šteje govoreči:
to bo nevarno tudi za zanamce
zanámstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
nasledniki
,
potomci
:
pri teh odločitvah moramo misliti na zanamstvo
zanaprêj
prisl.
(
ē
)
1.
izraža čas od trenutka govorjenja naprej:
za zdaj naj bo, zanaprej bo pa drugače
;
zanaprej bolj pazite
2.
star.
izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati;
vnaprej
:
dobiti plačilo zanaprej
;
že zanaprej je vedela, da to ne bo dobro
zanášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zanašati:
zanašanje prahu v vse špranje
/
izravnavati zanašanje vozila z volanom
;
zanašanje bombe pri padanju
/
zanašanje novih idej med ljudi
/
strah pred zanašanjem in širjenjem bolezni
/
zanašanje na druge
;
lahkomiselno,
ekspr.
slepo zanašanje na kaj
zanášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam:
burja zanaša sneg na podstrešje
;
brezoseb.
dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
//
z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom:
ranjence so zanašali v varno zavetje
2.
noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer:
zanašati omare proč od zidu
//
z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane
poti:
močen tok zanaša plavalca od obale
;
veter je zanašal ladjo proti čerem
/
brezoseb.:
na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati
;
zanašati v desno
;
pren.
pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal,
olepšal
//
brezoseb.
povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja:
zaradi popite pijače ga je zanašalo
;
ekspr.
plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo
/
ekspr.
soseda že navsezgodaj zanaša
je pijan
3.
povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj
drugače, kakor hoče, želi:
navdušenje ga zanaša
;
brezoseb.
govornika večkrat zanaša
4.
delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo:
zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi
/
popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5.
star.
prizanašati
:
nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej
;
smrt nikomur ne zanaša
zanášati se
v zvezi z
na
biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje,
primerno, zaželeno:
nanj se ne moremo zanašati
;
preveč se zanaša na prijatelje
;
ekspr.
slepo se zanašati na koga
//
pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje:
zanašati se na izkušnje, sposobnosti
;
zanašati se na obljube
;
ekspr.
zanašati se le na svoje noge in glavo
/
zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo
zanašáje
:
izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog
zanašajóč
-a -e:
ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost
;
vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana
;
visoko zanašajoče čustvo
zanášan
-a -o:
začel je plavati, zanašan od deroče reke
zánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zanko:
zančna velikost
♦
obrt.
zančni vbod
vbod za obšivanje robov, pri katerem se z nitjo naredi zanka
;
tekst.
zančna osnova
osnova, ki v frotirnih tkaninah tvori zanke
zanemáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti
neustrezen potek česa:
zanemariti delo, študij
;
zanemariti vzgojo
/
zanemariti dolžnosti
//
s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga:
zanemariti družino, otroka
/
vzgojno zanemariti mladino
//
s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne
napreduje:
zanemariti gospodarstvo, šolstvo
;
to znanstveno panogo smo precej zanemarili
//
s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano:
zanemariti cesto, hišo, sadovnjak
;
zanemariti lase, nohte
2.
publ.
ne upoštevati, spregledati:
tega dejstva ne smemo zanemariti
/
pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril
/
take priložnosti ni nikoli zanemaril
zamudil
;
ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril
opustil
zanemáriti se
zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan:
v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je
zanemarila
;
zelo se zanemariti
zanemárjen
-a -o:
zanemarjen moški
;
imeti zanemarjene nohte
;
zanemarjena obleka
;
zanemarjeno stanovanje
;
to področje je še zelo zanemarjeno
zanemárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zanemarjati:
zanemarjanje študija
/
vzgojno zanemarjanje otrok
/
zanemarjanje kake industrijske panoge
/
zanemarjanje predpisov
zanemárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati
neustrezen potek česa:
zanemarjati delo, študij
/
začel je zanemarjati svoje dolžnosti
/
zanemarjati razvoj kake panoge
//
s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga:
zanemarjati družino, otroke, ženo
/
že nekaj časa zanemarja prijatelje
nima stikov z njimi
//
s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne
napreduje:
zanemarjati šolstvo
//
s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano:
zanemarjati hišo, njive
;
zanemarjati svojo zunanjost
/
zanemarjati zdravje
2.
publ.
ne upoštevati, spregledovati:
zanemarjati kaka dejstva
;
zanemarjati osnovna pravila higiene
/
te nevarnosti ne smemo zanemarjati
podcenjevati
zanemárjati se
zaradi premajhne skrbi za sebe postajati neurejen, nenegovan:
na starost se je začela zanemarjati
zanemarjajóč
-a -e:
posedal je po gostilnah, zanemarjajoč delo
zanemárjan
-a -o:
lotiti se do zdaj zanemarjanih problemov
;
to področje je bilo ves čas zanemarjano
zanemárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
zanemarjen človek:
očitati komu, da je zanemarjenec
zanemárjenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zanemariti:
zanemarjenje kake dolžnosti, naloge
/
zanemarjenje gostov
/
zanemarjenje pravil
zanemárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost zanemarjenega:
vzroki duhovne, kulturne zanemarjenosti
;
vzgojna zanemarjenost mladine
/
motila jih je fantova zanemarjenost
;
zanemarjenost stanovanja
zanemarljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
publ.
ki se lahko ne upošteva, spregleda:
majhne, vendar ne zanemarljive toplotne izgube
●
publ.
dobiti zanemarljivo finančno pomoč
majhno, neznatno
;
publ.
zanemarljivo vprašanje
malo pomembno, nepomembno
zanemarljívo
prisl.
:
zanemarljivo majhne razlike
zaneméti
-ím
dov.
,
tudi
zanémi
(
ẹ́ í
)
knjiž.
onemeti
:
po nesreči je zanemel
/
zanemeti od strahu
/
poslušalci so zanemeli ob igralčevem nastopu
/
petje je zanemelo
utihnilo
zanergáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo,
nesoglasje:
zanergati nad kom
/
pojdi že, je zanergal
zanesênec
-nca
m
(
é
)
kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela:
bil je pošten človek in zanesenec
;
redki zanesenci so takrat razmišljali o gradnji raket
/
verski zanesenec
zanesenják
-a
m
(
á
)
kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela:
v gradu so zanesenjaki uredili muzej
;
bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori
;
čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak
/
gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak
zanesenjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zanesenjake ali zanesenjaštvo:
zanesenjaški človek
/
zanesenjaški optimizem
;
naše razprave so bile preveč zanesenjaške
/
radi so se spominjali tistih zanesenjaških časov
časov velikega navdušenja, poleta, idealizma
zanesenjáško
prisl.
:
zanesenjaško potegovati se za kaj
;
zanesenjaško razpoložen romantik
zanesenjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
lastnost zanesenjaškega človeka:
kljub dozdevnemu zanesenjaštvu je zelo trezno in jasno mislil
;
romantično zanesenjaštvo
/
knjiž.
delati kaj brez zanesenjaštva
premišljeno, umirjeno; brez poleta, vneme
zanesênost
-i
ž
(
é
)
stanje zanesenega človeka:
v njenem ravnanju je bilo veliko zanesenosti
/
čustvena, domoljubna, glasbena, ljubezenska, mladostna, romantična
zanesenost
/
gledati kaj s tiho zanesenostjo
/
govoril je s preroško zanesenostjo
preroškim zanosom
zanesljív
-a -o
prid.
, zanesljívejši
(
ī í
)
1.
na katerega se da zanesti:
zanesljiv človek, delavec
;
zanesljiva priča
;
biti zanesljiv pri delu
;
čustveno zanesljiv
;
politično ni preveč zanesljiv
/
zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah
;
zanesljiv vir informacij
/
imeti zanesljiv občutek, okus
;
zanesljiv spomin
dober
/
ta avtomobil je trden in zanesljiv
;
zanesljiva tehtnica
2.
ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
a)
uresničitve, nastopa, obstajanja:
napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh
;
rešiti koga zanesljive smrti
gotove
/
iskati zanesljiv zaslužek
/
ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno
;
zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov
redno, zagotovljeno
b)
resničnosti, pravilnosti:
zanesljivega dokaza še nimamo
;
zanesljiva metoda
;
take primerjave niso vedno zanesljive
;
zanesljivo merilo za kaj
/
zanesljiva znamenja bolezni
jasna, očitna
c)
varnosti, uspešnosti:
z zanesljivim gibom je odprl padalo
;
njihov položaj ni posebno zanesljiv
;
zanesljiva obramba proti bolezni
;
zanesljiva opora
trdna
zanesljívo
prisl.
:
počasi, toda zanesljivo izgublja
;
česar se loti, zanesljivo tudi izpelje
;
na to lahko zanesljivo računate
;
voziti zanesljivo
●
ekspr.
njej zanesljivo ne bo verjel
nikakor ne
;
publ.
domače moštvo je zanesljivo zmagalo
z razmeroma veliko razliko v rezultatu
;
sam.:
nič zanesljivega ne ve
zanesljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zanesljivega:
zanesljivost stražarjev
;
politična, pravna, strokovna zanesljivost
/
zagotoviti zanesljivost obratovanja
/
zanesljivost dokumentov, rezultatov, številk
;
zanesljivost znanja
;
stopnja zanesljivosti
zanêsti
-nêsem
dov.
, zanésel zanêsla
(
é
)
1.
s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam:
veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo
;
brezoseb.
prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
//
z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom:
zanesti ranjenca v varno zavetje
/
star.
zanesti blago k šivilji
nesti, odnesti
2.
noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer:
drugi konec klopi zanesi še malo k zidu
;
zanesti omaro proti sebi, v levo
//
z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane
poti:
veter je zanesel balon proti severu
;
vodni tok ga je zanesel daleč od brega
/
brezoseb.:
avtomobil je na spolzki cesti zaneslo
;
čoln je zaneslo na odprto morje
;
zaneslo nas je s prave smeri, vstran
;
v ovinku ga je zaneslo v levo
;
ekspr.
vedno znova ga zanese pod njeno okno
pride
//
brezoseb.
povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja:
zaneslo jo je in je padla
3.
povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj
drugače, kakor hoče, želi:
jeza ga je zanesla, pa jo je udaril
;
navdušenje ga večkrat zanese
;
brezoseb.
govornika je zaneslo
4.
narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo:
pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog
;
zanesti razdor, strah med prijatelje
/
skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor
vnesti
/
to bolezen so k nam zanesli priseljenci
5.
knjiž.
vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje;
prevzeti
:
lepota in divjina sta potnike zanesli
;
deda je zanesel spomin na mladost
/
znal je vsakogar zanesti
navdušiti
6.
star.
prizanesti
:
zanesi nam
;
ni ji zanesel nobenega udarca
●
pot ga večkrat zanese v naše mesto
večkrat pride
;
usoda ga je zanesla v tujino
življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini
;
ekspr.
zaneslo ga je v kriminal
začel je delati kriminalna dejanja
zanêsti se
v zvezi z
na
biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje,
primerno, zaželeno:
na svoje ljudi se zanese
;
nanj se ni mogoče zanesti
;
popolnoma,
ekspr.
slepo, stoodstotno se zanesti na koga
//
pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje:
zanesti se na molčečnost, poštenost koga
;
preveč se je zanesel na svojo prednost
/
na ta avtomobil se lahko zaneseš
;
zanesti se na svoje noge
/
zanesel se je na njihovo spanje
prepričan je bil, da bodo spali
;
niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo
verjeli
/
ekspr.
jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš
zanesèn
tudi
zanešèn -êna -o
1.
deležnik od zanesti:
biti kam zanesen
;
zanesen z blatom, s snegom
;
bila je zanesena od tega prizora
2.
ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj,
zlasti pozitivnega:
zanesen pesnik
;
čustveno, literarno zanesen
;
nekritično zanesen
/
zaneseno opevanje narodnih junakov
;
prisl.:
zaneseno ljubiti koga
;
zaneseno pripovedovati o načrtih
zanétiti
-im,
tudi
zanetíti
in
zanétiti -im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́
)
1.
narediti, povzročiti, da nastane ogenj:
prižgal je vžigalico in zanetil
/
zanetiti ogenj
/
ekspr.
nekdo je zanetil
zažgal, povzročil požar
//
knjiž.
zakuriti
:
zanetiti v peči
2.
knjiž.
razvneti
,
spodbuditi
:
zanetiti spor med znanci
;
zanetiti upor, vstajo
/
zanetiti med mladimi ljubezen do domačega jezika
zanétiti se
,
tudi
zanetíti se
in
zanétiti se
knjiž.
vneti se, nastati:
med narodoma se je zanetila vojna
zanéten
-a -o:
ogenj je že zaneten
zanìč
--
prid.
(
ȉ
)
1.
nav. ekspr.
zelo slab:
a)
zanič cesta
;
te cigarete so zanič
;
vino je zanič
/
gledati zanič film
/
zanič hrana
brez okusa
;
zanič vreme
deževno, mrzlo
;
ta zdravila so zanič
zelo neučinkovita
b)
zanič obrtnik
/
imeti zanič oči
biti zelo slaboviden
c)
taka politika je zanič
č)
zanič vidljivost na cesti
/
imeti zanič dohodke
d)
zanič novice
e)
bolnik je danes zanič
;
vsako leto je bolj zanič
2.
ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo:
pralni stroj je zanič
;
zavreči čevlje, ki so zanič
;
zanič stvari odpeljati na odpad
;
stopnice so že zdavnaj zanič
/
ekspr.
za vojsko je zanič
nesposoben
●
ekspr.
nima otrok, je zanič
je neploden
zanìč
prisl.
:
ne godi se mu zanič
;
zanič živeti
zaníčev
-a -o
prid.
(
ī
)
nar. primorsko,
v povedni rabi
zanič, brez moči:
biti, postati zaničev
zaničeválec
-lca
[
zaničevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor zaničuje:
zaničevalec drugače mislečih
zaničeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki izraža zaničevanje:
zaničevalen nasmešek, pogled
/
zaničevalna beseda
/
dajati zaničevalna imena
zaničeválno
prisl.
:
zaničevalno govoriti o čem
;
zaničevalno pogledati koga
zaničevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaničevati:
njihove navade so vzbujale zaničevanje
;
zamerili so jim zaničevanje preprostih ljudi
;
izraz zaničevanja in sovraštva
/
gledati koga z zaničevanjem
zaničljivo
zaničeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o
njegovi manjvrednosti, ničvrednosti:
zaničevati kmete, reveže
;
ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja
/
zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega
/
nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik
/
ekspr.
ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane
rad jo ima
●
preg.
kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje
zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost
;
preg.
kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje
zaničujóč
-a -e:
ne prikrivati zaničujočega začudenja
;
prisl.:
zaničujoče gledati koga
;
zaničujoče govoriti o kom
zaničeván
-a -o:
zaničevana ženska
;
sam.:
čutiti sočutje do zaničevanih
zaničljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki izraža zaničevanje:
zaničljiv glas, izraz, pogled, vzdih
;
odgovoril mu je z zaničljivim smehom
/
zaničljiva beseda
/
zaničljiv pomen vzdevkov
2.
ki zaničuje:
bili so prijazni in prav nič zaničljivi
zaničljívo
prisl.
:
zaničljivo govoriti o čem
;
zaničljivo pogledati koga
zaničljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost zaničljivega:
zaničljivost pogleda
/
zaničljivost besed
/
pogledal jo je z neprikrito zaničljivostjo
zaníhati
-am
dov.
(
ī
)
1.
premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj:
nihalo zaniha
;
zanihati sem in tja
/
gladina vode je zanihala
se je dvignila in znižala
//
knjiž.
zagugati
,
zazibati
:
zanihati gugalnico
;
močno zanihati
●
knjiž.
zanihati z nogami
zabingljati
2.
spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost:
cene so zanihale
/
zaradi podražitve je naklada revije zanihala
3.
knjiž.
postati neodločen, omahljiv:
ko je slišal novico, je za trenutek zanihal
zanikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nikalen
,
negativen
:
zanikalen odgovor
/
zanikalna kritika
odklonilna
zanikálno
prisl.
:
zanikalno odgovoriti na vprašanje
zaníkanje
-a
s
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zanikati:
zanikanje izjav
;
odločno zanikanje kake trditve
/
zanikanje narodnostnih pravic
/
zanikanje boga
/
zanikanje očetovstva
/
zanikanje življenjskih vrednot
/
zanikanje povedka
2.
publ.,
v povedni rabi
kar kaj zanika, odklanja:
to gibanje pomeni zanikanje vsega starega
zaníkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo:
zanikati govorice o čem
;
zanikati izjavo
;
zanikati kako novico
;
zanikal je, kar so trdili drugi
;
odločno kaj zanikati
/
agencija je vest že zanikala
//
nepreh.
z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu
a)
z resničnostjo:
vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je
;
ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal
b)
z željo, hotenjem:
vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal
2.
dov. in nedov.
izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja:
dejstev ni mogoče zanikati
;
skušal je zanikati smotrnost v naravi
;
zanikati usodo
/
zanikati pomen česa za človekovo življenje
/
zanikati obstoj boga, duhovnega sveta
//
ekspr.,
z nikalnico, z odvisnim stavkom
izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek:
ne zanikam, da mi ugaja
;
ni mogoče zanikati, da je zelo delaven
3.
dov. in nedov.
izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno:
zanikati kak nauk
;
zanikati razlago, teorijo
/
nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev
;
življenje to vsak dan zanika
/
zanikati avtoriteto koga
4.
dov. in nedov.
z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je
obdolžen:
obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal
;
obtoženec dejanje zanika
;
zanikati sodelovanje s kom
;
vse je zanikal
;
zanikal je, da bi bil on to storil
//
izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja:
zanikati krivdo, odgovornost za kaj
5.
dov. in nedov.
,
nav. ekspr.
izraziti negativen, odklonilen odnos do česa:
zanikati družbene norme
;
zanikati kako življenjsko vrednoto
6.
publ.
pokazati neupravičenost obstoja:
s tem dejanjem je zanikal svoj sloves
;
nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika
●
ekspr.
zanikal je vsako možnost okužbe
izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
♦
jezikosl.
zanikati povedek
izraziti ga v nikalni obliki
zanikajóč
-a -e
1.
deležnik od zanikati:
odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe
;
pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost
2.
knjiž.
negativen
,
odklonilen
:
zanikajoč odgovor
zaníkan
-a -o:
zanikana izjava, trditev
/
zanikani povedek
zanikávanje
-a
s
(
ȃ
)
zanikovanje
:
zanikavanje izjav
/
zanikavanje dejstev
/
zanikavanje estetskih norm
zanikávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zanikovati
:
zanikavati kako trditev
/
zanikavati obstoj boga
/
zanikavati kak nauk
/
zanikavati domovinsko ljubezen
zaníkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
ponikniti
:
tam reka zanikne
/
zaniknil je v temi
izginil, izgubil se
zanikoválec
-lca
[
zanikovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor kaj zanikuje:
ta filozof je zanikovalec človekove svobodne volje
/
zanikovalec življenjske resničnosti
/
knjiž.
med mladimi je bilo v tistem obdobju veliko zanikovalcev
zanikoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje:
pesnikov zanikovalni odnos do življenja
/
zanikovalna kretnja
zanikoválski
-a -o
[
zanikovau̯ski
tudi
zanikovalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zanikovalce ali zanikovalstvo:
zanikovalska miselnost
/
pesnikov zanikovalski odnos do stvarnosti
/
zanikovalska narava te filozofske smeri
zanikoválstvo
-a
[
zanikovau̯stvo
tudi
zanikovalstvo
]
s
(
ȃ
)
knjiž.
mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativnem, odklonilnem odnosu
do vsega:
nasprotovati zanikovalstvu
/
pojav zanikovalstva v poeziji tistega časa
zanikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zanikovati:
zanikovanje izjav
/
zanikovanje spoznavnih možnosti
/
zanikovanje družbenih norm
zanikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo:
zanikovati nasprotnikove trditve
;
z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili
;
vztrajno kaj zanikovati
//
nepreh.
z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu
a)
z resničnostjo:
po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
b)
z željo, hotenjem:
spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
2.
izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja:
skušali so zanikovati dejstva
/
zanikovati pomen, veljavnost česa
/
ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja
/
zanikovati obstoj boga
3.
izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno:
zanikovati kak nauk
/
ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
4.
z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je
obdolžen:
obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
5.
nav. ekspr.
imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa:
ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo
/
zanikovati obstoj letečih krožnikov
zanikováti se
knjiž.
nasprotovati si, izključevati se:
ta dva umetnikova pola se zanikujeta
zanikujóč
-a -e
1.
deležnik od zanikovati:
ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko
;
vse drugačno zanikujoča ideologija
;
domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
2.
knjiž.
negativen
,
odklonilen
:
imeti zanikujoč odnos do preteklosti
;
prisl.:
zanikujoče odgovoriti
zaníkrn
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
slabš.
neskrben
1
,
malomaren
:
fant je zanikrn
;
zanikrna gospodinja
;
nediscipliniran in zanikrn
/
zanikrni starši
/
zanikrno opravljanje službe
2.
slabš.
zanemarjen
,
umazan
:
neobrit, zanikrn moški
/
zanikrna obleka
neurejena
/
majhen, zanikrn kraj
;
zanikrna gostilna
3.
slabš.
ničvreden
,
malovreden
:
to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih
;
družiti se z zanikrnimi ženskami
/
kot psovka
sram te bodi, paglavec zanikrni
/
tam raste samo zanikrno goščavje
4.
nar.
slabo razvit, zaostal v rasti:
zanikrn otrok
/
zanikrna žival
/
zanikrna rastlina
zaníkrno
prisl.
:
zanikrno opravljati delo
;
biti zanikrno oblečen, počesan
zaníkrnež
-a
m
(
ȋ
)
slabš.
1.
neskrben, malomaren človek:
ta zanikrnež samo poležuje
2.
zanemarjen, umazan človek:
opozoril je zanikrneža, naj se umije in si zakrpa hlače
3.
ničvreden, malovreden človek:
ne zaupaj temu zanikrnežu
zaníkrnik
-a
m
(
ȋ
)
star.
1.
neskrben, malomaren človek:
zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo
2.
zanemarjen, umazan človek:
ta zanikrnik se ni niti počesal
3.
ničvreden, malovreden človek:
zanikrnik in malopridnež
zaníkrnost
-i
ž
(
ī
)
slabš.
1.
neskrbnost
1
,
malomarnost
:
očitati učencu zanikrnost
;
zanikrnost pri delu
/
storiti kaj iz zanikrnosti
2.
zanemarjenost
,
umazanost
:
zanikrnost in zapuščenost železniške postaje
;
nered in zanikrnost v hiši
3.
ničvrednost
,
malovrednost
:
vsi poznajo njegovo zanikrnost
zanímanje
-a
s
(
ȋ
)
hotenje
,
želja
:
a)
vedeti, izvedeti kaj:
hliniti, skrivati zanimanje za kaj
/
nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje
pozornost
/
poslušati koga brez zanimanja
b)
spoznati kaj, ukvarjati se s čim:
njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja
;
vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo
/
dekle je vzbudilo njegovo zanimanje
/
imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj
/
delati kaj brez zanimanja
;
ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja
/
literarna zanimanja
c)
dobiti, imeti kaj:
njihovo zanimanje za parcelo
/
to je še povečalo njegovo zanimanje za službo
//
izražanje takega hotenja, take želje:
med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate
/
zanimanje za ta šport narašča
;
povečano zanimanje bralcev za kako knjigo
/
zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo
/
biti v središču zanimanja
●
publ.
dogodek je vzbudil veliko zanimanje
o njem so veliko govorili, razpravljali
zanímati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
vzbujati pri kom hotenje, željo
a)
vedeti, izvedeti kaj:
novica ga ni zanimala
;
bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala
/
zanima me mnenje drugih o tem
;
zanima me, o čem sta se pogovarjala
/
kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče
vprašal je
b)
spoznati kaj, ukvarjati se s čim:
zanima ga glasba, šah
;
študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima
/
ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima
/
otroka zelo zanimajo pravljice
rad jih bere, posluša
;
zanimajo ga živali
/
samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo
ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi
;
ekspr.
ženske ga ne zanimajo preveč
ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih
odnosih z njimi
c)
dobiti, imeti kaj:
zanima ga ta hiša, parcela
/
sporoči, če te ta služba še zanima
/
nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
2.
ekspr.,
navadno z nikalnico
izraža popolno nezanimanje, neprizadetost:
tvoji razlogi me ne zanimajo
;
to me nič, niti malo ne zanima
;
ne zanima me, kaj govorijo ljudje
3.
publ.
tikati se česa, zadevati kaj:
gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce
;
ti problemi zanimajo nas vse
;
državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
zanímati se
1.
imeti, kazati hotenje, željo
a)
vedeti, izvedeti kaj:
zanimati se za vesti s fronte
;
zanimati se za vzroke nesreče
/
včeraj se je nekdo zanimal zate
je povpraševal po tebi
b)
spoznati kaj, ukvarjati se s čim:
zanimati se za filozofijo, šport
;
za politiko se ne zanima
/
že od malega se zanima za avtomobile
/
ti starši se premalo zanimajo za otroka
premalo skrbijo zanj
;
ne zanima se za sosede
ne želi imeti stikov z njimi
c)
dobiti, imeti kaj:
več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje
/
kupci se zelo zanimajo za te izdelke
povprašujejo po njih
/
zanimati se za nakup zemljišča
2.
publ.
prizadevati si, zavzemati se:
zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge
zanimajóč
-a -e:
poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku
zanimírati
-am
dov.
(
ȋ
)
navdušiti
,
spodbuditi
,
razgibati
1
:
igralec je občinstvo znal zanimirati in nasmejati
;
zanimirati učence svojim nastopom
/
zanimirati koga za dobrodelnost
;
zanimirati tečajnike z dobro voljo
zanimív
-a -o
prid.
, zanimívejši
(
ī í
)
1.
ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje:
zanimiv pogovor
;
zanimiv primer, problem
;
zanimiv roman
;
zanimiva predstava, tekma
;
zanimivo predavanje
;
to delo ni preveč zanimivo
;
tako življenje je zelo zanimivo
/
zanimivi kraji
;
park je izredno zanimiv
;
zanimiva pokrajina
/
zanimiv človek
;
ženska je zanimiva
/
zanimiv obraz
;
imeti zanimive oči
/
ekspr.:
zanimiva misel
duhovita, nenavadna
;
to je res zanimiva ugotovitev
presenetljiva
2.
publ.
primeren
,
sprejemljiv
:
ta predlog za nas ni zanimiv
/
zanimive cene
ugodne, primerne
;
njegova ponudba je zelo zanimiva
vabljiva
zanimívo
1.
prislov od zanimiv:
zanimivo pisati, pripovedovati
;
zanimivo urejen park
/
v povedni rabi
bilo je zanimivo
2.
v členkovni rabi
izraža začudenje, presenečenje:
zanimivo, tudi on pravi tako
;
sam.:
izvedeti kaj zanimivega
zanimívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zanimivega:
zanimivost pojava
;
zanimivost gledališke predstave
/
zanimivost pokrajine
/
po zanimivosti je ta tekma na prvem mestu
//
kar vzbuja zanimanje:
ogledati si kako zanimivost
;
to jezero je največja zanimivost dežele
/
pripovedovati zanimivosti iz življenja kake osebnosti
/
nastop svetovnega prvaka je posebna zanimivost turnirja
/
filmske, turistične zanimivosti
zánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
navadno z vozlom sklenjen del, kos vrvi, traku:
narediti zanko
;
natakniti, zadrgniti, zategniti zanko okrog ročaja
;
spustiti zanko okoli debla
;
usnjena zanka
;
zanka iz vrvi, žice
;
okrasni vozel z dvema zankama
//
temu podobna priprava za lovljenje živali:
nastavljati zanke
;
ujeti srno, zajca z zanko
/
lov na zanko, z zanko
/
knjiž.
metna zanka
laso
//
kar je temu podobno sploh:
zanka na ovratniku suknjiča
;
ranjeno roko je nosil v zanki
;
mreža z gostimi zankami
/
pot je bila speljana v obliki zanke
/
libanonska zanka
zloraba plačilne kartice, ki jo tat izvede s pomočjo naprave,
vstavljene v režo bankomata, ki plačilno kartico zadrži in pod
pretvezo pomoči uporabniku od njega pridobi še kodo PIN
2.
osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti
skozi prej narejeno enako prvino;
petlja
:
delati zanke
;
snemati zanke pri pletenju
3.
ekspr.
kar omogoča, da kdo koga zvijačno ujame, dobi in mu ne more več uiti,
se mu izmakniti:
nasprotniku je nastavil zanko
;
izmuzniti se iz zanke
;
ujeti koga v zanko
;
zanke in pasti velemestnega življenja
●
ekspr.
z begom se je rešil iz zanke
usmrtitve z obešenjem
;
ekspr.
zadrgniti komu zanko (okrog vratu)
spraviti ga v brezizhoden položaj
;
ekspr.
padel je policiji v zanke
policija ga je odkrila, ujela
;
ekspr.
ujeti koga v zanko
prevarati, ukaniti ga
;
ekspr.
ujel se je v lastno zanko
nesreča, ki jo je pripravljal drugim, je zadela njega samega
♦
alp.
stopna zanka
ki se daje na klin, za oporo nog pri plezanju
;
elektr.
histerezna zanka
sklenjena krivulja, ki ponazarja zvezo med gostoto magnetnega
pretoka in jakostjo magnetnega polja pri feromagnetnih snoveh
;
obrt.
pobirati zanke na nogavicah
popravljati sparane petlje
;
rač.
zanka
niz ukazov, ki se ponavljajo, dokler ni dosežen določen pogoj
;
šol.
zanka
element pisane črke, pri katerem se črta elipsasto prekriža sama s
seboj
;
šport.
zanka
element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni
nogi polni obrat, ne da bi spremenil smer gibanja
zánkar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor lovi živali z zanko:
zankar je ujel zajca
;
zankarja je zalotil čuvaj
zánkast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zanko:
zankasta črta
/
zankasta tkanina
♦
obrt.
zankasti šiv
šiv iz zančnih vbodov
zánkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obrt.
delati zankasti šiv:
učiti koga zankati
/
zankati gumbnice
obšivati z zankastim šivom
zánkan
-a -o:
zankana gumbnica
zanóhtati se
-am se
dov.
(
ọ̑
)
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža pojavitev skeleče bolečine za nohti, v prstih zaradi mraza:
bilo je tako mraz, da se mu je zanohtalo
zanóhten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je, se nahaja za nohtom:
zanohtna umazanija
zanóhtnica
-e
ž
(
ọ̑
)
gnojno vnetje za nohtom in ob njem:
imeti zanohtnico
zanoréti
-ím
dov.
, zanôrel
(
ẹ́ í
)
ekspr.
v dejanju pokazati svojo nespametnost, nerazsodnost:
za vsako stvar zanori
/
zanoreti nad kom
/
presneto, je zanorel
zelo jezno rekel, spregovoril
zanoríti
-ím
dov.
, zanóril
(
ī í
)
knjiž.
znoriti
:
s takim govorjenjem ga je čisto zanoril
/
lakomnost ga je zanorila
zanoríti se
zelo močno se zaljubiti:
zanoril se je vanjo
zanòs
-ôsa
m
(
ȍ ó
)
1.
močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa:
govornika je prevzel zanos
;
biti v zanosu
;
reči, storiti kaj v zanosu
/
zanos besed, idej, misli
zanosnost
/
domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos
/
govoriti, igrati, peti z zanosom
●
knjiž.
delati z velikim zanosom
poletom, vnemo
2.
glagolnik od zanesti:
zanos ladje zaradi vodnih tokov
zanôsen
-sna -o
prid.
, zanôsnejši
(
ó ō
)
ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega
odnosa do česa:
zanosen govornik
;
biti zanosen
//
ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost:
zanosne besede
;
z zanosno kretnjo je pokazal proti domu
/
dekletova zanosna drža
ponosna
zanôsno
prisl.
:
zanosno govoriti, vzklikati
zanosít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
zanosen
:
zanosit mladenič
/
zanosit govor
;
zanosite besede
zanosíto
prisl.
:
zanosito peti
zanosítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zanositi:
preprečiti zanositev
;
znaki zanositve
;
zanositev in nosečnost
zanosíti
-nósim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem:
žena je zanosila
/
zanositi otroka
;
niso vedeli, s kom je zanosila
2.
star.
ponositi
:
zanositi obleko
zanóšen
-a -o:
zanošen otrok
;
oguljen in zanošen suknjič
zanosítost
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
zanosnost
,
zanos
:
zanositost besed, čustev
/
prevzela ga je zanositost
zanosljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nosljaje reči, spregovoriti:
komaj slišno je nekaj zanosljal
zanôsnost
-i
ž
(
ó
)
značilnost zanosnega:
zanosnost besed, kretenj
/
poslušalce je prevzela zanosnost
zanos
zanóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
šport.,
v zvezi
zanožna stoja
stoja, pri kateri ima telovadec eno nogo iztegnjeno nazaj in se z njo
s prsti dotika tal:
zanožênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zanožiti:
prednoženje in zanoženje
zanožíti
-ím
dov.
, zanóžil
(
ī í
)
šport.
dati, dvigniti nogo nazaj:
prednožiti in zanožiti
zanožèn
-êna -o:
visoko zanožena noga
zanóžka
-e
ž
(
ọ̑
)
šport.
seskok s telovadnega orodja z zanoženimi nogami:
narediti zanožko
zaobalíti
-ím
dov.
, zaobálil
(
ī í
)
zastar.
zaviti
,
oviti
:
zaobaliti kupljeno blago
zaobíti
-ídem
dov.
, zaobšèl zaobšlà zaobšlò
tudi
zaobšló
(
í
)
hodeč za čim obiti:
zaobšel je deblo in se ustavil na drugi strani
/
vojska je zaobšla mesto
;
zaobšli so deželo s severa
/
iz previdnosti je zaobšel nevarni kraj
obšel
;
pren.
zaobiti zakon
zaobjémati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
objemati
:
z rokami zaobjemati kolena
/
s pogledom je zaobjemal ves prostor
2.
zajemati
:
pisateljevo literarno delo zaobjema vse zvrsti besedne umetnosti
/
razmišljati, kaj vse zaobjema kak pojem
●
knjiž.
stari del mesta je nekoč zaobjemal ves ta predel
zavzemal
;
knjiž.
mesto je zaobjemalo visoko obzidje
obdajalo
zaobjéti
-jámem
dov.
, zaobjêmi zaobjemíte; zaobjél;
nam.
zaobjét
in
zaobjèt
(
ẹ́ á
)
knjiž.
1.
objeti
:
zaobjeti dekle
/
z levico jo je zaobjel čez rame
/
hlebec je bil tako velik, da ga je s težavo zaobjela
;
zaobjeti si kolena
/
sobo je zaobjela svetloba
2.
zajeti
:
pisatelj je skušal zaobjeti življenje pred vojno
/
teh barv spekter ne zaobjame
/
besede tega ne morejo zaobjeti
izraziti
zaobjét
-a -o:
biti tesno zaobjet
;
v romanu je zaobjeto življenje slovenske vasi
zaobjétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
zajetje
:
pisateljeva želja po spoznanju in zaobjetju življenja izseljencev
/
vojska je preprečila poskuse zaobjetja
zaobkrožíti
in
zaobkróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
knjiž.
obkrožiti
:
zaobkrožiti številko
zaoblačíti se
-ím se
dov.
, zaobláčil se
(
ī í
)
knjiž.
pooblačiti se:
nebo se zaoblači
;
brezoseb.
proti večeru se je zaoblačilo
zaoblačèn
-êna -o:
zaoblačeno nebo
zaóbliti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
narediti oblo, okroglo:
zaobliti robove desk
/
reka je zaoblila kamenje
zaóbliti se
ekspr.
postati obel, okrogel:
lica so se mu zaoblila
;
obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil
/
zaradi preobilne hrane se je zaoblil
zaóbljen
-a -o
1.
deležnik od zaobliti:
zaobljen rob
2.
ekspr.
obel
,
okrogel
:
zaobljen kamen
;
zaobljen ribji trup
;
zaobljeni vrhovi gora
;
zaobljena kupola cerkve
/
zaobljena krošnja dreves
/
ima širok, zaobljen obraz
;
mehko zaobljena brada
zaóbljenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zaobljenega:
zaobljenost kamnov
zaobljúba
-e
ž
(
ȗ
)
1.
rel.
Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh:
veže ga zaobljuba
;
prekršiti zaobljubo
/
narediti zaobljubo
/
redovne, samostanske zaobljube
;
večne zaobljube
za vse življenje
;
zaobljuba pokorščine, uboštva
2.
javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih,
navedenih v izjavi;
slovesna izjava
:
opraviti zaobljubo
/
sodniška, vojaška zaobljuba
/
slovesna zaobljuba
3.
ekspr.
trdna obljuba, trden sklep:
izpolniti zaobljubo
/
sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil
zaobljúben
-bna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na zaobljubo:
zaobljubno besedilo
2.
rel.,
um.
narejen, podarjen zaradi (za)obljube:
zaobljubni dar
;
zaobljubna podoba, sveča
zaobljubíti se
in
zaobljúbiti se -im se
dov.
(
ī ū
)
1.
rel.
narediti zaobljubo:
ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje
/
redovnik se zaobljubi
/
zaobljubiti se Bogu
2.
ekspr.
trdno obljubiti, trdno skleniti:
zaobljubil se je,
star.
zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase
zaobljúbljen
-a -o
rel.,
um.
narejen, podarjen zaradi (za)obljube:
zaobljubljeni dar
;
zaobljubljena podoba
/
zaobljubljena cerkev
zaobljúbljati se
-am se
nedov.
(
ú
)
1.
rel.
delati zaobljubo:
ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali
2.
ekspr.
trdno obljubljati:
zaobljubljal se je,
star.
zaobljubljal je, da bo to storil
zaobóčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
narediti, da dobi kaj navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
zaobočiti hrbet
zaobóčiti se
dobiti navzgor, navzven ukrivljeno obliko:
dno posode se je zaobočilo
zaobóčen
-a -o
1.
deležnik od zaobočiti:
zaobočeno čelo
2.
knjiž.
obokan
:
zaobočeno okno
zaobráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
zastar.
obračati
:
zaobračati vozila na obračališču
●
zaobračati oči
obračati oči
zaobràt
-áta
m
(
ȁ á
)
obrat
1
,
obrnitev
:
zaobrat glave
/
telovadec je delal hitre zaobrate
/
nenavaden zaobrat v njegovem življenju
/
miselni zaobrati
zaobrníti
in
zaobŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
obrniti
:
zaobrniti čoln, voz
;
zaobrniti konja
;
zaobrnil (se) je in stekel nazaj
/
sunkovito je zaobrnil glavo
se ozrl
/
zaobrniti krmilo v levo
/
zaobrniti seno
/
zaobrniti misli, pogovor drugam
/
dogajanje se je zaobrnilo v njihovo korist
/
nenadoma se je položaj zaobrnil
;
vreme se je zaobrnilo
spremenilo
/
pri delu se zna hitro zaobrniti
●
ekspr.
ni vedel, kako naj zaobrne besedo, da bo prav
kaj naj reče
zaobŕnjen
-a -o:
zaobrnjen pas
;
navzgor zaobrnjene obrvi
zaobséči
-séžem
dov.
, zaobsézi zaobsézite; zaobségel zaobségla;
nam.
zaobséč
in
zaobsèč
(
ẹ́
)
obseči
:
ta steber bi človek s težavo zaobsegel
/
s pogledom zaobseči pokrajino
/
publ.:
avtor je skušal v razpravi zaobseči vsa dotedanja spoznanja o
problemu
prikazati, predstaviti
;
z zbirko zaobseči večino slovenske klasične književnosti
zajeti
;
tega ni mogoče zaobseči z besedami
izraziti
zaobséžen
-a -o:
problem, zaobsežen v naslovu razprave
;
v tem delu je zaobseženo celotno povojno obdobje
zaobségati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
publ.
zajemati
:
dežela zaobsega več pokrajin
/
priročnik zaobsega vso pomembnejšo literaturo o tem problemu
/
roman zaobsega široko časovno obdobje
opisuje, prikazuje
●
publ.
beseda zaobsega več pomenov
ima
zaobsegajóč
-a -e:
publikacija, zaobsegajoča vse pomembnejše članke s tega področja
zaodéti
-dénem
dov.
, zaodêni zaodeníte
(
ẹ́
)
knjiž.
odeti
,
pokriti
:
položil ga je v posteljo in toplo zaodel
;
zaodeti se z odejo
/
gore so se zaodele s snegom
/
zaodeti plašč
obleči
●
knjiž.
kar je čutil, je težko zaodel v besede
izrazil z besedami
;
knjiž.
dogodek ga je zaodel s srečo
osrečil
zaodét
-a -o:
s snegom zaodeto drevje
zaodévati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
odevati
,
pokrivati
:
zaodevati otroka
/
čepica ji zaodeva kodraste lase
zaódrje
-a
s
(
ọ̑
)
gled.
gledalcem nevidni prostor za kulisami:
igralec je stopil v zaodrje
zaódrski
-a -o
(
ọ̄
)
pridevnik od zaodrje:
zaodrski prostori
zaogrníti
in
zaogŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
knjiž.
pokriti
,
zaviti
:
zaogrniti koga s kožuhom
;
skrbno se zaogrniti
zaokreníti
-krénem
dov.
(
ī ẹ́
)
knjiž.
1.
obrniti
:
zaokreniti čoln
;
zaokreniti konja
;
zaokrenil se je in se vrnil
/
zaokreniti obraz proti vratom
;
zaokreniti (se) na levo
/
zaokreniti volan avtomobila
/
zaokreniti pozornost drugam
2.
spremeniti
,
predrugačiti
:
zdaj je prepozno, da bi kaj zaokrenili
;
položaj se je zaokrenil
/
to doživetje je zaokrenilo njegovo ravnanje
zaokrèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
obrat
1
:
narediti zaokret
/
zaokret na levo
zaokroglíti
-ím
in
zaokrógliti -im
dov.
, zaokróglil
(
ī í; ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
narediti (bolj) okroglo:
zaokrogliti izdelek
zaokroglíti se
,
in
zaokrógliti se
postati (bolj) okrogel:
kamni se zaokroglijo
/
ekspr.
z leti se je zaokroglil
zaokrogljèn
-êna -o
in
zaokrógljen -a -o:
zaokrogljena postava
zaokróžati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
delati okroglo:
zaokrožati robove
2.
delati, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane:
pri računanju je zaokrožal
♦
mat.
zaokrožati na eno decimalko
3.
združevati zemljišča v enoten kompleks:
zaokrožati kmetijska posestva
4.
delati, da kaj postane skladna celota:
zaokrožati svoje znanje z dodatnim študijem
/
teorija zaokroža dejstva v celoto
zaokróžati se
1.
postajati okrogel:
listi se rahlo zaokrožajo
/
ekspr.
telo se mu je začelo zaokrožati
2.
postajati skladna celota:
vedenje o teh pojavih se zaokroža
zaokróženje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od zaokrožiti:
zaokroženje robov
/
zaokroženje števila
/
zaokroženje travnikov
/
zaokroženje pogledov na določen čas
zaokróženost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost zaokroženega:
zaokroženost robov
/
ekspr.
zaokroženost obraza
/
zaokroženost kakega filozofskega sistema
;
tematska zaokroženost posameznih poglavij
zaključenost, enotnost
zaokroževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati okroglo:
zaokroževati robove
2.
delati, da kaj postane skladna celota:
vsebinsko zaokroževati svoja dela za objavo
zaokroževáti se
postajati okrogel:
listi se zaokrožujejo
/
ekspr.
z leti se telo zaokrožuje
zaokrožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaokrožiti:
zaokrožitev robov
/
zaokrožitev zemljišča
/
vsebinska zaokrožitev pripovedi
zaokrožíti
in
zaokróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti okroglo:
zaokrožiti robove
/
zaokrožiti ploščo
/
pravilno zaokrožiti vratni izrez
/
zaokrožil je ustnice in zažvižgal
2.
narediti, da sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane:
zaokrožiti število
/
pog.
zaokrožiti cene, račun navzdol, navzgor
3.
združiti zemljišča v enoten kompleks:
zaokrožiti njive, travnike
/
z nakupom tega zemljišča je zaokrožil svojo posest
4.
narediti, da kaj postane skladna celota:
s tem prispevkom je pisec zaokrožil podobo obdobja
/
ta stališča zaokrožijo v celoto filozofove poglede na logiko
/
ekspr.:
vsak pripovedovalec je po svoje zaokrožil to pravljico
dokončal, končal
;
z ugotovitvijo zaokrožiti svoje razmišljanje
skleniti, zaključiti
5.
knjiž.
zakrožiti
:
odprli so okno in hladen zrak je zaokrožil po sobi
/
metulj je zaokrožil nad cvetom
●
star.
pevci so zaokrožili veselo pesem
zapeli
zaokrožíti se
in
zaokróžiti se
1.
postati okrogel:
kamen se v strugi zaokroži
/
ekspr.
z leti se mu je telo zaokrožilo
2.
postati skladna celota:
z novimi spoznanji se je njihovo vedenje o vesolju zaokrožilo
●
ekspr.
usta so se mu zaokrožila v nasmeh
nasmehnil se je
zaokróžen
-a -o:
zaokrožen pregled slovenskega slovstva
;
lepo zaokrožen rob
;
tematsko zaokrožena poglavja
zaključena
;
zaokroženo število
zaóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
naoljiti
:
zaoljiti ključavnico
●
knjiž.
zaoljiti delovno obleko
zamastiti, zamazati z oljem, maščobo
♦
teh.
svečka se zaolji
zaradi nepopolnega izgorevanja zmesi goriva in zraka se na njej
nabere olje
zaóljen
-a -o:
zaoljena obleka
;
zaoljena svečka
zaonegáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
slabš.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati:
kaj si spet zaonegavil, da so te kaznovali
zaoráti
-ôrjem
in
-órjem
dov.
, zaôrji zaorjíte; zaorál
(
á ó, ọ́
)
1.
začeti orati:
kmetje so že zaorali
/
nastavil je plug in zaoral prvo brazdo
2.
pri oranju zaiti kam:
zaradi nepazljivosti je zaoral v ledino
;
predaleč si zaoral
3.
ekspr.
delajoč brazdi podobne zareze zapeljati se:
ladja je zaorala po vodi
;
poškodovano letalo je zaoralo po tleh
;
tovornjak je zaoral v klanec
4.
z oranjem spraviti pod zemljo;
podorati
:
zaorati gnoj
/
zaorati strnišče
●
ekspr.
ubogaj, sicer bova zaorala
te bom kaznoval, natepel
;
ekspr.
na tem področju je zaoral ledino
je prvi začel delati
zaorávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z oranjem spravljati pod zemljo;
podoravati
:
zaoravati gnoj
/
zaoravati strnišče
zaórglati
-am
dov.
(
ọ̑
)
zaigrati (na) orgle:
organist je glasno zaorglal
zaóriti
-im
tudi
zaôriti -im
dov.
(
ọ̑; ō ȏ
)
nav. 3. os.,
knjiž.
razleči se, zadoneti:
po dvorani je zaorila pesem
;
med občinstvom je zaoril smeh
/
brezoseb.
res je, je zaorilo iz vseh grl
//
zastar.
glasno se oglasiti:
vojaki so zaorili in zavriskali
zaostajálec
-lca
[
zaostajau̯ca
tudi
zaostajalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor zaostaja:
priganjati zaostajalce
/
zaostajalec v razvoju
zaostájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zaostajati:
zaostajanje šibkejših tekačev
/
zaostajanje v rasti
/
zaostajanje industrijske proizvodnje
zaostájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
zaradi počasnejšega gibanja ostajati za določeno razdaljo za kom:
otrok je utrujen, zato zaostaja
;
še izgubili se boste, preveč zaostajate
/
bolna žival zaostaja za čredo
;
zaostajati za skupino
2.
ostajati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo:
zaostajati v rasti, teži
;
duševno, razvojno zaostajati
3.
biti po vrednosti, kakovosti za čim:
prevod ne zaostaja za izvirnikom
/
publ.
po številu avtomobilov zaostajajo za sosednjimi državami
imajo jih manj kot v sosednjih državah
4.
ne delati česa ob dogovorjenem času ali delati kaj glede na
dogovorjeni čas prepozno:
zaostajati z izpolnitvijo pogodbe
;
zaostajati z delom, s plačilom za pol leta
●
publ.
razvoj trgovske mornarice je začel zaostajati
se upočasnjevati, se zmanjševati
;
ura zaostaja
kaže manj, kot je v resnici
;
star.
časopisi so zaostajali z novicami
niso bili na tekočem
zaostajajóč
-a -e:
zaostajajoča vozila
zaostálec
-lca
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
kdor zaostane:
v tabor so prihajali še zaostalci
/
zaostalec v rasti
2.
nazadnjak
,
mračnjak
:
nasprotovanje zaostalca
zaostálež
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
kdor zaostane:
priganjati zaostaleže
2.
nazadnjak
,
mračnjak
:
ljudje ga imajo za zaostaleža
zaostáli
-a -o
prid.
(
á
)
ki je zaostal:
v teku zaostali sošolec
/
zaostali ptič
/
duševno zaostali otrok
/
v razvoju zaostali narodi
;
pomagati zaostalim deželam
/
zaostali davki
♦
šah.
zaostali kmet
kmet, ki glede na druge kmete, ki so se pomaknili naprej, ostane
za njimi in ga ne brani drug kmet
;
šport.
zaostala tekma
tekma, ki glede na dogovorjeni čas ni odigrana ali je glede na
dogovorjeni čas odigrana pozneje
;
sam.:
njegov odpor do vsega zaostalega;
prim.
zaostati
zaostálost
-i
ž
(
á
)
stanje zaostalega:
duševna, telesna zaostalost
;
zaostalost v rasti
/
odpravljati, premagovati zaostalost
;
ekspr.
dvigniti se, izkopati se iz zaostalosti
/
zaostalost vasi
;
znamenje zaostalosti
;
boj proti zaostalosti
/
gospodarska, kulturna zaostalost
/
očitati komu zaostalost
zaostánek
-nka
m
(
ȃ
)
1.
razdalja, za katero kdo zaostaja:
povečati, zmanjšati zaostanek
;
velik zaostanek
/
publ.
na cilj je pritekel z desetimi metri zaostanka za zmagovalcem
za zmagovalcem je zaostal deset metrov
2.
stopnja, količina časa, za katero kdo zaostaja:
zaostanek v produktivnosti je večji kot lanski
;
razvojni zaostanek
3.
glagolnik od zaostati:
nezadovoljstvo zaradi zaostanka plače
//
v zvezi
biti v zaostanku
zaostajati
:
v zaostanku je za dve leti
;
s plačevanjem je v zaostanku
4.
kar je posledica zaostajanja:
odpraviti zaostanke
//
neplačane plačilne obveznosti:
poravnati zaostanke
;
davčni zaostanek
zaostánkar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor zaostane:
zaostankarji v sprevodu
/
samo zaostankarji so še grabili steljo
zaostáti
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
1.
zaradi počasnejšega gibanja ostati za določeno razdaljo za kom:
pohiti, da ne boš zaostal
;
zaostati pol kilometra
/
nekateri ptiči so zaostali za jato
2.
ostati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo:
zaostati v rasti
;
duševno zaostati
/
zaostati v kulturi, razvoju
3.
ne narediti česa ob dogovorjenem času ali narediti kaj glede na
dogovorjeni čas prepozno:
zaostati z obnovo gradu
;
zaostati s plačilom
/
zaostati z obrokom posojila
4.
ne izdelati:
zaostal je v petem razredu
;
večkrat je že zaostal
/
zaostati iz matematike
biti ocenjen negativno
●
ta ura večkrat zaostane
začne kazati manj, kot je v resnici
zaostàl
-ála -o:
v rasti zaostal otrok;
prim.
zaostali
zaostrênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zaostrenega:
zaostrenost konice
/
ekspr.
zaostrenost potez
/
ekspr.
zaostrenost družbenih nasprotij
zaostrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaostriti:
zaostritev kazni
/
zaostritev krize, spora
/
zaostritev boja
/
zaostritev mednarodnih odnosov
;
zaostritev ekonomskega položaja
zaostríti
-ím
dov.
, zaóstril
(
ī í
)
1.
knjiž.
narediti kaj ostrejše, bolj koničasto;
priostriti
:
zaostriti konico
2.
ekspr.
narediti kaj strožje:
zaostriti kazni, predpise
;
zaostriti nadzor nad čim
/
zaostriti merila
/
zaostriti glas
3.
knjiž.
narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev:
življenje v naravi mu je zaostrilo čute
/
delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme
4.
ekspr.
narediti kaj večje, intenzivnejše:
zaostriti disciplino
/
zaostriti spor
/
zaostriti boj proti preprodajalcem mamil
5.
ekspr.
narediti kaj bolj napeto, težavno:
to je še bolj zaostrilo odnose med njimi
;
pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini
zaostríti se
1.
ekspr.
postati ožji, bolj koničast:
brada se mu je zaostrila
/
zaradi bolezni se mu je obraz zaostril
2.
ekspr.
postati strožji:
z leti so se mu poteze zaostrile
3.
knjiž.
postati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev:
vid se mu je zaostril
4.
ekspr.
postati hujši, večji:
gospodarska kriza se je zaostrila
;
nesoglasja so se zaostrila
;
spor se je zaostril
5.
ekspr.
postati bolj napet, težaven:
mednarodni položaj se je zaostril
zaostrèn
-êna -o:
zaostreni odnosi med narodi
;
zaostrene razmere v deželi
zaostrovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaostrovati:
zaostrovanje meril
/
zaostrovanje družbenih nasprotij
;
preprečiti zaostrovanje spora
/
zaostrovanje odnosov med državama
zaostrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
ekspr.
delati kaj strožje:
cenzuro so vedno bolj zaostrovali
2.
ekspr.
delati kaj večje, intenzivnejše:
zaostrovati disciplino
/
zaostrovati boj
3.
ekspr.
delati kaj bolj napeto, težavno:
zaostrovati odnose s kom
zaostrováti se
1.
ekspr.
postajati ožji, bolj koničast:
brada se mu zaostruje
2.
ekspr.
postajati strožji:
poteze na obrazu se ji z leti zaostrujejo
3.
knjiž.
postajati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev:
vid se mu zaostruje
4.
ekspr.
postajati hujši, večji:
nesoglasja se zaostrujejo
5.
ekspr.
postajati bolj napet, težaven:
politični položaj se zaostruje
;
razmere se zaostrujejo
zaostrujóč
-a -e:
zaostrujoča se nasprotja med velesilami
zaovínek
-nka
m
(
ȋ
)
knjiž.
ovinek
:
oster zaovinek
zapacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da so na čem packe:
zapacati zvezek
;
s črnilom zapacati spričevalo
//
ekspr.
narediti kaj umazano;
zamazati
:
zapacati obleko
;
otrok se je zapacal
●
slabš.
zapacati bolnika
z neustreznim zdravljenjem mu povzročiti slabe posledice
zapacán
-a -o:
biti zapacan
;
zapacana obleka
zapackáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da so na čem packe:
zapackati risbo, zvezek
//
ekspr.
narediti kaj umazano;
zamazati
:
zapackati krilo
;
zapackati si roke
zapackán
-a -o:
zapackana knjiga
zapáčiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze:
pogledal se je v ogledalo in se zapačil
/
ob teh besedah se je zaničljivo zapačil
s takimi gubami, potezami izrazil zaničljiv odnos
zapàd
1
-áda
m
(
ȁ á
)
zahod
:
usmeriti se proti zapadu
/
od zapada je zapihal veter
;
na zapadu se je pooblačilo
/
publ.
življenje na zapadu države
zapàd
2
-áda
m
(
ȁ á
)
glagolnik od zapasti, prekriti:
redki zapadi snega
●
star.
ena od kazni je bila tudi zapad imetja
odvzem
zapádanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zapadati:
zapadanje malodušnosti
/
zapadanje slabostim
zapádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
v zvezi s
sneg
padajoč prekrivati zemeljsko površino:
sneg pogosto zapada že sredi novembra
//
v večjih količinah padajoč zakrivati, prekrivati:
sneg zapada ceste in travnike
2.
zastar.
nehote, po naključju prihajati:
ves čas so zapadali v nevarne položaje
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik:
hitro je zapadal obupu
/
zapadati v bedo
;
pogosto zapada v jezo
//
izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik:
zapadati alkoholizmu, razvratu
/
zapadati v pretiravanja
pretiravati
;
zapadati v sumničenje
sumničiti
4.
ekon.,
fin.
prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati:
menice, obveznosti zapadajo
●
zastar.
sonce zapada
zahaja
zapadajóč
-a -e:
veje se šibijo pod zapadajočim snegom
;
zapadajoče sonce
západen
1
in
zapáden -dna -o
prid.
(
á; ȃ
)
knjiž.,
v zvezi
zapadno kamenje
padajoče odkrušeno kamenje:
zapadno kamenje je ubilo planinca
zapáden
2
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
zahoden
:
zapadni del dežele
/
zapadna smer
/
zapadni veter
/
zapadni pesniki
/
zapadna usmerjenost
zahodnjaška
/
zapadna Evropa
zapádno
prisl.
:
zapadno od mesta
zapádlost
-i
ž
(
á
)
ekon.,
fin.
lastnost zapadlega:
ugotoviti zapadlost menice
/
rok zapadlosti
/
plačati terjatev ob zapadlosti
roku zapadlosti
zapádnik
-a
m
(
ȃ
)
zahodnik
:
zapihal je zapadnik
/
zastar.
zapadnik ne more razumeti mišljenja vzhodnjakov
zahodnjak
zapadnják
-a
m
(
á
)
zahodnjak
:
navade zapadnjakov
♦
zgod.
zapadnjak
v Rusiji, sredi 19. stoletja
pristaš zapadnjaštva
zapadnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
zahodnjaški
:
zapadnjaška miselnost
/
zapadnjaška civilizacija
zahodna
zapadnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
zahodnjaštvo
:
očitati komu zapadnjaštvo
♦
zgod.
zapadnjaštvo
v Rusiji, sredi 19. stoletja
politično in kulturno gibanje za razvoj Rusije po zahodnoevropskem
vzoru
zapádnoevrópski
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
zahodnoevropski
:
zapadnoevropski narodi
/
zapadnoevropska umetnost
zapàh
-áha
m
(
ȁ á
)
priprava za zapiranje vrat, oken od znotraj s premikajočim se delom,
ki se navadno v vodoravni smeri potisne v kaj:
montirati zapah
;
zapirati vrata z zapahom
;
lesen, železen zapah
;
zapah na naoknicah
/
odmakniti, odriniti zapah
/
okna se zapirajo na zapah
●
ekspr.
spraviti koga za zapahe
doseči, da ga zaprejo
;
ekspr.
biti, sedeti za zapahi
biti zaprt
;
ekspr.
zavarovati se pred čim s sedmerimi zapahi
zelo
zapahljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
večkrat na rahlo premakniti kaj pred čim za zmanjšanje občutka
vročine:
zapahljati komu obraz
;
zapahljati s pahljačo
//
večkrat na rahlo premakniti se sem in tja:
lasje so ji zapahljali v vetru
zapahníti
in
zapáhniti -em,
tudi
zapáhniti -em
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
dati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti:
zapahnil je in zaklenil ter odšel
;
z notranje strani zapahniti
;
zapah se sam zapahne
/
zapahniti okno, vrata
//
s takim dejanjem narediti, da notranjost česa ni dostopna:
zapahniti omaro, sobo
//
star.
zamašiti
,
zadelati
:
zapahniti špranje, vrzeli
;
odvodni jaški so se zapahnili
2.
star.
z močnim sunkom vreči:
segel je po sulici, da bi jo zapahnil v nasprotnika
/
zapahniti se v boj
3.
nar.
povzročiti pri kom občutek sitosti, da česa ne more, ne želi več
uživati:
ne jej potice, ker te bo zapahnila
;
brezoseb.
zapahnilo se mu je
●
star.
nenadoma se obema beseda zapahne
oba umolkneta
zapahníti se
in
zapáhniti se,
tudi
zapáhniti se
z zaprtjem vrat z zapahom onemogočiti komu drugemu vstop v svoj
prostor:
zapahnila se je v sobo in zaspala
zapáhnjen
-a -o:
tesno zapahnjene naoknice
;
zapahnjena okna, vrata
●
publ.
vrata osrednjega gledališča so bila zanj zapahnjena
niso ga sprejeli na delo v njem
zapahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti:
zapahoval je in zapahoval, pa ni mogel zapahniti
;
zapahovati vrata, okna
//
s takim dejanjem delati, da notranjost česa ni dostopna:
zapahovati sobo
zapahováti se
z zaprtjem vrat z zapahom onemogočati komu drugemu vstop v svoj
prostor:
zapahovala se je v sobo, da bi imela mir
●
star.
plesalcem so se pljuča zapahovala
težko so dihali, postajali so zasopli
zapakírati
-am
dov.
(
ȋ
)
dati blago, izdelke v ovoj, škatlo, navadno zaradi zaščite, lažjega
prenosa, prevoza:
zapakirati knjige in jih razposlati
/
zapakirati in zamrzniti živila
zapakíran
-a -o:
blago je že zapakirano
zapalíti
in
zapáliti -im,
in
zapáliti -im
dov.
(
ī á; á
)
star.
1.
zažgati
:
zapalili so mu hišo
;
zapaliti slamo
/
zapalil je knjigo
sežgal
2.
prižgati
:
zapaliti komu cigareto
/
zapaliti ogenj
/
zapaliti luč
zapalívši
zastar.
:
zapalivši pipo, je stopil iz hiše
zapáljen
-a -o:
vas je bila med vojno zapaljena
zapáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
agr.
razkužiti s paro:
zapariti sod
♦
obrt.
zapariti pečni prostor
povzročiti, da v njem nastane para
zapárjen
-a -o:
zaparjen sod
zaparkírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z napačnim parkiranjem onemogočiti drugemu vozilu, da bi se
premaknilo, odpeljalo:
nekdo mu je zaparkiral avtomobil
2.
z napačnim parkiranjem narediti neprehodno, neprevozno:
zaparkirati cesto, pločnik
zapásti
1
-pádem
dov.
,
stil.
zapàl zapála
(
á ā
)
1.
v zvezi s
sneg
padajoč prekriti zemeljsko površino:
ponoči je zapadel sneg
;
že sredi novembra je zapadel prvi sneg
/
brezoseb.
zapadlo je več kot pol metra snega
//
v večjih količinah padajoč
a)
zakriti, prikriti:
sneg je zapadel hiše in vrtove
b)
narediti, da kaj ni dostopno, prehodno:
sneg je zapadel vse poti
/
pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor
2.
zastar.
nehote, po naključju priti:
ne vem, kako sem zapadel sem
/
zapasti v križni ogenj
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
zapasti črnogledosti, obupu
;
zapasti malodušnosti
//
izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik:
zapadel je alkoholizmu
/
zapasti v brezdelje, sanjarjenje
/
zapadel je v napake
začel je delati napake
4.
ekon.,
fin.
priti do dneva, termina, ko je treba plačati:
dolg, menica zapade
;
terjatve so zapadle
/
obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja
5.
publ.
zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost;
propasti
:
viza mu je zapadla
6.
star.
postati last koga;
pripasti
1
:
po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu
/
zapuščina brez dedičev zapade državi
●
star.
če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade
preide v last upnika
;
zastar.
sonce je že zapadlo
zašlo
;
zastar.
po naših zakonih zapadeta smrti
bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena
zapádel
-dla -o:
plačati zapadle obroke
;
zapadla menica
;
zapadle obveznosti
zapáden
-a -o:
zapaden sneg
/
v povedni rabi
vsenaokrog je bilo zapadeno
zapásti
2
-pásem
dov.
(
á
)
pasoč izgubiti:
zapasti ovco
;
pes je zapasel že precej živine
●
ekspr.
zapasel je oči po izložbi
radovedno jo je začel ogledovati
zapásti se
pasoč se zaiti:
ovca se je zapasla na njivo
;
med nevihto se je živina zapasla visoko v skalovje
zapásen
-a -o:
iskati zapasene ovce
zapazíti
in
zapáziti -im
dov.
(
ī á ȃ
)
opaziti
:
pred hišo je zapazil neznanca
;
na tleh zapaziti majhen predmet
;
zapazil je, da se mu bliža skupina ljudi
;
zapaziti koga že od daleč
/
zapazili so, da je slabe volje
/
zapaziti napako
;
zapaziti spremembo
/
knjiž.
mlado igralko je publika hitro zapazila
postala pozorna nanjo zaradi izrednih uspehov
zapazívši
zastar.
:
zapazivši, da je odšla, je pohitel za njo
zapážen
-a -o:
bil je takoj zapažen
zapáž
tudi
zapàž -áža
m
(
ȃ; ȁ á
)
kar se namesti, pritrdi kam, da se zadelajo odprtine:
zapaž pri hlevu
;
zapaž iz slame
zapážanje
-a
s
(
á
)
opažanje
:
zapisovati svoja zapažanja
/
psihološka, sociološka zapažanja
/
natančno zapažanje kakega pojava
zapážati
-am
nedov.
(
á
)
opažati
:
zapažati luči v daljavi
/
zapažali so, da postaja vedno bolj odljuden
/
zapažati razlike, spremembe
zapážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z namestitvijo, pritrditvijo česa zadelati odprtine v čem:
zapažiti čebelnjak, hlev
;
zapažiti z listjem, s slamo
/
zapažiti strop z lesom
opažiti
2.
dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre;
zamašiti
:
zapažiti špranje s papirjem
/
z deskami zapažiti razbita okna
zadelati
zapážen
-a -o:
s slamo zapažen svinjak
zapečátenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zapečatiti:
poskrbeti za zapečatenje zapuščine
zapečátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore:
zapečatiti pošiljko
;
zapečatiti stanovanje
;
zapečatiti zavitek z voskom
/
zapečatiti kuverto
zalepiti
;
pren.,
ekspr.
strah mu je zapečatil usta
2.
ekspr.
potrditi sklenitev česa:
s to kretnjo sta zapečatila kupčijo
/
s tem golom je zapečatil poraz gostov
3.
ekspr.
narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja:
niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje
;
z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
●
profesor je učenca zapečatil
mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred
;
ekspr.
s tem je zapečatil svojo usodo
jo dokončno določil
;
pog.
prijeli so ga in zapečatili za dve leti
zaprli
zapečáten
-a -o:
zapečaten paket
;
če ne dobimo pomoči, smo zapečateni
zapéček
-čka
m
(
ẹ̑
)
1.
nižji del ob steni na kmečki peči za ležanje, sedenje:
otroci so se igrali v zapečku
;
legel je v topel zapeček
//
sedež, vdelan v kmečko peč ob steni:
sesti na zapeček
;
peč z dvema zapečkoma
2.
ekspr.
varen dom:
želja po toplem zapečku
/
kdor hoče kaj zgodovinsko pomembnega narediti, ne sme obsedeti,
ostati na zapečku
doma
●
ekspr.
premlad je še, da bi šel, se umaknil na zapeček
prepustil gospodarstvo mladim; se umaknil iz javnega delovanja
;
ekspr.
vso vojno je prebil doma v zapečku
na varnem
zapéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je na zapečku, za pečjo:
zapečna toplota
/
zapečni kritik
zapečkarski
zapečênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zapečenega:
zapečenost kruha
●
star.
taka hrana povzroči zapečenost
zaprtje
zapêči
-pêčem
dov.
,
tudi
zapekó; zapêci zapecíte; zapékel zapêkla
(
é
)
1.
s pečenjem narediti, da nastane na površini rjavkasta plast, skorja:
zapeči že pripravljeno jed v pečici
;
premalo, preveč zapeči kruh
;
zapeči pečenko, da nastane skorjica
/
pazi, da ne zapečeš potice
preveč zapečeš
2.
povzročiti občutek bolečine zaradi zelo velike toplote:
vroče železo ga je zapeklo v dlan
3.
povzročiti občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih stvari:
česen, poper zapeče
/
solze so ga zapekle
/
oči so ga zapekle
;
brezoseb.
v prsih ga je zapeklo
//
ekspr.
povzročiti duševne bolečine:
izrečena beseda ga je zapekla
;
krivica ga je zapekla
;
to ga je hudo, v dno srca zapeklo
4.
zapisati podatke na optično digitalno ploščo:
zapeči datoteke na zgoščenko
/
zapeči CD, DVD
●
ekspr.
vest ga je zapekla
dobil je neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde
zapečèn
-êna -o:
zapečen kruh
;
lepo zapečeno meso
/
zapečeni CD-ji
●
ekspr.
zapečeni hrbti turistov
temno rjavi od sončenja
;
star.
bolnik je zapečen
zaprt
zapéčje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
prostor ob peči, za pečjo:
prostorno zapečje
zapéčkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
nedejaven, dóma se držeč človek:
očitali so mu, da je zapečkar in nič nima
;
zapečkar in zaspanec
2.
kdor se v svojih interesih, razgledanosti omejuje na domači kraj,
domačo deželo:
kulturni zapečkarji
zapéčkarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zapečkarje ali zapečkarstvo:
zapečkarski starci
/
zapečkarski kritik
;
zapečkarska inteligenca
/
zapečkarski spori
/
zapečkarsko stališče
zapéčkarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
stanje človeka, ki je nedejaven, se drži dóma:
ozmerjala je moške zaradi zapečkarstva
2.
omejevanje interesov, razgledanosti na domači kraj, domačo deželo:
kulturno zapečkarstvo
zapéčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
zapečkar
:
ni hotel biti lenuh in zapečnik
zapéhati
1
-am
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
upehati
:
okopavanje ga je zapehalo
/
zapehal se je in oznojil
zapéhan
-a -o:
zapehan konjenik
;
ves zapehan se je ustavil
zapeháti
2
-ám
[
zapəhati
]
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
spehati
2
,
izsuvati
:
zapehali so ga iz hiše
zapéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
neobičajno redko, težavno iztrebljanje;
zaprtje
:
vzroki, zdravljenje zapeke
/
kronična zapeka
zapeketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
večkrat slišno udariti s kopiti ob tla:
konj je nemirno zapeketal
//
peketaje se začeti premikati:
konji so zapeketali po prašni cesti
zapeljánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
kdor je zapeljan, zaveden:
med prestopniki je veliko zapeljancev
zapeljánost
-i
ž
(
á
)
stanje zapeljanega človeka:
oprostiti komu kaj zaradi njegove zapeljanosti
/
storiti kaj v zapeljanosti
zapeljáti
-péljem
tudi
-ám
dov.
, zapêlji zapeljíte; zapêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
s prevoznim sredstvom spraviti kam:
povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto
;
potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron
;
zapeljati ranjenca v bolnišnico
;
zapeljati žito v mlin
;
zapeljati z avtomobilom, motorjem
/
avtobus nas je zapeljal do središča mesta
/
zapeljati koga čez reko
prepeljati
/
dvakrat ga je zapeljal okrog blokov
peljal
//
vozeč spraviti kam:
zapeljati avtomobil v garažo
;
zapeljati kolo, voz pod streho
2.
vozeč (vozilo) priti:
zapeljal je pred hišo in potrobil
;
prehitro zapeljati v križišče, ovinek
/
ekspr.
zapeljati v škarje
v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti
vozeče vozilo
//
premikajoč se priti:
avtobus je že zapeljal na postajo
;
vlak je zapeljal v predor
3.
vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam:
zapeljati s parkirišča na cesto
;
zapeljati naprej, nazaj
4.
vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer
premikanja:
pri srečanju je voznik zapeljal s ceste
;
zapeljati preveč v desno
/
smučar je zapeljal vstran in ustavil
5.
kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre;
popeljati
:
vsak dan jo zapelje na sprehod
;
večkrat jo zapelje v kino
6.
narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega,
navadno neprimernega:
slaba druščina ga je zapeljala
;
zapeljati koga h kraji, v zločin
;
zapeljati koga s slabim zgledom
;
zapeljati koga, da kaj ukrade
/
bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti
;
brezoseb.
včasih ga je zapeljalo, da se je napil
/
ne da se zapeljati
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem:
njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
//
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje:
zapeljati koga v skušnjavo, zmoto
/
zapeljal ga je na napačno misel
povzročil, da je napačno mislil
7.
pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga:
zapeljati koga s svojo lepoto
/
njene oči so ga zapeljale
//
navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni
odnos:
zapeljal jo je, potem pa zapustil
;
zapeljati komu dekle
●
ekspr.
s tem so hoteli upornike zapeljati
prevarati, ukaniti
;
ekspr.
zapeljati koga na kriva pota
povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno
oporečno
;
ekspr.
predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem
preveč časa, prostora bi porabili
♦
rel.
zapeljati koga v greh
zapeljáti se
s prevoznim sredstvom iti:
zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
●
ekspr.
padel je in se zapeljal po bregu navzdol
zdrsnil
;
ekspr.
krokar se je zapeljal nad ovcami
poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
zapelján
-a -o:
zapeljan človek
;
otrok je bil zapeljan
;
biti zapeljan v krajo
;
zapeljano dekle
zapeljáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od zapeljati:
zapeljava vozila čez sredino cestišča
/
zapeljava mladoletnikov v zločin
zapeljávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s prevoznim sredstvom spravljati kam;
voziti
:
zapeljavati ranjence v bolnišnico
//
vozeč spravljati kam:
ob dežju so zapeljavali vozove v kolnico
2.
zapeljevati
:
očitali so mu, da zapeljava ljudi
/
zapeljavati dekleta
zapeljeválec
-lca
[
zapeljevau̯ca
tudi
zapeljevalca
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor koga zapeljuje:
zapeljevalec mladine
/
zapeljevalec deklet
zapeljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zapeljevanje:
zapeljevalna spretnost
/
zapeljevalen prizor v drami
zapeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zapeljevati:
zapeljevanje h kraji
/
zapeljevanje deklet
zapeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno
neprimernega:
zapeljevati koga v krajo, zločin
/
obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi
//
ekspr.,
v zvezi z
v
delati, povzročati, da kdo pride v kako stanje:
okoliščine so ga zapeljevale v skušnjavo, da bi dogajanje
spreminjal
/
bogastvo ga je zapeljevalo v lahkomiselnost
//
ekspr.,
v zvezi z
v
delati, povzročati, da kdo kaj naredi sploh:
s svojimi šalami je zapeljeval ljudi v smeh
/
tišina ga je zapeljevala v samogovor
2.
prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga:
zapeljevati koga s svojo lepoto
;
zapeljevati koga brez uspeha
//
prizadevati si navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli
v spolni odnos:
zapeljevati neizkušeno dekle
;
zapeljevati komu ženo
zapeljív
-a -o
prid.
, zapeljívejši
(
ī í
)
1.
s katerim si kdo prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost koga:
pogledala ga je z zapeljivim smehljajem
;
ekspr.
metati komu zapeljive poglede
;
zapeljive besede, kretnje
//
ki vzbuja ljubezensko vznemirjenost:
zelo je zapeljiva
;
zapeljivo dekle
/
zapeljive ustnice
;
zapeljive oči
2.
ekspr.
zelo zanimiv, privlačen:
zapeljiva knjiga
/
zapeljiva ponudba, priložnost
zelo ugodna, primerna
/
zapeljiva jed
zapeljívo
prisl.
:
kruh je zapeljivo dišal
;
zapeljivo se smehljati
;
sam.:
na njej je nekaj zapeljivega
zapeljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor koga zapelje, zapeljuje:
upreti se zapeljivcem
;
zapeljivec mladine
/
njen zapeljivec jo je zapustil
;
zapeljivec deklet
zapeljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki koga zapelje, zapeljuje:
izogibati se pretkani zapeljivki
/
dekle je prava zapeljivka
;
čari zapeljivke
zapeljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zapeljivega:
očarala ga je s svojo zapeljivostjo
/
zapeljivost njenega glasu
/
zapeljivost bogastva
//
ekspr.
zanimiva, privlačna stvar:
zapeljivosti življenja
zapénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
priprava za zapenjanje oblačil, sestavljena iz kaveljčka in zanke:
prišiti zapenec
;
krilo, zapeto z zapencem
;
zapenci, pritiskači in gumbi
zapéniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
povzročiti nastanek pen na tekočini:
ladja je zapenila vodo
zapéniti se
1.
postati penast:
vino se pri odpiranju zapeni
;
stresel je steklenico, da se je žganje zapenilo
//
ekspr.
peneč se pljusniti, steči:
morski valovi so se zapenili preko krova
2.
postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni:
bolnik se je zapenil
/
omedlel je in usta so se mu zapenila
/
konj se je zapenil od napora
zapénjen
-a -o:
zapenjeni valovi
zapenjáča
-e
ž
(
á
)
knjiž.
zavorna veriga:
zapenjača se je pretrgala
;
zavreti kolo z zapenjačo
zapénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zapenjati:
odpenjanje in zapenjanje gumbov
/
zapenjanje obleke, plašča
/
enoredno
ali
enovrstno zapenjanje
z gumbi v eni vrsti
/
z zaščitenimi kolesi preprečiti zapenjanje vzporedno vozečih vozil
zapénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
dajati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu:
zapenjati gumbe, zaponke
//
delati, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z
drugim:
zapenjati plašč
;
zapenjati si bluzo
//
pripenjati
:
zapenjati vagone
;
zapenjati si smučke
zapénjati se
1.
imeti kje zlasti gumbe za zapenjanje:
obleka se zapenja zadaj
/
krilo se zapenja z zadrgo
ima za zapenjanje zadrgo
2.
prihajati z delom na razmeroma oster, koničast predmet:
obleka se ji je zapenjala ob trnje
/
vozovi so se zapenjali drug v drugega
zapentljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
zavezati v pentljo:
zapentljati trak, vezalke
/
ekspr.
poskušal je razvozlati vrv, ki jo je prej zapentljal
zavozlal
2.
ekspr.
zaplesti
,
zamotati
:
zapentljati štreno
/
zapentljati problem
;
česar se loti, vse zapentlja
zapentljáti se
slabš.
1.
začeti se družiti, sodelovati z moralno negativno osebo:
zapentljal se je s čudnimi ljudmi
2.
priti v ljubezenski odnos s kom:
zapentljal se je s sodelavko
zapentlján
-a -o:
lepo zapentljani trakovi
zapériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
zapičiti
,
zabosti
:
zaperiti sulico v koga, kaj
●
knjiž.
zaperiti oči v koga
zapičiti oči v koga
zapésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zapestje:
zapestni sklep
;
zapestna kost
/
zapestni trak ročne ure
/
zapestni gumb
gumbu podobna priprava za zapenjanje zapestnikov zlasti pri moški
srajci
;
zapestni ščitnik
povoj za zavarovanje in utrditev zapestnega sklepa
zapéstje
-a
s
(
ẹ̑
)
del roke med dlanjo in podlaktom:
podrgniti si zapestje
;
prijel ga je za zapestja in ga potegnil k sebi
;
potisniti roko do zapestja v torbo
;
pregibati roko v zapestju
;
obvezano zapestje
;
verižica okrog zapestja
zapéstnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
okrasni predmet za okrog zapestja:
nositi, podariti zapestnico
;
zlata zapestnica
;
zapestnica iz granatov
;
zapestnica in uhani
2.
anat.
vsaka od osmih kosti v zapestju:
prstnice, dlančnice in zapestnice
3.
mn.,
ekspr.
priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov;
lisice
2
:
policist mu je nadel zapestnice
;
sledovi zapestnic na rokah
4.
nav. mn.,
knjiž.
zapestnik
,
manšeta
:
s čipkami obrobljene zapestnice
/
srajca s poškrobljenimi, trdimi zapestnicami
●
knjiž.
uporabljati pri delu v mrazu zapestnice
brezpalčne rokavice
;
knjiž.
pogledala je na svojo zapestnico, koliko je ura
na zapestnico z uro
zapéstnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.
1.
spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi:
natančno zlikati ovratnik in zapestnike
;
obrabljeni robovi zapestnikov
;
srajca s trdimi zapestniki
/
desni zapestnik
//
posebno oblikovan spodnji del rokava sploh:
usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki
;
plašč s širokimi zapestniki
//
nekdaj
modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju:
izdelovati zapestnike
;
nositi zapestnike
2.
knjiž.
rokavica, ki je brez prstov;
brezpalčna rokavica
:
splesti zapestnike za zimo
●
knjiž.
natakniti jetniku zapestnike
lisice
;
zlati zapestniki
zapestni gumbi
;
rokavice s podaljšanimi zapestniki
zavihi
zapétež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
nedostopen, nepriljuden človek:
osamljenost zapetežev
zapéti
1
-pnèm
dov.
, zapél;
nam.
zapét
in
zapèt
(
ẹ́ ȅ
)
1.
dati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu:
zapeti gumb, zaponko
/
zapeti zadrgo
//
narediti, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z
drugim:
zapeti jermen, pas
;
zapeti plašč
;
zapeti si čevlje, suknjič
/
zapela je otroka in ga zavila v plet
;
vstal je in se zapel
//
pripeti
1
:
zapeti psa na jermen
;
zapeti se na vrtiljaku
2.
prijeti kaj s kakim predmetom tako, da ostri del prodre vanj:
zapeti plavajoč predmet s kavljem
;
zapel je trščico s šivanko in jo izvlekel
♦
rib.
zapeti ribo
povzročiti, da se ji trnek zatakne v ustih
;
voj.
zapeti pištolo, puško
dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška ne more sprožiti
zapéti se
priti z delom na razmeroma oster, koničast predmet:
srajca se mu je zapela za vejo
/
zapel se je ob živo mejo in padel
●
ekspr.
zakaj ste se vsi tako zapeli
postali nedostopni, nepriljudni
zapét
-a -o
1.
deležnik od zapeti:
zapet gumb
;
zapet ovratnik, plašč
;
do vratu zapeta bluza
2.
ekspr.
nedostopen
,
nepriljuden
:
zapet človek
;
biti preveč, zelo zapet
/
sedeli so zapetih obrazov
nesproščeni; brezizrazni
;
hladno, zapeto vedenje
;
prisl.:
zapeto se držati
;
zapeto gledati, odgovarjati
zapéti
2
-pôjem
dov.
, zapój zapójte
tudi
zapôj zapôjte; zapél
(
ẹ́ ó
)
1.
izoblikovati tone, melodije z govorilnimi organi:
zapel bi, če bi znal
;
od veselja zapeti
;
glasno, veselo, žalostno zapeti
//
preh.
izraziti, posredovati določeno besedilo s petjem:
zapeti budnico, zdravljico, žalostinko
/
zapeti (pesem) o ljubezni
/
elipt.,
pog.
zapeti katero
/
zapel je: Žive naj vsi narodi
♦
glasb.
zapeti lestvico, melodijo
2.
začeti peti:
globoko je vdihnil in zapel
;
ko se je znočilo, so fantje zapeli
/
zapeti ob spremljavi klavirja
3.
ekspr.
izraziti misli v vezani besedi:
pesnik je zapel o svojih čustvih
/
kdo je v slovenščini prvi zapel to verzno obliko
spesnil
;
pren.,
pesn.
zapoj, duša, o bolesti
4.
ekspr.
pojoče reči, povedati:
sprevodnik je zapel ime postaje
/
dobro jutro, je zapel sosed
//
reči, povedati sploh:
zapel je celo tožbo
;
knjiž.
pošteno mu jih je zapel
zelo ga je oštel
5.
oglasiti se z določenimi, za posamezno vrsto (ptic, žuželk) značilnimi
glasovi:
v grmovju so zapele ptice
;
petelin je dvakrat zapel
//
ekspr.
dati, oddati značilen zvok:
rog, struna, zvon zapoje
;
ura na steni je zapela
/
vile so zapele, ko so udarile ob tla
/
motor je zapel
zabrnel
;
vsake toliko časa zapoje telefon
zazvoni
//
izraža začetek dejanja, dejanje, kot ga določa sobesedilo:
prišlo je poletje in kose so zapele
/
če se žival upira, zapoje bič, palica
je tepena
;
v gozdu je zapela sekira
se je začelo sekati
;
pred mrakom je zapel veter in se prelevil v vihar
začel pihati
●
star.
bili so zadolženi in boben je zapel
njihovo premoženje je šlo na dražbo
;
star.
na Laškem je zapel boben
se je začela vojna
;
star.
vstal je, preden je zapel petelin
zelo zgodaj
;
ekspr.
zapel je petelin na strehi
začelo je goreti
;
ekspr.
srce mu je zapelo
zelo se je razveselil
;
evfem.
zvon mu je zadnjič zapel
umrl je
;
ujeti zločinec je končno zapel
začel govoriti o svojem dejanju
;
pesn.
petelin je zapel beli dan
s petjem naznanil, da se dani
;
ekspr.
zapeti komu hvalo
zelo ga pohvaliti
;
star.
zapeti novo mašo
postati duhovnik
;
star.
če ne boš ubogal, ti bom zapel drugo pesem
te bom natepel, pretepel
zapét
-a -o:
zapeta beseda
;
zapeta pesem
zapetljáj
-a
m
(
ȃ
)
zaplet
:
tekmovanje je potekalo brez zapetljajev
/
gospodarski, politični zapetljaji
zapetljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zapentljati
:
zapetljati trak
/
to je ves položaj še bolj zapetljalo
zapletlo, zamotalo
zapétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
opetnik
:
visok zapetnik
zapétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
stanje zapetega:
zapetost gumbov
2.
ekspr.
nedostopnost
,
nepriljudnost
:
zaradi zapetosti je precej osamljen
;
zapetost in molčečnost
/
zapetost njegovega vedenja
zapetpedíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
oglasiti se z glasom petpedi:
prepelica zapetpedika
zapháti
-phám
stil.
-pšèm
dov.
(
á ȃ, ȅ
)
1.
zastar.
s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno;
nabiti
:
zaphati ilovico
2.
nar.
zatlačiti
,
zapolniti
:
zaphati odprtino z listjem
/
veter je zaphal razpoko s snegom
zaphán
-a -o:
z glino zaphane reže
zapíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj:
zapičiti konico šestila v list in narediti krog
;
zapičiti kol globoko v tla
;
zapičiti vilice v meso
;
pri šivanju si zapičiti iglo v prst
/
ekspr.:
jezno mu je zapičila nohte v obraz
zasadila
;
zapičila je prst v vzhajano testo
;
zapičiti biku sulico v tilnik
zabosti
//
s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v
kaj in tam ostane:
po šivanju zapičiti igle v blazinico
;
iti na njivo zapičit prekle
●
ekspr.
zapičiti oči, pogled v koga
preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga
;
ekspr.
zapičiti si kaj v glavo
trdno se odločiti kaj doseči, narediti
zapíčiti se
1.
s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati:
kopje se je zapičilo v tla
;
trn se mu je zapičil v peto
/
vrženi nož se je zapičil v vrata
zasadil
;
pren.,
ekspr.
njene besede so se mu zapičile v srce
;
ta misel se mu je zapičila v glavo
2.
ekspr.,
v zvezi z
v
vsestransko, natančno pregledati, proučiti:
carinik se je zapičil v njegovo prtljago
;
v vsako stvar se zapiči
;
zapičil se je v nekatere formulacije v članku
/
zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
//
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
zapičiti se v raziskovalno delo
/
zapičil se je v poezijo
;
zapičiti se v kak problem
●
ekspr.
ta stvar se mu je zapičila v oči
jo je najprej, najbolj opazil
;
ekspr.
to se mu je zapičilo v spomin
si je zapomnil
;
ekspr.
zapičil se je v nasproti vozeče vozilo
trčil je
;
ekspr.
zapiči se v vsako žensko
jo vsiljivo ogovori
zapíčen
-a -o:
v tla zapičen kol
;
v tnalo zapičena sekira
zápih
1
-a
m
(
ā
)
nar.
zamet
2
:
Vetrovi zanašajo sneg in po cestah so zapihi.
(M. Kranjec)
zapíh
2
-a
m
(
ȋ
)
sunek (vetra):
burja je ob prvem zapihu zlomila loputo vetrnice
zapíhati
-am
dov.
,
tudi
zapihájte;
tudi
zapihála
(
í
)
1.
nav. 3. os.
začeti pihati:
burja je zapihala
;
hladen veter je zapihal
;
brezoseb.
zunaj je zapihalo
2.
večkrat iztisniti zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z
določenim namenom:
zapihati v dlan
/
zapihati skozi nos, zobe
3.
s pihanjem izraziti navadno strah, občutek ogroženosti:
lisjak je zapihal
;
mačka je zapihala
;
jezno zapihati
//
ekspr.
izraziti jezo, nejevoljo, sovražnost:
ženske so užaljeno zapihale
;
zapihala je kakor mačka
/
zapihati od jeze
/
tiho bodi, je razdraženo zapihal
●
ekspr.
zapihal je drug, nov veter
razmere so se spremenile
;
ekspr.
zapihali so bolj ugodni vetrovi
razmere, okoliščine so postale bolj ugodne
zapihljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
rahlo zapihati:
zapihljale so jesenske sapice
zapijánčiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
zapiti se:
popolnoma se je zapijančil
zapíjati
-am
nedov.
(
í
)
s pitjem alkoholne pijače zapravljati:
s prijatelji zapija težko zaslužen denar
;
zapijali so, kar so zaslužili
●
ekspr.
zapijala sta svojo nesrečo
s pitjem alkoholne pijače jo skušala pozabiti
zapíjati se
zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postajati
pijan:
večer za večerom se je zapijal
;
pogosto se zapija s prijatelji
//
postajati pijanec:
počasi se je zapijal
;
vedno bolj se zapija
zapík
-a
m
(
ȋ
)
1.
etn.,
pri lovljenju
dogovorjeno mesto, ki se ga bežeči dotakne, da je varen pred lovečim:
priteči do zapika
;
ta vogal je zapik
/
zapik, je zavpil, ko je pritekel k drevesu
kot vzklik
izraža, da se koga ne sme ujeti
/
pusti ga, je zapik
v položaju, ko se ga ne sme loviti
2.
v medmetni rabi
izraža odločenost, da se kaj preneha:
zapik, to me ne skrbi več
/
zapik, ne prepirajta se
//
navadno v zvezi z
in
izraža odločnost, nepopustljivost:
moja žena bo, in zapik
;
zapik, lažeš
;
tako je, kot pravim, in zapik
●
ekspr.
kmalu bo vsemu zapik
kmalu bo vsega konec
;
ekspr.
narediti čemu zapik
povzročiti, da kaj preneha
zapíkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
zapikovati
:
zapikati palico v tla
zapikávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zapikovati
:
zapikavati palico v tla
/
krogle se zapikavajo v zid
/
zapikavati se v koga
zapikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s sunkom, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj:
zapikovati iglo v tkanino
/
ekspr.
zapikovati prste v kruh
//
s sunkom, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj
in tam ostane:
zapikovati mandeljne v torto
●
ekspr.
zapikovati oči, pogled v koga
preiskujoče, ostro pogledovati koga
zapikováti se
1.
s koničastim delom prodirati v kaj in tam ostajati:
puščice so se zapikovale v tarčo
2.
ekspr.,
v zvezi z
v
vsestransko, natančno pregledovati, proučevati:
zapikovali so se v vsako njegovo izjavo
/
rad se zapikuje v ljudi
/
kaj se zapikuješ v njegove stvari
vsiljivo vmešavaš
●
ekspr.
zapikoval se je v dekleta
jih vsiljivo ogovarjal
zapíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
s piljenjem narediti, izoblikovati v kaj:
zapiliti utor v kovinsko ploščo
/
zapiliti zarezo s pilo
//
nepravilno izpiliti, opiliti:
zapiliti ključ
zapiráč
-a
m
(
á
)
1.
priprava za zapiranje česa;
zapiralo
:
okenski zapirač
;
zapirač pri ročni torbici
/
zapirač vode
;
zapirač za plin
2.
del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi;
zaklep
:
deli zapirača
;
kovinski zvok zapirača
zapirálec
-lca
[
zapirau̯ca
tudi
zapiralca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki kaj zapira:
zapiralec konzerv
zapirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zapiranje:
zapiralni mehanizem dežnika
/
zapiralni čas
♦
teh.
zapiralna loputa
zapirálka
-e
[
zapirau̯ka
tudi
zapiralka
]
ž
(
ȃ
)
1.
anat.
krožna mišica, ki zapira odprtino;
sfinkter
:
zapiralka zadnjika
/
mišica zapiralka
2.
bot.
vsaka od dveh celic, ki s spreminjajočo se obliko zapirata, odpirata
listno režo:
zapiralki ob listni reži
/
celica zapiralka
zapirálnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava, s katero se kaj zapira:
zapiralnik konzerv
;
zapiralnik za steklenice
zapirálo
-a
s
(
á
)
priprava za zapiranje česa:
okensko zapiralo
;
zapiralo za vrata
;
ročica, zob zapirala
/
pipe in druga zapirala
zapíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zapirati:
težavno zapiranje vrat
/
zapiranje steklenic
;
neprodušno zapiranje posode
/
odpiranje in zapiranje oči
/
zapiranje ventila
/
zapiranje napredno mislečih ljudi
/
vsakodnevno zapiranje trgovin
/
zapiranje rudnikov
/
zapiranje delovnih organizacij pred strokovnjaki
/
zapiranje cveta
zapírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
dajati kaj v tak položaj
a)
da ni mogoč prehod, vstop ali izstop:
zapirati okna, vrata
b)
da postaja notranjost nedostopna:
zapirati predale
/
zapirati omare, sobe
//
z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost,
vsebino:
zapirati kozarce, steklenice
;
zapirati z zamaški
;
neprodušno zapirati
2.
delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem:
zapirati oči, usta
//
delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju:
zapirati dežnik
3.
dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti:
zapirati pipe, ventile
/
pog.
otroci odpirajo in zapirajo radio
izključujejo
//
na tak način onemogočati izhod česa:
zapirati plin
;
zapirati vodo
4.
delati kaj neprehodno:
zapirati prehod z ovirami
/
lopute na več mestih zapirajo cev
5.
s svojim položajem omejevati kaj:
gore zapirajo dolino
/
tovarniške stavbe zapirajo dvorišče
/
hribi zapirajo obzorje
6.
z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod:
zapirati otroke v hišo
/
zapirati ovce v stajo
/
zapirati živali v živalske vrtove
;
pren.,
ekspr.
zapirati znanost v kabinete
//
delati, povzročati, da kdo nima več prostosti:
sovražnik je začel izseljevati in zapirati
/
zapirati ljudi v ječe
7.
prenehavati delati, poslovati:
prodajalka pravkar zapira
;
jeseni zapirajo kopališča
//
delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost:
zapirati premogovnike
;
zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
♦
ekon.
zapirati trg
delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
8.
publ.
preprečevati
,
onemogočati
:
sovražniku zapirati prehod čez reko
/
stolpnice so zapirale pogled na hribe
9.
v zvezi
zapirati pot, vrata
onemogočati komu, da kam gre, pride:
ograja mu je zapirala pot v prostost
/
ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
//
publ.
onemogočati nastop, uveljavljanje česa:
zapirati vrata sodelovanju
/
zapirati komu pot, vrata do izobrazbe
onemogočati mu izobraževanje
10.
povzročati neobičajno redko, težavno iztrebljanje:
čokolada zapira
●
prometni policist odpira in zapira cesto
dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo
;
ekspr.
zapirati si oči pred problemi
ne hoteti jih spoznati, priznati
;
ekspr.
kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah
zelo je bil presenečen
;
ekspr.
zapirati svoje srce pred kom
ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati
;
ekspr.
zapirati si ušesa pred resnico
ne hoteti jo spoznati
zapírati se
1.
s prislovnim določilom
biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
vrata se zapirajo od zunaj
/
okno se dobro zapira
prilega
2.
prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop:
vrata se zapirajo sama od sebe
3.
biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu:
cvetovi se zvečer zapirajo
4.
z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor:
zapira se v sobo
5.
ekspr.
postajati zadržan, nezaupljiv:
po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi
/
posamezni sloji so se zapirali vase
omejevali so stike z drugimi
●
ekspr.
oči se mu že zapirajo
postaja zelo zaspan
;
publ.
organizacije se zapirajo v svoje kroge
imajo čedalje manj stikov z drugimi
;
voda se mu zapira
ima težave z odvajanjem seča
♦
med.
rana se zapira
celi in iz nje ne teče več gnoj
zapiráje
:
zapiraje vrata, je še govorila
zapirajóč
-a -e:
hrib, zapirajoč dolino
;
zapirajoča se vrata
zapírica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
priprava za zapiranje oken, vrat:
zapirica za okno
zapírnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
priprava iz dveh nerazstavljivo povezanih ploščic, pritrjenih vsaka na
svoj del, ki omogoča zapiranje, odpiranje;
šarnir
:
povezati plošče z zapirnicami
2.
nar. severozahodno
preprosta vrata, zapora:
odriniti zapirnico in stopiti v stajo
zapís
-a
m
(
ȋ
)
1.
kar je zapisano:
prebrati zapis
;
razbrati iz zapisa
;
najstarejši ohranjeni zapisi
;
to so prvi zapisi pesmi v slovenščini
/
cerkveni zapisi
;
pravni, uradni zapis
/
zapisi na robu
opombe, pripisi
/
kataložni zapis
ki strnjeno predstavlja podatke o publikaciji v skladu s pravili
za katalogizacijo
//
kar je prikazano s sistemom grafičnih znakov:
priložiti izvidu zapis srčnega utripa
;
zapis potresnih sunkov
/
črkovni, notni, stenografski zapis
/
grafični zapis
//
navadno s prilastkom
posnetek
:
zapis na magnetofonskem traku
/
filmski, fotografski, slikovni zapis
;
zvočni zapis
2.
besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti:
napisati, sestaviti zapis o srečanju s pisateljem
;
objaviti zapis o poplavah v časopisu
/
dnevniški, priložnostni, spominski zapis
;
publicistični, satirični zapis
//
navadno s prilastkom
krajša oddaja, ki ne prikazuje česa v celoti:
posneti radijski, televizijski zapis o dogodku
3.
glagolnik od zapisati:
omogočiti natančen zapis pogovora
;
zapis črke, števila s svinčnikom
;
zapis dogodkov, misli, vtisov
;
zmotiti se pri zapisu po nareku
/
zapis prizora s kamero
posnetek
/
naprave za zapis potresnih sunkov
●
sestaviti zapis imen
seznam, spisek
♦
jezikosl.
zapis govora, intonacije
;
mat.
desetiški zapis
sistematična razstavitev števila na vsoto produktov števil od nič
do devet in potenc števila deset
;
rač.
zapis
shranitev podatkov, informacij na ustrezno sredstvo, medij
zapisánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
zapis
:
pokazati komu svoje zapisanje
/
zapisanje česa v kamen
zapísati
in
zapisáti -píšem
dov.
, zapíšite
(
í á í
)
1.
s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani:
kdo je prvi zapisal to besedo
;
zapisati izjavo, misli koga
;
zapisati podatke v beležnico
;
vse si je skrbno, sproti zapisal
/
zapisal je dosti ljudskih pesmi
zbral v pisni obliki
/
zdravnik mu je zapisal dieto
predpisal
;
pod besedilo je zapisal svoje ime
se je podpisal
;
zapisati zvok na magnetofonski trak
posneti
;
zapisati podatke na DVD
//
napisati
:
zapiši veliki B
;
zapisati število z besedo, s številko
;
zapisati opombo na rob
/
zapisati s kredo, svinčnikom
/
vse to sem ti zapisal v pismu
/
zapisati oceno knjige
//
prikazati s črtami, pikami:
zapisati potresni sunek
;
z aparatom zapisati utripanje srca
2.
napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom:
policist ga je ustavil in zapisal
;
zapisati voznika
3.
navadno z dajalnikom
v oporoki določiti koga za dediča:
zapisati komu hišo, zemljišče
/
zapisati komu kot v hiši
v kmečkem okolju
izgovoriti
;
premoženje je zapisal nanjo
prepisal
/
v oporoki mu je zapisal posestvo
4.
star.
vpisati
,
včlaniti
:
zapisati koga k planincem
;
zapisati otroka v šolo
/
zapisati se med protestante
postati protestant
;
prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake
prijaviti
5.
knjiž.
vstaviti
,
vnesti
:
zapisati kaj v seznam
/
učenca so zapisali v posebno skupino
uvrstili
6.
ekspr.
narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega:
zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju
/
zapisati koga smrti
●
ekspr.
čas vselej zapiše pravično sodbo
po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa
;
ekspr.
svoje življenje je zapisal glasbi
posvetil
;
ekspr.
to zapiši na svoj račun
tega si sam kriv
;
ekspr.
to si zapiši v spomin, srce
si zapomni
;
ekspr.
to si zapiši za uho, ušesa
dobro si zapomni
;
iron.
to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik
ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo
;
nižje pog.
kam pa je to za zapisati
izraža začudenje, presenečenje nad čim
♦
jezikosl.
zapisati prislov narazen, skupaj
;
šah.
zapisati potezo
;
šol.
zapisati učenca v dnevnik
zapísati se
in
zapisáti se
1.
nehote napisati kaj:
te besede so se mu zapisale
/
na tem mestu se je zapisal
se je zmotil
2.
ekspr.
začeti se ukvarjati s čim:
zapisati se filmu, politiki
;
zapisati se filozofiji
/
zapisati se plezanju, smučanju
//
začeti sodelovati s kom v čem negativnem zlasti zaradi koristi:
zapisati se okupatorju
●
ekspr.
z vso dušo se je zapisal revolucionarnemu gibanju
je postal navdušen pristaš revolucionarnega gibanja
;
ekspr.
zapisati se hudiču
odločiti se za slaba dejanja
;
knjiž.
ob popisu se je zapisal za Slovenca
izrekel
;
ta misel se mu je zapisala v možgane
vtisnila
;
ekspr.
zapisal se je v slovensko poezijo
napisal je pomembne slovenske pesmi
;
ekspr.
igralka se je s to vlogo gledalcem zapisala v spomin
po tej vlogi so si jo zapomnili
zapísan
-a -o:
biti zapisan gledališču, znanosti
;
biti zapisan propadu
;
zapisane misli koga
;
premoženje je zapisano na sina
;
imeti kaj zapisano po očetu
;
vse povedano je natančno zapisano
;
tako je,
star.
stoji zapisano v knjigah
●
ekspr.
to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami
dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
;
ekspr.
njegovo ime bo zapisano v zgodovini
zelo je pomemben
;
ekspr.
zapisana je v njegovem srcu
rad jo ima
;
star.
saj nima na čelu zapisano, kaj misli
na zunaj se ne vidi
;
ekspr.
nikjer ni zapisano, da tako mora biti
ni nujno
;
pog.
pri meni je dobro zapisan
o njem imam ugodno mnenje
;
pog.
v šoli ga imajo slabo zapisanega
imajo slabo mnenje o njem
♦
jezikosl.
zapisani jezik
jezik, ki je uresničen s pisavo
;
pravn.
zapisano pravo
pravo, katerega besedila obstajajo v pisni obliki
;
sam.:
dodati kaj k zapisanemu
zapisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
zapisovati
:
zapisavati dogodke v dnevnik
/
zapisavati zdravila
predpisovati
zapísek
-ska
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.
besedilo, navadno krajše, ki nastaja in se zapisuje sproti:
brati pisateljeve zapiske
;
v zapiskih opisati kaj
;
zapiski iz vojnih let
/
dnevniški, popotni, spominski zapiski
2.
zapis
:
zapisek izjav prič
;
doba prvih zapiskov
/
zapisek na robu
opomba, pripis
;
govoriti brez zapiskov
pisne priprave
/
rokopisni, stenografski zapisek
3.
mn.
sproti nastali zapis posredovane učne snovi:
učiti se po zapiskih
;
imeti urejene zapiske
/
na predavanjih si delati zapiske
●
sestaviti zapisek z imeni prisotnih
spisek, seznam
♦
šol.
anekdotski zapisek
sprotno učiteljevo zapisovanje opažanj o vedênju posameznega
učenca
;
zapiski o uspehih učencev
pisno izraženo učiteljevo mnenje o napredovanju in uspehih učencev
zapísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zapis:
zapisna oblika
/
zapisna knjižica
knjižica z zapiski
zapískati
-am
dov.
,
tudi
zapiskála
(
í
)
1.
zaigrati na piščal, na glasbilo s piščaljo:
pastir je zapiskal lepo melodijo
/
zapiskati na rog, v rog
zatrobiti
/
zapiskati na piščalko
//
dati zvočni signal s piščalko:
policist je dvakrat zapiskal
/
preh.
sodnik je zapiskal konec igre
2.
s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročiti visok, oster
glas, visoke, ostre glasove:
zapiskati na prste
;
zapiskati v cevko
/
burja je zapiskala
;
zapiskal je močen severni veter
3.
dati visok, oster glas, visoke, ostre glasove:
lokomotiva, parnik zapiska
;
sirena zapiska
;
brezoseb.:
v prsih mu je zapiskalo
;
po zraku je zabobnelo in zapiskalo
//
oglasiti se s takimi glasovi:
gams zapiska
/
zapiskati jerebom
jih poklicati na tak način
//
ekspr.
reči z visokim, ostrim glasom:
od jeze je kar zapiskala
/
glas mu je zapiskal
je postal neprijetno visok, oster
♦
lov.
zapiskati jereba
povzročiti, da se jereb zaradi napačnega vabljenja ne odzove na
klic
zapisljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
na katerega se lahko zapišejo digitalni podatki:
zapisljiv CD, nosilec
;
enkrat, ponovno zapisljiv medij
;
zapisljiva plošča DVD
2.
ki se da zapisati:
to ime je lahko izgovorljivo in zapisljivo
zapísnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
beležnica
:
vzeti zapisnico iz žepa
;
zapisati si kaj v zapisnico
zapísničarka
-e
ž
(
ȋ
)
zapisnikarica
:
izvoliti delovno predsedstvo in zapisničarko
zapísnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
sprotni uradni zapis o poteku kakega uradnega dogodka, sestanka:
narediti, sestaviti zapisnik o čem
;
pisati zapisnik na sestanku
;
podpisati zapisnik
;
prebrati zapisnik
;
vnesti, zapisati kaj v zapisnik
;
zapisnik seje
;
zapisnik o volitvah
;
overovatelj zapisnika
/
pritožiti se na zapisnik
;
izjave očividcev so prišle v zapisnik
/
dobesedni zapisnik
ki vsebuje dobesedne izjave udeležencev v (uradnem) postopku
;
cenilni zapisnik
o opravljeni cenitvi
;
magnetofonski zapisnik
ki je posnet na magnetofonski trak
;
simultani zapisnik
ki se sestavlja, piše sproti
♦
med.
obdukcijski zapisnik
;
pravn.
zapisnik o obravnavi, razpravi
;
šol.
zapisnik o zaključnem izpitu
//
list, listi s takim zapisom:
dati zapisnik komu v roke
;
vzeti zapisnik iz mape
2.
zastar.
seznam
,
spisek
:
sestaviti zapisnik dedičev, učencev
3.
zastar.
beležnica
:
vzeti zapisnik iz žepa
;
zapisati ime v zapisnik
zapísnikar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor piše zapisnik:
določiti koga za zapisnikarja
zapísnikarica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki piše zapisnik:
na sestanku je bila zapisnikarica
zapísniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zapisnik:
zapisniška oblika
/
zapisniške opombe
zapísniško
prisl.
:
volilna komisija je preštela glasovnice in zapisniško ugotovila
rezultate glasovanja
;
zapisniško zaslišati
;
zapisniško dokumentiran, potrjen
zapisoválec
-lca
[
zapisovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj zapisuje:
zapisovalec pogovora
;
napake zapisovalcev
/
zapisovalec ljudskih pesmi
zapisoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se uporablja za zapisovanje:
zapisovalna naprava
zapisoválka
-e
[
zapisovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj zapisuje:
zapisovalka besedila
;
zapisovalka poslanskih razprav
/
zapisovalka ljudskega izročila
zapisoválnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
teh.
naprava za zapisovanje spremenljivih (fizikalnih) količin:
zapisovalnik jakosti zvoka
;
zapisovalnik potresnih sunkov
2.
naprava za lasersko zapisovanje podatkov na zgoščenko, devede:
vgrajeni, zunanji zapisovalnik
;
izdelovalci zapisovalnikov
zapisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zapisovati:
zapisovanje dogodkov
;
zapisovanje misli, podatkov
/
zapisovanje ljudskih pesmi
/
zapisovanje filmskega prizora
prenašanje na filmski trak
;
zapisovanje zvoka na magnetofonski trak
snemanje
/
zapisovanje imen z veliko začetnico
pisanje
/
naprava za zapisovanje zračnega pritiska
/
zapisovanje v šolo
vpisovanje
♦
elektr.
magnetno zapisovanje
postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik
;
etn.
iti k zapisovanju
nekdaj
iti sklenit ženitno pogodbo
;
jezikosl.
zapisovanje intonacij
zapisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s pisanjem dajati čemu tako obliko, da se lahko ohrani:
zapisovati neznane besede, imena krajev
;
zapisovati opombe v zvezek
;
natančno, sproti si je zapisoval njihove želje
/
zapisovati ljudske pesmi
zbirati v pisni obliki
/
zdravnik zapisuje zdravila
predpisuje
/
zapisovati glasbo na magnetofonski trak
snemati
//
pisati
:
besede zapisujte z velikimi črkami
;
zapisovati pomožne račune na desno stran table
♦
jezikosl.
zapisovati govor kakega kraja
2.
delati, da se digitalni podatki shranijo na nosilcu podatkov:
zapisovati podatke na DVD
;
dostopi do strežnika se zapisujejo v dnevniško datoteko
3.
prikazovati s črtami, pikami:
naprava zapisuje potresne sunke na papirnat trak
4.
star.
vpisovati
,
včlanjevati
:
zapisovati otroke med planince, v šolo
●
knjiž.
naše slikarstvo zapisuje vidne uspehe
ima, dosega
;
knjiž.
zapisovati stroške
knjižiti
zapisujóč
-a -e:
poslušal je, zapisujoč si njegove besede
;
zapisujoča merilna priprava
zapítek
-tka
m
(
ȋ
)
znesek, ki se plača v gostilni, zlasti za pijačo:
plačati, poravnati zapitek
/
imeti dovolj denarja za zapitek
zapíti
-píjem
dov.
(
í
)
s pitjem alkoholne pijače zapraviti:
zapil je ves denar, vse premoženje
;
nekaj dni dela, potem pa vse zapije
/
ekspr.:
pamet zapiti
;
zdravje zapiti
s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti
//
ekspr.
s pogostitvijo s pijačo proslaviti:
zapiti izpit
;
zapiti rojstvo otroka
zapíti se
ekspr.
zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postati pijan:
šel je v gostilno in se zapil
;
s prijateljem sta se od veselja zapila
;
ni ga še domov, se je že kje zapil
/
do konca, do smrti se zapiti
upijaniti
//
postati pijanec:
zapil se je zaradi dekleta
;
z leti se je čisto zapil
zapít
-a -o:
zapit človek
;
zapit obraz
;
popolnoma zapita ženska
;
zapito premoženje
zapítki
in
zápitki -ov
m
mn.
(
ȋ; ȃ
)
nar. prekmursko
pojedina po zaroki:
prirediti zapitke
zapítost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje zapitega človeka:
izgubiti službo zaradi zapitosti
zapívkati
-am
dov.
(
ȋ
)
oglasiti se z glasom piv:
ptica zapivka
;
v gozdu je zapivkal srnjak
zaplahutáti
-ám
in
zaplahútati -am
dov.
(
á ȃ; ū
)
1.
večkrat hitro, slišno zamahniti s perutmi:
kokoši so zaplahutale
/
ptica zaplahuta in odleti
;
brezoseb.
med drevjem je zaplahutalo
/
zaplahutati s krili, perutmi
/
ekspr.
iz žepa je potegnil robec in zaplahutal z njim
pomahal
;
pren.
srce mu je zaplahutalo v prsih
;
strah je zaplahutal v njegovih očeh
//
plahutaje zleteti:
vrani so zaplahutali čez polje
;
po zraku so zaplahutali netopirji
/
ekspr.
zaplahutala je čez cesto mimo njega
2.
zaplapolati
,
zavihrati
:
jadra so zaplahutala v vetru
zaplájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z oplojevanjem povzročati nastanek novih, navadno živalskih osebkov:
zaplajati potomce z dobrimi lastnostmi
/
nizko
zaplajati otroke
spočenjati
2.
delati, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati:
zaplajati rise v kočevskih gozdovih
zaplákati
-am
in
-pláčem
dov.
(
ā
)
knjiž.
zajokati
:
komaj se je zadržala, da ni zaplakala
;
krčevito zaplakati
/
zaplakati za izgubljeno srečo
začeti žalovati, tožiti
zaplákan
-a -o
objokan
:
zaplakane oči
zaplamenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
zagoreti s plamenom:
ogenj zaplameni
/
kres je zaplamenel
/
plamen zaplameni
;
pren.
ogenj upora zaplameni
2.
ekspr.
zasvetiti
,
zasijati
:
luč, žarnica zaplameni
;
sonce zaplameni
/
nebo je zaplamenelo v večerni zarji
zažarelo
;
vrh gore zaplameni v soncu
/
pesn.
oči so mu zaplamenele
3.
knjiž.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
med njima je zaplamenela ljubezen
;
strast, želja zaplameni v njem
/
svetovna vojna je zaplamenela
●
knjiž.,
ekspr.
obraz mu je zaplamenel od sramu
zardel je
zaplamtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
zagoreti s plamenom:
ogenj zaplamti
2.
ekspr.
zažareti
:
nebo zaplamti
/
pesn.
njene temne oči so zaplamtele
3.
knjiž.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
življenjska sila v njej je znova zaplamtela
;
med njima je zaplamtelo sovraštvo
●
ekspr.
ko jo je zagledal, je ves zaplamtel
se zelo čustveno vznemiril
zaplanírati
-am
dov.
(
ȋ
)
publ.
z neustreznim planiranjem spraviti v težek položaj:
zaplanirati gospodarstvo
zaplanírati se
zmotiti se pri planiranju:
pri izvozu so se zaplanirali
zaplánkanost
-i
ž
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
nerazgledanost
,
omejenost
:
očitati komu zaplankanost
;
duhovna, provincialna zaplankanost
zaplánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.
ograditi s plotom:
zaplankati pašnik
;
pren.
zaplankati koga v ozek duhovni krog
zaplánkan
-a -o
1.
deležnik od zaplankati:
zaplankana pot
;
zaplankano dvorišče
2.
ekspr.
oddaljen
,
odročen
:
zaplankana dežela, vas
3.
slabš.
nerazgledan
,
omejen
:
zaplankan človek
;
imeti koga za zaplankanega
/
zaplankano življenje
zaplapoláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
viseč se valujoče večkrat premakniti zaradi premikanja zraka:
ob vsakem sunku vetra so zastave zaplapolale
/
popustili so vezi, da so jadra zaplapolala v vetru
začela plapolati
//
plapolajoč se pojaviti:
na hišah so zaplapolale zastave
2.
zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom:
ogenj v peči zaplapola
/
plameni so zaplapolali
3.
knjiž.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
v očeh mu je zaplapolal strah
;
upanje je zaplapolalo v njem
●
ekspr.
petelin zaplapola s perutmi
zamahne
;
ekspr.
srce mu je zaplapolalo
začelo močno biti
zaplašíti
in
zaplášiti -im,
in
zaplašíti -ím
dov.
, zaplášil
(
ī á ā; ī í
)
knjiž.
preplašiti
,
prestrašiti
:
zaplašiti koga z grožnjami, vpitjem
/
nič ga ni zaplašilo
zaplášen
-a -o
in
zaplašèn -êna -o:
zaplašeni ljudje
zapláta
in
záplata -e
ž
(
ȃ; á
)
1.
manjši kos blaga, usnja za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega,
izrabljenega dela:
pribiti zaplato na preluknjan podplat
;
prišiti usnjeno zaplato na rokav
/
ekspr.
obleka z zaplato na zaplato
zelo zakrpana obleka
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je podobno zaplati:
na njivi se kažejo rjave zaplate
;
po hribih so ležale zaplate snega
;
zaplate trave med skalami
3.
ekspr.,
z rodilnikom
manjši kos česa:
skozi drevje so videli zaplato neba
/
kupil si je hišo in zaplato njive
zapláti
-póljem
dov.
, zapôlji zapoljíte; zaplál
in
zaplàl
(
á ọ́
)
1.
napeti se in upasti:
nosnice so mu zaplale od jeze
/
knjiž.
prsi so ji zaplale
//
knjiž.
zavalovati
:
morski valovi so zaplali
/
kri zapolje po žilah, v žilah
začne teči, krožiti
2.
knjiž.,
ekspr.,
s prislovnim določilom
začeti se širiti, prihajati:
svež zrak je zaplal v sobo
/
veseli glasovi so zaplali po dvorani
3.
knjiž.,
ekspr.
pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri:
v njem je zaplala velika moč
;
sovraštvo, upanje je zaplalo v njihovih srcih
;
strah je zaplal v njenih očeh
●
knjiž.,
ekspr.
kri mu je zaplala v glavo, lica
zardel je
;
knjiž.,
ekspr.
srce mu je zaplalo, ko jo je zagledal
začelo močno biti
;
knjiž.,
ekspr.
v dolini je zaplalo novo življenje
je postalo zelo živahno, razgibano
zaplávati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
začeti plavati:
šel je v vodo in zaplaval
/
zaplaval je v globoko vodo
/
ladja, splav zaplava po morju
//
plavajoč se usmeriti, iti kam:
labod je zaplaval proti bregu
;
ribe so zaplavale naravnost v mrežo
/
zeblo ga je in zaplaval je na obalo
//
plavajoč se pojaviti:
po nebu so zaplavali beli oblaki
/
nad travnikom je zaplavala rahla megla
2.
ekspr.
lahkotno, mirno iti, oditi:
prepevaje je zaplavala iz sobe
/
iz visoke trave je zaplaval fazan
zletel
;
avtomobil je zaplaval na pločnik
počasi zapeljal
;
plesalci so zaplavali po dvorani
počasi, lahkotno zaplesali
3.
krajši čas plavati:
odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali
/
zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
4.
nav. ekspr.
začeti se širiti, razširjati:
vonj po bezgu je zaplaval skozi okno
/
veseli glasovi so zaplavali po prostoru
;
ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini
se je razleglo
5.
ekspr.,
v zvezi z
v
postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik:
zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo
/
zaplavati v težaven položaj
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik:
zaplavala sta v pogovor
;
zaplavati v reševanje problema
6.
pog.
postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti:
prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
●
ekspr.
njegove misli so zaplavale v preteklost
začel je premišljevati o preteklosti
;
knjiž.,
ekspr.
njegove oči so zaplavale v daljavo
zagledal, zastrmel se je
;
ekspr.
njene oči so zaplavale v solzah
postale solzne
;
ekspr.
pogovor je zaplaval v mirnejše vode
se je pomiril
;
ekspr.
stvari so zaplavale v stare vode
se niso nič spremenile
;
ekspr.
zaplaval je z rokami po zraku
zakrilil
;
ekspr.
zaplavati s tokom
začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni
ljudje
zapláviti
-im
tudi
zaplavíti -ím
dov.
, zaplávil
(
ā ȃ; ī í
)
1.
prekriti, zasuti z naplavljenim materialom:
reka je zaplavila strugo
;
naliv je zaplavil dolino z blatom
2.
mont.
napolniti, zaliti z materialom, pomešanim z vodo:
zaplaviti odkop
zaplávljen
-a -o
tudi
zaplavljèn -êna -o:
zaplavljena struga
;
zaplavljeno polje
zaplávljati
-am
nedov.
(
á
)
prekrivati, zasipati z naplavljenim materialom:
reka zaplavlja svoje ustje
zapláziti
-im
dov.
(
ȃ
)
navadno v zvezi s
plaz
ob zdrsu, zdrsih prekriti, zasuti z materialom:
plaz je zaplazil cesto, pot
zaplázen
-a -o:
zaplazen svet
;
zaplazena cesta
zaplazíti se
in
zapláziti se -im se,
in
zapláziti se -im se
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
plazeč se premakniti:
pes je zalajal in se zaplazil v pesjak
zapléčevati
-ujem
in
zaplečeváti -újem
nedov.
(
ẹ́; á ȗ
)
1.
etn.
nepovabljen se udeleževati svatbe:
fantje so šli na svatbo zaplečevat
2.
pog.
prisostvovati igri s kartami, šahovski igri, posegajoč vanjo navadno z
nezaželenimi pripombami, nasveti:
zaplečevati pri šahu
zapléčje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
del živali ob plečih, za pleči:
krava s širokim zaplečjem
2.
knjiž.
ozadje
:
občinstvo je bilo v zaplečju
zapléčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
etn.
fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe:
na svatbo so prišli tudi zaplečniki
2.
pog.
kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri, posegajoč vanjo
navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti:
za tekmovalci so stali zaplečniki in se vmešavali v igro
zaplémba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
odvzem premoženja ali dela premoženja kot del kazni:
zaplemba posestva, zemljišča
;
zaplemba vsega premoženja
//
uradni odvzem česa sploh:
zaplemba mamil tihotapcem
;
zaplemba pridelka
2.
odvzem pravice do razpečevanja določenih tiskanih stvari:
zaplemba knjige, revije
zaplenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
zaplemba
:
obsodili so ga na večletni zapor in zaplenitev premoženja
zapleníti
in
zapléniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
odvzeti premoženje ali del premoženja kot del kazni:
zapleniti komu hišo, zemljišče
;
zaplenili so jim vse nepremičnine, premoženje
//
uradno odvzeti kaj sploh:
borci so zaplenili sovražniku orožje, živila
;
na meji so cariniki zaplenili večjo količino mamil
/
gusarji so zaplenili trgovsko ladjo
uplenili
2.
odvzeti pravico do razpečevanja določenih tiskanih stvari:
zapleniti vse izvode časopisa, knjige
/
cenzura je zaplenila članek
zaplénjen
-a -o:
zadnja številka revije je bila zaplenjena
;
zaplenjeno orožje
zaplenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
odvzemati premoženje ali del premoženja kot del kazni:
zaplenjevati premoženje sodelavcem okupatorja
//
uradno odvzemati kaj sploh:
zaplenjevati hrano, orožje
2.
odvzemati pravico do razpečevanja določenih tiskanih stvari:
zaplenjevati časopise, knjige
zaplésati
in
zaplesáti -pléšem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
začeti plesati:
prvi plesni pari so že zaplesali
;
prijela sta se za roke in zaplesala
/
medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal
//
plesaje izvesti:
zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese
;
za vajo jim je zaplesal več figur
//
krajši čas plesati:
včasih rad malo zapleše
/
prosil jo je, naj zapleše z njim
2.
plesaje iti, se premakniti:
zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega
/
ekspr.
skoraj zaplesal je do vrat
//
ekspr.
lahkotno se premikajoč iti, se premakniti:
natakar je zaplesal mimo
/
lastovka je zaplesala okrog njegove glave
;
metulj je zaplesal nad travnikom
3.
ekspr.
lahkotno se premikajoč pojaviti se:
prve snežinke so zaplesale
/
po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh
;
pren.
v glavi so mu zaplesale črne misli
4.
ekspr.
neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja:
udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale
;
sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu
/
avtomobil je zaplesal po cesti
zaneslo ga je
5.
ekspr.
močno zapihati:
hud orkan je zaplesal nad dolino
6.
pog.
obračunati, spopasti se:
če ga boš pretepal, bova midva zaplesala
●
ekspr.
črke, številke so mu zaplesale pred očmi
pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru
;
ekspr.
pogled mu je zaplesal po prostoru
pogledal je
;
ekspr.
zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega
se zavrtela
;
ekspr.
zaplesal je vse, kar je imel
s plesanjem, veseljačenjem zapravil
;
ekspr.
če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi
začeli drugače, strožje delati, ravnati
zaplésati se
in
zaplesáti se
plešoč se zadržati kje predolgo:
zaplesala se je pozno v noč
zaplesnéti
-ím
dov.
, zaplêsni
in
zaplésni
(
ẹ́ í
)
prekriti se s plesnijo:
sir zaplesni
zaplesnèl
in
zaplesnél -éla -o:
zaplesnele stene
zaplésniti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zaplesneti
:
sir se je zaplesnil
zaplésnjen
-a -o:
zaplesnjen prostor
zaplêsti
-plêtem
dov.
, zaplêtel
in
zaplétel zaplêtla,
stil.
zaplèl zaplêla
(
é
)
1.
s pletenjem zadelati, zakrpati:
zaplesti luknjo v košu
/
zaplesti stare košare
;
zaplesti preluknjano mrežo z žico
/
ekspr.
bršljan je zapletel line v zidu
(rastoč) zakril
//
narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju:
zaplesti nogavico
2.
narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega:
zaplesti lase v navijalke
;
zaplesti nogo v žico
●
ekspr.
zaplesti koga v svoje mreže
zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga
za kaj
3.
narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito:
zaplesti trakove, verigo
;
veter je zapletel vrvi
4.
narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši:
ta dogodek je položaj še bolj zapletel
;
po nepotrebnem zaplesti zadevo
;
zaplesti komu življenje
//
narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo:
zaplesti uganko
;
zaplesti odgovor
//
narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente:
svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel
5.
ekspr.,
v zvezi z
v
narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem:
zaplesti državo v vojno
;
zaplesti koga v kako zadevo, zaroto
;
zaplesti se v škandal
//
narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa:
zaplesti koga v neprijetnosti, težave
//
z glagolskim samostalnikom
narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik:
zaplesti otroka v igro
;
zaplesti koga v pogovor
;
zaplesti se v prepir
6.
lit.
postopno začeti dogajanje:
pisatelj je zapletel zgodbo v romanu
;
dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha
/
zaplesti dramsko dogajanje
zaplêsti se
1.
postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit:
vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati
/
prsti obeh rok so se zapletli med seboj
prepletli
;
smuči so se zapletle
prekrižale
2.
priti v kaj prepletenega, ovirajočega:
pri hoji se je zapletel med trnje, žico
/
listje se ji je zapletlo v lase
/
muha se je zapletla v pajkovo mrežo
ujela
3.
postati tak, da se težko uredi, razreši:
politična nasprotja so se zelo zapletla
;
položaj, problem se je popolnoma zapletel
/
njeno življenje se je zapletlo
4.
ekspr.
priti v ljubezensko razmerje s kom:
zapletel se je s precej mlajšo žensko
/
zapletla se je v razmerje z njim
začela imeti
5.
priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati:
pri opisovanju dogodka se je zapletel
/
brezoseb.
v mislih se mu je zapletlo
/
pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel
se je zmedel, je pomešal stvari
●
ekspr.
jezik se mu je zapletel
ni mogel izgovoriti, povedati gladko
;
ekspr.
zapletel se je s čudnimi ljudmi
se začel družiti, sodelovati z njimi
zapletèn
-êna -o
1.
deležnik od zaplesti:
biti zapleten v zaroto
;
s protjem zapletena košara
;
zapletena nit, vrv
2.
ekspr.
ki se težko uredi, razreši:
zapleten položaj, primer, problem
;
razreševati zapletena vprašanja
//
ki se težko razume, dojame:
zapletena naloga, uganka
3.
ki ima številne, med seboj različno povezane elemente:
zapleten stroj
;
zapletena priprava
/
zapleten pojav, postopek, proces
;
zapletena zgradba organizma
/
to je zapletena zgodba
;
prisl.:
zapleteno sestavljen, zgrajen
;
sam.:
rešiti kaj zapletenega
zaplèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od zaplesti:
zaplet vrvi
/
napovedati nevaren zaplet položaja
2.
dogodek, dejstvo, ki zavira, otežuje normalen potek česa:
vkrcati se brez zapletov
;
pri pogajanju je prihajalo do zapletov
;
zapleti ob prehodu meje
//
navadno s prilastkom
zapletena, težko razrešljiva zadeva:
zavrnitev obiska je povzročila diplomatski zaplet
;
gospodarski, politični zapleti v državi
;
prizadevati si za mirno razrešitev vojaškega zapleta
/
ekspr.
tak odgovor je povzročil nove zaplete
neprijetnosti, težave
3.
lit.
začetni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno začenja:
zaplet igre
;
zaplet zgodbe
;
zaplet v drami
4.
med.
obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni;
komplikacija
:
po operaciji so nastali zapleti
zaplétanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zapletati:
zapletanje traku
/
zapletanje uganke
/
zapletanje nasprotij
zaplétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
s pletenjem zadelovati, krpati:
zapletati luknje v košari
/
zapletati star koš z vitrami
/
ekspr.
brajda zapleta okno
(rastoč) zakriva
2.
delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito:
zapletati vrvi
/
veter ji je zapletal dolge lase
3.
delati kaj tako, da se težko uredi, razreši:
zapletati problem, vprašanje, zadevo
;
še tako preproste stvari zapleta
//
delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo:
svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta
4.
ekspr.,
v zvezi z
v
delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem:
zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo
;
zapletati se v zaroto
//
delati, povzročati, da je kdo deležen česa:
zapletati koga v neprijetnosti
;
zapletati se v težave
//
z glagolskim samostalnikom
delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik:
zapletati otroka v igro
;
zapletati koga v pogovor
;
zapletati se v razpravo
5.
lit.
postopno začenjati dogajanje:
zapletati roman
●
zapletati steklenico
opletati
;
zapletati venec v lase
vpletati
zaplétati se
1.
postajati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit:
niti so se zaradi dolžine zapletale
;
vrvi so se pri zvijanju zapletale
2.
prihajati v kaj prepletenega, ovirajočega:
zapletati se v gosto grmičevje in padati
3.
postajati tak, da se težko uredi, razreši:
odnosi so se vse bolj zapletali
;
položaj v državi se je začel zapletati
;
stvari se zelo zapletajo
/
pogovor se je zapletal
je postajal vse bolj kočljiv
4.
ekspr.
prihajati v ljubezensko razmerje s kom:
vse preveč se zapleta s to žensko
/
zapletati se v razmerje s kom
začenjati imeti
5.
ekspr.
prihajati v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se
izražati:
med pripovedovanjem se je zapletal
/
misli se mu zapletajo
/
zapletati se v protislovja
protislovno se izražati
●
ekspr.
beseda, jezik se mu zapleta
ne izgovarja, govori gladko
;
ekspr.
zapleta se v njegove mreže
začenja podlegati njegovim zvijačam
;
ekspr.
omotičen se zapleta po cesti
opotekaje se hodi
;
pes se mu zapleta pod nogami
mota
;
slabš.
zapleta se z neznanim moškim
druži se, sodeluje
zapletajóč
-a -e:
zapletajoč se mednarodni položaj
;
zapletajoče se noge
zaplétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
star.
zaplet
:
opazovati zapletek položaja
/
vse je šlo brez zapletkov
/
duševni zapletki
/
dramski zapletek
zapletênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zapletenega:
upoštevati zapletenost položaja, problema, vprašanja
;
zapletenost spora
/
zapletenost delovanja računalnika
;
zapletenost zgradbe organizma
;
zapletenost življenja
zapletljáj
-a
m
(
ȃ
)
dogodek, dejstvo, ki zavira, otežuje normalen potek česa:
pri prestopu meje so nastali, nastopili zapletljaji
;
praznovanje je minilo brez zapletljajev
;
njegovo življenje je polno zapletljajev
//
navadno s prilastkom
zapletena, težko razrešljiva zadeva;
zaplet
:
ta dogodek je povzročil nove zapletljaje
;
razrešiti diplomatski, politični, vojni zapletljaj
zaplevéliti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s plevelom:
s slabim obdelovanjem je njivo zaplevelil
/
mak je zaplevelil žito
začel rasti med žitom
zaplevéliti se
zarasti, prekriti se s plevelom:
vrt se je zaplevelil
;
njiva z redkim posevkom se zapleveli
/
travnik se je zaplevelil z regratom
zaplevéljen
-a -o:
zapleveljena njiva
zaplevéljenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost zapleveljenega:
zapleveljenost njive
zaplézati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
začeti plezati:
zaplezati na drevo
/
pogumno zaplezati v strmino
zaplézati se
pri plezanju zaiti, priti v nevaren, brezizhoden položaj:
alpinistična odprava se je v Himalaji zaplezala
//
ekspr.
zaradi svojega delovanja priti v neugoden, nevaren, navadno
brezizhoden položaj:
banke so se zaplezale z dajanjem nekritih kreditov
;
zavarovalnica se je zaplezala z nakupom banke
zaplézan
-a -o:
reševati zaplezane plezalce
zaplíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
s plinom razkužiti:
zapliniti bolniško sobo
;
zapliniti garjavo žival
●
njegovo družino so v taborišču zaplinili
usmrtili s plinom
zaplíniti se
postati poln plina, plinov:
rov se je zaradi pomanjkljivega zračenja zaplinil
zaplínjen
-a -o:
zaplinjena jama
;
zaplinjeno stanovanje
zaplinjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaplinjevati:
uničevanje mrčesa z zaplinjevanjem prostorov
zaplinjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s plinom razkuževati:
zaplinjevati prostore
/
zaplinjevati mrčes
uničevati ga s plinom
zaplívkati
-am
dov.
(
ȋ
)
na rahlo zapljuskati:
voda v umivalniku zaplivka
/
z dlanjo zaplivkati po vodi
//
na rahlo zavalovati:
jezero je zaplivkalo
zapljúnek
-nka
m
(
ȗ
)
knjiž.
ličinka mesarske muhe:
zapljunki v mesu
zapljúnkarica
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
velika muha, ki leže jajčeca v meso;
mesarska muha
:
roji zapljunkaric
/
muha zapljunkarica
zapljúskati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
večkrat se v sunkih premakniti, navadno neenakomerno:
voda v škafu je zaradi tresljaja zapljuskala
//
nav. ekspr.
dati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju:
v steklenici je zapljuskalo vino
//
z udarjanjem po tekočini povzročiti kratke, tleskajoče glasove:
dežne kaplje so zapljuskale po vodni gladini
;
v temi so zapljuskala vesla
2.
večkrat slišno, navadno neenakomerno udariti, zadeti ob kaj:
val zapljuska ob breg
//
večkrat se v sunkih razliti:
valovi so zapljuskali čez rob čolna
;
pren.
novi kulturni tokovi so zapljuskali po deželi
●
ekspr.
godba je zapljuskala iz dvorane
se je zaslišala
zapljúsniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
1.
pljusniti
:
veselo je zapljusnila po vodi
/
voda je zapljusnila na vse strani
2.
preplaviti
:
valovi so zapljusnili obalo
/
nov naselitveni val je zapljusnil otok
zapljúvati
-am
in
-pljújem
in
zapljuváti -pljúvam
in
-pljújem
dov.
, zapljuvál
in
zapljúval
(
ú; á ú
)
1.
večkrat pljuniti:
zapljuval je po tleh
2.
star.
opljuvati
,
popljuvati
:
iz sovraštva ga je zapljuval
zapljúvan
in
zapljuván -a -o:
bil je zapljuvan, razbičan in s trnjevo krono na glavi
zaplòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
zaploditev
:
zaplod številnih potomcev
●
zastar.
ohraniti človeški zaplod
človeštvo
zaplódek
-dka
m
(
ọ̑
)
kar nastane z oploditvijo:
vzeti živali zaplodek iz telesa
//
ekspr.
zametek
,
zasnova
:
to so prvi zaplodki sodstva
●
nizko
fant je njegov zaplodek
otrok
zaplodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaploditi:
zaploditev zdravih potomcev
/
zaploditev mrčesa v mlaki
zaplodíti
-ím
dov.
, zaplódil
(
ī í
)
1.
z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka:
izbrani samec je zaplodil številne potomce
/
nizko
zaploditi otroka
spočeti
//
zastar.
oploditi
:
bik je zaplodil kravo
2.
narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati:
zaploditi ovce na otoku
zaplodíti se
z razmnoževanjem začeti živeti kje:
na otoku so se zaplodili zajci
/
v stanovanju so se zaplodili molji
zaredili
/
ekspr.
plevel se hitro zaplodi
zaseje
zaplojèn
-êna -o:
v težkih časih zaplojeni otroci
zaplojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zaplajati
:
zaplojevati rake v potoku
zaplombírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
zapolniti poškodovano mesto v zobu s plombo:
zaplombirati zob
2.
dati plombo, plombe na kaj:
zaplombirati varovalko
;
carinik je zaplombiral zaboj
zaplombíran
-a -o:
zaplombiran vagon
;
zaplombiran zob
zaplôskati
-am
dov.
(
ȏ
)
večkrat udariti z dlanjo ob dlan:
snela je rokavice in zaploskala
/
zaploskati z rokami
//
z udarjanjem dlani ob dlan izraziti navdušenje, odobravanje:
občinstvo je navdušeno zaploskalo
/
zaploskati govorniku
zaplóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ki raste za plotom:
koprive in druge zaplotne rastline
//
ekspr.
nepomemben
,
navaden
:
od zaplotnega učitelja se je prebil do uglednega profesorja
2.
ekspr.
skriven
,
zahrbten
:
zaplotno ravnanje
zaplótnik
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor skrivno deluje, zlasti s slabim namenom:
ne poslušajte tega strahopetnega zaplotnika
zaplótniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zaplotnike ali zaplotništvo:
zaplotniške ideje, misli
/
maščevati se na zaplotniški način
/
zbirati se z zaplotniškimi nameni
zahrbtnimi
zaplótniško
prisl.
:
zaplotniško ravnati
zaplótništvo
-a
s
(
ọ̑
)
ekspr.
skrivno delovanje, zlasti s slabim namenom:
očitati komu zaplotništvo
;
politično zaplotništvo
/
v njegovem ravnanju ni bilo čutiti zaplotništva
zahrbtnosti
zaplúnkati
1
-am
dov.
(
ȗ
)
nav. ekspr.
večkrat dati kratek, zamolkel glas ob premikanju tekočine:
voda v čebru je zaplunkala
/
pri vsakem koraku so razmajane stopnice zaplunkale
zaplúnkati
2
-am
dov.
(
ȗ
)
knjiž.
zaigrati na plunko:
pevec je za spremljavo zaplunkal
zaplúti
-plôvem
in
-plújem
dov.
,
tudi
zaplovíte
(
ú ó, ú
)
1.
začeti pluti:
dvignili so sidro in zapluli
/
jadrnica je zaplula z vetrom
//
ploveč se usmeriti, iti kam:
ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče
/
ekspr.
ptica je zaplula po zraku
zletela
/
ekspr.
temni oblaki so zapluli čez nebo
so se pojavili na njem
2.
ekspr.
lahkotno, mirno iti, oditi:
neslišno je zaplula po preprogi
3.
ekspr.
začeti se širiti, razširjati:
vonj po pečenki je zaplul v sobo
/
njegov glas je zaplul po prostoru
4.
ekspr.,
v zvezi z
v
postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik:
zapluti v nezmernost
/
dežela je zaplula v nasprotja
/
zapluti v spanec
zaspati
●
ekspr.
življenje je zaplulo v stare vode
stvari se niso nič spremenile
zaplúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
nar.
začeti naravnavati plug pri oranju:
pognal je konja in zaplužil
2.
šport.
narediti plug:
na koncu strmine je zaplužil
zapnênje
-a
s
(
é
)
poapnenje
:
zapnenje žil
zapnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
poapneti
:
žile zapnijo
zapnèl
in
zapnél -éla -o:
zapnela mesta na pljučih
započásniti
-im
in
započasníti -ím
dov.
, započásnil
(
ā; ī í
)
knjiž.
upočasniti
:
započasniti hojo
započétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
star.
začetek
:
započetek novega gibanja
započéti
-čnèm
dov.
, započél;
nam.
započét
in
započèt
(
ẹ́ ȅ
)
star.
1.
začeti
:
započeti boj za svobodo
;
započeti pogovor
/
kar započne, tudi konča
/
započeti igro z glasbo
2.
nedov.
delati
:
započeti neumnosti
započét
-a -o:
vztrajati pri započetem delu
započétje
-a
s
(
ẹ̑
)
star.
delo
:
spremljati koga pri njegovem započetju
započétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
začetnik
:
započetnik gibanja
;
započetnik novih idej
zapodíti
-ím
dov.
, zapódil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
a)
da kdo zapusti določen kraj, prostor:
zapoditi koga iz hiše
;
v jezi je zapodil sina od doma
;
če pride, ga bomo zapodili
/
zapoditi psa s palico
b)
da kdo kam gre, pride:
zapoditi otroke domov
/
zapoditi ovce na pašnik
c)
da začne kdo kaj delati:
zapoditi koga delat, učit
2.
z glagolskim samostalnikom
povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik:
zapoditi konja v galop
/
zapoditi sovražnika v beg
3.
pog.
vreči
,
zagnati
:
zapoditi kamen v koga
/
zapodil je čevlje pod klop
/
zapoditi komu kroglo v glavo
izstreliti
/
nož mu je zapodil naravnost v srce
zasadil
●
ekspr.
zapoditi žalostne misli
pregnati, odpoditi
;
ekspr.
zapodili so ga iz službe
odpovedali so mu službo
;
pog.
na prazni cesti je zapodil
začel hitro voziti
zapodíti se
ekspr.
1.
začeti se hitro premikati:
učenci so se zapodili iz razreda
;
zapoditi se proti domu
;
zapodil se je po stopnicah navzdol
;
zapoditi se za kom
//
skočiti, pognati se:
zapoditi se čez potok
;
zapoditi se na konja
;
zapoditi se komu pod noge
2.
preh.,
s predlogom
hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga:
zapodil se je vanj in ga udaril
;
sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko
/
zapoditi se komu v lase
zlasati ga
zapóga
-e
ž
(
ọ̑
)
kar nastane z zapognjenjem:
narediti na pločevini zapogo
;
ozka zapoga
zapogíbati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
1.
dajati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega
leži ali tvori z njim kot:
zapogibati rob blaga
2.
delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo
obliko;
upogibati
:
zapogibati veje
zapogníti
-pógnem
tudi
-pôgnem
dov.
(
ī ọ́, ó
)
1.
dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega
leži ali tvori z njim kot:
zapogniti vogal lista, rjuhe
;
dvakrat zapogniti rob
;
zapogniti navznoter
/
zapogniti pločevino
2.
narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo
obliko;
upogniti
:
zapogniti poganjek rastline
;
polkrožno zapogniti
zapógnjen
tudi
zapôgnjen -a -o:
zapognjena rjuha
;
zapognjena veja
●
miza z zapognjenimi nogami
ukrivljenimi
zapógnjenec
tudi
zapôgnjenec -nca
m
(
ọ́; ó
)
pecivo, ki se oblikuje z zapognjenjem enega dela čez drugega:
zapognjenci z orehovim nadevom
zapógnjenje
tudi
zapôgnjenje -a
s
(
ọ́; ó
)
glagolnik od zapogniti:
zapognjenje tkanine
zapojíti
-ím
dov.
, zapójil
(
ī í
)
nar.
opijaniti
:
polnil [je] kozarce in ponujal z njimi ljudi, vsiljeval, in bilo je,
kakor da jih hoče vse zapojiti
(M. Kranjec)
zapókati
-am
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
1.
dati kratke, močne glasove:
včasih je zapokala suha veja
/
ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi
;
brezoseb.
stresla sta si roki, da je kar zapokalo
/
od časa do časa so zapokale puške
streli iz pušk
//
povzročiti kratke, močne glasove:
zapokal je s prsti
//
s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok:
voznik je zapokal z bičem
2.
začeti streljati:
lovci so zapokali
;
brezoseb.
navsezgodaj je zapokalo
zapokljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
na rahlo zapokati:
deščica v parketu je zapokljala
zapolníti
in
zapôlniti -im
[
zapou̯niti
]
dov.
(
ī ó
)
1.
s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha
obstajati:
zapolniti reže med zidaki z malto
;
zapolniti špranje s kitom
/
ilovica je zapolnila razpoke
;
plaz je zapolnil kotanjo
napolnil
/
s svojo postavo je zapolnil okvir vrat
;
pren.
zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov
;
zapolniti vrzeli v znanju
//
narediti, da so prazni deli kake površine polni:
zapolniti stene s slikami
;
zapolniti stran z ilustracijo
2.
narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja:
zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami
;
zapolniti premor z zabavnimi prizori
♦
jezikosl.
zapolniti zev z j
odpraviti jo
zapolníti se
in
zapôlniti se
postati poln:
jama se je sčasoma zapolnila s prodom
zapôlnjen
-a -o:
z jalovino zapolnjeni rovi
zapolnjevánje
-a
[
zapou̯njevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od zapolnjevati:
zapolnjevanje rež z malto
;
sredstvo za zapolnjevanje
/
zapolnjevanje notranje praznote
zapolnjeváti
-újem
[
zapou̯njevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
s kako snovjo delati, da prazen prostor v čem, med čim preneha
obstajati:
zapolnjevati jamice, reže
;
pren.
pogovori so ji zapolnjevali čustveno praznino
;
zapolnjevati vrzeli v raziskovanju preteklosti
//
delati, da so prazni deli kake površine polni:
zapolnjevati strani z ilustracijami
●
publ.
množični prizori zapolnjujejo prizorišče
popolnoma napolnjujejo
;
publ.
ustvarjalno zapolnjevati čas
preživljati
zapolzéti
-ím
[
zapou̯zeti
]
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
spolzeti
:
solza mu je zapolzela po obrazu
zapomagánje
-a
s
(
ȃ
)
star.
klicanje na pomoč:
slišalo se je zapomaganje
zapomínjanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zapominjati si:
zapominjanje učne snovi
zapomínjati si
-am si
nedov.
(
í
)
delati, dosegati, da se kaj aktivno ohranja v zavesti:
sproti si je zapominjal, kar je slišal
zapomljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zapomniti:
lahko zapomljiva pravila
zapomnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zapomniti si:
zapomnitev števila
;
odvisnost znanja od zapomnitve
zapómniti si
-im si
dov.
(
ọ̑
)
1.
narediti, doseči, da se kaj aktivno ohrani v zavesti:
zapomniti si imena predstavljenih gostov
;
dobro, natančno, slabo si kaj zapomniti
/
takega sem si zapomnil
/
star.
zapomnite te prizore
2.
naučiti se, navaditi se:
zapomnite si te gibe
3.
v medmetni rabi
izraža grožnjo, svarilo:
zapomni si, če bo nesreča, boš ti kriv
;
zapomni si, da tu jaz ukazujem
//
opozarja na trditev:
zapomni si: posestva ne prodam
;
tukaj ni prehoda, zapomnite si
;
dobro si zapomnite, mene ne bo
●
računalnik si informacijo zapomni
jo shrani
zapómnjen
-a -o:
pravilno zapomnjene besede
;
zapomnjena melodija
zapómnjenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od zapomniti si:
zapomnjenje imena, ljudi
zapomnjeváti si
-újem si
nedov.
(
á ȗ
)
zapominjati si:
zapomnjevati si imena
zapóna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
priprava za zapenjanje:
zapeti zapono
;
medeninasta zapona pri knjigi
;
zapona pri pasu, stremenih
/
knjiž.
varnostna zapona
del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim
sproženjem; varovalka
2.
zaponka
:
zapona na ovratniku
;
pas s srebrno zapono
zapónec
-nca
m
(
ọ̑
)
zastar.
zapona
:
odpeti zaponec na jermenu
zapónka
-e
ž
(
ọ̑
)
priprava za zapenjanje, navadno oblačil:
odpeti zaponko
;
zapeti si bluzo z zaponko
;
bronasta, zlata zaponka
;
čevlji na zaponko
;
pas z zaponko
/
lasna, naprsna, varnostna zaponka
zapopádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
star.
razumevati
,
dojemati
:
učenci slabo zapopadajo učiteljevo razlago
zapopádek
-dka
m
(
ȃ
)
1.
zastar.
razumevanje
,
dojemanje
:
ceni izurjenost in nagel zapopadek
2.
zastar.
vsebina
:
povedati zapopadek igre
;
spisi poučnega zapopadka
/
kratek zapopadek nauka
povzetek
3.
knjiž.
skupek
,
vsota
:
človek mu je zapopadek vseh nasprotij
zapopásti
-pádem
dov.
(
á ā
)
star.
razumeti
,
dojeti
:
bil je bister, vse je hitro zapopadel
;
bral je in bral, pa ni mogel zapopasti, kaj piše
/
novi jezik je hitro zapopadel
ga razumel, se ga naučil
zapopáden
-a -o
1.
deležnik od zapopasti:
pod to besedo je zapopadeno fantovsko petje
2.
zajet
,
vsebovan
:
v tem nauku je zapopaden njegov odnos do sveta
zapòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
prisilno bivanje v kakem zaprtem prostoru navadno za kazen:
kaznovati razgrajače z zaporom
;
zapor v samici mu je zrahljal zdravje
//
pravn.
kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati v zavodu za prestajanje
kazni:
za ta prestopek je zagrožen zapor
;
obsoditi koga na več let zapora
/
preiskovalni zapor
do 1968
omejitev obdolženčeve svobode med preiskavo do pravnomočnosti
sodbe
;
strogi zapor
do 1977
prostostna kazen za hujša kazniva dejanja
2.
prostor za osebe, ki jim je odvzeta prostost:
izpustiti koga iz zapora
;
pobegniti iz zapora
;
odpeljati, odvesti v zapor
;
sezidati nove zapore
/
sodni zapori
nekdaj
za priprte osumljence, obtožence
3.
glagolnik od zapreti:
nepričakovan zapor nekdanjih sodelavcev
●
ekspr.
vreči, vtakniti koga v zapor
zapreti ga
;
pog.,
ekspr.
sedeti v zaporu
biti zaprt
;
hišni zapor
omejitev gibanja le na hišo, v kateri živi
;
ekspr.
kaznovati otroka s hišnim zaporom
s prepovedjo zapuščanja domače hiše za določen čas
zapóra
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kar onemogoča prehod:
obiti zaporo
;
zapora iz kamenja
;
zapora na cesti
/
dvigniti zaporo po odhodu vlaka
zapornico
/
brigada je prebila zaporo
2.
knjiž.
zapiralo
:
odpreti zaporo aktovke
;
steklenice z različnimi zaporami
3.
preprečitev stikov ene države z drugimi;
blokada
:
uvesti zaporo
;
gospodarska zapora
//
publ.
prepoved, omejitev trgovanja s čim:
zapora nafte
/
žito je pod zaporo
4.
glagolnik od zapreti:
zapora vodnega dotoka
/
zapora meje
/
zapora šol
/
zapora ceste
/
posledice zapore prometa
5.
jezikosl.
popolno približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih
soglasnikov:
tvoriti soglasnike z zaporo
;
zapora in pripora
//
stik, ki nastane s takim približevanjem:
delati zaporo z ustnicami
/
mehkonebna zapora
;
središčna zapora
ki jo naredi jezična konica ali sprednja jezična ploskev tako,
da ob straneh uhaja zračni tok
♦
ekon.
trgovinska zapora
prepoved ali omejitev trgovine s kako državo
;
med.
zapora
kar dela kak cevast organ neprehoden
;
med.,
vet.
zdravstvena zapora
osamitev, prepoved prostega gibanja za preprečitev širjenja
bolezni
;
voj.
zapora
ovira ali sistem ovir, ki preprečujejo sovražniku vdor
;
zgod.
celinska zapora
Napoleonova preprečitev angleških trgovskih stikov z evropsko
celino
zapóred
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža razvrstitev, pri kateri si elementi sledijo v prostoru, času:
postavili so se zapored
/
napisati števila zapored
zaporedoma
/
ženske so zapored grabile in obračale
2.
izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo:
kupil je zapored hišo in avtomobil
;
gostje so zapored odhajali
3.
izraža, da si časovne enote, ponovitve neposredno sledijo:
deževalo je pet dni zapored
;
trikrat zapored lahko ugibaš
●
ekspr.
pisci besedil so, kakor vidite, zapored pomembna imena
vsi
;
ekspr.
vsi zapored so čestitali tekmovalki za sijajno zmago
prav vsi
zaporéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki leži, se nahaja za drugim:
postaviti še en, zaporeden obrambni nasip
/
zaporedne vrste vagonov
/
ekspr.
gore se bočijo v zaporednih valovih
/
zaporedna postavitev, razvrstitev česa
2.
ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi:
v lestvi manjkata dva zaporedna klina
/
dežural je dva zaporedna dneva
/
zaporedni prizori
;
zaporedni sunki
/
označiti z zaporedno številko
številko, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki
prejšnje enote
♦
elektr.
zaporedna vezava
vezava, pri kateri skozi več priprav teče isti tok
;
zaporedno navitje
navitje, ki je vezano zaporedno
;
lit.
zaporedna rima
rima, pri kateri se ujemata dva ali več zaporednih verzov
zaporédno
prisl.
:
zaporedno oštevilčiti
♦
elektr.
zaporedno vezani kondenzatorji
zaporédje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
kar je določeno s sledenjem stvari v prostoru, času, v kaki
razvrstitvi:
spremeniti zaporedje signalov
;
dogovoriti se za zaporedje ukrepov
;
stalno zaporedje korakov pri plesu
/
platane in kostanji so posajeni v različnem zaporedju
;
zaporedje črk v abecedi
/
letala so menjala zaporedje
;
stopati v dvorano v določenem zaporedju
♦
jezikosl.
zaporedje stavkov
;
lit.
zaporedje rim
2.
več sledečih si pojavov, stvari:
film je urejeno zaporedje slik
;
gledati na življenje kot na pisano zaporedje dogodkov
;
sklenjeno zaporedje odkritij v biologiji
/
ekspr.
rdeče zaporedje streh ob cesti
//
mat.
množica elementov, oštevilčenih z naravnimi števili:
člen zaporedja
/
razvrstiti v zaporedje
/
aritmetično, geometrično zaporedje
zaporédnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
1.
značilnost zaporednega:
zaporednost streh
/
zaporednost in istočasnost dogodkov
2.
zaporedje
:
razvrstitev kritik po časovni zaporednosti
;
poznavanje zaporednosti geoloških dob
/
upoštevati zaporednost prosilcev
vrstni red
zaporédom
prisl.
(
ẹ̄
)
star.
zaporedoma
,
zapovrstjo
:
dvakrat zaporedom ga je zaman iskal
;
več let zaporedom nas je vabila na svoj dom
zaporédoma
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža razvrstitev, pri kateri si stvari v prostoru, času sledijo:
konji so dirjali zaporedoma
;
po klancu so zaporedoma stale stojnice
/
bil je zaporedoma kmet, trgovec, slikar
2.
izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo:
kadili so zaporedoma eno samo pipo
;
najprej je odložil žlico gospodar, za njim so jo zaporedoma tudi
drugi
/
brati zaporedoma izvirnik in prevod
3.
izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo:
lepo so odpeli več pesmi zaporedoma
;
že dve noči zaporedoma ni spal
;
nekaj mesecev zaporedoma je bila brez dohodkov
;
trikrat zaporedoma ne more biti izvoljen za to funkcijo
/
zaporedoma so prišle slabe letine
sledile so si
zapóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
nanašajoč se na zapor:
zaporni paznik
/
zaporni razlog
;
zaporno povelje
/
zaporna kazen
kazen odvzema prostosti, zapor
2.
ki kaj zapira:
zaporni drogovi
;
pregrade in druge zaporne naprave
♦
avt.
zaporna igla
igla, ki uravnava dotok goriva v uplinjač
;
grad.
zaporni sloj
sloj na vozišču, ki preprečuje pronicanje vode
;
teh.
zaporni ventil
//
voj.
namenjen preprečevanju prodora:
prebiti zaporni obroč
;
zaporna zaseda
/
zaporni pas
;
zaporno območje
/
zaporni baloni
baloni za oviro nizko napadajočim letalom
;
zaporni ogenj
ogenj, s katerim se pri obrambi prepreči napad, prodor
nasprotnikovih enot, pri napadu pa zavaruje krila, boke vojaških
enot
zapórica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
priprava za zapiranje oken, vrat:
namestiti zaporico
zapórka
-e
ž
(
ọ̑
)
okrogla priprava za zapiranje steklenic, plastenk:
kovinska, plastična zaporka
;
navojna zaporka
;
zamaški in zaporke
/
zaporka za steklenice
;
plastenka, steklenica z zaporko
zapórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki prisilno biva v zaporu:
nadzorovati zapornice
;
iskati stike z zapornicami
//
pravn.
ženska, ki prestaja kazen odvzema prostosti:
enotne obleke zapornic
2.
premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa:
odpreti, zapreti zapornice
;
postaviti zapornice
;
zapornica pri jezu
/
vodna zapornica
//
premična priprava, ki onemogoča prehod:
dvigniti, spustiti zapornico na cesti
;
zapornica na mejnem prehodu
/
železniške zapornice
naprava v obliki dveh drogov, ki ob križanju ceste in železniške
proge v vodoravni legi onemogoča prehod čez železniško progo
●
slabš.
zapri zapornice
nehaj govoriti, molči
;
evfem.
odprle so se nebeške zapornice
začelo je deževati
;
zastar.
zapornice za okna
zapirala
zapórničar
-ja
m
(
ọ̑
)
delavec, ki dviga in spušča zapornico, zapornice:
delo zaporničarja
/
železniški zaporničar
zapórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
oseba, ki prisilno biva v zaporu:
nadzorovati, zastražiti zapornike
;
mučenje, zasliševanje zapornikov
;
število zapornikov se je zaradi izdajstev povečalo
/
ekspr.
spustiti malega zapornika iz sobe
//
pravn.
oseba, ki prestaja kazen odvzema prostosti:
zaposliti zapornike v delavnicah
;
predpisi za ravnanje z zaporniki
/
politični zapornik
2.
jezikosl.
glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo:
izgovoriti zapornik
;
zveneča zapornika b in d
;
zaporniki in priporniki
zapórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zapornike:
zaporniška obleka
;
zaporniške zgradbe
/
življenje v zaporniškem okolju
zaporóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
osebni avtomobil ukrajinske tovarne ZAZ:
kupiti zaporožca
zaposlênec
tudi
zapôslenec -nca
m
(
é; ȏ
)
ekspr.
kdor je zaposlen:
rudarski zaposlenec
;
število zaposlencev v industriji
zaposlênost
tudi
zapôslenost -i
ž
(
é; ȏ
)
stanje zaposlenega človeka:
težave z varstvom otrok zaradi zaposlenosti mater
/
biti utrujen od neprestane zaposlenosti
//
stopnja vključenosti za delo sposobnih ljudi v redno delovno
razmerje:
visoka zaposlenost prebivalstva
;
povečanje, rast, zmanjšanje zaposlenosti
/
primerjava med zaposlenostjo v industriji in kmetijstvu
med številom zaposlenih
zaposlítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zaposliti:
zavrniti zaposlitev kandidata
;
prositi za zaposlitev
;
reševati problem zaposlitve mladih
;
pogodba o zaposlitvi
/
zaposlitev otrok z raznimi dejavnostmi
/
odločiti se za zaposlitev v grafičnem podjetju
♦
šol.
tiha zaposlitev
samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak od njih tiho
opravlja svojo nalogo
//
zaposlenost
:
potrdilo o zaposlitvi
/
velika zaposlitev žensk v tekstilni industriji
2.
delo na podlagi delovnega razmerja:
dati, ponuditi komu zaposlitev
;
dobiti, iskati, najti zaposlitev
/
navesti dosedanje zaposlitve
;
kraj zaposlitve
;
delavec brez zaposlitve
/
honorarna zaposlitev
;
polna, redna zaposlitev
;
priložnostna, stalna, začasna zaposlitev
zaposlíti
-ím
dov.
, zapóslil
(
ī í
)
1.
sprejeti koga v delovno razmerje:
zaposliti več delavcev
;
zaposliti koga za polovico delovnega časa
;
honorarno, začasno zaposliti koga
2.
narediti, da kdo kaj dela:
zaposliti otroka, da se ne potepa
;
sinove je zaposlil z gospodarskimi deli
;
zaposliti se z drobnimi opravki
;
zaposliti se sam s seboj
ukvarjati se
/
ekspr.:
pobezal je v ogenj, da bi zaposlil roke
kaj počel z njimi
;
zaposliti misli s pripravami
začeti misliti na priprave
/
ekspr.
popolnoma zaposliti stroje
izkoristiti
3.
postati predmet dejavnosti, aktivnosti koga:
vsakdanji opravki so ga tako zaposlili, da je pozabil na prijatelje
/
za nekaj mesecev ga je zaposlila politika
zaposlíti se
stopiti, vključiti se v delovno razmerje:
ker je bil brez staršev, se je moral zaposliti
;
zaposliti se na sodišču, v tovarni
;
zaposlil se je kot učitelj
/
redno se zaposliti
za nedoločen čas in s polnim delovnim časom
zaposlèn
-êna -o:
zaposleni delavci
;
zaposlen je bil kot mizar
;
pomoč zaposlenim ženskam
;
sam.:
odstotek zaposlenih
;
dohodek na zaposlenega
zaposlítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zaposlitev:
zaposlitvene možnosti žensk
/
zaposlitvena struktura
♦
med.
zaposlitvena terapija
terapija, pri kateri se zdravi s primerno dejavnostjo, z
opravljanjem primernega dela
zaposljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zaposliti:
lažje zaposljiva oseba
;
težje zaposljiva delovna sila
zaposljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zaposljivega:
zaposljivost invalidov, mladih
;
povečanje zaposljivosti diplomantov
;
prilagodljivost, konkurenčnost in zaposljivost
zaposloválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zaposlovanje:
zaposlovalni programi
;
zaposlovalna agencija
;
zaposlovalna politika, strategija
zaposlovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaposlovati:
pospeševati zaposlovanje delavcev
;
zaposlovanje žensk
;
politika zaposlovanja
;
zavod za zaposlovanje
zaposlováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
sprejemati koga v delovno razmerje:
v podjetju zaposlujejo nove delavce
/
ekspr.
tkalnica zaposluje nad sto žensk
v njej je zaposlenih
2.
delati, da kdo kaj dela:
zaposlovati otroke z različnimi dejavnostmi
;
zaposloval se je z branjem
/
ekspr.
zaposlovati svoje misli z mladostnimi neumnostmi
3.
biti predmet dejavnosti, aktivnosti koga:
hiša ga zelo zaposluje
/
ta problem ga zaposluje že dalj časa
/
ekspr.
potovanje mu je zaposlovalo domišljijo
zaposlováti se
stopati, vključevati se v delovno razmerje:
mladina se največ zaposluje okrog dvajsetega leta
/
v tej panogi so se zaposlovale zlasti ženske
delale
zapostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati, priznati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi:
zapostaviti delavca pri delitvi nagrad
;
s povzdigovanjem samega sebe je zapostavil druge
/
zapostaviti dosežke te dobe
;
zapostaviti študij ekonomije
2.
knjiž.
postaviti za kaj:
najprej zapostavi levo nogo, nato se obrne
/
pri navajanju imena priimek zapostavimo
zapostávljen
-a -o:
po krivici zapostavljen pesnik
;
družbeno zapostavljen položaj
;
sam.:
izkoriščani in zapostavljeni
zapostávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zapostavljati:
težko prenašati zapostavljanje
;
nacionalno, rasno zapostavljanje
;
zapostavljanje šolstva
;
zapostavljanje in poniževanje
/
zapostavljanje priimka
zapostávljati
-am
nedov.
,
stil.
zapostavljájte;
stil.
zapostavljála
(
á
)
1.
dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z
drugimi:
pri vsaki priložnosti so ga zapostavljali
;
zapostavljati otroke
;
po nepotrebnem se zapostavlja
/
zapostavljati kmetijstvo na račun industrije
;
zapostavljati duhovno življenje
2.
knjiž.
postavljati za kaj:
zapostavljati levo nogo za desno
/
priimek se navadno zapostavlja za ime
zapostávljenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je zapostavljen:
družbeni zapostavljenec
;
vedenje zapostavljenca
zapostávljenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje zapostavljenega človeka:
razmišljati o lastni zapostavljenosti
;
socialna zapostavljenost
/
zapostavljenost gospodarstva
zapotêči se
-têčem se
dov.
, zapotêci se zapotecíte se; zapotékel se zapotêkla se
(
é
)
nar.
opoteči se:
zapotekel se je in padel
zapotegníti
in
zapotégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
z gibom mišic nenaravno spremeniti položaj česa zlasti v kako smer:
kadar je govoril, je ustnice nekoliko zapotegnil
;
zapotegniti kotičke ust navzdol
/
zaničljivo je zapotegnil obraz
namrdnil
2.
povzročiti, da traja kaj dalj časa;
potegniti
:
zapotegniti pogovor
/
kaj, je zapotegnil
zapotegníti se
in
zapotégniti se
zavleči se:
branje se je zapotegnilo pozno v noč
zapotégnjen
-a -o:
zapotegnjena govorica
;
zapotegnjena usta
●
zapotegnjen obraz
dolg in ozek
;
prisl.:
zapotegnjeno reči
zapotíti se
-ím se
dov.
, zapótil se
(
ī í
)
star.
spotiti se:
čelo se mu je zapotilo
zapotèn
-êna -o:
zapoten obraz
zapôved
-i
ž
(
ȏ
)
kar pove, sporoči, da se kaj mora narediti, delati:
izpolnjevati, kršiti, prelomiti zapoved
;
ravnati se po zapovedi
/
cerkvene zapovedi
/
ukloniti se očetovi zapovedi
zahtevi
;
star.
izvršiti poveljnikovo zapoved
ukaz, povelje
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je za koga tako, da se mora upoštevati:
prva zapoved pisca je odkritosrčnost
/
poštenost je osnovna nravna zapoved
/
modne zapovedi
//
glagolnik od zapovedati:
nasvetu je sledila zapoved
♦
rel.
deset božjih zapovedi
zapovedi, dane Mojzesu na Sinajski gori
;
voj.
dnevna zapoved
dnevno povelje
zapovédati
1
-povém
dov.
(
ẹ́
)
povedati, sporočiti, da se kaj mora narediti, delati:
zapovedal jim je počitek ob določenih dnevih
;
zapovedal jim je, naj skrbijo za reveže
;
delaj, kakor ti je zapovedal
/
zapovedal je kmetu napreči konja
ukazal
zapovédan
-a -o:
v tem času je bil zapovedan kulturni molk
;
za to priložnost je zapovedana temna obleka
obvezna
♦
rel.
zapovedani praznik
praznik, ki se praznuje kot nedelja
;
prisl.,
v povedni rabi:
zapovedano je živeti v skladu z naravo
zapovédati
2
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
zapovedovati
:
delati, kar zapoveda dolžnost
zapôveden
1
-dna -o
(
ȏ
)
pridevnik od zapoved:
zapovedne norme
zapovéden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
zapovedljiv
:
zapoveden glas
zapovedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) zapoveduje:
zapovedljiv človek
/
zapovedljiv glas
zapovedljívo
prisl.
:
zapovedljivo klicati
zapovedník
-a
m
(
í
)
1.
kdor zapoveduje:
bil je zapovednik v vasi
/
oče mu je bil hud, strog zapovednik
2.
star.
poveljnik
:
postavili so ga za vrhovnega zapovednika
;
zapovednik trdnjave
zapovedoválec
-lca
[
zapovedovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor zapoveduje:
soglašati z zapovedovalcem
;
zapovedovalci in izpolnjevalci zapovedi
/
postal je zapovedovalec v hiši
zapovedoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki (rad) zapoveduje:
zapovedovalen človek
;
nekateri otroci so zapovedovalni
/
zapovedovalne besede
zapovedoválno
prisl.
:
zapovedovalno reči, vprašati
zapovedoválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost zapovedovalnega človeka:
motila ga je njena zapovedovalnost
zapovedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zapovedovati:
naveličal se je njegovega zapovedovanja
zapovedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
praviti, sporočati, da se kaj mora narediti, delati:
njihova vera jim zapoveduje, da si dobrine delijo
;
delaj, kakor ti zapoveduje vest
//
ukazovati
:
v tej hiši zapoveduje žena
;
zapovedovati samemu sebi
/
v pravljicah
zapovedovati vetrovom
/
star.
zapovedovati podrejenim
//
star.
poveljevati
:
zapovedovati vojski
zapovedováje
stil.
zapovedujé:
zapovedovaje reči
zapovedujóč
-a -e:
zapovedujoč mir, je ugasnil luč
;
zapovedujoč glas
;
zapovedujoča kretnja
;
prisl.:
zapovedujoče govoriti
zapovŕsten
-tna -o
prid.
(
r̄
)
1.
ki leži, se nahaja za drugim:
zapovrstni obrambni jarki
;
zapovrsten niz vagonov
2.
ki si neposredno sledi v prostoru, času, v kaki razvrstitvi:
v lestvi manjkata dva zapovrstna klina
/
dve zapovrstni leti je bila toča
/
zapovrstni dogodki
/
zapovrstna številka
zaporedna
zapovŕstno
prisl.
:
razporejati zapovrstno
zapovŕstje
-a
s
(
ȓ
)
1.
kar je določeno s sledenjem stvari v prostoru, času, v kaki
razvrstitvi:
dejanje se razpleta v časovnem zapovrstju
;
dogovoriti se o zapovrstju nastopov
;
spremeniti zapovrstje oddaj
/
zapovrstje črk v abecedi
2.
več sledečih si pojavov, stvari:
na njegovo odločitev je vplivalo zapovrstje naključij
/
opaziti zapovrstje kratkih, svetlih prog na obzorju
zapovrstjó
prisl.
(
ọ́
)
1.
izraža zaporedno razvrstitev v prostoru, času:
zapovrstjo korakati, stati
/
naštel je knjige zapovrstjo, kakor so izhajale
;
oglej si te slike zapovrstjo
2.
izraža, da si pri dejanju vršilci, predmeti dejanja sledijo:
pili so zapovrstjo iz enega kozarca
;
ob odhodu so jima zapovrstjo zaželeli srečno pot
3.
izraža, da si časovne enote, ponovitve, stvari neposredno sledijo:
več dni zapovrstjo so jo opazovali
;
zmagal je dvakrat zapovrstjo
;
več zob zapovrstjo je gnilih
//
izraža, da si kaj sledi v majhnih časovnih presledkih:
zapovrstjo je izdal več knjig
;
poleti je bilo več prireditev zapovrstjo
●
ekspr.
tega fanta ji odsvetujejo vsi zapovrstjo
prav vsi
zapovŕstnost
-i
ž
(
r̄
)
značilnost zapovrstnega:
zapovrstnost dogodkov
;
zapovrstnost potresnih sunkov
/
ugotoviti zapovrstnost dokumentarnih zapisov
/
vse je prikazano v časovni zapovrstnosti
v časovnem zapovrstju
zapozabíti se
in
zapozábiti se -im se
dov.
(
ī á
)
nar. gorenjsko
1.
postati duševno odsoten:
včasih se je zapozabila in zapela preglasno
2.
spozabiti se:
kako se je mogel tako zapozabiti
zapoznèl
in
zapoznél -éla -o
[
zapozneu̯
]
prid.
(
ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́
)
1.
ki se začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
zapoznel razvoj, učinek
;
zapoznela pomlad
;
zapoznelo cvetenje
2.
ki ostane, se zadržuje kje dalj, kot se predvideva, pričakuje:
zapozneli ptič
/
zapozneli plodovi
;
zapoznelo cvetje
/
zapozneli vozniki
zapoznélo
prisl.
:
zapoznelo izšla knjiga;
prim.
zapozneti
zapoznélec
-lca
[
zapoznelca
in
zapozneu̯ca
]
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor ostane, se zadrži kje dalj, kot se predvideva, pričakuje:
ulice so bile prazne, zadnji zapoznelci so hiteli domov
//
kdor naredi kaj pozneje kot drugi;
zamudnik
:
zapoznelci v uvajanju moderne tehnologije
●
knjiž.
bil je otrok zapoznelec
starši so bili ob njegovem rojstvu že razmeroma stari
zapoznélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zapoznelega:
zapoznelost prevoda
zapoznéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
priti kam pozneje, kot je določeno;
zamuditi
:
danes je malo zapoznel
2.
začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje;
zakasniti se
:
cvetenje sadja je zapoznelo;
prim.
zapoznel
zapoznítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zapozniti:
zapoznitev razvoja
zapozníti
-ím
dov.
, zapóznil
(
ī í
)
knjiž.
1.
narediti, povzročiti, da se kaj začne, nastopi pozneje, kot se
predvideva, pričakuje;
zakasniti
:
reforme so zapoznile izbruh nezadovoljstva
2.
nepreh.
priti kam pozneje, kot je določeno;
zamuditi
:
če je zapoznil, se je opravičil
zapozníti se
1.
začeti se, nastopiti pozneje, kot se predvideva, pričakuje;
zakasniti se
:
odhod se je zapoznil
;
žetev se je zapoznila
2.
ostati, zadržati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje:
zapoznil se je v gostilni
/
shod se je zapoznil do noči
je trajal
●
knjiž.
zapoznilo se je in ni mogel nikamor
bilo je že pozno (zvečer)
zapráskati
-am
dov.
,
tudi
zapraskála
(
á
)
1.
večkrat potegniti po čem
a)
z nohti, kremplji:
pes je zapraskal po vratih
;
zapraskati se po glavi
popraskati se
b)
s kakim (ostrim) predmetom sploh:
z nožem zapraskati po zidu
2.
s tesnim dotikom delajoč razo, premakniti se po čem:
drsalke so zapraskale po ledu
3.
dati ostre, neprijetne glasove:
v sobi je zapraskalo pero
;
žaga je komaj slišno zapraskala
●
v grlu ga je nekaj zapraskalo
mu povzročilo neprijeten, pekoč občutek
;
slabš.
zapraskal je svoj podpis pod pogodbo
podpisal se je
zaprasketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
začeti prasketati:
kmalu je zaprasketal ogenj
/
ekspr.
okoli njih so zaprasketali streli iz pušk
//
dati kratke, rezke glasove:
goreča veja je kdaj pa kdaj zaprasketala
/
pod podplatom je včasih zaprasketala suhljad
zaprašênost
-i
ž
(
é
)
1.
stanje zaprašenega:
zaprašenost okolice cementarne
;
zaprašenost ozračja
2.
slabš.
zastarelost
,
nesodobnost
:
predstava se ni mogla izogniti zaprašenosti
3.
slabš.
neživljenjskost
,
nestvarnost
:
zaprašenost vzgoje
zapraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zapraševati:
z asfaltiranjem ceste zmanjšati zapraševanje okolice
/
zapraševanje rastlin
;
sredstva za zapraševanje
zapraševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom:
zapraševati delovne prostore
;
zapraševati si obleko
2.
agr.
nanašati prašivo na rastline;
prašiti
2
:
zapraševati sadno drevje
zaprašíti
-ím
dov.
, zaprášil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom:
pri pometanju je zaprašila sobo
;
zaprašiti si obleko pri delu
2.
posuti s prahom, praškom:
zaprašiti rano
;
zaprašiti živali zaradi mrčesa
//
agr.
nanesti prašivo na rastline:
zaprašiti sadno drevje
zaprašíti se
1.
postati umazan od prahu:
razstavljeni predmeti so se zaprašili
;
ura se je zaprašila in ustavila
2.
ekspr.
drobno se usuti:
z jelke se je zaprašil sneg
3.
ekspr.
steči
1
,
zdirjati
:
otroci so se zaprašili po bregu
/
napadalec se je zaprašil proti nam
//
z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam:
pes se mu je zaprašil med noge
//
v zvezi z
v
silovito napasti:
zaprašil se je vanj in ga tepel
;
zaprašila se je vanj kakor mačka
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
v
izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik:
zaprašiti se v delo, tek
zaprašèn
-êna -o
1.
deležnik od zaprašiti:
ves je bil zaprašen
;
zaprašena cesta
;
zaprašena obleka
;
zaprašeno ozračje
2.
slabš.
zastarel
,
nesodoben
:
zaprašen učbenik
;
zaprašena predstava
;
zaprašeno romantično delo
3.
slabš.
neživljenjski
,
nestvaren
:
zaprašene misli
;
zaprašena znanost
zapráti
-pêrem
dov.
, zaprál
(
á é
)
z neustreznim, slabim pranjem poškodovati:
zaprati belo perilo, srajce
●
nar.
dež je zapral pepel v zemljo
povzročil, da se je z njo sprijel
zaprán
-a -o:
zaprana srajca
;
zaprano perilo
zaprávdati
-am
dov.
(
ȃ
)
star.
s pravdanjem, tožbami zapraviti:
zapravdati posestvo
;
zaradi mej se je zapravdalo veliko denarja
zapráviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive
materialne dobrine:
zapraviti denar, premoženje
;
s pijančevanjem, tožbami zapraviti posestvo
//
ekspr.
porabiti
,
potrošiti
:
vso plačo zapravi zase
;
zapraviti za zdravljenje veliko vsoto
;
za hrano se dosti zapravi
2.
zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubiti:
zapraviti čast, ugled
;
zapraviti duševni mir
;
zapraviti prijateljstvo koga
;
zapraviti zdravje
//
ekspr.
ne izrabiti, ne izkoristiti:
zapraviti možnosti za dobro uvrstitev, priložnost za gol
/
s čakanjem zapraviti veliko časa
nekoristno porabiti
●
pog.
zapraviti klobuk
izgubiti
;
evfem.
zapravila je otroka
imela je splav
;
ekspr.
zapraviti zmago
ne doseči je zaradi svoje krivde
;
ekspr.
zapraviti življenje
lahkomiselno, nedejavno ga preživeti
zapráviti se
star.
pogubiti se, uničiti se:
boji se, da se sin zapravi
zaprávljen
-a -o:
zapravljena kmetija
;
zapravljena mladost
;
zapravljena sreča
zaprávljanje
tudi
zapravljánje -a
s
(
á; ȃ
)
glagolnik od zapravljati:
zapravljanje denarja
/
zapravljanje zdravja
/
zapravljanje časa
zaprávljati
-am
nedov.
,
tudi
zapravljájte;
tudi
zapravljála
(
á
)
1.
z nepremišljenim ravnanjem delati, da ni več razpoložljive materialne
dobrine:
zapravljati denar
;
zapravljati dediščino
;
z veseljačenjem zapravljati premoženje staršev
2.
zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubljati:
zapravljati čast, ugled
;
zapravljati zdravje
//
ekspr.
ne izrabljati, ne izkoriščati:
zapravljati možnosti za napredovanje
/
zapravljati čas
nekoristno porabljati
zapravljív
-a -o
prid.
, zapravljívejši
(
ī í
)
ki rad zapravlja:
ta rod ni bil nikoli zapravljiv
;
zapravljive ženske
zapravljívo
prisl.
:
zapravljivo živeti
zapravljívček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
lahek, odprt voz z vzmetmi, navadno za dve osebi:
vpreči konje v zapravljivček
;
peljati se z zapravljivčkom
2.
ekspr.
zapravljiv človek:
lahkoživček in zapravljivček
zapravljívec
-vca
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
zapravljiv človek:
imeli so ga za zapravljivca
;
veseljak in zapravljivec
2.
knjiž.
zapravljivček
:
peljati se z zapravljivcem
zapravljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
zapravljiva ženska:
lahkomiselna zapravljivka
zapravljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zapravljivega človeka:
očitati komu zapravljivost
;
varčnost in zapravljivost
zapréči
-préžem
dov.
, zaprézi zaprézite
in
zaprezíte; zaprégel zaprégla;
nam.
zapréč
in
zaprèč
(
ẹ́
)
1.
pripeti vprežno žival z vprežno opremo k vozu:
zapreči vola na levo stran ojesa
;
zapreči konja v koleselj
/
zapreči voz
2.
ekspr.
vključiti zlasti v kako težje delo, težjo dejavnost:
življenje jih je zapreglo v različne službe
●
ekspr.
v pogovor so se najprej zapregle ženske
vključile
zapréžen
-a -o:
zaprežena žival
zapréčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
preprečiti
,
onemogočiti
:
zaprečiti izseljevanje
;
njihova dolžnost je, da se zlo zapreči
zaprédati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
ovijati, obdajati z izločenimi nitmi, s pajčevino:
pajek zapreda muho
;
ličinka se zapreda
/
ekspr.
mrak je zapredal s svojo tančico vrhove
ovijal, obdajal
;
pren.
zla slutnja zapreda njegovo zavest
2.
ekspr.,
z glagolskim samostalnikom
delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik:
zapredati koga v pogovor
zaprédati se
ekspr.,
v zvezi z
v
prepuščati se, predajati se čemu:
zapredati se v svoje misli, spomine
zaprédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev:
gosenica si naredi zapredek
;
iz zapredka zleze metulj
;
zapredki sviloprejk
/
pajek ovije jajčeca v zapredek
//
kar je temu podobno:
zapredek temnih kodrov
/
zapredek pajčevine v kotu
zaprédenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost zapredenega:
zapredenost gosenice
/
ekspr.
rešiti koga zapredenosti v neprijetna čustva
prepuščenosti, predanosti neprijetnim čustvom
zapréga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
oprema, s katero se žival, skupina živali zapreže:
nadeti zaprego
;
potrgati zaprego
;
bleščeča zaprega
2.
vprežena žival, skupina živali:
zamenjati zaprego
//
žival, skupina živali z vozilom, pripravo, v katero je zaprežena:
zaprega se pomika po cesti
♦
aer.
letalska zaprega
jadralno letalo in motorno letalo, ki jadralno letalo vleče
3.
glagolnik od zapreči:
zaprega vola v voz
zaprégati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
pripenjati vprežno žival z vprežno opremo k vozu:
zapregati konja v voz
/
pomagal mu je zapregati kočijo
zapréka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ovira
:
prelesti skale in druge zapreke na stezi
;
preskakovanje zaprek
/
odpraviti, premagati zapreke pri gospodarskem razvoju
/
poroki ni delal nihče zapreke
ni nihče nasprotoval
♦
šport.
tek z zaprekami
daljši tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir, jarkov z vodo
zaprepáden
-a -o
prid.
(
ȃ
)
pog.
zgrožen
,
osupel
:
ves je bil zaprepaden ob tej misli
;
zaprepaden je poslušal njihove dokaze
zaprepádeno
prisl.
:
zaprepadeno gledati
zaprepástiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
star.
neprijetno presenetiti, osupniti:
sodba ga je zelo zaprepastila
;
te besede so jo zaprepastile
zaprepástiti se
zgroziti se, osupniti:
zaprepastil se je, ko je zagledal ranjenca
zaprepáščen
-a -o:
zaprepaščen obraz
zaprepáščati
-am
nedov.
(
á
)
star.
neprijetno presenečati, osupljati:
tako ravnanje ljudi zaprepašča
zaprepáščenje
-a
s
(
ȃ
)
star.
neprijetno presenečenje, osuplost:
tolikšna neodgovornost vzbuja zaprepaščenje
zaprêsti
-prêdem
in
zaprésti -prédem
dov.
, zaprèl zaprêla
in
zapréla
(
é; ẹ́
)
1.
oviti, obdati z izločenimi nitmi, s pajčevino:
pajek je zapredel muho
;
gosenica se zaprede
/
zapresti jajčeca v mešiček
/
zapresti okno s pajčevino
/
ekspr.:
megle so zapredle vrhove
ovile, obdale
;
zapredla ga je noč
2.
oglasiti se z mrmrajočim, brnenju podobnim glasom:
kdaj pa kdaj je maček glasno zapredel
/
maček je legel k peči in zapredel
začel presti
3.
ekspr.
tiho reči, povedati:
zdaj razumem, je zapredel
4.
v zvezi z
v
narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem;
zaplesti
:
zapresti koga v kako zadevo
//
z glagolskim samostalnikom
narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik:
zapresti koga v pogovor, razpravo
●
ekspr.
zapresti koga v svoje mreže
zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga
za kaj
;
ekspr.
trda mu je zapredla
prišel je v neprijeten, nevaren položaj
zaprêsti se
,
in
zaprésti se
ekspr.,
v zvezi z
v
prepustiti se, predati se čemu:
zapresti se v molk, žalost
/
zapresti se v spomine
zapredèn
-êna -o
in
zapréden -a -o:
biti zapreden v svoje misli
;
stavba, zapredena v meglo
zapréti
-prèm
dov.
, zapŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
dati kaj v tak položaj
a)
da ni mogoč prehod, vstop ali izstop:
zapreti okno, vrata
;
zapreti zapornice
;
vrata so se s treskom zaprla
/
zapreti vrata z zapahom
b)
da postane notranjost nedostopna:
zapreti predal
/
zapreti klavir, omaro
;
zapreti kuverto
/
zapreti dvigalo
vrata dvigala
//
z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno
notranjost, vsebino:
zapreti steklenico
;
zapreti s pokrovom
;
neprodušno zapreti
/
zapreti torbico
/
zapreti komu usta z roko
zatisniti
2.
narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem:
zapreti zadrgo
;
zapreti tok
/
zapreti oči, usta
;
oči so se mu spet zaprle
/
zapreti pismo
//
narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju:
zapreti dežnik
/
zapreti knjigo
/
zapreti nož
3.
dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti:
zapreti pipo, ventil
/
pog.
zapreti radijski, televizijski sprejemnik
izključiti
//
na tak način onemogočiti izhod česa:
zapreti plin
;
zapreti vodo
4.
narediti kaj neprehodno:
zapreti prehod s pregrado
/
tovornjaki so zaprli cesto
/
zapreti mejo
ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza
iz države, z ozemlja
5.
z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod:
zapreti otroka v sobo
;
zapreti kokoši v kurnik
//
narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti:
če ga ujamejo, ga bodo zaprli
;
zapreti zločinca
;
zapreti za tri mesece
;
ekspr.
zaprli so ga ob kruhu in vodi
/
zapreti koga v ječo
/
zapreti ptiča v kletko
6.
prenehati delati, poslovati:
gostilno, trgovino so že zaprli
;
zapreti ob enajstih
//
narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost:
zapreti nekatere delovne obrate
;
zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo
;
zapreti veleposlaništvo
/
zapreti premogovnik
//
narediti, da kaj preneha biti v uporabi:
zapreti cesto, most
//
narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce:
zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo
;
zapreti starodavno svetišče
/
zapreti razstavo, sejem
7.
publ.
preprečiti
,
onemogočiti
:
zapreti vojski prehod čez reko
/
policisti so zaprli promet
8.
v zvezi
zapreti pot, vrata
onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride:
ograja mu je zaprla pot
;
osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku
/
s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
//
publ.
onemogočiti nastop, uveljavljanje česa:
zapreti vrata sodelovanju
/
zapreti izdelku pot, vrata na trg
onemogočiti prodajanje
;
nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere
mu je preprečila umetniško kariero
;
pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat
onemogočil uveljavljanja
9.
povzročiti neobičajno redko, težavno iztrebljanje:
ta jed bo bolnika zaprla
●
ekspr.
strah mu je zaprl dih
od strahu ni mogel normalno dihati
;
zapreti igro
onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo
;
ekspr.
zaprl je trudne oči
umrl je
;
pog.
pacienta so samo odprli in zaprli
naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in
prerez zašili, ne da bi jo opravili
;
ekspr.
kar sapo ji je zaprlo
zelo je bila presenečena
;
ekspr.
spis je zaprl v predal
njegovo rešitev je odložil
;
ekspr.
zapreti srce pred kom
ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati
;
pog.,
ekspr.
če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno
prenehamo delati, delovati
;
ekspr.
zapri že enkrat usta
nehaj govoriti, molči
;
ekspr.
zapreti komu usta
z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati,
opravljati
;
ekspr.
vrata mu je pred nosom zaprla
očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
♦
igr.
zapreti talon
prekiniti jemanje kart iz talona
;
šol.
zapreti učenca
nekdaj
po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
zapréti se
1.
preiti v visok, hribovit svet:
tukaj se dolina zapre
;
svet se na severu zapre
2.
z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor:
zapreti se v hišo, sobo
3.
ekspr.
postati zadržan, nezaupljiv:
družina se je zaprla pred njim
/
po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase
je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih
;
društvo se je preveč zaprlo samo vase
je prekinilo, omejilo stike z drugimi
●
krog plesalcev se je zaprl
sklenil
;
bibl.
nebo se je zaprlo za več mesecev
ni deževalo več mesecev
;
evfem.
po prvem otroku se ji je telo zaprlo
ni mogla več zanositi, roditi
;
voda se mu je zaprla
ne more več odvajati seča
;
publ.
vrata razstave so se zaprla
razstave ni več
zapŕši
zastar.
:
zaprši vrata, se ogleduje naokrog
zapŕt
-a -o
1.
deležnik od zapreti:
biti zaprt za samostanskimi zidovi
;
biti po nedolžnem zaprt
;
zaprta cesta, meja
;
zaprta steklenica
;
v kabinete zaprta znanost
;
gostilna je danes zaprta
;
zaprta vrata
/
kot opozorilo
zaradi inventure zaprto
2.
ki ima streho in stene:
zaprti avtomobil
;
zaprta kočija
/
delati v zaprtem prostoru
//
ki ima razmeroma majhen vratni izrez:
zaprta bluza
;
do vratu zaprta jopica
//
ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje:
zaprt čevelj
3.
ki je od vseh strani obdan s čim:
mesto z zaprtimi trgi
;
zaprto dvorišče
/
ta dolina je zelo zaprta
4.
ki ima malo stikov z drugimi:
zaprta družba
;
univerza ne sme biti zaprta organizacija
/
vase zaprta stroka
5.
ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene
osebe, člani:
podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost
;
o tem bodo razpravljali na zaprti seji
/
počitniški dom zaprtega tipa
/
zaprta predstava
/
filmi za zaprt krog gledalcev
/
časopis je za pristaše take politike zaprt
pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
6.
knjiž.
težko razumljiv:
odprta in zaprta umetnost
;
zaprto pesništvo moderne dobe
7.
ki ne izpoveduje svojih misli, čustev:
tih, zaprt človek
/
vase zaprt otrok
;
preveč je zaprt sam vase
8.
ki se nenormalno redko, težavno iztreblja:
nosečnice so pogosto zaprte
9.
strojn.
ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice:
zaprt hladilni sistem pri avtomobilih
;
kroženje vode v zaprtem obtoku
●
ekspr.
stvari se vrtijo v zaprtem krogu
potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive
probleme
;
semafor je zaprt
na semaforju sveti rdeča luč
;
knjiž.
glasba je bila zanj zaprta knjiga
mu je bila popolnoma nepoznana
;
publ.
predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati
imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena
;
ekspr.
ta vrata so zanj za zmeraj zaprta
to mu je nedostopno, nedosegljivo
♦
anat.
zaprti prelom kosti
prelom, pri katerem kost ne predre kože
;
bot.
zaprti plod
plod, ki ima osemenje
;
ekon.
zaprti trg
trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
;
fin.
imeti zaprt transakcijski račun
ne imeti pravice izplačevati z določenega transakcijskega računa
;
geogr.
zaprto morje
morje, ki ga ožina loči od oceana
;
jezikosl.
zaprti zlog
zlog s soglasnikom za samoglasnikom
;
mat.
zaprti interval
interval, v katerem sta meji intervala vključeni
;
med.
zaprta rana
rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj
;
pravn.
zaprti oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora
oddelek s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem
;
šah.
zaprta otvoritev
otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta
;
prisl.:
zaprto se držati
;
sam.:
ta roža cvete tudi v zaprtem
v zaprtem prostoru
;
zaprti in obsojeni
zapretíti
-ím
dov.
, zaprétil
(
ī í
)
obljubiti, napovedati komu kaj neprijetnega, hudega:
zapretili so mu, da ga bodo pretepli
;
zapretiti s tožbo, z zaporom
//
zastrašujoče zamahniti:
zapretiti komu s palico
/
šaljivo mu je zapretila s prstom
zapretèn
-êna -o:
zapretena kazen
zaprézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
zapregati
:
zaprezati konja
/
zaprezati voz
zapréžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zaprego:
zaprežna oprema
;
zaprežna vrv
zaprežnica
/
zaprežni konj
vprežni konj
zapréžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrv, navadno pri konjski opremi, za vpreženje živali k vozu:
odpeti zaprežnice
;
konj je utrgal desno zaprežnico
zapŕhati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
večkrat prhniti:
v hlevu je zaprhal konj
;
žrebec je od vznemirjenja zaprhal
2.
ekspr.
prhajoč reči:
umakni se, je jezno zaprhal
●
zastar.
kokoš je zaprhala
zaprhutala
zaprhútati
-am
dov.
, zaprhutála
(
ū
)
1.
hitro, slišno zamahniti s perutmi:
tik ob njem je zaprhutal petelin
;
brezoseb.
v gozdu je nenadoma zaprhutalo
/
ekspr.
ognjeni jeziki so zaprhutali
slišno zaplapolali
2.
prhutajoč zleteti:
prepelica je zaprhutala izpred kose
;
ptič zaprhuta v zrak
zapričéti
-čnèm
dov.
, zapričél;
nam.
zapričét
in
zapričèt
(
ẹ́ ȅ
)
zastar.
začeti
:
dokončal je tisto, kar je zapričel njegov predhodnik
zaprídigati
-am
dov.
(
í
)
1.
začeti pridigati:
stopil je prednje in zapridigal
2.
ekspr.
reči
,
povedati
:
zapridigal je, da je izdajalec
zapriséči
-séžem
dov.
, zaprisézi zaprisézite; zapriségel zapriségla;
nam.
zapriséč
in
zaprisèč
(
ẹ́
)
narediti, da kdo opravi prisego:
sodnik zapriseže pričo
/
hotel ga je zapriseči, da bi izpolnil njegovo voljo
s prisego obvezati
//
narediti, da kdo opravi slovesno izjavo:
zapriseči sodnika
;
zapriseči vojake
;
zapriseči ob nastopu službe, prevzemu oblasti
●
publ.
zaprisegli so, da tega niso storili
prisegli, zagotovili
zapriséči se
knjiž.
trdno obljubiti, skleniti:
zaprisegel se je, da tega ne bo več delal
zapriséžen
-a -o:
zaprisežen izvedenec
;
zapriseženi sodni tolmač
●
brez intuicije tudi tak zaprisežen racionalist ne more shajati
nepopustljiv, dosleden
zapriséga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih,
navedenih v izjavi;
slovesna izjava
:
opraviti zaprisego
;
zaprisega pri zastavi
;
obred zaprisege
;
obrazec za zaprisego
2.
glagolnik od zapriseči:
sodnikova zaprisega priče
/
krivična zaprisega
prisega
zapriséženec
-nca
m
(
ẹ̑
)
kdor je zaprisežen:
izjava zapriseženca
zapróditi
-im
dov.
(
ọ̄
)
z delovanjem vode povzročiti, da je kaj prekrito, zasuto s prodom:
hudournik je zaprodil njivo
zapróden
-a -o:
zaproden svet
;
zaprodena struga
zaprosílo
-a
s
(
í
)
pravn.
prošnja pravosodnega, upravnega organa drugemu organu zlasti za pravno
pomoč:
ugoditi zaprosilu
zaprosítev
-tve
ž
(
ȋ
)
vložitev prošnje, navadno za priznanje določenih pravic:
komisija se s prošnjami ukvarja po vrstnem redu zaprositev
;
zaprositev za azil
/
postopek za zaprositev štipendije
zaprosíti
-prósim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
izraziti komu željo
a)
da kaj da, naredi:
zaprositi koga za časopis
;
zaprositi za pomoč, službo, štipendijo
;
zaprositi za uslugo
/
zaprositi za pomočnika
/
zaprositi za besedo
b)
da kdo postane deležen česa:
zaprositi za odpuščanje
●
ekspr.
zaprosil je za njeno roko
zasnubil jo je
2.
proseče reči, povedati:
tiho je zaprosil: prižgi luč
;
zaprosil je, naj bo miren
zapróšen
-a -o:
poslati zaprošeni papir
;
vsakdo je bil zaprošen, da pomaga
zapŕsje
-a
s
(
ȓ
)
zool.
zadnji člen oprsja pri nekaterih žuželkah:
predprsje, sredoprsje in zaprsje
zapŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
večkrat s silo iztisniti zrak skozi usta, nos, da nastanejo kratki,
ostri glasovi:
konj je na kratko zaprskal in se ustavil
zapršéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
začeti pršeti:
zapršel je dež
;
iz prhe je zapršela voda
2.
zleteti v obliki drobnih kapelj, delcev:
sneg je konju zapršel izpod kopit
/
udaril je po železu in iskre so zapršele na vse strani
zapŕtek
-tka
tudi
zaprtèk -tkà
m
(
ȓ; ə̏ ȁ
)
1.
jajce z razpadajočo, pokvarjeno vsebino:
iz nekaj jajc so se izvalili piščanci, nekaj pa je bilo zaprtkov
;
smrdel je kot star zaprtek
2.
nar.
slabo razvit človek, zlasti otrok:
tak zaprtek, pa že kadi
zaprtíja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
karantena
:
razglasiti zaprtijo za določeno območje
;
konjska zaprtija
●
zastar.
zaradi tepeža je bil v zaprtiji
v zaporu, ječi
zapŕtje
-a
s
(
ȓ
)
1.
glagolnik od zapreti:
zaprtje meje
/
zaprtje trgovin
/
zaprtje številnih podjetij
●
star.
pobegniti iz zaprtja
iz zapora, ječe
2.
neobičajno redko, težavno iztrebljanje:
zdravilo proti zaprtju
zaprtnják
-a
m
(
á
)
knjiž.
(vase) zaprt človek:
prikaz zaprtnjaka v romanu
zapŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
značilnost, stanje zaprtega:
zaprtost sobe
/
zaprtost oči
/
zaprtost prostorov
/
zaprtost jame za obiskovalce
/
zaprtost oblačila
/
zaprtost dvorišča
/
kulturna zaprtost
;
zaprtost univerze
/
knjiž.
zaprtost izpovedi likovnega izražanja
težka razumljivost
/
knjiž.
preraščati zaprtost revije
nedostopnost, ozkost
/
premagati zaprtost vase
zadržanost, nezaupljivost
;
zaprtost v vedenju
zaprtotrósnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
bot.
glive, pri katerih nastajajo trosi v trosovniku, Ascomycetes:
prostotrosnice in zaprtotrosnice
zapŕva
prisl.
(
ȓ
)
zastar.
sprva
:
dejanje ga je tako prevzelo, da zaprva ni vedel, kaj storiti
záptija
-e
tudi
-a
m
(
ā
)
v turškem okolju,
nekdaj
stražnik
,
orožnik
:
strah pred zaptijami
zapúfati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
nižje pog.
zadolžiti se:
zapufati se ob nakupu
zapúfan
-a -o:
zaradi draginje so zelo zapufani
zapúhati
-am
dov.
(
ū
)
1.
začeti puhati:
lokomotiva je zapuhala in vlak se je premaknil
//
ekspr.
puhajoč se premakniti:
ladja je zapuhala proti vzhodu
2.
večkrat izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito
odprejo:
zapuhati v mrzle roke
;
zapuhati v žerjavico
/
zapuhal mu je dim v obraz
3.
s sunkovitim izdihavanjem izraziti nezadovoljstvo:
medved je zapuhal
/
ekspr.
od jeze je zapuhal
//
ekspr.
puhajoč jezno reči:
nič ti ne pripada, je zapuhal vanj
zapuhtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dvigniti se in zaradi razširitve v zraku navadno izginiti:
iz dimnika je zapuhtel oblak dima
2.
razširiti se in biti zato zaznaven z vohom:
po sobi je zapuhtel oster vonj
3.
začeti puhteti:
toliko časa je kurila, da je peč zapuhtela
/
ekspr.
gozd je zapuhtel v sopari
zapustítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zapustiti:
zapustitev stražarskega mesta
/
zapustitev otroka
/
zapustitev dela
zapustíti
-ím
dov.
, zapústil
(
ī í
)
1.
izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem
mestu:
pravkar je zapustil dvorano
;
vojaki so zapustili položaje
;
večkrat na dan zapusti stanovanje
/
zapustiti volišče
/
zapustiti zabavo, zborovanje
/
vlak je zapustil postajo
odpeljal z nje
//
izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje:
zapustiti dom, domovino
;
zapustiti rojstni kraj
/
medved je že zapustil svoje bivališče
;
mladiči so zapustili gnezdo
2.
izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom:
dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil
;
pes ni zapustil ranjenega gospodarja
/
tu cesta zapusti reko
preneha potekati ob njej
/
ekspr.
senca ga ne zapusti
//
izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom:
otroci so odrasli in zapustili starše
/
zapustiti družino
/
bolna žival zapusti čredo
;
samica zapusti mladiče
/
nenadoma nas je zapustil naš oče
v osmrtnicah
je umrl
3.
narediti, da preneha določeno razmerje s kom:
dekle ga je zapustilo
;
mož je zapustil ženo
//
prenehati skrbeti za koga, pomagati komu:
prijatelji ga niso zapustili
;
velik revež je, vsi so ga zapustili
;
v stiski, težavah ga niso zapustili
4.
narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino:
domačijo, posestvo je zapustil sinu
;
zapustil mu je veliko premoženje
/
ekspr.
žena mu je ob smrti zapustila dva otroka
/
ekspr.
po končani šoli je knjige zapustil bratu
dal, prepustil
5.
narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo;
pustiti
:
tat ni zapustil sledov
/
težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu
/
umrli ni zapustil oporoke
ni naredil
/
pog.
predstava je zapustila slab vtis
gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala
;
ekspr.
ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi
so zelo vplivali na njihovo zavest
6.
nav. ekspr.
izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa
samostalnik:
zapustil ga je razum, spomin, vid
/
telesne moči so ga zapustile
/
dobra volja ga je zapustila
;
nenadoma ga je zapustila zavest
7.
pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj:
zapustiti šolo, tovarno
/
zapustiti delo, službo
8.
publ.
ne upoštevati:
v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
●
ekspr.
sreča ga je zapustila
prenehal je biti uspešen
;
ekspr.
zapustiti kolesnice starega
nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu
;
kmalu bo zapustil posteljo
ozdravel
;
evfem.
zapustiti (ta) svet
umreti
zapustíti se
nav. ekspr.
zanemariti se:
ženske se v teh letih rade zapustijo
/
postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil
zapustívši
star.
:
zapustivši prijateljico, je stekla proti domu
zapuščèn
-êna -o
1.
deležnik od zapustiti:
skrbeti za zapuščene otroke
;
umrl je od vseh zapuščen
;
pravkar zapuščena soba
2.
ekspr.
neurejen
,
zanemarjen
:
zapuščen sadovnjak
;
vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
3.
ekspr.
prazen
,
nenaseljen
:
zapuščena vas
/
okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno
/
zapuščeni rovi v rudniku
4.
ekspr.
osamljen
,
sam
1
:
po smrti moža se je počutila zelo zapuščena
zapústnica
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki zapusti premoženje:
plačevala je oskrbnino za zapustnico
;
premoženje zapustnice
;
dediči po zapustnici
zapústnik
-a
m
(
ȗ
)
kdor zapusti premoženje:
preživljati zapustnika
;
dobiti dediščino po zapustniku
zapúščanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od zapuščati:
zapuščanje vasi
/
zapuščanje naturalizma v oblikovanju
zapúščati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem
mestu:
delavci v gručah zapuščajo tovarno
;
srečal ga je, ko je zapuščal park
/
publ.
voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena
teče iz njega
//
izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje:
po vojni so ljudje zapuščali vasi
/
mladi zapuščajo kmetije
2.
izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom:
drug za drugim so zapuščali družbo
;
samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano
//
izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom:
odrasli otroci zapuščajo starše
3.
delati, da preneha določeno razmerje s kom:
fantje zapuščajo dekleta
/
pristaši ga zapuščajo
//
prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu:
zapuščati ljudi v stiskah, težavah
4.
delati, da kdo kaj dobi kot dediščino:
kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom
/
v oporoki zapušča premoženje otrokom
5.
delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo;
puščati
:
kolesa so zapuščala sled
/
bolezen zapušča okvare
povzroča
/
pog.
predstava zapušča v gledalcu močen vtis
povzroča, da o njej razmišlja
6.
nav. ekspr.
izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa
samostalnik:
razum, spomin, vid zapušča starega človeka
/
moči so ga začele zapuščati
/
pogum, zavest ga zapušča
7.
pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj:
veliko mladih letos zapušča šolo
/
zapuščati organizacijo, stranko
8.
publ.
ne upoštevati:
ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot
●
ekspr.
podgane že zapuščajo ladjo
neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje,
ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati
;
ekspr.
živci ga zapuščajo
ne more se več obvladovati, začenja se razburjati
zapúščati se
nav. ekspr.
zanemarjati se:
stara se in se zapušča
/
strokovno se zapuščati
zapuščáje
star.
:
zapuščaje starše, je mislil na srečno otroštvo
zapuščajóč
-a -e:
zapuščajoč mesto, so peli
zapuščênček
-čka
m
(
é
)
nav. ekspr.
manjšalnica od zapuščenec:
skrbeti za zapuščenčke
zapuščênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
zapuščen človek:
obiskovati zapuščence
zapuščênka
-e
ž
(
é
)
ekspr.
zapuščena ženska:
bila je zapuščenka med tujci
zapuščênost
-i
ž
(
é
)
1.
stanje zapuščenega:
sprijazniti se z zapuščenostjo od vseh
/
zapuščenost nekdaj negovanih parkov
neurejenost, zanemarjenost
2.
ekspr.
praznost
,
nenaseljenost
:
hiša se je zaradi zapuščenosti začela podirati
/
zapuščenost polj jeseni
3.
ekspr.
osamljenost
1
,
samota
:
tolažiti koga v zapuščenosti
;
občutek zapuščenosti
zapuščína
-e
ž
(
í
)
1.
premoženje umrlega:
razdeliti zapuščino
;
delež iz očetove zapuščine
2.
navadno s prilastkom
kar je ohranjeno iz preteklosti:
duhovna zapuščina pretekle dobe
/
zapuščina starorimske kulture
3.
navadno s prilastkom
kar ostane po smrti umetnika, zlasti neizdana, neobjavljena dela,
pisma:
urediti pisateljevo literarno zapuščino
/
Prešernova pesniška zapuščina
zapuščínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zapuščino:
reševati zapuščinske zadeve
♦
pravn.
zapuščinski postopek
;
zapuščinska pravda
;
zapuščinska razprava
;
zapuščinsko sodišče
zár
-a
m
(
ȃ
)
v muslimanskem okolju
dolgo, široko vrhnje oblačilo muslimank z ogrinjalom za glavo:
dekle, zavito v zar
zára
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
nar. koroško
ozara
:
obračati konje na zarah
;
popasene zare
zaračúnati
-am
dov.
(
ȗ
)
napisati, povedati dolžni znesek za kaj:
zaračunati popravilo motorja
;
zaračunati naročniku prevoz
;
zaračunati storitev po ceniku
;
kosilo so jim preveč zaračunali
/
nobene stvari mu ni naredil zastonj, vse mu je zaračunal
;
zaračunati zamudne obresti
zaračúnati se
uračunati se:
zaračunal se je za precejšnjo vsoto
/
zaračunal se je glede njegovih sposobnosti
zaračunávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaračunavati:
zaračunavanje potnih stroškov
;
zaračunavanje po ceniku
/
zaračunavanje obresti
zaračunávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pisati, govoriti dolžni znesek za kaj:
zaračunavati storitve po ceniku
;
zaračunavati premalo, preveč
/
zaračunavati zamudne obresti
zaračúniti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
zastar.
zaračunati
:
stanovanje jim je prav drago zaračunil
zaràd
in
zarad
predl.
(
ȁ
)
zastar.,
z rodilnikom
zaradi
:
tega kraja se je rad spominjal zarad gostoljubnosti ljudi
/
ustavili so se zarad počitka
zarádi
in
zaradi
predl.
(
ȃ
)
z rodilnikom
1.
za izražanje vzroka:
zaradi megle in neprimerne hitrosti se je zgodilo več nesreč
;
najboljši igralec zaradi poškodbe ni nastopil v tekmi
/
nenagrajenih del zaradi tehničnih razlogov ne bodo vrnili
iz
/
bili so v skrbeh zaradi hčerke
;
zaradi njega je mnogo pretrpela
/
opravičiti odsotnost zaradi bolezni
;
ugotoviti škodo zaradi poplave
/
v zadrego je prišel zlasti zaradi tega, ker je imel premalo
izkušenj
2.
za izražanje namena:
jarke so skopali zaradi obrambe mesta
;
šli so v klet zaradi pijače
/
ostal je samo zaradi dobrega vtisa
da bi naredil dober vtis
/
to nalogo so mu dali samo zaradi tega, da bi ga onemogočili
//
za izražanje cilja;
glede
2
:
šel se je posvetovat zaradi nakupa avtomobila
;
govoril je z ljudmi zaradi volitev
//
v prislovni rabi,
v zvezi
zaradi lepšega
zaradi dobrega vtisa, formalnosti:
branil se je samo zaradi lepšega, potem pa je vse pojedel
;
jezili so se, vendar le zaradi lepšega
;
vse je bilo že prej dogovorjeno, sestanek so sklicali samo zaradi
lepšega
3.
ekspr.
za izražanje ozira:
zaradi nas lahko še ostanete
;
zaradi otrok mi je žal, da predstave niso videli
;
zaradi tega psa lahko vsak pride v hišo
/
za neumnosti je prestar, zaradi tega ne skrbite preveč
glede tega, za to
/
pravite, da ima dve hiši? Zaradi mene jih lahko ima tudi več
ne vem, ne zanima me, koliko jih ima
4.
v vezniški rabi
za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja;
zato
:
niso bili zbrani, zaradi tega so naredili dosti napak
;
lani jim je pozimi zmanjkalo premoga, zaradi tega so se letos
pravočasno založili
//
v oziralnih odvisnih stavkih,
v zvezi
zaradi katerega
za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v
nadrednem stavku:
že dolgo ni videl sina, zaradi katerega je dosti pretrpel
●
ekspr.
pazi, da se mu ne boš zameril. Zaradi mene
izraža zavrnitev
;
te lahko pospremim? Zaradi mene
izraža brezbrižno privolitev
;
ekspr.
naredi to zaradi ljubega miru
da ne bo prepira, nezadovoljstva
;
umetnost zaradi umetnosti
larpurlartizem
zarájati
1
-am
nedov.
(
á
)
delati, povzročati, da se rojevajo, začenjajo obstajati novi zlasti
človeški osebki:
zarajati številne potomce
●
knjiž.
neodpornost zaraja bolezni
povzroča
zarájati
2
-am
dov.
(
ȃ
)
knjiž.
zaplesati, izražajoč veselje:
zarajala sta po sobi
/
priklonil se je dekletu, da bi zarajala
zaplesala
●
ekspr.
srce mu je zarajalo od presenečenja
zelo se je razveselil
zarána
prisl.
(
ā
)
knjiž.
zgodaj zjutraj:
zarana odpotovati, vstati
;
danes se je zbudila že zarana
;
jutri zarana bo že na cilju
/
delajo od zarana do pozne noči
//
zgodaj sploh:
pozimi je že zarana tema
zaráno
prisl.
(
ā
)
star.
zgodaj zjutraj:
zarano gnati živino na pašo
;
zarano iti kosit
zaranžírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
skladno, estetsko urediti ali opremiti:
zaranžirati izložbo
2.
ekspr.
organizirati
,
pripraviti
:
zaranžirati združitev podjetij
zaranžíran
-a -o:
lepo zaranžirano darilo
;
vnaprej zaranžirano dejanje
zarásel
-sla -o
tudi
zarástel -tla -o
[
zarasəu̯; zarastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
prekrit, zapolnjen z rastlinami:
zarasel grob
;
zarasle poti
/
z gozdovi zarasla pobočja
/
z bršljanom zarasla uta
obrasla
/
očistiti zarasel akvarij
prepoln rastlin
/
v obraz je bil ves zarasel
v veliki meri pokrit s kocinami, brado; neobrit
♦
les.
zarasla grča
grča, prekrita s poznejšim večletnim prirastkom lesa; slepica;
prim.
zarasti
zaráslost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zaraslega:
zaraslost posek
/
zaraslost brade
zarást
-i
in
-í
ž
(
ȃ
)
gozd.
razmerje med dejansko in normalno količino lesa na določeni površini
gozda pri določeni starosti ali debelini:
zarástek
-tka
m
(
ȃ
)
zarastlina
:
zarastki na veji
zarásti
-rástem
in
-rásem
dov.
, zarásel
in
zarástel
(
á
)
rastoč prekriti, zapolniti:
koprive so zarasle dvorišče
;
stezo je zaraslo drevje
/
grmičevje je zaraslo travnik
/
brada mu je zarasla obraz
v veliki meri pokrila
zarásti se
1.
postati prekrit, zapolnjen z rastlinami:
poseka se je zarasla
/
opuščena njiva se hitro zaraste
2.
z rastjo tkiva postati cel, zaceljen:
ranjena kost se ni hotela zarasti
;
zaradi komplikacij se koža še ni zarasla
/
rebra so se nepravilno zarasla
zrasla
zaráščen
stil.
zarásten -a -o:
z grmičevjem zaraščen kraški svet
;
komaj so hodili po zaraščenih poteh
●
ekspr.
biti zaraščen v obraz
v veliki meri pokrit s kocinami, brado; neobrit;
prim.
zarasel
zarastlína
in
zaraslína -e
ž
(
í
)
kar nastane na poškodovanem mestu, ko se tkivo zaraste, zaceli:
na licu je imel zarastlino od udarca s polenom
/
zarastlina na drevesu
♦
med.
bolezenska zraslost v telesnih votlinah
zaráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zaraščati:
zaraščanje golih kamnitih tal
/
zaraščanje rane
zaráščati
-am
nedov.
(
á
)
rastoč prekrivati, zapolnjevati:
trava zarašča dvorišče
zaráščati se
1.
postajati prekrit, zapolnjen z rastlinami:
goličave se zaradi prepovedi paše zaraščajo
/
pašniki se zaraščajo
2.
z rastjo tkiva postajati cel, zaceljen:
rana se hitro zarašča
zaráščenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost zaraščenega:
gosta zaraščenost rečnih bregov
/
ekspr.
zaraščenost obraza
zardečéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
pordeti
:
listje je jeseni zardečelo
/
vneto mesto zardeči
zardečíti
-ím
dov.
, zardéči
in
zardêči; zardéčil
(
ī í
)
knjiž.
pordečiti
:
sonce je zardečilo vrhove gora
zardečíti se
1.
postati rdeč:
nebo na vzhodu se je zardečilo
2.
rdeče se odraziti, pokazati:
za ovinkom so se zardečile luči
;
na obali so se zardečile strehe
zardélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zardelega:
zardelost deklet
/
zardelost obraza
zardéti
-ím
dov.
, zardì
(
ẹ́ í
)
1.
dobiti rdečkasto barvo zlasti lic zaradi razburjenja, razgretosti:
dekle je zardelo
;
zardela je, ko ga je zagledala
;
zardeti od jeze, napora, sramu
;
zardela je kot mak, kuhan rak
/
zardeti v lica, obraz
●
ekspr.
zardela je do las, ušes
po vsem obrazu, zelo
2.
ekspr.
pordeti
:
nebo je zardelo
zardèl
in
zardél -éla -o:
imela je od joka zardele oči
zardévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zardevati:
poslušati kaj brez zardevanja
;
zardevanje od sramu
;
zardevanje in prebledevanje
zardévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
dobivati rdečkasto barvo zlasti lic zaradi razburjenja, razgretosti:
zardevala je in se obračala vstran
;
zardevati od joka, sramu
/
zardevati v obraz
zardevajóč
-a -e:
zardevajoč mu je odgovarjala
;
zardevajoč obraz
;
zardevajoče dekle
zarébrnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta:
kupiti zarebrnico
/
svinjske, telečje zarebrnice
/
telečja zarebrnica z omako
zarêči
-rêčem
dov.
,
tudi
zarekó; zarêci zarecíte; zarékel zarêkla
(
é
)
po ljudskem verovanju
z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način pozdraviti ali
skušati pozdraviti kaj;
zagovoriti
:
zna zareči kačji pik
//
z besedami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost,
sposobnost:
pri rojstvu mu je zarekla
/
ni je mogel pozabiti, zarekla mu je
zarêči se
1.
nehote reči, kar se ne namerava:
zarekel se je in mu izdal skrivnost
;
v naglici se mu je zareklo
//
pomotoma reči kako besedo namesto druge:
govoril je gladko, samo enkrat se mu je zareklo
;
oprostite, zareklo se mi je
2.
ekspr.
odločno izraziti svojo odločitev, sklep glede česa:
zarekel se je, da jo bo dobil
;
zarekel se je, da jim ne bo povedal
●
ekspr.
danes so se vsi zarekli proti meni
mi nasprotujejo, me onemogočajo
zarečèn
-êna -o:
zarečena živina
●
zarečenega kruha se največ poje
prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati,
spremeniti
zaréčje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
svet za reko:
vas je ležala v zarečju Save
zaredítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zarediti:
zareditev rakov v reki
/
zareditev mrčesa v stanovanju
zaredíti
-ím
dov.
,
tudi
zarédi; zarédil; zarejèn
(
ī í
)
narediti, da kaka žival začne kje živeti zlasti v velikem številu:
zarediti v jezeru ribe
;
pren.,
ekspr.
prepiri so med njimi zaredili sovraštvo
zaredíti se
začeti živeti kje zlasti v velikem številu:
v votlem deblu so se zaredili sršeni
;
v mlaki so se zaredile žabe
;
v obleki so se zaredili molji
zaregljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
oglasiti se z glasom rega:
tu in tam je zaregljala kaka žaba
/
žabe so hkrati zaregljale
začele regljati
2.
povzročiti enakomerno se ponavljajoče rezke glasove:
namesto zvonjenja so zaregljale raglje
/
ekspr.
sredi noči je zaregljal mitraljez
/
strojnice so zaregljale s stolpa
3.
slabš.
neprijazno, jezno reči:
predrzno mu je zaregljala v obraz
zaregljáti se
nar.
zasmejati se:
veselo se je zaregljala
zarêja
-e
ž
(
ȇ
)
star.
zareditev
,
zaploditev
:
zareja plemenske živine
/
zareja mrčesa v stanovanju
zarejalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer se kaj zareja:
odpraviti zarejališča mrčesa
/
zarejališče nevarnih bolezni
kotišče
zarêjati
-am
nedov.
(
é
)
delati, da kaka žival začne kje živeti zlasti v velikem številu:
zarejati rake v reki
zarêjati se
začenjati živeti kje zlasti v velikem številu:
v umazanih prostorih se zareja mrčes
zarèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
po ljudskem verovanju
besedilo, s katerim se kaj zagovori, zareče:
izgovoriti zarek
//
urok
:
preklicati zarek
2.
glagolnik od zareči:
zarek bolezni
/
zareki zaradi prehitrega govorjenja
zarékati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
pomotoma večkrat reči kako besedo namesto druge:
zaradi raztresenosti se je zarekala
2.
odločno izražati svojo trdno odločitev, sklep glede česa:
rad se zareka
;
ne zarekaj se v nobeni stvari
zarenčáti
-ím
dov.
, zarênči
in
zarénči; zarênčal
in
zarénčal
(
á í
)
1.
oglasiti se z zamolklim, grozečim glasom:
ko je stopil k vratom, je pes zarenčal
2.
slabš.
reči z nizkim, neprijaznim glasom:
med pogovorom je večkrat nekaj zarenčal
/
zarenčal je, ker dvorišče ni bilo lepo pospravljeno
razjezil se je, razburil se je
zarentáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z grobim, zadirčnim govorjenjem izraziti jezo, nezadovoljstvo:
nekaj časa se je jezno prestopal, potem pa zarentačil
;
zarentačil je zaradi zamujanja
/
zarentačiti na koga, nad kom
zarepénčiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
tako se je zarepenčila, da so jo težko pomirili
zarés
člen.
(
ẹ̑
)
1.
izraža, da kaj je, se dogaja v stvarnosti in ni le navidezno:
ni mogel videti, če so na odru zares jedli
;
ni zares pela, le usta je odpirala
;
ne dela se, zares spi
;
pazite, zdaj bo zares ustrelil
//
izraža skladnost trditve z resničnostjo:
nisi se zmotila, zares je bila ona
;
poplava je zares uničila dolino, kot je pisalo
;
prav imate, zares je zamudil
/
če misliš, da je zares tako, zakaj čakaš
2.
v prislovni rabi
zavzeto
,
odgovorno
:
vsake stvari se loti zares
;
učiti se bo treba bolj zares
/
zdaj bo šlo zares
se bo zahtevala večja zavzetost, odgovornost
;
teh opozoril nihče ne jemlje zares
jih ne upošteva
;
njihovo ponudbo je vzela zares
●
to je mislila na smrt zares
zelo resno
;
norčevali so se iz njega, a tega ni vzel zares
jim ni zameril
;
to je naredil bolj za šalo kot zares
brez resnega namena
3.
izraža podkrepitev trditve:
zares je bila razburjena
;
tega si zares ne bi smel privoščiti
;
to me zares veseli
;
čisto zares je slavna
/
zares škoda, da se je to zgodilo
;
nisem jaz kriv, zares ne
4.
poudarja pomen besede, na katero se nanaša:
njegove pesmi so zares dobre
;
je zares velik talent
/
takih pomot si zares nihče ne želi
;
zares nikoli
5.
izraža soglasje, pritrditev:
lepo je, zares
;
zares, bil je hraber
;
zares, ti ga še ne poznaš
;
nisem jim verjel, zares
;
sam.:
kje se pri tem človeku začenja šala in kje njegov zares
zarésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
ki je, se dogaja in ni rezultat izmišljanja, domišljije;
resničen
:
pravljični in zaresni svet
;
namišljena in zaresna bolezen
;
zaresna užaljenost
2.
ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti;
pravi
:
rad bi zaresni telefon, ne le igračo
;
za delo potrebuje zaresne škarje
/
to je zaresna diploma, ne pa ponaredek
3.
ki je v skladu z določenimi normami, predstavami;
resničen
:
želel si je ogledati slike zaresnih mojstrov
;
zaresna demokracija
;
bilo je bolj ljubimkanje kot zaresna ljubezen
/
nastopila je zaresna pomlad
/
to je bil zaresen boj
hud
;
začel se je kar zaresen trening
intenziven, resen
4.
dejanski
,
resničen
:
zaresnega krivca za nesrečo bodo težko našli
/
ni slutil, kakšne bodo zaresne posledice
●
ekspr.
to so zaresne stvari
zelo pomembne, resne
;
ekspr.
pripovedoval jim je same zaresne zgodbe
ki ne vzbujajo smeha, veselega razpoloženja
zarésno
1.
prislov od zaresen:
vsi so ga zaresno vzljubili
;
bolnik se je začel zaresno zdraviti
2.
v členkovni rabi
res
,
zares
:
ti si zaresno bedak
;
zaresno sem truden
;
sam.:
v drami se ne dogaja nič zaresnega
zarésnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
stvarnost
,
resničnost
:
pisatelj zna ohranjati ravnotežje med igro in zaresnostjo
;
ločiti sanje od zaresnosti
2.
resnost
:
zaresnost besedila
zarévsati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
zarevskati
:
pes je zarevsal
/
ostro je zarevsal na otroke
zarévskati
-am
tudi
zarêvskati -am
dov.
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi:
ko je stopil na dvorišče, je pes zarevskal
/
pes je zarevskal na prišleca
/
ekspr.
v dolini je zarevskal mitraljez
2.
slabš.
zadirčno reči:
požugal je s prstom in zarevskal
/
jezno je zarevskal nanj
zarévskniti
-em
tudi
zarêvskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
revskniti
:
mati je nekaj zarevsknila
/
pojdi stran, je zarevsknila nanj
zarèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od zarezati:
zarez v les
;
zarez z nožem
/
zarez brazde
2.
zareza
:
dolg, globok zarez
zaréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ozka, podolgovata odprtina, vdolbina, nastala s potegom, pritiskom z
ostrim predmetom:
pri rezanju kruha delati zareze na deski
;
narediti zarezo na poganjku in vstaviti vanjo cepič
;
označiti kaj z zarezami
;
globoka, ostra zareza
;
zareze in jamice
//
kar je po obliki tej podobno:
vtakniti izvijač v zarezo na glavi vijaka
;
s kitom zapolniti zareze pri oknu
špranje
;
zareza na dogi
utor
/
ostre zareze ob ustih, na čelu
gube, črte
2.
knjiž.
bistvena sprememba, preusmeritev v kakem delovanju, na kakem področju:
v njunem dopisovanju je nastala zareza
/
objava te knjige je prinesla zarezo v njegovo življenje
;
novi nazori so povzročili zarezo v umetniškem ustvarjanju
//
kar povzroči tako spremembo, preusmeritev:
ta dogodek štejemo za pomembno zarezo pri uveljavljanju novih
pogledov
//
čas, ko pride do take spremembe, preusmeritve:
leto 1963 pomeni zarezo v povojni liriki
3.
glagolnik od zarezati;
zarez
:
hitra zareza v kožo
4.
lit.
odmor v verzu sredi stopice:
vrstica z zarezo v sredini
;
zareza za trohejem
zarézati
-réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato
odprtino, vdolbino v kaj:
zarezati drevo
;
križno zarezati kostanj
;
zarezati limono do polovice
/
tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
2.
s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj:
zarezati črte na palico
;
zarezati znamenje v deblo
/
ekspr.
drobec mu je zarezal rano
/
reka je globoko zarezala strugo
vrezala
3.
s potegom, potegi priti z rezilom v kaj:
vzela je nož in zarezala v hlebec
;
zarezati z žago v hlod
;
zarezati s skalpelom v kožo
;
ostro, globoko zarezati v kaj
/
zarezati s koso v deteljo
//
rezaje začeti prodirati, prodreti:
plug je zarezal v zemljo
;
rezilo je globoko zarezalo v les
4.
preveč odrezati na kakem mestu:
pri krojenju zarezati blago
5.
povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti:
ledeno jezero je kar zarezalo
/
mraz je zarezal
//
povzročiti ostro bolečino:
zarezal ga je kašelj
;
v prsih ga je nekaj zarezalo
//
ekspr.
povzročiti neugodje:
neprijazen glas ga je zarezal
/
njegove besede so ga zarezale
6.
ekspr.
ostro se oglasiti:
glas motorja je zarezal v tiho jutro
;
v mirno ulico je zarezal otroški jok
●
ekspr.
s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje
prvi začel kulturno delovati
;
ekspr.
vojna je globoko zarezala v njihovo življenje
močno vplivala nanj
zarézati se
1.
zaradi teže, pritiska prodreti v kako snov:
kolesa so se zarezala v sneg
//
ekspr.
boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj:
naramnice so se mu zarezale v ramena
;
verige so se zarezale v zapestje
/
volu se je jarem zarezal v pleča
2.
narediti se v površino česa:
ostra črta se ji je zarezala med obrvmi
;
gube so se mu zarezale v čelo
3.
ekspr.
priti v notranjost, duševnost koga:
marsikatera grenka izkušnja se je zarezala vanj
/
ta prizor se ji je za vedno zarezal v spomin
;
novo spoznanje se je zarezalo v njegovo zavest
●
ekspr.
vojna se je globoko zarezala v pisateljevo delo
je močno vplivala nanj
;
ekspr.
njene besede so se mu ostro zarezale v srce
so ga zelo prizadele
zarézan
-a -o
1.
deležnik od zarezati:
zarezano deblo
;
globoko zarezana dolina reke
;
v usnje zarezane reže
2.
ekspr.
izoblikovan
:
poševno zarezane oči
;
ostro zarezane poteze okrog ust
zarezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zarezovati
:
zarezavati drevo
/
zarezavati v les
/
reka se zarezava v dolino
zarézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zarezo:
zarezna črta
;
zarezna vdolbina
/
zarezna opeka
zarezgetáti
-ám
tudi
-éčem
[
tudi
zarəzgetati
]
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi:
žrebci so se splašili in zarezgetali
//
ekspr.
dati rezgetanju podobne glasove:
nekje je zarezgetala strojnica
zarezgetáti se
ekspr.
z visokim, rezkim glasom se zasmejati:
zarezgetala se je na vse grlo
zarézica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od zareza:
narediti zarezice na ovratniku
/
zarezice na dlani
zaréznik
-a
m
(
ẹ̑
)
grad.
strešna opeka, ožlebljena na vzdolžnih robovih:
z zarezniki krita streha
zarezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zarezovati:
zarezovanje smrek
/
zarezovanje v les
zarezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s potegom, potegi z ostrim predmetom delati ozke, podolgovate
odprtine, vdolbine v kaj:
zarezovati drevesa
;
zarezovati makove glavice
2.
s potegom, potegi z ostrim predmetom delati kaj:
zarezovati črte v les, marmor
;
zarezovati z nožem, s strojem
/
reka zarezuje globoko strugo
vrezuje
zarezováti se
1.
biti speljan, voditi skozi kaj:
potok se zarezuje v sotesko
2.
zaradi teže, pritiska prodirati v kako snov:
kolesa voza so se zarezovala v blato
//
ekspr.
boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj:
vrv se živali zarezuje v vrat
3.
ekspr.
prihajati v notranjost, duševnost koga:
vojni dogodki so se zarezovali vanj
;
žalost se vse bolj zarezuje vame
zarežáti
-ím
dov.
, zarêži
in
zaréži; zarêžal
in
zaréžal
(
á í
)
1.
kazaje zobe oglasiti se z zamolklim, grozečim glasom:
mačka je zarežala in zapihala
/
pes je zarežal v prišleca
2.
slabš.
reči z odsekanim, zadirčnim glasom:
general je srdito nekaj zarežal
/
namesto da bi odgovoril, je samo zarežal
jezno zavpil
//
s predlogom
odsekano, zadirčno spregovoriti s kom:
zarežal je na sosedove otroke
;
jezno je zarežal nad dekletom
zarežáti se
ekspr.
s široko odprtimi usti se zelo glasno zasmejati:
ko so ga zagledali, so se vsi zarežali
;
dobrovoljno, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se zarežati
/
zarežati se na vsa usta
//
slabš.
zasmejati se, posmehniti se:
vsi so se zarežali njegovim nerodnostim
;
zarežal se mu je v obraz
;
prav nesramno se mu je zarežala
zaríbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pog.
namerno povzročiti neprijetnosti, težave:
zaradi ugovarjanja ga je zaribal
;
s prenagljeno odločitvijo se je zaribal
/
nepričakovan napad je zaribal vso situacijo
zapletel
2.
pog.
odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego:
v hipu ga je zaribal
/
ti molči o vzgoji, ga je zaribal
♦
grad.
zaribati beton
grobo zgladiti svežo betonsko površino
zaríbati se
1.
pog.
prevarati se, zmotiti se:
pri prodaji smo se zaribali
2.
teh. žarg.
poškodovati se zaradi prevelikega trenja med gibljivim in
negibljivim delom:
ležaji koles so se zaribali
;
če olje odteče, (se) valj motorja zariba
zaríban
-a -o:
zariban bat
●
pog.
to življenje je že samo po sebi zaribano
težavno, neprijetno
zarídati
-am
dov.
(
ī
)
nar.
zakrmariti
,
usmeriti
:
zaridati voz v pravo smer
zarígati
-am
dov.
(
ȋ
)
oglasiti se z glasom i-a:
osel je nenadoma zarigal
//
ekspr.
dati riganju podobne glasove:
sredi smeha je zarigal
zarigljáti
-ám
in
zarígljati -am
dov.
(
á ȃ; ȋ
)
nižje pog.
zapahniti
:
zarigljati vrata
zaríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
s potiskanjem, sunkom narediti, da kaj deloma ali v celoti pride v
kaj:
zariniti kol v seno
;
zariniti palico v sneg
/
zariniti si roke v lase
/
zariniti iglo v žilo
zabosti
;
zariniti lopato v zemljo
zasaditi
;
zariniti meč v nožnico
vtakniti, poriniti
//
s potiskanjem spraviti v določen položaj:
trdo je zarinil zapah, zatič
●
nar.
pobral je kamen in ga zarinil proti meni
vrgel
zaríniti se
zaradi kake sile prodreti v kaj:
krogle so se zarinile v tla
/
ekspr.
zariniti se z avtomobilom v kup snega
;
pren.,
ekspr.
strah se je zarinil vanj
//
ekspr.
spraviti se v kako snov, kaj tesno obdajajočega;
zariti se
:
zarinil se je v seno in zaspal
/
zariniti se v gosto grmovje
zarínjen
-a -o:
slabo zarinjen zapah
;
palica, zarinjena v razpoko
zarípel
-pla -o
[
zaripəu̯
]
prid.
(
í
)
ki ima zaradi razburjenja, razgretosti zelo rdeč in napet obraz:
zaripli prodajalci so hvalili svoje blago
;
biti ves zaripel od jeze, razburjenja, vročine
/
biti zaripel v obraz
/
zariple oči
izbuljene
/
zaripel obraz
●
ekspr.
zariplo vpitje
jezno, razburjeno;
prim.
zaripniti
zaripéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
star.
zaripniti
:
od jeze je zaripela v obraz
zarípiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
star.
zaripniti
:
od jeze se je zaripila v obraz
zarípljen
-a -o
zaripel
:
od zadrege zaripljen fant
zaríplost
-i
ž
(
í
)
stanje zariplega:
zariplost obraza
/
razburiti se do zariplosti
zarípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
postati zaripel:
ob teh besedah je ves zaripnil
;
zaripniti od jeze
/
zaripniti v obraz
/
zaradi joka mu je obraz zaripnil
zarípnjen
-a -o
zaripel
:
zaripnjen obraz;
prim.
zaripel
zarís
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zarisati:
hiter zaris znamenja v pesek
/
zaris potovanja na zemljevid
2.
kar je zarisano, narisano:
opaziti na steni zarise iz dveh črt
;
globoki zarisi koles
odtisi
3.
kar se zariše:
zaris senc na steni
/
temen zaris gore na obzorju
4.
knjiž.
zamisel
,
zasnova
:
podati zaris delovanja društva
/
ohranilo se je več zarisov njegove študije
osnutkov
5.
knjiž.
opis
,
prikaz
:
pesmim je dodan kratek zaris pesnikovega življenja
;
zgodovinski zaris razvoja povojne lirike
zarísati
-ríšem
dov.
(
ȋ
)
1.
s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti:
s prstom je zarisal v sneg kvadrat
;
z žebljem je zarisal črto v pod
/
zarisati krog okrog imena
narisati
2.
s črto, črtami označiti:
na zemljevidu so zarisali pot, ki jo morajo prehoditi
;
na letvi so zarisali, kje jo je treba odžagati
/
zarisati mejo med parcelami
3.
ekspr.
povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi:
letalo je zarisalo bele proge na nebo
;
mesečina je zarisala na gladino srebrne trakove
/
skrb mu je zarisala gube v čelo
4.
knjiž.
opisati
,
orisati
:
v predavanju je zarisal pesnikovo pojmovanje romantike
;
z nekaj besedami je zarisal njegov značaj
5.
publ.
določiti
,
izoblikovati
:
stranki so zarisali program
;
zarisati nove smernice razvoja
zarísati se
1.
zmotiti se pri risanju, zarisovanju:
zarisati se pri kroju
2.
ekspr.
pokazati se v obrisih:
v mraku se je zarisala ženska postava
;
pod nami se je zarisala široka struga reke
//
pojaviti se na podlagi:
na oknih so se zarisale ledene rože
/
na čelu se mu je zarisala guba
//
postati viden, pokazati se:
na obrazu se mu je zarisala jeza
;
v očeh se ji je zarisal strah
zarísan
-a -o:
trdno zarisan program
;
ostro zarisane gore na obzorju
zarisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zarisovati
:
zarisavati kroge po pesku
/
zarisavati meje, pot
/
v daljavi se zarisavajo gore
zarísba
-e
ž
(
ȋ
)
fot.
napaka leče zaradi različnih lomov žarkov:
odpraviti zarisbo s kombinacijo več leč
zarísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zaris:
zarisna črta
/
zarisno orodje
zarisovalno
zarisoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se zarisuje:
zarisovalno orodje
♦
obrt.,
tisk.
zarisovalna igla
orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v
kovino
zarisovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zarisovati:
zarisovanje likov
/
zarisovanje kroja na blago
zarisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati:
s palico je zarisoval različne like v pesek
/
zarisovati kroj na blago
risati
2.
s črto, črtami označevati:
na zemljevidu so zarisovali pot, ki jo morajo prehoditi
/
zarisovati dnevno proizvodnjo na grafikonu
zarisováti se
ekspr.
kazati se v obrisih:
strehe so se ostro zarisovale v nebo
//
pojavljati se na podlagi:
na steni so se zarisovale sence plamenov
//
postajati viden, kazati se:
na njenem obrazu se je zarisoval nasmeh
zarítati
-am
dov.
(
ȋ
)
večkrat suniti z zadnjima nogama nazaj:
konji na dvorišču so nemirno zaritali
zaríti
-ríjem
dov.
, zaríl
in
zarìl
(
í ȋ
)
s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj:
zariti prste v mehko volno
/
zariti kol v seno
/
zariti nohte v dlani
;
zariti plug v zemljo
zariniti
;
zariti želo v žrtev
zabosti, zapičiti
/
ekspr.
zariti obraz v blazino, dlani
tesno položiti na blazino, dlani
zaríti se
1.
z ritjem priti v kaj:
črvi so se zarili v les
;
krt se pozimi zarije globoko v zemljo
//
spraviti se v kako snov, kaj tesno obdajajočega:
zaril se je v seno in zaspal
/
žabe se pred mrazom zarijejo v blato
/
ekspr.:
pred zasledovalci se je zaril v grmovje
;
zariti se pod odejo
/
ekspr.
medved se je zaril v brlog
spravil
//
ekspr.
zaradi kake sile prodreti v kaj;
zariniti se
:
drobci bombe so se zarili v glavo
;
krogle so se zarile v pod
;
pren.
čudna misel se je zarila vanj
;
žalost se je zarila v njegovo dušo
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
zariti se v delo
/
zariti se v knjige
●
ekspr.
cesta se je zarila v polja
bila je speljana čez polja
;
pog.
letalo se je zarilo v hrib
se zaletelo
;
ekspr.
iz ozke doline smo se zarili v kanjon
začeli hoditi, prodirati po njem
zarít
-a -o:
prespal je, zarit v slamo
;
v hrib zarita vas
;
palica, zarita v sneg
zarívati
-am
nedov.
(
í
)
s potiskanjem, sunki delati, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj:
zarivati kole v zemljo
/
ekspr.
zarivali so jim puškine cevi v hrbet
//
s potiskanjem spravljati v določen položaj:
zarivati zapah
zarívati se
zaradi kake sile prodirati v kaj:
deli granat so se zarivali v hišo
/
klopi se zarivajo v kožo
zajedajo
//
ekspr.
spravljati se v kako snov, kaj tesno obdajajočega:
ščuke so se zarivale v blato
zárja
-e
ž
(
á
)
1.
rdečkasta svetloba na nebu ob sončnem vzhodu ali zahodu:
zarja izgublja svoj sijaj
;
zarja je osvetlila hribe
;
zarja žari,
knjiž.
bledi,
ekspr.
ugaša
;
jutranja, večerna zarja
;
svetla,
ekspr.
krvava, zlata zarja
/
ekspr.
šele pred zarjo je zadremal
pred jutrom
;
pren.
vstaja zarja svobode
●
ekspr.
prišel je v vsej svoji zarji
v vsem svojem sijaju, razkošju
;
ekspr.
iti v nove zarje
v nove, boljše čase
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
prvo znamenje česa:
to obdobje prinaša zarjo znanosti
zárjast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zarjo:
zarjast oblak
/
zarjast žar žerjavice
/
zarjasto jutro
zarjavélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zarjavelega:
zarjavelost okovja na štedilniku
/
zarjavelost obraza
porjavelost
zarjavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati rjav, rjast:
žeblji so zaradi vlage zarjaveli
;
ključavnica v vratih je zarjavela
●
stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli)
ljubezen nikoli čisto ne mine
2.
postati rjav;
porjaveti
:
otroci so se na soncu okrepili in zarjaveli
3.
ekspr.
postati manj gibljiv, manj prožen;
otrdeti
:
moram se razgibati, da mi ne bodo sklepi zarjaveli
//
postati duševno otopel, nedejaven:
zarjavel je v poklicu
/
možgani so mu zarjaveli
zarjavèl
in
zarjavél -éla -o
1.
deležnik od zarjaveti:
zarjaveli stroji
;
od sonca zarjavela dekleta
2.
ekspr.
postaran
,
ostarel
:
zarjaveli starci
/
zarjaveli nazori
zastareli
●
ekspr.
zarjavela devica
neporočena ženska
zárjica
-e
ž
(
á
)
ekspr.
manjšalnica od zarja:
jutranja, večerna zarjica
zarjovéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
1.
oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom:
lev v kletki je grozeče zarjovel
;
zarjovela je kot žival
/
od strahu je zarjovel
//
ekspr.
dati rjovenju podobne glasove:
zamahnil je z zastavico in motorji so zarjoveli
;
sirena je zarjovela
2.
slabš.
zelo zakričati:
zarjovel je na vse grlo, da bi ga slišali
/
ne vtikaj se v pogovor, je zarjovel
3.
ekspr.
hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
veter je zarjovel čez hribe;
prim.
zarjuti
zarjúti
-rjôvem
in
-rjújem
dov.
,
tudi
zarjovíte
(
ú ó, ú
)
1.
oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom:
razdražen bik je zarjul
;
zarjul je kot lev
//
ekspr.
dati rjovenju podobne glasove:
na kolodvoru je zarjula lokomotiva
;
tanki so zarjuli
2.
slabš.
zelo zakričati:
tako je zarjul, da mu je glas ohripel
/
zarjul je ukaz
3.
ekspr.
hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
ledeni viharji zarjovejo čez morje;
prim.
zarjoveti
zarníce
-níc
ž
mn.
(
í
)
knjiž.,
navadno v zvezi
zarnice igrajo
bliska se v daljavi:
zarobántiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
izraziti jezo, nejevoljo z glasnim govorjenjem, preklinjanjem:
če je bilo kaj narobe, je zarobantil
;
zarobantil je, da mora biti dvorišče pospravljeno
;
zarobantiti nad sodelavcem
zaróbek
-bka
m
(
ọ̑
)
les.
obrobek
:
narediti hlodu zarobek
zaróbiti
1
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
zasužnjiti
:
zarobiti premagano ljudstvo
zarobíti
2
in
zaróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti rob čemu:
zarobiti krilo, robce
;
zarobiti na šivalnem stroju
;
zarobiti s paspulo
2.
šport.
pritisniti na robove smuči:
po doskoku je nerodno zarobil
3.
slabš.
ostro reči:
zarobil mu je nekaj besed
;
vse to mu je zarobil v obraz
/
jezno, nesramno, posmehljivo zarobiti komu kaj
reči
♦
les.
zarobiti les
narediti, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami
;
teh.
zarobiti pločevino
zaróbljen
-a -o
1.
deležnik od zarobiti:
zarobljeni robci
;
zarobljena ruta
2.
slabš.
neuglajen
,
robat
:
imeli so ga za zarobljenega hribovca
/
ne zamerite mu teh zarobljenih besed
//
omejen
,
neumen
:
uči se ali pa boš ostal vse življenje zarobljen
/
smejali so se njegovi zarobljeni pameti
/
kot psovka
ti tepec zarobljeni
;
prisl.:
zarobljeno govoriti
zaróbljenec
-nca
m
(
ọ́
)
slabš.
neuglajen, robat človek:
nesramni zarobljenci
;
izpadi zarobljenca
zaróbljenost
-i
ž
(
ọ́
)
slabš.
neuglajenost
,
robatost
:
očitati komu zarobljenost
;
zarobljenost in pokvarjenost nekaterih ljudi
zaróčati se
-am se
nedov.
(
ọ́
)
slovesno, pred pričami medsebojno si obljubljati poroko:
mladi pari se zaročajo
zaróčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zaroko:
zaročni obred
/
zaročni prstan
zaročênec
-nca
m
(
é
)
zaročen moški:
predstavila je svojega zaročenca
//
nav. dv. in mn.
kdor je zaročen:
srečanje zaročencev
zaročênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zaročiti:
zaročenje in predročenje
zaročênka
-e
ž
(
é
)
zaročena ženska:
na ples je šel z zaročenko
zaročíti
-ím
dov.
, zaróčil
(
ī í
)
šport.
dati, dvigniti roko nazaj:
predročiti in zaročiti
zaročíti se
-ím se
dov.
, zaróčil se
(
ī í
)
slovesno, pred pričami medsebojno si obljubiti poroko:
pol leta pred poroko sta se zaročila
/
zaročil se je s šefovo hčerjo
zaročèn
-êna -o:
zaročeno dekle
;
bila sta zaročena en mesec
zaročníca
-e
ž
(
í
)
star.
zaročenka
:
obiskoval je svojo zaročnico
zaročník
-a
m
(
í
)
star.
zaročenec
:
hraniti pisma zaročnika
zárod
-óda
tudi
-a
m
(
á ọ́; á
)
1.
živalski potomci, mladiči:
samec in samica skrbita za svoj zarod
;
volčji zarod
;
zdrav zarod
;
zarod sinic
;
zarod iz prvega gnezda
♦
biol.
jajca, ličinke, mladiči zlasti tistih živali, ki odlagajo jajca;
deli rastlin za vegetativno razmnoževanje
2.
star.
rod
1
:
mlajši zarod že pozablja stare običaje
/
bil je prvi iz zaroda, ki se je naselil v teh krajih
/
človeški zarod
človeštvo
●
star.
na trti je veliko zaroda
nastavkov grozdov
zaródek
-dka
m
(
ọ̑
)
1.
biol.
iz oplojene jajčne celice nastajajoč organizem:
razvoj zarodka
/
človeški zarodek
2.
začetna oblika kakega organa v razvoju organizma,
biol.
zasnova
:
zarodek cveta, semena
3.
knjiž.
prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati;
zametek
:
ustanova je zarodek sedanje knjižnice
;
naselja ob prometnih križiščih so bila zarodki bodočih mest
/
razvoj obrti je šele v zarodku
//
prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnost za razvoj:
iskati zarodke pesnikovega pesimizma
;
zarodki bolezni
;
skromni zarodki gledališča
zaróden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zarod, razmnoževanje:
pešanje zarodne moči pri civiliziranih ljudstvih
♦
anat.
zarodna plast kože
spodnja plast povrhnjice
;
biol.
zarodna celica
spolna celica
;
zarodna plast
celična plast gastrule
;
notranja, vmesna, zunanja zarodna plast
notranja, vmesna, zunanja plast celic gastrule
;
bot.
zarodni brstič
brstič, s katerim se rastline nespolno razmnožujejo
;
zarodna čebulica
čebulica, s katero se rastline nespolno razmnožujejo
zaróden
2
-dna -o
prid.
(
ọ́ ọ̑
)
nar. dolenjsko
krepko razvit:
merjasec mora biti zaroden v križu in čez pleča
zarodíšče
-a
s
(
í
)
1.
agr.
del drevesnice z nasadom za pridobivanje vegetativnih podlag:
zarodišče z matičnimi grmi
;
zemlja za zarodišče
2.
knjiž.
začetek
,
izvor
:
zarodišče slovenskega kulturnega preporoda
zarodíti
-ím
dov.
, zaródil
(
ī í
)
1.
začeti dajati sadeže, plodove:
češnja zarodi v petem ali šestem letu
;
ta vrsta hruške kmalu zarodi
/
trta je letos slabo zarodila
obrodila
2.
narediti, povzročiti, da se rodi, začne obstajati nov zlasti človeški
osebek:
zaroditi številne potomce
/
knjiž.
ni ji bilo dano, da bi sama zarodila
rodila
;
pren.,
ekspr.
nova miselnost je v ljudeh zarodila drugačno gledanje na svet
;
ostre besede so zarodile odpor
zarodíti se
knjiž.
nastati, pojaviti se:
v društvu sta se zarodili dve stranki
/
zarodilo se je lepo, sveže jutro
zarojèn
-êna -o:
med ljudmi zarojeno sovraštvo
zaródkov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zarodek:
razvoj zarodkovih organov
;
zarodkova rast
♦
bot.
zarodkov mešiček
del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček
in hranilno tkivo
zaródnica
tudi
zarodníca -e
ž
(
ọ̑; í
)
knjiž.
organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi
organizmi, vrste, skupine organizmov;
prednica
:
zarodnica domače kokoši
/
zarodnice nekaterih kulturnih rastlin
zarodník
-a
m
(
í
)
knjiž.
prednik
:
imeti skupne zarodnike
/
tur, zarodnik goveda
zarógati se
-am se
dov.
(
ọ̄
)
knjiž.
zelo očitno, grobo izraziti negativen, odklonilen odnos do koga,
navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami:
se bomo že še videli, se je zarogal sosedu
zarogovíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
narediti neroden gib, nerodne gibe:
zarogovilil je z rokami in padel
2.
povzročiti hrup, nemir:
nevihta je malo zarogovilila in se oddaljila
//
upreti se, začeti nasprotovati:
če bodo še delali take napake, bo treba zarogoviliti
//
razjeziti se, razburiti se:
dajte mir, drugače bo oče zarogovilil
/
natepsti bi ga bilo treba, je zarogovilil
zarogóziti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
agr.
zamašiti špranje med dogami z rogozovino:
zarogoziti sod
zarohnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo:
zarohnel je in ga jezno pogledal
;
zarohnela je na moža
;
zarohneti nad otroki
/
umaknite se, je zarohnel
2.
ekspr.
dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove;
zahrumeti
:
motor je zarohnel
/
buldožerji so zarohneli na gradbišču
začeli rohneti
zarojíti
-ím
stil.
-rójim
dov.
, zarójil
stil.
zarôjil
(
ī í, ọ́
)
1.
začeti živahno letati v velikem številu:
okrog njega so zarojile muhe
/
ekspr.
na dvorišču so zarojila dekleta
2.
zastar.
vzrojiti
:
zakaj me ne ubogate, je zarojil nad otroki
●
ekspr.
vesele misli so ji zarojile po glavi
začela je premišljevati o veselih rečeh
zaróka
-e
ž
(
ọ̑
)
slovesna medsebojna obljuba poroke pred pričami:
razveljaviti, skleniti zaroko
zaropotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
dati močne, kratke glasove
a)
pri delovanju:
motor, stroj včasih zaropota
/
ekspr.:
budilka je zaropotala
zazvonila
;
novi stroji so že zaropotali
začeli delovati
;
strojnica je zaropotala na sosednjem hribu
b)
zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj:
ob vstajanju so stoli zaropotali
;
brezoseb.
v kleti je nekaj zaropotalo
/
skodelica je zaropotala na tla
z ropotom padla
/
dež je zaropotal po strehi
//
povzročiti močne, kratke glasove:
otroci so zaropotali s coklami
;
veter je zaropotal z naoknicami
/
zaropotal je po vratih, da bi mu odprli
udaril, potolkel
2.
ekspr.
ropotajoč se premakniti:
lokomotiva je zaropotala s postaje
/
kamenje je zaropotalo po skalah
ropotajoč začelo padati
/
letala so zaropotala nad hišami
ropotajoč zletela
3.
slabš.
glasno izraziti svojo nejevoljo:
spet je zaropotala nad otroki
/
s stricem sva dostikrat zaropotala
se sprla
/
ali boste že tiho, je zaropotal
zarosítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zarositi:
zarositev šip
zarosíti
-ím
dov.
, zarósil
(
ī í
)
brezoseb.
krajši čas rositi;
porositi
:
včasih je malo zarosilo
/
v osebni rabi
dež zarosi
;
pren.,
knjiž.
tolažba je zarosila v njegovo srce
zarosíti se
postati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami:
očala so se mu zarosila
;
okno v dvorani se je zarosilo
/
čelo se mu je zarosilo
●
ekspr.
zarosile so se jim oči
postali so solzni
zarošèn
-êna -o:
zarošena steklenica
;
zarošene šipe
zaróštati
1
-am
dov.
(
ọ̑
)
nar.
dodati jedi prežganje:
zaroštati krompir
zaróštan
-a -o:
zaroštan krompir
♦
gastr.
zaroštani močnik
močnik iz drobnih svaljkov iz vode in jajc, ki se pred kuhanjem
prepražijo
zaroštáti
2
-ám
tudi
zaróštati -am
dov.
(
á ȃ; ọ̑
)
nar.
zaropotati
:
naoknice so zaroštale
;
na podstrešju je nekaj zaroštalo
zaróta
-e
ž
(
ọ̑
)
tajen dogovor, načrt navadno več ljudi za odstranitev nosilca,
nosilcev navadno državne oblasti:
režim je zaroto pravočasno odkril
;
pripravljati zaroto
;
ekspr.
vplesti koga v zaroto
;
sodelovati v zaroti proti kralju
//
ekspr.
tajen dogovor, načrt za nasprotovanje komu, zvijačno, zahrbtno
dejanje proti komu:
sosedi so kovali zaroto proti njemu
/
zarota otrok proti staršem
zarotílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
po ljudskem verovanju
s katerim se zaroti:
zarotilne besede
/
zarotilni obrazci
zarotitveni obrazci
♦
rel.
zarotilna molitev
molitveni obrazec za odvrnitev vpliva hudobnega duha
zarotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zarotiti:
zarotitev tovariša, naj ga reši
/
zarotitev vseh sil sveta
/
zamrmrati zarotitev
zarotitveni obrazec
zarotíti
-ím
dov.
, zarótil
(
ī í
)
1.
nav. ekspr.
sklicujoč se na kaj zaprositi:
zarotim te na tvoje poštenje in ljubezen, da o tem ne govoriš
/
zarotila jih je, naj bodo mirni
proseče rekla
2.
po ljudskem verovanju
izgovoriti določene besede, narediti določene kretnje, da se kaj
hudega odvrne, da kaj izgubi moč:
znal je zarotiti hudo uro
;
zarotiti zlo usodo
//
začarati
:
čarovnica ga je zarotila v kamen
zarotíti se
knjiž.
priseči, zakleti se:
oče se je zarotil, da sinu ne bo prepustil kmetije
;
zarotil se je, da nikoli več ne bo šel v gostilno
●
vse se je zarotilo proti njemu
vse okoliščine so zares neugodne, vsi mu nasprotujejo
;
zastar.
zarotili so se zoper vse, kar je tujega
trdno so sklenili tujemu nasprotovati, tuje iztrebljati
zarotítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zarotitev:
zarotitveno petje
/
zarotitveni izreki, obrazci
zarótnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki je udeležena pri zaroti:
nevarna zarotnica
zarótnik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor je udeležen pri zaroti:
zarotniki so ubili kralja
;
odkriti zarotnike
;
proces proti zarotnikom
/
nacistični zarotniki proti ljudstvu
zarótniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zarotnike ali zarotništvo:
zarotniška organizacija, skupina
/
zarotniške metode
/
ekspr.
zarotniški pogled
skrivno sporazumevajoč
zarótniško
prisl.
:
zarotniško delovati
zarótništvo
-a
s
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
mišljenje, delovanje, ravnanje zarotnikov:
obtožiti koga zarotništva
;
zagovarjati se zaradi zarotništva
/
politično zarotništvo
zarotoválec
-lca
[
zarotovau̯ca
tudi
zarotovalca
]
m
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
kdor izgovarja določene besede, dela določene kretnje, da se kaj
hudega odvrne, da kaj izgubi moč:
zarotovalec ni imel več moči
/
zarotovalec zla
zarotovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
po ljudskem verovanju
izgovarjanje določenih besed, delanje določenih kretenj, da se kaj
hudega odvrne, da kaj izgubi moč:
obvladati sovražne sile z zarotovanjem
;
zarotovanje hude ure
//
besede, s katerimi kdo roti:
zasikal je proti njemu zarotovanje
2.
rel.
izganjanje hudobnega duha:
obredi zarotovanja
//
molitveni obrazec za odvrnitev vpliva hudobnega duha;
zarotilna molitev
:
govoriti, uporabljati zarotovanja
zaroženéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
poroženeti
:
gornja plast kože zaroženi
zaroženèl
in
zaroženél -éla -o:
zaroženeli nohti
zarožljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
dati nizke, zveneče glasove:
ključi so zarožljali v vratih
;
veriga je zarožljala
/
ekspr.
kamenje je zarožljalo po strmini
začelo rožljaje padati
//
povzročiti nizke, zveneče glasove:
zarožljati s priborom
●
ekspr.
zarožljati z orožjem
zagroziti z vojno
zarubíti
in
zarúbiti -im
dov.
(
ī ú
)
opraviti rubež:
zarubiti posestvo, premoženje
/
zarubiti dolžnika
zarúbljen
-a -o:
zarubljena hiša
zarúčen
-a -o
prid.
(
ū
)
nar. severozahodno
skodran
,
kodrast
:
imeti zaručene lase
zarúkan
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nižje pog.
zabit
,
neumen
:
ker je zarukan, je lažem verjel
/
kot psovka
tepec zarukani
zarúkanec
-nca
m
(
ȗ
)
nižje pog.
zabit, neumen človek:
imeli so ga za zarukanca
zarúkanost
-i
ž
(
ȗ
)
nižje pog.
zabitost
,
neumnost
:
njegova zarukanost presega vse meje
zarúkati
-am
dov.
(
ū
)
lov.
oglasiti se z močnim, donečim glasom:
jelen je zarukal
//
s trobljenjem na rog privabiti jelena:
lovci v gozdu so zarukali
zarúliti
-im
dov.
(
ú
)
knjiž.
zatuliti
,
zarjoveti
:
v hlevu je zarulil vol
/
zarulil je od besa
zarumenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati rumen:
drevje je hitro zarumenelo
/
ko moka zarumeni, dodamo še čebulo
2.
knjiž.
rumeno se odraziti, pokazati:
na ovinku so čisto blizu sredi borov zarumenele leske
zarumenèl
in
zarumenél -éla -o:
zarumenela skorja kruha
;
zarumenelo listje
zarumeníti
-ím
dov.
, zaruménil
(
ī í
)
s praženjem, segrevanjem povzročiti, da postane kaj rumeno:
zarumeniti čebulo, moko
;
zarumeniti kaj na masti, v pečici
zarumeníti se
knjiž.
1.
rumeno se odraziti, pokazati:
ob jezeru so se zarumenile stare vile
2.
postati rumen, svetel:
obzorje se je zarumenilo
zarumenjèn
-êna -o:
zarumenjena čebula
zasáčiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
1.
dobiti koga pri nedovoljenem dejanju:
zasačiti vlomilca
;
zasačiti učenca pri prepisovanju
/
zasačiti živino v detelji
/
zasačiti ljubimca pri ženi
/
zasačiti koga na laži
2.
zastar.
ujeti
,
uloviti
:
zasačiti pajka, zajca
/
tatu so dolgo iskali, pa ga niso zasačili
/
zasačiti koga v svoje mreže
3.
zastar.
odkriti
,
najti
:
stikal je po hiši, da bi zasačil kak plen
/
oko zasači gnezdo
4.
star.
dobiti
,
presenetiti
:
ladjo je zasačil vihar
/
smrt ga je zasačila v valovih
zasáčiti se
ekspr.
nepričakovano zavedeti se česa:
zasačiti se pri čudni misli
;
zasačil se je, da kar naprej misli nanjo
zasáčen
-a -o:
zasačen tat
;
biti zasačen pri laži
zasàd
-áda
m
(
ȁ á
)
zastar.
1.
nasad
:
posekati zasad
;
brezov, lipov zasad
2.
zasaditev
:
pripraviti trte za zasad
zasadítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zasaditi:
zasaditev zemljišča z novimi sadnimi vrstami
/
zasaditev vinograda
●
zastar.
pognojiti nove zasaditve
nasade
zasadíti
-ím
dov.
, zasádil
(
ī í
)
1.
s sajenjem narediti, da kaka površina ni prazna:
zasaditi njivo s krompirjem
/
zasaditi ulico s kostanji
//
s sajenjem narediti, da začne kje kaj rasti:
zasaditi drevje, rože
/
zasaditi vinograd
;
pren.
oblast je zasadila svojo ideologijo v mišljenje mnogih ljudi
2.
narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj:
zasaditi motiko v zemljo
/
jezno mu je zasadila nohte v obraz
;
ekspr.
zasaditi zobe v hruško
;
pren.
zasaditi oster pogled v koga
//
narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam
ostane:
zasaditi oporni kol poleg mladega drevesa
;
zasaditi sekiro v tnalo
;
zasaditi zastavo pred šotor
●
zasaditi lopato
publ.
to društvo je prvo zasadilo lopato
je prvo začelo delovati
;
publ.
za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan
je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj
zemlje
;
publ.
danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču
začeli graditi, delati
;
ekspr.
zasaditi komu nož v srce
zelo prizadeti koga
;
ekspr.
na novo odkritem otoku so zasadili svojo zastavo
v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so namestili svojo
zastavo
;
zastar.
zasaditi koga za mizo
posaditi
zasadíti se
z ostrim, koničastim delom priti v kaj in tam ostati:
kremplji so se zasadili v žrtev
;
trnek se je ribi zasadil v grlo
;
močno je zagnal nož, da se je globoko zasadil v mizo
/
ekspr.
noge so se mu zasadile v mehko zemljo
;
pren.
očitki so se mu zasadili v srce
zasajèn
-êna -o:
globoko zasajen mejnik
;
s krompirjem zasajena njiva
;
v srce zasajena žalost
zasájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zasajati:
zasajanje njiv s krmnimi rastlinami
/
zasajanje vinske trte
zasájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
s sajenjem delati, da kaka površina ni prazna:
zasajati njive s krompirjem
//
s sajenjem delati, da začenja kje kaj rasti:
zasajati trte, vrtnice
;
živa meja se zasaja v dveh vrstah
/
zasajati gozdove, vinograde
;
pren.
zasajati ljubezen v mlada srca
2.
delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj:
neutrudno zasajati kramp, motiko v ilovnato zemljo
/
ekspr.
zasajati vesla v gladino
//
delati, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane:
zasajati drogove, kole
;
delavci zasajajo lopate v tla in odhajajo
zasájati se
z ostrim, koničastim delom prihajati v kaj in tam ostati:
nož se je počasi zasajal v les
;
brana se pod težo zasaja v zemljo
zasánjanec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
zasanjan človek:
zasanjancu je prizor vznemiril domišljijo
zasánjanost
-i
ž
(
á
)
stanje zasanjanega človeka:
zdramiti koga iz zasanjanosti
/
zasanjanost v drugo življenje
/
zasanjanost oči
zasanjáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
začeti sanjariti:
zasanjariti o novem življenju
zasánjati
-am
dov.
(
á
)
1.
začeti sanjati:
komaj se je ulegel, že je zasanjal
;
zasanjal je, da nekam pada
/
z notranjim predmetom
zasanjati sanje
2.
ekspr.
ustvariti v sanjah, mislih:
prizadeval si je uresničiti, kar je zasanjal
;
življenje je zasanjal vse drugače
/
zasanjati si pesem
izmisliti si, ustvariti
●
ekspr.
ali imaš vročino? Ne, je zasanjal
zamišljeno, duševno odsotno odgovoril
zasánjati se
ekspr.
priti v stanje, ko se zaradi intenzivnih predstav, želj, ki navadno
niso osnovane na resničnosti, preneha spremljati dogajanje okoli
sebe:
zasanjati se ob poslušanju glasbe
/
knjiž.
zasanjati se v prihodnost
zasánjan
-a -o:
zasanjan fant
;
zasanjan v svoj svet
;
zasanjane oči
●
ekspr.
zasanjano jezero
ki vzbuja, povzroča zasanjanost
;
prisl.:
zasanjano gledati
zasávski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Zasavje:
zasavske ceste
/
zasavski premogovniki
♦
bot.
zasavska konopnica
rastlina z deljenimi listi, belimi cveti v socvetju in črno
vijoličastimi prašnicami, Dentaria trifolia
zasében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki je last posameznika, posameznikov:
zasebna gostilna
;
zasebno premoženje
/
najeti zasebno sobo
sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom,
oddajanjem sob
//
nanašajoč se na posameznika, posameznike kot lastnika proizvajalnih
sredstev:
zasebna obrt
;
zasebna proizvodnja
/
zasebni delodajalec, obrtnik
/
zasebni sektor
/
ekspr.
tovarna je v zasebnih rokah
//
namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih
posameznikov:
zasebna plaža
/
zasebna in javna uporaba
2.
nanašajoč se na posameznika, posameznike in ne na družbeno skupnost:
zasebne koristi, potrebe
;
delati kaj iz zasebne pobude
;
zasebna in družbena stran življenja
/
razstavljene slike so zasebna last
/
zasebna knjižnica
;
zasebna šola
šola, ki jo ustanovi, vzdržuje zasebnik ali kako društvo
//
nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo:
zaseben opravek
;
zasebni tajnik
;
pogovor predsednika s člani sveta je bil zaseben
;
zasebno in uradno mnenje
;
zasebno pismo
;
zasebno in javno življenje
/
službeni in zasebni naslov
♦
ekon.
zasebna proizvodnja
proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v zasebni lastnini;
proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov
;
filoz.
zaseben
ki obstaja samo v odnosu do človeške zavesti
;
fin.
zasebno posojilo
posojilo, ki se najame pri zasebniku
;
pravn.
zasebni obisk
obisk državnega ali strankarskega funkcionarja iz osebnih razlogov
;
zasebna tožba
tožba za družbeno manj pomembna kazniva dejanja, pri katerih
družba prepušča pregon prizadeti osebi
;
zasebno pravo
pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov
;
soc.
zasebna lastnina
lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih
sredstev
zasébno
prisl.
:
zasebno opravljanje zdravniškega poklica
;
zasebno povedati svoje mnenje
;
sam.:
ločevati družbeno od zasebnega
;
povedati kaj zasebnega
zasébnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki ima lastna proizvajalna sredstva in jih uporablja ter se s
tem preživlja:
zasebnica je odprla trgovino
/
zdravnica zasebnica
zasébnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor ima lastna proizvajalna sredstva in jih uporablja ter se s tem
preživlja:
gostilniško poslopje je kupil zasebnik
/
v hotelu in pri zasebnikih je dovolj prostih sob
pri osebah, ki se ne ukvarjajo poklicno z gostinstvom, oddajanjem
sob
/
delati kot zasebnik
2.
posameznik kot neuradna oseba:
naslovnik pisma je lahko zasebnik ali ustanova
zasébniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zasebnike:
zasebniška gospodarska dejavnost
/
zasebniška miselnost
zasébništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
obstoj, dejavnost zasebnikov:
podpirati zasebništvo
;
zadružništvo in zasebništvo
2.
zasebniki
:
individualistična morala zasebništva
3.
zasebno življenje, delovanje:
umakniti se v zasebništvo
zasébnolastnínski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȋ
)
nanašajoč se na zasebno lastnino:
zasebnolastninski odnosi
/
zasebnolastninska proizvodnja
zasébnopráven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑-ā
)
nanašajoč se na zasebno pravo:
zasebnopravno razmerje
/
zasebnopravni zakoni
zasébnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
značilnost zasebnega:
zasebnost premoženja
/
zasebnost izpovedi
2.
zasebno življenje, delovanje:
razlika med zasebnostjo in javnim delovanjem
/
zanimati se za zasebnosti koga
zaséči
-séžem
dov.
, zasézi zasézite; zaségel zaségla;
nam.
zaséč
in
zasèč
(
ẹ́
)
1.
navadno z dajalnikom
odvzeti premoženje ali del premoženja:
zaseči komu denar, hišo, živino
/
na carini so zasegli morfij
zaplenili
2.
pravn.
začasno odvzeti predmete med kazenskim postopkom:
sodišče je predmete zaseglo
3.
pravn.
odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari;
konfiscirati
,
prepovedati razširjanje
:
zaseči časopis
4.
star.
zajeti
:
ogenj je zasegel streho
/
s pogledom je zasegel travnike
5.
zastar.
prijeti
:
zasegla je moža pod roko
6.
zastar.
seči
2
,
doseči
:
skoraj do stropa je zasegel z rokami
/
dolge sence so kmalu zasegle gozd
zaséžen
-a -o:
vrniti zasežene predmete
zaséda
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
namestitev kje z namenom nepričakovano napasti, dobiti koga:
napasti koga iz zasede
;
hoditi v zasede in patrulje
;
čakati, ležati v zasedi
//
kar nastane, se ustvari s tako namestitvijo:
izogniti se zasedi
;
pasti, zaiti v zasedo
/
držati zasedo na obeh straneh ceste
;
stekla sta proti križišču, da postavita zasedo
/
partizanska, policijska zaseda
2.
oseba, skupina oseb, nameščena kje s takim namenom:
napadla jih je zaseda
;
prisiliti zasedo k umiku
zasédanje
-a
s
(
ẹ́
)
1.
glagolnik od zasedati:
prerivanje ob zasedanju stolov
/
zasedanje tujih dežel, mest
/
zasedanje delovnih, učnih mest
2.
navadno daljše srečanje večjega števila ljudi, ki sestavljajo kak
organ, na katerem se o čem razpravlja, dogovarja, sklepa:
sklicati zasedanje
;
biti, sodelovati na zasedanju
;
zasedanje odbora, skupščine, sveta
;
zasedanje sodišča
/
izredno, redno zasedanje
;
plenarno, slavnostno zasedanje
zasédati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
s sédanjem ali sedênjem delati, da kaj ni na razpolago za koga
drugega:
gledalci zasedajo svoje prostore
/
ded je zasedal edini naslanjač
2.
s svojo prisotnostjo delati, da kak prostor, kraj ni na razpolago za
koga ali kaj drugega:
te prostore zaseda športno društvo
/
skoraj pol sobe zaseda peč
zavzema
3.
s svojim prihodom, z naselitvijo delati, da kak kraj, območje ni na
razpolago za koga drugega:
tujci zasedajo posestva izseljenih kmetov
4.
navadno z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast:
armada zaseda sosednjo državo
/
general zaseda utrdbo za utrdbo
/
četa zaseda nove položaje
5.
biti na kakem mestu, položaju v organizaciji:
vedno več delovnih mest zasedajo strokovnjaki
/
zaseda odgovoren položaj
6.
gled. žarg.
dajati, dodeljevati komu vlogo:
žal te igralke umetniško vodstvo več ne zaseda
/
v gledališču so ga zasedali kot komika
7.
publ.
imeti zasedanje, zasedanja:
kongres, zbor zaseda
;
zasedati v dvorani
/
zasedati za zaprtimi vrati
zasédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od zasesti:
zasedba univerze
/
preprečiti zasedbo tujega mesta, ozemlja
/
razpis delovnega mesta velja do zasedbe
/
zasedba igralcev v stranskih vlogah je dobra
;
zasedbo glavne vloge je režiser zaupal mladi igralki
2.
stanje, ko kdo s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru
onemogoči redno delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih
zahtev:
zasedba tovarne se je po treh dneh končala
//
pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država navadno z bojem
spravila pod svojo oblast:
zasedba Jugoslavije je trajala štiri leta
3.
kar je določeno z ljudmi, ki zasedejo, zasedajo določena mesta,
položaje v kaki skupnosti:
ta personalna zasedba zagotavlja napredek tovarne
;
publ.
nova kadrovska zasedba
//
kar je določeno z ljudmi, ki igrajo, izvajajo kako gledališko,
glasbeno delo:
ta igralska zasedba zagotavlja kvalitetno izvedbo
;
zasedba orkestra se je spremenila
//
kar je določeno z vrsto instrumentov, glasov, ki izvajajo glasbeno
delo:
instrumentalna, pevska zasedba
;
primerna zasedba pihal in trobil
zasédben
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zasedbo:
zasedbeno ozemlje, območje
/
zasedbene čete
;
zasedbena oblast
/
zasedbene možnosti gledališča
zasedélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zasedelega:
zasedelost noge
/
ekspr.
v mestih je preveč priložnosti za zasedelost
zasédenost
1
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje zasédenega:
polovična, stoodstotna zasedenost
;
zasedenost hotelov, letal
/
publ.
kadrovska zasedenost
;
zasedenost delovnih mest
/
pog.
zaradi službene zasedenosti se ni mogel udeležiti sestanka
♦
agr.
zasedenost pašnika
lastnost, stanje pašnika glede na število živine, ki se določen
čas hkrati pase na njem
zasedênost
2
-i
ž
(
é
)
stanje zasedênega:
zaradi zasedenosti je težko vstal
zasedéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
sedeč se zadržati kje predolgo:
zasedeti se pri kartanju
/
zasedeti se do polnoči
2.
od predolgega sedenja postati trd, negibčen:
moram malo vstati, popolnoma sem se zasedel
/
zasedeti se od dolge vožnje
zasedéti si
preh.,
v zvezi
zasedeti si nogo
s pritiskom pri sedenju povzročiti, da postane noga mravljinčasta,
manj gibljiva:
nogo sem si zasedel, zato šepam
zasedèl
in
zasedél -éla -o:
zasedela noga
zasedèn
-êna -o:
zaseden šolar
;
od šivanja sem vsa zasedena
zasédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor je, čaka v zasedi:
zasedniki so oropali voz
;
za skalo skriti zasedniki
●
knjiž.
nemški zasedniki
okupatorji
zasèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od zaseči:
zaseg plače, živine
zaséga
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od zaseči:
zasega stavb
/
zasega stvari med kazenskim postopkom
zaséganje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od zasegati:
zaseganje premoženja, zemlje
/
zaseganje časopisov
zaségati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
navadno z dajalnikom
odvzemati premoženje ali del premoženja:
zasegati aretiranim hiše, osebne predmete
;
zasegati nasprotnikov vojaški material
2.
pravn.
začasno odvzemati predmete med kazenskim postopkom:
v takih primerih sodišča dokazne predmete navadno zasegajo
3.
pravn.
odvzemati pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari;
konfiscirati
,
prepovedovati razširjanje
:
oblast pogosto zasega posamezne številke tega časopisa
4.
star.
zajemati
:
ogenj zasega streho
zasegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zaseči:
zasegljivo premoženje
●
knjiž.
s svojimi pesmimi povzroča globoko zasegljivo pretresenost
segajočo
zasejáti
-sêjem
dov.
, zasêj
in
zasèj; zasejál
(
á ȇ
)
1.
s sejanjem narediti, da kaka površina ni prazna:
zasejati gredo, njivo
;
zasejati z rožami, žitom
//
s sejanjem narediti, da začne kje kaj rasti:
zasejati rože, travo, žito
;
pren.,
ekspr.
zasejati seme upora
2.
ekspr.
povzročiti, da se kje kaj začne razvijati ali dobi možnosti za razvoj:
zasejati dvom, nemir v koga
/
novica je zasejala med ljudi zmedenost
zasejáti se
priti kot seme v zemljo in začeti rasti:
plevel se hitro zaseje
;
akacija se rada zaseje sama
//
priti s klico, klicami kam in dobiti možnosti za razvoj:
v deželi se je zasejala kolera, kuga
zaseján
-a -o:
z repo zasejana njiva
zasèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od zasekati:
zaseki sekire, s sekiro
;
zaseki v deblo
/
dogajanje poteka brez ostrih zasekov
2.
zareza, nastala z zasekovanjem:
ko je bil zasek dovolj globok, je drevo padlo
;
potisniti žago v zasek
3.
utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor:
cesta je speljana po zasekih in skozi predore
/
železniški zasek
♦
gozd.
izdelati zasek
s sekanjem narediti globljo zarezo na pritalnem delu debla na
strani, kamor naj pri podiranju pade drevo
zaséka
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
zareza, nastala z zasekom, zasekovanjem:
nastaviti žago v zaseko
2.
utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor;
zasek
:
del poti so prehodili po železniški zaseki
3.
ekspr.
ozka in globoka, klinasto oblikovana vdolbina v strmi vzpetini:
v globoki zaseki je tekla voda
;
zaseke in brezna
♦
gozd.
izdelati zaseko
zasek
;
voj.
zaseka
prometna ovira iz podrtih dreves, obrnjenih z vrhovi proti
nasprotniku
zaséka
2
tudi
záseka -e
ž
(
ẹ̑; á
)
prekajena ali neprekajena sesekljana, grobo mleta začinjena slanina:
namazati zaseko na kruh
;
zabeliti z zaseko
;
žlica zaseke
zasékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj:
zasekati deblo, drevo
;
zasekati smreko, da cedi smolo
//
z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam:
močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast
/
zasekati s srpom v krtino
2.
z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane:
zasekati sekiro v tnalo
/
zasekati lopato v ilovico
3.
z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj:
zasekati letnico, znamenje v skorjo
;
zasekati luknjo v led
/
zasekati prehod skozi goščavo
;
zasekati stopnice v hrib
/
s sabljo zasekati komu rano
;
pren.,
ekspr.
krivica mu je zasekala globoko rano
//
brezoseb.
začutiti ostro bolečino:
zasekalo ga je v križu
;
ob novici jo je zasekalo v srcu
4.
ekspr.
ostro, kratko udariti:
zasekati s sabljo proti komu
/
zasekati s palico po tleh
5.
ekspr.
zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj:
zobje zasekajo v suh kruh
/
sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
6.
ekspr.
ostro, nenadoma se zaslišati:
žvižg zaseka bližje
/
v tišino zaseka strel
7.
ekspr.
rezko, odločno reči:
ni res, je zasekal oče
♦
voj.
zasekati poti
s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti nasprotniku,
narediti poti težje prehodne
zasékati se
1.
zmotiti se pri sekanju:
tesar se ni zasekal
2.
ekspr.
nenadoma, silovito priti, vriniti se kam:
četa se je zasekala med sovražnikove enote
;
s konjenico se zasekati kot klin med upornike
//
nenadoma, silovito se pojaviti kje:
v temo se zaseka svetloba žarometov
/
misel se zaseka vanj
zasékan
-a -o:
v štor zasekana sekira
●
ekspr.
zasekano govorjenje
govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi
premori
zasekávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasekavati:
zasekavanje debla
/
zasekavanje stopnic v strmino
zasekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj:
zasekavati drevesa
;
dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal
2.
z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane:
zasekavati sekiro v tnalo
/
krepko zasekava motiko v zemljo
3.
z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj:
zasekavati rob pri sodovem dnu
/
zasekavati pot, stopnice v hrib
♦
voj.
zasekavati poti
s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti nasprotniku, delati
poti težje prehodne
zasekávati se
ekspr.
1.
ostro, nenadoma se večkrat zaslišati:
govornikov glas se je ostro zasekaval v tišino
2.
udarjati
,
tolči
:
bliski so se zasekavali v gozdove
zasekírati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
pog.
vznemiriti se zaradi pretiranih skrbi:
če se ne bi uvrstil med najboljše, bi se verjetno malce zasekiral
zasekljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
oster
,
zadirčen
:
zasekljiv glas
/
zasekljive besede
zasekoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
mont.
ki se uporablja za zasekovanje premoga, rude:
zasekovalni stroj
;
zasekovalno kladivo
zasekovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasekovati:
zasekovanje premoga
/
zasekovanje znamenja v deblo
zasekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj:
zasekovati debla
/
zasekovati premog
2.
z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane:
zasekovati sekiro v tnalo
/
s težavo zasekuje kramp v ilovnato zemljo
3.
z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj:
zasekovati znamenja v debla
/
zasekovati z motiko jamice
/
ekspr.
čas zasekuje brazde na čelo
zasekováti se
ekspr.
ostro, nenadoma se večkrat zaslišati:
posamezni kriki so se zasekovali v noč
zasektášiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
zaradi sektašenja priti v nasprotje z vrednotami, priznanimi v
določeni družbi:
zasektašil je, čeprav je politična usmeritev jasna
zasélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
zemljepisno samostojen kraj z eno hišo ali nekaj hišami, pripadajoč
samostojnemu naselju:
to vas sestavljajo trije zaselki
;
pot vodi skozi zaselek
;
živeti v zaselku
;
hribovski, samoten zaselek
/
raztresen zaselek
/
počitniški zaselek
zaselíti
-sélim
dov.
(
ī ẹ́
)
z naselitvijo narediti, da kako območje ni prazno:
zaseliti hribovite predele
zaselíti se
naseliti se kam in tam ostati:
včasih se tja zaseli še kaka druga žival
zasélje
-a
s
(
ẹ̑
)
star.
zaselek
:
vasi in zaselja
zasénčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zasenčiti:
zasenčenje hiše
/
zasenčenje glasu
/
zasenčenje avtomobilskih luči
zasénčenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost zasenčenega:
zasenčenost pobočij
/
tišina in zasenčenost v sobi sta ga pomirjali
/
ekspr.
zasenčenost duha
♦
med.
zasenčenost pljuč
zasenčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasenčevati:
zasenčevanje sadik
/
zasenčevanje žarnic
zasenčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati, delati, da je kaj v senci:
s slamo zasenčevati gredice
/
balkon so poleti zasenčevali
2.
dajati, delati senco:
košat hrast zasenčuje hišo
;
zgornje veje preveč zasenčujejo spodnje dele krošnje
/
slamnik ji je zasenčeval obraz
/
temne trepalnice so zasenčevale njene oči
3.
ekspr.
delati, povzročati, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno
stanje:
skrbi mu zasenčujejo obraz
//
delati, povzročati, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine:
veliko trpljenje zasenčuje njegovo življenje
/
žalost zaradi te smrti mu je dolgo zasenčevala duha
4.
ekspr.
povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti:
ta napaka zasenčuje prejšnje uspehe
/
s svojo dobro igro zasenčuje druge igralke
zasénčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
povzročiti, narediti, da je kaj v senci:
zasenčiti cvetočo lončnico
;
zasenčiti sadike z vejami
/
zasenčiti si oči z dlanjo, roko
2.
dati, narediti senco:
oblak zasenči jezero
;
drevo zasenči zelenico pred hišo
/
klobuk mu je zasenčil obraz
//
s kako pripravo, nameščeno na določeno mesto, narediti, povzročiti,
da se svetloba v določeni smeri ne širi:
zasenčiti svetilko
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno
stanje:
žalost mu zasenči obraz
//
narediti, povzročiti, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine:
nič ni moglo zasenčiti njegove ljubezni
/
občutek krivde mu je zasenčil dušo
/
nesrečni dogodek mu je zasenčil duha
4.
ekspr.
povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti:
ta dogodek je zasenčil vse druge
/
s svojim uspehom zasenčiti sošolce
♦
avt.
zasenčiti žaromete
preusmeriti snop svetlobe tako, da osvetljuje cesto približno 30 m
naprej
zasénčen
-a -o:
zasenčen del odra
;
od žalosti zasenčen obraz
♦
avt.
zasenčene luči
luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
;
med.
zasenčena pljuča
pljuča z bolezensko spremembo, vidno na rentgenskem posnetku kot
ena ali več svetlih lis
;
rad.
zasenčen kraj
kraj, kjer je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov,
zlasti televizijskih, oslabljen
zasénčje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
senca, senčen prostor:
zasenčje pod drevesom
/
samo v kakšnem zasenčju še leži sneg
zasesáti
-ám
[
zasəsati
in
zasesati
]
dov.
(
á ȃ
)
začeti sesati:
otrok je prijel stekleničko in zasesal
zasesáti se
navadno s prislovnim določilom
s sesanjem priti v zelo tesen dotik s čim:
otrok se je zasesal v materine prsi in začel piti
/
zasesati se v srbeči palec
/
zasesal se je v njene ustnice
●
ekspr.
z očmi se je zasesal v njen obraz
nepremično se je zagledal
zasesljáti
-ám
[
zasəsljati
in
zasesljati
]
dov.
(
á ȃ
)
sesljaje reči, povedati:
otrok je nekaj zasesljal
zasésti
-sédem
dov.
,
stil.
zasèl zaséla;
nam.
zasést
in
zasèst
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s sédanjem ali sedênjem narediti, da kaj ni na razpolago za koga
drugega:
najboljše prostore so gledalci že zasedli
;
zasesti sedež, stol
/
zasedli so mizo pri oknu
/
zasesti komu prostor na vlaku
2.
s svojo prisotnostjo narediti, da kak prostor, kraj ni na razpolago za
koga ali kaj drugega:
štorklje zasedejo stara gnezda
;
med prazniki so turisti zasedli vse hotele
/
avtomobili so zasedli pločnik
;
nekatere vrtnine za vse leto zasedejo grede
/
s prtljago zasesti hodnik
♦
šah.
zasesti polje s figuro
//
z uporabljanjem narediti, da kaka naprava ni na razpolago za koga
drugega:
zasesti računalnik, telefon
3.
s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru onemogočiti redno
delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev:
zasesti tovarno, univerzo
4.
s svojim prihodom, z naselitvijo narediti, da kak kraj, območje ni na
razpolago za koga drugega:
ta plemena so zasedla gorate kraje
;
predniki so si zasedli rodovitne predele
/
vojaki so zasedli nove položaje
5.
navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast:
zasesti sosednjo državo
6.
s prizadevanjem, dejavnostjo priti v kakem vrednostnem, jakostnem
zaporedju v določen položaj:
naši košarkarji so zasedli drugo mesto
7.
priti na kako mesto, položaj v organizaciji:
zasesti izpraznjeno delovno mesto
;
zasesti mesto dramaturga, univerzitetno stolico
/
zasesti pomemben položaj
/
vznes.
zasesti poslansko klop
postati poslanec
;
zasesti prestol
8.
gled.,
v zvezi
zasesti vlogo
izbrati igralca za določeno vlogo:
moške vloge je režiser že zasedel
/
zasesti vloge z mladimi igralci
/
žarg.
zasesti igralko v filmu
dati, dodeliti ji vlogo
●
zastar.
kri je takoj zasedla
skrknila, se strdila
;
zastar.
po počitku zasede konja in jaha dalje
zajaha
;
orkester je treba primerno zasesti
primerno določiti, izbrati glasbenike za posamezne instrumente v
orkestru
zaséden
-a -o
1.
deležnik od zasesti:
vsi sedeži so zasedeni
;
telefon je zaseden
;
soba je zasedena
;
glavna ženska vloga je primerno zasedena
;
osvoboditi zasedeno mesto
2.
pog.
ki zaradi opravljanja kakega dela ni prost za druge naloge:
tajnica je zasedena
;
za ta ples sem že zasedena
/
ta teden sem zelo zaseden
●
pog.
vsa dekleta na zabavi so bila zasedena
so imela spremljevalca, fanta
zasévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
1.
kar se kje zaseje:
zasevek lanu je gost
2.
med.
skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča
na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen:
v krvi so se pojavili zasevki
;
obsevati zasevke
/
rakav zasevek
zasičáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
dati ostre, nezveneče glasove:
v kotlu je zasičala para
2.
sičeč zleteti, se premakniti:
raketa je zasičala v zrak
;
po zraku so zasičale puščice
3.
ekspr.
reči, povedati z ostrim, rezkim glasom, navadno jezno:
dajte mir, je zasičal
zasíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje zasičenega:
zasičenost s sladkarijami
/
publ.
zasičenost trga
/
ekspr.
doživljajska zasičenost
♦
fiz.
zasičenost zraka z vlago
zasídranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zasidrati:
zasidranje ladje
/
zasidranje stebra
/
zasidranje umetnika v domačo pokrajino
zasídranost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje zasidranega:
zasidranost ladje
/
ekspr.
zasidranost v slovenski kulturni tradiciji
zasídrati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pritrditi, privezati s sidrom:
zasidrati čoln
;
ladja se je zasidrala blizu obale
2.
pritrditi, privezati kaj tako, da ostane na določenem mestu:
zasidrati past v luknji
/
zasidrati drogove v zemljo
3.
grad.
pritrditi, povezati s sidrom:
zasidrati steber, strop
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da začne kdo trajneje živeti na določenem mestu:
oče je zasidral rod v dolini
/
zasidrati koga v javnem življenju
zasídrati se
ekspr.
trdno se namestiti kje in v tem položaju ostati:
še trdneje se zasidrati z nogami na tleh
/
zasidrati se za mizo
/
v vasi so se zasidrali vojaki
//
ustvariti si trden položaj v kakem okolju:
podjetje se je v kraju kmalu zasidralo
/
ta miselnost se je pri ljudeh že zasidrala
zasídran
-a -o:
zasidrana ladja
;
preoblikovati že zasidrano javno mnenje
zasígati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
1.
dihniti s piskajočimi glasovi, zlasti zaradi zoženosti grla:
bolnik je zasigal
;
zasigal je, kot bi ga kdo tiščal za vrat
;
brezoseb.
v prsih mu je zasigalo
2.
ekspr.
sigajoče reči:
pridi sem, je zasigal
zasígan
-a -o:
zasigane besede
zasígati se
-am se
dov.
(
ī ȋ
)
min.
prekriti se s sigo:
strop jame se je zasigal
zasígan
-a -o:
grušč je zasigan
;
zasigana kraška jama
zasigúrati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
1.
zagotoviti
,
preskrbeti
:
zasigurati živalim dovolj krme
/
zasigurati hčeri brezskrbno življenje
2.
zavarovati
,
zaščititi
:
zasigurati zgradbo pred plazovi
/
zasigurati priborjene pravice
zasigúran
-a -o:
uspeh je zasiguran
zasijáti
-síjem
dov.
, zasijál
(
á ȋ
)
1.
začeti sijati:
izza oblakov zasije sonce
/
ekspr.
vstali bomo, preden zasije dan
se bo zdanilo
/
zbudil sem se, ko mi je sonce zasijalo na oči
posijalo
//
sijoč se pojaviti:
na nebu so zasijale zvezde
2.
ekspr.
začeti odbijati svetlobo:
ob siju sveče so zasijali pozlačeni napisi
;
v mesečini zasije voda sredi kotanje
3.
ekspr.
pokazati močno pozitivno čustveno vznemirjenost:
zasijal je od sreče, veselja
/
oči so mu zasijale
;
obrazi zasijejo v veselju
4.
ekspr.
odraziti se, pokazati se:
med drevjem zasije jasa
//
odraziti se, pokazati se v veliki meri:
v njem je zasijalo upanje
/
kmalu nam zasije svoboda
5.
ekspr.
vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti;
zablesteti
:
veselil se je, da bo zasijal pred njo
zasíkati
-am
stil.
-síčem
dov.
(
ī ȋ
)
1.
oglasiti se z ostrim, s-ju podobnim glasom:
gosi so zasikale
;
izpod dračja je zasikala kača
;
brezoseb.
v travi je nekaj zasikalo
//
dati sikanju podoben glas:
kosec je zamahnil in kosa je zasikala
/
nenadoma so zasikale granate
//
sikajoč uiti, zleteti:
iz cevi je zasikala para
/
za ubežnikom so zasikali streli
/
plameni so zasikali proti reševalcem
2.
ekspr.
reči, povedati z ostrim, rezkim glasom, navadno jezno:
zasikal je nekaj skozi zobe
;
pazi se, je zasikal
zasíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
sikniti
:
kača zasikne
/
v tišini zasikne vžigalica
/
skozi režo so zasiknili plameni
/
ekspr.
pst, pst, je zasiknil
zasílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
narejen, uporabljen v sili, neugodnem stanju:
zasilen pristanek letala
/
zasilno reševanje
/
zasilni izhod
posebni izhod, namenjen za uporabo v sili, nevarnosti
;
zasilna lestev
lestev, pritrjena na zidu, za zasilno reševanje; požarna lestev
//
ki za silo, deloma ustreza:
zasilnih rešitev problema je več
2.
narejen za začasno uporabo, navadno ne z vsemi ustreznimi lastnostmi:
zasilni most, oder
;
zasilno letališče
/
v koči so prosta samo še zasilna ležišča
♦
čeb.
zasilna matica
matica, vzrejena v osiroteli čebelji družini iz mladih ličink
;
pravn.
zasilna pot
pot do zemljišča ali objekta, ki nima za redno obdelovanje ali
uporabo potrebne potne povezave z javno potjo
;
šol.
zasilna šola
nekdaj
manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z
matične šole
;
žel.
zasilna zavora
avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik,
železniški delavec s potegom ročice
zasílno
prisl.
:
letalo je zasilno pristalo
;
koča je v zimskem času zasilno oskrbovana
zasílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zasilnega:
zasilnost predlagane rešitve
zasíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
1.
nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti:
sonce, zarja zasine
/
ko je zasinil dan, so bili že daleč
se je zdanilo
//
nenadoma se pojaviti, prikazati sploh:
iz megle zasine avtomobil
/
kot blisk mu zasine rešilna misel
nenadoma se je spomni
2.
z oslabljenim pomenom
izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik:
zasine mu novo upanje
zasinjéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati sinji, svetlo moder:
megla se je zredčila in nebo je zasinjelo
/
obraz mu je od jeze zasinjel
zasinjèl
in
zasinjél -éla -o:
zasinjele gore
;
zasinjele ustnice
zasíp
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zasipati:
zasip jame, jarka
;
zasip opuščenega rudnika
/
zasip temeljev hiše
/
ročni, strojni zasip
♦
mont.
mokri zasip
zasipanje odkopa z zmočenim materialom
;
suhi zasip
zasipanje odkopa s suhim materialom
2.
material, s katerim se kaj zasipa, zasuje:
dovoz zasipa
/
rečni zasipi
3.
agr.
zasipna jama, zasipnica:
spravljati repo v zasip
zasípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zasipati:
končati zasipanje
;
zasipanje krste
/
zasipanje izkopov
/
letala za zasipanje polj z gnojili
/
zasipanje bralcev z novicami
zasípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim:
zasipati krsto
;
zasipati repo v jami
;
zasipati s kamenjem, z zemljo
/
reke zasipajo bregove, polja s peskom
;
veter zasipa poti z listjem
//
s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen
prostor preneha obstajati:
zasipati jamo, jarek
/
pritoki zasipajo jezero
//
ekspr.
delati kaj (bolj) gosto s čim sipkim:
zasipati juho z zdrobom
//
nar.
nasipati
,
vsipati
:
zasipati žito v grot
2.
3. os.
sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj:
zemlja zasipa kopača
/
sneg zasipa ceste, stopinje
//
s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati:
pesek zasipa klet, odprtino
3.
ekspr.
metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj:
zasipati zmagovalce s cvetjem
/
zasipati mesto, sovražnika z minami
/
sonce zasipa polja s svojimi žarki
//
3. os.
padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj:
bombe zasipajo mesto
/
sovražnika zasipa toča krogel
4.
ekspr.
delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:
zasipati koga z darili
/
zasipati otroka z ljubeznijo
/
zasipati koga z očitki, vprašanji
/
ideje, predlogi ga kar zasipajo
zasípan
-a -o:
zasipan predel
zasipávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasipavati:
zasipavanje jarkov
;
zasipavanje jezera s prodom
/
zasipavanje otroka z igračami
zasipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
zakrivati, prekrivati kaj s čim sipkim, drobnim:
zasipavati položene cevi
/
veter zasipava stopinje
//
s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam delati, da kak prazen
prostor preneha obstajati:
zasipavati izkopani jarek s peskom
/
reka zasipava jezero
//
nar.
nasipavati
,
vsipavati
:
zasipavati pšenico v grot
2.
3. os.
sipajoč se zakrivati, prekrivati koga ali kaj:
drobeče se kamenje mu zasipava noge
/
sneg zasipava gaz, sled
//
s sipanjem povzročati, da kak prazen prostor preneha obstajati:
grušč zasipava jamo
3.
ekspr.
metati veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj:
zasipavati koga s cvetjem
/
zasipavati mesta z bombami
//
3. os.
padati, leteti v veliki količini na koga ali kaj:
mine zasipavajo nasprotnikove položaje
4.
ekspr.
delati, da je kdo v veliki meri deležen česa:
zasipavati koga s pismi
/
zasipavati koga s prijaznostmi
zasípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zasip:
zasipni material
♦
agr.
zasipna jama
jama za shranjevanje korenja, repe čez zimo
zasípnica
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
jama za shranjevanje korenja, repe čez zimo:
spraviti repo v zasipnico
;
plitva zasipnica
zasíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
usiriti
:
zasiriti kozje mleko
zasíriti se
1.
sesiriti se:
mleko se je čez noč zasirilo
2.
knjiž.
strditi se:
kri se zasiri
●
ekspr.
tudi v starosti se ni zasiril
ni postal nedejaven, nesposoben
zasírjen
-a -o:
zasirjeno mleko
zasírjati
-am
nedov.
(
í
)
usirjati
:
zasirjati mleko
zasírjati se
1.
sesirjati se:
poleti se mleko rado zasirja
2.
knjiž.
strjevati se:
kri se zasirja
zasírjenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zasiriti:
zasirjenje mleka
zasítiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč,
nezaželena:
tečna jed človeka hitro zasiti
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi
prevelike količine, stopnje:
zasititi koga z obljubami
/
zasititi jezik z narečnimi izrazi
/
zasititi svojo strast
;
zasititi željo koga po potovanjih
3.
fiz.
narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo
količino česa:
zasititi zrak s paro
4.
publ.
z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od
povpraševanja:
zasititi trg
/
zasititi potrošnjo
zasítiti se
1.
postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena:
pri jedi se takoj zasiti
/
zasititi se s sladkarijami
2.
ekspr.
postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine,
stopnje:
zasititi se ljubezni
/
zasititi se sonca in morja
/
zasititi se družbe koga
3.
fiz.
sprejeti vase največjo mogočo količino česa:
zrak se je zasitil s paro
/
les se je zasitil z vlago
4.
publ.
postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja:
trg se je zasitil
zasíčen
-a -o:
z vlago zasičen zrak
;
trg je zasičen
●
zasičen vonj
vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja
zasitnáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
postati siten, pokazati sitnost:
komaj se zbudi, že zasitnari
/
no, začnite že, je zasitnaril
zasivéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati siv:
lasje so mu zasiveli
/
na vzhodu je nebo zasivelo
2.
knjiž.
sivo se pokazati:
nad hišami so zasiveli dimi
/
na vrbah so zasivele mačice
zasivíti
-ím
dov.
, zasívil
(
ī í
)
knjiž.
narediti kaj sivo:
oblaki so zasivili dan
zasivíti se
sivo se pokazati:
v daljavi se zasivijo stolpi
/
zasivilo se je jutro
zaskakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev:
bik zaskakuje krave
2.
knjiž.
nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga:
zaskakovati sovražnikovo vojsko
●
zastar.
zaskakovati komu pot
zapirati mu pot
zaskáliti se
-im se
dov.
(
ā ȃ
)
nar.
zadreti si trščico:
zaskaliti se v prst
;
zaskaliti se pri sekanju drv
zaskeléti
-ím
[
zaskəleti
in
zaskeleti
]
dov.
, zaskelì
in
zaskêli
(
ẹ́ í
)
povzročiti ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju:
udarec z bičem zaskeli
/
oko me je zaskelelo
/
brezoseb.:
zaskelelo ga je od udarcev
;
zaskelelo ga je v kolenu
/
sončna svetloba ga zaskeli v oči
//
ekspr.
povzročiti duševne bolečine:
krivica, ponižanje zaskeli človeka
zaskóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
teh.
nanašajoč se na zaskok:
zaskočni čep, kavelj
/
zaskočna ključavnica
ključavnica, katere vzmet drži mehanizem zapaha stalno v legi
zaklenjeno
zaskočíti
-skóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
1.
skočiti, dvigniti se na koga v položaj, ki omogoča paritev:
žrebec zaskoči kobilo
/
vulg.
zaskočiti žensko
2.
star.
nepričakovano komu zastaviti pot, napasti koga:
v gozdu ga zaskočijo razbojniki
;
zaskočiti sovražno vojsko
/
zaskočiti koga izza plota
3.
star.
nepričakovano skočiti na koga, napasti koga:
zver zaskoči svoj plen
4.
star.
prevzeti
,
obiti
1
:
zaskoči ga obup, trudnost
5.
zastar.
presenetiti
:
zaskočiti koga z izjavo, novico
/
na poti jih je zaskočila noč
zaskočíti se
1.
pri premiku se nepravilno zatakniti za kak drug del in v tem
položaju ostati:
ključavnica, sprožilec se zaskoči
/
naboj v puški se zaskoči
/
vrata avtomobila so se zaskočila
/
vaba je pojedena, vendar se past ni zaskočila
se ni sprožila
2.
ekspr.
pri skakanju zaiti v nevaren, brezizhoden položaj:
pastir je rešil kozo, ki se je zaskočila
zaskóčen
-a -o:
zaskočena kobila
;
stikalo je zaskočeno
zaskóčka
-e
ž
(
ọ̑
)
teh.
element, ki drži gibljivi del naprave v določeni legi proti delovanju
vzmeti ali težnosti:
pritrditi kotel na nosilec z zaskočko
/
vzmetna zaskočka
zaskóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
obrt.
pohištveno okovje, ki z vzmetjo, magnetom zadrži okensko, vratno krilo
v želenem položaju:
namestiti zaskočnik
/
obrniti, pritisniti zaskočnik
/
magnetni, navadni zaskočniki
;
okenski zaskočnik
zaskòk
-óka
in
-ôka
m
(
ȍ ọ́, ó
)
1.
glagolnik od zaskočiti:
zaskok krave
/
roparski, sovražnikov zaskok
/
zaskok zapaha
2.
teh.
del ključavnice, ki sprosti ali zatakne zapah:
obrat ključa odmakne zaskok
/
ključavnica z več zaskoki
zaskomínati
-am
dov.
(
í
)
brezoseb.
1.
dobiti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja
v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke:
ko je ugriznil v jabolko, ga je zaskominalo
;
ob pogledu na kisle kumarice ga kar zaskomina
//
dobiti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu:
ob dotiku z mrzlo pločevino ga je zaskominalo
2.
ekspr.
začutiti željo po čem:
zaskominalo ga je po plesu
;
zaskominalo ga je, da bi kaj več izvedel o njih
/
zaskominalo ga je po pijači
;
zaskominalo se mu je po družbi prijateljev
/
v osebni rabi
bogastvo ga je zaskominalo
zaskórjiti se
-im se
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
prekriti se s skorjo, tršo plastjo:
dno lonca se je zaskorjilo
;
filter se je zaskorjil
/
brazgotina se je zaskorjila
♦
gozd.
vrhnje plasti lesa se zaskorjijo
otrdijo zaradi zmanjšanja vlage
zaskórjen
-a -o:
zaskorjena zemlja
zaskovíkati
-am
dov.
(
ī
)
oglasiti se z glasom skovik:
iz gozda je zaskovikala sova
/
zaskovikal je, da bi nas opozoril na nevarnost
zaskózibóg
medm.
(
ọ̑-ọ̑
)
nar. primorsko
zaboga, za božjo voljo:
kaj bi še radi, zaskozibog
;
zaskozibog, pustite jih
zaskrbéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
brezoseb.
začutiti nemir, tesnobo zaradi neprijetnega, težkega položaja ali
strahu pred njim:
zaskrbelo jo je za otroka
;
zaskrbelo ga je, da so na napačni poti
/
v osebni rabi:
dolgovi so nas zaskrbeli
;
poslabšanje stanja jih je močno zaskrbelo
●
ali so poškodbe hude, jo je zaskrbelo
je zaskrbljeno vprašala
zaskrbljèn
-êna -o
ki je v skrbeh:
biti, postati zaskrbljen
;
zaskrbljen zaradi česa, za kaj
;
zaskrbljena mati
;
vsa zaskrbljena je čakala na izvide
//
ki izraža skrb:
zaskrbljen obraz, pogled
;
prisl.:
zaskrbljeno gledati, vzdihniti
zaskŕbljati
-am
nedov.
(
ŕ
)
publ.
vzbujati skrb, vznemirjati:
ti problemi vedno bolj zaskrbljajo
zaskrbljênost
-i
ž
(
é
)
stanje zaskrbljenega človeka:
na njegovem obrazu, v njegovem pogledu je opazil zaskrbljenost
;
prikriti zaskrbljenost
;
ekspr.
huda, moreča zaskrbljenost
;
zaskrbljenost zaradi česa
;
naraščajoča zaskrbljenost nad gospodarskim položajem
/
izraziti zaskrbljenost za zdrav razvoj otrok
zaskrbljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
publ.
vzbujati skrb, vznemirjati:
naraščajoča nestrpnost med ljudmi vedno bolj zaskrbljuje
/
gospodarsko stanje nas zaskrbljuje
zaskrbljujóč
-a -e:
zaskrbljujoč gospodarski položaj
;
podatek je zaskrbljujoč
;
prisl.:
bolezen se zaskrbljujoče širi
zaskrbljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
publ.
skrb vzbujajoč, vznemirljiv:
zaskrbljiv socialni položaj
;
zaskrbljive novice
zaskrbljívo
prisl.
:
stanje se zaskrbljivo slabša
zasladíti
-ím
dov.
, zasládil
(
ī í
)
knjiž.
1.
povzročiti, da kaj vsebuje vonj po čem sladkem:
zasladiti zrak z jabolki, medom
2.
narediti kako uživanje hrane prijetno s čim sladkim, zaužitim na
koncu:
zasladiti kosilo s skledo jagod
3.
ekspr.
z zaužitjem česa sladkega narediti kaj bolj prijetno:
rada si zasladi življenje s torto
//
narediti kaj bolj prijetno:
zasladiti pogovor s šalami
zaslajèn
-êna -o:
zaslajen zrak
●
knjiž.
zaslajena voda
v orientalskem okolju
voda z dodanim sladkorjem in navadno tudi dišavami kot
osvežujoča pijača
zaslánjati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
s prislanjanjem, nameščanjem česa delati kaj zaprto, bolj varno:
vojaki zaslanjajo okna z deskami
2.
s postavljanjem, nameščanjem česa v določen položaj delati kaj varno
pred čim nezaželenim:
z dlanmi zaslanjati plamen
;
zaslanjati sebe in tovariše s ščitom
/
blešči se, zato si zaslanja oči
3.
s svojim položajem omejevati kaj:
gore zaslanjajo pokrajino s severne strani
;
grad široko zaslanja mesto
4.
s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da kaj ni vidno:
drevesa nam zaslanjajo pogled, razgled
/
senčnik zaslanja luč
●
zastar.
zaslanjati sorodnike
dajati jim zaslombo
zaslèc
-éca
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
rever
:
zaslec plašča
;
suknjič z zasleci
zasledíti
-ím
dov.
, zaslédi
in
zaslêdi; zaslédil
(
ī í
)
1.
po sledi ugotoviti, da kje kdo je:
lovec je zasledil jelena
;
pes zasledi zajca
;
zaslediti begunca v snegu
2.
knjiž.
biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je;
izslediti
:
preiskovali so gozd, da bi zasledili roparje
;
zaslediti tatu, ubežnika
/
dolgo so tavali, preden so zasledili stezo
našli
3.
knjiž.
odkriti
,
ugotoviti
:
to bolezen smo zasledili samo na jugu
;
zaslediti podatke v arhivu
/
ta motiv zasledimo v več pesmih
zasledoválec
-lca
[
zasledovau̯ca
tudi
zasledovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj zasleduje:
uiti zasledovalcem
;
bežati pred zasledovalci
/
policisti s psi zasledovalci
/
publ.
zasledovalci vodečega kolesarja, tekača
//
publ.
kdor se sproti seznanja s čim:
zasledovalci dogodkov, sprememb
zasledoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zasledovanje:
zasledovalni nagon pri psu
/
zasledovalna akcija
;
zasledovalne vojaške enote
/
zasledovalni psi
;
zasledovalna ladja
♦
psiht.
zasledovalna blodnja
neosnovano bolezensko občutje zasledovanosti in ogroženosti
;
šport.
zasledovalna vožnja
v kolesarstvu
tekmovanje v hitrostni vožnji na določeni razdalji, pri katerem
tekmovalca, tekmovalci startajo z različnih mest ter skušajo drug
drugega prehiteti ali doseči boljši čas
zasledoválka
-e
[
zasledovau̯ka
tudi
zasledovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki koga zasleduje:
njegova zasledovalka se bo morala sprijazniti, da ga srce vleče
drugam
/
publ.
v skupnem seštevku točkovanja je povečala prednost pred najbližjo
zasledovalko
zasledovánec
-nca
m
(
á
)
kdor je zasledovan:
zasledovanec je ušel zasledovalcem
zasledovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasledovati:
zasledovanje divjadi
/
zasledovanje sovražnika
/
zasledovanje in preganjanje vojnih zločincev
/
zasledovanje rasti proizvodnje
zasledovánka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je zasledovana:
razdalja med zasledovalcem in zasledovanko se je manjšala
zasledovánost
-i
ž
(
á
)
stanje zasledovanega človeka:
zasledovanost in ogroženost
/
imeti občutek zasledovanosti
zasledováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
iti za kom po sledi z določenim namenom:
lovec, pes zasleduje divjad
;
zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce
//
iti, premikati se za kom z določenim namenom:
zasledovati avtomobil po mestu
;
neznanec me je zasledoval vse do doma
//
publ.
iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje:
tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja
/
zasledovati vodilno moštvo na lestvici
//
neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom:
detektiv zasleduje osumljenca
;
zasledovali so ga v varni razdalji
2.
s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je:
zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili
;
policija ga že dolgo zasleduje
/
neznanci zasledujejo vse njegovo delo
opazujejo, nadzorujejo
3.
gledati kaj, kar se premika:
napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib
;
zasledovati nihalo v gibanju
/
zasledovati na radarju tujo ladjo
/
zasledovati koga s pogledom
4.
publ.
z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa:
zasledovati pomenske spremembe besede
;
zasledovati pravljico pri različnih narodih
/
te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost
5.
publ.
sproti se seznanjati s čim:
zasledovati razvoj stroke, znanosti
6.
nav. 3. os.,
ekspr.
izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez
uspeha:
nesreča, smola ga zasleduje
/
vso pot ga je zasledovala ta misel
●
publ.
govornika sta zasledovala vsak svoj cilj
sta imela; sta si prizadevala doseči
zasledujóč
-a -e:
zasledujoči vojaki
zasledován
-a -o:
zasledovana oseba
;
zasledovana žival
zaslepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaslepiti:
nesreče je kriva zaslepitev nasproti vozečega voznika
/
zaslepitev ljudi z lažnimi obljubami
zaslepíti
-ím
dov.
, zaslépi; zaslépil
(
ī í
)
1.
s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi:
zaslepil ga je močen odsev zrcala
;
žarometi so ga zaslepili
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati:
jeza ga je zaslepila
;
zaslepila sta ga uspeh in bogastvo
/
s svojim videzom ga je čisto zaslepila
3.
ekspr.
z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da ima kdo o kaki stvari mnenje,
ki ne ustreza resnici:
govornik jih je zaslepil s svojo retoriko
/
zaslepila jih je navidezna radikalnost strankinega programa
;
niso se pustili zaslepiti lažnim obljubam
zaslepljèn
-êna -o:
zaslepljen od močne svetlobe
;
zaslepljeno ljudstvo
;
prisl.:
zaslepljeno vdan človek
zaslépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
večkrat zaslepiti:
žarometi nasproti vozečih avtomobilov so ga zaslepljali
/
ekspr.
strast ga zasleplja
slepi
/
ekspr.
ljudem laže in jih zasleplja
zaslepljajóč
-a -e:
zaslepljajoči bliski
zaslepljênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
zaslepljen, nekritičen človek:
dejanja fanatikov in zaslepljencev
/
ideološki zaslepljenec
zaslepljênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
stanje zaslepljenega, nekritičnega človeka:
njihova zaslepljenost je velika
;
storiti kaj iz zaslepljenosti
;
v svoji zaslepljenosti tega ne vidi
/
ljubezenska, politična zaslepljenost
zaslepljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaslepljevati:
zaslepljevanje nasproti vozečega voznika
/
zaslepljevanje ljudi
zaslepljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
večkrat zaslepiti:
zaslepljevali so jih žarometi nasproti vozečih avtomobilov
/
bliski so ga zaslepljevali
/
ekspr.
uspehi jih zaslepljujejo
slepijo
/
ekspr.
zaslepljevati ljudi z utopičnimi teorijami
zaslepljujóč
-a -e:
zaslepljujoč blisk
;
zaslepljujoča strast
zaslíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s slino
a)
zmočiti:
zasliniti prtiček, slinček
b)
zamašiti:
zasliniti piščal
c)
zalepiti:
zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal
2.
ekspr.
obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino:
mesojeda rastlina plen najprej zaslini
●
ekspr.
polž se jeseni zaslini
se zaliže
zaslínjen
-a -o:
polž v zaslinjeni hišici
●
knjiž.,
ekspr.
spregovoriti z zaslinjenim glasom
pretirano prijaznim, priliznjenim
zaslíšanec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je zaslišan:
vplivati na zaslišanca
;
pripomba zaslišanca k zapisniku
zaslíšanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zaslišati
2
:
zaslišanje je trajalo dolgo
;
med zaslišanjem je vse priznal
;
zaslišanje o umoru
//
uradni postopek, pri katerem se izprašuje koga z namenom izvedeti
podatke, pomembne za rešitev zadeve:
preložiti zaslišanje
;
poklicati koga k zaslišanju, na zaslišanje
;
zapisnik o zaslišanju
♦
pravn.
formalno zaslišanje
po predpisih zakona
;
križno
ali
navzkrižno zaslišanje
pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka
zaslíšati
1
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s sluhom zaznati:
dvignil je slušalko in zaslišal ženski glas
;
za seboj je zaslišal korake
;
ni ga videl, dokler ga ni zaslišal
;
zaslišalo se je škripanje koles
/
v daljavi se je zaslišal strel
2.
seznaniti se s čim s poslušanjem:
ko so zaslišali, kakšna je cena, so bili presenečeni
zaslíšati
2
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
izprašati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne
za rešitev zadeve:
zaslišati obdolženca, pričo, stranko
;
zaslišati koga o čem
/
zaslišati pod prisego
2.
strogo in natančno izprašati koga z namenom ugotoviti resnico:
ujetnika je zaslišal oficir
/
ekspr.
žena ga je zaslišala, kje je toliko časa hodil
zaslíšan
-a -o:
biti zaslišan
;
zaslišane priče
;
sam.:
izpoved zaslišanega
zaslíšba
-e
ž
(
ȋ
)
star.
zaslišanje
:
po zaslišbi se jim je zdel še bolj sumljiv
zasliševálec
-lca
[
zasliševau̯ca
tudi
zasliševalca
]
m
(
ȃ
)
kdor zaslišuje:
zasliševalec je ponovil vprašanje
zasliševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zasliševanje:
zasliševalne metode
/
zasliševalni organi
/
zasliševalni zapisnik
/
zasliševalna soba
zasliševálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za zasliševanje:
soočiti pričo in osumljenca v zasliševalnici
zasliševálski
-a -o
[
zasliševau̯ski
tudi
zasliševalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zasliševalce ali zasliševanje:
zasliševalske metode
/
zasliševalska služba
zasliševánec
-nca
m
(
á
)
kdor je zasliševan:
zasliševanec je vse priznal
zasliševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasliševati:
zasliševanje prič, strank
;
zapisnik o zasliševanju
♦
pravn.
križno
ali
navzkrižno zasliševanje
pri katerem o isti stvari izprašuje zasliševanca nasprotna stranka
zasliševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke,
pomembne za rešitev zadeve:
zasliševati osumljenca, pričo
2.
strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico:
zasliševati begunce, ujetnike
/
ekspr.
žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči
zasliševán
-a -o:
zasliševana priča
;
sam.:
zasliševani na vprašanje ni odgovoril
zaslíziti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
zasluziti
:
mesojeda rastlina zaslizi
/
sapnice se zaslizijo
zaslížen
-a -o:
zasližena pljuča
zaslóčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
knjiž.
upogniti
,
usločiti
:
zasločiti palico
;
hrbet se mu je zasločil
zaslóčiti se
ekspr.
pojaviti se v obliki loka:
nad obzorjem se zasloči mavrica
zaslómba
-e
ž
(
ọ̑
)
kar koga v nezaželenem, neprijetnem položaju varuje, ščiti:
dobiti, imeti, iskati zaslombo pri oblasti
;
politična, vojaška zaslomba
/
vi ste naša zaslomba
/
biti komu v zaslombo
zaslòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
priprava za
a)
zaslanjanje, zakrivanje:
postaviti zaslon
;
preobleči se za zaslonom
;
pregraditi prostor z zaslonom
;
premakljiv, večdelen zaslon
/
lovec se skrije za zaslon iz vej
/
železni zaslon pri kmečki peči
pokrov
b)
zaslanjanje, zaščito:
zaslon proti svetlobi, toploti
/
zaščitni zaslon
/
svečnik z zaslonom
senčnikom
/
gozdovi so zaslon proti vetrovom
2.
lov.
skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej;
koč
:
zapustiti zaslon
;
skriti se v zaslonu
3.
ploskev, na kateri naredi sliko svetlobni, elektronski curek:
projicirati diapozitive, fotografije na zaslon
/
projekcijski zaslon
/
naprava kaže na zaslonu podatke
;
elektronka z zaslonom
/
radarski, televizijski zaslon
/
zaslon na dotik
pri katerem se ukazi podajajo neposredno z dotikom zaslona
//
del naprave s tako ploskvijo:
napeti zaslon
/
stopiti pred rentgenski zaslon
;
razbiti zaslon televizijskega sprejemnika
4.
publ.,
v zvezi
mali zaslon
televizija
:
nastopiti na malem zaslonu
/
tekmo si lahko ogledate na malih zaslonih
♦
elektr.
zaslon
priprava, s katero se zavaruje električni sistem pred vplivi
zunanjih polj
;
elektroluminiscenčni zaslon
prevlečen z luminiscenčno snovjo, ki reagira na električni tok ali
napetost
;
luminiscenčni zaslon
prevlečen z luminiscenčno snovjo
;
slikovni zaslon
zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek
vidno sliko
;
zaslon s tekočimi kristali
priprava z anizotropno snovjo in sistemom elektrod, s katerimi se
oblikujejo znaki, ko se pod vplivom električnega polja spremenijo
svetlobne lastnosti anizotropne snovi
;
fot.
protisončni zaslon
nastavek na obodu objektiva za preprečevanje vpada stranske
svetlobe na objektiv
zaslonílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
zaslon, španska stena:
postaviti zaslonilo pred posteljo
;
poslikano zaslonilo
zasloníti
-slónim
stil.
-ím
dov.
, zaslônil
stil.
zaslónil
(
ī ọ́, í
)
1.
s prislonitvijo, namestitvijo česa narediti kaj zaprto, bolj varno:
zasloniti jašek, okno
2.
s postavitvijo, namestitvijo česa v določen položaj narediti kaj varno
pred čim nezaželenim:
z rokami zasloniti plamen
;
zasloniti rastline pred vročino z vejami
;
zasloniti se z roko pred udarcem
/
zasloniti si oči zaradi bleščanja
/
z roko si zasloni uho, da bi bolje slišal
3.
s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da kaj ni vidno:
postavila se je predenj in mu zaslonila sonce
/
zasloniti komu pogled na prizorišče
zaslónjen
-a -o:
plamen je varno zaslonjen
●
ekspr.
dolina je od vseh strani zaslonjena s hribi
zaprta, zavarovana
♦
rad.
zaslonjeno območje
območje, v katerem je sprejem radijskih valov zaradi ovire
oslabljen
zaslónka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
film.,
fot.
priprava v objektivu fotografskega aparata, kamere, ki uravnava
količino svetlobe, ki jo objektiv prepusti, in povečuje ali zmanjšuje
globinsko ostrino slike:
nastaviti, odpreti zaslonko
;
odprtina zaslonke
/
lamelna zaslonka
/
pog.
izbrati pravilno zaslonko
zaslonsko število
♦
fiz.
zaslonka
priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka
;
fot.
sončna zaslonka
cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna
svetloba ne pade naravnost nanj
2.
nav. mn.,
knjiž.
roleta
,
žaluzija
:
zaslonke na oknih so bile spuščene
zaslónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na zaslon:
zaslonska deska
/
zaslonska širina
♦
elektr.
zaslonski terminal
terminal s prikazovalno napravo in tipkovnico
2.
nanašajoč se na zaslonko:
zaslonska odprtina
/
zaslonska vrsta
zaporedje zaslonskih števil
;
zaslonsko število
število na zaslonki, ki izraža stopnjo odprtosti uporabne odprtine
objektiva
zaslovéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti:
gostilna je zaslovela daleč naokoli
;
igralka je hitro zaslovela
/
zasloveti po svojih delih, s svojimi deli
;
zasloveti kot čebelar
zaslúga
-e
ž
(
ȗ
)
1.
za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu
pravico do (javnega) priznanja, nagrade:
njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode
raziskovanja
;
odrekati komu zasluge
;
pripisovati komu posebne zasluge
;
biti brez zaslug
;
nagraditi koga za zasluge
;
naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug
/
odlikovanje za civilne in vojaške zasluge
●
red zaslug za narod z zlato zvezdo
v socializmu
visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške
zasluge
//
pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega
dejanja, ravnanja:
pridobil si je zasluge za razvoj znanosti
;
priznali so mu njegove zasluge
2.
(za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost:
naštevati zasluge koga
/
ureditev cest je njegova zasluga
;
njemu pripada,
pog.
gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost
3.
nav. mn.
s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju:
ima največ zaslug za uspeh
;
podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov
med državama
4.
navadno s prilastkom,
v prislovni rabi,
v zvezi
po zaslugi
izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa:
tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja
/
publ.
po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška
mitologija
zaradi
zaslúgarstvo
-a
s
(
ȗ
)
ekspr.
delovanje, ravnanje, ki temelji na pretiranem poudarjanju lastnih
zaslug:
nekateri politiki se gredo zaslugarstvo
;
nečimrnost in zaslugarstvo
/
osamosvojiteljsko zaslugarstvo
zaslúh
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
zaslišanje
:
poklicati, privesti koga na zasluh
;
med zasluhom ni hotel ničesar priznati
zaslúti
-slôvem
tudi
-slújem
dov.
(
ú ó, ú
)
zastar.
zasloveti
:
kipar je hitro zaslul
;
šola je zaslula daleč naokoli
zaslutíti
in
zaslútiti -im
dov.
(
ī ú ū
)
1.
na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je,
obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega:
zaslutiti nesrečo, nevarnost
;
zaslutiti prevaro
;
zaslutil je, da bo kmalu umrl
//
na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj:
zaslutili so posledice njegovega ravnanja
2.
nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati:
pomen njegovih besed so samo zaslutili
;
nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali
3.
nav. ekspr.
nejasno, nedoločno zaznati:
zaslutiti obrise gor v daljavi
/
psi so nas že zaslutili
zavohali
zaslúten
-a -o:
zasluteni dogodki
;
komaj zaslutena resnica
zaslúziti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
obdati, pokriti s sluzjo:
alge zasluzijo kamenje
2.
izločiti sluz, tekočino:
plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo
/
rana zasluzi
zaslúziti se
postati sluzast, sluzav:
vino se lahko zasluzi
●
sapnice se zasluzijo
se napolnijo s sluzjo
zaslúzen
-a -o:
zasluzeno kamenje
zaslúžek
-žka
m
(
ȗ
)
1.
kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar:
izplačati, zapraviti zaslužek
;
enodnevni, tedenski zaslužek
;
postranski, priložnostni zaslužek
;
zaslužek delavca
;
dobiti del zaslužka v blagu
//
kar se zasluži kot dobiček:
prve mesece poslovanja še ni bilo zaslužka
;
trgovina daje, prinaša zaslužek
;
izdatki zmanjšujejo zaslužek
;
ekspr.
masten zaslužek
2.
pridobivanje zlasti denarja z opravljanjem kakega dela, službe:
prizadevati si za hiter, lahek zaslužek
;
skrbeti za vsakodnevni zaslužek
/
pošten zaslužek
//
možnost za tako pridobivanje:
pozimi je zaslužek redek
;
tovarna daje, omogoča zaslužek večini prebivalcev
;
v času krize izgubiti zaslužek
;
poiskati si zaslužek v tujini
;
iti za zaslužkom drugam
zaslúžen
-žna -o
prid.
, zaslúžnejši
(
ú ū
)
1.
ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do
(javnega) priznanja, nagrade:
postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam
;
poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega
/
zaslužni član društva
●
zaslužni profesor
častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen
za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo
2.
ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel,
prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju:
biti zaslužen za razvoj znanosti
;
pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni
politiki
/
publ.
on je najbolj zaslužen za zmago moštva
ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi
3.
moralno, etično pomemben, vreden:
opraviti zaslužno dejanje, delo
;
zaslužno prizadevanje za mir
zaslužênje
-a
s
(
é
)
knjiž.
1.
pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s
pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem:
imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti
;
priznati komu zasluženje za kaj
2.
s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju:
biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju
/
nagraditi koga po njegovem zasluženju
●
star.
po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru
po njegovi zaslugi
♦
rel.
moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico
do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno
dobrimi, svobodnimi dejanji
zasluževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
zaslužiti, biti deležen česa:
po pravici zaslužuje nagrado
/
ne zaslužuje tako velike časti
●
zastar.
še nihče ni popisal te poti tako, kakor zaslužuje
primerno, ustrezno
zaslužíti
in
zaslúžiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
navadno s prislovnim določilom
dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo:
ti ljudje dobro, slabo zaslužijo
;
koliko zaslužiš na mesec, uro
;
zasluži komaj za stanovanje in hrano
;
ekspr.
veliko zasluži postrani
;
zaslužiti si za življenje
/
na lahek način zaslužiti denar
;
ekspr.
tu in tam zasluži kak dinar
2.
pog.
imeti stalen vir dohodkov:
starejši sin že zasluži
;
oba zakonca zaslužita
3.
imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo:
zaslužiti pri prodaji, s prodajo
/
zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije
;
s tem blagom se ne da zaslužiti
4.
nedov. in dov.
zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti
deležen česa:
zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil
;
zaslužiti nagrado, pohvalo
;
menili so, da zasluži boljšo oceno
/
zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen
/
ekspr.
takega konca si ni zaslužil
/
povedal mu je, kar zasluži
;
imamo tako okolje, kakršno zaslužimo
/
ne zasluži pozornosti, usmiljenja
;
zaslužil je, da je član reprezentance
;
zaslužil si je napredovanje
/
v bitki si je zaslužil odlikovanje
prislužil
;
vsak človek zasluži spoštovanje
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža primernost, upravičenost česa:
njihovo delovanje zasluži temeljito analizo
;
ta odločitev zasluži kritiko
;
cerkev zasluži ogled
●
ekspr.
šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena
skozi zelo slab gozd
;
ekspr.
še neslanega kropa ne zasluži
zelo malo, slabo dela
;
ekspr.
zaslužil bi medaljo
pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen
;
ekspr.
ta človek še za sol ne zasluži
zelo malo zasluži; slabo dela
zaslúžen
-a -o:
pošteno zaslužen denar
;
zaslužena kazen, zmaga
●
ekspr.
že dve leti uživa zasluženi počitek
je upokojen
;
prisl.:
zasluženo zmagati
zaslúžkar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
ekspr.
kdor opravlja kako delo, dejavnost zlasti zaradi zaslužka:
razmere so ga prisilile, da je postal zaslužkar
;
drobni zaslužkarji
;
priložnostni zaslužkarji
2.
ekspr.
kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik zaslužek:
bil je prvi na lestvici zaslužkarjev
;
filmski, glasbeni, športni zaslužkarji
//
slabš.
dobičkar
:
špekulanti in zaslužkarji
/
vojni zaslužkar
●
star.
večkratni zaslužkar
kdor pridobiva dohodek, zaslužek iz več virov
zaslúžkarica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
ženska, ki se ukvarja s posli, ki prinašajo velik zaslužek:
s trgovanjem ni obogatela in ni bila zaslužkarica
;
bila je prva na lestvici največjih zaslužkaric
;
glasbene zaslužkarice
;
hollywoodska zaslužkarica
zaslúžkarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na zaslužkarje ali zaslužkarstvo:
zaslužkarski posli
/
zaslužkarska miselnost
/
zaslužkarska družba
zaslúžkarstvo
-a
s
(
ȗ
)
ekspr.
opravljanje kakega dela, dejavnosti zlasti zaradi zaslužka:
v zaslužkarstvo usmerjena dejavnost
zaslúžnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
zaslužen človek:
samooklicani zaslužnež
zaslúžnik
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
zaslužen človek:
portreti nekdanjih in sedanjih zaslužnikov
;
zaslužnik za narod
zaslúžnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost zaslužnega človeka:
prepričani so o svoji zaslužnosti in pomembnosti
zasmèh
in
zasméh -éha
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
izražanje zelo negativnega, poniževalnega odnosa do koga, navadno z
besedami:
zasmeh ga je prizadel
;
namesto priznanja je doživel zasmeh
;
ciničen, krut zasmeh
/
sprejeli so ga z zasmehom
●
ekspr.
biti komu v zasmeh
zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok zasmehovanja
//
izraz obraza, ki kaže tak odnos:
zaničljiv zasmeh na obrazu, v očeh
zasmehljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
z manj poudarjenim izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi
ustnicami, pokazati zlasti veselje, srečo:
mati se je zasmehljala otroku
;
ljubeznivo, nebogljeno se zasmehljati
/
ekspr.
njene oči so se zasmehljale
zasmehljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki izraža zelo negativen, poniževalen odnos do koga:
zasmehljiv izraz na obrazu
;
zasmehljiv nasmeh
/
zasmehljive besede
;
zasmehljiv vzdevek
zasmehljívo
prisl.
:
zasmehljivo reči
zasmehljívec
-vca
m
(
ȋ
)
zasmehovalec
:
ciničen zasmehljivec
zasmehljívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zasmehovalka
:
zasmehljivka ni umolknila
2.
zasmehljiva pesem:
pisati zasmehljivke
/
ostra zasmehljivka na oblast
zasmehljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zasmehljivega:
grenka zasmehljivost na obrazu
/
draži jih njegova zasmehljivost
zasmehoválec
-lca
[
zasmehovau̯ca
tudi
zasmehovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj zasmehuje:
zavrniti zasmehovalce
/
bil je kritik in zasmehovalec vsega obstoječega
zasmehoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki izraža zasmehovanje:
zasmehovalna razlaga
/
zasmehovalne besede
;
zasmehovalna pesem
zasmehoválka
-e
[
zasmehovau̯ka
tudi
zasmehovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki koga ali kaj zasmehuje:
nesramna, predrzna zasmehovalka
zasmehovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasmehovati:
njihovo zasmehovanje ga žalosti
;
zasmehovanje pretirane pobožnosti
;
zasmehovanje in zmerjanje
zasmehováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
navadno z besedami izražati zelo negativen, poniževalen odnos do koga:
zasmehovati koga zaradi njegove strahopetnosti
;
zasmehovati razvade in napake ljudi
/
v drami, pesmi zasmehovati koga
zasmehujóč
-a -e:
zasmehujoč glas
;
zasmehujoči verzi
zasmehován
-a -o:
zasmehovani politiki
;
biti preganjan in zasmehovan
zasmejáti se
-smêjem se
tudi
-ím se
stil.
-smêjam se
dov.
, zasmêj se
in
zasmèj se zasmêjte se
stil.
zasmêjaj se zasmejájte se; zasmejál se
stil.
zasmêjal se zasmejála se
(
á é, í, é
)
z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi
pokazati zlasti veselje, srečo:
spogledali so se in se zasmejali
;
komaj se je zasmejal, že ga je posilil kašelj
;
zasmejati se komu
;
zasmejal se je sam pri sebi
;
ekspr.
zasmejati se od srca
;
zasmejati se na ves glas
;
ekspr.
zasmejati se na vse grlo, na vsa usta
močno, glasno
;
hripavo,
ekspr.
široko se zasmejati
;
prisrčno, veselo, zaničljivo se zasmejati
;
zasmejal se je kot bi orehe stresal
glasno, hrupno
/
ekspr.:
ves obraz se mu je zasmejal
;
zasmejati se z očmi
/
pa smo te, so se zasmejali
;
pren.,
ekspr.
srce se mu je zasmejalo
●
ekspr.
ob pogledu na polno mizo se mu je kar samo zasmejalo
njegov obraz je izrazil veliko zadovoljstvo, veselje
;
pesn.
izza oblakov se je zasmejal mesec
je zasvetil, zasijal
;
pog.
zasmejati se komu v pest
komu se (skrivaj) posmehniti
zasmêjčkati se
-am se
dov.
(
ȇ
)
otr.
zasmejati se:
punčka se je poredno zasmejčkala
zasmetíti
-ím
dov.
, zasmétil
(
ī í
)
narediti kaj smetno:
zasmetiti vodo
/
zasmetiti sobo
zasmetèn
-êna -o:
zasmeten vodnjak
zasmíliti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
z dajalnikom
začutiti čustveno prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga:
otrok se je vsem zasmilil
;
ekspr.:
zasmilil se jim je do srca
;
žalosten je, da bi se kamnu zasmilil
zelo
zasmodíti
-ím
dov.
, zasmódil
(
ī í
)
1.
z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano:
zasmoditi prt pri likanju
;
zasmoditi si obleko nad ognjem
2.
prismoditi
:
zasmoditi golaž
;
mleko se je zasmodilo
/
zasmoditi kosilo
3.
star.
narediti, da kaj začne goreti;
prižgati
:
zasmoditi stenj
/
zasmoditi si cigaro
zasmojèn
-êna -o:
zasmojena jed
;
zasmojene hlače
;
sam.:
diši po zasmojenem
zasmolíti
-ím
dov.
, zasmólil
(
ī í
)
1.
zamazati, zaliti s smolo:
zasmoliti reže, špranje med deskami
2.
premazati, prepojiti s smolo:
zasmoliti lesene površine
/
zasmoliti čoln
3.
zamazati, umazati s smolo:
zasmoliti hlače
zasmolíti se
kem.
spremeniti se v smolo:
sušljiva olja se na zraku zasmolijo
zasmoljèn
-êna -o:
zasmoljene in strgane hlače
;
deske niso dobro zasmoljene in v čoln vdira voda
zasmradíti
-ím
dov.
, zasmrádil
(
ī í
)
povzročiti, da se kje razširi, začne obstajati smrad:
dim iz tovarne je zasmradil vse mesto
;
izpušni plini so zasmradili ozračje
;
zasmraditi stanovanje s cigaro
zasmradíti se
usmraditi se:
voda v ribniku se je zasmradila
zasmrajèn
-êna -o:
zasmrajen zrak
;
zasmrajena gostilna
zasmrájati
-am
nedov.
(
á
)
povzročati, da se kje razširja, obstaja smrad:
zasmrajati ozračje
zasmrajênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zasmrajenega:
zasmrajenost ozračja
zasmrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
začeti smrčati:
komaj je zaspal, je že zasmrčal
//
ekspr.
smrčeč zaspati:
ulegel se je na klop in že naslednji hip zasmrčal
zasmrdéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
začeti smrdeti:
iz jaška je zasmrdela pokvarjena hrana
;
zasmrdeti po znoju in umazaniji
;
brezoseb.
zasmrdelo je po zažganem, žveplu
2.
z dajalnikom
dobiti, začutiti odpor do česa:
hrana mu je zasmrdela
/
ekspr.
delo mu je zasmrdelo
zasmŕkati
-am
dov.
(
r̄ ŕ
)
večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos:
zasmrkala je in potem so se ji ulile solze
//
ekspr.
zajokati
:
ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala
zasmúčati
-am
in
zasmúčati se -am se
dov.
(
ȗ
)
zapeljati se na smučeh:
v loku je zasmučal po hribu navzdol
zasnávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki:
zasnavljati načrte
/
zasnavljati nove trgovske, znanstvene vezi
2.
delati, izdelovati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa:
zasnavljati novo zgradbo
3.
publ.
postavljati
,
utemeljevati
:
avtor v svojem delu zasnavlja svojevrstno teorijo
zasneževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zasneževanje:
gradnja zasneževalnega sistema
;
zasneževalne naprave
/
zasneževalni top
naprava, ki iz vode dela umetni sneg
zasneževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasneževati:
snežne topove pripravljajo na zasneževanje
;
umetno zasneževanje smučišč
;
naprave, sistem za zasneževanje
zasneževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
prekrivati z umetnim snegom:
proge so dodatno zasneževali
;
zasneževati skakalnice
/
umetno zasneževati smučišča
zasnežíti
-ím
dov.
, zasnéžil
(
ī í
)
1.
brezoseb.
začeti snežiti:
shladilo se je in zvečer je zasnežilo
2.
brezoseb.,
preh.
s snegom zakriti, prekriti:
zasnežilo je ceste in polja
3.
preh.
prekriti z umetnim snegom:
uspelo jim je zasnežiti progo, smučišče
;
zasnežiti skakalnico
zasnežèn
-êna -o:
zasneženi vrhovi gor
;
zasnežene ceste
;
zasnežena pokrajina
●
ekspr.
zasneženo zimsko jutro
jutro z zasneženo pokrajino
zasnívati
-am
dov.
(
í
)
pesn.
zasanjati
,
zasanjariti
:
zasnivati o prihodnji sreči
//
zaspati
:
v hipu sta globoko zasnivala
●
vznes.
zasnivati večni sen
umreti
zasnôva
-e
ž
(
ȏ
)
navadno s prilastkom
1.
začetna, nedokončna oblika česa:
izdelati zasnovo govora, zbirke
;
predstaviti zasnovo novega modela letala
;
prvotna zasnova stavbe je že razvidna
;
geometrična, simetrična zasnova parka
;
vsebinska zasnova časopisa
2.
biol.
začetna oblika kakega organa v razvoju organizma:
cvetna, listna zasnova
;
ličinka z zasnovami kril
;
zasnova možganov
♦
biol.
dedna zasnova
gen
;
bot.
semenska zasnova
organ, iz katerega nastane seme
;
glasb.
linearna zasnova
pri kateri so glasovi melodično enakovredno, samostojno oblikovani
;
lit.
zasnova
uvodni del literarnega dela, ki nakazuje okoliščine, iz katerih
dejanje nastaja; ekspozicija
zasnovánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zasnovanega:
primerjalna zasnovanost razprave
/
uspešna zasnovanost gospodarskih ukrepov
/
publ.
teoriji manjka znanstvene zasnovanosti
utemeljenosti
zasnovátelj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj zasnuje:
zasnovatelj zakonskega predloga
/
zasnovatelj upora
pobudnik, začetnik
/
bil je eden od glavnih zasnovateljev galerije
ustanoviteljev
zasnováti
-snújem
dov.
, zasnovál
(
á ú
)
1.
sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki:
zasnovati govor, poročilo
;
zasnovati obliko modela
2.
narediti, izdelati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa:
to napravo je zasnoval že pred leti
;
plakat je zasnoval znani oblikovalec
/
zasnovati program socialne reforme
3.
publ.
postaviti
,
utemeljiti
:
zasnoval je svoj nauk o prostoru
;
svojo teorijo je zasnoval na izsledkih predhodnikov
4.
knjiž.
ustanoviti
:
zasnovati društvo, podjetje
zasnováti se
nastati, pojaviti se v začetni, nedokončni obliki:
v glavi se mu je zasnoval načrt
zasnován
-a -o:
slabo zasnovan roman
;
na tradiciji zasnovana vzgoja
zasnubíti
in
zasnúbiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
predlagati ženski poroko s seboj:
komaj sta se spoznala, jo je že zasnubil
//
etn.
v prisotnosti spremljevalcev slovesno predlagati ženski poroko s
seboj:
prišli so, da jo zasnubijo
2.
ekspr.
(s prigovarjanjem) pridobiti ali poskusiti pridobiti:
zasnubili so ga za ovaduha
zasnútek
-tka
m
(
ȗ
)
navadno s prilastkom
začetna, nedokončna oblika česa:
ta slikarski zasnutek še vedno čaka na uresničitev
;
pripraviti zasnutek govora
/
opera je v zasnutku končana
/
izdelati zasnutek čistilne naprave
osnutek, načrt
zasnúti
-snújem
dov.
(
ú
)
star.
zaspati
:
zaprl je oči in naglo zasnul
;
zasnuti od utrujenosti
/
zasnuti trden sen
zasnúl
-a -o:
zasnuli potniki
zasodíti
in
zasóditi -im
dov.
, zasójen
(
ī ọ́
)
zastar.
presoditi
,
pomisliti
:
zasodil je, da sta oba pojava povezana
/
po glasu je zasodil, da gre za mlajšo žensko
zasolírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
zapeti, zaigrati sam, ne hkrati z drugimi, ali tako, da so drugi le
spremljava:
znani kitarist je zasoliral pred večdesettisočglavo množico
2.
pog.
začeti delovati sam brez pomoči, upoštevanja drugih:
s promoviranjem svoje ideje se je oddaljil od izhodiščnega projekta
in zasoliral po svoje
zasolíti
-ím
dov.
, zasólil
(
ī í
)
1.
presoliti
:
jed je zasolila in prismodila
2.
ekspr.
dati čemu izrazite poteze, značilnosti:
v članku duhovito zasoliti dogodke
;
zasoliti pripoved z ljudskimi izreki
3.
ekspr.,
z dajalnikom
narediti komu kaj neprijetnega:
sosedje so mu radi kaj zasolili
;
ko pride čas, vam bom že zasolil
/
pog.
nasprotniku jo je dobro zasolil
●
star.
zasolil mu je klofuto
dal klofuto
;
ekspr.
prenočevanje so jim dobro zasolili
zelo visoko zaračunali
zasoljèn
-êna -o:
zasoljena jed
;
pripoved, zasoljena s kletvicami
●
ekspr.
zasoljene cene
visoke
;
ekspr.
zasoljene zgodbe
duhovite, zbadljive; nespodobne
zasolzéti
-ím
[
zasou̯zeti
]
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zasolziti se:
oči so ji zasolzele
/
zasolzeti od ganjenosti
zasolzèl
in
zasolzél -éla -o:
zasolzele oči
zasolzíti se
-ím se
[
zasou̯ziti se
]
dov.
, zasôlzil se
(
ī í
)
postati solzen:
zaradi dima so se mu zasolzile oči
//
ekspr.
zajokati
:
zasolzili sta se in tolažili druga drugo
●
ekspr.
ob ganljivih prizorih se jim je zasolzilo oko
so zajokali
zasolzíti
knjiž.
zmočiti s solzami:
zasolziti blazino
/
pogreb jim je zasolzil oči
zasolzèn
-êna -o:
zasolzen obraz
;
biti žalosten in zasolzen
zasopéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nar.
zasopsti
:
v hlevu zasopi vol
/
zasopeti se pri hoji
zasopèl
-éla -o:
vsa zasopela hiti dalje
zasopíhati
-am
dov.
(
í
)
1.
večkrat močno, sunkovito, glasno dihniti:
zasopihati od jeze
2.
ekspr.
večkrat dati sopihanju podobne glasove:
motor je zasopihal in ugasnil
/
mimo je zasopihal vlak
sopihajoč pripeljal
●
ekspr.
še ti veslaj, zasopiha
sopihajoč reče
zasopíhati se
ekspr.
zasopsti se:
zasopihati se pri delu
zasopíhan
-a -o:
zasopihan nosač
;
zasopihani smo prišli na vrh
zasopíti
-ím
dov.
, zasópil
(
ī í
)
zasopsti
:
hoja v hrib me zasopi
/
kljub hitri hoji se ni zasopil
zasopljèn
-êna -o
1.
deležnik od zasopiti:
zasopljen tekač
;
biti zasopljen od hitre hoje
2.
ki kaže, izraža zasoplost:
zasopljeni obrazi ljudi
/
zasopljeno dihanje
;
prisl.:
zasopljeno dihati, pripovedovati
zasopljênost
-i
ž
(
é
)
zasoplost
:
ne čuti zasopljenosti
/
smejati se do zasopljenosti
zasôplost
-i
ž
(
ó
)
stanje zasoplega človeka:
zasoplost pri hoji
zasôpsti
-sôpem
dov.
, zasópel
in
zasôpel zasôpla
(
ó
)
1.
težko, glasno dihniti:
bolnik je od časa do časa zasopel
;
zasopsti po vsakem koraku
//
slišno globoko dihniti:
v hlevu je zasopel konj
;
zasopsti v spanju
//
knjiž.
globoko vdihniti:
če je zasopel, je začutil v prsih bolečine
;
zasopel je kakor jetnik na svobodi
/
zasopsti na vse prsi
2.
zaradi premagovanja napora povzročiti težko, globoko dihanje:
plezanje človeka zasope
;
pot ga je zasopla in utrudila
●
ekspr.
ne morem več, je zasopla
sopeč rekla
zasôpsti se
priti v stanje, ko se težko, globoko diha, zlasti zaradi
premagovanja napora:
pri hoji navkreber se zasope
;
tako se je zasopel, da je moral počivati
zasópel
-sôpla -o
1.
deležnik od zasopsti:
zasopli konji
;
preveč je zasopel, da bi lahko govoril
2.
ki izraža, kaže zasoplost:
zasopel glas
;
zasopel obraz
/
zasoplo dihanje
težko, globoko
;
prisl.:
zasoplo dihati, reči
zasopèn
-êna -o:
komaj diha, tako je zasopen
zásova
-e
ž
(
á
)
star.
zapah
,
klin
:
poriniti zasovo čez vrata
/
privzdigniti zasovo
zasovražíti
in
zasovrážiti -im,
in
zasovrážiti -im
dov.
(
ī á ȃ; ā ȃ
)
začutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo
škodovati mu:
zasovražiti soseda
;
ekspr.:
koga smrtno zasovražiti
;
zasovražiti iz dna srca
/
ekspr.
zasovražiti ves svet
//
začutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh:
zasovražiti oblast, šolo
zasovrážen
-a -o
knjiž.
osovražen
:
od vseh zasovražen človek
;
zasovražen politični sistem
zaspájkati
-am
dov.
(
ȃ
)
teh.
zadelati, zaliti s spajko:
zaspajkati luknjo
/
zaspajkati dele cevi med seboj
spojiti s spajko
zaspán
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki čuti potrebo po spanju:
zaspan otrok
;
postati zaspan
;
ekspr.
na smrt zaspan
//
ki kaže, izraža to potrebo:
zaspan obraz
;
meti si zaspane oči
2.
ekspr.
ki kaže, izraža razmeroma malo živahnosti, volje do delovanja:
govoriti z zaspanim glasom
/
zaspana hoja
/
zaspano govorjenje
/
on je za trgovca preveč zaspan
3.
ekspr.
ki se počasi premika:
zaspana reka
/
po dolini se vlečejo zaspane megle
//
ki poteka počasi, enolično:
zaspano dogajanje na odru
/
zaspano podeželsko življenje
/
zaspana melodija
enolična, monotona
4.
ekspr.
za katerega je značilno malo dejavnosti, dogajanja:
zaspani zimski meseci
;
zaspano poletno popoldne
/
zaspano mesto
zaspáno
prisl.
:
zaspano gledati
;
zaspano se premikati;
prim.
zaspati
zaspánček
-čka
m
(
á
)
1.
ljubk.
kdor (rad) spi, navadno otrok:
mati je komaj zbudila zaspančka
2.
ekspr.
krmežljavček
,
krmeželj
:
v kotu očesa je imel zaspanček
;
izmiti si zaspančke iz oči
♦
bot.
pomladanski zaspanček
travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi
cveti, Gentiana verna
zaspánčkati
-am
dov.
(
ȃ
)
otr.
zaspati
:
priden bodi in zaspančkaj
zaspanè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
ekspr.
kdor (rad) veliko spi:
on je velik zaspane
;
vreči zaspaneta iz postelje
2.
slabš.
počasen, nedejaven človek:
s tem zaspanetom že ne mislim sodelovati
zaspanè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
1.
ekspr.
kdor (rad) veliko spi:
fant je veliko zaspane
2.
slabš.
počasen, nedejaven človek:
nemarno zaspane
zaspánec
-nca
m
(
á
)
1.
ekspr.
kdor (rad) veliko spi:
buditi zaspance
/
medved in drugi zimski zaspanci
/
kot nagovor
zaspanci, vstanite
2.
nar.
zaspanost
:
zaspanec ga obhaja
;
premagati zaspanec
/
zaspanec mu lega na oči
postaja zaspan
3.
ekspr.
krmeželj
:
odstraniti si zaspance iz oči
zaspánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
ženska, ki (rada) veliko spi:
ona je res prava zaspanka
/
kot nagovor
zaspanke, vstanite
zaspánost
-i
ž
(
á
)
stanje, pri katerem se čuti potreba po spanju:
zaspanost se ga loteva,
ekspr.
ga muči
;
zaspanost ga je minila
;
premagati zaspanost
/
od zaspanosti komaj gleda
♦
med.
bolezenska zaspanost
stanje, ko se čuti pretirano nagnjenje do spanja
zaspáti
-spím
dov.
, zaspì zaspíte; zaspál
(
á í
)
1.
priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim
zmanjšanjem zavesti:
legel je in zaspal
;
mačka se je zvila v klobčič in zaspala
;
za pol ure lahko še zaspiš
;
zaspati na straži, med vožnjo
;
globoko, mirno, trdno zaspati
;
ekspr.
sladko zaspati
;
skrbi mu niso dale zaspati
;
ne more zaspati
;
zaspal je kot čok, polh
trdno
;
zaspal je kot top, kot ubit
zelo trdno
/
ekspr.
vas je že zaspala
/
knjiž.,
z notranjim predmetom
zaspati mirno spanje
2.
speč se zadržati kje predolgo:
zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal
;
zamudil je službo, ker je zaspal
/
zaspati vlak
zaradi predolgega spanja zamuditi
3.
ekspr.
prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati:
delo je zaspalo
;
reforma je po prvih uspehih zaspala
/
revija je kmalu zaspala
prenehala izhajati
//
prenehati biti navzoč, dejaven:
hrepenenje v srcu je zaspalo
;
sovraštvo je zaspalo
4.
evfem.,
navadno s prislovnim določilom
umreti
:
za večno, za vedno zaspati
/
v krščanskem okolju:,
vznes.
zaspati v Gospodu
;
zaspati v miru
;
v osmrtnicah
po dolgi bolezni je zaspal naš oče
5.
z dajalnikom,
v zvezi z
noga, roka
postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega
pritiska:
od dolgega sedenja so mu zaspale noge
;
roka ji je zaspala
zaspál
-a -o:
razorožiti zaspale vojake
;
mencati zaspalo roko;
prim.
zaspan
zaspávati
-am
nedov.
(
ā
)
knjiž.
prihajati v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali
delnim zmanjšanjem zavesti:
otrokovo dihanje je vse bolj mirno, počasi zaspava
/
dan za dnem legati, zaspavati, vstajati
zasrámba
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
zasramovanje
:
prenašati je moral njihovo zasrambo
/
poslušati zasrambe
zasramoválec
-lca
[
zasramovau̯ca
tudi
zasramovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj zasramuje:
upreti se zasramovalcem
/
zasramovalci jezika
zasramoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zasramovanje:
zasramovalna dejanja
/
zasramovalni steber
sramotilni steber
zasramovánec
-nca
m
(
á
)
kdor je zasramovan:
braniti zasramovance
zasramovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasramovati:
izpostaviti koga zasramovanju množice
;
javno zasramovanje
zasramováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
navadno z besedami, ki vzbujajo prezir, obsojanje, jemati komu ali
čemu ugled, veljavo:
zasramovati nasprotnika
/
zasramovati materni jezik
;
zasramovati resnico
zasramováti se
knjiž.
začutiti sram:
zasramovati se svojega dejanja
/
zasramovati se pred kom
zasramován
-a -o:
zasramovan človek
zasráti
-sérjem
dov.
, zasêrji zaserjíte
(
á ẹ́
)
vulg.
1.
z iztrebljanjem umazati:
muhe so zasrale ves zid
//
umazati, onesnažiti sploh:
vse potoke so zasrali s kemikalijami
/
z umazanimi škornji je zasral stanovanje
2.
v zvezi z
ga, jo
narediti neumnost, lahkomiselnost:
upam, da ga nisi kaj zasral
;
boste videli, da ga bodo zasrali
●
vulg.
v pijanosti je zasral ključe
zapravil, izgubil
;
vulg.
to zadevo so čisto zasrali
z napačnim ravnanjem, govorjenjem pokvarili
zasráti se
zaradi napačnega ravnanja, govorjenja izgubiti ugled:
tako se je zasral, da ga nihče več ne jemlje resno
/
vsem, pri vseh so se zasrali
zasrán
-a -o:
zasrane šipe
;
vse je zasrano
zasrbéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
1.
povzročiti neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju:
izpuščaji so ga zasrbeli
/
noga ga je zasrbela
2.
ekspr.
začutiti močno željo, hotenje:
zasrbelo jih je, da bi jim povedali, kar jim gre
●
pog.
če ga vidim, me zasrbijo dlani, pesti, roke
začutim veliko željo, da bi ga udaril
;
ekspr.
jezik jo je zasrbel, a je molčala
začutila je veliko željo, da bi kaj rekla, povedala
;
pog.
ob glasbi so jih kmalu zasrbele pete, podplati
so si zelo zaželeli plesati
;
ekspr.
ob pogledu na denar so ga zasrbeli prsti
je začutil veliko željo, da bi ga ukradel
zasrébati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ẹ̄
)
začeti srebati:
dvignil je skodelico k ustom in zasrebal
zasrebríti se
-ím se
dov.
, zasrébril se
(
ī í
)
ekspr.
srebrno se odraziti, pokazati:
reka se je zasrebrila v mesečini
;
oči so se ji zasrebrile od solz
zasrepéti
-ím
dov.
, zasrêpi
in
zasrépi
(
ẹ́ í
)
knjiž.
srepo pogledati:
zasrepeti po ljudeh
;
zasrepeti v nasprotnika
/
zasrepeti z očmi
zasrepéti se
srepo se zagledati:
zasrepeti se komu v oči
;
zasrepeti se v tla
zasréžiti se
-im se
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
prekriti se s srežem:
okno se je zasrežilo
/
brada se mu je zasrežila
zasréžen
-a -o:
zasrežene veje
zasršáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
mačku je zasršala dlaka
//
ekspr.
na tak način se razširiti iz česa:
pri udarcu so iskre zasršale na vse strani
;
pren.
iz njih je zasršala maščevalnost
2.
ekspr.
izraziti jezo, nejevoljo:
ob tej izjavi so kar zasršali
/
lažeš, je zasršala
zasršéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu:
lasje so mu zasršeli na vse strani
//
ekspr.
na tak način se razširiti iz česa:
iz oblakov so zasršeli bliski
;
pren.
iz oči ji je zasršela ljubosumnost
2.
ekspr.
izraziti jezo, nejevoljo:
oči so mu zasršele
/
spravi se s poti, je zasršel
//
jezno, nejevoljno se zagledati:
ustavil se je in zasršel vanj
zastájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zastajati:
zastajanje mleka v vimenu
/
zastajanje razvoja, trgovine
zastájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
ne premikati se naprej in za kratek čas ostajati kje:
voda tu zastaja, zato je svet močviren
;
med hišami zastaja vroč zrak
/
hrana zastaja v črevesju
//
za kratek čas ostajati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri:
pošiljke zastajajo
/
domače vino zaradi uvoza zastaja
se ne prodaja v zadostni meri
//
ostajati ob svojem, normalnem času neopravljen:
zaradi drugih opravil hišna dela zastajajo
2.
gibati se, premikati se čedalje počasneje:
zaradi zamišljenosti predice je kolo kolovrata zastajalo
/
ekspr.
čim bliže je bil vratom, tem bolj mu je noga zastajala
//
delati, delovati čedalje počasneje:
stroj zastaja
/
srce mu zastaja
3.
potekati čedalje manj intenzivno:
delo zaradi pomanjkanja delavcev zastaja
;
prodaja domačih izdelkov zastaja
4.
prenehavati (intenzivno) napredovati:
zaradi političnih napetosti gospodarstvo zastaja
;
trgovina med vojno zastaja
5.
star.
zaostajati
:
zaradi prehitre hoje zadnji zastajajo
;
pri košnji je zastajal za drugimi
●
ekspr.
dih, sapa mu zastaja od groze
zelo ga je groza
;
ekspr.
pripovedovati tako, da poslušalcem zastaja dih
zelo napeto
;
ekspr.
kar pamet mu zastaja, ko gleda to zmedo
zelo je vznemirjen, nejevoljen
;
ekspr.
pero mu zastaja
vse počasneje piše
zastajajóč
-a -e:
zastajajoč korak
;
zastajajoča voda
zastánek
-nka
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
zastoj
:
zastanek naročil
/
vozilo jih je pet, da ne bi bilo zastanka
/
zastanek v gospodarstvu
2.
knjiž.
premor
:
zastanki in ponovitve pri govorni napaki
3.
star.
zaostanek
:
plačati zastanek davkov
zastarálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pravn.,
v zvezi
zastaralni rok
rok, po katerem kaka pravica zastara:
zastaralni rok se izteče
;
enoletni zastaralni rok
zastáranje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zastarati:
zastaranje pravice, terjatve
/
zastaranje tehnologije
zastáranost
-i
ž
(
ȃ
)
pravn.
stanje zastaranega:
zastaranost pravice
;
zastaranost zahtevka
zastárati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
pravn.
po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja,
prenehati obstajati:
pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne
zastarata
;
terjatev, tožba zastara
2.
zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi:
madež zastara, če ga hitro ne odstranimo
/
bolezen zastara
3.
zastareti
:
ideje, nazori zastarajo
/
znanje zastara
zastáran
-a -o
1.
deležnik od zastarati:
zastaran material
;
zastarana bolezen
;
zastarana terjatev
2.
star.
nepoboljšljiv
,
zakrknjen
:
zastaran grešnik, pijanec
zastarélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zastarelega:
zastarelost opreme, strojev
/
zastarelost predpisov, zakonov
zastaréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati tak, da ni več v skladu
a)
s splošnim okusom določenega časa:
nekateri izdelki hitro zastarijo
;
kroji oblačil lahko kmalu zastarijo
b)
s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa:
metode zdravljenja včasih hitro zastarijo
;
še tako sodoben stroj sčasoma zastari
c)
z razmerami, potrebami, normami določenega časa:
njihovi nazori so že zastareli
/
ta predpis je že zastarel
/
novice hitro zastarijo
/
prava umetnina nikdar ne zastari
zastarèl
in
zastarél -éla -o:
zastarel stroj
;
zastarela ustanova
♦
jezikosl.
zastarele besede
v preteklosti rabljene besede, ki se v sodobnem knjižnem jeziku
praviloma ne uporabljajo več
;
prisl.:
zastarelo razmišljati
;
sam.:
zavračanje zastarelega
zastarévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zastarevati:
zastarevanje tehnologije
;
zastarevanje znanja
/
zastarevanje idej, nazorov
zastarévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
postajati tak, da ni več v skladu
a)
s splošnim okusom določenega časa:
modne novosti hitro zastarevajo
b)
s tehničnimi, strokovnimi zahtevami, pridobitvami določenega časa:
stroji zastarevajo zaradi tehničnega napredka
;
tehnologija hitro zastareva
c)
z razmerami, potrebami, normami določenega časa:
ideje, nazori zastarevajo
/
novice hitro zastarevajo
zastarevajóč
-a -e:
zastarevajoče metode
zastarljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
pravn.
ki lahko zastara:
zastarljiva pravica
;
zastarljiva terjatev
zastáti
1
-stánem
dov.
(
á ȃ
)
1.
prenehati se premikati naprej in za kratek čas ostati kje:
grižljaj mu je zastal v grlu
;
voda je zastala v kotlini
/
mleko kravi zastane v vimenu
deloma ostane
//
za kratek čas ostati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri:
pošiljke so zaradi predpraznične gneče zastale
//
ostati ob pričakovanem, normalnem času neopravljen:
druga dela so zaradi košnje zastala
2.
za kratek čas prenehati se gibati, premikati:
pri vsakem šumu mu je noga zastala
;
hotel ga je udariti, pa mu je roka zastala
/
ekspr.
korak mu je zastal
//
za kratek čas prenehati delati, delovati:
kolovrat je zaradi živahnega pogovora večkrat zastal
/
srce mu je za trenutek zastalo
;
pren.,
ekspr.
na starost mu je pamet zastala
3.
za kratek čas prenehati potekati:
dihanje mu je za hip zastalo
;
napad je za nekaj trenutkov zastal
;
promet je zaradi nesreče za eno uro zastal
/
pogovor je po prvem navdušenju zastal
4.
prenehati (intenzivno) napredovati:
gospodarstvo je zaradi reform zastalo
/
sčasoma je v rasti zastal
5.
zaradi mirovanja postati manj gibljiv:
noge so mu zastale od sedenja
6.
star.
zaostati
:
za zmagovalcem je zastal za dve minuti
/
zastati v razvoju za drugimi državami
/
zastati s plačilom
●
ekspr.
beseda mu je zastala na ustih
besede, ki jo je že skoraj izrekel, ni izrekel
;
ekspr.
ustrašil se je, da mu je dih zastal
zelo
;
ekspr.
zgodile so se stvari, da človeku kar dih, sapa zastane
zgodile so se presenetljive, grozljive stvari
;
ekspr.
mora govoriti, da mu jezik ne zastane
zaradi potrebe po govorjenju, veselja do govorjenja
;
ekspr.
kri mu je zastala (v žilah)
zelo se je prestrašil
;
ekspr.
samo toliko dela, da mu sklepi ne zastanejo
kolikor mogoče malo dela
;
ekspr.
v njegovem žepu zastane marsikateri tisočak
zadrži si, pridrži si marsikateri tisočak
zastàl
-ála -o:
pospešiti zastali razvoj
;
pretegniti si zastale ude
zastáti
2
-stojím
dov.
, zastój zastójte; zastál;
nam.
zastàt
in
zastát
(
á í
)
nar.
postati, ustaviti se:
hodijo vztrajno, le tu in tam kdo zastoji
zastáti se
stoječ se zadržati kje predolgo:
klepetav je, pa se večkrat kje zastoji
zástava
1
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
avtomobil jugoslovanske tovarne Crvena zastava:
peljati se v zastavi, z zastavo
/
zastava 101
zástava
2
-e
ž
(
ȃ
)
nar. primorsko
pas oblakov, megle nad gorami ob nastopu burje:
nad Nanosom je razpeta tanka zastava
zastáva
3
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake
države, naroda, organizacije:
zastava plahuta, plapola, vihra v vetru
;
s stolpa se vije zastava
;
dvigniti zastavo na drog pred taborom
;
izobesiti, sneti zastavo
;
razviti, zviti zastavo
;
okrasiti hiše z zastavami in cvetjem
;
belo-modro-rdeča zastava
;
tribarvna zastava
/
brigadna zastava
;
društvena zastava
prapor
;
državna, evropska, slovenska zastava
;
olimpijska zastava
;
zastava Rdečega križa
/
bela zastava
kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na
pogajanje
;
črna
ali
žalna zastava
kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja
;
red jugoslovanske zastave z lento
nekdaj
visoko jugoslovansko odlikovanje za zasluge pri utrjevanju
prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami
;
red dela z rdečo zastavo
nekdaj
visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju
gospodarstva, družbenih dejavnosti
/
kot znamenje počastitve, slovesa
nagniti, pripogniti zastavo nad grob
♦
navt.
krmna zastava
zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
//
ekspr.,
s prilastkom
kar je po obliki temu podobno:
ogenj plapola v širokih zastavah
;
veter raznaša zastave dima
;
sive zastave megle
//
ekspr.,
s prilastkom
država, katere simbol ta je:
ladja slovenske zastave
/
ozemlje je bilo pod britansko zastavo
britansko oblastjo
;
film so prikazovali pod francosko zastavo
kot francoski film
;
igrati pod slovensko zastavo
kot predstavnik Slovenije
2.
ekspr.,
s prilastkom
nazor
,
program
,
gibanje
:
zapustil je narodno zastavo
;
prisega na zastavo stranke
●
ekspr.
pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo
je prvi, najboljši
;
ekspr.
ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni
je najdražja
;
na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo
v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili,
namestili svojo zastavo
;
spustiti zastavo na pol droga
obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja
;
publ.
pod zastavo imajo sto divizij
njihova vojska šteje
;
publ.
poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške
poklicali so v vojsko, mobilizirali
;
vznes.
dvignil je zastavo boja za osvoboditev
začel je boj
;
vznes.
visoko dvigajo zastavo napredka
z vsemi silami si prizadevajo za napredek
zastáva
4
-e
ž
(
ȃ
)
1.
izročitev stvari za zavarovanje upnikove terjatve:
zavarovati terjatev z zastavo
;
publ.
posojati denar proti zastavi
ob zastavi, za zastavo
;
zastava slik in zlatnine
2.
kar se zastavi:
odkupiti zastavo
;
z zastavo pokriti terjatev
●
star.
dal ji je prstan v zastavo, da se bo z njo poročil
v jamstvo, zagotovilo
♦
igr.
igra na zastavo
igra, pri kateri neuspešen udeleženec izgubi predmet, ki ga je
zastavil, in dobi šaljivo kazen
zastávek
1
-vka
m
(
ȃ
)
1.
kar se zastavi:
vrniti zastavek
;
posojati na zastavke
;
vzeti uro kot zastavek
2.
igr.
predmet, ki ga mora udeleženec dati pri igri na zastavo:
igralec da, izgubi zastavek
3.
znesek, ki se vplača pri igri na srečo;
stava
:
visoki zastavki
zastávek
2
-vka
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
zasnova
,
zarodek
:
oblikovanje umskih in nravstvenih zastavkov pri otroku
2.
glasb.
položaj glasilk pri prehodu zračnega toka ob začetku petja:
delati vaje za pravilen zastavek
/
mehki
pri katerem sta glasilki nekoliko razmaknjeni
, trdi zastavek
pri katerem sta glasilki tesno skupaj
zastáven
1
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zastavo, kos tkanine:
zastavni drog
/
zastavna kombinacija pri signaliziranju
♦
navt.
zastavni vozli
vozli na vrvi, ob katere se privezujejo signalne zastavice
;
zastavna vrv
vrv za dviganje in spuščanje signalnih zastavic
zastáven
2
-vna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na zastavo, zastavitev:
zastavni dokument
/
zastavni listek
nekdaj
potrdilo zastavljalnice o zastavljenem predmetu
♦
pravn.
zastavni list
listina, s katero se daje zastavna pravica
;
zastavni upnik
upnik, kateremu da dolžnik zastavno pravico
;
zastavna knjiga
knjiga, v katero se vpisujejo zastavne pravice, če ni zemljiške
knjige
;
zastavna pogodba
pogodba, po kateri zastavni upnik dobi zastavno pravico
;
zastavna pravica
pravica upnika do dolžnikove stvari za zavarovanje terjatve
;
zastavna terjatev
terjatev, zavarovana z zastavo
zastáven
3
-vna -o
prid.
, zastávnejši
(
á ā
)
1.
krepko raščen, razvit:
lep, zastaven fant
;
slika zastavnega kosca
/
zastaven mladič
/
zastaven macesen z velikimi vejami
//
knjiž.
krepek
,
trden
:
ni imel več tako zastavnega koraka
/
odločitev je naznanil z mirnim, zastavnim glasom
/
zastavna rast
2.
star.
resen
,
umirjen
:
v smeh je spravil tudi najbolj zastavnega gosta
/
odlikoval se je z natančnostjo in zastavnim vedenjem
3.
zastar.
ugleden
,
imeniten
:
župnik, uradnik in drugi zastavni ljudje
zastávno
prisl.
:
zastavno hoditi okrog voza
;
zastavno raščen
zastávica
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od zastava:
vsak voznik je imel na vozilu zastavico svoje države
/
papirnate zastavice
2.
zastavici podoben predmet:
prestavljati na zemljevidu zastavice glede na premikanje fronte
//
manjši kos tkanine s predpisano barvo, obliko, ki ima določeno
funkcijo, pomen:
zaznamovati progo pri smuku z rdečimi zastavicami
;
trikotne zastavice
/
označiti pot z markirnimi zastavicami
;
signalna zastavica
zastavica, ki se uporablja za signaliziranje
●
prehodna zastavica
znak priznanja kolektivu za najboljše dosežke, izredne zasluge
♦
glasb.
od ene do pet črtic na vratu note, ki označujejo zmanjšanje
trajanja note od osminke naprej
;
šah.
ploščica na šahovski uri, ki pokaže, da je igralcu potekel za
partijo določen čas
zastávica
2
-e
ž
(
ȃ
)
star.
uganka
:
rešiti zastavico
/
križanke, rebusi in druge zastavice
/
ta človek mi je zastavica
zastavílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
zastava
4
,
zastavek
1
:
odkupiti zastavilo
2.
jamstvo
,
zagotovilo
:
dati prstan za ljubezensko zastavilo
zastavítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor da kaj v zastavo:
dolžnosti zastavitelja
zastavítev
1
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zastaviti
1
:
zastavitev prehoda
/
zastavitev košare, soda
/
zastavitev vprašanja
zastavítev
2
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zastaviti
2
:
zastavitev predmeta
/
posojati na zastavitev
/
zastavitev vseh sil za kaj
zastáviti
1
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno:
zastaviti cesto z ovirami
/
zastavil je izhod s svojim telesom
/
stopil je predenj in mu zastavil pot
//
s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor:
zastaviti mizo s posodo
;
zastaviti sobo s starim pohištvom
//
zastar.
zasesti
:
zastaviti trdnjavo z močno posadko
/
vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki
2.
s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti:
žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami
/
avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili
/
zastavili so ga s svojimi telesi
//
s postavitvijo česa za čim to utrditi:
zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo
3.
namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela:
zastavil je plug in pognal konje
;
zastaviti sveder, veslo
/
zastaviti violino pod brado
dati
/
trdno zastaviti nogo
postaviti, opreti
//
nar. gorenjsko
namestiti kam, od koder napreduje pri paši:
zastaviti ovce proti vrhu
;
trop je tako zastavil, da ni delal škode
/
zastaviti ovce na pašo, v pašo
pustiti, dati pasti
4.
nav. ekspr.
narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa:
košaro sam splete, le zastaviti je ne zna
;
izbral je doge in zastavil sod
/
zastaviti novo brazdo
//
narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti:
zastavili so več del, končali pa nobenega
;
sin je nadaljeval, kar je zastavil oče
/
novo cesto so zastavili spomladi
začeli graditi
;
ko bo topleje, bodo zastavili hišo
začeli zidati
;
moški glas je zastavil pesem
začel peti
/
nepreh.:
žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili
začeli žeti
;
po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili
začeli delati
;
nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje
začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik
//
narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad:
trta je zastavila grozde
;
sadno drevje je spomladi dobro zastavilo
5.
s prislovnim določilom
dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo:
januarja so v podjetju dobro zastavili
;
kmetovanje je treba zastaviti drugače
;
moderno zastaviti vzgojno delo
/
narobe je zastavil pogovor
6.
nar.
na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka:
žanjice so zastavile pol njive
;
kosci so na dolgo zastavili
7.
seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev:
zastaviti komu uganko, vprašanje
/
v tem delu je zastavil več problemov
//
seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči:
zastaviti komu nalogo
;
zastaviti si cilj
8.
star.
zaustaviti
,
prestreči
:
zastaviti vodni curek
;
drevo je zastavilo plaz
/
kašelj ji je zastavil besedo
●
ekspr.
ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav
kako naj reče
;
ekspr.
odkašljal se je in znova zastavil besedo
začel govoriti
;
ekspr.
uspešno je zastavil pero
začel pisateljevati
;
nar.
zastavil je proti vrhu
začel iti
;
knjiž.
sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo
začelo
zastávljen
-a -o:
pravilno zastavljena akcija
;
dokončati zastavljena dela
;
z vozovi zastavljeno dvorišče
;
odgovoriti na zastavljeno vprašanje
zastáviti
2
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve:
zastaviti obleko, zlatnino
/
zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik
2.
nav. ekspr.
dati na razpolago, uporabiti za kaj:
zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor
;
zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge
/
zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil
//
tvegati
:
zastaviti svoje življenje za koga
;
za ta cilj je zastavil glavo
/
kot podkrepitev
glavo zastavim, da ne prideš tja
stavim
●
star.
zastavil je besedo, da ne bo izdal
dal
;
star.
zastavil je besedo zanj
zavzel se je zanj; jamčil je zanj
zastáviti se
knjiž.,
v zvezi z
za
zelo se potruditi, zavzeti:
ves se je zastavil za to stvar
zastávljen
-a -o:
odkupiti zastavljene stvari
♦
pravn.,
zgod.
zastavljeno gospostvo
v fevdalizmu
gospostvo, ki ga deželni knez da v zastavo
zastávkati
-am
dov.
(
ȃ
)
zastar.
začeti stavkati:
delavci so zastavkali
zastavljálnica
-e
[
zastau̯ljau̯nica
tudi
zastau̯ljalnica
]
ž
(
ȃ
)
nekdaj
ustanova, ki za zastavljene predmete posoja denar:
ustanoviti zastavljalnico
;
banke in zastavljalnice
//
prostor te ustanove:
odnesti uro v zastavljalnico
zastávljanje
1
-a
s
(
á
)
glagolnik od zastavljati
1
:
zastavljanje pločnikov z avtomobili
/
pomagati pri zastavljanju svedra
/
zastavljanje vprašanj
zastávljanje
2
-a
s
(
á
)
glagolnik od zastavljati
2
:
zastavljanje predmetov v zastavljalnici
zastávljati
1
-am
nedov.
,
stil.
zastavljájte;
stil.
zastavljála
(
á
)
1.
s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno:
zastavljati cesto z ovirami
/
s svojimi telesi so zastavljali izhod
/
zastavljati komu pot
//
s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor:
zastavljati trg z avtomobili
/
zaboji so zastavljali dvorišče
2.
s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati:
otroci so zastavljali jezerca z blatom
/
zastavljali so ga s svojimi telesi
/
hribi zastavljajo ravnino
obdajajo
/
zastavlja mu luč
zaslanja
//
s postavitvijo česa za čim to utrjevati:
iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
3.
nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela:
pomagal mu je zastavljati voz
/
pri oranju globoko zastavljati plug
/
pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico
postavljal
;
zastavljati nogo v razpoke
postavljati, opirati
4.
nav. ekspr.
delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa:
zastavljati sode
/
zastavljati temelje za stavbo
;
zastavljati vrtino s kratkim svedrom
//
delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod:
sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
5.
seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev:
zastavljati komu uganke
/
njegovo delo zastavlja številne probleme
;
odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
//
seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči:
zastavljati mladini nove naloge
;
zastavljati si visoke cilje
/
publ.
spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
6.
star.
zaustavljati
,
prestrezati
:
zastavljati vodni curek
/
zastavljati otrokov umski razvoj
ovirati
●
ekspr.
precej na dolgo zastavlja besedo
govori
;
ekspr.
ne zastavlja prav besede
ne govori tako, kot bi bilo potrebno
;
vedno krepkeje je zastavljal korak
je stopal
;
zastavljati komu pot do uspeha
onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
♦
lov.
zastavljati pobočje za pogon
postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad
zastávljati
2
-am
nedov.
,
stil.
zastavljájte;
stil.
zastavljála
(
á
)
1.
izročati stvari za zavarovanje upnikove terjatve:
zastavljati nakit, zlatnino
/
zastavljati v zastavljalnici
2.
nav. ekspr.
dajati na razpolago, uporabljati za kaj:
zastavljali so vse svoje moči, sile za blagor domovine
/
zastavljati svoj vpliv za koga
//
tvegati
:
pri plezanju je zastavljal svoje življenje
zastávljati se
knjiž.,
v zvezi z
za
zelo se truditi, zavzemati:
zastavljati se za koga
/
zastavljati se za vrednote
zastavljávec
1
-vca
in
zastavljálec -lca
[
zastau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj zastavlja, postavlja:
zastavljavci izhodov
/
zastavljavci ugank
zastavljávec
2
-vca
in
zastavljálec -lca
[
zastau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor daje kaj v zastavo:
posojati zastavljavcu denar
zastávnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastavljalnica
:
odnesti slike, zlatnino v zastavnico
♦
pravn.
del listine, s katerim se potrdi zastavitev uskladiščenega blaga
zastávnik
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
zastavonoša
:
iztrgal je zastavo zastavniku
♦
etn.
zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu
2.
nekdaj
jugoslovanski podoficirski čin, za stopnjo višji od višjega vodnika I.
razreda, ali nosilec tega čina:
napredovati v zastavnika
/
zastavnik I. razreda
podoficirski čin, za stopnjo višji od zastavnika, ali nosilec tega
čina
3.
zastar.
drog za zastave:
na zastavniku plapola zastava
zastávnik
2
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
zastavitelj
:
zastavna pogodba med zastavnikom in zastavnim upnikom
zastavnína
-e
ž
(
ī
)
nekdaj
vsota, ki jo plača zastavitelj zastavljalnici ob odkupu zastavljene
stvari za stroške:
plačati zastavnino
;
zastavnina za slike
zastávnost
-i
ž
(
á
)
1.
krepka raščenost, razvitost:
fantova zastavnost in zdravje
//
knjiž.
krepkost
,
trdnost
:
zastavnost rasti
2.
star.
resnost
,
umirjenost
:
igralec bi moral dati junaku več zastavnosti in lagodnosti
3.
zastar.
uglednost
,
imenitnost
:
izgubiti družbeno zastavnost
zastavonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
star.
zastavonoša
:
iztrgati zastavo zastavonoscu
zastavonóša
-e
in
-a
m
(
ọ̄
)
1.
kdor nosi zastavo:
na čelu sprevoda je korakal zastavonoša
/
postavili so ga za zastavonošo
;
gasilska četa z zastavonošo
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
vodja
1
,
usmerjevalec
:
postati zastavonoša napredka
;
zastavonoša v boju za demokracijo
zasteklenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati tog, negiben:
od groze so zastekleneli
//
v zvezi z
oči
ostati na široko odprt in nepremičen:
bolniku so oči zasteklenele
zasteklenèl
in
zasteklenél -éla -o:
zasteklenele oči
zastekleníti
-ím
dov.
, zasteklénil
(
ī í
)
knjiž.
zastekliti
:
zastekleniti okna
zasteklítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zastekliti:
zasteklitev vratnih kril
;
zasteklitev oken
;
steklo za zasteklitev
/
zasteklitev akvarija
2.
knjiž.
zastekljena površina, zastekljeni del stavbe, prevoznega sredstva:
za novi tip avtomobila je značilna povečana zasteklitev bočnih
ploskev
zasteklíti
-ím
dov.
, zastéklil
in
zastêklil
in
zasteklíl
(
ī í
)
zapreti kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo:
zastekliti okno, vrata
/
zastekliti teraso
/
zastekliti sliko
zastekljèn
-êna -o:
na eni strani zastekljen hodnik
;
zastekljena omara
zastekljeválec
-lca
[
zastekljevau̯ca
tudi
zastekljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja z zastekljevanjem:
zaposliti zastekljevalca in parketarja
zastekljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zastekljevati:
zastekljevanje oken
zastekljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zapirati kako odprtino s steklom, vstavljenim, nameščenim vanjo:
sosedu je pomagal zastekljevati okna
zastének
-nka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
predelna stena:
skriti se za zastenek
//
prostor za tako steno:
spati v zastenku
zasteníčen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki ima stenice:
zasteničena baraka, soba
;
zasteničena odeja, postelja
zastíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
grad.
obdelati stike med zidaki:
zastičiti steno
/
zastičiti reže
zafugirati
zastíditi se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
zasramovati se:
zastidil se je svoje slabosti
zastirálce
-a
s
(
ā
)
bot.
tanka kožica med robom klobuka in betom pri gobah, ki varuje
trosovnico:
ohlapno, povešeno zastiralce
;
ostanki zastiralca
zastirálo
-a
s
(
á
)
knjiž.
kar kaj zastira:
zavese, roloji in druga zastirala
/
zastiralo svetilke
senčnik
/
ozon je dobro zastiralo pred preveliko količino sončnih žarkov
zastíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zastirati:
zastiranje oken
/
zastiranje razgleda
/
zastiranje zemlje okrog sadnih dreves
zastírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati
a)
da kaj ni (dobro) vidno:
oblaki zastirajo sonce
/
megle, veje zastirajo razgled
/
mrak zastira hribe
b)
da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost:
pričeska ji zastira oči
;
pren.
nevednost, sovraštvo jim zastira oči
c)
da je dostop svetlobe oviran:
zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo
/
visoko drevje zastira mladike
2.
knjiž.
s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran:
zastirati okna
/
zastirati si oči z roko
zaslanjati
3.
knjiž.,
ekspr.
delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna:
zastirati besede, stavke
/
vse te stvari zastirajo probleme
♦
agr.
pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo,
slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi
zastírka
-e
ž
(
ȋ
)
agr.
kar se uporablja za pokrivanje zemlje, zlasti okrog sadnega drevja, da
se zavarujejo korenine ali plodovi;
steljivo
:
pokriti tla z zastirko
;
zastirka iz pokošene trave
zastòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
prenehanje premikanja naprej in ostajanje kje:
zastoj vode zaradi pregrade
;
zastoj žolča
//
ostajanje česa kje dalj časa, ker se kaj ne opravlja v zadostni
meri:
zastoj domačega blaga zaradi uvoza
;
zastoj tovora
/
zaradi premajhnega števila točajk je prišlo do zastoja
;
zastoj na cesti zaradi prometne nesreče
2.
prenehanje gibanja, premikanja:
nepričakovan zastoj tekočega traku
//
prenehanje delovanja:
bali so se, da bo prišlo do zastoja srca
3.
prenehanje potekanja česa:
zastoj dihanja
/
občasni zastoj v preskrbi
4.
prenehanje (intenzivnega) napredovanja:
vojna je povzročila gospodarski zastoj
/
zastoj v izvozu
;
zastoj v rasti
5.
star.
zaostanek
:
imeti na cilju precejšen zastoj
zastójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zastoj:
zastojna tekočina
/
zastojne razmere
♦
fiz.
zastojni tlak
tlak v toku tekočine zaradi zastajanja ob oviri
;
zastojna točka
točka v toku ob oviri, v kateri tekočina miruje
zastókati
-am
stil.
-stóčem
dov.
(
ọ́ ọ̑, ọ̄
)
1.
dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine:
kljub bolečini ni niti zastokal
;
zastokati v spanju
;
globoko, tiho zastokati
//
ekspr.
dati stoku podoben glas:
izpodsekano drevo je zastokalo in se zrušilo
;
sani so pod težo zastokale
2.
ekspr.
potožiti
,
zatarnati
:
zastokala je, da se vse draži
/
le kaj bo z nami, je zastokala
zastónj
prisl.
(
ọ́
)
1.
brez plačila, brezplačno:
dati, dobiti kaj zastonj
;
rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil
;
ekspr.
prodati kaj napol, skoraj zastonj
/
ekspr.
pazi na kozarce, saj niso zastonj
2.
pog.
izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja;
zaman
:
zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati
;
zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj
;
hotel je v miru premisliti. Vse zastonj
/
v povedni rabi
ne jokajte, tu je vse zastonj
●
pog.
nismo se zastonj bali
brez vzroka
;
pog.
zastonj se še pes ne obesi
vsaka stvar ima svoj vzrok
zastónjkar
-ja
m
(
ọ̄
)
ekspr.
1.
kdor dobi, zahteva kaj zastonj, brezplačno:
kot zastonjkar in potepuh je z vlakom prepotoval deželo
;
med gledalci je bila polovica zastonjkarjev
2.
kdor dela zastonj, brezplačno:
zastonjkarji in dobrotniki
zastónjkarski
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na zastonjkarje ali zastonjkarstvo:
zastonjkarski potnik
/
živeti zastonjkarsko življenje
/
zastonjkarska jed, pijača
/
zastonjkarsko delo
zastónjkarstvo
-a
s
(
ọ̄
)
miselnost, lastnosti ali ravnanje zastonjkarjev:
nastopiti proti zastonjkarstvu
;
zastonjkarstvo, lenoba in nekultura
zastónjski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
1.
ki je zastonj, brezplačen:
zastonjska vožnja, vstopnica
/
zastonjski pomočnik
2.
ki je zaman, neuspešen:
zastonjska pot
;
zastonjsko čakanje, iskanje
zastónjskost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost zastonjskega:
zastonjskost kosila
/
zastonjskost prizadevanja
zastòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
zgod.,
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
skupina ljudi, ki na podlagi samouprave vodi določeno skupnost:
volitve v zastop
/
mestni, občinski zastop
zastópanec
-nca
m
(
ọ̄
)
kdor je zastopan:
zastopnik in zastopanec
zastópanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od zastopati:
sprejeti zastopanje na slovesnosti
/
zastopanje tujih podjetij
;
pogodba o zastopanju
/
odvetniško zastopanje
;
trgovinsko zastopanje
zastópanost
-i
ž
(
ọ̄
)
dejstvo, da je kdo zastopan:
zastopanost delavcev, študentov v odboru
/
slaba zastopanost organizacije na kongresu
zastópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
1.
biti, nastopati kje
a)
za koga, v imenu koga:
zastopati društvo, očeta na slovesnosti
/
zastopati v parlamentu narodno manjšino
b)
kot član, pripadnik česa:
našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev
c)
skrbeč, prizadevajoč si za kaj:
zastopati koristi, pravice koga
/
zastopati zakon
2.
opravljati pravne posle za drugega:
direktor zastopa banko
;
že tri leta zastopa več tujih podjetij
/
zastopati koga pred sodiščem
/
pravno zastopati koga
3.
biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za
veljavo, uveljavitev tega:
zastopati kako mnenje,
publ.
stališče
;
razpravljavci zastopajo različne nazore, teze
/
zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna
♦
pravn.
obtožnico zastopa javni tožilec
zastópan
-a -o
1.
deležnik od zastopati:
sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo
2.
v povedni rabi
biti upoštevan, navzoč:
najbolj je zastopana rdeča barva
;
materinščina ni bila zastopana
/
publ.
te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih
so, se najdejo
zastópen
-pna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
1.
star.
razumen
,
razsoden
:
vsak zastopen človek bi tako ravnal
2.
zastar.
ki se razume, živi v slogi:
biti zastopen s sosedom
zastópno
prisl.
:
zastopno govoriti
zastopícati
-am
dov.
(
ī
)
narediti majhne, kratke korake:
nemirno zastopicati
/
zastopicati na mestu
//
s takimi koraki iti, stopiti:
zastopicati k pogradu
zastopíti
1
in
zastópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
nižje pog.
razumeti
,
dojeti
:
ne more govoriti, zastopi pa vse
/
tiho bodi, saj nič ne zastopiš
/
tako bo in nič drugače, zastopiš
zastopíti se
in
zastópiti se
razumeti se:
lahko je zadovoljna, da se tako zastopita
/
on se na nič ne zastopi
zastopíti
2
in
zastópiti -im
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
knjiž.,
z dajalnikom,
navadno v zvezi
zastopiti pot
zastaviti, zapreti komu pot tako, da se stopi predenj:
hoteli so naprej, pa jim je tujec zastopil pot
zastópnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki koga ali kaj zastopa:
sestanka se je udeležila kot zastopnica društva
/
ta stranka je zastopnica ljudstva
/
direktorica je zastopnica podjetja
/
ta pisateljica je najvidnejša zastopnica nove smeri
/
zavarovalna zastopnica
/
ekspr.
užalil je zastopnice ženskega spola
ženske
♦
pravn.
zakonita zastopnica
;
zastopnica obtoženca
zastópnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor koga ali kaj zastopa:
prireditve so se udeležili tudi zastopniki društev
/
študenti izvolijo v svet svojega zastopnika
/
zastopniki naše države se tekmovanja niso udeležili
/
zastopnik koristi, pravic koga
/
zastopnik pacientovih pravic
/
zastopnik podjetja je podpisal pogodbo
/
generalni, trgovinski, zavarovalni zastopnik
/
zastopnik zakona
pravobranilec, tožilec
/
zastopniki naprednih idej, nove teorije
♦
pravn.
pogodbeni, zakoniti zastopnik
;
zastopnik obtožnice
2.
publ.
kdor s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže kaj
splošnega:
on je zastopnik posebne vrste ljudi
/
ta pesnik je tipičen zastopnik romantike
zastópniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zastopnike:
zastopniška vloga
/
zastopniška pogodba
/
razvijanje zastopniške mreže
/
zastopniška podjetja
/
volitve zastopniških organov
zastópništvo
-a
s
(
ọ̑
)
zastopstvo
:
prevzeti zastopništvo
/
trgovsko zastopništvo
/
poslati na kongres zastopništvo
zastópnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
star.
razumnost
,
razum
:
on je brez vsake zastopnosti
/
v šoli je dobil nekaj zastopnosti
2.
zastar.
razumevanje
:
zahvaliti se komu za zastopnost
/
živeti s kom v lepi zastopnosti
slogi
zastópstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
dejavnost opravljanja pravnih poslov za druge:
opustiti, prevzeti zastopstvo
;
zaslužek od zastopstva
/
generalno zastopstvo
;
zastopstvo za šampanjec
2.
poslovna enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, ki opravlja pravne
posle za drugega:
ukiniti, ustanoviti zastopstvo
/
delati v trgovinskem, zavarovalniškem zastopstvu
3.
dejstvo, da se kdo zastopa sploh:
spremeniti načela zastopstva
/
sorazmerno zastopstvo društev v odboru
4.
skupina, skupnost, ki zastopa koga:
določiti, voliti zastopstvo
/
star.
obrtna zbornica je zastopstvo obrtništva
//
zgod.,
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
zastop
:
mestno, okrajno zastopstvo
zástor
-ôra
tudi
-a
m
(
á ó; á
)
1.
glavna odrska zavesa:
zastor se dvigne, razmakne, spusti
/
zastor
kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja
izraža, da se zastor spusti
2.
knjiž.
priprava, s katero se kaj zastira:
spustiti zastor čez okna
/
pločevinasti zastor vrat
rolo
;
zaščitni zastor na izložbenem oknu
/
kot je ločen z zastorom
zaveso
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh:
zastor dežja, oblakov
;
zastor dreves
3.
zastar.
predpasnik
:
opasati si, zavezati si zastor
●
zastor pade
predstava, dejanje je končano
;
knjiž.
zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil
umrl je
zastórček
in
zástorček -čka
m
(
ọ̑; á
)
manjšalnica od zastor:
zastorček lutkovnega odra
/
spustiti zastorček na oknih
zastórec
in
zástorec -rca
m
(
ọ̑; á
)
star.
zastorček
:
spustiti zastorec
/
okna z zastorci
zastórnica
in
zástornica -e
ž
(
ọ̑; á
)
knjiž.
karnisa
:
pritrditi zavese na zastornico
zastrahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
strahovati
:
zastrahovati ljudi
zastrahujóč
-a -e:
zastrahujoč učitelj
;
prisl.:
zastrahujoče ravnati
zastrahován
-a -o:
zastrahovano prebivalstvo
zastrán
in
zastran
predl.
(
ȃ
)
star.,
z rodilnikom
zaradi
:
prepirali so se zastran poti
;
razburjenost zastran nočnega dogodka se je polegla
/
oglasil se je zastran plačila
/
zastran njega so pomirjeni
;
pogovorili so se zastran bližnje poroke
/
tega ne pravim samo zastran lepšega
zastránica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
epizoda
:
roman z veliko zastranicami
zastranítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
odmik, oddaljitev od obravnavanega:
opozoriti razpravljavca na zastranitev od teme
;
zastranitev pri pisanju
/
delati zastranitve v pogovoru
zastraníti
in
zastrániti -im
dov.
(
ī á ā
)
knjiž.
odmakniti se, oddaljiti se od obravnavanega:
zastraniti od predmeta pogovora
;
zastraniti pri pisanju
zastranjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
odmikati se, oddaljevati se od obravnavanega:
zastranjevati v razpravi
zastranjujóč
-a -e:
zastranjujoče pisanje
zastrašênost
in
zastrášenost -i
ž
(
é; ȃ
)
stanje zastrašenega človeka:
znebiti se zastrašenosti
;
zastrašenost pred vohuni
zastraševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za zastraševanje:
zastraševalna akcija
/
zastraševalen vpliv
zastraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zastraševati:
zastraševanje ljudi
;
zastraševanje in maščevanje
/
zastraševanje držav
/
politika zastraševanja
zastraševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z namernim vzbujanjem strahu delati, povzročati, da se koga odvrne od
kakega dejanja, dela:
zastraševati nasprotnike
/
ta država ni nikoli zastraševala drugih
/
ekspr.
ta misel ga je začela zastraševati
zastrašujóč
-a -e
1.
deležnik od zastraševati:
zastrašujoča zgodba
2.
ekspr.
ki vzbuja strah, zaskrbljenost:
zastrašujoči podatki
;
zastrašujoče naraščanje cen
;
prisl.:
zastrašujoče opisovati
zastrašílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
namenjen za zastrašitev:
zastrašilni letak
/
zastrašilna kazen
zastrašítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zastrašiti:
zastrašitev otroka
zastrašíti
-ím
in
zastrášiti -im
dov.
, zastrášil
(
ī í; á ȃ
)
z vzbuditvijo strahu narediti, povzročiti, da se koga odvrne od kakega
dejanja, dela:
da bi delavce zastrašili, so stavkajoče odpustili
;
zastrašiti otroka, da ne bo več kradel
/
zastrašiti koga s strogimi zakoni
/
streli so jih zastrašili
zastrašèn
-êna -o
in
zastrášen -a -o
1.
deležnik od zastrašiti:
zastrašen človek
;
biti zastrašen
2.
ki izraža stanje takega človeka:
zastrašen pogled
;
zastrašene oči
;
prisl.:
zastrašeno ravnati
zastráženost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje zastraženega:
kljub največji zastraženosti je zbežal
;
zastraženost prehodov
zastrážiti
-im,
in
zastražíti
in
zastrážiti -im
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
obdati s stražami:
zastražiti skladišča
;
zastražiti zapornike
/
zastražiti mejo
zastrážen
-a -o:
zastraženi interniranci
;
zastražen most
zastrél
-a
m
(
ẹ̑
)
strel, pri katerem krogla ostane v telesu:
povzročiti rano z zastrelom
zastrélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
krogla, ki ostane v telesu:
z operacijo odstraniti zastrelek
zastrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
med.,
v zvezi
zastrelna rana
rana, ki jo naredi krogla, ki ostane v telesu:
zastrelína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, ki jo naredi krogla, ki ostane v telesu:
zastrelíti
-ím
dov.
, zastréli
in
zastrêli; zastrélil
(
ī í
)
lov.
raniti s strelom tako, da se ranjena žival ne najde:
gamsa je samo zastrelil
●
srna, ki jo je zastrelil, ga je onemoglo pogledala
obstrelil
zastreljèn
-êna -o:
zastreljena žival
zastréljati
in
zastreljáti -am,
tudi
zastréljati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
šport. žarg.
z napačnim, slabim streljanjem zapraviti:
zastreljati sedemmetrovko
zastréljan
-a -o:
zastreljana enajstmetrovka
zastreméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
začeti si prizadevati doseči, uresničiti kaj:
zastremel je po tem cilju
zastréti
-strèm
dov.
, zastŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ni (dobro) vidno:
zastreti kot sobe z odejo
//
s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da kaj ni (dobro)
vidno:
oblak zastre sonce
/
večer zastre pokrajino
/
megle so jim zastrle pogled na dolino
2.
knjiž.
s čim, danim na določeno mesto, narediti, da je dostop svetlobe
oviran:
zastreti okna
/
zastreti svetilko
/
zastreti zavese
zagrniti
//
s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da je dostop
svetlobe omejen:
ledene rože so zastrle okna
/
drevesa so zastrla mladike
3.
knjiž.,
ekspr.
narediti, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna:
zastreti svojo besedo, pripoved
/
zastreti svoja čustva
zastŕt
-a -o
1.
deležnik od zastreti:
zastrt pogled
;
namen je ostal večini zastrt
;
z meglo zastrta pobočja
2.
ekspr.
ki ne kaže svojih lastnosti, značilnosti v polni meri:
prijatelj mu je ostal dolgo časa zastrt
/
zastrti barvni toni
;
prisl.:
zastrto se izražati
zastríči
-strížem
dov.
, zastrízi zastrízite; zastrígel zastrígla
(
í
)
1.
s skrajšanjem, odstranitvijo dela las, dlak
a)
narediti kaj:
zastriči krog na temenu
b)
označiti:
ko sta se zmenila za ceno, je kupec vole zastrigel
2.
zmotiti se pri striženju:
frizer ga je spet zastrigel
/
pazi, da blaga ne zastrižeš
/
zastriči kožico pri nohtu
3.
ekspr.
narediti gib kot pri rezanju s škarjami:
s kazalcem in sredincem je zastrigel po zraku
●
zajec je zastrigel z ušesi
naredil gib naprej in nazaj
zastrížen
-a -o:
zastrižena žival
zastrmênost
-i
ž
(
é
)
stanje zastrmenega:
zastrmenost je izginila
zastrméti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
strmeč se zagledati:
zastrmeti se v koga, za kom
;
zastrmeti se komu v obraz
;
topo, začudeno se je zastrmel predse
/
ekspr.
pogled se je zastrmel vanj
zastrméti
postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja:
zastrmeli so, česa vsega je še zmožen
zastrmèl
in
zastrmél -éla -o:
negibni in zastrmeli ljudje
zastrmèn
in
zastrmljèn -êna -o:
zastrmeni obrazi
zastŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zastreti:
zastrtje okna
/
zastrtje gozdne podrasti
zastŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
1.
stanje zastrtega:
zastrtost luči
/
zastrtost oči
2.
ekspr.
prikritost
,
nejasnost
:
zastrtost temeljne ideje
zastrúg
-a
m
(
ȗ
)
alp.
vdolbina, vzboklina, ki jo naredi veter z odnašanjem, odlaganjem
snega:
sever je oblikoval zastruge
;
dolg, globok zastrug
zastrújiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
začeti teči, pretakati se:
nekje je zastrujila voda
/
kri mu je spet zastrujila po žilah
;
pren.
zastrujile so nove ideje
zastrupítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zastrupiti:
umreti zaradi zastrupitve
;
množična zastrupitev
;
zastrupitev krvi
;
zastrupitev s hrano, plinom
;
znaki zastrupitve
/
zastrupitev zemljišč
zastrupíti
-ím
dov.
, zastrúpil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da v organizem pride strup:
zastrupiti otroka s pokvarjenimi zdravili
;
zastrupil se je z gobami in umrl
/
taka rana se rada zastrupi
/
bojni plini zastrupijo tudi živali
//
usmrtiti tako, da v organizem pride strup:
zastrupiti jetnika
;
zastrupiti s plinom
/
zastrupiti podgane
2.
narediti, povzročiti, da postane kaj strupeno:
zastrupiti hrano, vodo
/
zastrupiti ozračje
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da dobi kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti:
zastrupiti koga s častihlepjem, pesimizmom
//
narediti, povzročiti, da postane kaj zelo težko, neprijetno:
zastrupiti komu življenje z obrekovanjem
/
nesoglasja so zastrupila odnose med njimi
●
ekspr.
zastrupiti koga s športom
zelo ga navdušiti zanj
zastrupíti se
narediti samomor z zaužitjem strupa:
ko je izvedel žalostno novico, se je zastrupil
zastrupljèn
-êna -o:
biti zastrupljen s častihlepjem
;
zastrupljena rana
;
zastrupljena voda
zastrúpljanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od zastrupljati:
zastrupljanje s hrano
/
zastrupljanje vode, zraka
zastrúpljati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
povzročati, da v organizem prihaja strup:
zastrupljati goste s pokvarjeno hrano
;
ta tovarna zastruplja ribe v reki
/
zastrupljati (si) želodec s tobakom
//
usmrčevati tako, da v organizem prihaja strup:
zastrupljati nasprotnike, tekmece
/
zastrupljati miši, podgane
2.
delati, povzročati, da postaja kaj strupeno:
zastrupljati hrano, vodo
/
tovarne zastrupljajo ozračje
3.
ekspr.
delati, povzročati, da dobiva kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti:
zastrupljati koga z nepopustljivostjo, pesimizmom
//
delati, povzročati, da postaja kaj zelo težko, neprijetno:
zastrupljati odnose med narodi
;
z očitki zastrupljati komu življenje
/
začel je zastrupljati ozračje okrog njega
ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga
onemogočil
/
dvom mu zastruplja delo
zastrúpljati se
delati samomore z uživanjem strupa:
v obupu, stiski se ljudje tudi zastrupljajo
zastrupljajóč
-a -e:
zastrupljajoča pijača
zastrupljênec
-nca
m
(
é
)
kdor je zastrupljen:
slabo zdravstveno stanje zastrupljenca
zastrupljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zastrupiti:
zastrupljenje z gobami
/
zastrupljenje krvi
zastrupljênost
-i
ž
(
é
)
stanje zastrupljenega:
zastrupljenost vojakov je očitna
/
zastrupljenost rek
;
zastrupljenost ozračja
/
ekspr.
zastrupljenost človeških odnosov
zastrupljeválec
-lca
[
zastrupljevau̯ca
tudi
zastrupljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor zastruplja:
kaznovati zastrupljevalca
/
zastrupljevalec vodnjakov
/
ekspr.
zastrupljevalec javnosti
/
ekspr.
jedrska elektrarna je nevaren zastrupljevalec okolja
onesnaževalec
zastrupljeválka
-e
[
zastrupljevau̯ka
tudi
zastrupljevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki zastruplja:
priznala je, da je zastrupljevalka
zastrupljeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
stavba, prostor za zastrupljanje koga:
zastrupljevalnica v koncentracijskem taborišču
zastrupljevánje
-a
s
(
ȃ
)
zastrupljanje
:
zastrupljevanje rib
zastrupljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastrupljati
:
zastrupljevati miši
/
zastrupljevati razpoloženje med ljudmi
zastúditi
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.,
z dajalnikom
zagnusiti
:
zastuditi komu jed
/
zastuditi komu delo
;
ta misel se ji je zastudila
;
zastuditi se sam sebi
zasúk
-a
m
(
ȗ
)
glagolnik od zasukati:
zasuk niti, vrvi
/
po zasuku je treba ključ izvleči
/
zasuki pri plesu
obrati
/
zasuk razpoloženja, zgodbe
♦
fiz.
premik telesa za določen kot pri vrtenju okoli nepremične osi
zasúkanje
tudi
zasukánje -a
s
(
ú; ȃ
)
glagolnik od zasukati:
zasukanje vrvi
zasúkati
-am
in
-súčem
dov.
,
tudi
zasukájte;
tudi
zasukála
(
ú
)
1.
vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale:
zasukati nit na koncu in jo vdeti
/
ekspr.
zasukati (si) brke
2.
premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku:
zasukati glavo
;
zasukati radijski gumb
;
zasukati ključ, volan na desno
;
zasukati za deset stopinj
3.
obrniti
:
napadalci zasukajo konje in zbežijo
;
popoldne se je veter zasukal
/
zasukati top proti utrdbi
;
zasukati se v levo
/
zasukati oči
/
ekspr.
zasukati pogovor drugam
4.
ekspr.
ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim:
zasukati meč, orodje
5.
ekspr.
spremeniti
,
obrniti
:
odločitev je zasukala položaj
;
njuni odnosi so se zasukali
/
življenje se mu je zasukalo
●
zasukati kolo
zavrteti
;
ekspr.
zasukati (si) rokave
z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
;
ekspr.
zasukati stavek
drugače povedati, izraziti
zasúkati se
1.
v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi:
vrtinec se je nekajkrat zasukal
/
dim, plamen se zasuka proti nebu
2.
zaviti, obrniti se:
pot se zasuka proti jugu, v gozd
/
reka se zasuka v loku
3.
ekspr.
začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo
smer:
zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno
;
zasukajte se, da končamo pred nočjo
4.
ekspr.
zaplesati
:
na plesišču so se zasukali prvi pari
●
ekspr.
zasukalo se mu je
postal je zmeden, nerazsoden
zasúkan
-a -o:
zasukani brki
●
star.
bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan
čudaški, nenavaden
;
ekspr.
z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego
zapletenimi, zavitimi
♦
gozd.
zasukana rast debla
pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla
zasukávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
sukati
:
zasukavati glavo
/
pogovor se zasukava drugam
zasukljáj
stil.
zasúkljaj -a
m
(
ȃ; ȗ
)
zasuk
:
prvi plesni zasukljaji
/
zasukljaj v pripovedi
zasukljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nekoliko zasukati:
zasukljati nit
/
cigaretni dim se je zasukljal pod strop
zasukljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zasukati, zasukniti:
zasukljive lopatice
zasúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
zasukati
:
zasukniti nit, vrv
/
zasukniti ključ, krmilo
/
zasuknil je konja in odjezdil
obrnil
/
zmaga je zasuknila položaj
spremenila, obrnila
/
zasukniti pogovor na drugo stvar
/
star.
zasukniti se z dekletom
zaplesati
●
nar. prekmursko
zasukniti darilo v papir
zaviti
;
ekspr.
zasuknilo se mu je, da to govori
postal je zmeden, nerazsoden
zasúknjen
-a -o:
navzgor zasuknjeni brki
zasúmiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
brez (potrjenega) dokaza pomisliti, da je kdo ali kaj lahko v zvezi s
čim slabim, nedovoljenim:
lahko se zgodi, da zasumijo
;
zasumil je, da ga morda goljufajo
/
zasumili so, da je izvedel slabe novice
/
star.
zasumila sta ga, da je ubijalec
osumila
zasumníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
začeti sumničiti:
zasumničili so tujca, da jih je izdal
zasún
-a
m
(
ȗ
)
teh.
naprava za zapiranje cevovodov, pri kateri se navadno plošča pomika
pravokotno na os cevi:
zapreti zasun
;
zasun za plin
;
pipe in zasuni
●
knjiž.
zasun na hlevskih vratih
zapah
zasúnek
-nka
m
(
ȗ
)
teh.
zasun
:
odpreti zasunek
;
dimni zasunek
/
zapreti cev z zasunkom
●
knjiž.
zasunek na vratih
zapah
zasúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s sunkom zapreti:
zasuniti predal
;
zasuniti kaj z nogo
;
vrata se zasunejo z zapahom
/
zasuniti zapah
zasušíti se
-ím se
dov.
, zasúšil se
(
ī í
)
1.
prisušiti se:
ostanki hrane se na posodi zasušijo
2.
posušiti se:
kri se je na srajci že zasušila
/
rana se zasuši
/
usta so se mu zasušila
osušila
zasušíti
vrtn.
s prenehavanjem zalivanja narediti, da rastlina počiva:
septembra amarilis zasušimo
zasušèn
-êna -o:
zasušena kri
;
zasušena rastlina
zasúti
-sújem
dov.
, zasúl
in
zasùl
(
ú ȗ
)
1.
zakriti, prekriti kaj s čim sipkim, drobnim:
zasuti položene cevi
;
zasuti zaklad
/
hudournik je zasul travnik s kamenjem in prodom
//
s spravljanjem česa sipkega, drobnega kam narediti, da kak prazen
prostor preneha obstajati:
zasuti jamo, vodnjak
/
zasuti grob
//
nar.
nasuti
,
vsuti
:
zasuti koruzo v grot
2.
3. os.
usuti se, utrgati se in zakriti, prekriti koga ali kaj:
planince je zasul plaz
;
brezoseb.
zasulo ga je v rudniku
//
s sipanjem povzročiti, da kak prazen prostor preneha obstajati:
pesek je zasul izhod
;
plaz je zasul prepad
3.
ekspr.
vreči veliko količino česa sipkega, drobnega na koga ali kaj:
zasuti nastopajoče s cvetjem
/
zasuti mesto, sovražnika z bombami
4.
ekspr.
narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa:
zasuti otroka z igračami
/
zasuti koga z dobroto, z izrazi hvaležnosti
/
zasuti koga z delom
zasúti se
prenehati obstajati zaradi usipanja, trganja kake snovi:
brezno se je zasulo
zasút
-a -o:
zasut vodnjak
;
biti zasut s pismi
;
sam.:
prikopati se do zasutih
zasútje
-a
s
(
ȗ
)
1.
glagolnik od zasuti:
zasutje jame
2.
material, s katerim je kaj zasuto:
rešiti ponesrečenca izpod zasutja
zasúžnjenec
-nca
m
(
ȗ
)
kdor je zasužnjen:
zasužnjenci in osvobojenci
zasúžnjenje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od zasužnjiti:
boriti se proti zasužnjenju
/
gospodarsko zasužnjenje
zasúžnjenost
-i
ž
(
ȗ
)
1.
stanje zasužnjenega človeka:
težko prenašati zasužnjenost
2.
ekspr.
podrejenost
,
odvisnost
:
ekonomska zasužnjenost
;
zasužnjenost naroda
zasužnjeválec
-lca
[
zasužnjevau̯ca
tudi
zasužnjevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj zasužnjuje:
upreti se zasužnjevalcu
/
ekspr.
zasužnjevalci naroda
zasužnjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zasužnjevanje:
zasužnjevalne težnje
/
zasužnjevalen odnos do otrok
zasužnjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zasužnjevati:
zasužnjevanje ujetnikov
/
zasužnjevanje narodov
;
duševno, gospodarsko zasužnjevanje
zasužnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela:
zasužnjevati ljudi
2.
ekspr.
delati, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen:
gospodar jih vse bolj zasužnjuje
/
gospodarsko zasužnjevati sosednje države
/
duševno zasužnjevati koga
/
stroji zasužnjujejo človeka
zasužnjujóč
-a -e:
zasužnjujoč odnos
zasužnjeván
-a -o:
zasužnjevan narod
zasúžnjiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
narediti, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela:
zasužnjiti ujete
2.
ekspr.
narediti, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen:
politično zasužnjiti narode
/
ženska ga je zasužnjila
/
zasužnjiti koga svoji volji
/
ta strast ga je zasužnjila za vse življenje
/
reklama zasužnji človeka
zasúžnjen
-a -o:
zasužnjen človek
zasvájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zasvajati:
preprečiti uničujoče zasvajanje
;
nevarnosti zasvajanja
;
potek zasvajanja s kokainom
/
zasvajanje s trpljenjem
zasvájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati koga odvisnega od česa, čemur se kljub škodljivosti za
osebnost, zdravje sam ne more odreči:
morfij in nikotin zasvajata
/
zasvajati otroke s potrošništvom
2.
ekspr.
vzbujati občutek, spravljati v odnos popolne (čustvene) predanosti:
ljubezen do nje ga je nezadržno zasvajala, a upreti se ni mogel
zasvaljkáti
-ám
in
zasváljkati -am
dov.
(
á ȃ; ȃ
)
premakniti dlani, prste drugega ob drugem tako, da se to, kar je med
njimi, zmehča, zmečka:
živčno zasvaljkati cigareto
zasvaljkáti se
,
in
zasváljkati se
pojaviti se, nastopiti v obliki svaljkov:
dim se je zasvaljkal v nebo
zasvaljkán
in
zasváljkan -a -o
1.
deležnik od zasvaljkati:
zasvaljkana cigareta
2.
ekspr.
pomečkan
,
zanemarjen
:
zasvaljkan klobuk
;
zasvaljkana obleka
/
zasvaljkan, suh mož
zasvédrati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
zavrtati (s svedrom):
zasvedrati v les
/
zasvedrati sveder
2.
zavrtati v spiralastem zavoju:
zasvedrati s prstom v zrak
3.
zleteti v spiralastih zavojih:
kavke so zasvedrale med prepade
/
krogle so zasvedrale
zasvédrati se
1.
pojaviti se v spiralastih zavojih:
nad hišami se zasvedra dim
2.
z vrtanjem prodreti v kaj:
nekatere morske živali se zasvedrajo v skale
/
obad se je zasvedral skozi kožo
zasvédran
-a -o:
v kamen zasvedrana školjka
●
ekspr.
zasvedrani lasje
svedrasto zaviti
zasvetíti
in
zasvétiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
začeti svetiti:
luč zasveti
/
luna je zasvetila
;
sonce je zasvetilo
;
pren.
zasvetilo mu je sonce resnice
●
ekspr.
čakali so, da bo zasvetil dan,
star.
se bo zasvetil dan
da se bo zdanilo
;
publ.
v vasi je zasvetila elektrika
dobili so električno napeljavo
//
sveteč se pojaviti:
na nebu so zasvetile zvezde
/
na vzhodu je zasvetila jutranja zarja
zasvetíti se
in
zasvétiti se
1.
odbiti svetlobo:
okno se zasveti v soncu
/
oči so se mu zasvetile
/
v njegovi roki se je zasvetil nož
/
v očeh so se ji zasvetile solze
2.
ekspr.
svetlo se odraziti, pokazati:
bela hiša se je zasvetila ob cesti
;
na jasi so se zasvetile marjetice
//
odraziti se, pokazati se v veliki meri:
sreča se ji je zasvetila na obrazu
//
dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo:
oči se mu divje, hudomušno zasvetijo
3.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
dojeti
,
spoznati
:
zasvetilo se mu je, kaj nameravajo
/
nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi
je doumela, razumela
●
ekspr.
v glavi se ji je zasvetila nova misel
se je pojavila, vzbudila
;
ekspr.
godcem so se zasvetili obrazi
postali so dobro razpoloženi, dobre volje
zasvetlíkati se
-am se
stil.
zasvetlíkati -am
dov.
(
ī
)
oddati, dati v kratkih presledkih svetlobo, navadno neizrazito, slabo:
v mraku se zasvetlika kresnica
/
iz mesta se zasvetlikajo luči
;
plamen se je zasvetlikal
//
odbiti svetlobo na posameznih delih, ploskvah:
bajonet se je zasvetlikal
;
gladina reke se je zasvetlikala
;
zasvetlikala so se stekla v daljnogledu
//
postati viden zaradi odbite svetlobe:
na nebu so se zasvetlikala letala
;
skozi drevesa se je zasvetlikala vas
●
ekspr.
dan se je zasvetlikal
zdanilo se je
zasvínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
teh.
zaliti s svincem:
zasvinčiti konce kablov
●
knjiž.
zasvinčiti carinsko pošiljko
zaplombirati
zasvinjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
zamazati
,
onesnažiti
:
zasvinjati obleko
;
s tem se vse zasvinja
/
zasvinjati cesto z blatom
zasvinján
-a -o:
zasvinjana dvorana
;
zasvinjana voda
zasvírati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
zaigrati (na glasbilo):
godci zasvirajo
/
zasvirati pesem
/
zasvirati na piščalko
zasviščáti
-ím
dov.
(
á í
)
dati ostre, sikajoče glasove:
suha trava je zasviščala pod nogami
//
hitro se premakniti po zraku in pri tem dati take glasove:
mine so zasviščale
//
s tankim predmetom zamahniti po zraku, da se slišijo taki glasovi:
zasviščati z bičem
zasvítati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
nav. 3. os.
1.
brezoseb.
preiti iz noči v dan;
zdaniti se
:
na vzhodu se je zasvitalo
;
ko se je zasvitalo,
zastar.
je zasvitalo, je bil že daleč
2.
ekspr.
pojaviti se, pokazati se:
dan se je zasvital
;
luč se je zasvitala v temi
3.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
priti do spoznanja česa:
končno se jim je zasvitalo
;
zasvitalo se mu je, zakaj je odpotoval
zasvojênec
-nca
m
(
é
)
kdor je zasvojen:
zdraviti zasvojence
/
zasvojenec z mamili
zasvojênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki je zasvojena:
nekdanja, ozdravljena zasvojenka
/
zasvojenka z alkoholom, mamili
/
ekspr.
adrenalinska zasvojenka
zasvojênost
-i
ž
(
é
)
stanje zasvojenega človeka:
alkohol, kajenje povzroča zasvojenost
;
zdraviti se zaradi zasvojenosti
;
zasvojenost z mamili
/
psihična zasvojenost
pri kateri se zasvojenec vrača k uživanju kake snovi zaradi
spomina na njen ugodni učinek
;
telesna zasvojenost
pri kateri se ob prekinitvi pojavijo abstinenčne težave
zasvojíti
-ím
dov.
, zasvójil
(
ī í
)
1.
narediti koga odvisnega od česa, čemur se kljub škodljivosti za
osebnost, zdravje sam ne more odreči:
alkohol zasvoji človeka
;
mamila so ga zasvojila
/
ta navada ga je popolnoma zasvojila
2.
ekspr.
vzbuditi občutek, spraviti v odnos popolne (čustvene) predanosti:
ljubezen ga je zasvojila
/
misel na rešitev ga je popolnoma zasvojila
zasvojèn
-êna -o:
biti zasvojen z mamili
;
zasvojena oseba
zasvojítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zasvojitev:
zasvojitveni potencial mamil
;
zasvojitvene lastnosti določenih vrst hrane
/
zasvojitvene posledice prekomernega branja, igranja videoiger
zašájtati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
zapeljati, zavoziti vstran:
zašajtati s kolesom
zašantáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
zašepati
:
zašantati zaradi bolečine v nogi
/
zašantati s hromo nogo
//
težko, nerodno iti, stopiti:
zašantati po sobi
zašáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
pobrskati
:
zašariti po žepih
/
zašariti po zeliščih
2.
slabš.
založiti, napolniti kak prostor s predmeti, navadno odvečnimi:
zašariti hodnike s starim pohištvom
zašárjen
-a -o:
zašarjena soba
zaščebetáti
-ám
tudi
-éčem
[
tudi
zaščəbetati
]
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
oglasiti se s kratkimi, nerazločnimi glasovi:
ptiči so zaščebetali
2.
ekspr.
živahno, lahkotno reči, povedati:
pridite, pridite, je zaščebetala soseda
zaščegetáti
-ám
tudi
-éčem
stil.
-áčem
[
zaščəgetati
in
zaščegetati
]
dov.
(
á ȃ, ẹ́, á
)
ekspr.
z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo:
prah ga je zaščegetal v grlu
/
brezoseb.
ob njenem pogledu ga je kar zaščegetalo pri srcu
zaščeketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
oglasiti se z glasom šček:
srake so zaščeketale
2.
nar.
zabevskati
:
lisica je zaščeketala
/
strojnica je zaščeketala
zaščeméti
-ím
[
zaščəmeti
tudi
zaščemeti
]
dov.
, zaščemì
tudi
zaščêmi
(
ẹ́ í
)
povzročiti zlasti v očeh rahlo bolečino, ki sili k drgnjenju:
močna svetloba ga zaščemi
/
dim ga zaščemi v oči
/
oči so ga zaščemele
/
v nosu ga je zaščemel oster vonj
;
brezoseb.
na vratu, v dlaneh ga je zaščemelo
zaščíta
-e
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zaščititi:
poskrbeti za zaščito
/
krema za zaščito kože
/
zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi
/
protipožarna zaščita
;
lakiranje in druga površinska zaščita
/
zaščita avtomobila
/
pravna, socialna zaščita
;
organizirati zdravstveno zaščito
;
zaščita delavcev, potrošnikov
/
zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco
/
carinska zaščita
/
iskati pri kom zaščito
;
uživati zaščito koga
/
vzeti koga v zaščito
zaščititi ga
;
napadati pod zaščito topov
/
zaščita izuma
2.
kar koga ali kaj zaščiti:
skale so bile dobra zaščita
//
organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga:
načelnik, vodja zaščite
♦
elektr.
zaščita
ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za
človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v
električnih napravah
;
diferenčna zaščita
zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika
upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost
;
voj.
civilna zaščita
ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno
;
načelnik civilne zaščite
;
zgod.
Narodna zaščita
med narodnoosvobodilnim bojem
vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih
partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in
pred domačimi izdajalci
;
državno sodišče za zaščito države
v stari Jugoslaviji
sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve
zaščíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zaščito:
zaščitni pas drevja
;
izoliranje in drugi zaščitni ukrepi
/
zaščitni faktor
številčno izražena stopnja na lestvici, do katere krema, losjon
ali gel za sončenje varuje kožo pred škodljivimi sončnimi žarki
;
zaščitna krema za roke
;
zaščitne slušalke
priprava v obliki slušalk za zaščito sluha pri zelo velikem hrupu
;
zaščitna očala
/
zaščitni bataljon
/
zaščitno cepljenje
/
zaščitni znak
ali
zaščitna znamka
kar zagotavlja prepoznavnost koga ali česa
♦
ekon.
zaščitna carina
carina, predpisana zaradi zaščite domačih proizvodov
;
med.
zaščitna maska
priprava iz tkanine, ki si jo da zdravstvena oseba čez nos in usta
;
pravn.
zaščitni znak
ali
zaščitna znamka
znak, s katerim proizvajalec opremi svoje proizvode za
razločevanje od istovrstnih ali podobnih izdelkov
;
voj.
zaščitni ogenj
zaščítno
prisl.
:
zaščitno cepiti
zaščítenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor je zaščiten:
zaščitnik in zaščitenec
zaščítenost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kdo zaščiten:
socialna zaščitenost delavcev
zaščítiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno
česa neprijetnega, nezaželenega:
zaščititi obraz, telo
;
zaščititi površino s premazom
;
zaščititi se s kremo, rokavicami
/
zaščititi rastline, roke pred mrazom
♦
avt.
zaščititi avtomobil
premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje
rjavenje
//
nav. 3. os.
z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa
neprijetnega, nezaželenega:
stena jih je zaščitila pred dežjem
2.
z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen
česa neprijetnega, nezaželenega:
v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence
/
zaščititi predsednika s policisti
●
po porodu se je zaščitila
z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi
zanosila, spočela
3.
z določenim ukrepom, zakonskim določilom narediti, da kaj ne bi bilo
deležno česa slabega, nezaželenega:
zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino
;
zaščititi redke rastline, živali
/
zaščititi ime izdelka
;
zaščititi izum s patentom
/
zaščititi kmetijske površine pred zazidavo
/
zaščititi z zakonom
//
z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme
zmanjšati, odvzeti:
zaščititi koristi, pravice koga
zaščíten
-a -o:
z oblogo zaščitena mizna plošča
;
z zakonom zaščitene pravice
;
zaščitene rastline, živali
♦
lov.
zaščitena divjad
divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne
sme loviti
;
pravn.
zaščitena kmetija
kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič
zaščítje
-a
s
(
ȋ
)
zastar.
zaščita
:
premazati les zaradi zaščitja
/
knjiga je izšla pod zaščitjem vladarja
/
porotna sodišča kot zaščitje proti pristranskosti sodnikov
obramba
zaščítnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki daje komu zaščito:
ta ženska je njena zaščitnica
;
zaščitnica ubogih
/
ekspr.
noč je bila njihova zaščitnica
2.
rel.
zavetnica
,
patrona
1
:
sv. Barbara je zaščitnica rudarjev
3.
voj.
skupina vojakov ali vojaška enota, ki od zadaj ščiti, varuje večje
vojaške enote na pohodu:
poveljevati zaščitnici
;
zaščitnica brigade, kolone
;
predhodnica in zaščitnica
/
bataljon je ostal v zaščitnici
zaščítnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor daje komu zaščito:
dobiti si zaščitnika
;
imeti zaščitnika v glavnem mestu
;
zaščitnik zatiranih
/
vojska je bila glavni zaščitnik režima
2.
rel.
zavetnik
,
patron
1
:
razglasiti svetnika za zaščitnika dežele
;
sv. Štefan je zaščitnik konj
/
zaščitnik pred ognjem
zaščítniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zaščitnike:
zaščitniška vloga
/
biti do koga zaščitniški
zaščítništvo
-a
s
(
ȋ
)
dejstvo, da je kdo zaščitnik:
njegovo zaščitništvo jih je rešilo nevšečnosti
zašelestéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
dati rahle, nezveneče glasove:
listje pod nogami je zašelestelo
;
papir je zašelestel
;
brezoseb.
v grmičevju je zašelestelo
/
v drevju zašelesti veter
//
povzročiti take glasove:
zašelesteti s papirjem
zašépati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
1.
neobičajno stopiti zaradi krajše ali bolne noge:
ob vsakem koraku zašepa
/
zašepati po sobi
/
zašepati na obe nogi
2.
ekspr.
prenehati potekati gladko, brez zastojev, težav:
preskrba včasih zašepa
/
govorniku je beseda zašepala
/
njegov idealizem je zašepal
zašepetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
reči, povedati zelo tiho, ne da bi se pri tem tresle glasilke:
zašepetati besedo
;
gostje so prišli, mu je zašepetal
/
zašepetati na uho, v uho
;
pren.,
ekspr.
drevje je zašepetalo
zašepetán
-a -o:
zašepetana beseda
zašepétniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
šepniti
:
zašepetniti besedo
;
proseče zašepetniti
zašépniti
-em,
tudi
zašepníti
in
zašépniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̑
)
star.
šepniti
:
zašepniti besedo
;
pojdi, mu je zašepnil
zašibíti se
-ím se
dov.
, zašíbil se
(
ī í
)
1.
upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena:
veje so se zašibile
/
ekspr.
telo se mu je zašibilo pod nahrbtnikom
;
pren.
zašibil se je pod težo bolečine
2.
postati šibek, oslabel:
kolena so se mu zašibila od utrujenosti
/
žena se je zašibila in sedla na klop
zašibíti
knjiž.
1.
upogniti
,
ukriviti
:
sunek ga je zašibil v pasu
2.
povzročiti, da je kaj šibko, oslabelo:
strah mu je zašibil noge
zašifrírati
-am
dov.
(
ȋ
)
spremeniti v šifre:
zašifrirati sporočilo
zašifríran
-a -o:
zašifriran dopis
zašíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ošiliti
:
zašiliti kol
zašíliti se
ekspr.
postati ožji, koničast:
zaradi shujšanosti se mu je brada zašilila
;
nos se ji je zašilil
zašíljen
-a -o:
zašiljen svinčnik
●
ekspr.
zašiljeni vrhovi gor
ostri, koničasti
♦
arhit.
zašiljeni lok
šilasti lok
zašínek
-nka
m
(
ȋ
)
na zraku sušen svinjski vrat:
ričet so postregli s koščkom zašinka
;
kraški zašinek
;
panceta, pršut in zašinek
zašíti
-šíjem
dov.
, zašìl
(
í ȋ
)
1.
s šivanjem narediti kaj celo:
zašiti strgane rokave, nogavice
;
zašiti po šivih
/
ročno, strojno zašiti
/
zašiti arkado, rano, raztrganino
/
pog.
te lepe obleke je zašila sama
sešila
2.
ekspr.
aretirati
,
zapreti
:
zašili so ga, ker je prodajal mamila
/
zašili so ga za šest mesecev
3.
pog.
namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave:
v svoji užaljenosti bo poskusil vse, da ga zašije
●
denar je zašila v rob obleke
všila
;
ekspr.
nekaj tovarišev je sodišče že zašilo
obsodilo
zašít
-a -o:
zašiti čevlji
;
otrok je bil vedno opran in zašit
zašívati
-am
nedov.
, zašivájte; zašívala
in
zašivála
(
í
)
s šivanjem delati kaj celo:
prala in zašivala mu je njegova mati
/
dov.
,
nar.
zahodno naslednji teden si bo zašivala obleko
sešila
zaškíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nepravilno obrniti zrklo glede na smer gledanja:
z očmi je rahlo zaškilil
●
namrščil se je in zaškilil na prijatelja
poškilil
zašklefetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
nar.
zašklepetati
:
šipe so zašklefetale
/
zobje so mu zašklefetali
zašklepetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega
a)
zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti:
okna so zašklepetala
;
šipe so glasno zašklepetale
b)
zaradi drgetanja:
zobje so mu zašklepetali
c)
ekspr.
zaradi udarcev, delovanja sploh:
avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal
//
povzročiti take glasove:
zašklepetati s škarjami
;
zašklepetati z zobmi
zašklopotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
1.
dati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja:
kosilnice so zašklopotale
2.
dati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj:
dež je zašklopotal po strehi
/
puška je zašklopotala
//
povzročiti take glasove:
zašklopotati s težkimi škornji
zaškrabljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove:
za omaro je zaškrabljala miš
//
ekspr.
povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh:
v vratih je zaškrabljal ključ
2.
ekspr.
z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove:
dež je zaškrabljal po strehi
zaškrbljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zaškrebljati
:
miš je zaškrbljala v podu
zaškrebetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
nar.
1.
zacvrčati
:
v travi je zaškrebetala kobilica
2.
zaškrabljati
:
dež je zaškrebetal po oknu
zaškrebljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove:
miš je zaškrebljala pod podom
//
pri hoji s kopiti, kremplji povzročiti rahle, neizrazite glasove:
konji zaškrebljajo po cesti
//
ekspr.
povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh:
šipe v omari so zaškrebljale
/
pod nogami je zaškrebljal pesek
2.
ekspr.
z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove:
zunaj je zaškrebljal dež
/
na okno so zaškrebljale dežne kaplje
(rahlo) udarile
zaškŕgar
-ja
m
(
ȓ
)
nav. mn.,
zool.
v morju živeči polži s škrgami za srcem, Opisthobranchia:
zaškrípati
tudi
zaškripáti -ljem
in
-am,
in
zaškrípati -ljem
in
-am
dov.
(
í á í; í
)
1.
zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove:
kljuka, stopnica zaškriplje
;
kolesa težkega voza so zaškripala
;
vrata so zaškripala v tečajih
;
zavore zaškripljejo
/
pesek, sneg zaškriplje pod nogami
/
zobje so mu zaškripali od jeze
;
brezoseb.
v kosteh mu je zaškripalo
//
s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove:
jezno je zaškripal z zobmi
2.
ekspr.
škripajoč se premakniti:
po ulici je zaškripal tramvaj
3.
slabš.
zaigrati, zlasti na violino:
zaškripati znano melodijo
/
zaškripati na violino
4.
ekspr.
priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav:
organizacija tekmovanja je zaškripala
;
brezoseb.
ukrepali so, preden je zaškripalo
●
ekspr.
počakaj, je zaškripal
jezno rekel
zaškrípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
škripniti
:
kljuka v vratih je zaškripnila
zaškŕniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
nar. vzhodno
priviti
:
zaškrnil je pipo
zaškŕnjen
-a -o:
zaškrnjena pipa
zaškrobotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
dati kratke, nizke, nezveneče glasove:
toča je zaškrobotala
//
povzročiti kratke, nizke, nezveneče glasove:
zaškrobotati s posodami
zaškropíti
-ím
dov.
, zaškrópil
(
ī í
)
1.
v kapljicah, curkih hitro se razpršiti:
voda je zaškropila na vse strani
/
dež je zaškropil čez mesto
2.
brezoseb.
v redkih kapljah začeti deževati:
iz oblakov je zaškropilo
zaškŕtati
-am
dov.
(
ŕ
)
ob premiku dati kratke, rezke glasove:
ključ v ključavnici je zaškrtal
;
vrata ograje zaškrtajo
/
pero je zaškrtalo po papirju
/
pesek je zaškrtal pod kopiti
//
povzročiti s čim take glasove:
zaškrtati z zobmi
/
pod podom je zaškrtala miš
●
ekspr.
lahko te sliši, je zaškrtal
jezno rekel
zaškŕtniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
škrtniti
:
ključ v vratih je zaškrtnil
;
vrata zaškrtnejo
/
pesek mu je zaškrtnil pod nogami
/
zaškrtniti z zobmi
zašpêcati
-am
dov.
(
ȇ
)
pog.
zatožiti
,
ovaditi
:
zašpecati sošolca razredniku
zašpeháti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zelo umazati, zlasti z mastjo, maščobo:
zašpehati obleko
;
otrok se je zašpehal
zašpehán
-a -o:
zašpehane hlače
zašpekulírati
-am
dov.
(
ȋ
)
s špekuliranjem zapraviti:
zašpekulirati premoženje
zašpekulírati se
pri špekuliranju se ušteti, se zmotiti:
s takimi predvidevanji se je zašpekuliral
zašpíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pog.
ošiliti
,
priostriti
:
zašpičiti kol
zašpíčen
-a -o:
zašpičena palica
●
pog.
žival z zašpičeno glavo
dolgo, ozko
zašpíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
speti konce črev s špilo:
natlačiti čreva z mesom in zašpiliti
/
zašpiliti krvavice
/
zašpiliti zrezek z zobotrebcem
●
ekspr.
govor je zašpilil z dolgim stavkom
zaključil
zašpíljen
-a -o:
zašpiljena klobasa
zašpotováti
-újem
tudi
zašpótovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ọ̑
)
star.
zasmehovati
:
zašpotovali so ga in tepli
zaštékati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
pog.
začeti razumeti;
dojeti
,
spoznati
:
hitro je zaštekal, da ne spada tja
;
zaštekati poanto
zaštékati se
priti s kom v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj:
povsod se dobro zašteka z vsemi ljudmi
zaštépati
-am
dov.
(
ẹ́
)
nižje pog.
zašiti s šivalnim strojem:
zaštepati s črnim sukancem
zaštorkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
iti z nerodnimi, okornimi koraki:
zaštorkljal je po stopnišču
//
nerodno, okorno stopiti:
sem in tja je zaštorkljal
zaštrléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
štrleč se pojaviti:
v svetlobi bliska je zaštrlela skala
;
pred njim je zaštrlel stolp
;
iz megle so zaštrleli vrhovi gor
2.
seči bolj daleč od sosednje stvari:
brada mu je zaštrlela naprej
;
brki so mu zaštrleli
3.
začeti štrleti:
ko se je odkril, so mu lasje zaštrleli na vse strani
zaštropotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
dati kratke, zamolkle glasove:
toča je zaštropotala
/
voda je zaštropotala v umivalniku
/
kaplje so zaštropotale po šipah
štropotajoč udarile
zašumástiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
glasno zašumeti:
listje je nenadoma zašumastilo
/
zašumastiti s papirjem
zašuméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove:
gozd, morje, veter zašumi
;
listje jim je zašumelo pod nogami
;
brezoseb.
nekaj je zašumelo v sobi
/
zunaj je zašumel dež
;
papirji so zašumeli po zraku
//
povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove:
zašumeti s svilenim krilom
;
zašumeti s papirji
//
s prislovnim določilom
šumeč se premakniti:
okoli njega so zašumele race
/
ekspr.
mimo njega je zašumelo dekle
šumeč z oblačili prišlo
2.
ekspr.
z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju
podobne glasove:
množica v dvorani je zašumela
;
brezoseb.
po razredu je zašumelo
3.
brezoseb.
dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi
motenj v delovanju organizma:
v glavi mu je zašumelo in padel je na tla
//
ekspr.
dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno
zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja:
ob hudi novici mu je zašumelo v glavi
;
zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko
zašumljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
na rahlo zašumeti:
veje so zašumljale
zašumotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
knjiž.
(pritajeno) zašumeti:
listje je zašumotalo
;
brezoseb.
v grmovju je zašumotalo
/
zašumotati s suho travo
zašušljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
nav. 3. os.
skrivaj reči, povedati, zlasti kaj neprijetnega:
zašušljali so, da je veliko poneveril
;
brezoseb.
med ljudmi je zašušljalo
/
prekleti, je tiho zašušljal
rekel, povedal
2.
zašumeti
,
zašelesteti
:
listje je zašušljalo
zašušmáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice:
zašušmariti bolnika
/
v bolnišnici so mu koleno zašušmarili
zašuštéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
dati rahle, nezveneče glasove:
listje je zašuštelo
;
zavese zašuštijo
/
veter je zašuštel v gozdu
;
brezoseb.
v grmovju je zašuštelo
//
povzročiti rahle, nezveneče glasove:
zašušteti s papirjem
zašúštrati
-am
dov.
(
ȗ
)
nav. slabš.
z nestrokovnim, površnim delom povzročiti pri kom slabe posledice:
zdravniki so ga zašuštrali
zašvedráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
iti z nerodnimi, počasnimi koraki:
zašvedrati čez trg
zašvístniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
švistniti
:
puščice so zašvistnile
/
zašvistniti z bičem
zatacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, okorno iti, stopiti:
zatacati k oknu
;
zatacal je kakor medved
zatajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zatajevati:
zatajevanje bolečin
/
nenehno zatajevanje se ji je zazdelo nesmiselno
zatajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
tajiti
:
zatajeval je, da bi ga poznal
;
ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil
;
trdovratno zatajevati
2.
prikrivati
:
zatajevati svoje nazore
/
s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo
;
nista zatajevala zadovoljstva nad zmago
zatajeváti se
1.
vesti se tako, da na zunaj ni vidno, kaj kdo misli, kako čustvuje:
zdaj se ji ni več treba zatajevati, lahko se smeje ali joče
2.
rel.
zavestno se odrekati užitkom, ugodnostim:
kot redovnik se je vse življenje zatajeval
zatajeván
-a -o:
zatajevan jok, smeh
;
zatajevana želja
;
zatajevana čustva
zatajítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zatajiti:
zatajitev dejstev
/
zatajitev motorja
zatajíti
-ím
dov.
, zatájil
(
ī í
)
1.
z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je
obdolžen:
zatajiti krajo
;
na zaslišanju je vse zatajil
;
zatajil je, da bi jih izdal
/
vse to si vedel, zakaj si zatajil
//
zatrditi, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja:
zatajiti dolg
;
zatajiti svoj izvor
/
zatajil je svoje mladostne pesmi
//
zatrditi, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom:
zatajiti svojega otroka
;
svoje matere ni nikoli zatajil
2.
izraziti mnenje, prepričanje, da kaj ne obstaja:
zatajiti dogovor, sporazum
;
zatajiti gospodarski polom
3.
prikriti
:
zatajiti svoje nazore, prepričanje
/
skušal je zatajiti bolečine
4.
nav. 3. os.,
ekspr.
v določenem času, trenutku ne opraviti svoje funkcije, kot se želi,
pričakuje:
v mrazu je avtomobil zatajil
;
ob izstrelitvi je raketa zatajila
/
včasih mi zataji spomin
/
moštvo je zatajilo
●
ekspr.
letos je detelja zatajila
slabo obrodila
;
ekspr.
od presenečenja mu je zatajil glas
ni mogel (spre)govoriti
;
ekspr.
nekdanje lepote ni mogla zatajiti
še vedno je bila lepa
zatajíti se
knjiž.
potajiti se:
ko sta zaslišala korake, sta se zatajila
;
zatajila se je pred očetom
skrila
zatajèn
-êna -o:
zatajena jeza
;
zatajene želje
;
zatajena čustva
;
skrito, zatajeno upanje
zatakalíkati
-am
dov.
(
ī
)
nar.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zatakalikati kroglico po tleh
zatakljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zatakljati kamen po bregu
zatakníti
in
zatákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj
ploščatega:
zatakniti fotografijo za okvir slike
;
zatakniti listek, pismo za vrata
;
zatakniti si pero za klobuk
za trak na klobuku
/
zatakniti pištolo za pas
;
zatakniti si svinčnik za uho
//
s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z
enim delom v kaj ozkega, tesnega:
nagelj mu je zataknila v gumbnico
;
zatakniti vesla v vilice
2.
s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim
delom pride v kaj in tam ostane:
zatakniti zastavice v sneg
;
k vsaki sadiki je zataknil kol
zatakníti se
in
zatákniti se
1.
z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti:
ribi se je trnek zataknil v ustih
/
koščica se mu je zataknila v grlu
2.
pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti:
hlod se je zataknil za korenino
;
film v fotografskem aparatu se je zataknil
/
pri odklepanju se je ključ zataknil
3.
ekspr.
navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati:
preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila
;
igra se tu lahko zatakne
;
brezoseb.
pri gradnji se je zataknilo
/
kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje
;
brezoseb.:
pri denarju se je zataknilo
;
zataknilo se mu je pri izpitih
ni jih dobro, v redu opravil
4.
brezoseb.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev:
govorniku se je sredi govora zataknilo
;
pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
●
ekspr.
beseda se mu je zataknila
ni je mogel izreči
;
nar.
kam se je zataknil ta otrok
kam je šel, kje je
;
ekspr.
verz se mu včasih zatakne
je slovnično, stilno slabo izoblikovan
zatáknjen
-a -o:
v lase zataknjen cvet
;
za kljuko zataknjen časopis
●
star.
trdno zataknjeno okno
zaprto
zatalíti
-ím
dov.
, zatálil
(
ī í
)
teh.
1.
s taljenjem zapreti:
zataliti stekleno cev na enem koncu
//
s taljenjem zadelati, zaobliti:
zataliti robove
2.
vtaliti
:
zataliti žico v steklo
zataljèn
-êna -o:
zataljeni robovi
;
zataljena cev manometra
zatápljati
-am
nedov.
(
ā
)
star.
preplavljati
,
prepajati
:
jezera zatapljajo gozdove
/
duh po jedeh zataplja vonj cvetja
●
star.
solze so ji zatapljale oči
zaradi solz ni videla
zatápljati se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo
določa samostalnik:
zatapljati se v branje, delo, premišljevanje
;
zatapljati se v pogovore
/
zatapljati se v svoje misli
/
elipt.
zatapljati se v zgodovino
//
izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik:
zatapljati se v žalost
/
dolina se zataplja v mrak
zatárnati
-am
dov.
(
ȃ
)
z besedami, glasovi izraziti telesno ali duševno bolečino:
ko je slišala novice, je zatarnala
;
glasno zatarnati
/
gorje meni, zatarna mati
zatávati
-am
dov.
(
ā
)
1.
počasi, z negotovimi koraki iti, stopiti:
zatavati do okna
;
zatavati proti vratom
;
zatavati čez ulico
/
zatavati nekaj korakov naprej
2.
brez cilja, brez orientacije iti:
zatavala sta po mestu
/
ekspr.
pogled mu je zataval čez mestne strehe
//
ekspr.
tako hodeč zaiti:
včasih zatava in ne najde poti domov
zatêči
-têčem
dov.
, zatêci zatecíte; zatékel zatêkla
(
é
)
1.
postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni:
od udarca mu je zatekel obraz
;
noge so mu spet zatekle
2.
ekspr.
dobiti
,
ujeti
:
zateči koga pri kraji
/
nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno
/
mi lahko poveste, kje ga zatečem
dobim, najdem
/
bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč
se je znočilo
;
sredi dela ga je zatekla smrt
je umrl
;
vojna jih je zatekla v Ameriki
ko se je začela vojna, so bili v Ameriki
zatêči se
s prislovnim določilom
1.
priti kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu,
neprijetnemu:
srna se je zatekla med grmovje
;
pred dežjem so se zatekli pod streho
;
medved se je pred lovci zatekel v brlog
;
še v pravem času se je zatekel v skrivališče
;
kam se bomo zatekli ob napadu
/
ekspr.
pred težavami se je zatekel v svoj sanjski svet
2.
priti h komu z namenom dobiti pomoč, podporo:
v stiski se zateči h komu
;
ko sem bil žalosten, sem se zatekel k materi
/
zateči se pod zaščito močnejšega
;
zateči se v varstvo koga
●
ekspr.
zatekel sem se k laži
zlagal sem se
;
ekspr.
včasih se je treba zateči k drugim pripomočkom
jih je treba uporabiti
zatékel
-êkla -o:
zatekle noge
;
zatekle veke
zatečèn
-êna -o:
ima rdeče in zatečene roke
●
publ.
zatečeno stanje
dejansko
zatéga
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
jeklena vrv za utrditev konstrukcije:
most s poševnimi zategami
/
jeklene zatege
2.
v zvezi
plastična zatega
upogljiva priprava za pritrjevanje česa ali za onesposabljanje,
vklepanje koga kot z lisicami:
odstraniti plastične zatege
;
zvezati roke in noge s plastičnimi zategami
;
orodje je bilo pritrjeno z varovalno plastično zatego
3.
navt.
jeklena vrv za utrditev jamborov:
krmna zatega
zatégadélj
prisl.
(
ẹ̑-ẹ̄
)
star.
zato
:
pomagal mu je zategadelj, ker je čutil naklonjenost do brezdomcev
/
poklical jo je zategadelj, da bi jo posvaril
/
v vezniški rabi
bral je le posamezne pesmi, zategadelj ni imel celovite predstave
o pesnikovem delu
zatégavóljo
prisl.
(
ẹ̑-ọ̄
)
zastar.
zato
:
s tem bogatašem se je omožila samo zategavoljo, ker ni hotela živeti
v revščini
/
v vezniški rabi
njegov prijatelj je imel velik vpliv, zategavoljo se mu je
priporočil
zatégel
-gla -o
[
zategəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno:
zategel klic
;
zategli kriki ptic
/
spregovoriti z zateglim glasom
//
pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno:
zategla govorica
;
zateglo hrzanje konj
;
v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa
;
zateglo petje
;
zateglo piskanje lokomotive
●
zategel les
les, ki se težko cepi, kolje
;
star.
zateglo meso
trdo, žilavo
zatéglo
prisl.
:
zateglo govoriti, požvižgavati
♦
glasb.
zateglo
označba za hitrost izvajanja
lento
zategljáj
-a
m
(
ȃ
)
gib, premik, s katerim se kaj zategne:
šivati s hitrimi zategljaji
;
nenaden zategljaj uzde
zategnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zategniti:
zategnitev jermena
/
zategnitev vozla
zategníti
in
zatégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
s potegom, potegi narediti
a)
da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati:
zategniti jermene, vrvi
;
zategniti obveze
;
zategniti pas na hlačah
;
preveč zategniti
;
zategniti in razrahljati
/
zategniti zavoro
/
zategniti vijak
priviti
●
ekspr.
za več let (si) je moral zategniti pas
se odreči določenim dobrinam, ugodju
b)
da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno:
zategniti vozel, zanko
/
zategniti si kravato
2.
nar.,
s prislovnim določilom
potegniti
:
zategniti voz pod streho
//
zapeljati
,
odpeljati
:
z avtomobilom jih je zategnil v mesto
3.
pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor,
izvajanje dalj, kot je normalno:
zategniti glas e
;
trobentač je zadnji ton zategnil
//
ekspr.
reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot
je normalno:
naveličano, užaljeno zategniti
/
zategniti po dolenjsko
/
kaj naj pa jaz delam, je zategnil
4.
ekspr.
z zateglimi glasovi se oglasiti:
ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi
/
harmonika je zategnila in utihnila
//
s takimi glasovi naznaniti:
sirene so zategnile konec delavnika
zategníti se
in
zatégniti se
ekspr.
1.
s prislovnim določilom
s težavo priti, navadno na miren, varen kraj:
ranjena žival se je zategnila v grmovje
//
iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati:
zategnil se je na posteljo in zaspal
/
medved se čez zimo zategne v brlog
2.
trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje:
dela so se precej zategnila
//
začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila
zatégnjen
-a -o:
zategnjen pas
;
zategnjena govorica
;
zategnjene zavore
●
ekspr.
zategnjeni odnosi
napeti
;
prisl.:
pes je zategnjeno zalajal
♦
glasb.
zategnjeno
označba za hitrost izvajanja
lento
zategoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se zateguje:
zategovalna vrv, žica
zategoválnik
-a
m
(
ȃ
)
naprava v avtomobilu, ki ob trku zategne varnostni pas, s čimer
prepreči gibanje telesa potnika naprej:
varnostna pasova na sprednjih sedežih sta opremljena z
zategovalnikoma
zategovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zategovati:
zategovanje jermena, niti
/
zategovanje petelj pri pletenju
/
zategovanje končnih glasov
zategováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s potegom, potegi delati
a)
da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati:
zategovati jermen, pas
;
zategovati vajeti
/
zategovati vijak
privijati
b)
da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno:
zategovati vozel, zanko
/
zategovati si kravato
2.
pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov delati, da traja izgovor,
izvajanje dalj, kot je normalno:
zategovati končne glasove, tone
/
zategovati besede
//
ekspr.
govoriti kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je
normalno:
pri recitiranju je preveč zategoval
/
zategovati po dolenjsko
zategováti se
ekspr.
trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje:
vojna se zateguje
zategujóč
-a -e:
govoril je počasi, zategujoč vsako besedo
;
zategujoča dolenjščina
zatékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zatekati:
zatekanje nog
/
zatekanje k prijateljem po pomoč
zatékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni:
roka zateka
;
gleženj ji je hitro zatekal
2.
tekoč nezaželeno prihajati kam:
voda je zatekala za okenske okvire
//
zamakati
,
puščati
:
streha zateka
zatékati se
s prislovnim določilom
1.
prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu,
neprijetnemu:
najraje se je zatekal v gozd, hribe
;
pred hrupom se je zatekala v svojo sobo
;
begunci so se zatekali za obzidja cerkev
;
premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih
/
ekspr.
zatekati se v samoto
2.
prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo:
kadar je imela težave, se je zatekala k materi
;
zatekati se k prijateljem
/
zatekati se h komu po nasvete
●
ekspr.
spet se zateka k laži
laže
;
ekspr.
pri lovu se je zatekal k pastem
je uporabljal pasti
;
ekspr.
v težavah se je zatekal v pitje
je pil
zateklína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
oteklina
:
zateklina na obrazu
zatelebánost
-i
ž
(
á
)
1.
ekspr.
zaljubljenost
:
mladostna zatelebanost
2.
slabš.
omejenost
,
neumnost
:
čuditi se njihovi zatelebanosti
zatelebáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zaljubiti se:
že ob prvem srečanju se je zatelebal
;
na starost se zatelebati
;
nesrečno se zatelebati
/
zatelebati se do ušes
zelo
/
zatelebal se je v te kraje
zatelebán
-a -o
1.
deležnik od zatelebati se:
zateleban človek
;
zateleban v sošolko
2.
slabš.
omejen
,
neumen
:
bil je čisto drugačen od zatelebanih fantov
zatelováditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
začeti telovaditi:
vstala je in zatelovadila
●
ekspr.
spodrsnilo mu je, zatelovadil je z rokami po zraku in padel
z neurejenimi gibi krajši čas lovil ravnotežje
zatém
in
zatèm
prisl.
(
ẹ̑; ȅ
)
1.
izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju:
vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška
;
najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo
;
iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag
stopila deklica
;
namočil ga je dež in dan zatem je zbolel
2.
v vezalnem priredju
izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času;
potem
1
:
v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil
3.
v vezniški rabi,
pri naštevanju
za dodajanje česa že povedanemu:
izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno
/
država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo,
zdravstvo in obrambo
//
v časovnih odvisnih stavkih,
v zvezi
zatem ko
potem ko:
zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih
zatemnélost
-i
[
zatəmnelost
]
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zatemnelega:
zatemnelost prostora
●
knjiž.
trenutki duševne zatemnelosti
zmedenosti
zatemnéti
-ím
[
zatəmneti
]
dov.
, zatemnì
in
zatèmni
(
ẹ́ í
)
1.
postati (bolj) temen:
papir na svetlobi zatemni
;
voda je zaradi močnega dežja zatemnela
/
oči so mu zatemnele od jeze
/
knjiž.
ko je dan zatemnel, so se prižgale luči
ko se je stemnilo
2.
knjiž.
izgubiti močen sijaj, svetlobo:
zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo
//
postati manj izrazit:
njegova slava je hitro zatemnela
3.
knjiž.
postati mrk, neprijazen:
ob teh besedah je njegov obraz zatemnel
zatemnèl
in
zatemnél -éla -o:
od starosti zatemnele slike
zatemnévati
-am
[
zatəmnevati
]
nedov.
(
ẹ́
)
postajati (bolj) temen:
les zatemneva
●
zastar.
megla zatemneva nebo
zatemnjuje
zatemnílen
-lna -o
[
zatəmnilən
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zatemnitev:
zatemnilna zavesa
♦
elektr.
zatemnilno stikalo
stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice
zatemnílnik
-a
[
zatəmnilnik
]
m
(
ȋ
)
elektr.
stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice:
zatemnítev
-tve
[
zatəmnitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zatemneti ali zatemniti:
zatemnitev prostorov
2.
film.
postopek za ločevanje prizorov, pri katerem konec prejšnjega prizora
zbledi do popolne teme:
zatemnitev in odtemnitev
zatemníti
-ím
[
zatəmniti
]
dov.
, zatemnì
in
zatèmni; zatèmnil
(
ī í
)
1.
z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe:
zatemniti okna
;
zatemniti svetilko
/
ekspr.
črn oblak je zatemnil sonce
zakril
//
na tak način narediti, da je kje temno:
zatemniti dvorano
;
zatemniti sobo zaradi predvajanja filma
;
zatemniti z zavesami
2.
knjiž.
narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno:
zatemniti osnovni problem
/
obup je zatemnil upanje
3.
knjiž.
narediti kaj mrko, neprijazno:
skrbi so mu zatemnile obraz
4.
knjiž.
povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti;
zasenčiti
:
zatemnil je vse mestne veljake
/
skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika
/
s svojo lepoto je zatemnila vse druge
zatemníti se
1.
postati temen:
nebo se zatemni
/
brezoseb.
zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo
stemnilo
2.
knjiž.
postati mrk, neprijazen:
obraz se mu je ob novici zatemnil
/
prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti
zatemnjèn
-êna -o:
zatemnjena luč, soba
;
okna so zatemnjena
zatemnítven
-a -o
[
zatəmnitven
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zatemnitev:
zatemnitvene zavese
/
zatemnitveni predpisi, veljavni med vojno
zatemnjevánje
-a
[
zatəmnjevanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od zatemnjevati:
zatemnjevanje luči
zatemnjeváti
-újem
[
zatəmnjevati
]
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe:
zatemnjevati luči
;
zatemnjevati okna
/
ekspr.
oblaki zatemnjujejo luno
zakrivajo
//
na tak način delati, da je kje temno:
zatemnjevati prostor
;
zatemnjevati z zavesami
2.
knjiž.
delati, da postane kaj neizrazito, nejasno:
zatemnjevati osnovno misel knjige
;
zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov
3.
knjiž.
delati kaj mrko, neprijazno:
skrbi so mu zatemnjevale čelo
/
problemi mu zatemnjujejo življenje
4.
knjiž.
povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti;
zasenčevati
:
ta napaka zatemnjuje druge
zatêpsti
-têpem
dov.
, zatépel zatêpla
(
é
)
star.
zbiti
,
stolči
:
dež, toča zatepe zemljo
●
zatepsti sladkor v trd beljakov sneg
vtepsti
zatêpsti se
potepajoč se, pohajkujoč zaiti:
s prijateljem se je zatepel v krčmo
/
že pred mnogimi leti se je zatepel v ta kraj
je prišel
/
v gozd so se zatepli divji prašiči
zateptáti
-ám
[
tudi
zatəptati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
s teptanjem pritisniti navzdol:
zateptati sneg, zemljo okoli česa
/
otroci so zateptali lopatko v pesek
2.
ekspr.
nekajkrat udariti z nogami ob tla:
deklica je trmasto zateptala
/
konj je zateptal
zatopotal
zateptán
-a -o:
zateptan sneg
;
vrvica, zateptana v tla
zatérjati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
odločno zahtevati kaj;
terjati
:
zaterjal je ključ od stanovanja
/
zaterjal je, naj odide
zatesáti
-téšem
dov.
, zatêši zatešíte; zatêsal
(
á ẹ́
)
1.
s tesanjem narediti, izoblikovati v kaj:
zatesati znamenje v les
2.
nepravilno obtesati:
ker dela ni bil vajen, je deblo zatesal
zatesnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zatesniti:
zatesnitev pip
;
zatesnitev z azbestom, gumo
/
zatesnitev stikov pri parnih kotlih
/
trakovi za zatesnitev vrat
zatesníti
-ím
dov.
, zatésnil
(
ī í
)
zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja:
zatesniti pipo
;
zatesniti z azbestom, s kitom
;
zatesniti z gumijastimi obroči
;
dobro zatesniti
/
zatesniti okna, vrata
/
zatesniti špranje
zadelati
●
knjiž.
s svojo močno postavo je skoraj zatesnil ozki prehod
zaprl
♦
teh.
zatesniti ležaje
zatesnjèn
-êna -o:
zatesnjeni stiki med ploščicami
;
dobro zatesnjene pipe
;
zatesnjen z gumo, usnjem
zatesnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja:
zatesnjevati pipe
;
zatesnjevati z gumo
/
zatesnjevati špranje v steni
zadelovati
zatéti
-tnèm
dov.
, zatél;
nam.
zatét
in
zatèt
(
ẹ́ ȅ
)
star.
1.
dobiti
,
ujeti
:
zateti sovražnega vojaka
;
ko ga zatnem, ga bom kaznoval
/
zateti ribo, zajca
/
zateti koga pri kraji
zalotiti, zasačiti
2.
dobiti
,
najti
:
zatel ga je v pogovoru s sosedo
/
zatel jo je samo v sobi in jo ogovoril
naletel nanjo, jo srečal
3.
dobiti
,
presenetiti
:
mrak, noč zatne popotnika
/
sredi dela ga je zatela smrt
je umrl
●
star.
zatela ga je nesreča
doletela
;
star.
med branjem ga je zatel spanec
je zaspal
zatézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
zategovanje
:
zatezanje žice
;
zatezanje in popuščanje
/
zatezanje petelj pri pletenju
/
zatezanje besed
2.
knjiž.
zavlačevanje
,
odlašanje
:
zatezanje dela
/
šele po daljšem zatezanju je to storil
zatézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
zategovati
:
zatezati jermen
;
zatezati in popuščati vajeti
/
zatezati vozle, zanke
/
zatezati glasove
/
zatezati besede
2.
knjiž.
zavlačevati
,
odlašati
:
zatezati dela
/
zatezati z odgovorom
●
knjiž.
trpko zatezati ustnice
stiskati
zatezáje
:
vstal je, zatezaje si pas
zatézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zategovalen
:
zatezna vrv, žica
♦
geom.
zatezni kot
kot med vodoravno premico navpične projekcijske ravnine in poševno
projekcijo normale te ravnine, merjen v pozitivnem smislu od
vodoravne premice k projekciji normale
zatezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
zategovati
:
zatezovati jermen
/
zatezovati besede
zatezujóč
-a -e:
govoriti z zatezujočimi glasovi
zatežênost
-i
ž
(
é
)
pog.
lastnost, značilnost zateženega:
natakarju se je opravičil za zateženost ob naročanju hrane
;
zateženost profesorjev
;
zadrtost in zateženost
zatežíti
-ím
dov.
,
tudi
zatéži; zatéžil
(
ī í
)
1.
povzročiti komu duševno neugodje, trpljenje:
to občutje ga je tako zatežilo, da bi najraje zavpil
2.
pog.
z nezadovoljno, nestrpno izrazitvijo svoje zahteve, občutja povzročiti
komu neprijetnosti, slabo voljo:
zatežila je organizatorjem, kako si drznejo izpustiti tako pomembno
državo
;
zatežiti s svojim predlogom
zatežèn
-êna -o
pog.
:
zatežena tematika
;
zateženo vprašanje
/
zatežen sosed, šef
zatìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da spaja, povezuje dva dela,
elementa:
namestiti zatič
;
jeklen, lesen zatič
/
vrata na zatič
2.
agr.
potaknjenec
:
razmnoževati rastline z zatiči
♦
adm.
tipka pri mehanskem pisalnem stroju za pisanje velikih črk
zatíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zatič:
zatični spoj
♦
teh.
zatični vijak
vijak brez glave, z navojem po celi dolžini
zatíčnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
odčepnik
,
odpirač
:
odpreti steklenico z zatičnikom
zatík
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zatakniti:
zatik koščice v grlu
/
zatiki pri tožbi
/
nerazpoloženje pri govorečem se pokaže v zatikih
2.
knjiž.
zatič
:
izvleči zatik
zatikáč
-a
m
(
á
)
zatikalo
:
zatikač še dobro drži
zatikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zatikalo ali zatikanje:
zatikalna vzmet
/
zatikalna igla
zatikálo
-a
s
(
á
)
navadno podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da prepreči gibanje,
premikanje česa:
vzmet zatikala
/
ključavnica na zatikalo
♦
obrt.
okensko zatikalo
priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila
zatíkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zatikati:
zatikanje vej v okna
/
zatikanje žage v deblu
/
vse je teklo brez zatikanja
zapletov, ovir
zatíkati
1
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj
ploščatega:
zatikati razglednice za okvir slike
;
sporočila mu zatikajo kar za vrata
;
rad si zatika okraske za klobuk
za trak na klobuku
/
zatikati revolver za pas
//
s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim
delom v kaj ozkega, tesnega:
dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice
;
zatikati drogove za kavlje
/
zatikati palice med špice koles
vtikati
2.
s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim
delom pride v kaj in tam ostane:
zatikati v sneg zastavice za označevanje proge
/
zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico
zatíkati se
1.
z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati:
trnki so se zatikali za plavajoče veje
/
koščice se rade zatikajo v grlu
2.
pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se
ustavljati:
drseči hlodi so se zatikali ob korenine
;
jermen, tekoči trak se pogosto zatika
/
pri odklepanju se ključ zatika
3.
ekspr.
navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati:
financiranje kulture se zatika
;
pogovor se je začel zatikati
/
pri preskrbi se zatika
;
brezoseb.
pri objavi teh del se je zatikalo
4.
brezoseb.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve:
poročevalcu se je zatikalo
;
pri pripovedovanju se mu je zatikalo
●
glas, jezik se mu zatika
ne izgovarja, ne govori gladko
zatikáje
:
zatikaje palico v tla, je počasi odšel
zatikajóč
-a -e:
zatikajoč se ključ
;
zatikajoč se pogovor
;
prisl.:
zatikajoče se brati, govoriti
zatíkati
2
-am
dov.
(
ī
)
uporabiti v govoru s kom obliko druge osebe ednine:
nerodno ji je bilo, ker ga je zatikala
zatikljáj
-a
m
(
ȃ
)
premor, prekinitev pri govorjenju:
po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega
●
knjiž.
vse je teklo brez zatikljajev
zapletov, ovir
zatiktákati
-am
dov.
(
ā
)
1.
dati glas tik tak:
ura je še dvakrat zatiktakala, potem se je ustavila
2.
začeti tiktakati:
ura je zatiktakala, ko jo je navil
zatílek
-lka
m
(
ȋ
)
star.
tilnik
,
zatilnik
:
zatilek ga boli
/
zavezati ruto v zatilku
zatílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zatilje:
zatilni del glave
;
zatilna mišica
♦
anat.
zatilna kost
zatilnica
;
zatilna rupa
zatilnična rupa
;
med.
zatilna vstava plodu v maternici
zatílje
-a
s
(
ȋ
)
zadnji del glave in vratu:
sonce mu je ožgalo zatilje
;
skleniti roke na zatilju
;
bolečine v zatilju
//
zatilnik
:
speti si lase na zatilju
;
teme, zatilje in tilnik
/
ta kača ima na zatilju temno liso
zatílnica
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
neparna kost v zatilju:
poškodba zatilnice
;
temenici in zatilnica
zatílničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zatilnico:
zatilnični del možganov
/
zatilnična rupa
odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane
zatílnik
-a
[
tudi
zatiu̯nik
]
m
(
ȋ
)
zadnji del glave med tilnikom in temenom:
držati roke na zatilniku
;
popraskati se po zatilniku
●
star.
zatilnik se mu je upognil od starosti
tilnik
zatípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī ȋ
)
1.
zaznati s tipom:
zatipal je nekaj mehkega
;
zatipati srčni utrip
/
zatipati s prsti, z roko
2.
s tipanjem ugotoviti, najti:
v podlogi obleke je zatipala denar
;
zatipal je kljuko in odprl vrata
;
v temi je končno le zatipal izhod
/
zatipa po žepih, iščoč vžigalice
potipa
3.
začeti tipati:
odprl je omaro in zatipal po predalih
;
pren.,
ekspr.
žarometi so zatipali po gozdu
zatípek
-pka
m
(
ȋ
)
napaka, nastala pri tipkanju:
popraviti zatipek
;
opozorili so ga na zatipek v naslovu
/
narediti zatipek
zatípkati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
natipkati
,
vtipkati
:
zatipkati novo vrstico
●
ekspr.
gost je s prsti nestrpno zatipkal po mizi
nekajkrat udaril
zatípkati se
pri tipkanju se zmotiti:
v naglici se zatipkati
zatirálec
-lca
[
zatirau̯ca
tudi
zatiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor zatira:
upreti se zatiralcu
;
domači, fašistični zatiralci
;
izkoriščevalci in zatiralci
/
zatiralec naprednih idej
zatirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zatiranje:
škropiti plevel z zatiralnim sredstvom
/
zatiralna politika fašističnega režima
/
bojevanje proti zatiralnemu režimu
zatiralskemu
zatirálski
-a -o
[
zatirau̯ski
tudi
zatiralski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zatiralce ali zatiranje:
zatiralske metode
/
zatiralski režim, sistem
;
izkoriščevalska in zatiralska oblast
/
zatiralske akcije fašizma proti okupiranim deželam
zatíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je zatiran:
braniti pravice zatirancev
;
sovraštvo zatirancev do zatiralcev
zatíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zatirati:
zatiranje mrčesa s kemičnimi sredstvi
/
zatiranje nevarnih bolezni
/
narodno, rasno, versko zatiranje
;
zatiranje in izkoriščanje ljudi
/
zatiranje naprednih gibanj
/
zatiranje kriminala
/
zatiranje novih idej
;
zatiranje ustvarjalnosti
/
zatiranje čustev
zatírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati, povzročati, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti
preneha obstajati:
zatirati mrčes, škodljivce
;
zatirati plevel s kemičnimi sredstvi
/
zatirati nalezljive bolezni
/
ekspr.
zatirati razvade
odpravljati
2.
delati, povzročati, da kdo ne more normalno, svobodno živeti,
delovati:
zatirati male narode
;
zatirati podrejene
;
zatirajo jih z davščinami
;
gospodarsko, moralno, politično zatirati koga
3.
z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročati, da kaj ne
more več obstajati:
zatirati mirovna gibanja, stavke
/
zatirati napredni tisk
/
zatirati kriminalno dejavnost
//
delati, povzročati, da se kaj ne more uveljaviti:
zatirati osvobodilne težnje narodov
;
zatirati ustvarjalnost mladih
/
bojijo se vsake kritike in jo zatirajo
4.
ekspr.
delati, povzročati, da se kaj ne more izraziti, pokazati:
zatirati svoja čustva
;
v sebi je zatirala porajajočo se ljubezen
zatirajóč
-a -e:
zatirajoči sloj ljudi
;
čustva zatirajoča ženska
zatíran
-a -o:
zatirani narodi so se uprli
;
zatirane dežele
;
sam.:
zatirani iščejo pravico
;
zatirani in zatiralci
zatískati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno:
zatiskati komu usta z dlanjo
;
zatiskati si nos z robcem
;
ob eksplozijah si zatiskati ušesa
//
navadno v zvezi z
oči
imeti zaprte:
zatiskati oči zaradi premočne svetlobe
;
od strahu zatiskati oči
/
ni se bal mrtvim zatiskati oči
pokrivati jih z vekami
2.
nar.
zategovati
:
zatiskati rahlo zavezano ruto
●
ekspr.
do zdaj so si zatiskali oči pred resnico
niso je hoteli spoznati, priznati
zatísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pritisnjenjem česa, stisnjenjem narediti kako odprtino v čem
neprehodno:
zatisniti komu usta z dlanjo
;
zatisnil si je nos zaradi smradu
;
s prsti si je zatisnil ušesa, da ne bi slišal poka
/
prišel je od zadaj in mu zatisnil oči z rokama
zakril
//
navadno v zvezi z
oči
zapreti
:
zatisnil je oči, ker je hotel spati
/
zatisniti mrliču oči
pokriti jih z vekami
2.
nar.
zategniti
:
vrv, ovito okoli rok, so mu zatisnili
;
zatisniti si kravato
●
zatisniti oko, oči
ekspr.
vso noč ni mogel zatisniti očesa
zaspati
;
ekspr.
profesor včasih zatisne (eno) oko, če dijaki prepisujejo
se naredi, kot da ne opazi
;
pri izdajanju dovoljenj je večkrat zatisnil oko
spregledal kako pomanjkljivost
;
ekspr.
za vedno je zatisnil oči
umrl je
;
ekspr.
zatisniti (si) oči pred resnico
ne hoteti je spoznati, priznati
;
morali si bomo zatisniti pasove
se odreči določenim dobrinam, ugodju
zatísnjen
-a -o:
sedel je z zatisnjenimi očmi, ker se mu je bleščalo
zatíšati
-am
dov.
(
ȋ
)
nar. vzhodnoštajersko
utišati
:
zatišati glas
/
zatišati bolečino
/
posmehoval se je, da bi zatišal vest
zatíšan
-a -o:
zatišan jok
;
zatišane želje
zatiščáti
-ím
dov.
(
á í
)
s pritiskanjem povzročiti komu bolečino, neugodje:
novi čevlji so jo zatiščali
/
mleko jo je zatiščalo v prsih
/
brezoseb.
zatiščalo ga je v prsih, želodcu
zatíšen
-šna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zatišje:
zatišni trenutki pred viharjem
/
turistično zatišni meseci
/
naseliti se v zatišni dolini
;
zatišna lega vinograda
/
umakniti se v zatišen kraj
/
zatišno življenje
zatíšno
prisl.
:
zatišno živeti
;
na kmetiji je bilo prijetno zatišno
zatíšje
-a
s
(
ȋ
)
1.
stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa:
zatišje nastane,
ekspr.
zavlada
;
zatišje pred nevihto, viharjem
/
jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja
brezvetrje
2.
stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje:
po hudih bojih je nastopilo zatišje
;
zatišje pred pomembnimi dogodki
/
gospodarsko, kulturno zatišje
;
ekspr.
počitniško zatišje
3.
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom:
poiskati zatišje
;
te rastline lepo uspevajo v zatišju
;
zasidrati čoln v zatišju
/
ekspr.
zeleno zatišje gozda
//
ekspr.
kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh:
opazovati kaj iz zatišja
;
umakniti se v zatišje
/
izvabiti koga iz domačega zatišja
;
živeti v zatišju
zatkáti
-tkèm
dov.
(
á ȅ
)
vtkati
:
zatkati v tkanino svilene niti
zatkán
-a -o:
trdno zatkane niti
zatláčiti
-im,
in
zatlačíti
in
zatláčiti -im
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
1.
s tlačenjem spraviti kaj za kaj:
zatlačiti rjuho za žimnico
/
zatlačiti bluzo za hlače
//
s tlačenjem spraviti kaj kam sploh:
zatlačiti vato v ušesa
;
ekspr.
roke je zatlačil v žepe
dal
/
ekspr.
v nahrbtnik je zatlačil še pulover in srajco
stlačil
2.
s tlačenjem zadelati, zapolniti:
razpoke v čolnu so zatlačili s cunjami
/
z gazo zatlačiti krvavečo rano
3.
ekspr.
zapolniti, popolnoma napolniti:
hodnik so zatlačili s pohištvom
zatláčen
-a -o:
ceste so bile zatlačene z vojaki in vozovi
;
hlače je imel spodaj zatlačene v škornje
zatléskati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
dati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj:
v temi so zatleskala vesla
2.
povzročiti kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob
kaj:
zatleskati z jezikom, s prsti
zatléskniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
tleskniti
:
igralec pri tem zatleskne s prsti
/
zatleskniti knjigo
s tleskom zapreti
zatléti
-ím
dov.
, zatlì
(
ẹ́ í
)
1.
zagoreti počasi in brez plamena:
žerjavica zatli
2.
ekspr.
začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito;
vztleti
:
ljubezen spet zatli
/
zatlela je iskrica upanja
//
pokazati se v majhni meri:
v očeh mu zatli porednost
zató
prisl.
(
ọ̑
)
I.
1.
izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila:
tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre
volje
;
imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno
odločati
;
upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le
kratkotrajna pomoč
/
termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
//
izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek:
molčijo zato, ker se bojijo
;
vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad
;
nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak
zato, ker se nista mogla zresniti
/
zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
2.
izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila:
rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino
;
ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel
/
ekspr.
bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
//
izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek:
opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva
;
prišli so (zato), da bi mu pomagali
/
zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
3.
izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na
dejanje:
nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava
/
če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva
za politike
;
če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
II.
v vezniški rabi
1.
v sklepalnem priredju
za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja:
bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti
;
ne razumete jih, zato se jezite
;
grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli
/
ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen
/
elipt.
sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
2.
v protivnem priredju, navadno v zvezi
zato pa
za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja:
mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno
ukvarjajo z njo
;
ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko
neizogiben
;
res je težko, zato pa še ni treba obupati
/
piše malo, zato pa dobro
3.
v vzročnih odvisnih stavkih,
v zvezi
zato ker
za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v
nadrednem stavku:
to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos
do sveta
;
vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl
/
elipt.
zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
4.
v namernih odvisnih stavkih,
v zvezi
zato da
za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka:
sedel je, (zato) da bi se odpočil
;
položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša
/
elipt.
zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
●
ekspr.
zakaj se pa jezite? Zato
ali
Zato ker se
izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok
;
ekspr.
kaj zato
ali
nič zato, če ni mlada
izraža nepomembnost povedanega
;
ekspr.
razreda nisem izdelal, pa kaj zato
izraža omalovaževanje
;
ekspr.
motor se je pokvaril, pa nič zato
izraža neprizadetost
;
ekspr.
uro sem izgubil. Nič zato
izraža sprijaznjenje s čim
;
ekspr.
tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato
ali
Zato pa
izraža ugovor, zavrnitev
;
ekspr.
to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa
izraža podkrepitev trditve
;
sam.:
odgovoril mu je samo z zato
;
na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato
nanj je mogočih več odgovorov
;
vsak zakaj ima svoj zato
vsaka stvar ima svoj razlog
zatočíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kamor se kdo zateče:
iskati, najti zatočišče
/
gozdovi so bili njihovo zatočišče
;
sosedova hiša je bila zatočišče za vse brezdomce
/
zatočišče si je poiskal pri znancih
/
ekspr.:
narava je zatočišče pesnikov
;
park je bil zatočišče zaljubljencev
/
knjiž.
zaprositi za politično zatočišče
za azil
zatočíti
-ím
dov.
, zatóčil
(
ī í
)
star.
zakotaliti
,
zavaliti
:
zatočiti kolo, obroč
;
zatočiti sod po bregu
;
steklenica se je zatočila proti vratom
;
kovanec se je zatočil pod omaro
zatočèn
-êna -o:
v luknjico zatočena kroglica
zatóčkati
-am
dov.
(
ọ̑
)
teh.
s točkalom označiti točke na površini kovine:
zatočkati mesta za luknje
zatogotíti se
-ím se
tudi
zatogôtiti se -im se
dov.
, zatogótil se
tudi
zatogôtil se
(
ī í; ō ȏ
)
star.
zelo se razjeziti:
zatogotila se je in ga udarila
//
jezno, razdraženo reči:
le smej se, se je zatogotil
zatóhel
-tôhla
in
-tóhla -o
[
zatohəu̯
]
prid.
(
ọ́ ó, ọ́
)
1.
ki zaradi neprezračenosti, tople vlažnosti neprijetno učinkuje:
zatohel hlev
;
zatohla soba
/
zatohel vonj po plesni
;
pren.
zatohli predvojni dnevi
2.
zastar.
zadahel
:
zatohla moka
;
zatohlo vino
zatôhlo
in
zatóhlo
prisl.
:
zatohlo vroče
/
v povedni rabi
v prostoru je precej zatohlo
;
sam.:
vonj po zatohlem
zatôhlica
in
zatóhlica -e
ž
(
ō; ọ̄
)
knjiž.
zatohlo ozračje:
julijska zatohlica
/
v sobi je bila neprijetna zatohlica
zatohel zrak
zatôhlost
in
zatóhlost -i
ž
(
ó; ọ́
)
lastnost, značilnost zatohlega:
zatohlost neprezračenih prostorov
/
zatohlost razmer
/
od zatohlosti ji je postalo slabo
zatohlega zraka
zatôhniti
-em
in
zatóhniti -em
dov.
(
ó ō; ọ́ ọ̄
)
zastar.
zadahniti
:
ječmenova moka na vlažnem rada zatohne
/
v zaprtem zaboju shranjena obleka je zatohnila
zatòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
1.
knjiž.
manjši, precej zaprt zaliv, rokav:
s čolnom so se prepeljali čez zatok
;
ribe so se drstile v zatoku
;
zamočvirjen morski zatok
2.
knjiž.
zatočišče
,
pribežališče
:
koča visoko v hribih je bila njen zatok
3.
zastar.
doza
1
,
škatla
:
zatok za cigare
zatôlči
-tôlčem
[
zatou̯či
]
dov.
, zatôlci zatôlcite
in
zatolcíte; zatôlkel zatôlkla
(
ó
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine
česa:
zatolči zapognjeni žebelj v les
/
zatolči kol v zemljo
zabiti
//
s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti:
zatolči toporišče v sekiro
;
zatolči veho v sod
2.
nekajkrat slišno udariti:
v gozdu je zatolkel detel
;
zatolči po mizi
3.
ekspr.
začeti močno biti, utripati:
ob tem prizoru mu je zatolklo srce
;
brezoseb.
v prsih mu je zatolklo
4.
ekspr.
z udarci ubiti:
zatolči miš
;
zatolči s palico
/
zajeli so jih in jih zatolkli
5.
pog.
narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati:
zatolči mladega ustvarjalca
/
prevelika samokritičnost ga je zatolkla
●
ekspr.
zatolči koga v zemljo
uničiti ga, onemogočiti ga
zatôlčen
-a -o:
žebelj, zatolčen v desko
;
fant je popolnoma zatolčen
zatòn
-óna
in
-ôna
m
(
ȍ ọ́, ó
)
ekspr.
1.
zahod
:
gledati sončni zaton
/
žareče nebo ob zatonu
/
sonce se je bližalo zatonu
/
sonce se je nagnilo globoko na zaton
bo kmalu zašlo
;
sonce gre v zaton
zahaja
2.
konec
1
,
propad
:
rimskemu imperiju je grozil zaton
;
napovedovati zaton umetnosti
/
gospodarski, politični zaton dežele
/
to se je zgodilo na zatonu dobe, stoletja
●
ekspr.
dan gre v zaton
večeri se
;
ekspr.
stoletje gre v zaton
se končuje
;
ekspr.
njegova slava je v zatonu
mineva
;
ekspr.
ta filozofska smer je že v zatonu
izgublja vpliv, veljavo
;
knjiž.
loviti ribe v zatonu
zalivu
zatoníti
-tónem
dov.
(
ī ọ́
)
ekspr.
1.
spustiti se za obzorje, pod obzorje;
zaiti
:
sonce, zvezda zatone
/
sonce je zatonilo za goro
2.
končati se, miniti:
dan je zatonil
;
leto je zatonilo
3.
navadno s prislovnim določilom
izginiti, izgubiti se:
zatonil je v noč
;
gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4.
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
zatonil je v spanje
;
zatoniti v žalost
/
to delo je že zatonilo v pozabo
●
ekspr.
njegova slava je zatonila
je minila
;
ekspr.
zvezda njegove sreče je zatonila
prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen
zatòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
zahod
:
opazovati sončni zatop
/
sonce se bliža zatopu
●
zastar.
s pregradami preprečiti zatop
poplavo
zatopíti
-ím
dov.
, zatópil
(
ī í
)
star.
preplaviti
,
prepojiti
:
narasla voda je zatopila zemljišče
/
sreča mu je zatopila srce
/
vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
●
star.
v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje
utopiti
zatopíti se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop
a)
intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:
zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje
;
zatopiti se v pogovor s kom
;
tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja
/
zatopil se je v svoje misli
;
zatopiti se vase
/
elipt.
zatopiti se v časopis, knjigo
b)
stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
zatopiti se v molk, žalost
zatopljèn
-êna -o
1.
deležnik od zatopiti:
ljudje, zatopljeni v pogovor
;
zatopljen v delo, igro, molk
2.
knjiž.
zamišljen
:
zatopljen človek
;
biti zatopljen
;
sedel je ves zatopljen
zatopljênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
stanje zatopljenega človeka:
zatopljenost v delo, igro
/
globoka zatopljenost v svoje misli
/
knjiž.
prebuditi koga iz zatopljenosti
zamišljenosti
zatopotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
večkrat slišno, topo udariti z nogami ob tla:
konj je zatopotal
;
plesalci so zaploskali in zatopotali
;
zatopotati od jeze
/
zatopotati z nogami
//
dati tope, kratke glasove:
kolesa so zatopotala
/
ekspr.
zunaj so zatopotali koraki
//
topotaje iti, se premakniti:
konji so zatopotali po cesti
zatòr
-óra
in
-ôra
m
(
ȍ ọ́, ó
)
knjiž.
zatrtje
:
zator mrčesa, zajedavcev
/
zator demonstracij, vstaje
/
zator strasti
zatórej
1
--
prid.
(
ọ̑
)
nar.
toliko močen, sposoben:
fant ni bil zatorej, da bi vzdignil tako breme
;
zatorej si pa že, da ga boš prepričala
//
tako dober:
zatorej pšenice ni daleč naokoli
zatórej
prisl.
toliko
,
tako
:
odšel bo, ko bo zatorej okreval, da ne bo potreboval pomoči
zatórej
2
prisl.
(
ọ̑
)
zato
:
njegov govor je bil kratek in jedrnat in je zatorej ugajal večini
;
kar je dobrega, lepega, poštenega, a zatorej redkega na svetu,
izginja
/
v vezniški rabi
pogovarjala se je z vsakim in o vsaki stvari, zatorej so jo ljudje
imeli radi
/
nihče noče popustiti. Zatorej sporazuma še ne bo
zatôžba
-e
ž
(
ō
)
zastar.
obtožba
,
obdolžitev
:
njegove zatožbe niso resnične
/
poslušati zatožbo
zatóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
navadno v zvezi
zatožna klop
sedež za obtoženca:
približati se zatožni klopi
●
ekspr.
posadili, postavili te bomo na zatožno klop
za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati
zatóženec
-nca
m
(
ọ́
)
1.
kdor je zatožen:
mali zatoženec se je hotel maščevati tožljivcem
2.
zastar.
obtoženec
,
obdolženec
:
zatoženec se je zagovarjal, da tega ni storil hote
;
iz tožnika postati zatoženec
zatožíti
in
zatóžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega:
zatožil ga je staršem, pri starših
;
zatožiti sošolca učitelju
;
zatožiti koga, da se pretepa
//
sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji;
ovaditi
:
ovaduh ga je zatožil na policiji
;
nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki
2.
nepreh.
tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti:
bolnik je zatožil: vroče je
;
boli, je tiho zatožil
3.
zastar.
obtožiti
,
obdolžiti
:
zatožiti koga hudodelstva
/
po krivem zatožiti
●
zatožil je že precej denarja
s tožbami zapravil
zatožíti se
in
zatóžiti se
zastar.
stožiti se:
zatožilo se mu je po domu
zatóžen
-a -o:
otrok se je bal, da bo zatožen
;
zatožen hudodelstva
;
po krivem zatožen
zatracáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar. dolenjsko
zabičati
:
zatracal mu je, da mora takoj domov
zatrapáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
zaljubiti se:
na stara leta se je zatrapal
/
do ušes se zatrapati
/
dekle se je zatrapalo vanj
zatrapán
-a -o:
zatrapan človek
;
biti zatrapan do ušes
;
noro zatrapan
zatrátiti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
potratiti
:
denar je zatratil za obleke
;
premoženje je zatratil s prijatelji
/
svoj prosti čas zatrati v pivnici
zatravítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zatraviti:
kakovostna zatravitev brežin
;
zatravitev območij, površin
zatráviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s travo:
zatraviti njivo, vrt
zatráviti se
zarasti, prekriti se s travo:
poseka se je zatravila
zatrávljen
-a -o:
zatravljeno zemljišče
zatrávljati
-am
nedov.
(
á
)
povzročati, da se kaj zaraste, prekrije s travo:
začeli so zatravljati vinograde
zatrdélost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
otrdelost
:
zatrdelost kake snovi
/
zatrdelost sklepa
zatŕden
-dna -o
prid.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
trden
,
gotov
:
zatrden dokaz
/
zatrdna vest
zanesljiva
zatrdéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
otrdeti
:
zgornja plast zemlje je zatrdela
/
koleno zatrdi
zatrdílo
-a
s
(
í
)
1.
izjava, da je ali da bo povedano zatrdno res, uresničeno:
njihova zatrdila ga niso prepričala
;
ni verjel njegovim zatrdilom
;
skušal ga je pomiriti z zatrdilom, da je že vse urejeno
;
resničnost kakega zatrdila
/
dobil je zatrdilo, da mu bodo pomagali
●
ni zatrdila, da bodo ravnali tako
zagotovila
;
v tem je videl zatrdilo, da se ne moti
potrditev
2.
zatrditev
1
:
šele po večkratnem zatrdilu, da se kmalu vrne, je lahko odšel
zatrdína
-e
ž
(
í
)
med.
bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu:
otipati zatrdino
;
majhna, neboleča zatrdina
;
zatrdina v dojki
zatrdítev
1
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zatrditi, izjaviti:
po zatrditvi, da je vse urejeno, se je pomiril
/
dobiti od koga pomirjevalne zatrditve
pomirjevalna zatrdila
zatrdítev
2
-tve
ž
(
ȋ
)
zastar.
utrditev
:
zatrditev šiva
zatrdíti
1
in
zatŕditi -im
dov.
(
ī ŕ
)
izraziti kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo:
če ti je on to zatrdil, je gotovo res
;
zatrdil je, da o tem nič ne ve
;
zatrdil mu je, da je že vse urejeno
;
odločno,
ekspr.
sveto kaj zatrditi
/
zatrdil je, da se kmalu vrne
/
pomagal ti bom, mu je zatrdil
zatŕjen
-a -o:
tako mu je bilo že večkrat zatrjeno
zatrdíti
2
-ím,
in
zatrdíti
in
zatŕditi -im
dov.
, zatŕdil
(
ī í; ī ŕ
)
zastar.
utrditi
:
zatrditi pas s trdo podlogo
●
zastar.
to je rekel, da bi svojo misel še bolj zatrdil
utemeljil, podkrepil
zatrdíti se
,
in
zatrdíti se
in
zatŕditi se
strditi se:
blato se zatrdi
zatŕjen
-a -o
in
zatrjèn -êna -o:
zatrjeno blato
zatrdlína
-e
ž
(
í
)
med.
bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu:
otipati majhno zatrdlino
;
zatrdlina na nogi, v dojki
zatŕdno
tudi
za tŕdno
prisl.
(
ŕ
)
1.
izraža popolno prepričanost o čem:
zatrdno je zdaj malo žensk, ki bi znale presti
;
te knjige zatrdno še nima
;
jutri bodo zatrdno prišli
;
to bi bilo zatrdno zelo nevarno
//
izraža nepreklicnost česa:
zatrdno bo napisala do jutri
;
boš prišel zvečer? Ne obljubim zatrdno
/
v členkovni rabi
vrnil vam bom z obrestmi, zatrdno
2.
izraža, da ni dvoma glede uresničitve, izpolnitve:
zatrdno se je odločil zapustiti mesto
;
zatrdno pričakuje, da se bo sin vrnil
//
izraža, da ni dvoma glede resničnosti česa:
zatrdno je prepričan, da je na cilju
;
zatrdno verjame, da je popolnoma zdrav
zatrèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
grad.
lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe:
hiše so obrnjene na cesto z zatrepi
;
koničast zatrep
/
streha na zatrep
dvokapna streha z zatrepoma na ožjih straneh stavbe
2.
geogr.
zgornji, klinasto zaključen del gorske doline:
priti v zatrep
;
slap v zatrepu
zatrepán
-a -o
prid.
(
á
)
star.
čokat
,
tršat
:
majhen, toda zatrepan mož
/
biti zatrepane postave
zatrepáti
-ám
in
-trépljem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
(na rahlo) udariti:
s prsti je zatrepal po mizi
/
ptič zatrepa s krili
zatrepetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
stresti se od vznemirjenja ali mraza:
otrok zatrepeta in zajoka
;
zatrepetati od groze, v strahu
;
zatrepetati po vsem telesu
/
roke, ustnice so mu zatrepetale
/
kozarec mu je zatrepetal v roki
//
ekspr.
zamigljati
,
zamigetati
:
plamen sveče zatrepeta in ugasne
;
listje je rahlo zatrepetalo
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
migljajoč, migetajoč pojaviti se kje:
sence so zatrepetale na stropu
;
v očeh so ji zatrepetale solze
/
smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah
je postal opazen, zaznaven
2.
ekspr.,
v zvezi z
za
začutiti strah, skrb za koga ali kaj:
zatrepetal je za sina
;
zatrepetali so za svoja življenja
3.
ekspr.
v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti;
zatresti se
:
glas mu je zatrepetal od ganjenosti
zatréskanost
-i
ž
(
ẹ̄
)
ekspr.
zaljubljenost
:
mladostna, prva zatreskanost
zatréskati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
1.
brezoseb.
povzročiti močne poke ob razelektritvi ozračja:
nenadoma je zabliskalo in zatreskalo
2.
ekspr.
dati močne, rezke glasove:
zatreskali so rafali
;
zunaj zatreskajo granate, puške
3.
ekspr.
silovito zaloputniti:
oče jezno zatreska z vrati
/
zatreskale so naoknice
4.
ekspr.
slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj:
po strehi so zatreskali kostanji
5.
ekspr.
silovito vreči:
zatreskal je torbo v kot
zatréskati se
ekspr.
zaljubiti se:
zatreskati se v sošolko
;
preveč, zelo se zatreskati
;
prvič se zatreskati
zatréskan
-a -o:
zatreskan je, zato ji vse spregleda
;
vsa dekleta so zatreskana vanj
zatrésniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
silovito zaloputniti:
zatresniti pokrov skrinje
;
jezno zatresniti z vrati
/
prepih je zatresnil okno
2.
ekspr.
silovito vreči:
zatresnil je krožnik na tla
/
zatresnil je slušalko na vilice
trdo položil
zatrésti
-trésem
dov.
, zatrésite
in
zatresíte;
nam.
zatrést
in
zatrèst
(
ẹ́
)
narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem
in tja:
zatresti drevo
;
veter je zatresel veje
/
izdihani zrak zatrese glasilki
/
ekspr.:
eksplozija je zatresla šipe
;
tla je zatresel nov potres
/
zatresti z glavo, rameni
//
narediti, povzročiti, da se kaj v kratkih časovnih presledkih
spreminja v višini, jakosti:
jeza, jok mu zatrese glas
●
publ.
domačini so večkrat zatresli mrežo
dali več golov
zatrésti se
1.
sunkovito, hitro se premakniti, navadno sem in tja:
most se je zatresel
;
stopnice so se ob vsakem koraku zatresle
;
nenadoma so se zatresle šipe
/
ekspr.
spet se je zatresla zemlja
spet je bil potres
;
pren.,
ekspr.
zatresli so se temelji starega reda
//
nehotno, hitro se premakniti, navadno sem in tja:
brada se mu je zatresla
;
roka s skodelico se ji je zatresla
2.
v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti:
spregovoril je, ne da bi se mu glas zatresel
●
pog.,
ekspr.
hlače so se mu zatresle
ustrašil se je, strah ga je postalo
zatréščiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
silovito zaloputniti:
zatreščil je vrata za seboj
2.
ekspr.
silovito vreči:
zatreščil je kozarec na tla
zatréti
-trèm
tudi
-tárem
dov.
, zatrì zatríte; zatŕl
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v
celoti preneha obstajati:
zatreti mrčes
;
zatreti plesen, plevel
/
zatreti nekatere otroške bolezni
2.
narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti,
delovati:
zatreti narod
;
gospodarsko, politično zatreti koga
3.
z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne
more več obstajati:
zatreti osvobodilno gibanje, stavko
;
zatreti upor
/
kriminala ne morejo zatreti
//
narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti:
osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti
;
zatreti otrokovo ustvarjalnost
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati:
zatreti hrepenenje, ljubezen
/
zatrl je smehljaj
●
krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa
jim onemogočile normalno rast
;
ekspr.
kaj v kali, korenini zatreti
preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič
pojavi; popolnoma uničiti
zatŕt
-a -o:
zatrt človek
;
zatrta spolnost
;
zatrta čustva
●
ekspr.
v krvi, s krvjo zatrt upor
z velikimi človeškimi žrtvami
zatŕgati
-am
stil.
-tŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
raztrgati kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa:
zatrgati list
;
znamka se je pri lepljenju zatrgala
;
kožica ob nohtu se rada zatrga
2.
brezoseb.
začutiti sunkovite bolečine:
v hrbtu ga je zatrgalo
zatŕgan
-a -o:
listi v zvezku so bili zatrgani
zatrijánčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
nar.
začeti pritrkavati, potrkavati:
še v mraku so možje zatrijančili
/
zvonovi so zatrijančili k prazniku
zatrípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī
)
knjiž.
začeti utripati:
veke mu zatripajo
/
srce mu hitreje, močno zatripa
/
na ulici zatripajo luči
zatriumfírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zmagati
:
zatriumfirati nad nasprotnikom
/
nekoč bo zatriumfirala resnica
2.
začutiti, izraziti zmagoslavje:
prehitro si zatriumfirala
/
no, vidiš, je zatriumfiral
zatŕjati
-am
nedov.
(
ŕ
)
knjiž.
zatrjevati
:
zatrjal je, da ni kriv
;
vztrajno kaj zatrjati
/
zatrjal ji je svojo ljubezen
obljubljal, zagotavljal
zatrjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki izraža, vsebuje zatrjevanje:
zatrjevalne izjave
zatrjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zatrjevati:
njegovo zatrjevanje jih je prepričalo
;
po zatrjevanju navzočih je bilo tako
;
zatrjevanje in zanikovanje
zatrjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izražati kako misel, kot da je v skladu z resničnostjo:
zatrjeval je, da je vozil previdno
;
zatrjevali so, da ničesar ne prikrivajo
;
vztrajno, z gotovostjo,
ekspr.
sveto zatrjevati
/
mnogi zatrjujejo, da je kajenje škodljivo
mislijo, menijo
/
knjiž.
zakon jim zatrjuje pravico do pritožbe
zagotavlja
/
dekleti sta pridni, je zatrjevala mati
govorila
zatrjujóč
-a -e:
opravičil se je, zatrjujoč, da se bo drugič bolj potrudil
;
zatrjujoče besede
zatrjeván
-a -o:
dokazi za zatrjevana dejstva
zatŕkati
-am
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
potrkati
:
zatrkal je in vstopil
●
knjiž.
na šipo je zatrkal dogovorjeno znamenje
potrkal je tako, kot je bilo za znamenje dogovorjeno
zatŕkati se
ekspr.
zaljubiti se:
zatrkala se je v soseda
zatŕkan
-a -o:
zatrkan fant
●
nar. dolenjsko
vola sta okrogla in zatrkana
polna, mišičasta
zatrkljáti
1
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje
osi:
zatrkljati kamen, žogo
;
zatrkljati jabolko po mizi
//
narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam:
zatrkljati kovanec v vdolbinico
zatrkljáti se
premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi:
orehi se zatrkljajo na vse strani
//
tako premikajoč se priti kam:
krogla se zatrklja pod omaro
zatrkljáti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
na rahlo potrkati:
zatrkljati na vrata
/
dež je zatrkljal na šipo
zatrmogláviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z besedami, dejanji pokazati trmoglavost, trmo:
otrok je zatrmoglavil in začel jokati
/
zatrmoglavil je, da hči ne sme v kino
zatrníti
in
zatŕniti -em,
tudi
zatŕniti -em
dov.
(
ī ŕ; ŕ
)
zastar.
zažgati
:
z gorečo svečo je zatrnil senik
//
prižgati
:
zatrniti petrolejko
/
po hišah so se zatrnile luči
zatrobéntati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
zaigrati (na) trobento:
trobentači so zatrobentali
//
dati zvočne signale s trobento:
vojak je zatrobental
/
preh.
zatrobentati umik
2.
ekspr.
glasno, doneče se usekniti:
zakašljal je in zatrobental
3.
preh.,
slabš.
glasno, vsiljivo reči, povedati:
če le more, zatrobenta kaj o svojih uspehih
zatrobíti
in
zatróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
zaigrati na trobilo:
trobentač je zatrobil
/
zatrobiti na trobento
//
dati zvočne signale s trobilom:
pastir, stražnik je zatrobil
/
preh.
trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
2.
s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice
povzročiti močne, doneče glasove:
zatrobiti s trobento
;
glasno zatrobiti
/
zatrobiti na rog, v rog
3.
dati močne, doneče glasove:
parnik je zatrobil
/
zatrobili so lovski rogovi
//
oglasiti se s takimi glasovi:
slon zatrobi
4.
dati signal s hupo:
pred ovinkom je voznik zatrobil
/
avtomobil je glasno zatrobil
5.
ekspr.
glasno, doneče se usekniti:
kihnil je, nato pa zatrobil v robec
6.
preh.,
slabš.
glasno, doneče reči, povedati:
glej, da ne zatrobiš kake neumne
/
pridite že, je zatrobila v hišo
zatrosíti
in
zatrósiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
star.
1.
raztrositi
:
po travniku zatrositi gnoj, pepel
2.
zanesti
:
zatrositi razdor
/
okužene živali so zatrosile bolezen
/
zatrositi ogenj v seno
povzročiti, da začne goreti
zatŕpati
-am
dov.
(
r̄
)
nav. ekspr.
1.
zatlačiti
,
zapolniti
:
za prevoz so med opeko zatrpali slamo
/
jetnike so zatrpali v barako
;
vse vojašnice so zatrpali z vojaki
2.
zapolniti, popolnoma napolniti:
avtomobili so zatrpali ulice
;
sobo so zatrpali s pohištvom
;
križišče se je popolnoma zatrpalo
zatŕpan
-a -o:
hodnik je zatrpan z omarami
zatrpávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
1.
tlačiti
:
seno so zatrpavali za leseno pregrado v hlevu
/
vojake so zatrpavali v tovornjake
2.
zapolnjevati, popolnoma napolnjevati:
vozila so zatrpavala ceste
/
dostop na trg se vedno bolj zatrpava
zatrpéti
-ím
dov.
,
tudi
zatŕpel; zatrpljèn
(
ẹ́ í
)
knjiž.
začutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje:
ob vsakem udarcu je zatrpela z otrokom
●
nar. severovzhodno
odrasli marsikaj zatrpimo, za otroke je bolj hudo
potrpimo, prenesemo
zatŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zatreti:
zatrtje nekaterih nalezljivih bolezni
/
zatrtje upora
/
zatrtje narodne samostojnosti
zatŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
stanje zatrtega človeka:
pisatelj je poudarjal junakovo družbeno in zasebno zatrtost ter
življenjsko nemoč
/
ljubezenska, spolna zatrtost
zatŕzati
-am
dov.
(
r̄
)
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:
obrvi mu zatrzajo
/
obraz ji je zatrzal
//
nehoteno sunkovito se skrčiti:
mišice na obrazu mu zatrzajo
//
v zvezi s
s, z
narediti sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa:
zatrzati z ustnicami
zatŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic:
ustnice mu zatrznejo
●
nar. vzhodnoštajersko
zatrzniti vrata
pripreti
zatúhtati
-am
dov.
(
ú
)
pog.
začeti premišljati, razglabljati:
ob novici so moški zatuhtali
zatúhtati se
zamisliti se:
zatuhtal se je v bridko resnico
;
zatuhtati se nad dejstvi
zatulíti
in
zatúliti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom:
na dvorišču je zatulil pes
/
bik je zatulil
zarjovel
/
ekspr.:
obupano zatuliti
;
zatuliti od bolečine, jeze
//
dati tuljenju podobne glasove:
nad njimi so zatulile granate
//
z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale:
zatulila je ladijska sirena
/
preh.
zatuliti alarm
2.
slabš.
zateglo, divje zakričati:
množica je zatulila
/
oče je zatulil na sina
/
preh.
zatuliti povelje
3.
ekspr.
glasno, zateglo zajokati:
ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
4.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
zunaj je zatulil veter
;
nad morjem je zatulil vihar
zatúšati
-am
dov.
(
ȗ
)
nižje pog.
prikriti
,
zakriti
:
škandal so poskušali zatušati
;
spor naj se hitro zatuša
zatvárjati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
zapirati
:
zatvarjati okna, vrata
zatvòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
zastar.
1.
zapor
:
odvesti koga v zatvor
2.
zapiralo
,
zaklep
:
zatvor puške
zatvóriti
-im
dov.
(
ọ̄
)
zastar.
zapreti
:
zatvoriti vrata
zatvórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
premična naprava, ki onemogoča, ovira pretok česa;
zapornica
:
odpreti, zapreti zatvornice
/
vodna zatvornica
//
premična priprava, ki onemogoča prehod:
dvigniti, spustiti zatvornico na cesti
/
železniške zatvornice
●
star.
odprle so se vse nebeške zatvornice
začelo je zelo, močno deževati
zatvórničar
-ja
m
(
ọ̑
)
star.
zaporničar
:
železniški zatvorničar
zaudárek
-rka
m
(
ȃ
)
knjiž.
neprijeten vonj:
zaudarek po znoju
zaudáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
začeti zaudarjati:
poleti meso hitro zaudari
/
od njega je zaudaril pot
;
brezoseb.
zaudarilo je po plesnobi, vlagi
zaudárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
oddajati, dajati neprijeten vonj:
meso rahlo zaudarja
;
gnojna rana zaudarja
/
brezoseb.:
iz ust mu neprijetno zaudarja
;
zaudarja po alkoholu
;
v sobi zaudarja po kislem
2.
ekspr.
imeti, kazati negativne značilnosti česa:
govor je zaudarjal po demagogiji
zaudarjajóč
-a -e:
po trohnobi zaudarjajoča klet
zaújčkati
-am
dov.
(
ȗ
)
s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu
posebno naklonjenost:
zaujčkati dojenčka, otroka
/
zaujčkati na rokah
zaújčkati se
ekspr.
zagugati se, zazibati se:
čoln se je nenadoma zaujčkal
zaúkati
-am
dov.
(
ū
)
1.
oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč
veselje, razigranost:
fant je zaukal
;
svati so zaukali
/
glasno zaukati
2.
oglasiti se z u-ju podobnim glasom:
čuk, sova zauka
zaukázati
tudi
zaukazáti -kážem
dov.
(
á á á
)
star.
izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje;
ukazati
:
zaukazal je zapreči konja
;
profesor je zaukazal, naj odprejo knjige
;
s kretnjo, pogledom zaukazati
/
zaukazati umik
zaukázan
-a -o:
zaukazana je bila velika previdnost
zaukazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje;
ukazovati
:
v družini je zaukazoval oče
;
zaukazovati vojakom
zaúp
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
1.
zaupanje
:
njegov zaup je trden
/
zaup v lastne moči
2.
kredit
:
prositi za zaup
/
dati, kupiti kaj na zaup
zaúpanje
-a
s
(
ȗ
)
prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje:
z delom upravičiti zaupanje koga
;
delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje
;
poln zaupanja prositi koga za pomoč
/
imeti zaupanje vase
//
prepričanje, da je kdo pošten, iskren:
zlorabiti zaupanje koga
;
ekspr.
v slepem zaupanju mu je verjela
//
prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev
določenih pričakovanj:
zaupanje lastni moči
/
zaupanje v razum
●
publ.
večina volivcev mu je izrazila zaupanje
je glasovala zanj
;
knjiž.
podarjati komu zaupanje
zaupati vanj
zaúpati
-am
nedov. in dov.
(
ȗ
)
1.
biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se
pričakuje:
šofer je izkušen, lahko mu zaupamo
;
zaupam vam, da boste stvar uredili
/
ekspr.
zaupati rokam kirurga
/
zaupati v brata
//
biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga:
zaupam mu, da govori resnico
;
premalo si zaupamo
;
ekspr.
slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala
/
zaupati besedam koga
2.
biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev
določenih pričakovanj:
zaupati kakovosti izdelkov
/
zaupati svoji moči, spretnosti
/
zaupati svojim nogam
/
zaupati v razum, usodo
3.
dov.
povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi
drugi:
zaupati komu resnico, skrivnost
;
zaupati komu kaj po telefonu, v pismu
;
zaupala se ji je, da je noseča
●
ekspr.
zaupati papirju svoje misli
zapisati jih (na papir)
4.
dov.
,
ekspr.,
z dajalnikom
dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena:
zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo
;
zaupati glavno vlogo znanemu igralcu
/
zaupati komu zastopstvo
/
zaupati komu ključe
;
zaupati komu tovor
/
zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
//
narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo
izid dober, ugoden:
zaupati avtomobil, tovor železnici
/
zaupati se gorskemu vodniku
zaupajóč
-a -e:
zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala
;
vase zaupajoč športnik
zaúpan
-a -o:
zaupane skrivnosti
zaupávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
zaupati
:
zaupavati sosedom
/
zaupavati komu tajne podatke
/
zaupavati komu odgovorne naloge
/
zaupavati komu denar
zaúpen
-pna -o
prid.
, zaúpnejši
(
ū
)
1.
ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi:
ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen
/
onadva sta zaupna prijatelja
/
izvedeti iz zaupnih virov
2.
nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg
osebe, kateri se zaupa, pove:
pripovedovati si zaupne stvari
/
zaupen klepet, pogovor
;
pisati si zaupna pisma
/
biti s kom v zaupnih stikih
;
odnosi med njimi so zaupni
3.
s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje:
zaupen dokument, podatek
;
zaupna novica
//
za katerega vedo le določeni ljudje:
dobiti kaj po zaupni poti
;
zaupna zveza med ilegalci
4.
star.
ki ni odprt, dostopen za javnost:
imeti zaupen sestanek, shod
5.
ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi
drugi:
zaupen sodelavec partizanov, policije
//
ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi:
imeti zaupno funkcijo, nalogo
6.
zaupljiv
:
ljudje so do tujca,
star.
tujcu malo zaupni
/
imeti zaupen obraz
zaúpno
prisl.
:
zaupno povedati
♦
pravn.
strogo zaupno
kot pripis na dopisu, dokumentu
oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le
določeni ljudje
zaupljív
-a -o
prid.
, zaupljívejši
(
ī í
)
1.
ki (rad) zaupa, verjame:
po naravi zaupljiv človek
/
biti zaupljiv do sodelavcev
//
ki izraža, kaže zaupanje, vero:
zaupljiv pogled
;
fant z zaupljivimi očmi
2.
ki (rad) zaupa, pove kaj:
do mene je zelo zaupljiv
3.
ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost:
zaupljiv in odkrit pogovor
/
ustvarjati zaupljivo vzdušje
4.
zastar.
zaupen
:
zaupljiv cilj
/
nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi
zaupljívo
prisl.
:
zaupljivo poslušati
zaupljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zaupljivega človeka:
znan je po svoji zaupljivosti
/
njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje
zaúpnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
zaupna prijateljica:
sestra je moja edina zaupnica
2.
zaupna oseba koga:
policijska zaupnica
/
delavska zaupnica
nekdaj
ženska, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi
pri lastniku proizvajalnih sredstev
3.
izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva,
funkcionarjev:
dati, izglasovati, izreči komu zaupnico
;
vlada je dobila zaupnico
;
glasovati o zaupnici
;
zaupnica odboru, predsedniku
zaúpnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
zaupen prijatelj:
ko sva odraščala, sva si bila zaupnika
/
ekspr.
papir je moj edini zaupnik
2.
zaupna oseba koga:
oskrbnik je gospodarjev zaupnik
;
partizanski, policijski zaupnik
/
delavski zaupnik
nekdaj
oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi
pri lastniku proizvajalnih sredstev
zaúpniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na zaupnike:
zaupniško razmerje
/
zaupniška mreža policije
zaúpnost
-i
ž
(
ū
)
1.
lastnost, značilnost zaupnega:
zaupnost tujca ga je presenetila
/
zaupnost pogovora
/
zaupnost dokumenta
//
kar je zaupno:
pripovedovati zaupnosti
2.
zaupljivost
:
znana je po svoji zaupnosti
3.
zaupanje
:
med njimi se je ustvarila zaupnost
zaupogníti
-pógnem
tudi
-pôgnem
dov.
(
ī ọ́, ó
)
zastar.
upogniti
:
zaupogniti vejo
zaupováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
zaupati
:
njemu zaupujem
/
zaupovati prijateljem svoje načrte
/
zaupovati komu pomembne naloge
/
zaupovati komu avtomobil
zaustavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zaustaviti:
zaustavitev krvi
/
zaustavitev stroja
zaustáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
za kratek čas ustaviti:
jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja
/
zaustaviti soseda na stopnišču
/
zaustaviti kri
/
zaustaviti motor, stroj
/
zaustaviti govornika s ploskanjem
/
zaustaviti delo
/
razvoja ni mogoče zaustaviti
zaustáviti se
za kratek čas se ustaviti:
avtomobil se zaustavi pred glavnim vhodom
/
ura se je zaustavila
ustavila
/
proizvodnja se je spet zaustavila
/
za nekaj dni smo se zaustavili pri sorodnikih
/
kritik se je zaustavil zlasti ob vsebinskih vprašanjih
zaustávljen
-a -o:
zaustavljena vozila
♦
film.
zaustavljena slika
slika, ki se pri predvajanju filma zaradi dramaturškega poudarka
pri umetniškem filmu ali zaradi analize pri dokumentarnem,
športnem, znanstvenem filmu za daljši čas zaustavi
zaustávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zaustavljati:
zaustavljanje avtomobila pred semaforji
/
zaustavljanje šivalnega stroja
/
zaustavljanje naraščanja cen
;
slovenski pouk je pomenil zaustavljanje nemškega vpliva
zaustávljati
-am
nedov.
(
á
)
za kratek čas ustavljati:
policisti zaustavljajo avtomobile
/
zaustavljati mimoidoče
/
zaustavljati ponesrečencu kri
/
zaustavljati stroje
/
zaustavljati inflacijo
zaustávljati se
za kratek čas se ustavljati:
zdaj je hitela, zdaj se je zaustavljala
/
njegov pogled se zaustavlja na obrazih prisotnih
/
razpravljavci so se zaustavljali ob različnih vprašanjih
zaustavljajóč
-a -e:
pogosto se zaustavljajoč, sta se živahno pogovarjala
zaúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
zaušesen
:
zaušna bradavica
zaušésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je, se nahaja za ušesom:
zaušesni predel
/
zaušesne žleze pri krastači
/
zaušesni del držala pri očalih
zaúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
udarec, navadno s plosko roko po licu:
zaušnica ga je zabolela
;
dobiti zaušnico
;
krepka zaušnica
/
dati,
pog.
primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
//
ekspr.
kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici:
dobiti moralno zaušnico
/
to je zaušnica njegovemu delu
zautrípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī
)
knjiž.
začeti utripati:
srce mu je vznemirjeno zautripalo
zaúzdati
-am
dov.
(
ȗ
)
nadeti, namestiti uzdo:
zauzdati konja
zaužíti
-žíjem
dov.
(
í ȋ
)
1.
sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta:
zaužiti zajtrk
;
ves dan ni nič toplega zaužil
/
zaužiti tablete, zdravilo
/
razočaran je zaužil strup
2.
star.
biti deležen česa;
užiti
:
zaužil je veliko gorja
/
takrat sem zaužil dosti mraza
občutil
zaužít
-a -o:
količina zaužitega alkohola
zaužítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zaužiti:
zaužitje hrane, pijače
zaužívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zauživati:
zauživanje hrane, alkoholnih pijač
zaužívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta:
zauživati rastlinsko, zdravo hrano
/
zauživati tablete, zdravila
2.
star.
biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega;
uživati
:
zauživati srečo
/
zauživati pokoj
zavabíti
in
zavábiti -im
dov.
(
ī á
)
zastar.
1.
izraziti, izreči vabilo:
pojdite z nami, zavabi sosed
2.
za krajši čas vzbuditi pri kom željo po obisku, stiku:
gore me zavabijo
/
njen smehljajoči se obraz zavabi
3.
v krščanskem okolju
začeti vabiti:
zvon zavabi k maši
zavájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zavajati:
zavajanje na napačno pot, sled
/
zavajanje v protislovja, zmoto
/
zavajanje dekleta
/
spolno zavajanje
/
zavajanje potrošnikov
zavájati
-am
nedov.
1.
s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega,
nezaželenega:
zavajati koga na napačno sled
/
ekspr.
zavajati koga na kriva, slaba pota
//
s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati
a)
da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje:
zavajati koga v dvom, zmoto
/
zavajati koga v mlačnost, neborbenost
b)
da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega:
zavajati koga v laž, prepir
/
zavajati koga k pitju
2.
s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti
neizkušenega, za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos:
zavajati mladoletnice
;
zavajati sosedinega moža
3.
s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno,
neustrezno misli:
zavajati bralce, javnost
;
zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki
/
naslov knjige zavaja
4.
nav. 3. os.
z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj
nenameravanega, navadno neprimernega:
nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago
;
na videz lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo
pot
zavajajóč
-a -e:
zavajajoče pisanje, ravnanje
zavál
-a
m
(
ȃ
)
petr.
kamnina, ki nastane pri vdoru magme v zemeljsko skorjo;
intruzija
,
lakolit
zavalíti
-ím
dov.
, zaválil
(
ī í
)
1.
premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi:
zavaliti kamen, sod
;
zavaliti kaj po stopnicah, strmini
//
povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride
a)
kam:
zavaliti hlod k zidu
;
zavaliti skale v jamo
b)
od kod:
zavaliti sod z voza
2.
zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto:
zavaliti predor s kamenjem
zavalíti se
1.
premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi:
otrok se je zavalil po travi
;
kepe snega se zavalijo po strmini
//
tako premikajoč se priti
a)
kam:
kamen se je zavalil v vodo
b)
od kod:
zavaliti se z voza
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
nerodno, stežka leči, sesti:
zavaliti se na posteljo, stol
;
zavalil se je v naslanjač
/
opotekel se je in se zavalil v sneg
3.
hitro se začeti premikati v veliki količini:
po sobi se zavali črn dim
/
grom se zavali čez pobočje
4.
ekspr.,
navadno v zvezi z
na
izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga:
vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča
;
včasih se res preveč zavali na enega človeka
zavaljèn
-êna -o
1.
deležnik od zavaliti:
zavaljen hlod, sod
;
zavaljen prehod
2.
ekspr.
valjasto debel:
zavaljen moški
;
biti zavaljen kot sod
;
zavaljeno telo
/
zavaljen obraz
3.
ekspr.
globok
,
nizek
:
zavaljen glas
zaváljati
-am
dov.
,
tudi
zavaljájte;
tudi
zavaljála
(
á
)
1.
z valjanjem pritisniti navzdol:
seme je treba na rahlo zagrebsti in potem zavaljati
2.
premakniti kaj po podlagi, navadno sem in tja, tako, da se vrti okoli
svoje vzdolžne osi:
zavaljati otroka po odeji
3.
slabš.
z valjanjem pomečkati:
obleko je že zavaljal in raztrgal
zaváljati se
slabš.
z valjanjem se zamazati:
deček se je zavaljal v luži
zaváljan
-a -o:
ves zavaljan hodi okrog
;
od mnogih rok zavaljana knjiga
zavaljênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
valjasto debel človek:
neroden zavaljenec
zavaljênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
značilnost zavaljenega, debelega:
kljub zavaljenosti je uren
;
zavaljenost trupa
zavaljúh
-a
m
(
ū
)
slabš.
valjasto debel človek:
vstopil je čokat zavaljuh
zavalováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
1.
premakniti se v obliki valov:
voda je močno zavalovala
/
trave zavalujejo v vetru
/
ekspr.
množica je zavalovala
/
ekspr.
lasje so ji zavalovali po hrbtu
2.
ekspr.
pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:
na licih ji je zavalovala rdečica
/
klic je zavaloval po zraku
;
brezoseb.
med poslušalci je zavalovalo
/
z grede so zavalovali nežni vonji
/
jeza mu je zavalovala po žilah
●
ekspr.
srce mu je od vznemirjenja zavalovalo
začelo močno biti
zavalovéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
premakniti se v obliki valov:
voda je zavalovela
/
krilo ji je zvonasto zavalovelo
/
ekspr.
množica je nemirno zavalovela
2.
ekspr.
pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo:
zavaloveli so zvoki klavirja
;
brezoseb.
med gledalci je zavalovelo
zavalovíti
-ím
dov.
, zavalôvil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti valove na čem:
burja zavalovi gladino morja
/
veter je zavalovil listje
2.
s prislovnim določilom
povzročiti, da se kaj valujoč premakne:
veter zavalovi meglice preko travnikov
3.
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
govor je zavalovil množico na trgu
/
nemir mu je zavalovil dušo
zavárek
-rka
m
(
ȃ
)
snov, ki se pripravi s kuhanjem;
zvarek
2
:
mazati se z zavarkom
;
zavarek iz hrastovega lubja
●
star.
sadni zavarek
vkuhano sadje, kompot
zavaríti
-ím
dov.
, zaváril
(
ī í
)
1.
z varjenjem zadelati:
zavariti počeno cev
;
zavariti luknjo v posodi
2.
zvariti
2
:
zavariti dva konca cevi
zavarjèn
-êna -o:
zavarjene cevi, žice
zavaroválec
-lca
[
zavarovau̯ca
tudi
zavarovalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor sklene z zavarovalnico zavarovalno pogodbo:
zavarovalec in zavarovatelj
2.
zastar.
zavarovatelj
:
zavarovalec je zavarovancu že izplačal odškodnino
zavaroválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zavarovanje:
zavarovalni pripomočki
;
zavarovalna vrv
/
zavarovalna dejavnost
/
zavarovalna pogodba
/
zavarovalni agent, zastopnik
;
zavarovalna doba
čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju;
čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri
pokojninskem in invalidskem zavarovanju
;
zavarovalna polica
listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi
;
zavarovalna premija
denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno
vrsto zavarovanja
♦
pravn.
zavarovalni primer
primer, glede na katerega se zavaruje
;
zavarovalna vsota
vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje
plačuje zavarovalno premijo
zavaroválnica
-e
ž
(
ȃ
)
organizacija, ki opravlja zavarovanje oseb in premoženja:
zavarovalnica mu je izplačala odškodnino
;
dajatve, storitve zavarovalnice
/
splošna zavarovalnica
;
zavarovalnica za življenjska zavarovanja
zavaroválničar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja z zavarovalno dejavnostjo:
pogajati se s tujimi zavarovalničarji
;
delati kot zavarovalničar
;
bankirji in zavarovalničarji
zavarovalnína
-e
ž
(
ī
)
dajatev, storitev zavarovalnice, določena v zavarovalni pogodbi:
dobiti, izplačati zavarovalnino
;
upravičenec do zavarovalnine
/
požarna, starostna, življenjska zavarovalnina
zavaroválniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zavarovalnico ali zavarovalništvo:
zavarovalniški posli
/
zavarovalniški cenilec, uradnik
zavaroválništvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja:
dohodki v zavarovalništvu
;
bančništvo in zavarovalništvo
/
pomorsko zavarovalništvo
zavaroválstvo
-a
[
tudi
zavarovau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z zavarovanjem oseb, premoženja in s
socialnim zavarovanjem:
organiziranje zavarovalstva
;
zaposliti se v zavarovalstvu
zavarovánčev
tudi
zavárovančev -a -o
prid.
(
á; á
)
nanašajoč se na zavarovanca:
pravice dedičev po zavarovančevi smrti
/
zavarovančevi družinski člani
zavarovánec
tudi
zavárovanec -nca
m
(
á; á
)
oseba, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana:
zavarovalnica je zavarovancu izplačala zavarovalnino
;
dolžnosti, pravice zavarovancev
//
kdor je socialno zavarovan:
zavarovanec že izpolnjuje pogoje za prejemanje pokojnine
/
invalidski, socialni, zdravstveni zavarovanec
;
zavarovanec pokojninskega, socialnega zavarovanja
♦
pravn.
družinski zavarovanec
družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic
družinskega člana zavarovanca
zavarovánje
tudi
zavárovanje -a
s
(
ȃ; á
)
1.
glagolnik od zavarovati:
zavarovanje glave s čelado
/
zavarovanje poti ob prepadu
/
zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco
/
zavarovanje svojih koristi
/
odločiti se za zavarovanje hiše, živine
2.
pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu
povrne škodo v dogovorjenem primeru:
skleniti zavarovanje
;
trajanje zavarovanja
/
osebno, pomorsko, požarno zavarovanje
;
obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje
;
življenjsko zavarovanje
za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob
smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja
//
pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva
za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega
zavarovanja, zdravstvenega varstva:
zapornikom ni priznano zavarovanje
/
socialno zavarovanje
/
invalidsko zavarovanje
;
pokojninsko zavarovanje
socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico
do pokojnine
;
starostno zavarovanje kmetov
do 1983
ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do
starostne pokojnine
;
zdravstveno zavarovanje
za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge
začasne nezmožnosti za delo
●
pog.
delati na socialnem zavarovanju
na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
♦
pravn.
kargo zavarovanje
zavarovanje tovora za več nevarnosti
;
kasko zavarovanje
zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti
;
zavarovanje posojila
vrnitve posojila z zastavo ali s poroki
;
zavarovanje za doživetje
pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba
ali ko doseže zavarovanec določeno starost
zavarovánka
tudi
zavárovanka -e
ž
(
á; á
)
ženska, katere premoženjska ali kakšna druga korist je zavarovana:
zaposlene zavarovanke
//
ženska, ki je socialno zavarovana:
socialna zavarovanka
zavarovánost
tudi
zavárovanost -i
ž
(
á; á
)
stanje zavarovanega:
zavarovanost poti
;
občutek zavarovanosti
/
družbena, gospodarska zavarovanost
zavarovátelj
-a
m
(
ȃ
)
zavarovalnica kot stranka zavarovalne pogodbe:
zavarovatelj ladje je londonska zavarovalnica
zavarováti
-újem
tudi
zavárovati -ujem
dov.
(
á ȗ; á
)
1.
s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim
slabim, nezaželenim:
zavarovati rastlino pred mrazom
;
zavarovati poslopje z visokim zidom
;
zavarovati se pred udarci
;
zavarovati si glavo s čelado
/
drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto
/
tema je zavarovala beg
//
s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj)
varno:
zavarovati balkon z ograjo
;
zavarovati planinsko pot
2.
z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim
slabim, nezaželenim:
zavarovati dekle pred nadležnim moškim
;
varnostniki so zavarovali predsednika
/
zavarovati komu hrbet
//
z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim
slabim, nezaželenim:
zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco
;
zavarovati redke rastline z zakonom
;
zavarovati posojilo z zastavitvijo česa
/
pravno zavarovati iznajdbo
3.
z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani:
zavarovati svoje koristi, pravice
/
zavarovati anonimnost
4.
skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da
upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru:
zavarovati avtomobil, potnike, premoženje
/
zavarovati kaj na določen znesek
;
življenjsko se zavarovati
tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca,
če zavarovanje še traja, izplača določena vsota
//
skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna
sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega,
invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva:
lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev
/
invalidsko, pokojninsko zavarovati
;
socialno se zavarovati
♦
alp.
zavarovati
z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in
z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da
bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil
;
pravn.
zavarovati sledove
narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni
;
šah.
zavarovati kralja
zavarován
tudi
zavárovan -a -o:
zavarovan avtomobil
;
biti invalidsko zavarovan
;
zavarovane rastline, živalske vrste
;
z železno mrežo zavarovana okna
●
zavarovani železniški prehod
železniški prehod z zapornicami
♦
alp.
zavarovani plezalec
plezalec, ki je pri plezanju navezan
;
zavarovana pot, steza
pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi
závber
--
[
zau̯bər
]
prid.
(
á
)
zastar.
lep
2
:
zavber dekleta
/
zavber dan
závber
prisl.
:
prav zavber jo pozdravi
●
zastar.
zavber fejst fant
zelo
zavdájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
star.,
z dajalnikom
zastrupljati
:
opazil je, da mu žena zavdaja
/
človeštvo si samo zavdaja
2.
zastar.,
z dajalnikom
povzročati
,
vzbujati
:
njen pogled mu je zavdajal grozo
3.
zastar.,
v zvezi s
po
zaudarjati
,
smrdeti
:
vse v hiši je zavdajalo po starem
;
brezoseb.
zavdajalo je po plesnobi
zavdáti
-dám
dov.
,
2. mn.
zavdáste
in
zavdáte; zavdál
(
á
)
z dajalnikom
1.
star.
zastrupiti
:
zavdati gostom
;
zavdati psu
;
zavdati komu z arzenikom
/
v obupu si je sam zavdal
2.
po ljudskem verovanju
uročiti
:
zavdati komu s čaranjem
/
njena lepota je mladeniču zavdala
3.
zastar.
zadati
:
zavdati komu rane
/
zavdati strah ljudem
povzročiti, vzbuditi
zavdán
-a -o:
zavdan je od njenega pogleda
;
zavdane rane
zavečáti
-ím
dov.
, zavéči; zavéčal
(
á í
)
nar.
1.
zakričati
:
jezno zaveči nanj
/
čuk je zateglo zavečal
2.
(glasno) zajokati:
otrok osramočen zaveči
zavéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki je za večno:
zavečno dejanje
/
zavečni izobčenec
zavédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zavedati se:
občasno bolnikovo zavedanje
/
zavedanje sebe, sveta
/
zavedanje o pomembnosti varstva okolja
●
zastar.
zavedanje po straneh neba
orientiranje
zavédati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
1.
biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje
in svoja duševna stanja:
bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda
;
napol, nejasno se zavedati
2.
preh.
imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa:
zavedati se sebe, sveta, življenja
/
odkar se zavedam, je bilo tako
//
imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim:
zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti
/
ali se zavedaš, kdo je on
veš, ti je jasno
//
na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem:
zavedati se krivde, moči
;
zavedati se resnosti položaja
;
zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi
/
slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema
zavedajóč se
-a -e:
hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti
;
napol zavedajoč se, je začutil oster vbod
zavéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno
kaže, izraža:
zaveden delavec, revolucionar
;
zaveden Slovenec
;
biti narodno, družbeno, politično zaveden
/
po vojni je bil zelo zaveden
socialistično zaveden
;
rodil se je v Trstu v zavedni družini
narodno zavedni
2.
knjiž.
zavesten
,
hoten
:
zavedni gibi
/
zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa
●
star.
če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil
prisebnega
zavédno
prisl.
:
zavedno delovati za kaj
;
simetrija oken je zavedno porušena
zavédeti se
-vém se
dov.
(
ẹ́
)
1.
zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja:
poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel
;
dolgo se ni mogel zavedeti
/
zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela
popolnoma zbudila
2.
preh.
vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa:
zavedeti se okolja, sebe
//
na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o
čem:
zavedeti se nevarnosti, resnice
;
zavedeli so se pomembnosti dogodka
;
zavedel se je, kakšno napako je storil
/
zavedeti se svojega izvora
;
narodnostno se zavedeti
●
star.
zavedel se je iz prve začudenosti
prebudil, predramil
;
ekspr.
nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma
kmalu, hitro
zavedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki lahko koga zavede:
zavedljiva bajna bitja
/
zavedljiv nazor
/
zavedljiva jed
zapeljiva
zavédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
lastnost zavednega človeka:
izražati, utrjevati svojo zavednost
;
narodna, politična, stanovska zavednost
/
priti na sestanek iz zavednosti
2.
zastar.
zavestnost
:
zavednost doživljanja
/
zavednost dejanja
3.
star.
prisebnost
:
osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti
/
ohraniti zavednost duha
4.
star.
zavest
:
bolnik je izgubil zavednost
;
že dva dni je brez zavednosti
●
zastar.
reči kaj v zavednosti svoje prednosti
zavesti
zavédoma
prisl.
(
ẹ̄
)
star.
zavestno
:
zavedoma se izogibati koga
zavêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
nav. 3. os.,
star.
zapihati
:
zavejal je veter
/
brezoseb.
hladno je zavejalo skozi okno
●
zastar.
zavejati z roko po zraku
zamahniti
zavékati
-am
dov.
,
tudi
zavekájte;
tudi
zavekála
dov.
(
ẹ́
)
nar.
(glasno) zajokati:
v sobi zaveka otrok
;
ženska je obupano zavekala
/
ptič je zavekal
záver
-vra
m
(
á
)
dinozaver
:
izumrli zaver
/
morski, netopirski zavri
zaverílnik
-a
[
zaveriu̯nik
tudi
zaverilnik
]
m
(
ȋ
)
star.
zavorna veriga:
zavériti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
star.
priseči, zakleti se:
zaveril se je, da ne bo več kadil
/
zaveril bi se, da je tako prav
2.
zastar.,
v zvezi z
v
zaverovati se:
tako se je zaveril v delo, da vprašanja še slišal ni
//
zaljubiti se:
zaveriti se v mlado sosedo
zaverovánost
in
zavérovanost -i
ž
(
á; ẹ́
)
stanje zaverovanega človeka:
iz zaverovanosti ga je prebudil očetov glas
;
zaverovanost gledalcev, občinstva
;
zaverovanost v delo, preteklost
/
zaverovanost v samega sebe
zaverováti
-újem
in
zavérovati -ujem
dov.
(
á ȗ; ẹ́
)
knjiž.
začeti verovati:
kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil
/
kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj
zaverováti se
,
in
zavérovati se
v zvezi z
v
1.
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
zaveroval se je v branje, delo
/
zaveroval se je v časopis
;
deček se je zaveroval v čudnega moža
2.
star.
zaljubiti se:
zaveroval se je v prelepo dekle
/
zaverovati se v čebelarstvo, gledališče
zaverován
in
zavérovan -a -o:
v preteklost zaverovani ljudje
;
vsa je zaverovana v sina
●
zelo je zaverovan vase
zelo občuduje samega sebe
;
prisl.:
zaverovano poslušati
zavésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje
pogleda:
na oknih visijo zavese
;
nagubati, odgrniti zaveso
;
pregraditi prostor z zaveso
;
bombažna, mrežasta zavesa
;
gosta, prosojna, težka zavesa
;
zavesa iz žameta
;
blago za zavese
/
dekorativne zavese
;
okenska zavesa
;
nekdaj
posteljna zavesa
ali
zavesa pri postelji
//
kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce:
zavesa se dvigne, pade
;
spustiti zavese
/
občinstvo kliče igralce pred zaveso
/
požarna, železna zavesa
/
glavna (odrska) zavesa
/
zavesa
na koncu dramskega dela, dejanja
izraža, da se zavesa spusti
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar ovira, preprečuje pogled, dostop:
zavesa dežja, dima
/
sonce je zdrsnilo za zaveso smrek
/
zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino
/
obdati se z zaveso skrivnosti
●
zastar.
železna zavesa na oknu, vratih prodajalne
rolo
;
ekspr.
odgrniti s česa zaveso molka
javno spregovoriti o čem
;
publ.
politične spremembe za železno zaveso
od 1945 do 1990
v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih
državah
♦
geogr.
zavesa
navadno nagubana ploščata kapniška tvorba
;
gled.
zavesa
zavesi podoben element scenske opreme
;
voj.
dimna zavesa
ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje
zaveselíti se
-ím se
dov.
, zavesélil se
(
ī í
)
knjiž.
razveseliti se:
zaveseliti se lepega razgleda
/
si le prišel, se je zaveselil prijatelj
zaveseljáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
z veseljačenjem zapraviti:
dediščino je zaveseljačil in zakartal
zavésen
1
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zaveso:
zavesni obroček
;
zavesno blago
♦
fot.
zavesni zaklop
zaklop z navadno kovinskima zavesicama
zavésen
2
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
navt.,
z zvezi
zavesna ladja
ladja, ki je z zadnjim delom preveč ugreznjena:
zavésica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od zavesa:
na oknih visijo zavesice
;
bela, nagubana zavesica
/
(avtomobilska) zavesica
gumijasta ali plastična plošča, pritrjena za avtomobilskim
kolesom, ki preprečuje dviganje vode, peska s ceste
zavésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
1.
zagrniti z zaveso:
zavesiti okno, vhod
/
zavesiti z odejo
//
zagrniti, zakriti s čim visečim sploh:
zavesiti si obraz s pajčolanom
2.
viseč zakriti:
brki so mu zavesili zgornjo ustnico
/
ekspr.
megla je zavesila polja
●
knjiž.,
ekspr.
nebo se je zavesilo z nizkimi oblaki
se je zakrilo, prekrilo
zavéšen
-a -o:
ženske, zavešene čez obraz
;
zavešena okna
zavesláj
-a
m
(
ȃ
)
1.
odriv vode z veslom:
delati globoke, hitre zaveslaje
;
krmar določa število zaveslajev
/
ekspr.
plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok
2.
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža razdaljo med dvema takima odrivoma:
podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika
/
naš veslač je za zaveslaj ob kolajno
zavesláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
začeti veslati:
sedel je v čoln in zaveslal
//
veslajoč se premakniti:
zaveslati iz sredine toka, proti bregu
//
veslajoč priti:
zaveslati v cilj, pristanišče
//
z veslom pognati plovilo:
otrok je lahko le nekajkrat zaveslal
/
malo smo zaveslali po zalivu
2.
ekspr.
krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti:
pijanec je zaveslal proti stolu
3.
ekspr.
narediti dolg, nesunkovit gib:
zaveslati z roko po zraku
●
ekspr.
v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo
se usmeriti, vrniti
;
ekspr.
podjetje je zaveslalo v gospodarske težave
je zašlo, prišlo
zavesljáj
-a
m
(
ȃ
)
zaveslaj
:
narediti nekaj zavesljajev
;
dolgi, ritmični zavesljaji
/
v prislovni rabi
drugi čoln je zaostal za tri zavesljaje
zavést
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih
stanj:
bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila
;
izgubiti zavest
;
biti brez zavesti
/
spravljati koga k zavesti
;
trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami
;
umreti pri polni zavesti
2.
celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda:
po uživanju mamil se mu je zavest spremenila
;
dno, obrobje zavesti
;
motnje v zavesti
;
zavest in podzavest
/
vtisniti si kaj v zavest
/
individualna zavest
3.
navadno s prilastkom
celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh:
družbena, kolektivna zavest
;
vpliv antike na evropsko zavest
;
zavest dobe, družbe
/
ekološka, politična zavest
4.
s prilastkom
kar je rezultat ravnanja česa:
zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem
;
odhajati z zavestjo zmage
;
naša zavest o resnosti položaja je oslabela
/
imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost
//
zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju,
ravnanju:
oblikovati otrokovo delovno zavest
;
privzgajati zavest tovarištva
//
zavedanje o svoji pripadnosti čemu:
imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest
;
buditi domovinsko, narodno zavest
●
resnica mu je prišla do zavesti
zavedel se je resnice
;
ekspr.
priklicati komu v zavest neljubi dogodek
opozoriti, spomniti ga nanj
;
to imam vseskozi v zavesti
tega se vseskozi zavedam
♦
filoz.
zavest
kar je in se zaveda sebe in sveta
;
družbena zavest
v marksistični filozofiji
celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki
odraža stanje materialnega življenja
;
refleksivna zavest
usmerjena na samo sebe
;
intencionalnost zavesti
;
razvoj zavesti
po Heglu
spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju
;
lit.
tok zavesti
pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli,
čustev, asociacij literarne osebe
;
psih.
stanje zavesti
oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi,
meditaciji, po uživanju drog
zavésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na zavest:
občutki, misli in drugi zavestni pojavi
/
zavestni del duševnosti
/
človek je zavestno bitje
//
zastar.
ki je pri zavesti, ki se zaveda:
zavesten ranjenec
;
bolnik ni več zavesten
2.
ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje:
zavesten gib
;
zavestna kršitev, odločitev
;
zavestno dejanje, ravnanje
;
avtomatičen in zavesten
/
zavestno učenje
3.
ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči:
zavesten goljuf, saboter
;
zavesten graditelj miru
//
ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti:
zavesten ateist, Slovenec
;
zavesten pristaš kakega nazora
zavéstno
prisl.
:
zavestno sodelovati, se upirati
zavêsti
-vêdem
dov.
, zavêdel
in
zavédel zavêdla,
stil.
zavèl zavêla
(
é
)
1.
s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega,
nezaželenega:
zavesti zasledovalce na napačno sled
/
ekspr.
zavesti koga na slaba pota
//
s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
a)
da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje:
nehote zavesti koga v zmoto
/
zavesti prijatelja v neodločnost
/
odgovor ga je zavedel v dvome
b)
da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega:
zavesti koga v prestopek
;
zavesti koga, da krivo priča
/
zavesti koga h kraji, k pitju
2.
s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega,
za moralno nesprejemljiv, nedovoljen spolni odnos:
zavesti prijateljevo dekle
;
zavesti mladoletnico
3.
s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno,
neustrezno misli:
zavesti javnost, poslušalce
;
zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4.
nav. 3. os.
z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj
nenameravanega, navadno neprimernega:
nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil
;
prestopnika je zavedla pijača, priložnost
●
zavesti dopis
vpisati, evidentirati
;
zastar.
zavesti konja v hlev
odvesti, zapeljati
;
zastar.
zavesti podjetje
ustanoviti
;
zastar.
pot nas je zavedla do razvalin
po poti smo prišli
;
knjiž.
predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti
preveč časa, prostora bi porabili
;
star.
previdno zavede pogovor drugam
spelje
zavedèn
-êna -o:
zavedeni bralci, kupci
;
zavedeno dekle
zavésti se
zavém se
in
zavêsti se zavém se
dov.
,
2. mn.
zavéste se,
3. mn.
zavêjo se
in
zavedó se; zavédi se zavédite se
in
zavêdi se zavêdite se
in
zavedíte se; zavédel se zavédla se
in
zavêdel se zavêdla se; zavéden
(
ẹ́; é ẹ́; zavédi zavédite, zavédi zavédite; zavēdel zavēdla zavédli,
zavēdel zavédla
)
zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se:
bolnica se je šele proti jutru zavedla
zavéstnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost zavestnega:
bolnikova zmanjšana zavestnost
/
iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost
zavestno stanje
/
zavestnost gibov, postopkov
;
zavestnost in spontanost
/
pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost
/
knjiž.
visoka narodna zavestnost
zavednost
zavéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
1.
zagrinjati z zaveso:
skrbno zavešati okna
2.
viseč zakrivati:
brki mu zavešajo ustnice
/
ekspr.
oblaki zavešajo sonce
zavéšiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
zapreti z veho:
zavešiti sod
zavéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
zavarovan pred vetrom:
jagode v zavetni legi že dozorevajo
;
zavetno pristanišče
2.
ekspr.
ki daje zavetje:
zavetna skala
/
zavetna domača vas
zavéti
-vêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
nav. 3. os.,
knjiž.
zapihati
:
sapa, rahel veter zaveje
2.
nav. 3. os.,
ekspr.,
s prislovnim določilom
razširiti se, priti:
skozi okno zaveje hlad
;
zavel je neprijeten vonj
/
med njimi je zavel molk
/
z njegovega obraza je zavela odločnost
3.
preh.,
knjiž.
zamesti
2
,
zakriti
:
veter je zavel sledi v pesku
/
sneg bo zavel poti
●
ekspr.
zavel je drug, nov veter
razmere so se spremenile
zavetíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj ali stavba, ki daje komu zavetje:
imeti zavetišče v grmu, jami
;
narediti, zgraditi si zavetišče
/
pastirsko zavetišče
;
zavetišče za živino
/
knjiž.
dobiti politično zavetišče
azil
;
pren.
zavetišče njegovega duha je poezija
//
tur.
manjša stavba v gorah za zavetje planincev:
planinci so prespali v zavetišču
/
zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna
/
planinsko zavetišče
2.
ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo:
živeti v zavetišču
;
upravnik zavetišča
/
otroško zavetišče
;
zavetišče za potepuhe
zavétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom:
trta v zavetju dobro uspeva
;
zavetje ob zidu
/
hiša daje marelici zavetje
2.
kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim:
iskati zavetje pred dežjem
;
iz zavetja gledati šviganje bliskov
/
ekspr.
v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
hiteti v zavetje gora
;
biti varen v zavetju noči
3.
kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva:
prositi za zavetje
;
dati komu zavetje za nekaj dni
;
iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo
/
koča je bila priljubljeno zavetje planincev
/
prositi za zavetje v tuji državi
azil
;
pren.
skriti se v zavetje ideologije
zavétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
rel.
svetnica, izbrana za zaščitnico osebe, cerkve:
sv. Barbara je zavetnica vaške cerkve
/
zavetnica mornarjev
2.
ženska, ki daje komu zavetje, pomoč:
delovala je kot zavetnica revnih
zavétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
rel.
svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve:
župnijski zavetnik je sv. Vid
/
zavetnik ribičev
2.
kdor daje komu zavetje, pomoč:
gospodar je zavetnik sirot
/
knjiž.
bogati tovarnar je bil umetnikov zavetnik
zavétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zavetnike:
zavetniška vloga
/
spregovoril je z zavetniškim glasom
zavétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
rel.
vloga, dejavnost zavetnika:
sv. Štefan ima zavetništvo nad konji
2.
knjiž.
pokroviteljstvo
,
varstvo
:
biti pod zavetništvom visokega dostojanstvenika
zavétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost zavetnega:
dolina je zaradi svoje zavetnosti zelo rodovitna
/
ekspr.
zavetnost tople delovne sobe
zavétrje
-a
s
(
ẹ̑
)
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom:
rasti v zavetrju
;
zavetrje pod skalo, pred hišo
;
zavetrje in privetrje
zavétrn
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zavarovan pred vetrom:
zavetrna stran hriba, ladje
;
trava na zavetrnih mestih že zeleni
zavéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kar koga zavezuje kaj storiti, delati:
odvezati, rešiti koga zaveze
;
spoštovati, sprejeti zavezo
;
iz zaveze izhajajoča obveznost
/
podpisati zavezo
/
star.
storil je zavezo, da bo molčal
zavezal se je
/
zaveza molka, zvestobe
;
zaveza tradicije, vere
//
dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati:
zahtevati od koga zavezo
;
pisna, ustna zaveza
//
razmerje, ki nastane s takim dejanjem:
pretrgati, skleniti zavezo s kom
;
zaveza med ljudmi
2.
kar se kdo zaveže storiti, delati:
izpolnjevati zavezo
;
s podpisom pogodbe sprejete zaveze
/
omejena zaveza
3.
zastar.
zveza
:
skleniti vojaško zavezo
;
združiti se v zavezo
/
imeti z žensko nedovoljeno zavezo
razmerje
//
zakonska zveza:
starši nasprotujejo njuni zavezi
/
sklenila sta večno zavezo
(cerkveno) sta se poročila
4.
zastar.
vez
2
,
vrvica
:
odvezati, zategniti zavezo
;
zaveze pri oblačilu
♦
rel.
Nova zaveza
drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu
;
Stara zaveza
prvi del Svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim
rojstvom
;
Sveto pismo Nove, Stare zaveze
;
skrinja zaveze
pri starih Judih
skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva
zavézančev
-a -o
(
ẹ́
)
pridevnik od zavezanec:
zavezančevi dohodki
zavézanec
-nca
m
(
ẹ́
)
pravn.
fizična ali pravna oseba, ki je zavezana, dolžna kaj narediti:
popisati zavezance
/
carinski, davčni zavezanec
;
zavezanec vodnega prispevka
;
zavezanec za dohodnino
zavézanka
-e
ž
(
ẹ́
)
pravn.
fizična ali pravna oseba ženskega spola, ki je zavezana, dolžna kaj
narediti:
pritožba zavezanke
/
davčna, inšpekcijska zavezanka
;
zavezanka za DDV, dohodnino
zavézanost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zavezanega:
zavezanost nahrbtnika
/
ekspr.
zavezanost koga delu, resnici, zemlji
zavézati
in
zavezáti -véžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
a)
da se kaj zapre, stisne:
zavezati culo, nahrbtnik, vrečo
;
zavezati mapo
;
zavezati si čevlje
/
zavezati drobce v robec
;
zavezati si lase v čop
b)
da se zapre, pokrije odprtina česa:
zavezati kozarec z vloženimi kumaricami
/
zavezati rano
/
zavezati komu oči z ruto
c)
da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju:
zavezati otroku slinček
;
zavezati si kravato, predpasnik
/
zavezati si ruto na zatilju, pod brado
tako, da je vozel na zatilju, pod brado
//
narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem
položaju:
zavezati trak, vezalko
/
zavezati konju rep
narediti vozel, da se mu rep skrajša
/
zavezati vrv okoli stebra
/
zavezati pentljo
2.
z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati:
zavezati koga s pogodbo, z zakonom
;
zavezati koga, da sodeluje
/
zavezati koga k plačilu, na plačilo
da plača
;
zavezati koga za pripravo zborovanja
/
zavezati vojake s prisego
3.
v zvezi
zavezati popek
podvezati popkovnico
:
●
star.
zavezati birmo
biti za botra
;
ekspr.
zavezati blago carini
z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga
;
ekspr.
nisem vreden, da mu čevelj zavežem
on je veliko boljši, več vreden od mene
;
pog.,
ekspr.
zavezati komu jezik
z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati,
opravljati
;
nar.
zavezati zvonove
v krščanskem okolju
na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti
;
bibl.
kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih
prepovedali, sklenili
♦
etn.
zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
zavézati se
in
zavezáti se
1.
z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati:
zavezati se poravnati dolg
;
zavezati se z besedo, obljubo
;
zavezal sem se, da preskrbim material
;
pisno se zavezati
/
zavezati se za les
2.
z dajalnikom
z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest:
zavezati se gospodarju, poveljniku
/
star.
dekle in fant sta se za vselej zavezala
sta se (cerkveno) poročila
//
ekspr.
z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj:
pisatelj se ni zavezal nobeni reviji
;
zavezati se ljubezni
;
še mlad se je zavezal zemlji
●
zastar.
zavezali so se z našimi nasprotniki
zvezali, povezali
zavézan
-a -o:
zavezan čevelj
;
ti dohodki so zavezani davku
;
kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji
●
pog.,
ekspr.
v tej zadevi imam zavezan jezik
o njej ne smem dajati izjav
;
ekspr.
imeti zavezana usta
ne moči, smeti govoriti o čem
;
ekspr.
ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi
nisi nič videl, opazil
;
star.
biti zavezan vojaški službi
biti vojaški obveznik
zavézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zavezo:
zavezni dogovor
/
star.
zavezne države
zavezniške
zavéznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska ali država, ustanova, ki koga podpira, mu pomaga v njegovih
prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje:
v teti je našel edino zaveznico
/
tesna, tradicionalna zaveznica
;
države zaveznice
2.
zastar.
kravata
:
gospod z zaveznico
zavéznik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu
kdo drug nasprotuje:
on je moj sorodnik in zaveznik
;
biti si zaveznik s kom
/
biti zaveznik otrok, zatiranih
/
delavstvo, mesto je naš zaveznik
;
ta ideja je postala njihov zaveznik
/
idejni, politični, vojaški zaveznik
;
zaveznik v vojni
//
nav. mn.,
med drugo svetovno vojno
Združene države Amerike, Velika Britanija in druge demokratične
države, združene v politično-vojaški zvezi proti Nemčiji, Italiji,
Japonski:
zavezniki so priznali partizane in jih podpirali
;
letala zaveznikov so bombardirala Nemčijo
/
zavezniki so se izkrcali na Siciliji
/
zahodni zavezniki
2.
kar zaradi svojih lastnosti, značilnosti koga podpira, mu pomaga pri
njegovih prizadevanjih:
sneg in mraz sta bila zaveznika umikajoče se ruske vojske
zavézniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zaveznike:
zavezniška pomoč
/
zavezniška vojska
/
zavezniška država
/
zavezniška pogodba
/
zavezniška vojaška misija pri partizanih
;
nacističnim zločincem so sodila zavezniška vojaška sodišča
♦
zgod.
zavezniška vojaška uprava
od 1947 do 1954
anglo-ameriška vojaška uprava v coni A Svobodnega tržaškega
ozemlja
zavézništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
zavezniško razmerje:
skleniti s kom zavezništvo
;
politično, vojaško zavezništvo
;
zavezništvo demokratičnih strank
;
zavezništvo med državama
/
narediti kaj v zavezništvu s kom
zavézniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zakriti s čim tako, da se povezne:
zavezniti krožnik s skledo
/
zavezniti odprtino z lesenim pokrovom
zavéznjen
-a -o:
zaveznjena posoda
;
nizko zaveznjeno nebo
zavezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zavezovati:
zavezovanje vreče
/
zavezovanje kozarcev z vloženim sadjem
/
zavezovanje kravate, rute
/
zavezovanje s pogodbo, prisego
zavezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel
a)
da se kaj zapre, stisne:
zavezovati mapo
;
zavezovati vreče
;
zavezovati si čevlje
/
zavezovati endivijo
povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene
barve
b)
da se zapre, pokrije odprtina česa:
zavezovati kozarce z vloženim sadjem
/
zavezovati rano
/
zavezovati obsojencem oči
c)
da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju:
zavezovati otroku slinček
;
zavezovati si kravato, predpasnik
/
zavezovati si ruto na zatilju, pod brado
tako, da je vozel na zatilju, pod brado
//
delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem
položaju:
zavezovati pas, vezalke
/
zavezovati vrv na vejo
2.
z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati:
zavezoval je celo starše, da so o tem molčali
//
s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati:
odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice
/
publ.
te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti
/
moralno, pogodbeno koga zavezovati
zavezováti se
z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati:
zavezovati se z obljubami, s prisego
;
pisno se zavezovati
/
zavezovati se za preskrbo materiala
/
dov.
zavezujem se, da bom tako ravnal
zavezujóč
-a -e:
odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto
;
zavezujoča merila
;
sam.:
to ni vendar nič zavezujočega
zavibrírati
-am
dov.
(
ȋ
)
zanihati, zatresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji:
struna zavibrira
/
smučka se je zapičila v sneg in zavibrirala
/
glas ji je zavibriral
//
preh.
narediti, povzročiti, da kaj tako zaniha, se zatrese:
zavibrirati struno na kitari
zavičáj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
domači kraj, domovina:
še mlad je zapustil zavičaj
zavíd
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
zavist
:
izbruh zavida
/
reči kaj z zavidom
zavídanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zavidati:
iz vedenja sosedov je bilo čutiti zavidanje
●
ekspr.
doseči zavidanja vreden položaj, rezultat
zelo dober, ugoden
;
ekspr.
zavidanja vredna stopnja napredka
zelo velika, visoka
zavídati
-am
nedov.
(
í
)
čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si
osebek želi:
vsi sosedje mu,
star.
ga zavidajo
;
zavidati komu srečo, uspeh
;
zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti
/
zavidati komu za bogastvo
●
ekspr.
takega življenja mu nihče ne zavida
zelo slabo živi
;
ekspr.
ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo
zelo dobro
;
zastar.
zaradi storjene krivice zavidati koga
sovražiti
zavidajóč
-a -e:
gledali so ga, zavidajoč mu spretnost
zavídan
-a -o:
od mnogih zavidana sreča
zavíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
knjiž.
1.
zavisten
:
zaviden človek
/
biti komu zaviden za uspeh
/
zaviden smeh
;
gledati koga z zavidnimi očmi
2.
zelo dober, ugoden:
imeti zaviden položaj
//
zelo velik, visok:
zavidna stopnja razvoja
zavídno
prisl.
:
zavidno reči
zavídeti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
začutiti zavist:
zavideti komu bogastvo
zavidljív
-a -o
prid.
, zavidljívejši
(
ī í
)
1.
zavisten
:
zavidljivi sosedje
/
biti komu zavidljiv za kaj
/
zavidljive oči
2.
ekspr.
zelo dober, ugoden:
priboriti si zavidljiv položaj
;
soba z zavidljivim razgledom
;
pri delu je dosegel zavidljive rezultate
//
zelo velik, visok:
doseči zavidljiv uspeh
;
zavidljiva hitrost
;
naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven
zavidljívo
prisl.
:
zavidljivo gledati
;
zavidljivo dobra kakovost izdelkov
zavidljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
zavisten človek:
zavidljivci jih obrekujejo
zavidljívost
-i
ž
(
í
)
ekspr.
zavistnost
,
zavist
:
zavidljivost sosedov
/
s svojim vedenjem je vzbudil zavidljivost
zavídnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
zavisten človek:
naš uspeh marsikaterega zavidneža moti
zavídnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
zavisten človek:
postal je velik zavidnik
●
zastar.
ima mnogo zavidnikov
sovražnikov
zavídnost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
zavistnost
,
zavist
:
zavidnost sodelavcev
;
ekspr.
zelena zavidnost
/
čutiti zavidnost do koga
zavíh
-a
m
(
ȋ
)
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču:
poravnati, skrtačiti zavihe
;
na zavihu ima pripeto značko
;
ozki, široki zavihi
//
zavihani, navadno robni del česa sploh:
hlačni, rokavni zavih
;
odvihati zavihe na rokavih
/
škornji na zavih
/
zavih na papirju
♦
zal.
notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka,
navadno z besedilom o avtorju, delu
//
prostor med zavihanim delom in osnovo:
dati listek v zavih na rokavu
zaviháriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z veliko silo, intenzivnostjo zapihati:
veter je zaviharil nad polji
;
pren.,
ekspr.
v duši ji je zaviharila nevihta
2.
ekspr.
hitro in hrupno iti, stopiti:
zaviharil je po dvorišču
●
ekspr.
kričanje množice je zaviharilo po trgu
se je viharno razleglo, je zadonelo
zavíhati
-am
dov.
(
í
)
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz
prvotnega položaja navzgor, navzdol:
zavihati papir
;
zavihati si brke
/
prezirljivo zavihati ustnice
/
zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča
usmeriti, obrniti ga navzgor
//
dati, položiti del ob robu na del pred njim:
zavihati rjuho široko čez odejo
;
zavihati rokave do komolcev
/
zavihati (si) hlače
zavíhati se
dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz
prvotnega položaja nazaj:
krilo se ji je zavihalo
;
listi zvezka so se zavihali navznoter
;
vogal preproge se je zavihal
/
psu se je rep zavihal navzgor
;
ustnice so se ji porogljivo zavihale
●
ekspr.
nos (se mu) je zavihal
z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet
;
ekspr.
zavihati si rokave
z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
zavíhan
-a -o:
zavihani brki
;
zavihani rokavi
zavíhek
-hka
m
(
ȋ
)
1.
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču:
poravnati zavihke
;
koničasti, ozki zavihki
;
gumbnica v zavihku plašča
;
suknjič brez zavihkov
//
zavihani, navadno robni del česa sploh:
hlačni, rokavni zavihki
;
krzneni zavihek kape
;
zavihki na rokavih
/
zavihki pri škornjih
/
zavihek papirja, pločevine
2.
del programskega okna, ki omogoča prikaz katere od sočasno odprtih
datotek, spletnih strani, skupine nastavitev v istem oknu:
izbrati ustrezen zavihek
;
odpreti nov zavihek
;
klikniti na zavihek
zavíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zavihati
:
zavihniti pramen las
/
zavihniti hlačnice
;
zavihniti si rokav srajce
zavihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz
prvotnega položaja navzgor, navzdol:
zavihovati liste
/
zaradi mraza so si zavihovali ovratnike
usmerjali, obračali jih navzgor
//
dajati, polagati del ob robu na del pred njim:
zavihovati rokave
zavihráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja
zraka:
ob sunku vetra so zastave zavihrale
/
lasje ji zavihrajo v vetru
//
vihrajoč se pojaviti:
ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave
//
preh.
narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno,
vijugajoče premakne:
veter zavihra trakove, zastave
/
vihar je zavihral krošnje dreves
2.
ekspr.
hitro in hrupno iti, stopiti:
jezno je vstal in zavihral po sobi
/
konj zavihra
zdirja
3.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
nad mestom je zavihral vihar
/
groza mi je zavihrala v prsih
zavihtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
držeč v roki premakniti kaj v velikem loku:
voznik zavihti bič
;
zavihteti kol, palico nad kom
;
zavihtel je vedro in izlil vodo
;
kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo
2.
ekspr.
v velikem loku vreči:
deček zavihti kamen v zrak
/
zavihteti napadalca proč od sebe
3.
zamahniti pri delu s čim:
zavihteti kladivo, motiko, sekiro
//
ekspr.
začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo:
pridno so zavihteli krampe
/
nasprotnika sta zavihtela meče
zavihtéti se
z odrivom spraviti se kam:
zavihteti se na konja, v sedlo
/
zavihteti se čez ograjo
zavihtèn
-êna -o:
žvižg zavihtenega biča
zavihtíti
-ím
dov.
, zavíhtil
(
ī í
)
star.
zavihteti
:
zavihtiti šibo
/
zavihtiti se na konja
zavijáč
-a
m
(
á
)
zool.
1.
nav. mn.
nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili,
Tortricidae:
zavijači in pedici
/
jabolčni zavijač
katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella
2.
v zvezi
trtni zavijač
hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka
uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae:
ličinke trtnega zavijača
zavijáča
-e
ž
(
á
)
1.
etn.
žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali
brokatnim robom nad čelom:
nositi belo zavijačo na glavi
;
zavezala si je zavijačo
;
zavijača in avba
2.
zastar.
vijuga
,
zavoj
:
njegove črke so polne zavijač
●
zastar.
ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo
nejasno, zapleteno izraženo mislijo
zavijáčka
-e
ž
(
ā
)
etn.
žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali
brokatnim robom nad čelom:
nositi zavijačko
;
vezenina zavijačke
zavijálec
-lca
[
zavijau̯ca
tudi
zavijalca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki kaj zavija:
zavijalec v trgovini
♦
zool.
trsni zavijalec
trtni zavijač
zavijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zavijanje:
zavijalni papir
/
zavijalni stroj
♦
avt.
zavijalni pas
prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje
;
gozd.
borova esasta zavijalna rja
glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega bora
zvijajo v obliki črke S
zavijálka
-e
[
zavijau̯ka
tudi
zavijalka
]
ž
(
ȃ
)
delavka, ki kaj zavija:
zaposliti zavijalko
♦
gozd.
borova zavijalka
borova esasta zavijalna rja
zavijálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za zavijanje česa:
delati v zavijalnici
;
sortirnica in zavijalnica
zavíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zavijati:
zavijanje avtomobila
;
zavijanje v levo
;
prehitevanje in zavijanje
/
zavijanje rogljičev
/
zavijanje daril
;
zavijanje v papir
/
zavijanje dejstev, resnice v lepe besede
/
zavijanje burje
/
slišati je bilo zavijanje psa
/
zavijanje po trebuhu
zavíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
spreminjati smer svojega
a)
gibanja:
kolesar, ladja, voz zavija
/
zavijati okrog vogala
b)
poteka:
cesta, proga zavija
//
s prislovnim določilom
s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam:
letalo zavija na desno, v desno
;
zavijati na stransko cesto
/
zavijati vstran
//
s prislovnim določilom
s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam:
cesta, steza zavija h gradu
;
reka zavija v sotesko
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam:
na poti domov pogosto zavija v gostilne
3.
delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka:
pes zavija rep
/
zavijati preste
/
zavijati komu roko
na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
/
zavijati oči, z očmi od jeze
4.
zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega
tako, da je s tem obdano:
zavijati darilo, šopek
;
zavijati kaj v blago, papir
/
da se knjige ne bi umazale, jih zavija
/
zavijati otroka v odejo
/
zavijati si noge v ogrinjalo
/
ekspr.
zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
//
zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim,
upogljivim:
zavijati rano s povojem
;
zavijati si vrat z ruto
5.
ekspr.,
v zvezi z
v
povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje
vidljivost:
megla zavija dolino v mrak
6.
oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom:
volk zavija
;
pes je po volčje zavijal v noč
;
zavijati kot lisjak
//
ekspr.
dajati zavijanju podobne glasove:
na dvorišču je zavijala krožna žaga
;
bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami
/
ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati
/
okrog vogalov zavija veter
7.
ekspr.
glasno, zateglo jokati:
pretepeni otrok je dolgo zavijal
/
zavijati od bolečin
;
zavijati v žalosti
8.
ekspr.
govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi
glasovnimi posebnostmi, značilnostmi:
zavijati po dolenjsko, notranjsko
/
zavijati pri petju
9.
brezoseb.
imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu:
zavija ga po trebuhu, v črevesju
;
otroka je začelo zavijati
●
ekspr.
ne zavijaj besed
razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene
;
ekspr.
v črevesju jim je pogosto zavijala lakota
pogosto so bili zelo lačni
;
ekspr.
zavijati koga v vato
prizanašati mu s hudim, neprijetnim
;
ekspr.
zavijati pogovor drugam
usmerjati
zavíjati se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
vas se zavija v tišino
/
zavijati se v molk, žalost
zavijáje
:
prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
zavijajóč
-a -e:
tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje
;
zavijajoče sirene
zavijúgati
-am
dov.
(
ū
)
vijugasto iti, se premakniti:
riba je zavijugala med algami
;
sinica je zavijugala nad hišo
;
hitro je zavijugal po smučišču
/
avtomobilist je zavijugal, da bi se izognil oviri
●
knjiž.,
ekspr.
vojna je zavijugala njegovo življenje
je naredila, povzročila, da je večkrat dobilo nepričakovano,
nepravo smer
zavijúgati se
narediti zaporedne zavoje:
cesta se zavijuga proti vrhu
/
reka se tam zavijuga v ostro koleno
zavijúgan
-a -o:
zavijugana rečna struga
zavíkati
-am
tudi
víčem
dov.
(
ī
)
1.
oglasiti se z visokim glasom:
kanja, sova zavika
2.
star.
zakričati
,
zavpiti
:
od veselja je zavikal
zavíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
ekspr.
vzklikniti
:
kdo je prišel, zavikne
2.
star.
zakričati
,
zavpiti
:
zavikniti od bolečine
zavínek
-nka
m
(
ȋ
)
star.
ovinek
,
zavoj
:
potrobiti na zavinku
;
po nekaj zavinkih se je ustavil
/
cestni zavinek
/
zavinek reke
;
stopnice z zavinki
/
tekati v zavinkih
vijugasto, cikcakasto
●
star.
po zavinku vstran je nadaljeval svojo misel
govorjenju o drugih stvareh
zavíra
-e
ž
(
ȋ
)
star.
ovira
:
odstraniti, preskočiti zaviro
/
čustvena, nazorska zavira
zaviráč
-a
m
(
á
)
delavec, ki zavira železniško vozilo:
postati zavirač
;
zavirač tovornega vlaka
;
zavirač in premikač
//
ekspr.
kdor kaj zavira sploh;
zaviralec
:
zavirači napredka
zavirálec
-lca
[
prvi pomen
zavirau̯ca
tudi
zaviralca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj zavira:
zaviralci so zaustavili voz
/
pospeševalci in zaviralci razvoja
2.
farm.
snov, ki preprečuje ali zavira določen biokemični proces:
učinkoviti naravni zaviralci rasti bakterij
;
delovati, učinkovati kot zaviralec
/
predpisati hormonske zaviralce
;
jemanje, uporaba zaviralcev
//
spojina, ki po vezavi na encim prepreči ali upočasni njegovo
biološko funkcijo:
zaviralci histaminskih receptorjev
3.
kem.
snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov:
zaviralci gorenja
zavirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zaviranje:
raketa je opravila zaviralni manever
/
zaviralni vzvod
;
zaviralna naprava, raketa
/
zaviralna sila
/
publ.
zaviralni momenti hitrejšega razvoja
♦
aer.
zaviralno padalo
padalo za dodatno zaviranje zlasti nekaterih reaktivnih letal,
raketoplanov pri pristajanju
;
lit.
zaviralni moment
dogodek, ki za kratek čas odloži razplet
zavirálnik
-a
m
(
ȃ
)
žel.
naprava na vlečnem vozilu za zaviranje vlaka:
zavirati z zaviralnikom
;
ročica zaviralnika
●
zastar.
zavirati kmečki voz z zaviralnikom
z zavorno verigo
zavíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zavirati:
po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil
;
zaviranje letala ob pristajanju
;
mehanizem za zaviranje
;
zaviranje in pospeševanje
/
zaviranje z motorjem
/
zaviranje napredka
♦
lit.
zaviranje
upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem
delu
;
žel.
mešano zaviranje
istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro
zavírati
1
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika
počasneje ali da se ustavi:
voznik zavira ob vožnji navzdol
;
zavirati avtomobil, voz
/
avtomobil, vlak zavira
/
zavirati na vsa štiri kolesa
;
zavirati s coklo
;
zavirati z motorjem
z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa,
ki ženejo vozilo
//
delati, povzročati, da je premikanje počasnejše:
zavirati korak
;
zavirati pri teku
/
zavirati hitrost
2.
delati
,
povzročati
:
a)
da poteka kaj počasneje:
sneg je zaviral hojo
/
tovorna vozila zavirajo promet
/
če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela
;
pospeševati in zavirati procese
b)
da se kaj ne začne, ne uresniči takoj:
zavirati akcijo, vstajo
;
zavirati izid knjige
/
možitev je zaviralo več reči
c)
da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje:
pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen
/
zavirali so jih v njihovih prizadevanjih
3.
delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje:
suša zavira rast rastlin
;
nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva
/
ekspr.
zavirati cene
prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo
●
star.
skale zavirajo potoku pot
zapirajo, omejujejo
zavirajóč
-a -e:
sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo
;
imeti zavirajoč vpliv
;
zavirajoče okoliščine
;
prisl.:
zavirajoče delovati
zavíran
-a -o:
zaviran proces
;
razvoj je zaviran
zavírati
2
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
zastar.
začenjati vreti:
juha že zavira
zavísen
-sna -o
prid.
(
í ī
)
zastar.
odvisen
:
zaradi bolezni biti zavisen od domačih
/
uspeh je zavisen od delavnosti
zaviséti
1
-ím
dov.
, zavísel
(
ẹ́ í
)
zastar.
povesiti se, omahniti:
glava mu je zavisela od utrujenosti
zaviséti
2
-ím
dov.
, zavísel
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.,
knjiž.,
v zvezi z
od
biti odvisen:
uspeh zavisi od sposobnosti in delavnosti
/
od vas zavisi, kako bo
zavísnost
-i
ž
(
í
)
zastar.
odvisnost
:
otrokova zavisnost od staršev
/
ekonomska, politična zavisnost
zavíst
-i
ž
(
ȋ
)
občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si
osebek želi:
ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist
;
ekspr.
grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist
;
njena lepota vzbuja zavist
;
ekspr.
bleda, črna, zelena zavist
;
zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca
/
govoriti iz zavisti
;
ekspr.
pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti
;
prebledeti od zavisti
;
bled,
ekspr.
zelen od zavisti
/
srečni ljudje, reče z zavistjo
zavísten
-tna -o
prid.
(
í ī
)
ki komu zavida:
nevoščljiv in zavisten človek
;
biti zavisten komu
/
zavistni pogledi
;
ekspr.
njegovo srce je zavistno
zavístno
prisl.
:
zavistno gledati, opazovati
zavístnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
zavisten človek:
on je velik zavistnež
zavístnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
zavistna ženska:
ta ženska je velika zavistnica
zavístnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
zavisten človek:
zavistnik mu ničesar ne privošči
zavístnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zavistnega človeka:
premagovati zavistnost v sebi
zavítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli:
kupiti zavitek cigaret, prepečenca
;
kilogramski zavitek
/
pojesti pol zavitka piškotov
/
pošiljati zavitke po pošti
pakete, zavoje
2.
knjiž.
ovoj
,
ovitek
:
zavitek se je raztrgal
;
sneti zavitek
;
dati knjigo v zavitek
/
pisemski zavitek
kuverta, ovojnica
3.
pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi:
jesti, speči zavitek
;
testo za zavitek
/
jabolčni, sirov zavitek
/
mesni zavitek
mesni zvitek
4.
kar je zavito:
zavitek črnih las
/
črke krasijo vijuge in zavitki
/
zviti plakat v zavitek
zvitek
zavíti
-víjem
dov.
(
í
)
1.
spremeniti smer svojega
a)
gibanja:
avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije
;
zaviti na križišču
/
zaviti okrog vogala
b)
poteka:
cesta, reka večkrat zavije
//
s prislovnim določilom
s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam:
avtobus zavije proti mestu
;
zaviti na kolovoz, v pristanišče
;
zaviti na levo, v levo
/
zaviti vstran
;
pren.,
ekspr.
zaviti na kriva pota
//
s prislovnim določilom
s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam:
hodnik zavije na levo
;
železnica zavije v predor
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam:
namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno
/
zaviti na klepet
3.
narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka:
nekoliko zaviti cev
;
pes zavije rep
/
porogljivo zaviti usta
/
zaviti vrv okrog stebra
/
zaviti komu roko
na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
4.
zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako,
da je s tem obdano:
zaviti blago, prašek
;
zaviti v celofan, papir
/
preden je začel brati, je knjigo zavil
/
zaviti otroka v odejo
;
zaviti se v rjuho
/
ekspr.
zaviti se v plašč
//
zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim,
upogljivim:
zaviti rano s povojem
;
zaviti si glavo s šalom
5.
ekspr.,
v zvezi z
v
povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje
vidljivost:
nevihta je zavila mesto v temo
;
kolona se je zavila v oblak prahu
6.
oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom:
pes je zavil, ko je zaslišal korake
//
ekspr.
dati zavijanju podobne glasove:
sirene so predirljivo zavile
/
preh.
sirena zavije alarmni znak
7.
ekspr.
povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi
glasovnimi posebnostmi, značilnostmi:
poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko
/
preh.
izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
8.
brezoseb.
dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu:
nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
●
ekspr.
avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče
razumeti
prikrito, nepregledno izrazil
;
ekspr.
zaviti kokoši vrat
zadušiti, ubiti jo
;
ekspr.
zaviti nasprotniku vrat
ubiti, uničiti, premagati ga
;
ekspr.
če prideš prepozno, ti zavijem vrat
izraža grožnjo
;
ekspr.
zaviti nevesto v svilo
obleči jo v svilena oblačila
zavíti se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
vas se je zavila v mir
/
sedel je v kot in se zavil v molk
;
zavila se je v globoko žalost
zavít
-a -o:
kozel z zavitimi rogovi
;
polžasto, svedrasto zavit
;
zavit v desno
;
stopati po zavitih stopnicah
;
zavito izražanje, vprašanje
;
v povoščen papir zavito pecivo
●
zaviti oklepaj
oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj
in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
;
ekspr.
ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo
je ostalo skrito, neznano
;
ekspr.
zavita pota življenja
neravna, zapletena
♦
gozd.
zavita rast debla
pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla
;
prisl.:
zavito odgovarjati
zavítnica
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
spiralna guba v črevesu obloustk in nekaterih rib, ki povečuje
prebavno površino:
zavítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zavitega:
zavitost cevi
/
ekspr.
zavitost izražanja
zavížati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
star.
zapeti
2
,
zaigrati
:
zavižati pesem, skladbo
2.
zastar.
zaviti, usmeriti se:
steza je zavižala v levo
/
zavižati pogovor v drugo smer
zavlačeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zavlačevanje:
zavlačevalna taktika
/
zavlačevalni nameni
zavlačevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zavlačevati:
zavlačevanje pogajanj
/
zavlačevanje odhoda
/
razliko v ceni bodo plačali brez zavlačevanja
hitro, takoj
zavlačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva,
pričakuje:
zavlačevati pogajanja
;
s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo
/
pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo
/
elipt.
naredi, nikar ne zavlačuj
//
delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se
predvideva, pričakuje:
zavlačevati odhod, z odhodom
;
volitve so se znova zavlačevale
/
čakali so in zavlačevali odločitev
♦
pravn.
zavlačevati izrek sodbe
;
zavlačevati postopek
;
šport.
zavlačevati igro
izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več
časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh
2.
nar.
z brananjem zakrivati:
sejal je, nato pa zavlačeval
zavlačíti
in
zavláčiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
nar.
zabranati
:
zavlačiti umetno gnojilo
/
zavlačiti z brano
2.
etn.
povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo:
zavlačiti prašiču teloh
zavlačúgati
-am
dov.
(
ȗ
)
slabš.
zapraviti z vlačuganjem:
veliko denarja zapije in zavlačuga
zavlačúgati se
predati se vlačuganju:
odšel je od doma in se zavlačugal
zavlačúgan
-a -o:
zavlačugan moški
zavládati
-am
dov.
(
ā
)
1.
začeti vladati:
zavladati državi, ljudstvu
/
zavladati nad drugimi narodi, zasedenimi pokrajinami
/
po kraljevi smrti je zavladal njegov sin
postal vladar
/
ekspr.
v hiši je zavladala tašča
2.
postati splošno razširjen:
na morju je zavladalo brezvetrje
;
lakota je zavladala v deželi
/
zavladala je tišina
/
v književnosti je zavladal ekspresionizem
zavléči
-vléčem
dov.
, zavléci zavlécite
in
zavlecíte; zavlékel zavlékla
(
ẹ́
)
1.
z vlečenjem spraviti kaj kam:
zavleči deblo do ceste, na tovornjak
;
zavleči truplo v goščavo
/
ekspr.:
fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli
;
zavleči ujetega v zapor
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve:
zavleči prijatelja na koncert
/
zavleči koga v pogubo, prevaro
/
zavleči deželo v vojni spopad
3.
narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva,
pričakuje:
zavleči pogovor, spanje
/
nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole
;
zavleči študij za eno leto
//
narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se
predvideva, pričakuje:
njegovo izvolitev so zavlekli
;
zavleči odhod, z odhodom
;
obisk, plačilo so zavlekli do jeseni
/
zima je dela na polju zavlekla
4.
pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor,
izvajanje dalj, kot je normalno:
zavleči glas e
;
violinist je zven preveč zavlekel
//
ekspr.
reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot
je normalno:
ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel
/
zavleči po dolenjsko
5.
nar.
zabranati
:
zavleči seme
;
posejal je in zavlekel
/
zavleči z brano
6.
etn.
povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo:
zavleči bolni svinji teloh
/
zavleči žival s telohom
●
zavleči črto
povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje
;
pog.
luknjo na komolcu je kar zavlekla
zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine
;
ekspr.
zavleči ustnice v nasmeh
s potegnitvijo robov počasi raztegniti
;
ekspr.
vse, kar dobi, zavleče k njim
odnese, znosi
zavléči se
1.
ekspr.,
s prislovnim določilom
s težavo priti, navadno na miren, varen kraj:
alpinist se je zavlekel pod previs
;
ranjenec se je zavlekel med skale
//
iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati:
zavlekel se je v kot in molčal
;
nihče ne ve, kam se je zavlekel
/
medved se čez zimo zavleče v brlog
/
gost mrak se je zavlekel med hiše
;
pren.
nemir se mu zavleče v dušo
2.
trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje:
sestanek se je zavlekel
/
dela so se zavlekla v pomlad
//
začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje:
objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov
zavlekla
;
začetek predavanj se je nekoliko zavlekel
●
ekspr.
nebo se je zavleklo z oblaki
se je počasi zakrilo
zavléčen
-a -o:
zavlečen pisk vlaka
;
njiva je bila posejana in zavlečena
;
ozirati se v zavlečeno nebo
;
prisl.:
govoril je počasi in zavlečeno
závod
-óda
tudi
-a
m
(
á ọ́; á
)
1.
delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen
ni pridobivanje dobička:
ustanoviti, voditi zavod
;
direktor zavoda
;
zavodi in ustanove
/
delati na zavodu
/
meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod
;
raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod
;
fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi
/
avtomobil se je ustavil pred zavodom
stavbo take organizacije
//
upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih
strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z
njimi:
državni, občinski zavod
;
zavod za varstvo narave
2.
ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo:
zavod sprejme nove gojence
;
oskrbovanci zavoda
/
zavod za gluhoneme, ostarele
/
stanovati v zavodu
v stavbi take ustanove
//
navadno s prilastkom
ustanova za opravljanje kake dejavnosti:
denarni, kreditni zavod
;
grafični, pogrebni, reklamni zavod
;
star.
Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi
založbe
3.
navadno s prilastkom
izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna:
učiti na visokošolskem zavodu
/
zasebni učni zavod
4.
zastar.
industrijsko podjetje, navadno veliko:
tovarna je prerasla v zavod
♦
med.
zavod za transfuzijo krvi
;
pravn.
zavod za prestajanje kazni zapora
;
nekdaj
kazenski poboljševalni zavod
;
šol.
eksterni zavod
učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v
njem
;
zgod.
biblijski zavod v Urachu
v 16. stoletju
protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih
knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku
zavódar
-ja
m
(
ọ̑
)
ekspr.
gojenec, oskrbovanec zavoda:
prvo leto šolanja je bil zavodar
zavódarka
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
gojenka, oskrbovanka zavoda:
sošolka zavodarke
zavódarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zavodarje:
zavodarska oblačila
/
zavodarsko življenje
zavóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zavod:
zavodna delavnica
/
zavodno življenje
zavódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
zapeljivka
:
lepa zavodnica
zavódnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
zapeljivec
:
zavodnik sosedove žene
zavódov
in
závodov
-a -o
prid.
(
ọ́; á
)
nanašajoč se na zavod:
zavodovi svetovalci
;
zavodova enota
zavódski
tudi
závodski -a -o
prid.
(
ọ̑; á
)
nanašajoč se na zavod:
zavodsko osebje
/
zavodska oskrba
;
zavodsko življenje
zavóhati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
z vohom zaznati:
zavohati smrad
/
zavohati alkohol, dim
2.
ekspr.
začutiti
,
zaslutiti
:
zavohati nevarnost
;
morali so nekaj zavohati, da so tako hitro odšli
/
zavohati dobro kupčijo
//
odkriti
,
ugotoviti
:
takoj je zavohala, zakaj nas sosed tako pogosto obiskuje
zavohljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
krajši čas vohljati:
pes je dvignil ušesa in zavohljal
2.
ekspr.
odkriti
,
ugotoviti
:
kmalu so zavohljali, o čem se dogovarjata
zavòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od zaviti:
narediti zavoj
;
zavoj v desno, levo
/
hitri zavoji smučarjev
2.
mesto, kjer kaj spreminja smer:
avtomobil je pripeljal iz zavoja
;
pog.
avtomobilist, kolesar reže zavoj
;
blag, oster zavoj
;
cestni zavoji
;
zavoj reke
/
zavoj stopnišča
/
cesta se v zavojih dviga čez prelaz
3.
predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza:
nesti, odviti zavoj
;
lahek, velik zavoj
;
teža zavoja
/
sprejeti zavoj
paket
4.
kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti:
sneti zavoj
;
papirnat zavoj
/
dati pismo v zavoj
kuverto, ovitek
5.
določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli:
zavoj kave, prepečenca
;
zavoji po dva kilograma
/
zavoj dokumentov
6.
kar je zavito:
zavoj las
/
zavoj filma
svitek
/
zavoji polžje hišice
/
pisava z izrazitimi vijugami in zavoji
/
roko je imel povito z zavojem
s povojem
♦
anat.
možganski zavoj
guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga
;
med.
krožni zavoj
enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem
;
zavoj za prvo pomoč
z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči
;
šport.
plužni zavoj
pri katerem imajo smuči obliko pluga
;
smrtni zavoj
lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo
nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki
jo drži za roko
zavójček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od zavoj:
odpirati zavojček
;
vzeti iz zavojčka
/
kupiti zavojček cigaret, tobaka
/
zavojček papirja
/
črtice, zavojčki in drugi deli znamenj
/
ekspr.
zavezati rano z zavojčkom
s povojem
zavójek
-jka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
zavita, vijugasta črta kot del zlasti z roko zapisane črke:
zavojek v spodnjem delu črke
;
rokopis z zavojki
//
kar je, poteka v zaviti, vijugasti obliki, črti:
zavojki ročajev
/
ornament z zavojki
zavójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je za zavijanje:
zavojni stroški
/
zavojni papir
zavojeválec
-lca
[
zavojevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
osvajalec
:
fašistični zavojevalci
;
boj proti zavojevalcem
/
zavojevalec vrhov
/
zavojevalec ženskih src
zavojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
osvajalen
:
zavojevalni načrt
;
zavojevalna politika
/
zavojevalne vojne
/
zavojevalne čete
zavojeválski
-a -o
[
zavojevau̯ski
tudi
zavojevalski
]
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
osvajalski
:
zavojevalska vojska
/
zavojevalska politika
zavojevánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
osvojitev
:
zavojevanje novih dežel
/
zavojevanje ljudstev
zavojevátelj
-a
m
(
ȃ
)
star.
osvajalec
:
oboroženi zavojevatelji
/
ljubezenski zavojevatelj
zavojeváti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
osvojiti
:
zavojevati sosednje dežele
/
zavojevati druge narode
/
pianist je s svojo igro zavojeval občinstvo
/
zavojevati dekle
●
knjiž.,
ekspr.
zavojevati bogat plen
pridobiti si ga pri osvajanju
;
publ.
zavojevati trg
začeti prodajati na njem
zavojeván
-a -o:
zavojevane dežele
zavojíca
tudi
zavójica -e
ž
(
í; ọ̑
)
1.
knjiž.
spirala
:
narisati zavojico
/
dim se v zavojicah dviga
2.
zastar.
zavoj
,
ovinek
:
zavojica reke
zavojít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
spiralast
:
zavojite stopnice
2.
zastar.
ovinkast
,
vijugast
:
zavojita reka
zavójka
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
zavita, vijugasta oblika, črta:
ornament z zavojkami
/
zavojka črke
/
reka se vije v zavojkah po dolini
vijugah
zavójkast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki ima zavito, vijugasto obliko:
zavojkasta črta
;
težko berljiva zavojkasta pisava
zavójnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima veliko zavojev, ovinkov:
ravne in zavojnate črte
/
zavojnate stopnice
zavójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
spirala
:
narisati zavojnico
/
dvigati, vzpenjati se v zavojnici
●
knjiž.
zavojnice na oknu
rolete, navojnice
zavojnína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov;
embalaža
:
zaviti maslo v primerno zavojnino
;
zaboji in druga zavojnina
zavójščiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
star.
osvojiti
:
zavojščiti mesto, pokrajino
/
dekle ga je zavojščilo
●
zastar.
zavojščiti na koga
napasti ga z vojsko
zavolj
predl.
,
star.,
z rodilnikom
zaradi
:
zavolj njega je pustila šolo
;
opomnili so ga zavolj slabega vedenja
/
v vezniški rabi
stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila
zato
zavóljo
predl.
(
ọ̄
)
z rodilnikom
zaradi
:
roke se mu tresejo zavoljo bolezni
/
bilo mu je žal zavoljo dekleta
/
v gostilno zahaja zavoljo lepe natakarice
/
v prislovni rabi
to je rekel zavoljo lepšega
/
zavoljo mene lahko opravlja to delo
/
v vezniški rabi
bilo jo je strah. Zavoljo tega ni mogla spati
zato
zavónjati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
zadišati
:
vrtnice so zavonjale
/
brezoseb.
zavonjalo je po kadilu
2.
preh.
zaznati vonj:
zavonjati cvetje
/
knjiž.
konj je zavonjal gospodarja
zavohal
zavòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
star.
1.
zavrtje
:
zavor voza
2.
zavora
:
po klancu navzdol zavor pridržuje voz
zavóra
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila:
zavore delujejo,
pog.
primejo
;
ekspr.
zavore so zacvilile
;
preizkusiti zavoro
;
zavreti z zavoro
;
zavore kolesa
;
zavore pri avtomobilu
;
pedal, ročica zavore
/
potegniti zavoro
ročico zavore
;
pritisniti na zavoro
na pedal zavore
/
nožna, ročna zavora
;
sprednje, zadnje zavore
/
pohoditi zavoro
zavreti
2.
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje:
pri odločanju o izvozu deluje več zavor
;
zavore kulturnega življenja
/
košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3.
nav. mn.
kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah:
pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile
;
osvoboditi se zavor in razdvojenosti
/
čustvene, duševne zavore
;
estetske, socialne zavore
/
o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
●
star.
odvaliti zavoro s ceste
oviro
♦
avt.
bobnasta, čeljustna, kolutna zavora
;
tračna zavora
ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak
;
rib.
zavora ribiškega kolesca
naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri
utrujanju ribe
;
strojn.
hidravlična zavora
;
teh.
elektromagnetna, mehanična, zračna zavora
;
žel.
avtomatska zračna zavora
ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda
;
zasilna zavora
avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik,
železniški delavec s potegom ročice
zavóren
1
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zavoro:
zavorni pedal, vzvod
/
zavorne ploščice
ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo,
kolut
;
zavorna veriga
veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza
♦
avt.
zavorni boben, drog, kolut, trak
;
zavorne čeljusti
;
zavorne luči
luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku
na pedal zavore
;
strojn.
zavorna tekočina
hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor
;
teh.
zavorno kolo
kolo, na katerega obod pritisne zavorni element
;
žel.
zavorna spojka
zavóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na zaviranje:
zavorni učinek
/
zavorna sled
/
zavorni mehanizem
;
zavorna naprava
/
zavorna raketa vesoljske ladje
zaviralna
/
publ.
zavorni momenti v razvoju gospodarstva
zaviralni
♦
aer.
zavorno padalo
zaviralno padalo
;
avt.
zavorna pot
razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko
se ustavi
;
žel.
zavorni preizkus
preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture
;
zavorna cokla
cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju
;
zavorna teža
vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila
zavóriti
-im
dov.
(
ọ̄
)
nar. zahodno
zavreti
2
:
zavoriti voz z verigo
zavórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
1.
zavorna veriga:
zavreti kolo voza z zavornico
2.
zavora
:
zavornice zaškripljejo in vlak se ustavi
zavórnik
-a
m
(
ọ̑
)
avt.
zavorna ploščica:
diskasta zavora je sestavljena iz koluta in zavornikov
zavornják
-a
m
(
á
)
žel.
del zavore, ki ob zaviranju pritiska na kolo lokomotive ali vagona:
zavornjaki se tesno prilegajo kolesom
;
obloga zavornjaka
zavozíti
-vózim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
vozeč priti kam:
malokateri avtomobilist zavozi na ta trg
/
vlak zavozi v predor
/
ekspr.
ob prehitevanju zavoziti v škarje
2.
vozeč iti, se premakniti:
fant je zavozil iz domače v sosednjo vas
/
mimo zavozi tramvaj
pripelje
3.
ekspr.
porabiti, zapraviti z vožnjo, vožnjami:
zavoziti sto evrov
/
zavoziti veliko ur
4.
pog.,
ekspr.
z napačnim vodenjem, delovanjem povzročiti, da pride kaj v slab,
neugoden položaj:
zavoziti gospodarstvo, podjetje
/
zavoziti študij, življenje
/
zavozil si jo
napačno si naredil
/
nepreh.:
fant je globoko zavozil
;
govornik je spoznal, da je zavozil
zavóžen
-a -o:
položaj je zavožen
;
zavoženo podjetje
zavozlánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zavozlati:
z zavozlanjem skrajšati vrv
/
zavozlanje problema
zavozlánka
-e
ž
(
á
)
1.
grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo,
iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo
besed, številk:
križanke, uganke in zavozlanke
/
številska zavozlanka
2.
igrači podoben predmet, pri katerem je treba ugotoviti način, kako ga
sestaviti ali preurediti:
lesena zavozlanka
/
otroška zavozlanka
zavozlánost
-i
ž
(
á
)
stanje zavozlanega:
zavozlanost niti
/
zavozlanost problema
/
ekspr.
zavozlanost sloga
zavozláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti vozel, vozle na čem:
niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo
;
zavozlati trak, vrv
2.
z vozlom, vozli zavezati:
zavozlati nit okrog paličice
;
zavozlati ruto pod brado
/
zavozlati (si) kravato
zavezati
3.
ekspr.
narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo:
zavozlati problem
;
zavozlal je vso stvar
/
dramatik je dobro zavozlal zgodbo
zavozláti se
1.
nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli:
niti, vrvi so se zavozlale
;
pazi, da se volna ne zavozla
/
zastava se je zavozlala okrog droga
2.
ekspr.
postati zapleten, težko razrešljiv:
odnosi med njimi so se zavozlali
;
zadeva se je še bolj zavozlala
/
misli so se mu zavozlale
3.
knjiž.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj:
še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal
/
zavozlati se v neprijetnosti
4.
knjiž.,
ekspr.
priti v ljubezensko razmerje s kom:
zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi
;
zavozlala se je s poročenim moškim
5.
knjiž.,
ekspr.
priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati:
pri razlaganju se je popolnoma zavozlal
/
tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti
●
črevo se mu je zavozlalo
z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno
zavozlán
-a -o:
zavozlan klobčič
;
zavozlan primer
;
zavozlani stavki
;
prisl.:
zavozlano govoriti
zavozlávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati vozel, vozle na čem:
zavozlavati niti, vrvi
2.
z vozlom, vozli zavezovati:
zavozlavala in razvozlavala je pas pri halji
3.
ekspr.
delati kaj zapleteno, težko razrešljivo:
zavozlavati probleme
/
avtor spretno zavozlava in razvozlava zgodbo
zavozlávati se
1.
nepravilno, neurejeno se prepletati, zvijati, da nastane vozel,
vozli:
volna se ji zavozlava
;
vrvi so se zavozlavale med seboj
2.
ekspr.
postajati zapleten, težko razrešljiv:
odnosi med njimi se zavozlavajo
/
misli se mu zavozlavajo
zavozljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
zaplet
,
zapletljaj
:
njeno življenje poteka brez zavozljajev
/
zavozljaji v drami
zavóženec
-nca
m
(
ọ́
)
pog.,
ekspr.
kdor pride, se spravi v slab, neugoden položaj:
uspešneži in zavoženci
zavóženost
-i
ž
(
ọ́
)
pog.,
ekspr.
stanje česa, kar je zaradi napačnega vodenja, delovanja v slabem,
neugodnem položaju:
zavoženost podjetja
/
zavoženost vojaškega položaja
/
zavedati se lastne zavoženosti
zavpíti
-vpíjem
dov.
, zavpìl
(
í ȋ
)
1.
spregovoriti z močnim glasom:
ali greste tudi vi, je zavpil
;
lažeš, je jezno zavpil
/
zavpiti na ves glas,
ekspr.
na vso moč
zelo
/
zavpiti na pomoč
//
izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem:
zavpiti na koga, nad kom
;
jezno, oblastno zavpiti
2.
dati neartikuliran, močen glas:
ob vsakem udarcu je zavpil
;
zavpiti od bolečine, strahu
zavprášati
tudi
zavprašáti -am
dov.
,
tudi
zavprašála
(
á á á
)
star.
vprašati
:
zavprašal je, kaj se je zgodilo
zavráčanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zavračati:
zavračanje živine
/
zavračanje pomoči
/
zavračanje snubcev
/
zavračanje predlogov
/
zavračanje racionalizma
zavráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji:
na paši so mu pomagali zavračati živino
/
pes je z laježem zavračal ovce
2.
delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava:
redarji so zavračali množico, ki je silila na trg
/
obramba je zavračala nasprotnikove napade
odbijala
3.
z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se
mu daje, ponuja:
zavračati darila
;
zaporniki že cel teden zavračajo hrano
/
zavračati funkcije
4.
z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar
želi kdo v zvezi z njim uresničiti:
zavračati pomoč pri učenju
/
zavračati predlagano sodelovanje
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa
samostalnik:
zavračati odgovor, podpis
5.
z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti
česa ali priti v kako razmerje s kom:
plesalce je zavračala drugega za drugim
;
vse snubce vztrajno zavrača
6.
z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme,
uveljavi:
zavračati predloge
;
naše prošnje so vztrajno zavračali
//
odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti,
pomanjkljivosti:
zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
//
odklanjati uradno priznanje, veljavo česa:
zavračati nove cenike
7.
izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno,
neutemeljeno:
v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore
;
zavračati nasprotnikove trditve
//
izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa:
njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili
;
v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem
/
novejša terminologija ta izraz zavrača
ga ne priznava
8.
imeti, izražati negativen odnos do česa:
otrok zavrača šolo
;
zavrača vso moderno umetnost
//
knjiž.
ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati:
sošolci ga zavračajo
9.
izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi:
v razpravi so ga ostro zavračali
/
to pa res nič ni, so ga zavračali
zavračajóč
-a -e:
zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
zavráčan
-a -o:
zavračana čreda
zavračeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zavračati
:
zavračevati krave na pašnik
/
zavračeval je njihove pomisleke
zavráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
ovraten
:
zavratna ruta
2.
ki skrivaj naredi kaj slabega;
zahrbten
:
zloben in zavraten človek
/
zavraten napad, umor
3.
navidezno nenevaren:
reka je polna zavratnih vrtincev
/
zavratna bolezen
zavrátno
prisl.
:
zavratno napasti koga
zavrátnež
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zahrbten človek:
ne zaupaj jim, ker so sami zavratneži
zavrátnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
star.
kravata
:
zavezati zavratnico
;
svilena zavratnica
/
sneti psu zavratnico
ovratnico
2.
knjiž.
zahrbtna ženska:
onemogočiti zavratnico
zavrátnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
star.
ovratnik
:
zapeti zavratnik
;
suknjič z visokim zavratnikom
2.
knjiž.
zahrbten človek:
razkrinkati zavratnika
zavrátnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
zahrbtnost
:
sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti
/
zavratnost puščave
/
tako ravnanje je zavratnost
zahrbtno dejanje
zavréči
-vŕžem
dov.
, zavŕzi zavŕzite
in
zavrzíte; zavŕgel zavŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
1.
narediti, da preneha biti pri osebku to
a)
kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje:
jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki
;
zavreči staro obleko
;
vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
b)
kar je neuporabno:
vse blago z napako zavržejo
;
tiskarji izrabljene črke zavržejo
;
zavreči polomljene igrače
2.
ekspr.
zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem
odnosu, zvezi:
družina ga je zavrgla
;
ko se je poročila, jo je oče zavrgel
;
zavreči in razdediniti
/
mati je zavrgla otroka
je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
//
zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni
več upoštevan, je iz nje izločen:
družba ga je zavrgla
/
zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli
3.
ekspr.
prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega:
zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev
/
zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov
;
zavreči domačo tradicijo v slikarstvu
/
zavreči vero staršev
4.
ekspr.
zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa:
zavreči mnenje manjšine
;
zavreči nasvet, predlog
;
njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno
/
zavrgel je njeno ljubezen
//
ne sprejeti, odkloniti:
zavreči pomoč, ponudbo
;
sodišče je zavrglo pritožbo
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik:
zavreči slabe navade
;
zavrgel je misel na maščevanje
/
lesene pluge so že zdavnaj zavrgli
jih prenehali uporabljati
zavréči se
ekspr.
prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi
v določeni družbi:
pustil je študij in se zavrgel
;
bali so se, da bi se v tujini zavrgla
;
do konca, popolnoma se zavreči
zavŕžen
-a -o
1.
deležnik od zavreči:
zavrženi deli avtomobila
;
zavržen otrok
;
biti zavržen od očeta in matere
;
zavržene ideje
2.
knjiž.
nemoralen
,
pokvarjen
:
zavržena ženska
/
zavrženo dejanje
●
knjiž.
zavrženi angel
hudič
;
knjiž.
zavržena duša
pogubljena
;
knjiž.
živeti v zavrženih razmerah
slabih, človeka nevrednih
;
sam.:
sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
zavrèd
prisl.
(
ȅ
)
nar.
zgodaj
:
zjutraj so se zavred odpravili na lov
zavrélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin;
prevretek
,
zavretek
:
popiti zavrelico
;
zavrelica iz kamilic
/
zdravilna zavrelica
2.
knjiž.
redka, vodena jed:
za kosilo so dobili nekakšno zavrelico
/
namesto kave nam je dala slabo zavrelico
3.
agr.
bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola
prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo
razkroj:
preprečiti zavrelico
4.
star.
pokvarjeno, ciknjeno vino:
noče piti zavrelice
zavrélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
agr.
bolezen vina, pri kateri se zaradi učinkovanja segretega alkohola
prekine alkoholno vrenje in razvijejo bakterije, ki povzročajo
razkroj;
zavrelica
:
zavrelka in druge vinske bolezni
2.
star.
pokvarjeno, ciknjeno vino:
izliti zavrelko iz soda
zavreščáti
-ím
dov.
, zavréšči
in
zavrêšči; zavréščal
in
zavrêščal
(
á í
)
1.
oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi:
galeb, opica zavrešči
;
v gozdu je zavreščala ptica
//
z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost,
bolečino:
otroci so zavreščali in se razbežali
/
zavreščati od strahu
;
ekspr.
zavreščati na ves glas
zelo
2.
slabš.
spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom:
kaj se to pravi, je zavreščal
zavrétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin:
popiti zavretek
;
zavretek iz borovnic
/
zdravilni zavretek
zavréti
1
-vrèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
1.
narediti, da kaj vre:
zavreti mleko
/
zavrela nam je čaj
skuhala
2.
začeti vreti:
čakali so, da voda v loncu zavre
/
ekspr.
morje okoli njih je zavrelo
3.
silovito, peneč se priteči od kod na površje:
po deževju so spet zavreli studenci
//
ekspr.
hitro, v veliki količini priteči od kod:
iz rane mu je zavrela kri
;
solze so mu zavrele iz oči
4.
ekspr.
začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu:
iz dvorane so zavreli ljudje
5.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
pojaviti se v visoki stopnji:
v njem je zavrela jeza
;
v prsih mu je zavrelo ljubosumje
//
brezoseb.
izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja:
če mi zavre, ne odgovarjam zase
;
v glavi mu je zavrelo
;
v njem je zavrelo od sovraštva
/
med poslušalci je zavrelo
/
po deželi je zavrelo
so se začeli nemiri, spopadi
●
ekspr.
kri mi zavre, če pomislim na krivice
zelo se vznemirim, razburim
zavréti
2
-vrèm
dov.
, zavŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se
ustavi:
voznik je zavrl in ustavil
;
zavreti avtomobil
;
na hitro zavreti
/
avtomobil, vlak zavre
/
zavreti voz s coklo
;
zavreti z nožno, ročno zavoro
;
zavreti kolo z verigo
//
narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše:
zavreti korak
/
debel sneg ga je zavrl in ublažil padec
zadržal
/
zavreti hitrost
2.
narediti
,
povzročiti
:
a)
da poteka kaj počasneje:
tema je zavrla iskanje
/
megla je zavrla promet
/
pospešiti in zavreti proces
b)
da se kaj ne začne, ne uresniči takoj:
zavreti akcijo, pohod
;
urednik je zavrl objavo dela
/
njihovih načrtov ne more nič zavreti
c)
da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje:
pri končanju dela ga je zavrla bolezen
/
zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3.
narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje:
nizka temperatura je zavrla rast rastlin
;
zavreti razvoj znanosti
/
zavreti cene
narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo
zavŕt
-a -o
1.
deležnik od zavreti:
zavrte gospodarske možnosti
;
kolesa avtomobila so zavrta
;
napredovanje je bilo zavrto
2.
oviran v normalnem razvoju, delovanju:
zavrt človek
;
biti zavrt
;
spolno zavrt
♦
psih.
zavrti otrok
otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost
;
psihično zavrta osebnost
zavrétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zavreti
1
:
greti vodo do zavretja
/
zavretje strasti
zavrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
začenjati vreti:
voda v loncu že zavreva
zavrgljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (lahko) zavrže:
po uporabi zavrgljiva embalaža
zavrískati
-am
dov.
,
tudi
zavriskájte;
tudi
zavriskála
(
í
)
oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč
veselje:
fantje so zavriskali
;
glasno, močno, prešerno zavriskati
;
zavriskati na ves glas,
ekspr.
na vse grlo
;
zavriskal je, da se je daleč razlegalo
//
ekspr.
oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje:
orgle so zavriskale
;
preh.
violine so zavriskale veselo pesem
//
oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh:
zavriskati od sreče, strahu
●
ekspr.
sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan
nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost
zavrísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom:
uščipnil jo je, da je zavrisnila
/
zavrisniti od bolečine, veselja
;
prestrašeno zavrisniti
/
zavrisnil je in dvignil kozarec
zavriskal
//
z visokim, močnim glasom razburjeno reči:
pazi, so zavrisnili otroci
zavriščáti
-ím
dov.
(
á í
)
star.
zavreščati
:
sraka je zavriščala
/
zavriščati od strahu
zavrnílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki izraža, vsebuje zavrnitev, zavračanje:
zavrnilna izjava
zavrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zavrniti:
zavrnitev črede
/
zavrnitev ponudbe
/
kljub zavrnitvi si je še naprej prizadeval za njeno naklonjenost
/
zavrnitev prošnje
/
polemična zavrnitev očitkov
zavrníti
in
zavŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam
oddalji:
zavrniti krave
;
koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti
/
s psi zavrniti ovce
2.
narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava:
straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most
;
na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov
/
zavrniti nasprotnika
odbiti
3.
z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se
mu daje, ponuja:
zavrniti darilo, nagrado
/
zavrnil je vse funkcije
/
gledališče je zavrnilo njegovo dramo
je ni hotelo uprizoriti
;
založba je zavrnila rokopis
ga ni hotela objaviti
4.
z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar
želi kdo v zvezi z njim uresničiti:
zavrnil je njihovo pomoč
;
zavrniti ponudbo, vabilo
/
zavrniti prijateljstvo
/
zavrniti sodelovanje
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa
samostalnik:
zavrniti plačilo dolga
;
zavrniti podpis pogodbe
5.
z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti
česa ali priti v kako razmerje s kom:
prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila
/
ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil
;
zavrnila je več snubcev
6.
z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme,
uveljavi:
zavrniti načrt
;
zavrniti zahtevo po spremembi zakona
/
njegovo prošnjo so zavrnili
neugodno rešili; je niso upoštevali
//
odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti,
pomanjkljivosti:
zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko
;
zavrniti nepopolne prijavnice
//
odkloniti uradno priznanje, veljavo česa:
zavrniti novi učni načrt
/
pri kontroli so avtomobil zavrnili
niso dovolili (ponovne) registracije
7.
izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno:
zavrnil je vse obtožbe
;
zavrniti nasprotnikove trditve
;
avtoritativno zavrniti vse očitke
/
zavrnil je vse točke obtožnice
/
publ.
zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v
romanu
zanikati
//
izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa:
v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
8.
izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi:
ostro,
ekspr.
odrezavo zavrniti koga
;
zavrnil jih je, da ni nič res
9.
zastar.
odgovoriti
,
reči
:
nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil
/
o tem nerad govorim, je zavrnil
10.
zastar.
obrniti
:
s težavo so zavrnili čoln
;
zavrniti krmilo
/
zavrnil se je proti domu
♦
med.
telo je zavrnilo presajeni organ
se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje,
odmiranje presajenega organa, tkiva
;
polit.
zavrniti noto
zavŕnjen
-a -o:
zavrnjen napad
;
zavrnjen snubec
;
biti zavrnjen od koga
;
zavrnjena ponudba
;
prošnja je bila zavrnjena
zavrnítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki izraža nasprotovanje čemu in povzroči, da se kaj ne sprejme,
uveljavi:
zavrnitveni sklep sodišča
;
zavrnitvena odločba
;
zavrnitvene reakcije
zavrstjó
prisl.
(
ọ́
)
star.
zapovrstjo
:
več dni zavrstjo so praznovali
/
zavrstjo je objavljal večja dela
završáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove:
smreke završijo v vetru
;
brezoseb.
v oblakih je nenadoma završalo
/
zunaj je završal vihar
//
s prislovnim določilom
vršeč se premakniti, iti:
završala je skozi sobo
/
pod nebo so završale rakete
;
po zraku je završalo kamenje
2.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo:
umaknite se, preden završi nevihta
/
okrog njih je završala bitka
;
po dvorani je završalo ploskanje
/
po mestu je završala negotovost
3.
z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov,
povzročiti vršanju podobne glasove:
gledalci so završali od razburjenja
;
množica je završala
;
brezoseb.:
med ljudmi je završalo
;
po razredu je završalo kot v panju
●
ekspr.
po mestu je završalo, da se bliža potres
se je začelo vznemirjeno govoriti
završéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove:
drevesa so završela
;
brezoseb.
zapihalo je in završelo
//
s prislovnim določilom
vršeč se premakniti, iti:
v nebo so završele iskre
2.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo:
nad dolino je završel vihar
/
s hribov je završel mrzel veter
3.
z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov,
povzročiti vršenju podobne glasove:
množica je završela
;
brezoseb.
med poslušalci je završelo
završeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
končevati
:
završevati kako delo
/
knjigo završuje s kratkim povzetkom
/
šolsko leto se počasi završuje
završíti
-ím
dov.
, zavŕšil
(
ī í
)
zastar.
končati
:
lotil se je dela in ga tudi završil
/
završiti študij
/
tečaj se je završil sredi meseca
završèn
-êna -o:
preiskava je že završena
zavrtáč
-a
m
(
á
)
zool.
1.
nav. mn.
metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev,
Cossidae:
gosenice zavrtačev
;
zavrtači in zalubniki
2.
podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v
kamen ali les, Pholas dactylus:
zavŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
z vrtanjem prodreti v kaj:
zavrtati v desko
;
s svedrom zavrtati v les
/
z lopatico zavrtati v pesek
//
z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov:
zavrtati sveder v les
2.
z vrtanjem narediti, izoblikovati;
izvrtati
:
zavrtati luknjo
;
zavrtali so nove rove
3.
ekspr.
začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem:
z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej
/
ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
//
v zvezi z
v
začeti vztrajno izpraševati:
po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji
/
kaj pa zdaj, so zavrtali v mater
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
prodreti
:
zavrtati do dna, jedra zadeve
;
zavrtati v bistvo problema
5.
nav. 3. os.,
ekspr.
pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo:
v hrbtenici je zavrtala bolečina
;
brezoseb.
zavrtalo mu je v zobu
;
pren.
v srcu mu je zavrtal črv dvoma
●
ekspr.
zavrtati oči, pogled v koga
preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga
zavŕtati se
1.
s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj:
ličinka se zavrta v les
;
školjka se zavrta v kamen
/
zavrtal se je v steljo in zaspal
zaril
;
pren.
vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa
samostalnik:
zavrtal se je v delo
/
zavrtati se v problem
/
igralec se je zavrtal v vlogo
●
ekspr.
njegove oči so se zavrtale vanjo
preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično
gledati
zavŕtan
-a -o:
letev z zavrtanimi luknjami
zavrtávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z vrtanjem delati, oblikovati;
izvrtavati
:
zavrtavati luknje
zavrtávati se
s polkrožnimi gibi telesa prodirati v kaj:
školjke se zavrtavajo v kamen
zavrtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi:
dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo
;
hitro, počasi zavrteti
/
zavrteti vrtiljak
;
pren.,
ekspr.
kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj
2.
narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših
premikih:
zavrteti gumb radijskega sprejemnika
;
zavrteti ključ v ključavnici
;
zavrteti stikalo
;
zavrteti vijak
/
ekspr.
zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl
//
narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi:
veter je zavrtel listje po zraku
;
brezoseb.
ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla
/
ekspr.
hitro je zavrtel plesalko po plesišču
3.
narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi:
zavrteti posodo, da se oglje razžari
4.
s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje:
zavrteti slamoreznico
5.
z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava
deluje:
zavrteti kolovrat
/
zavrteti ruleto
//
pog.
s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni
zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden:
zavrteti film
;
zavrteli so še nekaj resne glasbe
●
ekspr.
to dekle zna zavrteti moške
jih zna podrediti svoji volji
;
ekspr.
pohvala mu je zavrtela glavo
postal je domišljav, prevzeten
;
ekspr.
vino mu je zavrtelo glavo
ga je (nekoliko) upijanilo
;
zavrteti telefonsko številko
z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko
zavrtéti se
1.
premakniti se okoli svoje osi:
drsalec je dvignil roke in se zavrtel
;
kolo se je zavrtelo za en vrtljaj
;
plesalka se je trikrat zavrtela na prstih
//
ekspr.
zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati:
stroji so se zavrteli
;
žičnice so se že zgodaj zavrtele
so začele obratovati
2.
premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi:
list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla
/
ekspr.:
plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani
;
kovanec se je zavrtel po mizi
zakotalil
;
pren.
čudne misli so se mu zavrtele po glavi
3.
začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi:
prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe
/
zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega
4.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spreminjajoč smer iti:
priklonil se je in se zavrtel skozi vrata
//
začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja:
ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo
;
le naglo se zavrti, da boš prej končal
5.
ekspr.,
z dajalnikom
dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici:
vse se mi je zavrtelo
;
brezoseb.:
pred očmi se mi je zavrtelo
;
zavrtelo se mi je od pijače
/
brezoseb.
v glavi se mi je zavrtelo
6.
ekspr.
zaplesati
:
na veselici smo se tudi zavrteli
;
fantje so se zavrteli z dekleti
zavrtèn
-êna -o:
ključ je bil zavrten v levo
zavŕtež
-a
m
(
ȓ
)
ekspr.
kdor v življenju ne uresničuje svojih potreb, želja, kar se odraža v
duševnem stanju neugodja:
velja za zavrteža
;
spolni zavrteži
zavŕti
-ov
m
mn.,
mest. stil.
zavrtéh
(
ȓ
)
nar.
steze, pešpoti na koncu vrtov, sadovnjakov za hišami v vasi:
nista hotela skozi vas, ampak sta šla po zavrtih
//
svet s takimi stezami, pešpotmi:
drevje na zavrtih že cveti
zavrtínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
povzročiti, da se kaj premika v spiralastih zavojih:
veter je zavrtinčil suho listje
;
burja zavrtinči sneg
//
s prislovnim določilom
premikajoč kaj na tak način zanesti:
veter je v sobo zavrtinčil listje
;
brezoseb.
zavrtinčilo jih je v globino
zavrtínčiti se
1.
premakniti se v spiralastih zavojih:
list se dvigne in zavrtinči v zraku
;
plameni so zaprasketali in se zavrtinčili
;
voda v tolmunu se je zavrtinčila
/
oblaki so se zavrtinčili proti morju
//
premikajoč se na tak način nastopiti, se pojaviti:
okoli nas so se zavrtinčili valovi
//
premikajoč se na tak način priti:
iz vseh špranj se je zavrtinčil dim
2.
ekspr.
zasukati, zavrteti se:
avtomobil se je zavrtinčil in zdrsnil s ceste
zavrtíti
-ím
dov.
, zavŕtil
(
ī í
)
star.
zavrteti
:
zavrtiti mlinsko kolo
/
zavrtil se je na petah
/
večkrat se mu je zavrtilo v glavi
zavŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zavreti
2
:
zavrtje avtomobila
/
zavrtje razvoja
zavrtljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zavrteti:
z vsakim zavrtljajem ročice je bil bolj utrujen
/
po dveh zavrtljajih se ustaviti
2.
publ.,
navadno s prilastkom
del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po
vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan;
kolo
2
:
odigrati več zavrtljajev
;
rezultati zadnjega zavrtljaja
zavŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost zavrtega:
zavrtost koles
/
spolna zavrtost
;
zavrtost čustvovanja
;
zavrtost v gibanju, govorjenju
zavrvéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
začeti vrveti:
ljudje so vznemirjeno zavrveli
/
ob pristanku ladje je množica zavrvela
;
brezoseb.
zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo
zavrvráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
dati glasove kot voda pri vretju:
morje je zakipelo in zavrvralo
zavŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
1.
ed.
slabi, nekvalitetni izdelki;
izmeček
:
z novo tehnologijo so zmanjšali zavržek
●
knjiž.
sestavljati skulpture iz najrazličnejših zavržkov
odpadkov
2.
slabš.
človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne
upošteva, izloči:
počutil se je kot zavržek človeške družbe
//
nemoralen, pokvarjen človek:
ne druži se s tem zavržkom
zavŕžen
-žna -o
prid.
(
ȓ
)
pravn.
nizkoten, pokvarjen:
zavržno dejanje
zavŕženec
-nca
m
(
ȓ
)
1.
ekspr.
človek, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka skupnost ne
upošteva, izloči:
družbeni zavrženci
2.
slabš.
nemoralen, pokvarjen človek:
od tega zavrženca lahko pričakujemo najhujše
zavŕženost
-i
ž
(
ȓ
)
1.
ekspr.
stanje človeka, ki ga zaradi odklanjanja njegovega ravnanja kaka
skupnost ne upošteva, izloči:
občutek zavrženosti in nemoči
2.
knjiž.
značilnost nemoralnega, pokvarjenega človeka:
prizadela jih je njegova zavrženost
/
moralna zavrženost
zavsédnji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
nar.
navaden
,
vsakdanji
:
drugi dan se je oblekla v staro, zavsednjo obleko
(F. Bevk)
zavsèm
prisl.
(
ȅ
)
star.
popolnoma
,
čisto
:
kmalu bo zavsem zdrava
/
gospodaril je zavsem samostojno
zavzdígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
vzdigniti
:
zavzdigniti breme
;
zavzdigniti z roko
/
zavzdigniti glavo
●
star.
zavzdignil je glas
začel je glasneje govoriti
;
star.
zavzdignili so velik hrup
povzročili, naredili
;
star.
pevke so zavzdignile novo pesem
začele peti
zavzdigováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
vzdigovati
:
zavzdigovati bremena
zavzdíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje,
olajšanje:
zavzdihnil je, rekel pa ni nič
;
z olajšanjem je zavzdihnila
;
glasno, žalostno zavzdihniti
/
ekspr.
zavzdihnil je nad svojo usodo
/
grozno, je zavzdihnila
;
pren.,
ekspr.
njegovo srce je tiho zavzdihnilo
2.
ekspr.
dati vzdihu podoben glas:
motor je zavzdihnil in prenehal delovati
;
brezoseb.
zunaj je žalostno zavzdihnilo
zavzémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zavzemati:
zavzemanje nasprotnikovih postojank
/
sposoben je zavzemanja pomembnih položajev v družbi
/
zavzemanje za demokracijo
/
zavzemanje za zaprte demonstrante
zavzémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv:
vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo
;
zavzemati nova ozemlja
/
v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo
2.
prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje
svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti:
uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po
dolini
;
zavzemati strateško pomembne točke
//
prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem:
izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva
;
z naseljevanjem zavzemati
//
prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh:
zavzemati mesta manjkajočih igralcev
/
šport. žarg.
tekmovalci so zavzemali startne položaje
so se postavljali v startne položaje
3.
začenjati obstajati kje:
puščava zavzema čedalje večjo površino
/
publ.:
gibanje za mir zavzema vse večji obseg
;
nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike
dobivalo
4.
s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega
prostora:
ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi
;
slika zavzema večji del stene
;
zavzemati čim manjšo površino
/
članek zavzema celo stran
;
gozd zavzema več kot polovico tega območja
//
publ.
imeti kot sestavni del:
ta krajevna skupnost zavzema tri vasi
/
skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače
obrti
5.
s prislovnim določilom, navadno v zvezi z
mesto
biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža
določilo:
njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi
/
posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme
//
publ.
imeti
,
zasedati
:
zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih
6.
publ.
imeti
,
izražati
:
vedno zavzema skrajna stališča
/
do takih pojavov zavzema kritičen odnos
je zelo kritičen
●
publ.
delo ga je popolnoma zavzemalo
ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa
;
zastar.
zavzemala ga je misel nanjo
veliko je mislil nanjo
;
zastar.
v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani
prevzemali, navduševali
;
publ.
zavzemati tuja tržišča
začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih
zavzémati se
v zvezi z
za
kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči:
zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije
;
zavzemati se za zadružništvo
;
v javnosti se zavzemati za pravice otrok
;
dosledno, načelno se zavzemati za kaj
/
močno so se zavzemali, da bi proslava uspela
si prizadevali
//
z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj
pozitivnega, ugodnega:
zavzemati se za brezposelne
;
sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce
;
povsod se zavzema zanjo
zavzemajóč
-a -e:
padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko
;
veliko površino zavzemajoča stavba
;
stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj
zavzéten
-tna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
presenetljiv, pozornost vzbujajoč:
zanj je značilna neka zavzetna eleganca
;
ta lastnost je pri njej še posebno zavzetna
zavzétno
prisl.
:
zavzetno lep človek
zavzétež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor je zelo zavzet za kaj:
takih zavzetežev, kot je on, je malo
/
kulturni zavzeteži
zavzéti
-vzámem
dov.
, zavzêmi zavzemíte; zavzél;
nam.
zavzét
in
zavzèt
(
ẹ́ á
)
1.
z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv:
zavzeti bunker, utrdbo
;
to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja
/
v naskoku, z naskokom zavzeti
2.
priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih
ciljev, opravljanje kake dejavnosti:
uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel
približati
;
zavzeti strateško pomembne točke
//
priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem:
prvotni prebivalci so zavzeli višje predele
;
Slovani so zavzeli velik del Evrope
/
ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
//
priti na kak prostor z določenim namenom sploh:
igralec je zavzel svoje mesto
;
prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri
stroju
prevzame
/
šport. žarg.
tekači so zavzeli startni položaj
so se postavili v startni položaj
♦
mat.
funkcija zavzame vrednost
dobi, doseže
3.
začeti obstajati kje:
gozd je zavzel že vso planjavo
/
publ.:
mirovno gibanje je zavzelo velik obseg
;
uporništvo je zavzelo nove oblike
dobilo
4.
s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora:
ta omara zavzame preveliko površino
;
pol stene so zavzele knjižne police
/
glavna povest zavzame četrt knjige
5.
s prislovnim določilom, navadno v zvezi z
mesto
priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža
določilo:
ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji
;
delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
//
publ.
dobiti
,
zasesti
:
v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih
službah
6.
publ.
imeti
,
izraziti
:
kakšno mnenje, stališče boš zavzel
/
do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos
je bil zelo kritičen
7.
knjiž.
vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje;
prevzeti
:
njegova klavirska igra je poslušalce zavzela
;
njene oči so ga čisto zavzele
●
publ.
ti opravki so me vsega zavzeli
so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa
;
zastar.
zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja
začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja
;
publ.
zavzeti tuja tržišča
začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih
;
ekspr.
po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore
stopili, prišli na vrh gore
;
zastar.
zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje
navdušil
zavzéti se
1.
priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za
ukvarjanje s čim, uresničitev česa:
če se zavzame, lahko vse naredi
;
zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov
;
ekspr.
osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu
/
ekspr.
trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal
odločil
2.
v zvezi z
za
pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči:
zna se zavzeti za svoje cilje, ideje
;
zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov
/
publ.
v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona
izrekli
//
z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj
pozitivnega, ugodnega:
zavzeti se za brezposelne
;
zavzeti se za koga pri oblasteh
/
knjiž.
po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki
začeli skrbeti
3.
knjiž.
čustveno pozitivno odzvati se:
vedno se zavzame, če zasliši njen glas
;
ob tem prizoru so se vsi zavzeli
/
ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel
vznemiril, razburil
/
zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno
se začudili
//
odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo:
ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel
;
ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela
zavzét
-a -o
1.
deležnik od zavzeti:
zavzeta trdnjava
;
zavzeto ozemlje
;
v razpravi zavzeta stališča
●
publ.
preveč je zavzeta sama s seboj
se ukvarja sama s seboj
2.
v povedni rabi,
v zvezi z
za
ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj:
zelo je zavzet za delo z mladino
;
ves je zavzet za pravico
3.
knjiž.
prevzet
:
otrok je zavzet stal pred sliko
;
vsa zavzeta ga je gledala
4.
knjiž.
zelo prizadeven, navdušen:
zavzet govorec
;
zavzet pristaš kake ideje
/
iron.
ni preveč zavzet za delo
ne dela rad
//
ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje:
zavzete besede
;
zavzeto razlaganje
;
prisl.:
zavzeto delati
;
zavzeto pripovedovati
zavzétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od zavzeti:
zavzetje bunkerja, utrdbe
/
zavzetje vodilnih položajev v politiki
2.
star.
zavzetost
:
delati kaj z zavzetjem
/
igralec je govoril brez notranjega zavzetja
/
pesem jih je navdala z zavzetjem
jih je prevzela
/
občutiti srečno zavzetje ljubezni
prevzetost
●
star.
kar onemeli so od zavzetja
začudenja, osuplosti
zavzétnost
-i
ž
(
ẹ́
)
zastar.
zavzetost
,
vnema
:
velika zavzetnost za jezik
/
z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo
●
zastar.
ljubezenska zavzetnost
prevzetost, vznemirjenost
zavzétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
1.
velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje
s čim, uresničitev česa:
zavzetost raste, upada
;
kazati zavzetost za kaj
;
občudovati zavzetost koga
;
zavzetost za delo, pri delu
/
čustvena, ustvarjalna zavzetost
/
vse, kar dela, dela z zavzetostjo
2.
knjiž.
močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa;
prevzetost
:
drhteti od zavzetosti
;
zavzetost ob poslušanju glasbe
/
ljubezenska zavzetost
●
knjiž.
otroci so poslušali z največjo zavzetostjo
zelo zavzeto
zazabíti
in
zazábiti -im
dov.
(
ī á
)
star.
pozabiti
:
nekaj ga je zmotilo, da je zazabil na svoje delo
zazabíti se
in
zazábiti se
1.
postati duševno odsoten:
večkrat se je zazabil
2.
spozabiti se:
kako se je mogel tako zazabiti
zazánkati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
namestiti, zategniti zanko okoli česa:
z vrvjo zazankati deblo
●
evfem.
iz obupa se je zazankal
se obesil
//
ekspr.
zvijačno ujeti, dobiti:
končno sem te le zazankal
2.
obrt.,
v zvezi s
petlja
potegniti eno petljo skozi drugo, da se pletenje zaključi in se ne
para:
zazankati tri petlje na mestu, kjer bo gumbnica
zazánkan
-a -o:
zazankane petlje
zazdàj
in
za zdàj
prisl.
,
piše se narazen
(
ȁ
)
za ta čas, trenutek:
za zdaj bi bilo to dovolj
/
za zdaj boš delal, kot jaz hočem
zazdéhati
-am
dov.
(
ẹ́
)
zazehati
:
pretegnil se je in zazdehal
/
s smiselnim osebkom v dajalniku
od dolgočasja se mu je zazdehalo
zazdéti se
-ím se
dov.
, zazdì se
(
ẹ́ í
)
1.
s smiselnim osebkom v dajalniku
dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni
podlagi tega:
zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva
;
za hip se mu je zazdelo, da je doma
/
nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti
je pomislil
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje:
na obisk pride, če se mu (tako) zazdi
/
komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil
kdor je hotel, želel
//
z oziralnim zaimkom ali prislovom
izraža nedoločnost, poljubnost:
pride, kadar se mu zazdi
;
utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo
3.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo:
v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna
●
dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili
razveselil se je
zazdévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
star.,
nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku
zdeti se:
zazdevalo se mu je, da sliši klice
zazdravítev
-tve
ž
(
ȋ
)
začasna ali delna ozdravitev:
z zdravilom so dosegli zazdravitev in mirovanje bolezni
zazdráviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
1.
začasno ali delno ozdraviti:
zdravniki lahko nekatere bolezni še vedno le zazdravijo, ne pa tudi
pozdravijo
;
uspešno zazdraviti napredovanega raka
/
zazdraviti rane
2.
star.
ozdraviti
,
pozdraviti
2
:
ko ga bodo zazdravili, se bo vrnil na delo
zazdráviti se
ozdraveti, pozdraviti se:
zapustil je bolnišnico, preden se je zazdravil
/
rana se mu ni zazdravila
zacelila
zazdrávljenje
-a
s
(
á
)
začasno ali delno ozdravljenje:
pri tej bolezni ni bilo več možno ozdravljenje, ampak le
nekajmesečno zazdravljenje
zazébsti
-zébem
dov.
,
nam.
zazébst
in
zazèbst; zazébljen
tudi
zazebèn
(
ẹ́
)
1.
brezoseb.
začutiti mraz:
včasih ga je zazeblo
;
zazeblo ga je v prste, po hrbtu
//
ekspr.
dobiti občutek mraza:
zazebe me, če se spomnim njegove strogosti
●
knjiž.
pri tem spoznanju ga je zazeblo v dušo, srce, pri duši, srcu
je začutil potrtost, žalost
2.
knjiž.
povzročiti občutek mraza:
mrzla zemlja je zazebla utrujeno telo
/
žalostna novica ga je zazebla
3.
brezoseb.,
knjiž.
postati hladen, mrzel;
shladiti se
:
začel je pihati veter in zazeblo je
zazéhati
-am
dov.
(
ẹ́
)
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak:
pretegniti se in zazehati
;
glasno zazehati
/
s smiselnim osebkom v dajalniku
zazehalo se mu je
/
široko zazehati
zazéhniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
zehniti
:
zazehniti od utrujenosti
zazelenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dobiti (zelene) liste:
drevo zazeleni
/
njiva, park zazeleni
/
ekspr.
plevel je visoko zazelenel
zeleneč zrasel
2.
postati zelen:
krompirjevi gomolji so na svetlem zazeleneli
3.
knjiž.
zeleno se odraziti, pokazati:
sredi opuščenega kamnoloma zazeleni skupina borov
zazelenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zazeleniti:
predvidena je zazelenitev območja
;
zazelenitev strehe
;
zazelenitev in zasaditev drevja
zazeleníti
-ím
dov.
(
ī í
)
urediti površino z zasaditvijo zelenja, rastlinja:
okolico tovarne so zazelenili
zazévati
-am
dov.
(
ẹ́
)
1.
priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več):
guba na krilu je zazevala
;
zaradi izsušitve so okna zazevala
/
ekspr.
čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti
podplat se je odtrgal od zgornjega dela
//
razmeroma široko se odpreti:
odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala
/
brazda je na široko zazevala
//
z odprtjem, razmikom česa nastati:
na licu mu je zazevala velika rana
;
s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga
razpoka
/
v strehi je zazevala luknja
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
pred njim je zazeval prepad
/
ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj
;
pren.
v srcu je zazevala praznina
3.
ekspr.
široko odpreti usta, kljun:
ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja
;
kokoš zazeva od žeje
//
zazehati
:
zazeval je in se pretegnil
;
od dolgega časa je zazeval
●
knjiž.
dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad
odtujila sta se drug drugemu
zazíb
-a
m
(
ȋ
)
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi:
zazib zibelke
;
rahel zazib
zazibálka
-e
[
zazibau̯ka
in
zazibalka
]
ž
(
ȃ
)
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje otroka, peta ob
zibanju:
zibala ga je in mu pela zazibalko
zazíbati
tudi
zazibáti -ljem
in
-am,
in
zazíbati -ljem
in
-am
dov.
(
í á í; í
)
1.
narediti, da se kaj enakomerno premika sem in tja ali navzgor in
navzdol okrog svoje osi:
zazibati zibelko
/
veter je zazibal jambor
2.
navadno s prislovnim določilom
z zibanjem povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža
določilo:
zazibati otroka v spanje
/
enakomerno drdranje koles jih je zazibalo v prijetno dremavico
//
ekspr.
s čim prijetnim sploh povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje,
kot ga izraža določilo:
prijetna toplota ga je zazibala v sladke sanje
;
vino ga je zazibalo v brezskrbnost
/
pesem jih je zazibala v spomine
zazíbati se
tudi
zazibáti se,
in
zazíbati se
1.
enakomerno se premakniti sem in tja ali navzgor in navzdol okrog
svoje osi:
čoln se je zazibal in splul od brega
;
pri hoji se nekoliko zazibati
;
ekspr.
žitno klasje se je zazibalo v vetru
2.
ekspr.
s čim prijetnim polagoma priti v stanje, kot ga izraža določilo:
prevzelo jo je veselo upanje in zazibala se je v lepe sanje
●
ekspr.
ob tem vprašanju so se mu zazibala tla pod nogami
občutil je negotovost, ogroženost
;
ekspr.
zazibal se je po sobi
zibajoč se začel hoditi
zazibávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
navadno s prislovnim določilom
z zibanjem povzročati, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža
določilo:
pesem ga je zazibavala v miren sen
●
ekspr.
z uspavanko zazibavati otroka
uspavati
//
ekspr.
s čim prijetnim sploh povzročati, da kdo polagoma pride v stanje,
kot ga izraža določilo:
te misli so ga zazibavale v prijetno dremavico
/
zazibavati koga v iluzije
zazibávati se
ekspr.
s čim prijetnim polagoma prihajati v stanje, kot ga izraža določilo:
zazibavati se v sanjarjenje, spomine
zazíbniti se
-em se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
zazibati se:
čoln se je rahlo zazibnil
zazidálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zazidavo:
zazidalni red
/
zazidalno območje
območje, določeno za zazidavo
;
zazidalna parcela
zazidljiva parcela
●
knjiž.
tak zazidalni način združuje modernizem in tradicionalizem
način zidanja, pozidave
♦
urb.
zazidalni načrt
načrt, ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega
območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
zazídanost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zazidanega:
preprečiti pregosto zazidanost območja
zazídati
tudi
zazidáti -am
dov.
(
í á í
)
1.
z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati:
pri obnovi so zazidali vse line
;
zazidati okno, vrata
/
zazidati odprtine pod streho
//
z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno:
zazidati celico, stolp
/
z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali
//
z zidanjem narediti
a)
da kaj ni dostopno:
zazidati zaklad
/
zazidati dragocenosti v steno
b)
nekdaj
da kdo mora ostati, kjer je:
za kazen so ga živega zazidali
/
zazidati koga v stolp
2.
z zidanjem stavb zapolniti prostor:
zazidati vrzel med hišami
/
ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik
;
zazidati obrežje s turističnimi objekti
//
ekspr.
z zidanjem stavb porabiti, zapraviti:
zazidati veliko denarja
/
vse svoje prihranke je zazidal v hišo
3.
z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti:
zazidati komu dovoz
/
zazidati komu razgled, svetlobo
●
publ.
zazidati novo naselje
sezidati, zgraditi
;
zastar.
zazidati kam spominsko ploščo
vzidati
zazídan
-a -o:
zazidano okno
;
polovica zemljišča je že zazidana
zazidáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zazidati:
nasprotovati zazidavi polja
;
napraviti makete za zazidavo
;
predlog za zazidavo
;
parcele, namenjene zazidavi
/
material za zazidavo oken
/
obsoditi koga na zazidavo
2.
kar je določeno z načinom zazidave, gradnje in razporejenostjo
objektov:
gosta zazidava v mestnem središču
;
obcestna zazidava
;
tipično srednjeveška zazidava mesta
/
atrijska, vrstna zazidava
;
blokovna zazidava
♦
urb.
nizka zazidava
z enoetažnimi ali dvoetažnimi stanovanjskimi stavbami
zazidávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z zidanjem delati, da kak prostor v čem preneha obstajati:
zazidavati line
2.
z zidanjem stavb zapolnjevati prostor:
zazidavati gradbene vrzeli
/
nepremišljeno zazidavati kmetijska zemljišča
zazidljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se lahko zazida, sme zazidati:
zazidljiva parcela
;
zemljišče ni zazidljivo
zazidljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zazidljivega:
potrdilo o zazidljivosti parcele
zazijáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več):
zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala
/
čevlji so ob strani zazijali
podplat se je odtrgal od zgornjega dela
//
razmeroma široko se odpreti:
porinil je, da so vrata nastežaj zazijala
/
od presenečenja so ji zazijala usta
/
razpoke v čolnu so še bolj zazijale
so se še povečale
//
z odprtjem, razmikom česa nastati:
na čelu mu je zazijala velika rana
;
v steni je zazijala razpoka
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
pod planincem je zazijal prepad
;
pren.
v nas je zazijala praznina
3.
slabš.
široko odpreti usta, kljun:
ko je slišal novico, je zazijal
;
od začudenja je kar zazijal
;
petelin zazija od vročine
//
zazehati
:
od časa do časa je zazijal
4.
slabš.
zakričati
,
zavpiti
:
zazijati od bolečine
●
slabš.
iz oči ji je zazijal strah
po očeh se je videlo, da jo je strah
;
ekspr.
pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje
se je pojavilo
zazijáti se
slabš.
nepremično, navadno radovedno se zagledati:
zazijal se je v izložbo
;
zazijati se za kom
;
kam si se zazijal
/
zazijal se je v mlado deklico
zaljubil
zazímiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
agr.
narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se
ohrani čez zimo:
zazimiti pridelke, vrtnice
;
zazimiti v klet
♦
čeb.
zazimiti čebele
zazímljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zazimiti:
zazimljenje sadja
/
zazimljenje čebel
zazírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
upirati, usmerjati pogled kam;
gledati
:
zazirati se skozi okno
;
zazirati se v daljavo
/
začudeno so se zazirali v nas
;
pren.,
ekspr.
zazirati se v prihodnost
zazlatíti se
-ím se
dov.
, zazlátil se
(
ī í
)
ekspr.
zlato se odraziti, pokazati:
na vzhodu se je zazlatila zarja
zaznámba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zaznamovati:
zaznamba višine vode ob poplavah
/
zaznamba izdelkov
2.
knjiž.
kratek zapis, opomba:
pisateljeve zaznambe v knjigi
/
zaznamba o vpisu v državljansko knjigo na hrbtni strani rojstnega
lista
zaznamek
3.
oznaka
:
zaznambe na napravah
/
poslati telegram z zaznambo »plača prejemnik«
4.
pravn.
začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi:
zaznamba razlastitve, vknjižbe
/
zemljiškoknjižna zaznamba
//
vpis, zapis dejstva v uradnem postopku:
zaznamba dražbenega naroka
;
zaznamba izvršljivosti terjatve
zaznámek
-mka
m
(
ȃ
)
1.
kratek zapis, opomba, navadno v uradnem dokumentu:
zapisniki so imeli kratke zaznamke
;
zaznamek na dopisu
/
blagajniški zaznamek
;
službeni, uradni zaznamek
;
zaznamek o prispetju dopisa
2.
star.
seznam
,
spisek
:
objaviti zaznamek prepovedanih knjig
;
abecedni zaznamek
3.
star.
zapisek
:
pregledoval je svoje zaznamke
/
časopisi so objavili zaznamek o njegovi smrti
notico
zaznámen
-mna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se kaj zaznamuje:
zaznamni količ
zaznamenováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
star.
zaznamovati
:
zaznamenovati poti
;
zaznamenovati z barvo, s količki
/
ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje
zaznamenován
-a -o:
prebrati zaznamenovani odstavek
;
pot ni bila povsod zaznamenovana
zaznamoválec
-lca
[
zaznamovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj zaznamuje:
zaznamovalci so naredili markacije
;
zaznamovalec dreves
zaznamoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki zaznamuje:
zaznamovalni trak v beležnici
;
bočne, stranske, zadnje zaznamovalne luči na avtomobilu
;
zaznamovalna vrvica
;
uporaba zaznamovalnih orodij
zaznamovánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
kdor je zaznamovan, ima posledice zaradi česa:
biti, postati zaznamovanec
;
nesrečneži, obupanci in zaznamovanci
zaznamovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaznamovati:
zaznamovanje prehoda, roba vozišča
;
zaznamovanje ovc
;
trak za zaznamovanje strani v knjigi
/
zaznamovanje naglasa
/
zaznamovanje človeka za vse življenje
zaznamovánost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost zaznamovanega:
slaba zaznamovanost poti
/
stilna zaznamovanost besed
2.
ekspr.
dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa:
težko prenašati zaznamovanost
;
dedna, socialna zaznamovanost
;
zaznamovanost s smrtjo
zaznamováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
1.
narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna:
zaznamovati dohode do prireditvenega prostora
;
zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu
;
zaznamovati rob cestišča
;
zaznamovati žival na ušesu
;
zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami
/
zaznamovati drevesa za sečnjo
/
zaznamovati planinske poti z markacijami
/
ekspr.
njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov
//
tako sporočiti, izraziti kaj:
te besede niso zaznamovali s krožcem
;
s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim
tiskom
/
zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo
2.
biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo:
ta črta zaznamuje Gorjance
/
ekspr.:
roman zaznamuje začetek nove smeri
z njim se začne
;
ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja
je, predstavlja
/
glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje
pomenijo
3.
ekspr.
biti značilen, tipičen za kaj:
to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost
;
zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov
4.
ekspr.
pustiti sledi, posledice:
udarec ga je zaznamoval za zmeraj
/
preteklost ga je zelo zaznamovala
/
vojna je usodno zaznamovala njeno življenje
/
s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo
/
ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo
5.
publ.
ugotoviti
,
opaziti
:
v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje
/
zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino
imeti
/
najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast
so dosegla
6.
knjiž.
zapisati
:
zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo
;
zaznamovati stroške
/
dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera
posnela
●
ekspr.
narava ga je zaznamovala z grbo
bil je grbast
;
ekspr.
smrt je zaznamovala njihove obraze
na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih,
ubitih; bili so zapisani smrti
zaznamujóč
-a -e:
hodil je, zaznamujoč pot z vejicami
zaznamován
-a -o:
ustaviti na zaznamovanem delu cestišča
;
s številkami zaznamovani listi
;
biti zaznamovan za vse življenje
;
igrati z zaznamovanimi kartami
;
bukev je zaznamovana za posek
;
vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo
●
star.
v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano
določeno, zapisano
♦
jezikosl.
stilno zaznamovana beseda
beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne
predstave ali pripada določeni zvrsti
;
sam.:
bil je eden izmed zaznamovanih
♦
filoz.
zaznamovano
pomen, vsebina znaka
zaznánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
glagolnik od zaznati;
zaznava
:
zaznanje glasov
/
čutno zaznanje
/
od zaznanja nevarnosti do odločitve o ravnanju mine nekaj časa
/
ob zaznanju dneva je odpotoval
●
zastar.
v hribih je bilo za zaznanje snega
(zelo) malo
zaznáten
-tna -o
prid.
(
á ā
)
star.
zaznaven
:
dolgo zaznaten vonj
/
v taki globini vpliv sonca ni več zaznaten
;
to je edina zaznatna sprememba
zaznátno
prisl.
:
komaj zaznatno se je nasmehnila
zaznáti
-znám
dov.
(
á ȃ
)
1.
čutno dojeti predmetni svet:
zaznati besede, glas
;
zaznati gibanje, premikanje
;
zaznati svetlobo, vonj, zvok
/
zaznal je, da je njena obleka vlažna
;
s prsti je zaznal, da se trese od strahu
/
s sluhom zaznati
/
tega čuti ne zaznajo
;
oko teh žarkov ni sposobno zaznati
/
knjiž.
zaznati bolečino
začutiti
2.
na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje
česa:
zaznati navzočnost koga v prostoru
;
na sebi je zaznala radovedne poglede
;
zaznati koristne učinke treninga
;
zaznati prve znake bolezni
/
na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup
/
poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti
začutili
/
zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl
/
živali zaznajo potres prej kot ljudje
//
publ.
na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti:
v zadnjem letu so zaznali velik napredek
3.
na določen način pokazati obstajanje česa:
naprava zazna sevanje
//
na določen način ugotoviti obstajanje česa:
z nihalom zaznati podzemne vodne tokove
4.
star.
izvedeti
:
zaznati za rojstvo sina
;
rada bi zaznala več o njih
5.
zastar.
spoznati
,
prepoznati
:
mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju
zaznáti se
star.,
navadno v zvezi z
dan
zdaniti se:
komaj se je zaznal dan, so odšli na pot
zaznán
-a -o:
ti pojavi niso čutno zaznani
zaznáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zaznati:
zaznava besed, govora
;
zaznava časa, prostora, razdalje, temperature
;
sposobnost zaznave
/
zaznava sprememb
2.
nav. mn.
kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta:
obnovitev zaznav v domišljiji
;
jasne zaznave
;
zaznave in predstave
/
čutne, slušne, vidne zaznave
zaznaválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zaznavanje:
zaznavalni sistem za zračno blazino
;
zaznavalna komora, naprava
zaznávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zaznavati:
zaznavanje barv, besed, govora
;
zaznavanje svetlobe, toplote
;
sposobnost zaznavanja
/
čutno, slušno zaznavanje
/
zaznavanje bližine koga
;
zaznavanje nevarnosti
zaznávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
čutno dojemati predmetni svet:
gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl
;
zaznavati barve, hrup, smrad
;
zaznavati premikanje
/
s čuti zaznavati
;
zaznavati svetlobo s celim telesom
;
čutno zaznavati
/
uho teh zvokov ne zaznava
/
rastline zaznavajo pojave v okolju
/
knjiž.
v glavi je zaznaval čuden občutek
čutil
2.
na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje
česa:
zaznavati nevarnost
;
zaznavati navzočnost koga
/
v njegovem glasu je zaznaval tesnobo
//
publ.
na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati:
v zadnjem času zaznavamo velike spremembe
3.
na določen način kazati obstajanje česa:
naprava zaznava tudi šibke tresljaje
//
na določen način ugotavljati obstajanje česa:
z napravo zaznavati sevanje
zaznávati se
star.,
navadno v zvezi z
dan
začeti daniti se:
prebudil se je, ko se je zaznaval dan
/
jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli
zaznávan
-a -o:
zaznavana predmetnost
;
čutno zaznavan
zaznáven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
1.
nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo:
meje zaznavne sposobnosti
/
zaznavni predmet
predmet zaznavanja
♦
anat.
zaznavna območja
območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil
;
psih.
zaznavna konstanca
pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake,
stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
2.
ki se da zaznati:
komaj zaznaven smehljaj
;
pritisk je vedno bolj zaznaven
/
čutno zaznaven svet
;
zvočno zaznavna stran česa
/
težko zaznavne povezave
ugotovljive
3.
publ.
precej velik, precejšen:
zaznavni uspehi
;
zaznavne razlike v pogledih
;
neurje je povzročilo zaznavno škodo
zaznávno
prisl.
:
ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi
;
sam.:
razlika med zaznavnim in namišljenim
zaznávnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zaznavnega:
zaznavnost dihanja
/
čutna zaznavnost pojavov
zazóbek
-bka
m
(
ọ̑
)
nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira
izdrtje:
narediti zazobke
;
puščica z velikimi zazobki
;
zazobek cepina
♦
teh.
v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega
predmeta
zazóbnica
-e
ž
(
ọ̑
)
vet.
zadebelina sluznice na sprednjem delu trdega neba tik za zgornjimi
sekalci pri konju:
zazoréti
-ím
dov.
, zazôrel
in
zazorèl
in
zazorél
(
ẹ́ í
)
nar.
dozoreti
:
koruza, pšenica je že zazorela
zazoríti
-ím
tudi
zazóriti -im
dov.
, zazóril
(
ī í; ọ̄
)
nav. 3. os.,
knjiž.
začeti se, nastopiti:
dan je zazoril
/
zazorila je zora
/
zvečer so zazorile rdeče svetilke
zasvetile
zazoríti se
,
tudi
zazóriti se
1.
brezoseb.
preiti iz noči v dan;
zdaniti se
:
komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice
;
še preden se je zazorilo, so šli na pot
2.
pojaviti se, pokazati se:
na vzhodu se je zazorila zarja
zazrcáliti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zaradi odbijanja svetlobe v čem postati viden, pokazati se:
luči so se zazrcalile v jezeru
;
v ogledalu se je zazrcalil njen obraz
//
postati viden, pokazati se:
na obrazu se zazrcali bojazen, otožnost
;
v očeh se zazrcali strah
zazréti
-zrèm
dov.
, zazŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
zagledati
:
že od daleč je zazrl dekle
;
kmalu za ovinkom so zazrli kočo
/
zazreti komu v obraz, oči
pogledati
/
z brezizraznim pogledom se je zazrl predse
;
zazrl se je skozi okno
;
zazrla se mu je naravnost v oči
/
zazreti se v preteklost
zazŕt
-a -o:
vase zazrt človek
;
ležala je, nepremično zazrta v strop
zazŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
zagledanost
:
zazrtost človeka v določen cilj
/
zazrtost v preteklost, spomine
/
zazrtost vase
//
veliko navdušenje, zanos, prevzetost:
onemeti od zazrtosti
;
romantična zazrtost
zazvenčáti
-ím
dov.
, zazvénči
in
zazvênči; zazvénčal
in
zazvênčal
(
á í
)
dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj
trdega:
kozarci zazvenčijo
;
veriga zazvenči
;
ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale
zazvenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku
ob kaj trdega:
jeklo, kovina zazveni
/
kraguljčki, strune zazvenijo
;
kosa zazveni
/
ekspr.:
gong zazveni
;
zvonec zazveni
zazvoni
/
ekspr.
tišina zazveni
2.
navadno s prislovnim določilom
postati jasno slišen:
njegove besede so zazvenele po hiši
;
koraki so zazveneli na ulici
;
glasen smeh je zazvenel po prostoru
3.
postati zvočno bogat, ubran:
toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel
/
že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni
ne da polnega, lepega zvoka
//
s prislovnim določilom
dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo:
glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo:
njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo
;
odgovor je zazvenel prepričljivo
4.
ekspr.
postati zaznaven, opazen:
v njegovem glasu je zazvenel posmeh
;
iz njegovih besed je zazvenela žalost
5.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi:
znan glas mu zazveni v uho
/
od udarca mu je zazvenelo v glavi
/
tišina mu zazveni v ušesih
zazvenketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale
zazvénkniti
-em
tudi
zazvênkniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila
zazvončkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
star.
zazvončkljati
:
kraguljčki so zazvončkali
/
dvakrat je zazvončkal
zazvončkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati kratke, visoke, zveneče glasove:
zvonček zazvončklja
//
povzročiti kratke, visoke, zveneče glasove:
zazvončkljati z žlicami
2.
ekspr.
na rahlo zazvoniti:
zvonovi so zazvončkljali
zazvoníti
-ím
dov.
, zazvónil
(
ī í
)
1.
dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona:
zvonovi so glasno zazvonili
;
brezoseb.
v zvoniku je zazvonilo
/
zamolklo zazvoniti
//
povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob
zvona:
zazvoniti na veliki zvon
2.
dati zveneče, brneče glasove kot signal:
zvonec nad vrati je zazvonil
;
brezoseb.
zazvonilo je, pojdite v razred
/
budilka je zazvonila ob sedmih
;
v pisarni zazvoni telefon
3.
z zvonjenjem naznaniti:
zazvoniti konec pouka
;
brezoseb.
zazvonilo je poldne
/
v krščanskem okolju:
zazvoniti mrliču
z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl
;
zazvoniti k maši
z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
4.
ekspr.
dati zvonjenju podoben glas:
kozarci so zazvonili
;
veriga zazvoni
//
povzročiti zvonjenju podoben glas:
zazvoniti s ključi
●
star.
jeseni mu je zazvonilo
je umrl
;
ekspr.
zazvonilo mu je v glavi, ušesih
dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona
;
ekspr.
usedel se je na klop in zazvonil z nogami
zabingljal
;
star.
v cerkvi je zazvonilo skupaj
zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
♦
lov.
pes zazvoni
se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi
;
rel.
zazvoniti avemarijo
zazvoniti zvečer v čast Mariji
;
zazvoniti jutranjico, jutro
zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
zažágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
začeti žagati:
zažagati po narisani črti
2.
z žago nekoliko zarezati:
zažagati desko, drevo
3.
z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj:
zažagati v letev široke reže
4.
ekspr.
oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi:
škržati so spet zažagali
5.
ekspr.
rezko, monotono zasmrčati:
ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal
zažaréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
začeti žareti:
popihal je in žerjavica je spet zažarela
/
megle so se razpršile in sonce je zažarelo
/
drevje je zažarelo v jesenskih barvah
/
nebo je zažarelo v večerni zarji
//
žareč se pojaviti:
na nebu je zažarelo sonce
2.
ekspr.
pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost:
zažarel je od sreče, veselja
/
obrazi so jim zažareli v navdušenju
3.
ekspr.
odraziti se, pokazati se v živih barvah:
sredi travnika so zažareli maki
//
odraziti se, pokazati se v veliki meri:
v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč
zažarévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
večkrat zažareti:
oglje zažareva
/
luči so zažarevale in ugašale
/
ekspr.
oči ji zažarevajo v jezi
zažaríti se
-ím se
tudi
zažáriti se -im se
dov.
, zažáril se
(
ī í; ā ȃ
)
knjiž.
odbiti močno svetlobo:
lasje so se ji zažarili v zahajajočem soncu
zaždéti
-ždím
dov.
, zaždì
(
ẹ́ í
)
negibno, tiho obsedeti:
zaždel je na soncu in poslušal žvrgolenje ptic
//
nepremično, duševno odsotno se zagledati:
podprl si je glavo in zaždel predse
zažebljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
pribiti z žeblji:
zažebljati letev
zažêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
1.
brezoseb.
začutiti potrebo po pijači:
po jedi ga je zažejalo
;
od vročine človeka zažeja
;
pren.
zažejalo ga je po domovini, prijateljih
2.
star.
užejati
:
slana hrana ga je zažejala
/
pri delu se je zažejal
zaželênost
tudi
zaželjênost -i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zaželenega:
zaželenost dejanja
;
zaželenost in koristnost razprave
zaželéti
-ím
dov.
, zažêlel
(
ẹ́ í
)
izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega:
zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot
;
zaželeti komu srečo, uspeh pri delu
;
zaželeti vesele praznike
/
vstopil je in jim zaželel dobro jutro
;
zaželeli so si lahko noč in šli spat
/
zaželeti komu dobrodošlico
izraziti
●
lepšega življenja mu ne morem zaželeti
želeti
zaželéti si
stil.
zaželéti
začutiti željo po čem:
zaželeti si svežega kruha, hladne vode
;
zaželeti si mir, svobodo
;
zaželel si je pogovora s prijateljem
;
zaželela si je, da bi bila daleč proč
//
začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom:
čutil je, da si ga je zaželela
;
zelo si jo je zaželel
●
star.
dobil boš vse, kar boš zaželel
kar se ti bo zahotelo
;
star.
zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov
zahotelo se mu je
zaželèn
tudi
zaželjèn -êna -o
1.
deležnik od zaželeti:
najti zaželeni mir
;
z vznesenimi besedami zaželena sreča
;
prišla je zaželena svoboda
;
zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši
2.
ki si ga kdo želi:
roditi zaželenega otroka
/
zaželen gost
;
opazil je, da pri njih ni zaželen
dobrodošel
3.
ki se zahteva:
raziskava ni dala zaželenih rezultatov
;
zaželena kakovost, lastnost
/
za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne
izkušnje
/
izročiti kupcu zaželeno blago
iskano, naročeno
;
sam.:
zaželeno podčrtajte
zaželjív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki vzbuja željo:
nobena reč se mu ne zdi zaželjiva
zažémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
stiskati
1
:
obleka ji zažema pas
/
zažemati ustnice
zažémati se
zajedati se:
vrv se mu je zažemala v dlani
zaženílo
-a
s
(
í
)
nekdaj
denar, premoženje, ki ga ženin da, zapiše nevesti za prineseno doto:
zaženíti
-žénim
dov.
(
ī ẹ́
)
nekdaj
dati kot zaženilo:
nevesti je zaženil pol posestva
zažéti
-žmèm
tudi
-žámem
dov.
, zažmì zažmíte
in
zažêmi zažemíte; zažél;
nam.
zažét
in
zažèt
(
ẹ́ ȅ, á
)
knjiž.
stisniti
:
zažeti komu roko
/
zažeti z obvezo
/
zažeti ustnice
/
srce mu je zažel strah
zažéti se
zajesti se:
jermen se mu je zažel v meso
zažét
-a -o:
tesno zažet pas
;
zažete ustnice
zažgáti
-žgèm
dov.
, zažgál
(
á ȅ
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj zagori:
strela je zažgala hišo
;
zažgati trske
;
z baklo, s cigareto zažgati skedenj
/
zažgati ogenj
/
zažgati kopo
/
star.
zažgati si pipo
prižgati si
;
pren.,
ekspr.
zažgati v srcu ljubosumje
//
dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj:
zažgati brinove jagode, kadilo
/
v krščanskem okolju
zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
2.
z ognjem, plamenom uničiti:
zažgati hišo, kozolec
;
namenoma zažgati
/
pri peči si je zažgala obleko
//
poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin:
sonce je zažgalo travo
/
premočno gnojilo zažge rastline
3.
pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj
poškoduje, uniči:
zažgati kruh, meso
;
potica se je zažgala
●
ekspr.
to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu
povzroči pekoč, žgoč občutek
zažgáti se
narediti samomor z zažigom samega sebe:
iz protesta se zažgati
zažgán
-a -o:
zažgan kruh
;
zažgana hiša
;
zažgana trava
;
sam.:
duh po zažganem
zažgoléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino:
na veji je zažgolel slavček
●
ekspr.
deklice so zažgolele pesem
s prijetnimi, visokimi glasovi zapele
2.
ekspr.
s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati:
tudi jaz grem z vami, je zažgolela
zažíg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od zažgati:
zažig drv
/
zažig ognja
/
zažig kadila
zažigálec
-lca
[
zažigau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj zažiga:
zažigalec smeti, trave
/
zažigalec možnarjev
2.
star.
požigalec
:
zažigalca še niso našli
zažigálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na zažiganje:
zažigalna naprava
;
zažigalna snov
/
zažigalna bomba, mina
/
zažigalna vrvica
vžigalna vrvica
2.
ekspr.
ki povzroča, vzbuja zelo naklonjen odziv:
predstava je bila res zažigalna
zažigálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
sežigalnica
:
regijska zažigalnica industrijskih odpadkov
2.
zastar.
vžigalna vrvica:
puške so vžigali z zažigalnicami
zažigálnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
vžigalnik
:
prižgati z zažigalnikom
/
aktivirati bombo z zažigalnikom
zažigálo
-a
s
(
á
)
knjiž.
vžigalo
1
:
prižgati z zažigalom
/
nekdaj
dolgo železno zažigalo za možnarje
zažíganje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zažigati:
zažiganje slame
/
zažiganje ognja
/
zažiganje knjig
zažígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, povzročati, da kaj zagori:
zažigati drva, slamo
/
zažigati ogenj
/
zažigati možnarje
/
star.
zažigati cigareto, pipo
prižigati
;
pren.,
ekspr.
zažigati v srcih ljubezen
●
ob prihodu Turkov so zažigali kresove
s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
//
dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj:
zažigati brinove jagode, kadilo
/
v krščanskem okolju
zažigati oljkove vejice ob grmenju
2.
z ognjem, plamenom uničevati:
zažigati dračje, vejevje
;
zažigati hiše, knjige
3.
knjiž.
razvnemati
,
spodbujati
:
zažigati upor
/
njegove besede zažigajo smeh
zažíngati
-am
dov.
(
ȋ
)
nižje pog.
zapeti
2
:
fantje so veselo zažingali
;
zažingati pesem
zažírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
živeti od dela drugega, na škodo drugega:
očitajo mu, da jih zažira
zažírati se
s prislovnim določilom
1.
z žretjem, grizenjem prodirati v kaj:
črvi se zažirajo v les
;
pren.,
ekspr.
strah se zažira v ljudi
2.
zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov:
žaga se zažira v deblo
;
voz se je zažiral v razmočena tla
/
vodna struga se zažira vse globlje
3.
prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani:
prah se zažira v obleko
/
rja se zažira v kovino
/
saje so se zažirale v kožo
●
ekspr.
tovarna se zažira v polje
sega
zažíva
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
za življenja, v življenju:
tako priznanje zaživa malokdo prejme
;
še zaživa si je izbral naslednika
zaživéti
-ím
dov.
, zažível
(
ẹ́ í
)
1.
s prislovnim določilom
začeti živeti tako, kot izraža določilo:
ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela
;
zaživeti sproščeno, veselo
;
na starost bi rad zaživel umirjeno
/
ekspr.
umrla je, preden je polno zaživela
2.
vzbuditi občutek, kot da bi bil živ:
ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi
/
ekspr.
pokrajina na sliki je zaživela
3.
ekspr.
začeti delovati:
brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo
;
v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
//
začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno:
delo na kulturnem področju je zaživelo
;
vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
4.
ekspr.
postati živahen, dejaven:
ob glasbi so zaživeli
;
v veseli družbi je še sam zaživel
;
s pomladjo je spet zaživel
/
njen obraz zaživi ob misli na domače
/
ob njegovem nastopu je dvorana zaživela
/
pogovor ni mogel zaživeti
//
s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati
razgiban, živahen:
ob sobotah trg zaživi
;
zjutraj ulice zaživijo
5.
ekspr.
postati (ponovno) živ;
oživeti
:
spomladi narava spet zaživi
●
knjiž.
on zna zaživeti s sočlovekom
se zna vživeti vanj
;
ekspr.
grmovje je v temi zaživelo
v njem se je začelo nekaj gibati, premikati
;
knjiž.
slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo
močjo
v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega
jezika
;
ekspr.
glavni liki romana ne zaživijo
niso prepričljivi
;
veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje
začeli živeti
;
zastar.
z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas
zapravil
zažlébiti
-im
tudi
zažlebíti -ím
dov.
, zažlébil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
narediti, da ima kaj žleb, žlebove:
zažlebiti desko, tram
zažlíndrati
-am
dov.
(
ȋ
)
metal.
povzročiti, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v
žlindro:
zažlindrati primesi
zažlobudráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati glasove kot voda pri močnem vretju:
juha v loncu je zažlobudrala
;
brezoseb.
v kotličku je zažlobudralo
2.
ekspr.
nerazločno, hitro reči, povedati:
mimogrede je nekaj zažlobudral
/
hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek
zažmériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
napol zapreti oči:
pogledal je proti luči in zažmeril
//
pogledati z napol zaprtimi očmi:
zažmeriti v sonce
zažmíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
zastar.
dati kratke, tleskajoče glasove:
razmočena zemlja je zažmikala pod nogami
;
brezoseb.
v čevljih mu je zažmikalo
2.
nar. vzhodno
zmečkati
,
stlačiti
:
zažmikati peso in krompir za prašiče
zažmŕkati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
nar.
zamežikati
:
pozdravil je in zažmrkal
/
zažmrkati z očmi
zažmúriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
nar.
napol zapreti oči:
sedel je in zažmuril
//
pogledati z napol zaprtimi očmi:
zažmuriti v sonce
zažréti
-žrèm
dov.
, zažŕl
(
ẹ́ ȅ
)
nizko
porabiti, zapraviti za jed, hrano:
zažrli so celo plačo
;
vse zažre in zapije
zažréti se
ekspr.,
s prislovnim določilom
1.
z žretjem, grizenjem prodreti v kaj:
črv se zažre v les
/
klop se zažre v kožo
/
medved se je zažrl v tjulnjev drob
zagrizel
;
pren.
dvomi so se zažrli vanj
2.
zaradi delovanja določene sile priti v kako snov:
kolesa so se zažrla v blato
;
žaga se zažre v deblo
/
vrv se mu je zažrla v dlani
/
steza se zažre v pobočje
3.
priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani:
prah, umazanija se zažre v preprogo
/
rja se zažre v kovino
●
ekspr.
avtomobil se je zažrl v strmino
s težavo zapeljal
;
ekspr.
zažreti se v branje, delo
začeti intenzivno brati, delati
zažŕt
-a -o:
zažrt madež
;
v roke zažrta vrv
zažuboréti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
dati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše
količine vode:
potok, studenec zažubori
/
vodomet glasneje zažubori
/
ekspr.:
sredi puščave zažubori studenec
se žuboreč pojavi
;
curek vina je zažuborel v majoliko
žuboreč stekel
2.
ekspr.
rahlo, lahkotno se zaslišati:
iz radia je zažuborela violina
3.
ekspr.
živahno, lahkotno reči, povedati:
zažuborela mu je nekaj prijaznih besed
/
rada te imam, je zažuborela deklica
//
živahno, lahkotno zapeti:
na češnji so zažuboreli ščinkavci
zažúgati
-am
dov.
(
ū
)
1.
zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo:
hudomušno, skrivaj mu je zažugal
/
zažugati s pestjo
2.
ekspr.
zagroziti
,
zapretiti
:
zažugali so mu, da ga bodo pretepli
;
zažugati komu s kaznijo
zažulíti
in
zažúliti -im
dov.
(
ī ú
)
knjiž.
ožuliti
:
novi škornji so ga zažulili
zažúrati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
preživeti čas v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času,
pogosto v povezavi z glasbo, s plesom:
zažurati s prijatelji
;
pošteno, noro zažurati
;
iti ven in zažurati
zažvenketáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
ob sunku so zažvenketale šipe
;
udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo
/
kosi stekla so zažvenketali po tleh
žvenketajoč padli
//
povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim:
zažvenketati s kovanci
zažvenkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
na rahlo zažvenketati:
kozarci na pladnju so zažvenkljali
/
pred hišo so zažvenkljali zvončki
zazvončkljali
/
zažvenkljati s kovanci v žepu
zažvénkniti
-em
in
zažvênkniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
šipe v oknih so zažvenknile ob strelu
zažvepláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
agr.
razkužiti z žveplovim dimom:
zažveplati shrambo, sode
zažvížgati
-am
dov.
(
í
)
1.
s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre
glasove:
zažvižgal je in zapel
;
glasno, predirljivo, tiho zažvižgati
/
zažvižgati na prste, skozi zobe
/
zažvižgati znano melodijo
2.
z žvižganjem dati znamenje:
ko bom zažvižgal, pridi
;
zažvižgati psu
●
pog.
sodnik je zažvižgal konec igre
zapiskal
3.
dati visoke, ostre glasove:
lokomotiva zažvižga
;
brezoseb.
v daljavi je nekaj zažvižgalo
//
oglasiti se s takimi glasovi:
v vrhu češnje je zažvižgal kos
4.
ekspr.
dati žvižganju podobne glasove:
burja je zažvižgala
/
bič je zažvižgal po zraku
;
krogle so zažvižgale nad glavami
//
povzročiti žvižganju podobne glasove:
zažvižgati s šibo po zraku
zažvrgoléti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino:
ptica je priletela na okno in zažvrgolela
2.
ekspr.
s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati:
dobro jutro, je zažvrgolela
zbádanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zbadati:
zbadanje trnja
/
zbadanje z iglo, nožem
/
čutiti zbadanje pri dihanju
;
zbadanje v prsih
/
prenašati zbadanje prijateljev
;
dobrodušno, pikro zbadanje
zbádati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino:
njegova brada jo je zbadala
;
strnišče zbada v bose noge
/
trnje zbada
bode
/
ekspr.:
burja zbada v obraz
;
mraz je zbadal do kosti
//
brezoseb.
čutiti ostro bolečino:
pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada
2.
s koničastim predmetom povzročati komu bolečino:
nehaj me zbadati
;
zbadati z buciko, iglo, s šivanko
;
zbadati koga z nožem
//
s koničastim predmetom preizkušati kaj:
zdravnik ga je zbadal na različnih mestih
3.
ekspr.
povzročati duševno bolečino, trpljenje:
njeni očitki ga zbadajo
//
s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti:
rad zbada
;
žena ga zbada, kadar more
;
hudomušno zbadati
;
kar naprej se zbadata
/
zbadati s pikrimi besedami
●
jezdec je zbadal konja z ostrogami
spodbadal
zbadajóč
-a -e:
zbadajoč konja se je pognal v dir
;
zbadajoče besede
;
zbadajoče bolečine
;
prisl.:
zbadajoče odgovoriti, reči
zbadljáj
-a
m
(
ȃ
)
zbodljaj
:
zbadljaj s šivanko
/
ni se menil za očitke in zbadljaje
zbadljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi
besedami:
zbadljiv človek
;
zbadljiva ženska
/
imeti zbadljiv jezik
//
ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga:
zbadljiva beseda, opazka, pripomba
;
zbadljiva pesem
;
zbadljivo ime
zbadljívo
prisl.
:
zbadljivo odgovoriti, vprašati
;
sam.:,
ekspr.
rad zine kako zbadljivo
zbadljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
zbadljiv človek:
zbadljivci so mu zoprni
;
posmehljivec in zbadljivec
zbadljívka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zbadljiva beseda, pripomba:
vse zbadljivke je mirno prenesel
;
hudomušna, jedka,
ekspr.
strupena zbadljivka
//
pesem, zgodba, navadno kratka, ki na zbadljiv način prikazuje
določene osebe, stvari ali dogodke:
peti, pisati zbadljivke
;
šaljivke in zbadljivke
2.
ekspr.
zbadljiva ženska:
ne mara te zbadljivke
zbadljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zbadljivega:
moti jih njegova zbadljivost
/
v odgovoru je začutila zbadljivost
/
zavrnil ga je z lahkotno zbadljivostjo
zbalansíranje
tudi
izbalansíranje
tudi
zbalancíranje
tudi
izbalancíranje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zbalansirati:
zbalansiranje krmilne naprave
zbalansírati
-am
tudi
izbalansírati -am
tudi
zbalancírati -am
tudi
izbalancírati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
spraviti v ravnotežje:
zbalansirati jadrnico
/
zbalansirati krmilno napravo
2.
ekspr.
loveč ravnotežje prinesti:
srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo
zbalansíran
tudi
izbalansíran
tudi
zbalancíran
tudi
izbalancíran -a -o:
zbalansirano krmilo
zbalírati
-am
dov.
(
ȋ
)
zviti, stisniti in pripraviti za shranjevanje, transport:
zbalirali so več ton sena
;
zbalirati in uskladiščiti velike količine slame
zbanalizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno:
priredba je dramo zbanalizirala
;
okus poslušalcev se je zbanaliziral
zbanalizíran
-a -o:
zbanalizirani pogovori
;
zbanalizirano pojmovanje česa
zbankrotírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti bankrot, gospodarsko propasti:
trgovec je zbankrotiral
//
ekspr.
idejno, moralno propasti:
stranka je zbankrotirala
zbankrotíran
-a -o:
zbankrotirano podjetje
zbarantáti
-ám
tudi
izbarantáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.
pogoditi se za ceno:
dolgo sta barantala, nazadnje sta le zbarantala
;
zbarantati za kravo;
prim.
izbarantati
zbásati
zbášem
tudi
zbásam
dov.
,
tudi
zbasájte;
tudi
zbasála
(
á ȃ
)
pog.
stlačiti
,
zriniti
:
zbasati stvari v nahrbtnik
/
zbasati glavo skozi lino
/
vse ujetnike so zbasali v en vagon
;
zbasati se na avtobus
●
pog.,
ekspr.
zbasali so ga v zapor
zaprli so ga
;
pog.,
ekspr.
vse, kar vidi, zbaše vase
poje
zbáti se
zbojím se
dov.
, zbój se zbójte se; zbál se
(
á í
)
1.
začutiti strah:
zbal se je in zbežal
;
zbati se nasprotnika, psa
;
zboji se vsakega šuma
;
star.
nikogar se ne zboji, takšen hrust je
ustraši
//
začutiti strah pred čim neprijetnim:
zbala se je moževe jeze
/
zbati se mraza
//
začutiti strah pred čim sploh:
zbati se odgovornosti, stroškov
;
zbal se je pogovora s predstojnikom
2.
začutiti zaskrbljenost, vznemirjenost:
zbala se je za otroka
;
zbati se za zdravje
;
zbal se je, da ga ne bi prizadel, užalil
zbêbiti
-im
tudi
zbébiti -im
dov.
(
é ȇ; ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
poneumiti
:
vino zbebi človeka
;
s svojimi idejami je vse zbebil
;
čisto se je zbebil
zbêbljen
tudi
zbébljen -a -o:
zbebljen človek
zbéganec
-nca
m
(
ẹ̑
)
zbegan človek:
tolažiti zbeganca
zbéganost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje zbeganega človeka:
loteva se ga zbeganost
;
novica je povzročila zbeganost
;
v zbeganosti se je izdal
;
zbeganost otrok
zbégati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
spraviti v zmedenost, v zmoto:
njegov prihod je ljudi zbegal
;
vprašanje ga je zbegalo
;
s svojim govorjenjem je zbegal dekle
;
fant se je zbegal in ni znal odgovoriti
/
strel je zbegal ptice
zbégan
-a -o:
zbegan človek
;
zbegan pogled
;
biti popolnoma zbegan
;
živali so zbegane tekale po kletki
;
prisl.:
zbegano odgovoriti, se ozirati
zbégniti
-em
tudi
izbégniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
zbežati
,
uiti
:
vsi so zbegnili
;
zbegnil je čez mejo
/
spanec mu je zbegnil z oči;
prim.
izbegniti
zbeléti
-ím
dov.
, zbéli
(
ẹ́ í
)
postati bel, svetel:
lasje so mu zbeleli
zbelíti
in
zbéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
zastar.
1.
obeliti
1
:
sonce zbeli zavese
/
skrbi so mu zbelile lase
2.
razbeliti
:
poletna pripeka je zbelila skale
zbéljen
-a -o:
snežno zbeljen prt
;
od sonca zbeljeno kamenje
zberáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
z beračenjem priti do česa:
zberačiti denar, živež;
prim.
izberačiti
zbesedíčiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
nar.
spreti se, sporeči se:
zbesedičiti se s sosedom
zbeséditi se
-im se
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
nar.
spreti se, sporeči se:
zaradi otrok se večkrat zbesedijo
;
zbesediti se s sosedi
zbesnélec
-lca
[
zbesneu̯ca
]
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
zbesnel človek:
miriti zbesnelca
;
vpila sta kot zbesnelca
zbesnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zbesnelega:
v zbesnelosti ne ve, kaj dela
zbesnéti
-ím
dov.
, zbêsni
in
zbésni
(
ẹ́ í
)
1.
v dejanju pokazati svoj bes:
zbesnel je in začel pretepati otroke
;
če mu kdo nasprotuje, zbesni
2.
ekspr.
nastopiti z veliko silo:
za vasjo je zbesnel boj
/
morje je zbesnelo
zbesnèl
in
zbesnél -éla -o:
zbesnel človek
;
vpije kot zbesnel
;
zbesnela množica
zbesníti
-ím
dov.
, zbêsni
in
zbésni; zbésnil
(
ī í
)
spraviti v besnost:
tako ravnanje ga je zbesnilo
zbetonírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, sezidati z betonom:
zbetonirati prvo ploščo, temelje
zbetoníran
-a -o:
dobro zbetoniran rov
zbezáti
-ám
[
zbəzati
]
dov.
(
á ȃ
)
z rahlim drezanjem spraviti kam, od kod:
zbezati kamenček v luknjo
//
z nadlegovanjem, drezanjem spraviti kam, od kod:
zbezali so ga s pograda
;
počasi so ga le zbezali na noge;
prim.
izbezati
zbezljáti
-ám
[
zbəzljati
in
zbezljati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
začeti bezljati:
krave so zbezljale
;
zaradi muh, vročine živina zbezlja
//
bezljajoč uiti:
žrebiček je zbezljal iz hleva
;
ovce so zbezljale v gozd
//
pog.
zdirjati
,
zdivjati
:
otroci so zbezljali čez cesto
2.
ekspr.
začeti se zelo hitro premikati:
kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali
3.
pog.,
ekspr.
začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno:
fant je zbezljal
;
pustila je moža in zbezljala
●
ekspr.
cene so zbezljale
so se (hitro) zvišale
;
ekspr.
srce mu je zbezljalo od veselja
postal je zelo vesel
zbezlján
-a -o:
zbezljana krava
zbežáti
-ím
dov.
, zbéži; zbéžal
tudi
zbêžal
(
á í
)
1.
hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo:
ko je zaslišal ropot, je zbežal
;
zbežati v gozd
;
zbežati pred zasledovalci
;
pren.
rad bi zbežal pred samim seboj
2.
z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja:
zbežati iz taborišča, od doma
;
zbežati pred nacističnim preganjanjem
3.
ekspr.
hitro, nepričakovano oditi:
zardela je in zbežala iz sobe
;
zbežati na vrt
;
pren.
njegove misli so zbežale nekam daleč
4.
ekspr.
miniti
,
izginiti
:
čas hitro zbeži
;
ljubezen, veselje zbeži
;
lepe sanje so zbežale
zbíčati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
1.
natepsti, pretepsti z bičem:
zbičati do krvi
2.
knjiž.
z udarci z bičem zbuditi, spraviti v dejavnost:
zbičati hlapce pokonci
/
zbičati ljudstvo iz mrtvila
3.
knjiž.,
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
znala mu je zbičati strasti;
prim.
izbičati
zbijálec
-lca
[
zbijau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj zbija:
zbijalec zabojev
2.
igr.,
šport.
balinar, ki zbija:
zbijalec je bil zelo uspešen
●
ekspr.
bil je velik zbijalec šal
pripovedovalec šal; šaljivec
zbíjanica
-e
ž
(
ī
)
nar. prekmursko
hiša, narejena iz zbite ilovice:
s slamo krita zbijanica
zbíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zbijati:
zbijanje desk
;
stroj za zbijanje podplatov
/
zbijanje okvirov, zabojev
/
zbijanje cene
/
bližanje in zbijanje pri balinanju
zbíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj,
povezani:
zbijati deske, letve
;
zbijati podplate
;
zbijati bruna z lesenimi klini
//
na tak način delati, izdelovati:
zbijati okvire, zaboje
;
v prostem času vedno kaj zbija
2.
s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno:
zbijati sneg, zemljo
3.
s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa:
zbijati klobuke z glav
/
vihar zbija sadeže z dreves
4.
ekspr.
zniževati
:
zbijati vročino z zdravili
/
zbijati ceno
5.
igr.,
šport.
z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok:
bližati in zbijati
●
ekspr.
zbijati dovtipe, šale
praviti, pripovedovati
;
ekspr.
otroci zbijajo žogo na dvorišču
igrajo nogomet
;
ekspr.
zbijati po vratih
razbijati
♦
etn.
zbijati kozo, svinjo
otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da
bi ga prevrnili
;
zbijati lonec
otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi
skuša s palico razbiti lonec;
prim.
izbijati
zbíksati
-am
dov.
(
í
)
pog.
zloščiti
:
zbiksati čevlje
zbíksan
-a -o:
zbiksani škornji
;
zbiksana tla
zbír
-a
m
(
ȋ
)
kar se zbere in tvori celoto:
zbir gradiva, podatkov
/
zbir točk se s tem ne spremeni
/
zbir predpisov
skupek
zbirálec
-lca
[
zbirau̯ca
tudi
zbiralca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj zbira:
potrpežljiv in natančen zbiralec gradiva
;
ekspr.
zbiralec novic
/
zbiralec starega železa
/
zbiralec podpisov
/
veliko teh slik je pri zbiralcih umetnin
;
strasten zbiralec knjig, znamk
/
zbiralci ljudskih pesmi
2.
zbiralnik
:
zbiralec za vodo
zbirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zbiranje:
zbiralno delo raziskovalcev je zaključeno
/
zbiralna akcija
/
zbiralna strast
/
zbiralni jašek
;
zbiralno jezero se hitro prazni
♦
fiz.
zbiralne leče
leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini
zbiralíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za zbiranje:
zbirališče papirja, rabljenih predmetov
/
iti na zbirališče
;
priljubljeno zbirališče mladih
;
zbirališče izletnikov je na trgu
zbirálka
-e
[
zbirau̯ka
tudi
zbiralka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj zbira:
bila je zbiralka mleka za to vas
/
zbiralka znamk
//
kar kaj zbira:
živčne celice so zbiralke informacij
zbirálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za zbiranje česa:
kemična čistilnica ima zbiralnice po vsem mestu
;
v zbiralnici grozdje sortirajo
;
zbiralnica za mleko
♦
ptt
poštna zbiralnica
najmanjša enota pošte, ki posreduje poštne pošiljke na območjih
brez redne dostave
zbirálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
zaprt prostor ali posoda za zbiranje in shranjevanje navadno večjih
količin plina, tekočine:
zbiralnik se polni
;
zgraditi zbiralnik
;
velik podzemni zbiralnik
/
plinski, vodni zbiralnik
;
plavajoči zbiralnik nafte
;
zbiralnik za mleko
2.
priprava za zbiranje in shranjevanje energije:
sonce ogreva zbiralnike na strehah
/
parni, toplotni zbiralnik
;
sončni zbiralnik
naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za
segrevanje vode ali zraka
zbirálo
-a
s
(
á
)
1.
knjiž.
kraj, prostor, kjer se kaj zbira:
kotanje so zbirala nesnage
//
priprava za zbiranje:
pomagal si je z nekakšnim zbiralom
2.
mont.
sredstvo, ki se doda vodi, da postane površina mineralnih delcev
neomočljiva in se ti zbirajo v peni na površini:
dodati zbiralo
zbirálski
-a -o
[
zbirau̯ski
tudi
zbiralski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zbiralce:
zbiralsko delo
/
zbiralska strast
zbíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zbirati:
zbiranje in urejanje gradiva
/
zbiranje oblek, obutve za pomoč poplavljencem
/
ločeno zbiranje
zbiranje, navadno odpadkov, z razvrščanjem po lastnostih
/
začel je z zbiranjem pristašev
/
njegov konjiček je zbiranje starega denarja, znamk
/
javno, množično zbiranje prebivalstva
zbirátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor kaj zbira:
prizadeven, zaslužen zbiratelj ljudskega blaga
;
zbiratelj knjig, starin
;
ljubitelji in zbiratelji
zbiráteljica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj zbira:
navdušena, vneta zbirateljica ljudskega izročila
;
strastna zbirateljica umetnin
;
zbirateljica figuric, knjig, razglednic, starih ur
zbiráteljski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zbiratelje:
zbirateljsko delo
/
zbirateljska strast, vnema
zbiráteljstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem:
spodbujati, usmerjati zbirateljstvo
;
knjižno zbirateljstvo
;
zbirateljstvo starin
zbírati
-am
nedov.
(
ī í
)
1.
delati, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih predmetov,
stvari:
otroci so zbirali kamenčke
;
zbirati na kup
/
zbirati dokaze, podatke
;
potrpežljivo zbira gradivo za svojo nalogo
;
zbirati rastline v študijske namene
//
delati, da prihaja skupaj večja količina česa sploh:
zbirati hrano, obleko, prostovoljne prispevke
;
mlekarne zbirajo mleko po posameznih krajih
;
zbirati staro železo
/
zbirati denar za nakup stanovanja
/
zbirati naročnike za novo revijo
;
zbirati podpise, prijave
2.
delati, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim
namenom:
zbirati delavce za delo na polju
;
rad zbira otroke okrog sebe
/
sovražnik že zbira vojsko
/
pastirji zbirajo čredo
3.
delati, da je kaj skupaj, na enem mestu:
odpadno tekočino zbirajo v posebnih posodah
/
leče zbirajo ali razpršujejo svetlobne žarke
/
ekspr.
to jezero zbira vodo več rek
v to jezero se izliva voda
4.
prizadevati si priti do večje količine navadno istovrstnih predmetov,
stvari in jih sistematično urejati:
zbirati hrošče, znamke
;
že od mladosti zbira stare knjige
/
zbirati ljudske pripovedke
5.
delati, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj
veliki meri:
zbirala je moči, da bi vzdržala
;
dolgo je zbiral pogum, da ji je priznal ljubezen
●
bibl.
zbirati komu žerjavico na glavo
z dobroto vzbujati tistemu, ki komu prizadeva hudo, slabo vest
zbírati se
1.
prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom:
na tej gori se zbirajo planinci
;
okrog njega, pri njem se zbirajo otroci
;
ob nedeljah se zbirajo v kavarni, pod lipo
;
množično se zbirati
/
družina se je ravno zbirala h kosilu
;
gostje se že zbirajo
prihajajo
/
zbirati se v skupine, po skupinah
2.
prihajati skupaj, na eno mesto:
na nebu se zbirajo temni oblaki
;
odvečna voda se zbira v kanalu
/
v ustih so se mu začele zbirati sline
3.
ekspr.
pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko
intenzivnostjo:
grenkoba, maščevalnost se ji je zbirala v srcu
/
v njem se zbira jeza
4.
prihajati v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na
določeno stvar:
dolgo se je zbiral, preden je kaj povedal
●
ekspr.
nad deželo se zbirajo črni, grozeči oblaki
položaj dežele postaja zelo neugoden, nevaren
;
ekspr.
okrog cerkve so se zbirale kmečke hiše
so bile, nastajale
;
šalj.
babe se zbirajo, dež bo
zbirajóč
-a -e:
na trgu zbirajoči se ljudje
zbirčen
ipd.
gl.
izbirčen
ipd.
zbírčica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od zbirka:
zbirčica novel
zbírek
-rka
m
(
ȋ
)
knjiž.
zbir
:
zbirek podatkov
zbíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zbiranje:
zbirni jašek za odvod padavin
;
zbirno jezero
/
priti na zbirni prostor
;
zbirno središče
;
zbirno taborišče za begunce
♦
jezikosl.
zbirno ime
skupno ime
;
ptt
zbirna pošta
;
rač.
zbirni jezik
programski jezik za pisanje programa, neposredno razumljivega
računalniku
zbírica
in
zbírca -e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno,
nekdaj
dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem;
bera
:
dajati, pobirati zbirico
;
vinska zbirica
;
zbirica koruze, rži in pšenice
zbírka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kar je nabrano, zbrano:
zbirka dokazov se veča
;
dopolnjevati zbirko narečnih besed
;
to delo je zbirka nasprotujočih si trditev
;
ekspr.
kupil mu je celo zbirko svinčnikov
veliko
2.
navadno s prilastkom
sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih:
imeti, urejati zbirko hroščev
;
dragocena zbirka starih knjig, listin
;
zbirka matematičnih nalog
;
velika zbirka plošč, znamk
/
muzejska zbirka
;
stalna razstavna zbirka
3.
skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih
merilih:
zbirka obsega petnajst enot
;
prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja
/
redna zbirka Mohorjeve družbe
/
delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci
/
knjižna zbirka
4.
delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela:
zbirka je izšla v samozaložbi
;
ponatisniti, urediti zbirko aforizmov
;
te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko
;
samostojna pesniška zbirka
/
Župančičeva zbirka Samogovori
●
star.
organizirala je zbirko v prid revnih otrok
zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦
filat.
študijska zbirka
znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom
in dokumentacija o njih
;
tematska zbirka
zbirka znamk z določeno tematiko
;
rač.
podatkovna zbirka
urejena skupina podatkov pri računalniku
zbírkica
-e
ž
(
ȋ
)
manjšalnica od zbirka:
zbirkica pesmi
zbírnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
fin.
knjigovodska listina s končnimi, skupnimi podatki iz več knjigovodskih
listin ali pomožnih knjig:
sestavljati poročila in zbirnike
2.
rač.
računalniški program, ki prebere program v zbirnem jeziku kot podatek
in ga nato prevede v računalniku razumljiv kod:
prevajalnik in zbirnik
zbirokratizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
nav. slabš.
uvesti birokratizem:
zbirokratizirati družbene odnose, poslovanje
;
podjetje se je zbirokratiziralo
/
vodstvo se je zbirokratiziralo
●
slabš.
zbirokratizirati ljudi
povzročiti, da postanejo formalistični, neživljenjski
zbirokratizíran
-a -o:
zbirokratiziran državni aparat
;
zbirokratizirana inteligenca
;
življenje je postalo zbirokratizirano
zbistrítev
tudi
izbistrítev -tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zbistriti:
zbistritev razuma
/
zbistritev pojmov
zbistríti
-ím
tudi
izbistríti -ím
dov.
, zbístril
tudi
izbístril; zbistrèn
tudi
izbistrèn
(
ī í
)
razviti sposobnost za mišljenje:
zbistriti komu pamet, razum
/
zbistriti spoznavni čut
/
ekspr.
učitelj je skušal otrokom zbistriti glave
//
narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano:
kritika je zbistrila pogled na umetnino
;
zbistriti nerešena vprašanja
;
pojmi so se sčasoma zbistrili
●
hlad, sveži zrak človeka zbistri
ga naredi sposobnega mišljenja
;
star.
pijanec se je v hipu zbistril
streznil
zbistríti se
tudi
izbistríti se
postati bister, zelo prozoren:
voda se je zbistrila
;
mošt se v nekaj dneh zbistri
/
ekspr.
megleno ozračje se je zbistrilo
●
ob pogledu na planine so se mu oči zbistrile
je postal vesel, veder
zbíti
zbíjem
dov.
, zbìl
(
í ȋ
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno
skupaj, povezani:
zbiti bruna, deske
;
zbiti z lesenimi klini, žeblji
//
na tak način narediti, izdelati:
zbiti oder, okvir, splav
;
iz desk zbiti mizo
2.
s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno:
zbiti ilovico za tla
;
zbiti sneg z lopato
/
dež je zbil zemljo
//
ekspr.
narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa:
stavec je vrste preveč zbil
/
zbiti besedilo
3.
s silo, močnimi udarci odstraniti s česa:
zbiti komu klobuk z glave
;
s kamnom zbiti veverico z drevesa
/
ploha je zbila cvetje s kostanjev
/
z enim zamahom ga je zbil na tla
podrl
/
ekspr.
voznik je zbil kolesarja, pešca
zadel in poškodoval
4.
ekspr.
znižati
:
zbiti vročino z zdravili
/
zbiti ceno
5.
ekspr.
zelo utruditi:
dolga pot ga je zbila
;
človek se z napornim delom zbije
●
ekspr.
fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten
pretepli
;
pog.
zaletel se je in zbil avtomobil
zelo poškodoval
;
ekspr.
zbiti sovražnikovo letalo
sestreliti
;
ekspr.
ljudi so zbili v živinske vagone
stlačili, strpali
;
ekspr.
toča je zbila žito
pobila
♦
igr.,
šport.
zbiti nasprotnikovo kroglo
z metom krogle jo odstraniti
zbít
-a -o:
zbit sneg
;
članek se težko bere, ker je preveč zbit
;
hiša iz zbite ilovice
;
zbita zemlja
;
na hitro zbito ležišče
;
biti zbit od napornega dela, hoje
●
pog.
zbit kot turška fana
zelo
♦
agr.
zbit klas, lat
klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov
;
obrt.
zbita obutev
obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički;
prim.
izbiti
zbítost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost, stanje zbitega:
zbitost snega, zemlje
/
ekspr.
zbitost dogajanja v povesti
/
ekspr.:
čutiti zbitost
;
duševna, telesna zbitost
♦
agr.
zbitost klasa
zblátiti
-im
dov.
(
á ā
)
star.
umazati z blatom:
zblatiti sobo
;
zblatiti si čevlje
zblaznéti
-ím
dov.
(
é í
)
1.
postati blazen:
v zaporu je zblaznel
;
od strahu je skoraj zblaznela
;
mislil je, da bo zblaznel, tako mu je bilo hudo
/
ekspr.
ko je to slišal, je čisto zblaznel
2.
ekspr.
začeti se zelo hitro, neenakomerno premikati:
merilni aparati so zblazneli
zblaznèl
in
zblaznél -éla -o:
zblaznel človek
;
zblaznel od bolečine
zblázniti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
spraviti v veliko zmedenost, v zmoto:
s svojim govorjenjem ga je zblaznil
zbledélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zbledelega:
zbledelost blaga
/
knjiž.
časovna zbledelost zgodbe
zbledéti
-ím
dov.
, zblédi
tudi
zblêdi
(
ẹ́ í
)
1.
izgubiti prvotno izrazito barvo:
blago na soncu zbledi
;
rastline v temi zbledijo
/
barva sčasoma zbledi
//
star.
prebledeti
:
ob teh besedah je zbledel
/
njegov obraz je zbledel
2.
knjiž.
izgubiti močen sijaj, svetlobo:
zvezde so zbledele
/
modrina neba je zbledela
/
sončni zahod je zbledel v mrak
prešel
3.
knjiž.
postati manj izrazit:
doživetje je že precej zbledelo
;
njena podoba mu je zbledela
;
spomin na tiste čase ne bo zbledel
/
nasmeh na njegovem obrazu je zbledel
zbledèl
in
zbledél -éla -o:
zbledel rokopis
;
zbledeli spomini
;
zbledela obleka
zbledévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
izgubljati prvotno izrazito barvo:
obarvane sveče zbledevajo
/
barve sčasoma zbledevajo
//
star.
prebledevati
:
med govorjenjem je zardeval in zbledeval
2.
knjiž.
izgubljati močen sijaj, svetlobo:
luna zbledeva
3.
knjiž.
postajati manj izrazit:
spomini na tiste čase zbledevajo
zbledíti
-ím
dov.
, zblédi
tudi
zblêdi; zblédil
(
ī í
)
narediti kaj bledo:
bolezen ji je zbledila lica
/
mesečina je zbledila nebo
zblefírati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega:
kakovosti ni mogoče zblefirati
zblestéti
-ím
dov.
, zblésti
in
zblêsti
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zableščati se, zasvetiti se:
na nebu so zblestele zvezde
zblêsti se
zblêdem se
dov.
, zblêdel se
in
zblédel se, zblêdla se,
stil.
zblèl se zblêla se
(
é
)
s smiselnim osebkom v dajalniku
v vročici začeti zmedeno govoriti:
bolniku se je zbledlo
//
ekspr.
postati zmeden, nerazsoden:
zbledlo se ji je
;
od strahu se mu je zbledlo
zblínčiti
-im
dov.
(
ȋ
)
nar.
zmlinčiti
:
s puškinim kopitom je zblinčil čelado
/
zblinčiti posodo
obtolči
zblíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
razbliniti
:
čas je zblinil dvome
/
sanje so se zblinile v nič
zblíza
prisl.
(
ī
)
knjiž.
1.
od blizu:
opazovati, videti kaj zbliza
;
spopasti se zbliza
;
zbliza se mu ne zdi tako lepa
;
želel si je ogledati zadevo bolj zbliza
2.
blizu
1
:
prav, čisto zbliza je zagrmelo
zblížanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zbližati:
zbližanje sodelavcev
;
zbližanje med učiteljem in učenci
;
zbližanje z dekletom
/
duhovno zbližanje
/
zbližanje mnenj
zblížanost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje zbližanega:
zbližanost med učenci in učitelji
/
zbližanost mnenj
zblížati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
povzročiti, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost:
težki časi ljudi zbližajo
;
skupno delo, zanimanje za šport ju je zbližalo
;
na izletu se je zbližal z dekletom
;
učitelj se je zbližal z učenci
;
preveč sta si različna, da bi se lahko zbližala
/
duhovno, kulturno se zbližati
2.
povzročiti, da postane kaj vedno bolj podobno:
zbližati misli, poglede na kaj
;
nekateri so se navduševali nad idejo, da bi se Slovani jezikovno
zbližali
zblížan
-a -o:
zbližani ljudje
;
zbližana mnenja
zbliževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki zbližuje:
zbliževalna moč
;
zbliževalna vloga knjižnega jezika
zbliževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zbliževati:
srečanja prispevajo k medsebojnemu zbliževanju
;
zbliževanje z drugimi narodi
/
duhovno, kulturno zbliževanje
/
poskusi zbliževanja stališč
zbliževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
povzročati, da nastane prijazno razmerje, duhovna sorodnost:
poklic zbližuje ljudi
;
skupna ideja je zbliževala delavce in kmete
;
na srečanjih se mladi zbližujejo
/
duhovno, kulturno se zbliževati
2.
povzročati, da postaja kaj vedno bolj podobno:
zbliževati mnenja
;
jezikovno se zbliževati
/
skrajnosti se počasi zbližujejo
zblóda
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
zmedenost
,
zmota
:
njegova zbloda izvira iz neprimernega čtiva
/
fant je v veliki zblodi
/
čustvene, duhovne zblode
/
tvoje ravnanje je zbloda
zabloda
2.
mešanica
,
zmes
:
njegov jezik je zbloda različnih jezikov
zblodíti
in
zblóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
knjiž.
spraviti v zmedenost, zmoto:
nove ideje so zblodile mladino
;
knjige so fanta zblodile
/
zbloditi komu glavo
;
na starost se mu je pamet zblodila
;
brezoseb.:
v glavi se mu je zblodilo
;
ekspr.
zblodilo se mu je, da sliši glasove piščali
●
knjiž.
z očmi zbloditi po dvorani
blodeč pogledati
2.
star.
skaliti
1
,
zmešati
:
zbloditi vodo
/
grenka misel ji je zblodila sanje
zblójen
in
zblóden -a -o:
fant je bil čisto zblojen
;
zblojene predstave
;
gledal je z zblojenimi očmi
;
prisl.:
zblojeno govoriti
zblója
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
zmeda
,
zmešnjava
:
vsa ta zbloja prihaja tudi k nam
/
zbloja duha
zblójenost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
zmedenost
,
zmešanost
:
v zblojenosti ni vedel, kaj dela
/
spolna zblojenost
zblúziti
-im
dov.
(
ȗ
)
pog.
1.
spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja s hitro, zasilno
rešitvijo:
Na izpitu sicer lahko zbluziš, ampak ti dve knjigi je po moje nujno
prebrati
2.
odtavati:
Nekam je zbluzil, da ga nihče več ne zna najti
zbóbnati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
na več krajih povedati, razglasiti;
razbobnati
:
zbobnati novico po vsej vasi
2.
ekspr.
z zavzetim govorjenjem, pisanjem doseči prisotnost več ljudi na kakem
mestu:
novinarji so zbobnali celo vrsto prič
;
zbobnati ljudi v dvorano
;
zbobnati strokovnjake na posvet
;
na hitro so jih zbobnali skupaj
sklicali
zbóbnan
-a -o:
na trg zbobnana množica
zbobnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
bobneč se hitro premakniti:
plaz se je utrgal in zbobnel v dolino
/
jezdeci so zbobneli čez lesen most
zbočiti
ipd.
gl.
izbočiti
ipd.
zbóčki
prisl.
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
z bočne strani:
stisniti zbočki
/
zbočki leči
na bok, postrani
●
nar. vzhodno
gledati koga zbočki
neprijazno, sovražno
zbodljáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
vbod s koničastim predmetom:
zbodljaj z iglo, nožem
2.
kratka, ostra bolečina:
čutiti zbodljaje v prsih
;
skeleč zbodljaj med rebri
3.
ekspr.
zbadljiva beseda, pripomba:
na zbodljaj je odgovoril s smehom
;
težko prenaša zbodljaje tovarišev
zbodljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
bodeč
:
zbodljivo trnje
2.
zbadljiv
:
zbodljiv dopis
;
zbodljivo ime
zbog
predl.
,
star.,
z rodilnikom
zaradi
:
vinogradi so propadli zbog trtne uši
/
iti v mesto zbog nakupov
zbóganje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od zbogati:
zboganje s sosedi
zbógati
-am
dov.
(
ọ̑
)
star.
spraviti
,
pobotati
:
zbogati sprte sosede
;
zbogati očeta s sinom
;
z njegovim posredovanjem sta se zbogala
zbógati se
sprijazniti se:
zbogati se z delom, usodo, življenjem
;
ni se mogel zbogati z mislijo, da je umrla
zbógom
medm.
(
ọ̑
)
izraža pozdrav pri slovesu:
no, pa zbogom
;
zbogom, kmalu se vrni
●
ekspr.
ko gre zares, tedaj zbogom pogum
je konec poguma
;
ekspr.
reči zbogom svojim načrtom
nehati misliti na njihovo uresničitev
;
ekspr.
najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli
da se poslovimo, razidemo
;
ekspr.
plačaj, kar si dolžan, in zbogom
in pojdi
;
sam.:
še vedno sliši njen zadnji zbogom
zbohôtiti se
-im se
in
zbohotíti se -ím se
dov.
, zbohôtil se
in
zbohótil se
(
ó ō; ī í
)
knjiž.
bujno se razrasti:
pod grmovjem se je zbohotil teloh
●
knjiž.
zbohotila se je v lepo dekle
postala je lepo dekle
zbòj
zbôja
m
(
ȍ ó
)
nekdaj
past za polhe s kamnom:
nastavljati zboje
zbókati
-am
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
narediti čemu obok(e):
zbokati klet;
prim.
izbokati
zbókoma
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
z bokom naprej:
zbokoma se je prerinil mimo
;
zbokoma se umikati
2.
na bok, postrani:
zbokoma je legel na posteljo
zbôksati
-am
tudi
zbóksati -am
dov.
(
ó; ọ̑
)
pog.
z udarjanjem, suvanjem s pestmi pretepsti:
fantje so ga zboksali
;
za vsako malenkost se zboksata
//
z udarjanjem, suvanjem s pestmi spraviti kam:
zboksati koga v kot
zboléti
-ím
dov.
, zbôlel
(
ẹ́ í
)
postati bolan:
otrok je zbolel
;
zboleti na ledvicah, pljučih, srcu
;
zboleti za jetiko, rakom
;
duševno zboleti
;
hudo, nevarno zboleti
;
na hitro je zbolel in umrl
;
zboleti od žalosti
;
na smrt zboleti
/
takrat je zbolelo veliko živine
zbôlel
tudi
zbolèl
in
zbolél -éla -o:
zbolel človek
;
za levkemijo zboleli otroci
;
sam.:
pomagati zbolelemu
zbolévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
večkrat zboleti:
otroci pogosto zbolevajo
;
zbolevati na očeh
;
zbolevati za jetiko
zbolévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
število, ki pove, koliko ljudi zboli za isto boleznijo v določenem
času, navadno glede na število prebivalcev:
zbolevnost za rakom se povečuje, umrljivost pa zmanjšuje
;
zmanjševanje zbolevnosti
zbombardírati
-am
dov.
(
ȋ
)
z bombardiranjem poškodovati, uničiti:
letala so zbombardirala nasprotnikove položaje
;
zbombardirati letališče, železniško postajo
zbombardíran
-a -o:
zbombardiran most
;
mesto je bilo zbombardirano
zbòr
zbôra
m
(
ȍ ó
)
1.
večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim
namenom:
zbor so pozdravili predstavniki vseh strank
;
nastopil je pred velikim zborom poslušalcev
;
sodil mu je zbor petih sodnikov
/
zbral se je ves mestni, vaški zbor
vsi meščani, vaščani
;
ekspr.
s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
2.
navadno s prilastkom
skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim
poklicem, položajem:
zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave
;
konferenca profesorskega, učiteljskega zbora
/
diplomatski zbor
vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
//
voljeni organ družbenopolitične skupnosti:
državni zbor
splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki
sprejema zakone
/
republiški, zvezni zbor
v socializmu
voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje
pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko
;
zbor republik in pokrajin
3.
skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj:
zbor je zapel dve pesmi
;
voditi velik zbor
;
vabiti k zboru nove pevce
;
solisti in zbor
/
cerkveni, šolski zbor
;
mladinski, otroški zbor
/
peti pri zboru, v zboru
/
pog.
hoditi, iti k zboru
na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora
/
pevski zbor
4.
s prilastkom
skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj:
baletni zbor vadi
;
harmonikarski, tamburaški zbor
;
zbor deklamatorjev, recitatorjev
//
ekspr.
skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh:
v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor
;
zvezdni zbor na nebu
5.
sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije,
združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa:
zbor bo v veliki dvorani, na prostem
;
zbor je trajal tri ure
;
zbor se začne ob enajsti uri
;
udeležiti se zbora
;
odpreti, voditi zbor
;
iti, vabiti na zbor
;
govoriti na zboru
/
letni, ustanovni zbor
;
tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev
/
Zbor odposlancev slovenskega naroda
zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v
Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske
oblasti
//
v zvezi
občni zbor
sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o
stvareh, ki jih določa statut:
udeležiti se občnega zbora
;
sklicati občni zbor
/
redni letni občni zbor
;
občni zbor društva
6.
prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno
mesto, ki je izhodišče za začetek česa:
zbor izletnikov, tekmovalcev
;
določiti čas in kraj zbora
/
začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
//
šport.,
voj.
postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev:
vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču
;
znak za zbor
/
taborniki, vojaki so se postavili v zbor
;
stati v zboru
/
kot povelje
zbor, je ukazal dežurni
7.
v prislovni rabi,
v zvezi z
v
vsi naenkrat:
učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru
/
zdravo, je v zboru pozdravil ves razred
/
ekspr.
iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
♦
glasb.
mešani, moški, ženski zbor
;
lit.
zbor
skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki
spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže
vanj
;
pravn.
sodni zbor
;
zbor narodov
od 1953 do 1974
zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov
Jugoslavije
;
zbor proizvajalcev
do 1963
dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v
proizvodnji, prevozništvu, trgovini
;
zbor volivcev
sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za
predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih
predstavniki pomagali reševati
;
rel.
cerkveni zbor
zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja
doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve
;
kardinalski zbor
zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge
;
zgod.
deželni zbor
v stari Avstriji
zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918
;
veliki zbor
pri starih Judih
najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče
;
prisl.:,
glasb.
zbor
označba za petje celotnega zbora
vsi (skupaj)
zbôrček
-čka
m
(
ō
)
manjšalnica od zbor:
na hitro so sestavili zborček, ki je slavljencu zapel zdravico
/
otroški zborček
/
baletni zborček
zbóren
1
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zbor:
upravljanje ustanove v tem obdobju je bilo zborno
/
poslušati zborno petje
zborovsko
/
zborna recitacija
;
zborno branje
/
zborni zapisnik
/
določiti zborno mesto za izlet
♦
pravn.
zborno sodišče
sodišče z več sodniki
zbórno
prisl.
:
o pomembnejših stvareh so odločali zborno
;
soditi zborno
zbóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
jezikosl.
nanašajoč se na najvišjo zvrst knjižnega jezika:
zborni in pogovorni knjižni jezik
;
zborna izreka
kodificirana izreka knjižnega jezika
zboríst
-a
m
(
ȋ
)
zborovski pevec:
zboristi in solisti
/
operni zborist
pevec v opernem zboru
zborístka
-e
ž
(
ȋ
)
zborovska pevka:
svojo glasbeno pot je začela kot zboristka v mladinskem zboru
/
operna zboristka
pevka v opernem zboru
zboríšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
zborno mesto:
določiti zborišče
;
na zborišču je že precej izletnikov
2.
zborovališče
:
ta kraj je postal že tradicionalno zborišče pisateljev
zbórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
prostor v šoli, namenjen učiteljskemu zboru:
konferenca bo v zbornici
;
profesor je v zbornici
/
profesorska, učiteljska zbornica
;
šolska zbornica
2.
navadno s prilastkom
javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da
ščiti interese svojih članov:
odvetniška zbornica
;
nekdaj
notarska zbornica
;
do 1946
zdravniška zbornica
//
do 1962
javnoupravna skupnost ustanov, organizacij s podobno, sorodno
dejavnostjo, ustanovljena z namenom, da ščiti strokovne in poslovne
interese svojih članic:
ustanoviti zbornico
;
predsednik, tajnik zbornice
/
kmetijska zbornica
;
zbornica za obrt in trgovino
♦
ekon.
gospodarska zbornica
javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti
3.
posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima
določeno funkcijo;
dom
,
zbor
:
seja obeh zbornic
/
gosposka
v stari Avstriji
, lordska
v Angliji
, senatska zbornica
v Italiji
zgornji dom parlamenta
;
poslanska zbornica
v Angliji
spodnji dom parlamenta
4.
knjiž.
zborovalnica, konferenčna soba:
kongresniki se zbirajo v zbornici
zbórničen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zbornico:
zbornična miza
/
zbornična dvorana
/
zbornični dopis
/
zbornični svétnik
/
zbornično glasovanje
zbórnik
-a
m
(
ọ̑
)
publikacija s prispevki več avtorjev
a)
udeležencev seminarja, kongresa:
zbornik je izšel dva meseca po zborovanju
;
prispevki bodo objavljeni v zborniku
;
urednik zbornika
/
kongresni zbornik
;
zbornik predavanj, znanstvenih razprav
b)
izdana v počastitev kakega pomembnega ustvarjalca:
jubilejni zbornik
;
ob dvajseti obletnici skladateljeve smrti so izdali spominski
zbornik
/
Trubarjev zbornik
c)
o določeni tematiki, o določenem področju:
izdajali so svoj dijaški zbornik
;
drugi zvezek umetnostnega zbornika
/
zbornik letalskih podatkov
/
Celjski, Grosupeljski zbornik
zbórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na zbornik:
zborniški zvezek
;
izšlo je nekaj zborniških publikacij o Slovencih v 20. stoletju
2.
nanašajoč se na zbornico:
kot član upravnega odbora zbornice je vključen v zborniški
establišment
zbórnost
1
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zbornega
1
:
papež je poudaril pomen zbornosti v Cerkvi
/
zbornost sodišča
zbórnost
2
-i
ž
(
ọ̑
)
jezikosl.
lastnost, značilnost zbornega
2
:
zbornost in narečnost jezika
zbôrov
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na (pevski) zbor:
zborovo darilo dolgoletnemu dirigentu
/
pri izbiri pesmi je treba upoštevati zborove zmogljivosti
/
star.
privajati se na zborovo petje
zborovsko
zboroválec
-lca
[
zborovau̯ca
tudi
zborovalca
]
m
(
ȃ
)
udeleženec zborovanja:
med zborovalci je bilo čutiti vznemirjenost
;
sklepi zborovalcev
zboroválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zborovanje:
zborovalni prostor
;
polno zasedena zborovalna dvorana
/
zborovalni program
/
ta kraj ima že zborovalno tradicijo
v tem kraju so večkrat organizirana zborovanja
zborovalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za zborovanje:
delavska zborovališča
;
slavnostno okrašeno zborovališče
zboroválka
-e
[
zborovau̯ka
tudi
zborovalka
]
ž
(
ȃ
)
udeleženka zborovanja:
nagovoriti, pozdraviti zborovalke
zboroválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za zborovanje:
v kulturnem domu je tudi lepo urejena zborovalnica
zborovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
dogodek, pri katerem večja skupina ljudi, navadno članov kake
organizacije, združenja, razpravlja o čem, izraža kaj:
zborovanje bo na prostem
;
udeležiti se zborovanja
;
ilegalno, javno, množično zborovanje
;
zborovanje zgodovinarjev
/
organizirati, sklicati zborovanje
;
govoriti na zborovanju
/
politično, protestno zborovanje
/
ekspr.
policija je razgnala zborovanje
udeležence zborovanja
;
sklepi zborovanja
/
ekspr.
ženske so imele zborovanje pri vodnjaku
so v večjem številu zbrane govorile, klepetale
2.
glagolnik od zborovati:
naveličati se neprestanega zborovanja in razpravljanja
zborováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti zbran v večjem številu na kakem kraju zaradi razpravljanja o čem,
izražanja česa:
študenti spet zborujejo
;
na trgu zboruje velika množica
/
slovenisti bodo zborovali oktobra na Bledu
imeli zborovanje, zbor
●
knjiž.
vsi zbori skupščine so zborovali istočasno
zasedali
zborujóč
-a -e:
zborujoči delavci
zborovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
kdor umetniško vodi, usmerja pevski zbor:
učitelj je bil tudi zborovodja
/
tečaj za zborovodje
zborovódkinja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki umetniško vodi, usmerja pevski zbor:
zbor vodi njegova dolgoletna zborovodkinja
zborovódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost zborovodij:
poleg ravnateljskega dela se ukvarja z zborovodstvom
/
študij zborovodstva
zbôrovski
tudi
zbórovski -a -o
prid.
(
ó; ọ̑
)
nanašajoč se na (pevski) zbor:
rad posluša zborovsko petje
/
zborovska pesem, skladba
;
znan zborovski skladatelj
;
zborovski dirigent
zborovodja
/
določiti zborovsko zasedbo
/
zborovska literatura
tiskane skladbe za zbor
zbôrovstvo
tudi
zbórovstvo -a
s
(
ó; ọ̑
)
dejavnost zborovskih pevcev:
amatersko zborovstvo
;
zgodovina slovenskega zborovstva
zbórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zborovski
:
ubrano zborsko petje
/
zapeli so nekaj znanih zborskih pesmi
zbosíti
-ím
tudi
izbosíti -ím
dov.
, zbósil
tudi
izbósil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da je žival brez podkve, nepodkovana:
zbositi konja, vola
;
konj se je zbosil, treba ga bo podkovati
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da je kdo bos, neobut:
pomanjkanje je zbosilo vso družino
/
dolga pot ga je zbosila
povzročila, da si je izrabil, uničil čevlje
zbošèn
tudi
izbošèn -êna -o
in
zbosèn
tudi
izbosèn -êna -o:
napol zbošen je prišel z izleta
;
zbošena kobila
zbôsti
zbôdem
dov.
, zbôdel
in
zbódel zbôdla,
stil.
zbòl zbôla
(
ó
)
1.
zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino:
ježeve bodice so ga zbodle
;
nekaj ga je zbodlo v prst
;
zbosti se na kaktusu
;
njegove oči so ga zbodle kot dva trna
začutil je njegov ostri pogled
//
brezoseb.
začutiti ostro bolečino:
zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico
2.
s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino:
pazi, da me ne boš zbodel
;
zbosti z iglo, nožem
/
zbosti do krvi
//
s koničastim predmetom preizkusiti kaj:
zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil
3.
ekspr.
povzročiti duševno bolečino, trpljenje:
ta beseda ga je zbodla
;
kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo
;
zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov
/
očitek ga je zbodel v srce
/
resnica je zbodla njeno nečimrnost
//
s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti:
zbodel me je, kadar me je mogel
;
zaradi pijače ga večkrat zbode
●
ekspr.
ta slika vsakogar zbode v oči
vsakomur vzbudi pozornost
;
z ostrogo zbosti konja
spodbosti
;
ekspr.
kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel
mu je zbadljivo rekel
zbodèn
-êna -o:
zboden prst
;
zboden z iglo
zbótati
-am
dov.
(
ọ̄
)
pobotati
:
zbotati sprte sosede
;
hitro so se zbotali
;
zbotati se z dekletom
zbránati
-am
tudi
zbranáti -ám
dov.
(
ā; á ȃ
)
zrahljati zemljo z brano:
zbranati njivo, travnik
zbránost
-i
ž
(
á
)
stanje zbranega človeka:
zbranost popušča, raste
;
za to delo je potrebna velika zbranost
/
duhovna, miselna zbranost
zbráti
zbêrem
dov.
,
stil.
zberó; zbrál
(
á é
)
1.
narediti, da pride skupaj več posameznih, navadno istovrstnih
predmetov, stvari:
zbral je po mizi raztresene liste
/
zbrati dokaze, podatke
/
zbrati pesmi v zbirko
//
narediti, da pride skupaj večja količina česa sploh:
zbrati hrano in zdravila za poplavljence
;
zbrali so veliko starega železa
/
zbrati denar za nakup stanovanja
/
kandidat je zbral dovolj glasov
;
zbrali so več sto podpisov
;
zbrati prijave za izlet
2.
narediti, da pride skupaj večje število ljudi, navadno z določenim
namenom:
zbrati prostovoljce za delovno akcijo
;
ob nedeljah zbere okrog sebe otroke in jih poučuje
;
zbrati ljudi na trgu
3.
narediti, da je kaj skupaj, na enem mestu:
odpadno vodo zberejo v posebne posode
/
leča zbere ali razprši svetlobne žarke
/
ekspr.
ta reka zbere vse vode s tega območja
v to reko se izlijejo
4.
narediti, da se to, kar izraža določilo, pojavi v zadovoljivi, dovolj
veliki meri:
zbral je zadnje moči
;
zbrala je pogum in mu vse povedala
opogumila se je
/
ni mogel zbrati svojih misli
miselno se zbrati
zbráti se
1.
priti kam v večjem številu, navadno z določenim namenom:
učenci so se zbrali pred šolo
;
ob nedeljah se zberejo vsi sorodniki
/
družina se je zbrala za kosilo, pri kosilu
;
zbrali so se iz vseh krajev
prišli so
;
na turnirju so se zbrali najboljši tekmovalci
/
zbrati se v skupine
/
pog.
skupaj se zbrati
2.
priti skupaj, na eno mesto:
na nebu so se zbrali temni oblaki
/
zbrala se mu je bula
naredila
3.
ekspr.
pojaviti se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo:
v srcu se ji je zbrala grenkoba, maščevalnost
4.
priti v stanje, ko je osebek sposoben dalj časa misliti na določeno
stvar:
od utrujenosti se ni mogel zbrati
;
zbrati se pri učenju
;
težko se zbere, zelo je raztresena
/
miselno se zbrati
//
priti v stanje, ko je osebek sposoben urejeno, pravilno misliti:
za hip se je zmedla, nato pa spet zbrala
;
hitro se zbrati
zbrávši
zastar.
:
rešili so ga, zbravši denar zanj
zbrán
-a -o:
koristno uporabiti zbrani denar
;
sistematično zbrani podatki
;
pri učenju je zelo zbran
;
zbrana množica
;
trenutek zbranega razmišljanja
♦
zal.
zbrana dela
vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
;
prisl.:
zbrano brati, poslušati
zbrátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
skleniti bratsko, prijateljsko razmerje:
zbratiti se s pijanci
;
zbratila sta se, ker imata enake interese
zbrátiti
knjiž.
notranje, čustveno povezati:
nesreča, skupna usoda jih je zbratila
zbrazdáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z ritjem, mešanjem z rokami, z nogami skaliti:
zbrazdati vodo
/
jej lepo od kraja, da ne boš vse jedi zbrazdal;
prim.
izbrazdati
zbŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
spraviti kaj kam s suvanjem noge:
zbrcati kroglico v jamico
/
zbrcati kamenčke s poti
/
ekspr.
zbrcali so ga iz gostilne
2.
večkrat suniti, udariti z nogo:
od jeze ga je zbrcal
;
konji so se zbrcali
zbrenčáti
-ím
dov.
, zbrénči
in
zbrênči; zbrénčal
in
zbrênčal
(
á í
)
brenčeč zleteti:
čebele so zbrenčale iz panja
●
pog.
fant je zbrenčal
postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil
zbríhtati
-am
dov.
(
í
)
nižje pog.
1.
spraviti k zavesti, zbuditi:
z močenjem so bolnika zbrihtali
;
popil je kavo, da bi se zbrihtal
/
streljanje topov jih je zbrihtalo
2.
povzročiti, da se kdo umsko razvije:
učitelj je otroke dobro zbrihtal
;
fant se je z leti zbrihtal
zbrínc
-a
m
(
ȋ
)
gastr.
trdi sir aromatičnega, pikantnega okusa v obliki hlebca z rumeno
rjavkasto skorjo, ki se riba, strga:
jed je potresla z naribanim zbrincem
;
polenta, rižota z zbrincem
;
ementalec, parmezan in zbrinc
/
sir zbrinc
zbrís
-a
m
(
ȋ
)
nar.
vetru zelo izpostavljen kraj:
pot pelje čez zbris
;
na zbrisu tako piha, da ni mogoče vzdržati
zbrísati
zbríšem
dov.
,
tudi
zbrisála
(
í ȋ
)
1.
narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino:
zbrisati posodo, tablo
;
zbrisati z brisačo, gobo, vlažno krpo
;
temeljito zbrisati
2.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
oditi
,
zbežati
:
pravi čas so jo zbrisali
;
zbrisati jo domov
zbrísan
-a -o
1.
deležnik od zbrisati:
zbrisana klop
2.
star.
prebrisan
:
fant je zbrisan;
prim.
izbrisati
zbrkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti z veliko drobnega dela:
zbrkljati preprost voziček
2.
pog.
zbrskati
:
zbrkljati kamenčke na kup
zbŕkniti se
-em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
zmeniti se:
drugi so se veselo zabavali, zanj pa se ni nihče zbrknil
zbrnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
brneč zleteti:
mimo nje so zbrneli netopirji
/
ekspr.
krogla mu je zbrnela čez glavo
zbrodíti
zbródim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
s premikanjem prstov, rok v čem gostem zmešati, skaliti:
zbroditi vodo v mlaki
/
jed je samo zbrodil
●
ekspr.
on bi lahko še kaj zbrodil
zapletel, pokvaril
2.
nar.
umazati
:
zbroditi kuhinjo, obleko
zbrójen
in
zbróden -a -o:
zbrojeno mleko
zbrója
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
1.
brozga
,
blato
:
ob dežju je na kolovozu nastajala zbroja
2.
zmeda
,
zmešnjava
:
delati zbrojo
;
na trgu je nastala prava zbroja
/
začutiti zbrojo v glavi
zbrójevka
-e
ž
(
ọ̑
)
voj.
puška ali puškomitraljez češke proizvodnje:
biti oborožen z zbrojevko
zbrózgati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
s hojo po čem mokrem in udirajočem se razriti, zmešati:
zbrozgati sneg okoli hiš
2.
ekspr.
z mešanjem pripraviti slabo pijačo:
zbrozgati vino iz črnega in belega vina
zbrózgan
-a -o:
vino je bilo tako zbrozgano, da nihče ni vedel, kaj pije
zbŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
razkopati s kremplji, s prsti:
kure vse zbrskajo
;
zbrskati krtine
//
s kremplji, s prsti spraviti kaj kam:
zbrskati listje na kup
zbrstéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
vzbrsteti
:
drevje je zbrstelo
/
zaradi toplega vremena popki zbrstijo
se odprejo
zbrúsek
-ska
m
(
ȗ
)
metal.,
min.
tanko zbrušena ploščica kamnine za opazovanje pod mikroskopom v
presevni svetlobi:
napraviti zbrusek
;
kovinski zbrusek
;
zbrusek ahata
zbrusíti
in
zbrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
z brusom obdelati predmet:
zbrusiti diamant
/
zbrusiti kost
;
zbrusiti rob z brusnim papirjem
;
zbrusiti in polakirati parket, površino
/
zbrusiti elemente v obliko kaplje
2.
z brušenjem odstraniti:
zbrusiti barvo z avta
3.
z brušenjem izrabiti, uničiti:
zbrusiti podplate
zbrzéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
začeti brzeti:
pognal je konja in voz je zbrzel po cesti
;
nenadoma se je ustavil, nato pa zbrzel v nasprotno smer
/
ekspr.
vlak je zbrzel mimo
zelo hitro zapeljal
zbudíti
-ím
dov.
, zbúdil
(
ī í
)
1.
povzročiti prehod iz spečega stanja v budno:
zbudilo nas je grmenje
;
da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči
;
zbuditi s trkanjem na vrata
;
pren.,
ekspr.
s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
//
spraviti koga k zavesti:
močili so ga po glavi, da bi ga zbudili
;
šele jutranji hlad ga je zbudil
//
v zvezi z
iz
povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik:
zbuditi koga iz globokega spanja
/
skušal jo je zbuditi iz nezavesti
/
zbuditi iz otopelosti
;
obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja
/
ekspr.
zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave:
želel je zbuditi preproste ljudi
/
ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti
2.
vzbuditi
:
zbuditi jezo, sovraštvo
;
taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo
;
zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl
/
zbuditi dvom
;
s svojo obleko je zbudila pozornost
/
v srcu se ji zbudi kesanje
;
v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel
zbudíti se
preiti iz spečega stanja v budno:
zbuditi se od bolečin
;
zbuditi se zaradi hrupa
;
zbuditi se ob šestih
;
hitro, zgodaj se zbuditi
/
zbudil se je ves poten
;
pren.,
ekspr.
v njem se je zbudila zver
//
priti k zavesti:
od udarca po glavi se dolgo ni zbudil
//
v zvezi z
iz
prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik:
zbuditi se iz trdnega spanja
/
zbuditi se iz nezavesti
/
zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja
♦
med.
zbuditi se iz narkoze
//
ekspr.
spoznati kaj, zavedeti se česa:
kdaj se boste zbudili
;
fant se je prepozno zbudil
●
ekspr.
čas je, da se zbudite iz spanja
da nehate biti nedejavni, nedelavni
;
evfem.
zbuditi se v večnosti
umreti
zbudívši
star.
:
zbudivši otroka, je odšla v službo
;
zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto
zbujèn
-êna -o:
ko so ga poklicali, je bil že zbujen
;
zbujena vest mu ne da miru
zbújanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od zbujati:
naročiti zbujanje po telefonu
/
bolnik je po operaciji v prostoru za zbujanje
/
zbujanje pozornosti
zbújati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
povzročati prehod iz spečega stanja v budno:
zbujati delavce
;
zbujali so jih ob štirih
/
zbuja ga budilka
;
pren.,
pesn.
spomladi zbuja svet ptičje petje
//
spravljati koga k zavesti:
zbujati koga z udarci, s hladno vodo
//
v zvezi z
iz
povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik:
zbujati koga iz globokega spanja
/
zbujati ljudi iz otopelosti
2.
vzbujati
:
zbujati ljubezen, sovraštvo
;
reklame so mu zbujale želje
/
hodil je počasi, da ne bi zbujal sumov
;
z vedenjem je zbujal spoštovanje
;
njen obraz zbuja zaupanje
/
zbujati občutek trdnosti
;
mesto zbuja vtis urejenosti
zbújati se
prehajati iz spečega stanja v budno:
zaradi hrupa se pogosto zbuja
;
zbujati se ob petih
/
zbuja se vsa potna
//
prihajati k zavesti:
po hladnih obkladkih se je začel zbujati
//
v zvezi z
iz
prenehavati biti v stanju, kot ga določa samostalnik:
zbujati se iz spanja
/
počasi se je zbujala iz nezavesti
♦
med.
zbujati se iz narkoze
zbujajóč
-a -e:
otrok je zbujajoč se jokal
;
skrb zbujajoč podatek
zbúriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
knjiž.
vznemiriti
,
razvneti
:
njegovo ravnanje je ljudi zburilo
zbúrjen
-a -o:
bil je ves zburjen
;
prisl.:
zburjeno odgovoriti
zbúrkati
-am
dov.
(
ȗ
)
narediti razgibano, valovito:
vihar je zburkal morje
//
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
dogodek je zburkal javnost
/
zburkati čustva, domišljijo
zbúrkan
-a -o:
ves zburkan je prišel domov
;
zburkano morje
zbútati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
fantje so ga zbutali
zbútan
-a -o
1.
deležnik od zbutati:
našli so zbutanega pred hišo
2.
nar. vzhodno
zbit
,
nabit
:
iz ilovice zbutane stene
zdahníti
in
zdáhniti -em
dov.
(
ī á
)
star.
vzdihniti
:
globoko je zdahnila
/
besedo je komaj slišno zdahnila
●
evfem.
zdahniti dušo
umreti
zdahníti se
in
zdáhniti se
oddahniti se:
počakaj, da se malo zdahnem;
prim.
izdahniti
zdàj
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku:
zdaj si ti na vrsti
;
ura je zdaj točno deset
;
zdaj nimam časa, pridi pozneje
;
prav zdaj govorijo o tebi
/
zdaj je vsega konec
;
zdaj je priložnost, da te seznanim z njo
/
do zdaj ni imel težav z zdravjem
do zdaj
;
od zdaj bo ona skrbela za to
od zdaj
/
ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost
;
za zdaj bi bilo to dovolj
//
izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni
prihodnosti:
zdaj, na večer se bodo pripeljali
;
zdaj, ta hip pride oče domov
;
takoj zdaj pojdi k zdravniku
/
elipt.:
zdaj pa na delo
;
zdaj, otroci, pa vsi spat
//
izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni
preteklosti:
zdaj je bil tu
;
zdaj, ta trenutek mi je sporočil
;
prav zdaj sem se spomnil
2.
izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času:
zdaj sem tu že popolnoma domač
;
ta ulica se zdaj imenuje drugače
;
za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila
;
še zdaj mi je žal, da ni vztrajal
;
že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo
;
zdaj šele vem, kaj sem izgubil
/
vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma
/
prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
3.
izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti:
zdaj nanj ne bo treba več čakati
;
zdaj boste videli, kaj bo
/
prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi
tokrat
4.
izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti:
zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik
/
zdaj so ga že poznali
5.
izraža istočasnost dejanja:
povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj
/
zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko
odtujila
6.
z oslabljenim pomenom
poudarja zahtevo:
zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal
;
vstani, zdaj že ne boš spal
/
zdaj dobro poslušaj
;
zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo
/
elipt.
pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
//
v vprašalnih stavkih
izraža negotovost, nejevoljo:
naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj
;
avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov
;
kdo naj zdaj še komu verjame
/
elipt.
ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj
7.
ekspr.
izraža nasprotje s prej povedanim:
tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete
/
si zdaj pomirjen
;
še zdaj ne verjameš
/
zdaj je pa že čas, da začnete
//
v vezniški rabi,
navadno okrepljen
za izražanje
a)
opozoritve na prehod k drugi misli:
in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta
/
zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
b)
nasprotja s pričakovanim:
tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli
/
in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
8.
navadno v zvezi
zdaj – zdaj
izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju:
zdaj se smeje, zdaj vzdihuje
;
pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela
;
pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega
;
ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani
;
hodil je zdaj sem, zdaj tja
/
zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi
;
ekspr.
srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
9.
ekspr.,
v zvezi
zdaj zdaj
izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti:
pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma
;
videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze
;
zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
10.
v vezniški rabi,
v časovnih odvisnih stavkih,
v zvezi
zdaj ko
za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v
nadrednem stavku:
zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet
;
zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove
;
zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
11.
v medmetni rabi
izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi:
dvignite, zdaj
/
pozor, pripravljeni, zdaj
●
ekspr.
zdaj te imam pa čez in čez dovolj
naveličan sem te, odveč si mi
;
pog.
zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen
izraža nezadovoljstvo, privoščljivost
;
ekspr.
zdaj ali nikoli
zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori
;
ekspr.
mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič
izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim
;
star.
popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe
kdaj pa kdaj, včasih
;
sam.:
nenehno trajajoči zdaj
;
čas je sestavljen iz samih zdajev;
prim.
zazdaj
zdajáti
zdájem,
tudi
zdájati
in
zdajáti -em,
stil.
zdajáti -èm
dov.
, zdajàj zdajájte
tudi
zdájaj zdájajte; zdajàl
tudi
zdájal
(
á á; á á á; á ȅ
)
z dajanjem po delih porabiti:
prihranke je zdajal za zdravnika
;
vse, kar je imela, je zdajala otrokom
zdàjci
prisl.
(
ȁ
)
ekspr.
1.
zdaj
,
tedaj
:
zdajci nekdo na rahlo potrka na okno
;
zdajci se ji obraz razvedri
;
zdajci stopi slavljenec na oder
/
zdajci se je ulil dež
/
se bova učila? Kar zdajci, če si za to
/
zdajci je bila vsa njena pozornost usmerjena drugam
/
zdajci se je ustrašil in zbežal
nenadoma
/
v medmetni rabi
in zdajci, glej
2.
takoj
,
nemudoma
:
začel je brati knjigo, a jo je zdajci odložil
;
zdajci pojdi domov
●
ekspr.
polovijo konje in zdajci sedijo vsi v sedlu
v trenutku
;
ekspr.
zdajci ta dan se je rešil vseh obveznosti
prav ta dan
;
sam.:,
pog.
biti tik pred zdajci
neposredno pred odločitvijo, začetkom
;
pog.
tega ne delajte tik pred zdajci
v zadnjem trenutku
zdàjkar
prisl.
(
ȁ
)
zastar.
(prav) zdaj:
zdajkar hoče vedeti
;
zdajkar omenjeni človek
zdàjle
prisl.
(
ȁ
)
ekspr.
zdaj
:
zdajle je lepa prilika
;
zdajle mi ni do smeha
;
zdajle že vsi spijo
;
hočem govoriti z njim, pa zdajle takoj
/
zdajle bomo gledali film
zdàjšnji
-a -e
prid.
(
ȁ
)
sedanji
:
zdajšnji čas, trenutek ni najbolj primeren
;
presoditi njegovo zdajšnje ravnanje
/
odgovorni so za zdajšnje razmere
/
na zdajšnjem delovnem mestu bo ostala še en mesec
;
sam.:
zgodovine ne moremo pojmovati samo kot nekaj tukajšnjega in
zdajšnjega
zdàjšnjost
-i
ž
(
ȁ
)
sedanjost
:
povezovati preteklost in prihodnost z zdajšnjostjo
/
v zdajšnjosti se ne znajde več
zdáleč
prisl.
(
á
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti:
zdaleč gledati, opazovati
;
zdaleč ogniti se komu
;
zdaleč ga je prepoznala po bradi
;
že od zdaleč ji je mahal
2.
ekspr.,
navadno v zvezi s primernikom ali presežnikom
izraža veliko mero:
ta akcija je zdaleč bolj uspela kot druge
;
zdaleč močnejši nasprotnik
;
temu vprašanju so posvetili zdaleč največ pozornosti
;
zdaleč prestrogo soditi
/
zdaleč preseči načrte
3.
v členkovni rabi,
v nikalnih stavkih, navadno okrepljen
poudarja zanikano trditev, ugotovitev:
niti zdaleč ne misli, da je vse v redu
;
vaše delo še zdaleč ni najtežje
/
ali ste se naveličali? Ne, še zdaleč ne
nikakor ne, sploh ne
zdáleka
in
zdaléka
prisl.
(
ā; ẹ̑
)
zastar.
zdaleč
:
zdaleka nam je pomahala
/
v členkovni rabi
njegove slike so bile zdaleka najzanimivejše na razstavi
/
v členkovni rabi
še zdaleka niso prišli vsi
zdáljšati
-am
dov.
(
ȃ
)
narediti kaj (bolj) dolgo:
zdaljšati krilo, obleko
;
sence so se zdaljšale
/
zdaljšati korak
;
dan se je zdaljšal
zdáljšan
-a -o:
zdaljšane sence
zdaljševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj (bolj) dolgo:
zdaljševati obleko
;
sence se zdaljšujejo
/
zdaljševati korake
zdaníti se
-ím se
dov.
, zdánil se
(
ī í
)
brezoseb.
preiti iz noči v dan:
vstal je, ko se je zdanilo
;
še preden se je zdanilo, so odšli na pot
;
poleti se zgodaj zdani
●
ekspr.
zdaj se mu je zdanilo, zakaj so ga povabili medse
je dojel, spoznal
;
ekspr.
polagoma se je zdanilo v njegovi glavi
doumel, razumel je
zdánji
-a -e
prid.
(
ā
)
star.
sedanji
:
pustite preteklost, mislite na zdanji čas
/
zdanji gospodar je prijeten človek
/
to so prispevki naših zdanjih pesnikov in pisateljev
sodobnih
zdánjost
-i
ž
(
ā
)
star.
sedanjost
:
preteklost in zdanjost
/
uživati zdanjost
zdávanje
-a
s
(
ȃ
)
nar. vzhodno
cerkvena poroka:
iti k zdavanju
zdávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nar. vzhodno
cerkveno poročati:
to je duhovnik, ki ju je zdaval
zdáven
-vna -o
prid.
(
á
)
star.
daven
:
videl sem ga pred zdavnim časom
;
tu so se naselili pred zdavnimi leti
zdávna
prisl.
(
á
)
knjiž.
zdavnaj
,
davno
:
starši so mu že zdavna umrli
/
to mesto je zdavna želel videti
zdávnaj
prisl.
(
á
)
1.
izraža zelo veliko časovno odmaknjenost dejanja (v preteklost):
njihovi uspehi so zdavnaj minili
;
to je opazil že zdavnaj
;
ogenj v peči je že zdavnaj ugasnil
;
že zdavnaj rešena vprašanja
/
nekoč zdavnaj sva se že srečala
2.
zelo dolgo časa:
drugi že zdavnaj spijo, ti pa še delaš
;
s tako pomembno zadevo se že zdavnaj ni ukvarjal
/
od zdavnaj mu je všeč
;
to je znano že od zdavnaj
●
ekspr.
ogledali so si veliko stvari, čeprav še zdavnaj ne vseh
nikakor ne, sploh ne
zdávnji
-a -e
prid.
(
á
)
knjiž.
daven
:
od zdavnjih časov ima to navado
/
nenehno sedi in premišljuje o zdavnjih stvareh
zdebelíti
-ím
dov.
, zdebélil
(
ī í
)
narediti (bolj) debelo:
mastna hrana zdebeli
zdebelíti se
postati (bolj) debel:
ob dobri hrani se človek zdebeli
/
drevo se je zdebelilo
zdebeljèn
-êna -o:
zdebeljena koža
;
zdebeljeno telo
zdecimírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
prizadejati občutno številčno izgubo;
zdesetkati
:
nalezljive bolezni so zdecimirale prebivalstvo
;
zdecimirati vojsko
zdecimíran
-a -o:
zdecimirana divizija
;
ribe so zdecimirane
zdéhanje
-a
s
(
ẹ́
)
zehanje
:
prikrivati zdehanje
;
glasno zdehanje
zdéhati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zehati
:
otroci so začeli zdehati
;
zaspano, v zadregi je zdehal
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
dedu se zdeha od zaspanosti
zdéhniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zehniti
:
zdolgočaseno je zdehnil
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
zdehnilo se ji je
zdeklamírati
-am
tudi
izdeklamírati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
umetniško podati (pesniški) tekst na pamet:
zdeklamirati pesem
;
zdeklamiral je samo prvo kitico
/
ko je zdeklamiral, se je priklonil
2.
ekspr.
hitro in tekoče povedati:
zdeklamiral je svoj življenjepis
zdéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
skodela
:
lončena zdela
zdélanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje zdelanega človeka:
zaradi zdelanosti ni mogel hoditi
;
živčna zdelanost
zdélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
ekspr.
izčrpati
,
oslabiti
:
bolezen, vročina človeka zdela
;
lakota ga je zdelala
/
pot na vrh ga je zelo zdelala
utrudila
;
brezoseb.
zdelalo jo je, da se je kar sesedla
/
taki napori zdelajo živce
2.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
napadli so ga in ga hudo zdelali
;
tako so ga zdelali, da še glasu ni dal od sebe
3.
ekspr.
negativno oceniti, skritizirati:
kritiki so ga zdelali in občinstvo odklonilo
;
zdelali so ga v časopisu
4.
ekspr.
poškodovati
,
uničiti
:
nalivi so zdelali cesto
;
suša, toča zdela žito
;
knjigo je grdo zdelal
//
zdrgniti
,
zguliti
:
hlače je tako zdelal, da niso več za rabo
5.
uspešno končati šolanje, študij:
peti razred je zdelal z odličnim uspehom
;
komaj je zdelal
●
pog.,
ekspr.
liter ga bova še zdelala
popila
;
ekspr.
zdelati nasprotnika pri šahu
premagati ga z veliko premočjo
;
ekspr.
dolgo pot sva zdelala v enem dnevu
opravila, prehodila
;
star.
poti v hrib ne zdelam več
ne zmorem
;
ekspr.
zlahka je zdelal zadnje metre previsa
preplezal
zdélati se
ekspr.
z delom se izčrpati, oslabeti:
delal je za dva, zato ni čudno, da se je zdelal
;
zdelati se na kmetiji, v rudniku
;
v nekaj letih se je čisto zdelal
/
konji so se pri oranju zdelali
zelo utrudili
zdélan
-a -o:
čevlji so zdelani
;
zdelan od bolezni, mraza, naporov
;
tako je zdelan, da še zaspati ne more
;
imeti zdelane roke
;
knjige so že precej zdelane;
prim.
izdelati
zdelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
izčrpavati
,
slabiti
:
bolezen, mrzlica, vročina ga zdelava
;
žalost jo je zdelavala
2.
tepsti
,
pretepati
:
zagnal se je med fante in jih začel zdelavati
;
zdelaval ga je po glavi
●
star.
gosenice zdelavajo zelje
obžirajo, uničujejo
;
ekspr.
strmino so težko zdelavali
premagovali
;
ekspr.
na potovanju ga je hudo zdelavalo
je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan
zdélo
-a
s
(
ẹ́
)
1.
etn.,
po ljudskem verovanju
nastavljena uročena stvar, ki prinese nesrečo tistemu, ki se je ne
ogne:
nastaviti, prekoračiti zdelo
2.
knjiž.
stvar, ki prinaša nesrečo:
sklenil se je znebiti tega zdela
3.
knjiž.
prikazen
1
:
bil je pravo zdelo brez lic in telesa
zdelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
ekspr.
izčrpavati
,
slabiti
:
bolezen ga zdeluje
;
mraz, vročina zdeluje človeka
;
samota, žalost jo zdeluje
/
hoja v hrib jo zdeluje
utruja
2.
ekspr.
tepsti
,
pretepsti
:
zdeloval ga je po glavi
;
sošolci so se zdelovali s pestmi
3.
biti uspešen pri šolanju, študiju:
učenec dobro, slabo zdeluje
4.
star.
živeti
,
shajati
2
:
z njim težko zdeluje
/
s takimi dohodki ne more zdelovati
/
brez pijače bo že zdeloval
●
ekspr.
neurje zdeluje hiše in ceste
uničuje
;
ekspr.
spanec ga zdeluje
zelo je zaspan
;
ekspr.
tako je slabotna, da komaj zdeluje hišna dela
opravlja
;
ekspr.
v začetku ga je zdelovalo
je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan
;
ekspr.
v časopisu so ga zelo zdelovali
negativno ocenjevali, kritizirali;
prim.
izdelovati
zdemokratizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
uvesti, uveljaviti demokracijo:
zdemokratizirati državo
/
zdemokratizirati družbeni sistem
zdemokratizíran
-a -o:
zdemokratizirana družba
zdemoralizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
povzročiti demoralizacijo:
tak politični sistem je zdemoraliziral ljudi
/
zdemoralizirati nasprotnika
zdemoralizíran
-a -o:
zdemoralizirani delavci
;
zaradi neuspeha je bil zdemoraliziran
zdênček
-čka
m
(
é
)
nar.
studenček
:
bistra voda iz zdenčka
zdênec
-nca
m
(
é
)
nar.
studenec
:
voda iz mrzlega zdenca
zdesétkanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od zdesetkati:
zdesetkanje prebivalstva
zdesétkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
prizadejati občutno številčno izgubo:
nalezljive bolezni so zdesetkale otroke
;
ofenziva je brigado zdesetkala
zdesétkan
-a -o:
zdesetkana čreda
;
zdesetkano prebivalstvo
zdesetkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
prizadevati občutno številčno izgubo:
sovražnikova vojska je zdesetkovala prebivalstvo
;
zdesetkovati živalske vrste
zdesetkován
-a -o:
zdesetkovane in iztrebljane živali
zdetajlírati
-am
dov.
(
ȋ
)
navesti, prikazati detajle:
zdetajlirati dogodke
zdéti
zdénem
dov.
, zdêni zdeníte
(
ẹ́
)
nar.
dati
,
zložiti
:
zdeti žito v kozolec
/
zdeti voz pšenice
zdét
-a -o:
v kozolec zdeto snopje
zdéti se
zdím se
nedov.
, zdì se
(
ẹ́ í
)
1.
s smiselnim osebkom v dajalniku
imeti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi
tega:
zdelo se jim je, da nekdo trka
;
med vožnjo se mu je zdelo, da se pokrajina premika
;
zdelo se mu je, kot da plava po zraku
;
sam ni vedel, kaj je resnica, kaj se mu pa le zdi
;
bliska se. Kje neki, to se ti samo zdi
/
brezoseb.:
na morju se zdi, da sonce potone v vodo
;
zdelo se je, da bo padel, pa se je obdržal
videti je bilo
;
kot se zdi, bo uspel
kot kaže
//
izraža omejeno gotovost, prepričanost o resničnosti, pravilnosti
povedanega:
zdelo se mu je, da je to knjigo že prebral
;
zdi se mi, da sta tadva v sorodu
;
ne vem, kam je šel, zdi se mi, da v kino
;
koliko ljudi čaka zunaj? Zdi se mi, da trije
//
izraža omejitev povedanega na presojo koga:
stavkali so, ker se jim je zdelo, da premalo zaslužijo
;
zdi se mu, da ima pravico to reči
misli, meni
;
ekspr.:
se mi je kar zdelo, da niste iz naših krajev
;
malo se mi zdi, kdo bi bil
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
čutiti željo, pripravljenost za kako dejanje:
če se vam zdi, ga pridite poslušat
;
kar pojdite, če se vam zdi
če želite
/
ne zdi se mu čakati toliko časa
;
ni se mu zdelo, da bi se prepiral za tako malenkost
//
z oziralnim zaimkom ali prislovom
izraža nedoločnost, poljubnost:
ne pozna reda, pride, kadar se mu zdi
;
potniki so lahko sedli, kamor se jim je zdelo
;
povabil je dosti ljudi, kogar se mu je pač zdelo
3.
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža, da kaj vzbuja občutek, vtis, kot ga izraža določilo:
sredi mesta se je sam sebi zdel majhen
;
letalo se jim ni zdelo primerno za tak polet
;
z vznožja se zdijo gore še višje
;
na pogled se zdi zdrav
;
od daleč sta se zdela enaka
sta bila videti
;
elipt.
prepad ni tako globok, kakor se zdi
//
izraža omejitev lastnosti, kot jo izraža določilo, na mnenje:
nekatere pesmi se mu zdijo sporne
;
delo, ki ga opravlja, se mu ne zdi preveč težko
;
potovanje se mu je zdelo zanimivo
/
ta človek se mu zdi v redu
;
vse priprave se mu zdijo odveč
/
zdelo se jim je čudno, da ga niso počakali
;
ne zdi se mu prav, da ne pomagajo
;
ne zdi se mu verjetno, da bi ga ujeli
/
ne zdi se mu potrebno pojasnjevati, kje je bil
;
ne zdi se mu vredno obdelovati slabe zemlje
/
pri vas se mu zdi domače, prijetno
se počuti
;
danes se nam ne zdi preveč mraz
;
v hribih se mu je zdelo kakor v pravljici
●
z njim ravna, kakor se mu zdi
samovoljno, muhasto
;
dobro se mu zdi, da ste prišli
vesel, zadovoljen je
;
pog.
kako se ti zdi naš novi šef
kaj misliš o njem
;
zamalo se mu zdi, da ga niso povabili
užaljen je
;
iron.
to bom jaz opravil. Se mi zdi, da boš
ne verjamem
zdeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezi
zdevalni stol
stolu podobna priprava, na kateri se stoji pri dajanju, zlaganju česa
v kozolec:
premakniti zdevalni stol
zdévati
1
-am
in
-ljem
nedov.
,
tudi
zdevála
(
ẹ́
)
nar.
dajati
,
zlagati
:
zdevati snope v kozolec
zdévati
2
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ẹ́
)
star.
dati
,
zložiti
:
zdevati stvari iz kovčka
;
zdevati knjige s police
;
zdevati nadev na testo
;
zdevati kompot v kozarce
zdévati se
iti (stran), oditi:
počasi so se zdevali iz sobe
/
s težavo se je zdeval na voz
spravil
zdìč
zdíča
m
(
ȉ í
)
nar.
zapeček
:
sedeti na zdiču, v zdiču
;
velika peč z dvema zdičema
zdíh
-a
m
(
ȋ
)
vzdih
:
poslušati zdihe in prošnje
;
globok zdih
●
ekspr.
do zadnjega zdiha je ostal zvest domovini
do konca življenja, do smrti
zdíhati
-am
stil.
zdíšem
nedov.
(
ȋ
)
star.
vzdihovati
:
milo zdihati
/
o, kako boli, je zdihal
zdihljáj
stil.
zdíhljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
vzdihljaj
:
slišati je bilo zdihljaje in ihtenje
;
iz prsi se mu je izvil globok zdihljaj
●
evfem.
biti v zadnjih zdihljajih
umirati;
prim.
izdihljaj
zdíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
vzdihniti
:
samo zdihnil je in odšel
;
globoko, iz srca zdihniti
●
evfem.
dolgo je bolehal, zdaj pa je zdihnil
umrl
;
evfem.
zdihniti dušo
umreti
;
ekspr.
lahko noč, je zdihnil
zelo tiho rekel;
prim.
izdihniti
zdihovánje
-a
s
(
ȃ
)
vzdihovanje
:
poslušati zdihovanje
;
ihtenje in zdihovanje
/
zdihovanje za nekdanjimi časi
zdihováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
vzdihovati
:
prijemal se je za glavo in zdihoval
;
zdihovati od mraza
;
vso noč zdihuje
;
globoko, žalostno zdihovati
;
zdihovati in jokati
/
zdihovati po dekletu
želeti si ga; hrepeneti po njem
;
zdihovati za nekdanjimi časi
/
zdihovati k bogu
/
zdihoval je, da je predrago
tožil, tarnal
zdihováje
:
zdihovaje je hodil po hiši
zdihujóč
-a -e:
zdihujoč je dvignil breme
;
zdihujoče srce
zdiktírati
-am
dov.
(
ȋ
)
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis;
znarekovati
:
zdiktirati članek, pismo
/
zdiktirati poročilo v diktafon
zdílati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
1.
(pre)prodati, razpečati mamilo:
zdilati marihuano dijakom
2.
izpogajati
:
zdilati ugodno ceno obveznega zavarovanja
zdírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
grobo, glasno oštevati:
kar naprej se zdirajo nanjo
;
za vsako malenkost se zdira
zdírjati
-am
dov.
(
ī
)
1.
začeti dirjati:
konj se je odvezal in zdirjal
2.
hitro steči:
konja sta zdirjala po cesti
;
jezdeca sta si zdirjala nasproti
3.
ekspr.
zelo hitro iti, oditi:
zdirjati iz sobe, na dvorišče, v hišo
;
zdirjali so po hribu navzdol
;
ves vesel je zdirjal domov
zdírkati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
zelo hitro iti, oditi:
zdirkal je pred hišo
zdisciplinírati
-am
dov.
(
ȋ
)
navaditi koga na disciplino, na red:
zdisciplinirati učence, vojake
zdišati
ipd.
gl.
izdišati
ipd.
zdivjánost
-i
ž
(
á
)
stanje zdivjanega človeka:
pretirano uživanje alkohola povzroča zdivjanost
zdivjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
postati nekultiviran, neciviliziran:
v samoti je popolnoma zdivjal
//
ekspr.
začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati:
zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo
;
neobrezane trte zdivjajo
2.
začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja:
odvezan pes je zdivjal
/
krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
//
ekspr.
začeti se zelo hitro premikati:
na ravni cesti je avtobus zdivjal
;
voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali
/
sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto
se zelo hitro odpeljal
;
zdivjati za tovariši
zelo hitro oditi
3.
priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti:
ljudje so v vojni zdivjali
/
preh.
slaba družba zdivja človeka
//
začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto:
dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal
;
zdivjati nad sodelavci
/
zdivjati v strašni jezi
4.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
neurje, nevihta zdivja
;
požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba
;
nad mestom je zdivjal silen vihar
zdivján
-a -o:
zdivjan človek
;
zdivjani poganjki
;
zdivjana čreda
;
zdivjana reka;
prim.
izdivjati se
zdizajnírati
-am
dov.
(
ȋ
)
dati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo,
estetiko in tehnološkim procesom:
na osnovi filmskih likov so zdizajnirali serijo igrač
;
zdizajnirati nov model oblačil
/
ekspr.
zdizajnirati konflikt, vojno
(namenoma) povzročiti
zdóbra
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
z dobroto, s prijaznostjo:
pomagal bi, če bi se mu zdobra približali
;
z njimi so ravnali prej zdobra kot shuda
●
knjiž.
otrok je začel zdobra spoznavati okolico
temeljito
zdôlaj
prisl.
(
ó
)
pog.
spodaj
:
zgoraj sije sonce, zdolaj je pa še megla
;
ostala je zdolaj
/
globoko zdolaj
/
s prislovnim določilom kraja:
zdolaj na cesti se je zgodila nesreča
;
zdolaj v kleti dela
;
tam zdolaj tečejo
/
prišli so od zdolaj
;
zaradi meglice od zdolaj niso videli vrha
zdólec
-ôlca
[
zdou̯ca
]
m
(
ọ̑ ȏ
)
nar.
veter, ki piha s spodnje strani, iz doline:
zapihal je zdolec
zdolgočásenec
-nca
[
zdou̯gočasenəc
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
zdolgočasen človek:
zdolgočasenci so brezvoljno postopali sem in tja
zdolgočásenost
-i
[
zdou̯gočasenost
]
ž
(
ȃ
)
stanje zdolgočasenega človeka:
kazati svojo zdolgočasenost
;
osamelost in zdolgočasenost
/
opisovati podeželsko zdolgočasenost
zdolgočásiti
-im
[
zdou̯gočasiti
]
dov.
(
á ȃ
)
povzročiti komu dolgčas:
njegova zadržanost jo je zdolgočasila
;
zdolgočasiti bralce
zdolgočásiti se
občutiti dolgčas:
pri njih se vedno zdolgočasi
//
s smiselnim osebkom v dajalniku
postati dolgčas:
kadar se mu zdolgočasi, gre k sosedu
/
zdolgočasilo se mu je po domu
zdolgočásen
-a -o
1.
deležnik od zdolgočasiti:
zdolgočaseni otroci
;
biti, postati zdolgočasen
;
zdolgočasena družba
2.
ki izraža, kaže dolgčas:
zdolgočasen glas
;
vanj so strmeli zdolgočaseni obrazi
;
zdolgočaseno govorjenje
;
prisl.:
zdolgočaseno zehati
zdólnji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
star.
ki leži, je nižje;
spodnji
:
zdolnji konec vasi
;
zdolnja stran
/
zdolnji gumb se je odtrgal
zdôlž
[
zdou̯ž
]
predl.
(
ȏ
)
z rodilnikom
vzdolž
2
:
iti zdolž obale
zdóma
prisl.
(
ọ̑
)
v povedni rabi
izraža odsotnost iz domače hiše, iz svojega stanovanja:
pridi, ko bodo drugi zdoma
;
dolgo časa je bila zdoma
/
iskal je izgovor, da bi ostal zdoma;
prim.
dom
zdómar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
nekdaj
kdor si pridobiva (osnovna) materialna sredstva z delom, navadno s
prodajo drobnih predmetov zunaj domačega kraja:
kot zdomar je krošnjaril po svetu
;
ribniški zdomarji
2.
slabš.
zdomec
:
zdomarji so se vrnili na delo v tujino
;
nesreča naših zdomarjev
zdómarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zdomarje:
zdomarska vas
/
zdomarski učitelj
zdomski
zdómarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
nekdaj
dejavnost zdomarjev:
zdomarstvo Ribničanov
zdómčev
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zdomca:
zadeti zdomčev avtomobil
/
zdomčeva nesreča v tujini
zdómec
-mca
m
(
ọ̑
)
kdor se začasno izseli v tujino zaradi dela, zaposlitve:
zdomci so ustanovili svoje društvo
;
potovanja zdomcev v domovino
zdómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zdomce:
zdomski otroci
/
zdomska šola
;
zdomsko društvo
/
zdomski pesnik
zdómstvo
-a
s
(
ọ̑
)
začasno bivanje v tujini zaradi dela, zaposlitve:
njegovo zdomstvo se je končalo
/
živeti v zdomstvu
;
izseljenstvo in zdomstvo
zdráha
-e
ž
(
ā
)
nesoglasje, prepir, ki ga kdo povzroči s svojimi besedami, ravnanjem
med dvema ali več osebami:
zdraha nastane
;
delati, povzročati zdrahe
;
huda, stara zdraha
;
zdraha zaradi dediščine
;
zdrahe med sosedi
;
prepiri in zdrahe
/
njena opravljivost je kriva za zdrahe v vasi
●
ekspr.
ti si samo za zdraho
s svojim ravnanjem, navzočnostjo povzročaš prepire, nesoglasja
zdráhar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor dela, povzroča zdrahe:
bil je zdrahar in spletkar
/
vaški zdraharji
zdráharica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ženska, ki dela, povzroča zdrahe:
znana, stara zdraharica
zdráharski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zdraharje ali zdraharstvo:
zdraharsko govorjenje
/
zdraharski človek
zdráharstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
delanje, povzročanje zdrah:
očitati komu zdraharstvo
zdrájsati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
zdrgniti
,
zguliti
:
zdrajsati hlače
zdrájsan
-a -o:
zdrajsana obleka
;
zdrajsana gramofonska plošča
zdramíti
in
zdrámiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
povzročiti prehod iz spečega stanja v budno;
zbuditi
:
trkanje na vrata ga je zdramilo
;
spal je tako trdno, da ga niso mogli zdramiti
;
otroci so se že zdramili
;
pren.,
pesn.
ko se je sonce zdramilo, so se odpravili na pot
//
v zvezi z
iz
povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik:
zdramiti koga iz spanja
/
zdramiti ponesrečenca iz nezavesti
/
ropot ga je zdramil iz razmišljanja
;
ekspr.
zdramiti se iz sanjarij
2.
knjiž.
povzročiti, da kaj nastane;
vzbuditi
:
zdramiti komu domišljijo
;
zdramiti zanimanje za zgodovino
zdrámljen
-a -o:
zdramljen otrok
;
napol zdramljen je prikimal
zdrámljati
-am
nedov.
(
á
)
buditi
,
zbujati
:
ropot jih je zdramljal
zdrápati
-am
in
-ljem
dov.
(
ā
)
1.
ekspr.
poškodovati
,
uničiti
:
deževje je zdrapalo cesto
2.
nar.
raztrgati
,
scefrati
:
zdrapati čevlje
;
zdrapati si obleko
zdrápan
-a -o:
zdrapana pot
;
zdrapane rjuhe
zdrástiti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
razdražiti
,
razvneti
:
kaj te je tako zdrastilo
;
ob pisanju se je zelo zdrastil
zdràv
zdráva -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v
delovanju organizma;
ant.
bolan
:
zdrav otrok
;
biti, ostati zdrav
;
počutiti se zdravega
;
duševno, telesno, umsko zdrav
;
popolnoma zdrav
;
ekspr.
ste vsi čili in zdravi
;
ekspr.
vrnil se je živ in zdrav
;
zdrav kot dren, riba
/
zdrave in bolne rastline
;
vse živali so še zdrave
/
kot pozdrav (ob slovesu):
pa zdravi bodite
;
ostani zdrav
//
ki izraža, kaže tako stanje:
biti zdravega videza
;
imeti zdravo barvo
;
zdrava rdečica
/
zdrav glas
;
zdravo dihanje
2.
ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje:
zdrava osebnost
/
zdrava družba, družina
;
ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
3.
ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije:
zdravi udje, zobje
;
zdrav želodec
;
njegovo srce je zdravo
//
ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim:
skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok
;
zdrava rast rastlin
/
imeti zdrav tek
;
zdrava potreba po čem
4.
ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem:
zdrav humor
;
zdravi nauki, nazori
;
zdrava presoja
;
zdrava samozavest
/
imeti zdrav čut za kaj
;
ekspr.:
zdrav razum
;
biti pri zdravi pameti
sposoben premišljeno, razsodno ravnati
/
zdravi odnosi med ljudmi
;
zdrava vzgoja
5.
ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi:
zdrav zrak
;
zdrava hrana
;
malo vode je še zdrave
//
ki dobro, ugodno deluje na zdravje:
črni kruh je bolj zdrav kot beli
/
zdravo okolje
;
zdravo podnebje
/
zdravi užitki
;
smeh je zdrav
;
zdravo razvedrilo
;
tako življenje ni zdravo
;
pren.
odrasti v zdravem ozračju
6.
nav. ekspr.
ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj:
zdrava ambicioznost
;
zdrava konkurenca, kritika
/
to je zdrava osnova za preporod kulture
//
ki deluje dobro in daje uspešne rezultate:
zdrava finančna politika
;
zdravo gospodarstvo
7.
ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri:
zdrav les
/
odbrati zdrave sadeže od gnilih
;
zelnate glave so zdrave samo še v sredini
/
zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več
;
pren.
zdravi temelji družbe
●
pog.,
ekspr.
odnesti zdravo kožo
nepoškodovan priti iz tepeža, boja
;
ekspr.
ravnati po zdravi pameti
premišljeno, razsodno
;
pog.,
ekspr.
ni zdrava, če ne nagaja
vedno nagaja; zelo rada nagaja
;
star.
zdrava, grofica celjska
pozdravljena
zdrávo
prisl.
:
zdravo misliti
;
zdravo živeti
;
zdravo rdeča lica
/
v povedni rabi
zdravo je iti na zrak
●
ekspr.
z njim se ni zdravo prepirati
ni dobro, koristno
;
ekspr.
zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru
najbolje, najbolj koristno
zdrávi
-a -o
sam.
:
zdravi ne razume bolnega
;
to je samo za zdrave
zdrávamaríja
-e
in
zdráva maríja zdráve maríje
ž
(
ā-ȋ
)
rel.
molitev z začetkom: Zdrava Marija:
moliti zdravamarijo
;
pet očenašev in zdravamarij
//
zvonjenje zvečer v čast Mariji:
ob zdravamariji so bili vsi doma
/
odzvoniti zdravamarijo
zdravíca
-e
ž
(
í
)
slovesne besede, izrečene ob nazdravljanju:
izreči zdravico
;
slavljenec je odgovoril na zdravico
/
(na)piti zdravico
//
pesem, ki se poje ob nazdravljanju:
svati so ženinu in nevesti zapeli zdravico
zdravíčka
-e
ž
(
ī
)
nar. vzhodnoštajersko
zdravica
,
napitnica
:
povedati zdravičko
/
zapeti zdravičko
zdravílar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor pridobiva, pripravlja zdravila, navadno iz zdravilnih zelišč:
iskati pomoč pri zdravilarjih
zdravílarstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
pridobivanje, pripravljanje zdravil, navadno iz zdravilnih zelišč:
zdravilarstvo in padarstvo
zdravílce
-a
s
(
ī
)
ekspr.
manjšalnica od zdravilo:
vsak dan je moral jemati zdravilce
zdravílec
-lca
[
tudi
zdraviu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske
izobrazbe:
bolniki so iskali pomoč pri domačih zdravilcih
/
kitajski zdravilci
/
alternativni zdravilec
ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine
/
zdravilec mu je puščal kri
zdravílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zdravljenje:
zdravilni učinki mazila
;
rastlina z zdravilnimi lastnostmi
;
zdravilna moč vode
;
zdravilno delovanje
/
zdravilni vrelec
;
zdravilna rastlina
;
nabirati zdravilna zelišča
/
piti zdravilni čaj
;
zdravilna kopel
;
naravna zdravilna sredstva
/
zdravilne metode
♦
bot.
zdravilna homulica
zdravilna rastlina s širokimi, mesnatimi listi in rumeno zelenimi
cveti; hermelika
;
zdravilna špajka
zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste navadno na vlažnih
tleh, Valeriana officinalis
;
farm.
zdravilna kroglica
zdravilo v obliki kroglice
;
med.
zdravilno blato
blato za zdravilne blatne kopeli
zdravilíšče
-a
s
(
í
)
zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov z določenimi boleznimi z
izkoriščanjem naravnih okoliščin:
zdravnik ga je poslal v zdravilišče
;
gorsko zdravilišče
;
zdravilišče za tuberkulozo
;
zdravilišče ob morju
/
klimatsko zdravilišče
ki ima ugodne podnebne razmere
;
termalno zdravilišče
s termalno vodo
/
naravno zdravilišče
zdravilíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zdravilišče:
zdraviliščna stavba
/
zdraviliščni zdravnik
zdravilíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zdravilišče:
zdraviliški dom, park
;
gostje so se zbrali v zdraviliški dvorani
/
znan zdraviliški kraj
/
zdraviliški zdravnik
/
zdraviliški turizem
zdravílka
-e
[
tudi
zdraviu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane
medicinske izobrazbe:
je zdravilka, ki proučuje in uporablja tibetansko naravno medicino
;
ljudska zdravilka
/
alternativna zdravilka
ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine
zdravílnica
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
bolnišnica
1
,
zdravilišče
:
odpeljali so ga v zdravilnico
zdravílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zdravilnega:
mineralna voda je znana zaradi svoje zdravilnosti
;
zdravilnost gorskega zraka
zdravílo
-a
s
(
í
)
snov, ki v določeni količini in na določen način preprečuje, zdravi
bolezen:
zdravila mu niso pomagala
;
zdravilo je pomirilo krče
;
dobiti zdravilo samo na recept
;
jemati zdravila vsak dan
;
predpisati zdravila
;
zdravila slabo prenaša
;
pripravljati zdravila
;
blago, močno, učinkovito zdravilo
;
zdravilo proti kašlju, za pomirjanje živcev
;
zdravilo za srce
;
delovanje, učinkovanje zdravila
;
steklenička za zdravila
/
biološko zdravilo
pridobljeno iz biološkega materiala, za zdravljenje raka, aidsa in
drugih hudih bolezni
;
domača zdravila
doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
;
generično zdravilo
nepatentirano zdravilo z enako učinkovino kot pri patentno
zaščitenem originalnem zdravilu, ki se po preteku patenta prodaja
pod drugim imenom, navadno po nižji ceni
;
navidezno zdravilo
;
pren.,
ekspr.
ta izpoved mu je pravo zdravilo
●
ekspr.
za vse težave se najde zdravilo
vsaka težava se na kakšen način reši
♦
farm.
magistralno zdravilo
izdelano v lekarni po zdravnikovem receptu
;
oficinalno zdravilo
ki je sprejeto v uradni seznam in opis zdravil
;
med.
indicirano zdravilo
ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni
;
peroralno zdravilo
ki se jemlje skozi usta
;
zdravilo za notranjo, zunanjo uporabo
zdraviloslôvje
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
farmacija
:
najnovejši izsledki zdraviloslovja
zdravílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zdravilo:
zdravilski pripravek
/
zdravilska knjiga
/
zdravilska industrija
zdravílstvo
-a
s
(
ȋ
)
zdravljenje bolnikov in varovanje zdravja:
ukvarjati se z zdravilstvom
//
knjiž.
medicina
:
študirati zdravilstvo
;
razvoj zdravilstva
/
ljudsko zdravilstvo
ljudska medicina
zdravíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
zdravilišče
:
poletje je preživel v zdravišču
zdravítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane medicinske
izobrazbe;
zdravilec
:
svetovno znani zdravitelji znajo vzpostavljati harmonijo tako v sebi
kot v drugih
;
terapevt in zdravitelj
/
alternativni zdravitelj
ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine;
alternativni zdravilec
zdravíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem navadno brez uradno priznane
medicinske izobrazbe;
zdravilka
:
za naziv ajurvedske zdraviteljice je v Indiji potreben petletni
fakultetni študij
;
slovi kot čudodelna zdraviteljica
/
alternativna zdraviteljica
ki se ukvarja z zdravljenjem po metodah alternativne medicine
zdravíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost zdraviteljev:
ukvarjati se z zdraviteljstvom
;
v zdraviteljstvu uporabljajo minerale kot nosilce naravnih
zemeljskih elektromagnetnih energij
;
metode zdraviteljstva
zdráviti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
delati, povzročati, da kdo postane zdrav:
zdraviti bolnike
;
zdraviti živino
;
otroka zdravijo z antibiotiki
;
zdraviti se s čajem, z dieto, oblogami
;
zdraviti se v bolnišnici
/
zdraviti pljučnico
;
zdraviti rano
;
rana se dobro, hitro zdravi
●
ekspr.
zdraviti mačka
prizadevati si odpraviti slabo počutje, razpoloženje, navadno po
nezmernem uživanju alkohola
;
ekspr.
vas še vedno zdravi vojne rane
odpravlja posledice vojne
;
bolje je preprečevati kakor zdraviti
zdrávljen
-a -o:
zdravljeni alkoholiki
zdrávje
-a
s
(
ȃ
)
stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju
organizma:
bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača
;
uničevati, zapravljati si zdravje
;
ohraniti si zdravje do pozne starosti
;
paziti na zdravje
;
skrbeti za zdravje
;
biti, ostati pri zdravju
zdrav
;
človek čvrstega, krepkega, rahlega,
ekspr.
železnega zdravja
;
zdravju škodljivo delo
/
duševno, telesno zdravje
/
biti slabega zdravja
/
kot voščilo pri pitju ali ko kdo kihne
na zdravje
;
pren.
moralno zdravje naroda
●
ekspr.
zdravje kar žari iz nje
zelo je zdrava
;
ekspr.
pokati od zdravja
biti zelo zdrav
;
ekspr.
lica se ji svetijo od zdravja
zelo je zdrava
;
ekspr.
misliti na svoje zdravje
živeti, ravnati tako, da se ne zboli
;
piti, trčiti na zdravje
s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega
in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje
;
ekspr.
plačati sedeče delo z zdravjem
zboleti zaradi sedečega dela
;
dobro spanje je pol zdravja
;
preg.
zdravje po niti gor, po curku dol
zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦
rel.
dušno zdravje
//
stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo
normalno, brez motenj:
skrbeti za zdravje rastlin, živali
/
industrija ogroža zdravje gozdov
zdravkomát
-a
m
(
ȃ
)
od 1999 do 2010
avtomat za potrjevanje veljavnosti kartic zdravstvenega zavarovanja in
naročanje potrdil za zdravstveno zavarovanje v določenih državah v
tujini:
pritisniti tipko na zdravkomatu
;
posodobitev zdravkomatov
/
potrjevati kartice na zdravkomatu
zdrávljenec
-nca
m
(
ā
)
kdor se zdravi:
pomagati zdravljencu
;
med zdravljenci je bilo precej alkoholikov
zdrávljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zdraviti:
zdravljenje mu ni pomagalo
;
podaljšati zdravljenje
;
poslati na zdravljenje v bolnišnico
;
biti na zdravljenju
;
dolgotrajno, pravočasno, uspešno zdravljenje
;
zdravljenje alkoholikov, narkomanov
;
zdravljenje z obsevanjem, zelišči
;
stroški zdravljenja
/
zdravljenje srčnih bolezni, pljučnice
/
ambulantno, domače zdravljenje
;
individualno, skupinsko zdravljenje
;
klimatsko zdravljenje
;
komplementarno zdravljenje
zdravljenje z metodami, ki trenutno niso del uradne medicine
♦
med.
agresivno zdravljenje
zdravljenje s precej skrajnimi, radikalnimi metodami in snovmi
;
konservativno zdravljenje
pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa
;
ležalno zdravljenje
pri katerem je ležanje njegov bistveni del
;
odprto zdravljenje opeklin, ran
brez povoja
;
okupacijsko zdravljenje
s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela
;
stacionarno zdravljenje
med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu
zdravljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zdraviti:
zdravljive duševne bolezni, motnje
;
biti dobro, težko zdravljiv
zdravníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to
posebej usposobljena:
postala je zdravnica
;
osebna zdravnica
/
dežurna zdravnica
;
otroška, splošna, šolska zdravnica
/
zdravnica specialistka
/
družinska zdravnica
ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
zdravník
-a
m
(
í
)
kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej
usposobljen:
biti, postati zdravnik
;
zdravnik pregleduje, zdravi paciente
;
poklicati zdravnika k bolniku
;
iti k zdravniku
;
poslati po zdravnika
;
dober, požrtvovalen, slaven zdravnik
/
ambulantni, hišni, ladijski zdravnik
;
dežurni zdravnik
;
oddelčni zdravnik
ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku
;
otroški, šolski, vojaški zdravnik
;
sobni zdravnik
ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi
/
nav. mn.
leteči zdravnik
član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim
prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v
oddaljenih, težko dostopnih krajih
/
očesni zdravnik
;
zobni zdravnik
zobozdravnik
;
zdravnik specialist
;
zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni
/
družinski zdravnik
ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
♦
med.
lečeči zdravnik
;
zdravnik splošne medicine
zdravníkov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na zdravnika:
ponesrečenec je do zdravnikovega prihoda izkrvavel
/
zdravnikova ordinacija
/
bolezen je zahtevala zdravnikov poseg
zdravnikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zdravnikovati:
preživljal se je z zdravnikovanjem
zdravnikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti zdravnik:
v tem kraju je zdravnikoval več let
zdravníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zdravnike:
bela zdravniška halja
;
zdravniška torba
/
zdravniški poklic
;
zdravniška etika
/
iti na obvezni zdravniški pregled
;
zdravniška oskrba
;
iskati zdravniško pomoč
;
biti pod zdravniškim nadzorstvom
;
zdravniško spričevalo
/
svoje mnenje je dal tudi zdravniški izvedenec
;
zdravniška komisija
;
sestanek zdravniškega društva
♦
med.
zdravniški konzilij
zdravníštvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
zdravniški poklic:
odpovedal se je zdravništvu
/
doba njegovega zdravništva je bila kratka
2.
zdravniki
:
zdravništvo opozarja na nevarnost epidemije
;
dolgoletna prizadevanja slovenskega zdravništva
3.
knjiž.
medicina
,
zdravstvo
:
zgodovina slovenskega zdravništva
zdrávo
medm.
(
ȃ
)
zlasti med prijatelji, znanci
izraža pozdrav:
zdravo, fantje
/
ko sva se poslavljala, mi je rekel: Zdravo in srečno
●
ekspr.
to moraš narediti ali pa zdravo
ali pa pojdi
;
ekspr.
tako bo, kot pravim, pa zdravo
izraža odločnost, nepopustljivost
;
sam.:
otroci so jo pozdravljali s spoštljivim zdravo
;
ekspr.
niti zdravo ji niso rekli, ko so odhajali
še poslovili se niso
zdravočúten
-tna -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
ki v ravnanju, vedenju kaže naraven, stvaren odnos:
po svoji naravi je zdravočuten človek
/
pesnik je izšel iz zdravočutne lirike
zdrávorazúmski
-a -o
prid.
(
ā-ȗ
)
nanašajoč se na zdrav razum:
zdravorazumski človek
/
zdravorazumsko mišljenje, presojanje
/
zdravorazumska razlaga drame
zdravoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
medicina
,
zdravstvo
:
zgodovina zdravoslovja
zdrávost
-i
ž
(
á
)
lastnost zdravega človeka:
njegova zdravost in vzdržljivost
/
obraz brez prave zdravosti
/
zdravost hoje
zdrávstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zdravje ali zdravstvo:
imeti zdravstvene težave
;
slabo zdravstveno stanje
/
zdravstvene razmere na ogroženem območju
/
zdravstveni poseg
;
zdravstvena vzgoja, zaščita
;
zdravstveno varstvo
/
zdravstveni priročnik
;
zdravstvena knjižica
dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o
zdravljenju
;
zlasti prva leta po 1945
zdravstvena kolonija
;
zdravstveno spričevalo
zdravniško spričevalo
;
zdravstveno zavarovanje
/
zdravstveni delavec, strokovnjak
;
zdravstvena služba
/
zdravstveni dom
;
zdravstvena postaja, ustanova
;
srednja zdravstvena šola
●
publ.
ni mogel priti iz zdravstvenih ozirov, razlogov
zaradi bolezni
zdrávstveno
prisl.
:
biti zdravstveno prizadet
zdrávstvenik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zdravstveni delavec, ki neguje bolnike:
izobraževanje medicinskih sester in zdravstvenikov
/
srednji, višji, diplomirani zdravstvenik
//
zdravstveni delavec sploh:
primer je poučen za vse zdravstvenike
zdrávstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolnikov in varovanjem
zdravja:
razvijati zdravstvo
;
delati v zdravstvu
;
naloge zdravstva
;
prosveta in zdravstvo
/
knjiž.
študirati zdravstvo
medicino
//
s prilastkom
področje take dejavnosti:
otroško, šolsko, vojaško zdravstvo
♦
med.
preprečevalno zdravstvo
preventivna medicina
zdravstvúj
-te
medm.
(
ȗ
)
knjiž.
izraža pozdrav:
zdravstvuj, dekle
;
zdaj pa, zdravstvujte
/
zdravstvuj, lepa pomlad
zdrážba
-e
ž
(
ȃ
)
star.
1.
zdraha
:
zdražba se še ni pomirila
;
delati, povzročati zdražbe
;
huda zdražba
;
zdražbe med sosedi
;
zdražbe in prepiri
●
star.
doma je bil le za zdražbo
s svojim ravnanjem, navzočnostjo je povzročal prepire, nesoglasja
2.
zdraženje
:
zdražba čutov
zdrážbar
-ja
m
(
ȃ
)
star.
zdrahar
:
bil je velik zdražbar
;
zdražbar in spletkar
zdráženje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zdražiti:
zdraženje živcev
/
spolno zdraženje
zdražíti
in
zdrážiti -im,
in
zdrážiti -im
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo:
premočna svetloba zdraži oči
;
zdražiti živce
;
cigaretni dim jo je zdražil h kašlju, na kašelj
/
spolno zdražiti
vzdražiti
//
razvneti
:
odkritje je zdražilo njegovo domišljijo
2.
spraviti v razburjenost, jezo:
pripomba ga je zdražila
;
z nepremišljenostjo jih je zdražil
/
pazi, da čebel ne zdražiš
zdrážen
-a -o:
zdražen človek
;
preveč je zdražen, da bi mirno odgovarjal
zdražljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se (rad) zdraži:
zdražljiv otrok
;
zaradi zaspanosti je precej zdražljiva
/
biti zdražljive narave
/
zdražljiv živec
vzdražljiv
2.
ki zdraži, vzdraži:
za dojenčka mora biti (prsna) bradavica zdražljiva
/
zdražljivo doživetje
vznemirljivo
zdražljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zdražljivega:
bolestna zdražljivost
/
zdražljivost živcev
zdrčáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
drčeč se premakniti:
padel je in zdrčal
;
hlod je zdrčal po drči
;
drug za drugim so zdrčali po melišču v dolino
/
sani so zdrčale po zglajenem snegu
2.
zastar.
zdrsniti
:
na poledeneli cesti mu je zdrčalo
zdrdráti
1
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
drdrajoč začeti delati, delovati:
stroji v delavnici so zdrdrali
/
nekje v gozdu je zdrdrala strojnica
zadrdrala
;
budilka se je zdrdrala do konca
odzvonila
2.
drdrajoč zapeljati:
vlak je zdrdral mimo postaje
;
voz je zdrdral po cesti
zdrdráti
2
-ám
tudi
izdrdráti -ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo:
učenec je pesem zdrdral, ne zrecitiral
//
reči
,
povedati
:
v eni sapi je zdrdral odgovor
;
zdrdrati podatke kot avtomat
zdrdráti se
tudi
izdrdráti se
nagovoriti se:
ko se je pošteno zdrdrala, se je poslovila
zdrégati
-am
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z dreganjem spraviti kam:
zdregati vola v hlev
/
vsakega posebej je moral zdregati z ležišča
2.
ekspr.
s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam:
zdregati obiskovalce v hišo
zdrénjati se
-am se
dov.
(
ẹ́
)
pog.
zgnesti se, zriniti se:
zdrenjati se na vlak, v avtobus
;
zdrenjati se skozi množico k izhodu
zdresírati
-am
dov.
(
ȋ
)
navaditi, izuriti živali v določeni spretnosti:
zdresirati konja
;
zdresirati psa za lov
//
ekspr.
strogo in mehanično vzgojiti z navajanjem k nekritični poslušnosti:
zdresirati učence
;
ljudi so dobro zdresirali
zdresíran
-a -o:
zdresiran delfin
;
zdresirani vojaki
zdréti
zdêrem
tudi
zdrèm
dov.
,
stil.
zderó; zderíte
tudi
zdríte; zdŕl
(
ẹ́ é, ȅ
)
deroč
:
a)
odstraniti, odnesti:
nalivi so zdrli rodovitno zemljo
b)
poškodovati, uničiti:
voda je zdrla cesto
/
zdreti steno
zdréti se
nar.
odlomiti se, odtrgati se:
s skalnatega pobočja se je zdrl kamen
/
ob dežju se je zdrl plaz
●
nar.
beseda se mu je zdrla sama od sebe
začel je (sproščeno) govoriti
;
nar.
solze so se ji zdrle po licih
začele močno teči
prim.
izdreti
zdréti se
zdêrem se
dov.
, zderíte se; zdŕl se
(
ẹ́ é
)
1.
ekspr.
grobo, glasno koga ošteti:
zdreti se na tovariše
;
zdreti se nad otroki
●
ekspr.
ko se je zdrl, se je pomiril
silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje
2.
nar.
oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom;
zadreti se
:
zdreti se komu v uho
/
stoj, se je zdrl
zdŕt
-a -o
nar.
grob
2
,
zadirčen
:
zdrt človek
;
prisl.:
zdrto odgovoriti
zdrevenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati negiben, tog:
roke so mu zdrevenele
;
ekspr.
ob pogledu nanj so vsi onemeli in zdreveneli
zdreveníti
-ím
dov.
, zdrevénil
(
ī í
)
povzročiti negibnost, togost:
bolezen mu je zdrevenila roko
zdrevéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zdrveti
:
konj je zdrevel čez travnik
/
zdrevel je za tovariši
stekel
zdrevíti
-ím
dov.
, zdrêvi
in
zdrévi; zdrévil
(
ī í
)
zastar.
zdrveti
:
voz je zdrevil po prašni cesti
/
skočil je na konja in zdrevil proti gozdu
/
zdrevil je domov
stekel
zdrézati
-am
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z drezanjem spraviti kam:
zdrezati hrošča na papir
2.
ekspr.
s spodbujanjem, prigovarjanjem spraviti koga kam:
zdrezati ljudi na sestanek
;
končno so ga zdrezali domov;
prim.
izdrezati
zdrgetáti
-ám
tudi
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
vzdrgetati
:
otrok zdrgeta
;
zdrgetati od strahu
;
zdrgetati ob misli na smrt
zdŕgniti
-em
dov.
,
tudi
zdrgníla
(
ŕ ȓ
)
1.
z drgnjenjem odstraniti:
zdrgniti madež z obleke
//
z drgnjenjem očistiti, osnažiti:
zdrgniti čevlje, tla
;
zdrgniti s krpo, peskom
//
z drgnjenjem osušiti:
zdrgniti prepotenega konja
;
zdrgniti se z brisačo
//
z drgnjenjem poškodovati:
zdrgniti suknjič na komolcih
2.
s potegljaji po površini narediti, da kaj sipkega, mehkega pride
skupaj:
zdrgniti malto, pesek, zrnje na kup
zdŕgnjen
-a -o:
do čistega zdrgnjen kotel
;
s čistilnim sredstvom zdrgnjene kljuke
;
zdrgnjene hlače
zdrhtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
vzdrhteti
:
zdrhteti od poželenja, strahu
/
njena roka je zdrhtela
zdrhtévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
vzdrhtevati
:
zdrhtevati od vznemirjenja
zdríblati
-am
dov.
(
ȋ
)
šport. žarg.
spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca;
preigrati
:
zdriblal je več nasprotnikov in dal gol
zdríčati
-am
dov.
(
ī
)
zastar.
zdrčati
,
zdrsniti
:
padel je in zdričal po melišču
zdríz
-a
m
(
ȋ
)
1.
rahla, poltrda, navadno grudičasta snov z veliko vode:
jajčeca obdaja zdriz
;
brezbarven zdriz
/
sluzast zdriz
//
temu podobna snov sploh:
od živali je ostala le kepa krvavega zdriza
2.
knjiž.
strjen sadni sok, ki se predhodno prekuha z dodatkom želatine ali
pektina;
žele
:
delati, pripravljati zdrize
/
malinov zdriz
;
zdriz iz robidnic
zdrízanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zdrizati:
zdrizanje mleka
zdrízast
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
podoben zdrizu:
postati zdrizast
;
zdrizasta snov
;
žival z zdrizastim telesom
/
zdrizast sneg
2.
pokrit z zdrizom:
stopnice so bile zdrizaste od umazanije
/
ekspr.
hladne, zdrizaste roke
3.
slabš.
neodločen
2
,
boječ
:
od njega ne pričakuj veliko, je preveč zdrizast
zdrízati
-am
nedov.
(
í ī
)
star.
1.
delati zdrizasto:
kislina zdriza mleko
2.
stresati
:
konj zdriza kožo in opleta z repom
/
groza, vročina ga zdriza
zdrízati se
1.
postajati zdrizast:
mleko se zdriza
2.
zdrzovati se:
otrok se je zdrizal ob krikih
;
zdrizati se od groze, žalosti
/
telo se zdriza v vročici
zdŕk
-a
m
(
ȓ
)
glagolnik od zdrkniti:
zdrk stenske ure
/
zdrk svedra pri vrtanju
/
zdrk na ledu, skali
zdrs
zdŕkati
-am
nedov.
(
ȓ
)
zastar.
spodrsavati
,
zdrsavati
:
na strmem pobočju so zdrkali
zdrkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
1.
občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v
tesnem dotiku:
jermen je pogosto zdrkaval
;
kolesce v stenski uri zdrkava
//
pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove:
ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti
2.
v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol,
dotikajoč se podlage:
kaplje zdrkavajo po šipi
/
očala mu zdrkavajo na konec nosu
3.
pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege:
težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval
;
vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa
4.
zdrsavati
:
zdrkavati na ledu
●
ekspr.
solze so ji zdrkavale po licu
tekle, polzele
zdrkljáj
-a
m
(
ȃ
)
(majhen) zdrk:
zdrkljaj stenske ure
●
zdrkljaj v prevodu
spodrsljaj
zdŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot
stvar, s katero je v tesnem dotiku:
jermen večkrat zdrkne
;
kolesce v napravi je zdrknilo
//
pri takem premiku dati kratek, rezek glas:
slišal je, da je stenska ura zdrknila
;
brezoseb.
v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
2.
hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem:
grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku
;
hlod je zdrknil po žlebu v dolino
/
ekspr.
čoln je zdrknil po morski gladini
//
hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se
podlage:
zdrkniti z drevesa, s konja
;
halja ji je zdrknila z ramen
/
zdrkniti na tla, v jamo
/
dobro primi posodo, da ti ne zdrkne
;
kozarec, steklenica zdrkne iz rok
3.
pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege:
sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko
;
vlečna vrv je zdrknila iz žleba
4.
pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca;
zdrsniti
:
zdrknil je in padel
;
zdrkniti na ledu
;
brezoseb.
na parketu mu je zdrknilo
5.
ekspr.
znižati se, zmanjšati se:
temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji
/
cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile
/
število članov je zdrknilo pod polovico
/
ponudba je zdrknila na nizko raven
se je poslabšala
/
globoko je zdrknil, odkar je sam
moralno je zelo propadel
6.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
v
izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:
zdrkniti v nesrečo
;
zdrkniti v nezavest
omedleti
;
v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo
uporablja prostaške izraze
;
zdrkniti v spanec
zaspati
●
ekspr.
beseda mu je kar zdrknila z jezika
nehote jo je izrekel
;
ekspr.
kazalec je hitro zdrknil na tri
ura je bila hitro tri
;
ekspr.
pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran
pogledal je poslušalce, vstran
;
ekspr.
solza ji je zdrknila po licu
stekla, spolzela
;
ekspr.
sonce je zdrknilo za goro
zašlo
;
pog.
živo srebro je zdrknilo pod ničlo
temperatura je padla pod nič
;
ekspr.
dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo
pozabil je nanj
;
ekspr.
glava mu je zdrknila na prsi
se mu je povesila
;
ekspr.
zdrknil je skozi stranska vrata
hitro odšel
;
ekspr.
zdrkniti v copate, hlače
hitro jih obuti, obleči
;
ekspr.
kočija je zdrknila mimo
hitro odpeljala
zdrkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v
tesnem dotiku:
jermen na kolesu zdrkuje
;
kolesje ure zdrkuje
//
pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove:
pogledal je na stensko uro, ki je začela zdrkovati
2.
v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol,
dotikajoč se podlage:
kaplje zdrkujejo z listov
/
ruta ji zdrkuje z ramen
/
zdrkovati po vrvi navzdol
zdŕmati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
nar.
1.
s tresenjem, stresanjem spraviti v kak položaj, v kako stanje:
zdrmati tovariše na noge, pokonci
/
jutranji hlad jih je zdrmal iz spanja
2.
spodbuditi k dejavnosti:
tega človeka je težko zdrmati
zdrób
-a
m
(
ọ̑
)
izdelek, ki se pridobi z grobim mletjem žita in uporablja za pripravo
živil:
zakuhati zdrob
;
moka in zdrob
/
koruzni, pšenični zdrob
/
otroci radi jedo mlečni zdrob
pšenični zdrob, kuhan na mleku
//
s prilastkom
temu izdelku podobna zdrobljena snov:
dajati kokošim apnenčev zdrob
;
šotni zdrob
/
(premogov) zdrob
premog v velikosti od 0,5 do 1 cm
;
seneni zdrob
seneni drobir
♦
agr.
kostni zdrob
zdróbast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben zdrobu:
na cesti so raztreseni zdrobasti ostanki konjskih fig
/
sladkor je imel zdrobast videz
zdrobíti
-ím
dov.
, zdróbil
(
ī í
)
narediti iz česa majhne, drobne dele:
zdrobiti kamen, kos premoga
;
s pestjo, z udarcem je zdrobil steklo
;
posušeno listje se je zdrobilo
;
zdrobiti si kost
/
zdrobiti hrano z zobmi
/
medved mu je zdrobil ramo
;
tako jo je stisnil, da jo je skoraj zdrobil
zelo, močno
/
zdrobiti na koščke
;
zdrobiti v prah
●
ekspr.
zdrobiti spone
osvoboditi se
;
ekspr.
zdrobiti sovražno vojsko
uničiti
;
ekspr.
zdrobiti koga v sončni prah
uničiti ga, onemogočiti ga
zdrobljèn
-êna -o:
zdrobljena polževa hišica
;
zdrobljeno sadje
zdrobljênost
-i
ž
(
é
)
značilnost zdrobljenega:
pasovi preorane zemlje se razlikujejo po zdrobljenosti
●
zastar.
posestna zdrobljenost
razdrobljenost
zdrobljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) zdrobi:
zdrobljiva posoda
;
to steklo je lahko zdrobljivo
zdróbov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zdrob:
zdrobovi cmoki
♦
gastr.
zdrobov narastek
zdrózgati
-am
in
zdrozgáti -ám
dov.
(
ọ̑; á ȃ
)
agr.
zmečkati, zmleti sadje, zlasti grozdje:
zdrozgati grozdje
zdrózgan
-a -o:
zdrozgane slive
●
nar.
jesti zdrozgan krompir
zmečkan, pretlačen
zdŕs
-a
m
(
ȓ
)
glagolnik od zdrsniti:
zdrs na skali, snegu, travi
;
zdrs in padec
♦
teh.
zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v
odnosu do drugega; slip
zdŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
1.
z drsanjem narediti:
otroci so zdrsali drsnico
//
z drsanjem zgladiti:
zdrsati sneg
/
kamenje se je pod zavirajočimi kolesi zdrsalo
2.
z drsanjem poškodovati, obrabiti:
zdrsati čevlje
;
avtomobilske gume so se zdrsale
/
s premikanjem pohištva zdrsati parket
3.
drsaje iti, oditi:
zdrsati proti vratom
;
počasi je zdrsal čez prag
zdŕsan
-a -o:
zdrsan klanec
;
zdrsan sneg
;
zdrsana gramofonska plošča
;
zdrsane hlače
zdrsávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
drseč se spuščati, padati:
sneg zdrsava s streh
2.
v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol,
dotikajoč se podlage:
naramnice ji zdrsavajo z ramen
;
kaplje druga za drugo zdrsavajo po šipi
3.
pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca:
na zasneženem pobočju so zdrsavali
;
brezoseb.
na poledenelem pločniku zdrsava
//
ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat spreminjati navadni
položaj, smer premikanja:
noge so jim zdrsavale na mokri travi
/
zaradi spolzkega cestišča so kolesa zdrsavala
zdŕsen
-sna -o
prid.
(
ȓ
)
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost
padca:
zdrsna cesta
;
pozimi je na tem odseku zelo zdrsno
zdrséti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
drseč se premakniti:
padel je in zdrsel po snegu
;
sani so zdrsele navzdol
/
zdrseti po klancu
/
pero je zdrselo po papirju
//
drseč se spustiti, pasti:
plaz je zdrsel v dolino
;
sneg zdrsi s strehe
2.
lahkotno se premakniti po gladki površini:
čoln je zdrsel od brega
;
ekspr.
plesalca sta zdrsela po parketu
/
prsti so mu zdrseli po klaviaturi
/
po licih so ji zdrsele solze
stekle, spolzele
;
pren.
njegov pogled je zdrsel po dvorani
3.
zdrsniti
:
zdrsel je in si zvinil nogo
;
zdrseti na ledu, skali
zdrsévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zdrsavati
:
naramnice mu zdrsevajo z ramen
/
zdrsevati po snegu
zdrsljáj
-a
m
(
ȃ
)
(majhen) zdrs:
pri zdrsljaju ga je zabolelo koleno
;
zdrsljaj na ledu
zdrsljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost
padca:
zdrsljiva strmina
;
po dežju je bila pot zdrsljiva
/
zdrsljiv grušč
;
pren.
razprava je zašla na zdrsljivo področje
zdŕsniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
drseč se premakniti:
deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti
;
smučka je zdrsnila po bregu
;
vrata neslišno zdrsnejo v steno
/
pero zdrsne po papirju
//
drseč se spustiti, pasti:
plaz je zdrsnil v dolino
;
sneg je zdrsnil s strehe
2.
hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se
podlage:
zdrsniti s konja
;
ruta ji je zdrsnila na ramena
;
zdrsniti na tla, v prepad
/
zdrsniti po žlebu navzdol
/
skodelica ji je zdrsnila iz rok
3.
pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca:
zdrsnil je in si zvinil nogo
;
zdrsniti na ledu, parketu, skali
;
brezoseb.
na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
//
ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer
premikanja:
guma na ledu zdrsne
;
na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile
/
jermen na kolesu večkrat zdrsne
/
zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste
4.
lahkotno se premakniti po gladki površini:
jadrnica zdrsne po vodi
/
prsti so ji zdrsnili po tipkah
/
ekspr.
veter je zdrsnil čez gladino jezera
;
pren.
pogled mu je zdrsnil po navzočih
//
ekspr.
lahkotno, neopazno iti, oditi:
zdrsniti iz hiše, v sobo
;
neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo
/
mesec je zdrsnil za goro
zašel
;
čez obraz ji je zdrsnil nasmeh
5.
ekspr.
znižati se, zmanjšati se:
prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo
;
temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo
/
zdrsniti na družbeni lestvici
6.
ekspr.
nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo:
razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost
/
dogodek je zdrsnil v pozabo
je bil pozabljen
/
bolnik je spet zdrsnil v nezavest
omedlel
●
ekspr.
beseda mu je zdrsnila z jezika
nehote, proti svoji volji jo je izrekel
;
ekspr.
kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino
neopazno, hitro odšel
;
ekspr.
pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe
prešel
;
ekspr.
zdrsnila je na kolena in povzdignila roke
pokleknila je
;
ekspr.
zdrsniti v čevlje, obleko
hitro se obuti, obleči
zdŕsnjenje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zdrsniti:
zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju
/
zdrsnjenje na ledu
zdrsováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zdrsavati
:
sneg zdrsuje s streh
/
zdrsovati na zasneženem in poledenelem hribu
/
roka mu je zdrsovala po zamaščeni ročici stroja
/
avtomobil zdrsuje na mokri cesti
zdrstíti se
-ím se
dov.
, zdŕstil se
(
ī í
)
odložiti ikre in semenčice zaradi razmnoževanja:
ko se jegulje zdrstijo, poginejo
zdrúzast
-a -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
zdrizast
,
drozgast
:
zdruzasta snov
zdrúzgati
-am
dov.
(
ȗ
)
star.
zmečkati
,
zdrobiti
:
zdruzgati kamen
;
zdruzgati sadje
zdrúzgan
-a -o:
zdruzgan krompir
zdrúzniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
star.
zmečkati
,
zdrobiti
:
kolo je zdruznilo jabolko
;
zdruzniti jagodo med prsti
●
star.
zdruzniti se sam vase
iz zadrege, žalosti, ponižnosti dobiti sključeno držo
zdrúznjen
-a -o:
zdruznjeno sadje
zdrúžba
-e
ž
(
ȗ
)
1.
biol.
skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na
določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah:
proučevati, spreminjati naravne združbe
;
velika združba organizmov
/
rastlinska, živalska združba
/
življenjska združba
2.
skupnost ljudi, ki jih družijo skupni interesi, skupna dejavnost:
umetniki so nastopali posamezno in v združbah
;
poklicna, strokovna združba
/
človeška združba
3.
ekspr.
skupina predmetov, ki jih kaj druži:
osrednje mesto na razstavi ima združba petih slik
4.
star.
združitev
:
prišel je čas njune združbe
zdrúžek
-žka
m
(
ȗ
)
ekspr.
kar je združeno:
hiša je v resnici združek dveh hiš
/
združek zvijačnosti in hudobnosti
zdrúžen
-žna -o
prid.
(
ú ū
)
star.
pri katerem je udeleženih več ljudi;
skupen
:
opoldne so imeli združni počitek
;
združno petje
zdrúžno
prisl.
:
združno delati
;
združno sta planila nadenj
oba
zdrúženje
-a
s
(
ū
)
1.
glagolnik od združiti:
združenje živali enake starosti
/
spolno, telesno združenje
/
združenje treh fakultet
/
združenje vseh pripadnikov kakega naroda
2.
organizirana skupina samostojnih oseb ali organizacij, ki opravljajo
enake ali podobne dejavnosti:
ustanoviti združenje
;
včlaniti se v združenje
;
društva in združenja
/
mednarodno združenje
;
poslovno, strokovno združenje
;
ženska združenja
/
Združenje bank Slovenije
zdrúženost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost združenega:
postali so močni zaradi gospodarske združenosti
/
združenost slik z besedilom
združeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na združevanje:
združevalni proces
;
združevalne sile
/
združevalna prizadevanja
združevalíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
shajališče
:
trg je združevališče meščanov
združeválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost združevalnega:
spodbujati združevalnost
;
dolgo je govoril o povezovalnosti in združevalnosti
združevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od združevati:
stroj za združevanje vlaken
/
naprava za združevanje in mešanje zvokov
/
spolno, telesno združevanje
/
združevanje bank
/
združevanje besed v stavke
/
združevanje različnih opravil
/
gospodarsko, politično, poslovno združevanje
;
oblasti so prepovedale vse oblike združevanja
♦
mat.
zakon o združevanju členov
;
pravn.,
v socializmu
namensko združevanje sredstev
združeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da pride kaj skupaj na eno mesto:
združevati knjige po avtorjih in strokah
/
združevati na enem mestu
//
delati, da pride kaj skupaj sploh:
pri šivanju združujemo kose blaga
;
stroj, ki združuje vlakna
/
združevati v snope
;
združevati konce vrvi z vozli
//
delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi
spolnimi organi:
združevati samce in samice
/
spolno združevati
2.
delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota:
združevati občine
/
združevati njive in travnike
/
združevati besede v stavke
/
združevati ovce v trope
//
delati, da kaj postane sestavni del večje enote:
združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom
/
dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
3.
delati iz več delov, enot novo enoto, celoto:
združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
4.
biti, nahajati se med čim in to povezovati:
stavbi združuje pokrit hodnik
;
ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
5.
biti skupen vsem delom kake celote:
združuje jih jezik
;
pesmi združuje ista tematika
//
notranje, čustveno povezovati:
ta ideja ljudi združuje
;
skupno trpljenje najbolj združuje
/
skrb za otroke združuje starše in učitelje
6.
imeti kaj kot svoj sestavni del:
društvo je združevalo napredne dijake
/
ta del motorja združuje najvažnejše dele
7.
delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim:
občne zbore združujejo z zabavami
/
združevati prijetno s koristnim
8.
imeti, vsebovati obenem:
kritika mora združevati pravičnost in ostrino
/
združeval je lepoto in duhovitost
;
v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
●
država v svojih mejah združuje različne narode
v državi so, živijo
;
publ.
sindikat združuje nekaj tisoč članov
ima
;
ekspr.
kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo
kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦
čeb.
združevati čebelje družine
;
pravn.
združevati delo
v socializmu
vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
združeváti se
1.
postajati sestavni del večje enote:
predmestna naselja se združujejo z mestom
//
prihajati prostorsko v neposreden stik:
na tem mestu se kabla združujeta
/
v daljavi se nebo združuje z morjem
2.
iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota:
podjetji se združujeta
/
glasovi so se združevali v melodijo
3.
začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi:
kmetje se združujejo z delavci
;
gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati
/
politično se združevati v stranke
4.
opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose:
ti dve pasmi se ne združujeta
/
spolno, telesno se združevati
združujóč
-a -e:
združujoč se v društva, ohranjati ljudske običaje
;
v jate združujoči se ptiči
;
združujoče lastnosti
združítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od združiti:
prostorska združitev obratov
/
združitev več plasti z lepljenjem
/
spolna, telesna združitev
/
združitev občin, organizacij
/
združitev posameznih poglavij
/
politična združitev naroda
/
združitev ljudi proti skupnemu nasprotniku
●
ekspr.
odpovedala se je združitvi z njim
skupnemu življenju, poroki
♦
fiz.
združitev pozitivno in negativno naelektrenega delca
združíti
in
zdrúžiti -im,
tudi
zdrúžiti -im
dov.
(
ī ú ū; ū ȗ
)
1.
narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto:
združiti živali enake starosti
;
prostorsko združiti obrate v novi stavbi
//
narediti, da pride kaj skupaj sploh:
vlakna združi stroj
;
s šivanjem združiti več plasti tkanine
/
poseben mehanizem združi oba dela
;
združiti konca vrvi z vozlom
//
narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi
spolnimi organi:
združiti samca in samico
/
spolno združiti
2.
narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja
enota:
združiti dve občini
/
združiti države v konfederacijo
/
združiti več parcel
/
združiti besede v stavke
/
združiti pesmi v zbirko
/
združiti ovce v trop
//
narediti, da kaj postane sestavni del večje enote:
združiti samostojne obrate s tovarno
/
dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3.
narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto:
združiti posamezne člene, odstavke
;
scenarist je združil vrsto prizorov
/
kamera je v enem posnetku združila dva prostora
//
narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota:
združiti razcepljeno ljudstvo
;
stranka je združila posamezne skupine
;
politično združiti narod
4.
notranje, čustveno povezati:
ljubezen, nesreča ljudi združi
;
združila jih je zavest skupne usode
5.
narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim:
občni zbor so združili z zabavo
/
združiti prijetno s koristnim
●
združiti dežele pod svojo oblastjo
zavladati jim
;
ekspr.
združiti filozofijo z življenjem
živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem
;
publ.
združiti svoje sile
začeti delovati skupno
♦
ekon.
združiti obratna sredstva
združíti se
in
zdrúžiti se,
tudi
zdrúžiti se
1.
postati sestavni del večje enote:
predmestne vasi so se združile z mestom
/
potok se združi z reko
se izliva vanjo
//
priti prostorsko v neposreden stik:
na tem mestu se cevovoda združita
/
v daljavi se nebo združi z morjem
2.
iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota:
banki, podjetji sta se združili
/
potoki se združijo v reko
/
glasovi pevcev so se združili
3.
začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi:
delavci in kmetje so se združili
;
združiti se proti skupnemu nasprotniku
;
gospodarsko, politično, strokovno se združiti
/
združiti se v stranko
/
Proletarci vseh dežel, združite se!
geslo mednarodnega delavskega gibanja
4.
opraviti spolno združitev, imeti spolni odnos:
samica in samec se združita
/
želel se je združiti z njo
/
telesno se združiti
●
ekspr.
očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila
se poročila
♦
biol.
jajčece se združi s semenčico
;
fiz.
valovanja enake frekvence se združijo
združívši
star.
:
združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo
pasmo
;
združivši se so ustanovili novo državo
zdrúžen
-a -o
1.
deležnik od združiti:
v skladno celoto združeni deli
;
združeni pevski zbori
;
bila sta neločljivo združena
;
s šaljivim obredom združena zabava
;
države, združene v vojaški zvezi
●
Organizacija združenih narodov [OZN]
organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti
sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
;
ekspr.
z združenimi močmi so ukrotili razgrajača
(vsi) skupaj
;
združeno podjetje
do 1973
gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več
samostojnih podjetij
♦
ekon.
združeno delo
v socializmu
oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi
pri lastnini in upravljanju
2.
navadno v povedni rabi,
v zvezi s
s, z
ki vključuje to, kar izraža dopolnilo:
s tem je združen neprijeten občutek
;
potovanje je združeno z velikimi izdatki
;
smučanje je združeno z nevarnostmi
združítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na združitev:
združitveni proces
/
združitveni občni zbor gasilske zveze
♦
pravn.
združitvena pogodba
združljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da združiti:
združljivi deli, elementi
/
ekspr.
težko združljiva nasprotja
velika
/
ti dve funkciji nista združljivi
nosilec določene funkcije ne more prevzeti druge
//
v zvezi s
s, z
ki ima take lastnosti, značilnosti, da s čim drugim sestavlja
logično urejeno celoto:
novi sklep ni združljiv s prejšnjim
;
to je bolj malo združljivo z njegovim prepričanjem
/
njegovo ravnanje ni združljivo z njegovo funkcijo
zaradi svoje funkcije ne bi smel tako ravnati
;
to ni združljivo z določili
po določilih to ni mogoče
združljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost združljivega:
združljivost posameznih elementov
/
združljivost in nezdružljivost funkcij
zdrvéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
začeti drveti:
konj se je prestrašil in zdrvel
//
drveč odpeljati:
avtomobil je zdrvel po ravni cesti
;
zdrveti na smučeh v dolino
/
vlak je zdrvel mimo postaje
drveč zapeljal
●
ekspr.
čas je kar zdrvel
zelo hitro minil
//
ekspr.
zelo hitro oditi, steči:
učenci so zdrveli iz razreda
;
zdrveti v mesto, po stopnicah
2.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
hitro priti v kaj slabega:
zdrveti v finančni polom
;
zdrveti v vojno
zdŕzati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
gozd.
odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno:
delavci so zdrzali debla
zdŕzati se
-am se
nedov.
(
ŕ
)
zdrzovati se:
konj se je zdrzal in bíl s kopiti
;
zdrzala se je ob vsakem šumu
/
lica so se ji zdrzala
zdrzajóč se
-a -e:
v spanju zdrzajoči se otrok
zdrzávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zdrzovati se:
pri najmanjšem šumu se zdrzava
/
roke so se mu zdrzavale
zdrzljáj
-a
m
(
ȃ
)
hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu:
opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala
/
močen zdrzljaj telesa
//
hiter, sunkovit premik sploh:
z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe
zdŕzniti se
-em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu:
ko je zavpil, sta se živali zdrznili
;
ob tem imenu se zdrzne
;
rahlo, za trenutek se zdrzniti
/
zdrzniti se od groze, strahu
/
zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti
s takim gibom, premikom se zbuditi
/
njena dlan se je zdrznila
zdŕzniti
knjiž.
povzročiti, da kdo naredi hiter, sunkovit gib, premik:
ploskanje ga je zdrznilo
;
včasih ga zdrzne strah
/
zdrzniti z rameni
stresti, trzniti
zdrzováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
delati hitre, sunkovite gibe, premike, zlasti od neugodja, strahu:
zdrzovali so se, ko so to poslušali
;
zdrzoval se je ob vsakem šumu
;
zdrzovati se od bolečine, groze
;
v spanju se pogosto zdrzuje
/
vse telo se ji je zdrzovalo
zdrzováti
knjiž.
stresati
,
trzati
:
zdrzovati z rameni
/
ustreljena ptica je še nekaj časa zdrzovala
zdrzujóč se
-a -e:
zdrzujoč se ob vsakem glasu, je šel previdno naprej
;
zdrzujoč se obraz
zdržánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
zadržanost
:
hotel je vedeti za vzroke njene zdržanosti
zdržáti
-ím
tudi
izdržáti -ím
dov.
(
á í
)
1.
biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan:
led je zdržal, čeprav je bil tanek
;
most zdrži pet ton
;
zid silovitega sunka ni zdržal
//
biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih
telesnih ali duševnih posledic:
človek zdrži več, kot misli
;
vse preizkušnje je zdržala
/
zdržati mučenje
;
dolgo vožnjo je komaj zdržal
/
pri hoji zdrži velike napore
/
organizem takih obremenitev ne zdrži
;
srce je zdržalo
2.
v zvezi z
brez
biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa,
potrebnega za življenje:
zdržati brez hrane cel teden
//
biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti,
pomanjkanja česa, potrebnega za življenje:
ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3.
biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam,
težavnosti:
zdržati napad močnejšega nasprotnika
;
zdržati konkurenco
4.
ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam:
pod vodo je zdržal eno minuto
;
tako so kričali, da ni zdržal
;
doma ne zdrži niti en dan
/
pri takem človeku je težko zdržati
;
v taki službi bo težko zdržal
/
star.,
s smiselnim osebkom v rodilniku
ni ga zdržalo doma, pri delu
5.
biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem,
neprijetnem:
zbrala je vse moči, da bi zdržala
;
do jutra bo že zdržal
/
pri njem ne zdrži nobena ženska
/
zdržati do konca
6.
biti sposoben premagati željo, potrebo po čem:
ne zdrži brez cigaret, pijače
/
ne moreta zdržati drug brez drugega
7.
biti, ostati uporaben, dober:
kruh je zdržal ves teden
;
na hladnem bo meso zdržalo
/
vzmet bo zdržala še nekaj let
●
ekspr.
denar mu ne zdrži pod palcem
takoj vse zapravi
;
publ.
predstava ne zdrži kritike
kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna
;
ekspr.
njenega pogleda ni zdržal
povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči
zdržáti se
tudi
izdržáti se
1.
zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb:
eno leto se je moral zdržati
;
popolnoma se zdržati
/
spolno se zdržati
2.
zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi:
zdržati se kajenja, pitja
;
zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve
/
zdržati se alkoholnih pijač
//
zavestno, hote ne narediti česa sploh:
rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal
/
zdržati se glasovanja
zdržán
tudi
izdržán -a -o:
število zdržanih glasov
●
knjiž.
sprejel ga je z zdržanim posmehom
zadržanim
zdŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
rel.
odpoved zlasti določeni hrani na določen dan zaradi cerkvenega
predpisa:
zdržek mesa
;
dnevi zdržka in posta
zdŕžema
prisl.
(
ȓ
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev:
delati, hoditi zdržema dvanajst ur
;
deževalo je zdržema več dni
/
ta zdravila je treba jemati zdržema
neprekinjeno
/
število članov je zdržema naraščalo
nenehno
2.
nar.
tik zraven:
zagledala je samotno hišo in zdržema hlev
/
hiše za cerkvijo stojijo zdržema
strnjeno
zdŕžen
-žna -o
prid.
(
r̄
)
1.
ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb:
zdržen moški
;
zaradi bolezni biti zdržen
/
zdržno življenje
/
spolno zdržen
//
ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh:
v vsem je bila zdržna
;
pri pitju je zdržen
2.
ki se da zdržati, prenesti:
komaj še zdržne bolečine
/
njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
3.
ki traja zdržema:
večurne zdržne vaje
;
zdržna vožnja ga utruja
zdŕžno
prisl.
:
vso noč je zdržno deževalo
;
živeti zdržno
zdrževáti
-újem
tudi
izdrževáti -újem
nedov.
(
á ȗ
)
vzdrževati
:
hišo zdržuje sam
/
zdrževal je družino
/
vojsko so zdrževali kmetje
zdrževáti se
tudi
izdrževáti se
zavestno, hote ne delati, kar osebek hoče, želi:
zdrževati se kajenja
/
zdrževati se alkoholnih pijač
//
zavestno, hote ne delati česa sploh:
zdrževal se je nepotrebnih pripomb
zdržljív
tudi
izdržljív -a -o
prid.
, zdržljívejši
tudi
izdržljívejši
(
ī í
)
ki veliko zdrži, prenese:
zdržljiv športnik
;
ta delavec je zelo zdržljiv
/
duševno, telesno zdržljiv človek
/
zdržljiv avtomobil
;
zdržljivo cvetje
zdržljívost
tudi
izdržljívost -i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost zdržljivega:
njegova zdržljivost jih je presenetila
/
duševna, telesna zdržljivost
/
preizkusiti zdržljivost stroja
zdŕžnost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost, značilnost zdržnega:
predzakonska, prostovoljna zdržnost
/
spolna zdržnost
/
zdržnost pri jedi in pijači
/
zastar.
precenjevati zdržnost vrvi
vzdržljivost
zdúšen
-šna -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
1.
navdušen
,
zanosen
:
zdušno odobravanje občinstva
/
biti zdušen za slovenstvo
zelo vnet
;
zdušna molitev romarjev
goreča
2.
pošten
2
,
vesten
1
:
bil je zdušen trgovec, zato so radi kupovali pri njem
zdúšno
prisl.
:
zdušno opravljati delo, dolžnosti
;
zdušno zapeti
zdušíti
-ím
dov.
, zdúšil
(
ī í
)
skuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe:
zdušiti čebulo, korenje, meso
/
zdušiti jabolka v oslajeni vodi
zdušèn
-êna -o:
zdušene gobe
;
zdušeno meso
zdúškoma
prisl.
(
ȗ
)
star.
na dušek, v dušku:
jedel je hlastno, pil zduškoma
;
zduškoma izprazniti kozarec vina
zdvájanje
-a
s
(
ā
)
knjiž.
dvom
:
pesmi govorijo o zdvajanjih, obupu in smrti
/
to je storil v trenutkih zdvajanja
obupa
zdvájati
-am
nedov.
(
ā
)
knjiž.
dvomiti
:
nikar ne zdvajajte
;
zdvajal je, da bi bilo mogoče najti resnico
/
zdvajati nad uspehom svojega dela
obupavati
zdvojênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
dvom
,
razdvojenost
:
v njegovem vedenju je čutiti zdvojenost
;
v zdvojenosti se je zatekel k prijatelju
;
zdvojenost in nemir
/
zdvojenost nad samim seboj
obup
zdvojíti
-ím
in
zdvójiti -im
dov.
(
ī í; ọ̄
)
knjiž.
zdvomiti
:
nikoli ni zdvojil o pravilnosti svoje poti
/
zdvojiti nad samim seboj
obupati
zdvojèn
-êna -o
in
zdvójen -a -o:
zdvojen človek
;
zdvojeni klici
;
bila je nesrečna in zdvojena
zdvómiti
-im,
in
zdvomíti
in
zdvómiti -im
dov.
(
ọ̄ ọ̑; ī ọ́
)
imeti, izraziti dvom, dvome:
do zdaj je bilo njegovo prepričanje trdno, zdaj pa je nenadoma
zdvomil
;
zdvomiti o uspehu,
pog.
v uspeh
;
zdvomil je, da bo delo dokončal
//
začeti domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže:
zdvomil je o njeni zvestobi
/
o tem človeku je že večkrat zdvomil
;
zdvomiti nad mladino
zéba
-e
ž
(
ẹ́
)
nar.
ščinkavec
:
v grmovju pojejo zebe
zébkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
brezoseb.,
otr.
zebsti
:
obuj se, da te ne bo zebkalo
zébra
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
konju podobna afriška žival z belimi in črnimi ali rjavimi prečnimi
progami:
antilope, zebre in žirafe
2.
prehod za pešce, označen s širokimi belimi črtami:
avtomobil ga je podrl na zebri
;
iti čez cesto po zebri
/
zebra je že precej izbrisana
črte
3.
ekspr.
progasta zaporniška, kaznjenska obleka:
interniranci v bombažastih zebrah
zébrast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki ima podobne proge kot zebra:
osliček z zebrastimi nogami
;
zebrasto blago
/
zaporniki v zebrastih oblekah
/
zebrasti prehodi prečkajo ulico
zébrasto
prisl.
:
avtomobil so zebrasto pobarvali
zébrat
-a
m
(
ẹ̄
)
bot.
gola ali dlakava rastlina s pecljatimi listi in ustnatimi rumenimi,
rdečimi, belimi cveti v socvetjih, Galeopsis:
trgati zebrat
/
pisani zebrat
zébrica
-e
ž
(
ẹ̄
)
manjšalnica od zebra:
živalski vrt ima dve mladi zebrici
zébsti
zébem
nedov.
,
nam.
zébst
in
zèbst
(
ẹ́
)
brezoseb.
1.
čutiti mraz:
zebe me
;
v roke, po hrbtu me zebe
;
v tej obleki te mora zebsti
;
ekspr.
zebe jih do kosti
zelo
;
zeblo me je kot psa
zelo
/
rado jo zebe
●
knjiž.
v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce
zelo je bila potrta, žalostna
//
ekspr.
dobiti občutek mraza:
ob misli na prihajajočo zimo me zebe
2.
knjiž.
biti hladno, mrzlo:
pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo
;
danes zunaj zebe
zebú
tudi
zébu -ja
m
(
ȗ; ẹ̑
)
zool.
udomačeno govedo z veliko grbo na plečih, ki živi v Indiji, Bos
indicus:
čreda zebujev
;
posušena koža zebuja
zedinítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zediniti:
zedinitev sprtih strani
/
politična, verska zedinitev
združitev
zedíniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
narediti kaj enotno, složno:
zediniti sprte strani
;
zediniti politične stranke
/
zediniti mnenja, stališča
poenotiti
2.
knjiž.
združiti
,
povezati
:
zediniti posamezne kneževine v eno državo
/
zediniti se proti skupnemu sovražniku
;
politično se zediniti
zedíniti se
postati enakih misli, istega mnenja:
nista se mogla zediniti glede otrokovega imena
/
zediniti se za kaj, v čem
zedínjen
-a -o:
prijatelja sta bila končno spet zedinjena
;
biti zedinjen s kom
♦
zgod.
zedinjena Slovenija
in
Zedinjena Slovenija
Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta
1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno
enoto
zedínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati kaj enotno, složno:
pijača jih je vse bolj zedinjala
/
zedinjati stališča
enotiti
2.
knjiž.
združevati
,
povezovati
:
revija naj bi zedinjala vsa umetnostna področja
●
star.
ta rastlina zedinja plemenite lastnosti svojih prednic
ima, združuje
zedínjati se
postajati enakih misli, istega mnenja:
postopoma sta se zedinjala
/
zedinjati se med seboj
zedínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zediniti:
doseči zedinjenje
/
državno, narodno, politično zedinjenje
združitev
;
zedinjenje z matično deželo
zedinjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zedinjevanje:
zedinjevalen proces
/
zedinjevalni politični program
zedinjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zedinjevati:
zedinjevanje tako različnih stališč ni imelo pravega uspeha
/
pospeševati zedinjevanje narodov
združevanje
zedinjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj enotno, složno:
zedinjevati ljudi, narode
/
zedinjevati mnenja
enotiti
2.
knjiž.
združevati
,
povezovati
:
zedinjevati ljudi sorodnih poklicev
;
gospodarsko, politično zedinjevati
zedinjeváti se
postajati enakih misli, istega mnenja:
o tem se postopoma zedinjujejo
zefír
1
-ja
m
(
ī
)
pesn.
lahen, navadno topel veter:
pihljanje zefirja
zéh
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka:
ob drugem zehu je vstal in odšel
/
širok zeh
2.
star.
zehanje
:
zeh se je spremenil v smeh
zéhanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zehati:
zehanje je nalezljivo
;
komaj je zadrževal zehanje
zéhati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
nehotno široko odpirati usta ter globoko vdihavati in izdihavati zrak:
začel je zehati
;
zehati od utrujenosti, zaspanosti
;
glasno zehati
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
rado se mu zeha
/
usta so široko zehala
zeháje
:
zehaje odgovoriti
;
glasno zehaje je pospravila posodo z mize
zehajóč
-a -e:
zehajoč se je odpravil spat
;
zehajoči poslušalci
zéhav
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ki (pogosto) zeha:
dremav in zehav je sedel za mizo
/
zehava usta
zéhavec
-vca
m
(
ẹ́
)
ekspr.
kdor (pogosto) zeha:
kihavec in zehavec
zéhec
-hca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
zehanje
:
trudila se je prikriti zehec
zehljáj
-a
m
(
ȃ
)
nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka:
kratek, krčevit zehljaj
zéhniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nehotno široko odpreti usta ter globoko vdihniti in izdihniti zrak:
zehnil je nekajkrat zapored
;
glasno, zaspano, zdolgočaseno zehniti
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
zehnilo se mu je
zéksar
-ja
m
(
ẹ́
)
nekdaj
srebrn avstrijski kovanec za šest krajcarjev;
šestica
:
plačati zeksar
zél
1
-í
[
zeu̯
]
ž
(
ẹ̑
)
1.
rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu
rasti navadno odmre:
zel požene, vzkali
;
bujno razrasle, visoke zeli
/
strupena, zdravilna zel
;
ločevati užitne zeli od neužitnih
♦
bot.
račja zel
vodna kuga
2.
zeleni, nadzemni del take rastline:
zel pri čebuli, korenju
;
krompirjeva zel
cima
zèl
2
zlà zlò
[
zəu̯
]
prid.
, zlêjši
(
ə̏ ȁ ȍ
)
knjiž.
1.
ki drugim želi in povzroča zlo, slabo:
zel človek
;
ni vedel, da je kdo lahko tako zel
/
zla oblast
/
v različnih mitologijah in religijah
dobri in zli duhovi
/
zla usoda
/
zlo dejanje
//
ki izraža, kaže tako željo:
zel pogled
;
imeti zle namene
2.
ki prinaša veliko trpljenje, velike težave:
zli časi
;
zla novica
/
zle posledice
;
zla slutnja
huda
//
ekspr.
hud
,
težek
:
zla bolezen
;
zla rana
;
zla zima
●
knjiž.
zli jeziki
opravljivci, obrekljivci
;
ekspr.
on je njegov zli duh
kvarno vpliva nanj
;
knjiž.
z zlo besedo pri njem malo opraviš
z neprijazno izraženo željo, zahtevo
;
knjiž.
razšli so se brez zle misli
prijazno, prijateljsko
;
knjiž.
biti zle volje
slabe volje
;
sam.:
nič zlega ni nameraval
;
spopad med dobrim in zlim;
prim.
zali
zelén
1
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
zelenje
:
bujna pomladna zelen
/
bukova zelen
//
zelenina
:
čista zelen jezera
zélen
2
-lna -o
[
zeu̯na
tudi
zelna
]
(
ẹ̑
)
pridevnik od zel:
zelno steblo
zelèn
3
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
1.
ki je take barve kot trava ali (mlado) listje:
zeleni bori
;
zelena obleka, uniforma
;
zelene oči
;
zeleno listje
;
bledo, rjavo, svetlo zelen
;
jabolčno, olivno, steklenično zelen
;
zelen kot kuščar
;
belo-zelena zastava
/
zelena barva
/
drevo postaja zeleno
dobiva zelene liste
/
koncert za zeleni abonma
z vstopnicami zelene barve
;
zeleni slad
slad, pri katerem so že razviti zeleni listi
;
zelena krma
sveža
;
pog.
na semaforju se prižge, sveti zelena luč
svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni
smeri
;
pog.
iti čez cesto pri zeleni luči
ko je na semaforju prižgana zelena luč
//
ki ima plodove ali nadzemne dele take barve:
zeleni radič
;
zelena in rdeča paprika
/
zelene lončnice
listnate lončnice
//
ki je porasel z (zelenim) rastlinjem:
zeleni griči
;
zelena dolina
;
zelena polja
2.
ki ohranja okolje, zlasti z uporabo obnovljivih virov energije:
zelene tehnologije
;
zelene stranke
3.
v katerem še potekajo življenjski procesi:
nasekati zelenih vej
;
smreka je bila že zelena
4.
ki ni dozorel, še ni zrel:
jesti zeleno sadje
;
žito je še zeleno
//
ekspr.
mlad
,
neizkušen
:
zelen študent
;
videti so še zelo zeleni
/
biti v zelenih letih
5.
ekspr.
zelo bled:
ves zelen je v obraz
;
biti zelen od jeze, strahu, zavisti
6.
v zvezi
zelena mrena
očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu,
med.,
vet.
glavkom
:
●
publ.
zeleni kader
med prvo svetovno vojno
dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih
;
publ.
zeleni kontinent
Južna Amerika
;
zeleni val
druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih
semaforjih
;
ekspr.
zelena bratovščina
lovci
;
publ.
prižgati zeleno luč za kaj
omogočiti, dati dovoljenje
;
publ.
državniki so ponovno sedli za zeleno mizo
so se začeli pogajati
;
publ.
predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo
ni samo pisarniško, administrativno
;
ekspr.
priti na zeleno vejo
gmotno si opomoči
;
(zeleni) volk
zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru,
kem.
bazični bakrov acetat
;
publ.
zeleno zlato
hmelj
;
zelen božič, bela velika noč
če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
♦
agr.
zelena magdalenka
hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki
dozori ob koncu julija
;
alp.
zeleni sneg
grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v
led
;
avt.
zelena karta
dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino
;
bot.
zelena ajda
njivski plevel med ajdo; nora ajda
;
zelene alge
;
zelena jelša
jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis
;
zelena mušnica
mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom
in tankim betom, Amanita phalloides
;
etn.
zeleni Jurij
z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu,
zlasti v Beli krajini
;
fot.
zeleni filter
zelenica
;
gastr.
zelena solata
solata iz glavnate solate, berivke ali endivije
;
kem.
zelena galica
železov sulfat s kristalno vodo
;
rel.
zelena barva
v bogoslužju simbol upanja
;
teh.
zeleno steklo
steklo zelene barve za izdelavo steklenic
;
urb.
zeleni pas
s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog
mesta
;
zool.
zelena rega
majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea
zelêno
prisl.
:
zeleno se svetlikati
;
zeleno obarvana stekla
/
piše se narazen ali skupaj:
zeleno lisast
ali
zelenolisast
;
zeleno moder
zelêni
-a -o
sam.
:
na volitvah so zmagali zeleni
stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje
;
pog.
spil je deci zelenega
žganja zelene barve, navadno pelinkovca
;
suša je uničila vse zeleno
;
bila je v zelenem
v zeleni obleki
/
kot vzklik
tristo zelenih
zêlena
in
zélena -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
začimbna rastlina s temno zelenimi deljenimi listi in gomoljasto
odebeljeno korenino:
posejati, okopati zeleno
;
vejica zelene
/
dušena zelena
zelenáš
-a
m
(
á
)
v srbskem okolju,
nekdaj
trgovec, ki od kmetov pod ceno odkupuje še zelene posevke:
zelenaši so posojali denar na visoke obresti
zelênček
in
zelénček -čka
m
(
é; ẹ̄
)
1.
ekspr.
mlad, neizkušen človek:
kdo pa je ta zelenček
2.
ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom,
zool.
zelenec
:
žvrgolenje zelenčkov
;
ščinkavci in zelenčki
3.
bot.
polgrm s suličastimi usnjatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi
cveti v kobulih, Chimaphila:
listi zelenčka
zelênčica
in
zelénčica -e
ž
(
é; ẹ̄
)
vrtn.
okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami;
kosmuljka
:
gojiti zelenčice
/
pisana zelenčica
zelênec
in
zelénec -nca
m
(
é; ẹ̄
)
1.
manjši kuščar zelene barve:
med travo je švignil zelenec
2.
zool.
ptica pevka rumeno zelene barve z močnim, kratkim kljunom, Carduelis
chloris:
poslušati petje zelencev
;
zelenci in ščinkavci
3.
ekspr.
mlad, neizkušen človek:
on je še zelenec
;
z njim ravnajo kot z zelencem
/
v podvodnem ribolovu so še pravi zelenci
4.
pog.
vozilo javnega prometa, navadno avtobus ali vlak, tipične zelene
barve:
potnik je z navadnega zelenca prestopil na hitri vlak
/
ljubljanski, mestni zelenci
5.
pog.
ameriški dolar:
znani športnik je povprečno zaslužil dva milijona zelencev letno
;
zajeten kupček zelencev
/
ameriški zelenci
6.
slabš.,
med narodnoosvobodilnim bojem
nemški okupatorski vojak:
zelencem so postavili zasedo
;
enota zelencev
zelenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
dobivati (zelene) liste:
drevo, grm zeleni
/
njive že zelenijo, čeprav je še hladno
2.
postajati zelen:
krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli
;
zidovi zelenijo od plesnobe, vlage
/
ekspr.
zeleneti od jeze, zavisti
3.
knjiž.
zeleno se odražati, kazati:
na skalah je zelenel mah
;
v daljavi zelenijo gozdovi
zelenèč
-éča -e:
zeleneči gozdovi
;
zeleneč grm
;
zeleneča polja
zeleníca
-e
ž
(
í
)
1.
manjša, zlasti s travo porasla površina med hišami, bloki v naselju:
urejati, vzdrževati zelenice
;
parki in zelenice
/
mestne zelenice
2.
porasla površina z vodo v puščavi;
oaza
:
naseljena zelenica
;
zelenica, zasajena s palmami
3.
alp.
s travo porasla površina med skalovjem:
na zelenici se pasejo gamsi
♦
fot.
filter, ki dobro prepušča zlasti žarke zelene barve
zeleníka
-e
ž
(
í
)
1.
okrasni zimzeleni grm ali nizko drevo z drobnimi usnjatimi listi in
trdim lesom;
pušpan
:
pristriči zeleniko
;
grm, vejica zelenike
2.
trta z velikimi zelenimi grozdi:
ob poti so zasadili zeleniko
//
belo vino iz grozdja te trte:
povabili so ga na pokušnjo zelenike
3.
zool.
majhna sladkovodna riba s sploščenim telesom in zeleno modrim hrbtom,
Alburnus alburnus:
belice in zelenike
♦
bot.
širokolistna zelenika
zimzeleni grm z usnjatimi listi in zelenkasto belimi cveti v
socvetjih, Phillyrea latifolia
zeleníkov
-a -o
prid.
(
í
)
pušpanov
:
zelenikov grm
;
zelenikova vejica
/
zelenikova živa meja
zelenikovína
-e
ž
(
í
)
pušpanov les:
lesorez iz zelenikovine
zelenílo
-a
s
(
í
)
1.
zeleno barvilo:
izdelovati zelenilo
♦
bot.
listno zelenilo
zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje
ogljikovih hidratov
2.
lastnost zelenega, zelena barva:
zelenilo oči
;
zelenilo trav
/
sveže zelenilo polj
3.
zelenje
:
skrival se je med gostim zelenilom
zêlenin
in
zélenin -a -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na zeleno:
zelenin list, gomolj
/
zelenina juha
zelenína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost zelenega, zelena barva:
zelenina dreves, travnika
;
zelenina jezera
2.
knjiž.
zelenje
:
trgati zelenino
;
okrasna zelenina
3.
kar je zeleno:
pokrajina s pasovi zelenine med kamenjem
zeleníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj zeleno:
pomlad je zelenila gozd
/
svetloba zeleni gomolje
//
oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati:
umetno zeleniti dele puščav
zeleníti se
knjiž.
1.
dobivati (zelene) liste:
drevo se zeleni
/
narava se je začela zeleniti
2.
zeleno se odražati, kazati:
v dolini se zelenijo travniki
zelenjád
-i
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
zelenjava
:
pridelovati, prodajati zelenjad
;
zalagati trg z zelenjadjo
;
mlada, sveža zelenjad
/
vlagati zelenjad
2.
star.
zelenje
:
bele hiše, postavljene v zelenjad
●
star.
zelenjad tihih potokov
zelenina, zelenost
3.
ekspr.
otroci
,
otročad
:
učiti neizkušeno zelenjad
zelenjádar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo:
zelenjadarji so pripeljali na trg svoje pridelke
;
ljubljanski zelenjadarji
zelenjádarica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo:
zelenjadarice z vozički zelenjave in cvetja
zelenjádarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zelenjadarje ali zelenjadarstvo:
zelenjadarske stojnice
/
zelenjadarski kraji
zelenjádarstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem ali prodajo
zelenjave:
razvijati sadjarstvo in zelenjadarstvo
zelenjáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
zelenjaven
:
zelenjadna semena
/
zelenjadna juha, prikuha
/
zelenjadni trg
;
zelenjadna greda
zelenjádnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
agr.
rastlina, ki se uporablja za prehrano in se goji na vrtu ali na polju:
gojiti, sejati zelenjadnice
;
pridelovanje zelenjadnic
zelenjádnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zelenjavni vrt:
pri hiši ima zelenjadnik in sadovnjak
zelenják
-a
m
(
á
)
zastar.
zelenjavni vrt:
v zelenjakih so sadili kolerabo in solato
zelenjáv
-i
ž
(
ȃ
)
zastar.
zelenje
:
uto zakriva bujna zelenjav
zelenjáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
rastline za prehrano, ki se gojijo na vrtu ali na polju:
zelenjava dobro uspeva
;
gojiti, pridelovati zelenjavo
;
oskrbovati trg z zelenjavo
;
kuhana, posušena, sveža, uvela zelenjava
;
zamrznjena zelenjava
;
košara za zelenjavo
;
sadje in zelenjava
/
konzervirati, predelovati zelenjavo
/
gomoljasta, korenasta zelenjava
/
jušna zelenjava
2.
ekspr.
zelenje
:
oči je uprl v zelenjavo pod seboj
zelenjávar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor prideluje ali prodaja zelenjavo:
kupovati na trgu pri zelenjavarju
;
vrtovi zelenjavarjev
zelenjávarica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelenjavo:
predmestne zelenjavarice
;
stojnice zelenjavaric
zelenjávarstvo
-a
s
(
ȃ
)
zelenjadarstvo
:
ukvarjati se z zelenjavarstvom
;
sadjarstvo, vinogradništvo in zelenjavarstvo
zelenjáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zelenjavo:
zelenjavna semena
/
zelenjavni sok
;
rad ima zelenjavne jedi
;
zelenjavna juha
/
zelenjavni trg
;
zelenjavni vrt
;
zelenjavna trgovina
zelenjávnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zelenjavni vrt:
postavil je čebelnjak in uredil zelenjavnik
zelênje
-a
s
(
é
)
1.
zeleno rastlinje:
nizka vratca prekriva zelenje
;
zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem
;
bujno tropsko zelenje
/
hiša je skrita v zelenju
;
pot se vije med zelenjem
2.
zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički:
drevesa so že brez zelenja
;
nabirati, smukati zelenje za koze
;
okrasiti sobo z zelenjem
/
zelenje peteršilja, zelene
3.
površina, porasla z (zelenim) rastlinjem:
hodili so po samem zelenju
/
mestno zelenje
zelene površine v naselju in ob njem
●
temno zelenje gozdov
zelenina, zelenost
zelénka
1
-e
ž
(
ẹ́
)
star.
steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno 1 l:
postavil je na mizo zelenko in kozarce
/
zelenka žganja, vina
zelênka
2
in
zelénka -e
ž
(
é; ẹ̄
)
1.
ekspr.
mlada, neizkušena ženska:
imajo jo še za zelenko
2.
bot.
užitna goba s klobukom rumeno rjavkaste ali olivno zelene barve,
Tricholoma flavovirens:
nabirati jurčke, lisičke in zelenke
zelénkast
in
zelênkast -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
ki ni popolnoma zelen:
zelenkaste oči
;
zelenkasta svetloba
;
zelenkasto jezero
/
zelenkasta barva
♦
bot.
zelenkasta strniščnica
užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku,
Stropharia aeruginosa
zelénkasto
in
zelênkasto
prisl.
:
zelenkasto odsevati
/
piše se narazen ali skupaj
zelenkasto modro
ali
zelenkastomodro morje
zelénkljat
in
zelênkljat -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
zastar.
zelenkast
:
zelenkljato jabolko
/
zelenkljata barva
zelénko
in
zelênko -a
m
(
ẹ̄; ȇ
)
star.
konj sive barve;
serec
:
jahati zelenka
zeleno...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na zelen:
zelenokljunec, zelenolisten, zelenook
zeleno...
2
prvi del zloženk,
kakor
zelenomoder, zelenorjav, zelenosiv,
ipd.,
gl.
zelen
3
zelenôba
-e
ž
(
ó
)
slabš.
mlad, neizkušen človek:
kaj pa hoče tu, ta zelenoba
zelenokljún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ekspr.
mlad
,
neizkušen
:
preveč si še zelenokljun, da bi nam ukazoval
zelenokljúnec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
mlad, neizkušen človek:
takle zelenokljunec me pa že ne bo učil
zelenolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima zelene liste:
zelenolisten grm
;
zelenolistna solata
zelenonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima zelene noge:
zelenonoga ptica
♦
zool.
zelenonoga tukalica
močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna
golobu, Gallinula
zelenoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima zelene oči:
zelenooko dekle
zelênost
-i
ž
(
é
)
lastnost zelenega, zelena barva:
zelenost listov
●
ekspr.
tega je kriva njihova zelenost
mladost, neizkušenost
zelíka
-e
ž
(
í
)
knjiž.
rastlina z neolesenelim steblom:
zelike, grmi in drevesa
zelíščar
-ja
m
(
ȋ
)
kdor nabira ali prodaja zdravilne rastline:
iskal je pomoč pri nekem zeliščarju
/
v mestu sta dve lekarni in zeliščar
zelíščarica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline:
stojnice zeliščaric na trgu
zelíščarka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki nabira ali prodaja zdravilne rastline:
navdušena zeliščarka
;
poučno predavanje zeliščarke
zelíščarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zeliščarje ali zeliščarstvo:
zeliščarski zaslužek
/
zeliščarska lekarna
/
zeliščarska dejavnost
zelíščarstvo
-a
s
(
ȋ
)
nabiranje ali prodajanje zdravilnih rastlin:
ukvarjati se z zeliščarstvom
zelíšče
-a
s
(
í
)
rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu
rasti navadno odmre:
ta zelišča uporabljajo kot začimbe
;
dišeče, razraslo zelišče
/
travniška zelišča
//
taka rastlina z določenimi posebnimi lastnostmi:
aromatična, strupena, zdravilna zelišča
;
dišavna zelišča
dišavnice
/
nabirati, sušiti zelišča
/
čaj iz zelišč
♦
bot.
pasje zelišče
rastlina z neolesenelim steblom, belimi cveti in črnimi plodovi,
Solanum nigrum
zelíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zelišče:
zeliščno steblo
/
zeliščni čaj
;
zeliščni sok
;
zeliščna odvajalna sredstva
/
zeliščna lekarna
♦
gastr.
zeliščno maslo
zmes za namaz iz surovega masla in sesekljanega peteršilja,
drobnjaka, špinače, pehtrana in drugih zelišč
;
gozd.
zeliščni sloj
sloj, ki obsega vegetacijo med grmovnim in mahovnim slojem
zéljar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor prideluje ali prodaja zelje:
zeljarji iz ljubljanske okolice
zéljarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje:
stojnice zeljaric na trgu
zéljarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki prideluje ali prodaja zelje:
zeljarji in zeljarke
zéljarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem in pridelovanjem
zelja:
upad zeljarstva
zéljce
-a
s
(
ẹ́
)
1.
ekspr.
manjšalnica od zelje:
jesti zeljce
2.
nar.
zelišče
:
nabirati zeljca
zéljček
-čka
m
(
ẹ́
)
ekspr.
manjšalnica od zelje:
vsega ima dovolj, krompirčka in zeljčka
zélje
-a
s
(
ẹ́
)
1.
kulturna rastlina s tesno prilegajočimi se, gladkimi listi:
okopavati, posekati, saditi zelje
;
dve glavi zelja
/
zelje dela glave, gre v glave
med rastjo se oblikuje v glave
/
kisati zelje
;
ribati, tlačiti zelje
/
dušeno, sveže zelje
;
kislo zelje s kranjsko klobaso
/
belo
s svetlo zelenimi
, rdeče zelje
z vijoličastimi listi
2.
v zvezi
kitajsko zelje
kapusnica z rumenkastimi, nagubanimi listi, združenimi v valjasto
glavo,
bot.
kitajski kapus
:
●
šalj.
hoditi komu v zelje
dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že
on svoje načrte, namene
;
nar.
presno zelje
redkejša jed iz zelja in krompirja
♦
gastr.
posiljeno zelje
jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja
;
sladko zelje
kuhano sveže zelje
;
musaka iz kislega zelja
zéljen
-jna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zelje:
zeljni kocen
;
zeljni listi
;
zeljna glava
/
zeljna kad
/
zeljna juha, solata
zéljev
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
zeljen
:
zeljev kocen
/
zeljeva kad
zéljnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zelje:
zeljnata glava
/
zeljnata solata
zéljnik
-a
m
(
ẹ̄
)
zelnik
:
spravljati zelje z zeljnika
zélnat
1
-a -o
[
zeu̯nat
]
prid.
(
ẹ̑
)
poln zeli:
zelnata njiva
zélnat
2
-a -o
[
tudi
zeu̯nat
]
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na zelje:
zelnati listi
;
zelnata glava
/
zelnata solata
2.
bot.,
v zvezah:
zelnata rastlina
rastlina z neolesenelim steblom
;
zelnata trajnica
rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni
deli
zélnica
-e
[
zeu̯nica
tudi
zelnica
]
ž
(
ẹ̄
)
voda, v kateri se kisa zelje:
odliti zelnico
;
duh po zelnici
zélnik
-a
[
zeu̯nik
tudi
zelnik
]
m
(
ẹ̄
)
manjše zemljišče, na katerem se goji vrtnina, zlasti zelje:
spravljati zelje z zelnika
;
koza mu je ušla v zelnik
●
ekspr.
to ni zraslo na njegovem zelniku
tega ni sam dognal; to ni njegov domislek
;
ekspr.
tam imajo asfalt skoraj do vsakega zelnika
asfaltirane imajo tudi manj pomembne poti
;
šalj.
hoditi komu v zelnik
dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že
on svoje načrte, namene
zeló
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža veliko mero dejanja ali stanja:
zelo se bati česa
;
rana zelo krvavi
;
zelo se potruditi
;
sonce zelo pripeka
;
zelo se zanima za šport
;
bilo ji je zelo dolgčas
;
knjiga mi je bila zelo všeč
;
ali naj takoj pride? Tako zelo pa se ne mudi
;
nismo pričakovali, da se bo tako zelo razjezil
;
v členkovni rabi
zelo zelo se je spremenila
/
zeblo jo je, toda ne zelo
ne preveč, ne prehudo
/
kot vljudnostna fraza:
zelo me veseli, da sva se spoznala
;
zelo mi je žal, a ne gre
2.
izraža visoko stopnjo:
zelo bogat kmet
;
zelo bolan
;
zelo dober, zanesljiv prijatelj
;
pihal je zelo hladen veter
;
opravljati zelo naporno delo
;
zelo ugodna cena
/
do cilja imajo še zelo daleč
;
zelo zgodaj morajo vstajati
;
zelo zavzeto poslušati
;
takih primerov je zelo veliko
zelót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pri starih Judih
pripadnik farizejske stranke, ki se iz verskih razlogov bori proti
Rimljanom:
upor zelotov
2.
knjiž.
kdor je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo,
nazor;
gorečnež
,
zagrizenec
:
politični, verski zeloti
zelotízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor;
gorečnost
,
zagrizenost
:
moralna ozkosrčnost se je spremenila v zelotizem
;
katoliški zelotizem
zelótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki je strastno, nestrpno zavzet za kako, navadno versko idejo, nazor;
goreč
,
zagrizen
:
zelotski kritiki
;
zelotski pristaši stranke
zelótstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
strastna, nestrpna zavzetost za kako, navadno versko idejo, nazor;
gorečnost
,
zagrizenost
:
boj zoper zelotstvo in farizejstvo
zêmeljn
-a -o
[
zeməljn
]
prid.
(
ȇ
)
zemeljski
:
zemeljna razpoka
zêmeljski
tudi
zémeljski -a -o
[
zeməljski
]
prid.
(
ē; ẹ̑
)
nanašajoč se na zemljo:
zemeljski polmer
;
zemeljska površina
;
proučevati zemeljsko zgodovino
;
zemeljsko središče
/
zemeljski ugrez
/
zemeljski plin
naravni plin v nahajališčih nafte in premoga
/
zemeljska ožina
/
raziskovati zemeljske plasti
/
zemeljski plaz
;
zemeljska pregrada
/
ekspr.
zemeljske dobrine
posvetne, materialne
;
zemeljska stvarnost
;
človekova zemeljska usoda
/
v krščanstvu:
zemeljska sreča
;
nebeško in zemeljsko življenje
●
zemeljski orešek
nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki
;
ekspr.
pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj
mrtvo telo, truplo
;
knjiž.
prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli
na vsem svetu
;
vznes.
dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje
umreti
;
ekspr.
moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja
prenehali biti, obstajati
;
evfem.
rešil se je zemeljske teže
umrl je
♦
fiz.
zemeljski daljnogled
daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da
postane pokončna
;
zemeljski magnetizem
magnetizem zemlje
;
zemeljska težnost
;
geogr.
zemeljska obla
zemlja, zlasti glede na svojo obliko
;
geol.
zemeljski vosek
rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte
;
zemeljska skorja
zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine
;
grad.
zemeljska dela
dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo,
zlasti za gradnjo
;
min.
zemeljsko železo
železo zemeljskih kamnin; telursko železo
;
um.
zemeljske barve
anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo
določenih obarvanih rudnin
zêmeljsko
tudi
zémeljsko
prisl.
:
na smrt gleda precej zemeljsko
;
sam.:
med branjem je pozabil vse zemeljsko
zêmeljskost
tudi
zémeljskost -i
[
zeməljskost
]
ž
(
ē; ẹ̑
)
lastnost, značilnost zemeljskega:
zavedati se svoje zemeljskosti
/
preskok iz sanj v zemeljskost
zemeljsko stvarnost
zêmlja
-e
tudi
-é
ž
,
tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi
zémljo
(
é
)
1.
tretji soncu najbližji planet osončja:
oddaljenost lune od zemlje
;
nastanek življenja na zemlji
;
satelitski posnetek zemlje
;
star kot zemlja
zelo star
/
vznes.
mati zemlja
/
v astronomiji
Zemlja kroži okoli Sonca
2.
površina tega planeta:
letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje
;
satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo
;
speljati vod pod zemljo
/
na obzorju se stikata nebo in zemlja
/
tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
//
površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj
stoji:
sneg je zametel zemljo in drevje
;
skloniti se k zemlji
;
pasti na zemljo
;
ležati na zemlji
;
plaziti se, valjati se po zemlji
;
gola, poraščena zemlja
;
pas zemlje sega globoko v morje
3.
trdna plast pod površino tega planeta:
izkopati bunker v zemljo
;
stroj vrta globoko v zemljo
;
klet je cela v zemlji
;
nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
4.
zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori
to plast:
izpuljene pese se je držala zemlja
;
nasuta zemlja se je počasi posedala
;
voda izpodjeda, odnaša zemljo
;
odpeljati izkopano zemljo
;
črna, ilovnata, peščena zemlja
;
vrtna zemlja
;
tla v koči so iz steptane zemlje
;
zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike
;
pesek in zemlja
/
bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah
plast zemlje
;
fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje
vrstah zemlje
/
ob spominu na umrle
naj mu bo lahka domača zemlja
//
vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin:
zemlja se sčasoma izčrpa
;
gnojiti, kopati, preorati zemljo
;
obdelovati zemljo
;
korenine segajo globoko v zemljo
;
zakopati gomolje v zemljo
;
rahla, zbita zemlja
;
rodovitna zemlja
/
kolesa so se ugrezala globoko v zemljo
;
zemlja je suha, da poka
;
pren.
njegova misel je padla v rodovitno zemljo
5.
del površine tega planeta kot gospodarska dobrina:
imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo
;
navezanost na zemljo
/
obdelovalna zemlja in pašniki
;
orna zemlja
/
ljudje zapuščajo zemljo
opuščajo obdelovanje zemlje
;
živeti od zemlje
preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
6.
knjiž.
kopno
1
:
po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo
/
Nova zemlja
7.
ta planet kot človekov življenjski prostor:
prizadevati se za mir na zemlji
/
nič dobrega ni užil na zemlji
/
prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo
v krščanstvu
umreti
8.
publ.
dežela
,
država
:
obiskovati tuje zemlje
;
vojska je zasedala zemljo za zemljo
●
ekspr.
ni vreden, da ga zemlja nosi
slab, ničvreden je
;
knjiž.
noč je prekrila zemljo
znočilo se je
;
ekspr.
nesrečen je, odkar zemljo tlači
odkar živi
;
ekspr.
denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem
ne glede na izbiro sredstev, na vsak način
;
ekspr.
stopiti z oblakov na zemljo
postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju
;
ekspr.
že dolgo je, leži pod zemljo
je mrtev (in pokopan)
;
ekspr.
več let je vihtel kramp globoko pod zemljo
je bil rudar
;
ekspr.
spraviti koga pod zemljo, v zemljo
povzročiti njegovo smrt; pokopati ga
;
ekspr.
trdno stati na zemlji
biti zelo stvaren
;
vznes.
že dolgo počiva v hladni zemlji
je mrtev
;
ekspr.
izravnati kaj z zemljo
popolnoma uničiti, odstraniti
;
ekspr.
še mlad je zapustil domačo zemljo
domovino
;
star.
podedoval je pol zemlje
pol posestva
;
knjiž.,
ekspr.
izbrisati kaj z lica, obličja zemlje
porušiti, uničiti
;
bibl.
vi ste sol zemlje
vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva
;
ekspr.
narediti komu pekel na zemlji
povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine
;
ekspr.
imeti raj na zemlji
dobro, srečno živeti
;
ekspr.
klel je, da se je zemlja tresla
zelo
;
ekspr.
sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl
zelo
;
ekspr.
izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl
nenadoma, nepričakovano
;
ekspr.
biti česa potreben kot suha zemlja dežja
zelo potrebovati kaj
♦
agr.
lahka, težka zemlja
;
kem.
redke zemlje
oksidi lantana in njemu sorodnih elementov
;
voj.
raketa zemlja-zrak
raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
zemlják
-a
m
(
á
)
1.
pravn.,
nekdaj
lastnik celega grunta:
zemljak in polzemljak
2.
nar.
velik kmet:
miselnost bogatih zemljakov
●
knjiž.
ugotovil je, da sem njegov zemljak
rojak
;
knjiž.
bogovi so sestopili z Olimpa med navadne zemljake
ljudi, zemljane
zemljàn
in
zemlján -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
prebivalec zemlje:
zemljani so zaskrbljeni za svojo prihodnost
;
zemljani in marsovci
2.
ekspr.
človek
:
končno je našel zemljana, ki razume njegove težave
zemljánček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od zemljan:
število zemljančkov narašča
/
naš zemljanček spet joka
otrok
zemljánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v zemljo izkopan prostor za prebivanje:
izkopati zemljanko
;
vojaki so se iz zemljank preselili v vas
;
vhod v zemljanko
2.
prebivalka zemlje:
zemljani in zemljanke
3.
ekspr.
ženska
:
izbor najlepše zemljanke
;
najstarejša zemljanka
/
poročen je z navadno zemljanko
zemljarína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
davek od zemlje, zemljišča:
plačevati zemljarino
zêmljast
-a -o
prid.
(
é
)
1.
podoben zemlji:
zemljast planet
2.
ki je iz zemlje, prsti:
dvorišče je obdajal zemljast zid
zemljáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zemljake:
zemljaški sin
/
zemljaška miselnost
zemljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki ima veliko zemlje, prsti:
pokrajina je prehajala v zemljata polja
2.
nar. zahodno
lončen
2
:
zemljata skleda
zemlje...
ali
zêmlje...
prvi del zloženk
(
é
)
nanašajoč se na zemljo:
zemljedelje, zemljelastniški, zemljemerec
zemljedélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
poljedelec
,
kmet
:
prebivalci teh krajev so večinoma zemljedelci
zemljedélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
poljedelski
,
kmetijski
:
zemljedelski pridelki
zemljedélstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
poljedelstvo
,
kmetijstvo
:
vaščani se preživljajo z zemljedelstvom
zemljekòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
kopač
:
pri gradnji utrdbe je delalo veliko zemljekopov
zemljekróg
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
zemlja, (vesoljni) svet:
sonce obžarja zemljekrog
zemljeláčen
-čna -o
prid.
(
á ȃ
)
knjiž.
ki hlepi po zemlji:
zemljelačen vladar
zêmljelastníški
-a -o
prid.
(
é-ȋ
)
nanašajoč se na lastnike zemlje ali lastništvo nad zemljo:
zemljelastniško gospodarjenje
/
fevdalni zemljelastniški odnosi
zemljemérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
geometer
,
geodet
:
zemljemerci so premerili gozd
zemljemérski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
geometrski
,
geodetski
:
zemljemerski strokovnjak
/
zemljemerska dela
zemljemérstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
geodezija
:
metode v zemljemerstvu
zemljén
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki je iz zemlje, prsti:
zemljen nasip
2.
nar. zahodno
lončen
2
:
zemljena skleda
zemljeníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
zemljanka
:
spati v zemljenici
zemljepís
-a
m
(
ȋ
)
veda o zemeljskem površju, o gospodarskih in kulturnih razmerah na
njem:
študirati zemljepis
/
profesor zemljepisa
zemljepísec
-sca
m
(
ȋ
)
strokovnjak za zemljepis:
bil je upoštevan zgodovinar in zemljepisec
zemljepísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zemljepis:
zemljepisni podatki
/
zemljepisne razmere
;
zemljepisna razprostranjenost gozdov
/
zemljepisni priročnik
/
zemljepisna šolska ura
♦
geogr.
zemljepisna dolžina
oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega
poldnevnika, merjena na vzporedniku
;
zemljepisna širina
oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena
na poldnevniku
;
jezikosl.
zemljepisno ime
lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja;
toponim
zemljepísno
prisl.
:
dolini zemljepisno nista povezani
zemljepísje
-a
s
(
ȋ
)
star.
zemljepis
,
geografija
:
zgodovinopisje in zemljepisje
zemljeslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
star.
geolog
:
v raziskovalni odpravi je bil tudi zemljeslovec
zemljeslôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
geologija
:
osnovni pojmi zemljeslovja
zemljevíd
-a
m
(
ȋ
)
papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v
pomanjšanem merilu:
brati zemljevid
;
obesiti, razgrniti zemljevid
;
poiskati kraj na zemljevidu
;
ravnati se po zemljevidu
/
zemljevid Slovenije
●
publ.
ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida
uničiti
//
s prilastkom
tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih:
astronomski, geološki, meteorološki zemljevid
;
pren.
zemljevid evropskih literatur
♦
geogr.
politični zemljevid
ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote
;
navt.
pomorski zemljevid
ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas
z orientacijsko pomembnimi objekti
zemljevíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zemljevid:
zemljevidne oznake
/
zemljevidna mapa
♦
bot.
zemljevidni skorjevec
po skalah rastoč skorjasti lišaj rumene barve, Rhizocarpon
geographicum
zêmljica
-e
ž
(
é
)
ekspr.
manjšalnica od zemlja:
lunica in zemljica
/
z ladje so v daljavi zagledali zemljico
kopno
/
ob spominu na umrle
naj mu bo lahka zemljica
zêmljin
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na zemlja 1:
zemljina površina
/
zemljin satelit
♦
astron.
Zemljin tir
;
geol.
zemljina skorja
zemeljska skorja
zemljína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
celina
:
take vasi ni na nobeni drugi zemljini
2.
zemlja
,
prst
2
:
ruda je pokrita z zemljino
♦
grad.
zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje, navadno kot podlaga za
gradbene objekte
zemljíšče
-a
s
(
í
)
omejen del zemeljske površine:
zasaditi zemljišče s sadnim drevjem
;
trgovati z zemljišči
;
kamnito, ravno zemljišče
;
močvirna zemljišča
;
lega zemljišča glede na sonce
/
gozdno, travniško zemljišče
;
kmetijsko zemljišče
//
tak del glede na lastništvo:
na svojem zemljišču si bo postavil hišo
;
vse zemljišče ima v odročnih krajih
vso (obdelovalno) zemljo
/
državno, občinsko, privatno zemljišče
/
doto ima v zemljišču
♦
pravn.
gospodujoče zemljišče
v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču
zemljíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
zemljiški
:
zemljiščni davek
zemljíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zemljišče:
zemljiška razdelitev
/
primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo
/
zemljiški davek
;
zemljiški maksimum
največja dovoljena zemljiška lastnina
;
zemljiška lastnina
/
zemljiška posest
;
zemljiški kataster
♦
ekon.
zemljiška renta
presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v
zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja
;
pravn.
zemljiška knjiga
knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča
;
zgod.
zemljiški gospod
do odprave tlačanstva
posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki
;
zemljiška odveza
ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo
;
zemljiško gospostvo
osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota
zemljíškogospôski
-a -o
prid.
(
ȋ-ó
)
nanašajoč se na zemljiške gospode ali zemljiško gospostvo:
zemljiškogosposko gospodarstvo
/
kmetje so iskali zaslužek zunaj zemljiškogosposkih razmerij
zemljíškoknjížen
-žna -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
nanašajoč se na zemljiško knjigo:
zemljiškoknjižni podatki
/
zemljiškoknjižni izpisek
;
zemljiškoknjižni vložek
enota zemljiške knjige, v kateri so vpisani bistveni podatki o
zemljišču glede površine, kulture, lastnine in bremen lastnika
;
zemljiškoknjižna mapa
katastrski načrt kot del zemljiške knjige
;
zemljiškoknjižno pravo
pravo, ki ureja vsebino in vodenje zemljiških knjig
zemljíškolastnínski
-a -o
prid.
(
ȋ-ȋ
)
nanašajoč se na zemljiško lastnino:
zemljiškolastninski odnosi
/
zemljiškolastninsko razslojevanje prebivalstva
zemljíškoposésten
-tna -o
prid.
(
ȋ-ẹ̑
)
nanašajoč se na zemljiške posestnike ali zemljiško posest:
zemljiškoposestne pravice
/
zemljiškoposestne razmere
zémnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
zemljanka
:
spati v zemnici
zémski
1
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
zemeljski
:
zemski užitki
/
zemsko življenje
zémski
2
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od zemstvo:
tajnik zemske uprave
zémskost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
zemeljskost
:
zemskost življenja
zémstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
v carski Rusiji
organ krajevne samouprave:
zemstva so imela pravico upravljati nižje šole
zemúnica
-e
ž
(
ȗ
)
voj. žarg.
zemljanka
:
v gozdu izkopane zemunice
zén
-a
m
(
ẹ̑
)
filoz.
smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko
samoobvladovanja, notranje sprostitve:
sodobno zanimanje za zen in jogo
;
v prid. rabi:
zen budist, budizem
zenovski budist, budizem
;
zen meditacija
zenovska meditacija
zénbudíst
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
kdor se ukvarja z zenbudizom:
skupina japonskih zenbudistov želi zgraditi tempelj
zénbudístičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na zenbudizem;
zenovski
:
zenbudistični menih, mojster
;
zenbudistični samostan, tempelj
zénbudízem
in
zén budízem
-zma
m
(
ẹ̑-ī
)
filoz.
smer v budizmu, razširjena zlasti na Japonskem, ki uči tehniko
samoobvladovanja, notranje sprostitve:
širjenje zenbudizma s Kitajske na Japonsko
;
vpliv duhovnosti zenbudizma
;
japonsko krščanstvo in zenbudizem
zeníca
-e
ž
(
í
)
odprtina, ki je v sredini šarenice in se oži ali razširja:
svetloba prihaja v oko skozi zenico
;
razširjene, velike zenice
;
zenica in šarenica
;
paziti na koga kot na zenico svojega očesa
zelo
zeníčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zenico:
zenična širina
/
zenična razdalja
razdalja med zenicama
zenít
-a
m
(
ȋ
)
1.
geogr.
najvišja točka nebesne krogle navpično nad opazovalcem, nadglavišče:
sonce je v zenitu
;
zenit in nadir
2.
ekspr.
obdobje največje intenzivnosti, učinkovitosti:
pisatelj je dosegel svoj zenit
;
poletje je v zenitu
;
biti v zenitu slave
/
zenit življenja
zeníten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zenit:
zenitno sonce
/
zenitna razdalja
kotna razdalja med nebesnim telesom in zenitom
zénovski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zen:
zenovski budist, mojster
;
zenovski budizem, mojster
;
zenovski samostan
;
zenovska meditacija
zeolít
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
kem.
naravni natrijev ali kalcijev alumosilikat:
uporabljati zeolite kot ionske izmenjalce
zèt
zéta
m
,
im. mn.
zétje
in
zéti
(
ȅ ẹ́
)
1.
hčerin mož v odnosu do njenih staršev:
kmetijo je izročil zetu
;
z zetom se ne razumejo
2.
nav. mn.,
zool.
majhne sladkovodne ali morske ribe, katerih samci delajo gnezda in
skrbijo za zarod, Gasterosteidae:
jata zetov
/
navadni, pritlikavi zet
zéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
cigareta slabše kakovosti z imenom Zeta:
kaditi zeto
/
cigarete zeta
;
v prid. rabi:
zeta cigarete
zév
1
in
zèv zéva
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
1.
odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo
(več):
med skalo in snegom je nastal zev
;
pren.
zavedal se je zeva v duši
♦
jezikosl.
pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim
2.
teh.
značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega
orodja, priprave:
zev viličastega ključa
;
mera zeva
3.
glagolnik od zevniti:
prestrašil se je levovega zeva
zév
2
-í
ž
(
ẹ̑
)
1.
odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo
(več):
zev nastane
;
v skalovju je široka zev
/
zev prepada
;
pren.,
ekspr.
med njima je zazijala nepremostljiva zev
♦
alp.
robna zev
med snegom in skalovjem ob straneh snežišča
;
tekst.
zev
odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti
2.
teh.
značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma, stenama kakega
orodja, priprave:
zev viličastega ključa
;
širina zevi
zévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zevati:
zevanje vrat
/
zevanje lačnih mladičev
/
glasno, zdolgočaseno zevanje paznika
zévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več):
guba na krilu zeva
;
zaradi izsušitve lesa okna zevajo
/
ekspr.
njegovi čevlji že zevajo
imajo podplat odtrgan od zgornjega dela
//
biti razmeroma široko odprt:
vrata nastežaj zevajo
/
rana zeva
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti kje z vidno odprtino, praznino:
v mreži, ograji zeva luknja
/
na čelu mu zeva globoka rana
ima globoko rano
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
pod njim je zevalo brezno
;
oder je nemo zeval v dvorano
3.
ekspr.
imeti odprta usta, kljun:
mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval
;
kokoš je zevala od vročine, žeje
/
mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili
odpiral kljun
//
zehati
:
že ves večer zeva
;
brezoseb.
nocoj se otrokom ni nič zevalo
zevajóč
-a -e:
požrešno zevajoč gobec zveri
;
zevajoča rana
;
v zidu zevajoča razpoka
zévgma
-e
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
vezanje treh ali več jezikovnih prvin, od katerih sta dve povezani
pravilno, tretja pa ne:
poiskati zevgmo
zévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
navt.
kovinsko vodilo, ki daje priveznim vrvem želeno smer:
skozi zevke napeljane vrvi
zévniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več):
okenski krili sta zevnili
//
razmeroma široko se odpreti:
usta so zevnila
2.
ekspr.
odpreti usta, kljun:
ko mladič zagleda mater, lačno zevne
;
zevniti od strahu
//
zazehati
:
dvakrat je zevnil in takoj zaspal
zêzati
-am
nedov.
(
ȇ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
1.
dražiti koga, norčevati se iz koga:
v kantini igrajo karte in zezajo natakarice
2.
namerno povzročati komu neprijetnosti, težave:
nazaj grede nas vedno zezajo na carini
zêzati se
1.
šaliti se, norčevati se:
postopali so pred trgovino in se zezali
2.
mučiti se, truditi se:
že kar nekaj časa se zeza s svojim računalnikom
zezljáti
-ám
[
tudi
zəzljati
]
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
nepravilno izgovarjati glasove c, z, s ali z njimi zamenjavati č, ž,
š;
sesljati
:
otrok zezlja
zezljáje
:
zezljaje govoriti
zezljajóč
-a -e:
zezljajoč fant
zgábiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
zastar.,
z dajalnikom
zagabiti se, pristuditi se:
jed se mu je zgabila
zgága
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pekoč občutek v želodcu ali požiralniku:
imeti zgago
/
zgaga me peče
2.
ekspr.
neprijetnost
,
težava
:
nakopal si je lepo zgago
;
ti plotovi so prava zgaga za avtomobile
/
z njim so imeli samo zgago
3.
slabš.
kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo,
neprijetnosti, težave:
bil je velika zgaga
;
že spet je tu, ta zgaga
/
kot psovka
nehaj že, zgaga salamenska
●
ekspr.
delati zgago
s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo, sitnosti,
težave
;
ekspr.
za samo zgago je pri hiši
povzroča slabo voljo, sitnosti, težave
zgágar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
kdor s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo,
neprijetnosti, težave:
bali so se zgagarjev in prepirljivcev
/
politični zgagar
zgagáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzročati slabo voljo,
neprijetnosti, težave:
povsod zgagari
zgágast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
ki s svojimi zahtevami, vmešavanjem povzroča slabo voljo,
neprijetnosti, težave:
zgagast človek
zgágati
-am
dov.
(
ā
)
ekspr.
zadušiti se:
zgagati od žeje
;
bilo je tako vroče, da bi človek zgagal
zgájati se
-am se
nedov.
(
ā
)
zastar.
dogajati se:
nesreče se pogosto zgajajo
/
povest se zgaja na kmetih
zganíti
in
zgániti -em
dov.
(
ī á
)
1.
z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega narediti, da to
pride v položaj, ko ima manjšo površino:
zganiti časopis, glasovnico
;
ruto je skrbno zganila
;
zganiti list tako, da se lahko vtakne v žep
2.
narediti gib, premakniti:
zganiti roko
;
veke so se zganile
/
telo se mu je zganilo v krču
/
zganiti z rameni
skomigniti
/
zganiti ustnice v nasmeh
nasmehniti se
3.
narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje:
veslo zgane mirno gladino
;
veter zgane veje
/
sunkovito je zaprl vrata in zganil val zraka
4.
ekspr.
povzročiti, da kdo postane dejaven:
bližajoča se nevarnost jih je zganila
/
trudila se je, da bi ga zganila iz otopelosti
/
sonce je zganilo žive stvari
/
zganiti komu možgane
5.
knjiž.
vznemiriti
,
razvneti
:
nič več ga ne zgane
/
ti ukrepi so zganili javno mnenje
;
pesn.
zganiti srce
●
ekspr.
nikoli ne zgane jezika
molči, nič ne reče
;
ekspr.
zanj ne bo nihče zganil mezinca
nihče mu ne bo pomagal
;
ekspr.
znova je zganila s pletilkama
začela plesti
;
ekspr.
samo s prstom zgane, pa že vse dobi
nič se mu ni treba truditi, prizadevati
zganíti se
in
zgániti se
1.
spremeniti položaj, stanje:
sedel je in se ni zganil
/
otrok v njej se je zganil
/
gladina se je nenadoma zganila
vzvalovila
;
ekspr.
vlak se je znova zganil
premaknil
●
ekspr.
nad poljem se je zganil veter
začel pihati
2.
ekspr.
postati dejaven:
strokovnjaki bi se morali že prej zganiti
/
ob nesreči se je zganila vsa dolina
/
spomini so se zganili
3.
ekspr.
iti stran, oditi:
več dni se ni zganil od doma
/
zganil se je proti vratom
4.
knjiž.
prikazati se, pojaviti se:
rahel smehljaj se mu je zganil na ustnicah
/
v duši se ji je zganilo že pozabljeno čustvo
vzbudilo
;
v njem se zgane odpor, svarilo
zgánjen
-a -o:
zganjen list
;
v gube zganjen prtič
zgánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da
pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto:
redarji so zganjali ljudi na rob ceste
;
zganjati živino v ogrado
/
zganjati skupaj
2.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
zganjati hrup, trušč, vik in krik
;
zganjati nasilje
/
zganjati burke, škandale
/
zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost
●
ekspr.
ne zganjaj cirkusa, panike
ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem
;
ekspr.
poglej, kaj spet zganjajo pred vrati
delajo, počenjajo
;
ekspr.
zganjati norčije s kom
norčevati se, šaliti se
;
pog.
zganjati politiko
ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost
zgaránec
tudi
izgaránec -nca
m
(
á
)
zgaran človek:
taki zgaranci ne zmorejo težkega dela
;
zgaranci in izčrpanci
zgaránost
tudi
izgaránost -i
ž
(
á
)
stanje zgaranega človeka:
kljub starosti in zgaranosti ni zaostajala za drugimi
/
zgaranost vprežne živali
zgaráti
-ám
tudi
izgaráti -ám
dov.
(
á ȃ
)
povzročiti, da se kdo z garanjem izčrpa, oslabi:
gospodarji so zgarali delavce
/
gradnja hiše ga je zgarala
/
zgarati (si) roke
/
delo v rudniku mu je zgaralo moči
zgaráti se
tudi
izgaráti se
z garanjem se izčrpati, oslabiti:
preveč delaš, se boš prehitro zgaral
;
zgarala se je za otroke
;
v tovarni se je zgaral
;
ekspr.
zgarati se do smrti
zgarán
tudi
izgarán -a -o:
zgaran človek
;
ves zgaran se vrača z dela
;
suha in zgarana ženska
;
imeti zgarane roke
;
zgarana žival
zgásniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
ugasniti
:
ogenj bo kmalu zgasnil
/
luč je zgasnila
/
na pomlad je zgasnil
umrl
zgátiti
-im
dov.
, zgáčen
in
zgáten
(
á ȃ
)
zastar.
stlačiti
:
zgatiti stvari v vrečo
zgáziti
-im
tudi
izgáziti -im
dov.
, zgazíla
in
zgázila
tudi
izgazíla
in
izgázila
(
á ȃ
)
1.
z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo:
težko je bilo zgaziti visoki sneg
/
težki tovornjaki so zgazili zemljo
//
z gaženjem narediti:
zgaziti pot do planinske koče
2.
z gaženjem poškodovati ali uničiti:
živina je zgazila travo
;
pren.
življenje jih je zgazilo
zgážen
tudi
izgážen -a -o:
zgažen sneg
;
zgažena pot, steza
;
zgaženo žito;
prim.
izgaziti
zgenerírati
-am
dov.
(
ȋ
)
s pomočjo elektronskih naprav narediti, povzročiti, da kaj nastane:
uporabniki foruma so zgenerirali več tisoč sporočil
;
zgenerirati datoteko, kodo
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh, ustvariti:
z oživljanjem gospodarske dejavnosti jim je uspelo zgenerirati
nova delovna mesta
zgíb
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od zgibati
2
:
prestrašiti se ob zgibu zavese
;
rahel zgib listja
/
pozdravil ga je z zgibom glave
;
z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
2.
premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen:
narediti zgib z roko
;
rahel, sunkovit zgib
;
bolečine se ob vsakem zgibu povečajo
/
zgib mišic
//
tak premik, s katerim se kaj izraža:
pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
3.
vzgib
:
pesniku manjka čustvenih zgibov
/
zgib razuma, srca
4.
del telesa ob sklepu;
pregib
:
namazati kožo ob zgibu
;
v zgibu ga boli
/
kolenski, komolčni zgib
5.
mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno:
zravnati zgib
;
oster zgib
;
cev je na zgibu počila
//
knjiž.
guba
:
poravnati zgibe na prtu
/
globoki zgibi na obrazu
6.
strojn.
naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko
nagib med gredema spreminja:
mazati zgib z oljem
/
kardanski zgib
priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi
kot
zgíba
-e
ž
(
ī
)
star.
guba
:
na krilu so se ji naredile zgibe
/
prve zgibe na obrazu
♦
šport.
prehod iz visenja z iztegnjenimi rokami na telovadnem orodju v
visenje s skrčenimi rokami
zgibálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zgibanje:
zgibalna hitrost
/
zgibalni stroj
zgibálnik
-a
m
(
ȃ
)
zgibalni stroj:
zgibati papir, lepenko, pločevino z zgibalnikom
/
ročni zgibalnik
zgíbanje
1
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zgibati
1
:
zgibanje perila
/
stroj za zgibanje
/
sestaviti škatlo z zgibanjem
/
zgibanje nog, rok
zgíbanje
2
-a
s
(
ī
)
glagolnik od zgibati
2
:
zgibanje zaves ob pišu vetra
/
poskočna glasba za zgibanje ljudi
zgíbanka
-e
ž
(
ī
)
zal.
tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi:
natisniti, vezati zgibanko
;
prospekti, slikanice in druge zgibanke
zgíbati
1
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
1.
z dajanjem, polaganjem enega dela česa čez drugega delati, da to pride
v položaj, ko ima manjšo površino:
mornarji so zgibali jadra
;
zgibati perilo, rjuhe
♦
teh.
zgibati pločevino
;
tisk.
zgibati potiskane pole
pregibati jih tako, da nastane želeni format in ustrezno zaporedje
strani
//
na tak način izdelovati:
otroci so zgibali škatle iz lepenke
;
zgibati pisemske ovojnice
2.
delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje:
veter jim je zgibal krila
/
bil je napet in obraz so mu neprestano zgibale mišice
3.
zastar.
premikati
,
pregibati
1
:
zlomljene roke ne more več tako zgibati
;
ročica se ritmično zgiba
/
poslušal ga je in zgibal z glavo
zmajeval
zgíban
-a -o:
zgiban bankovec
;
zgibane pole
zgíbati
2
-am
in
-ljem
dov.
(
ī
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj spremeni položaj, stanje:
rahel veter je zgibal zavese
;
drevje se je zgibalo
/
zaradi burje se je jezero zgibalo
je vzvalovilo
2.
premakniti del telesa iz enega položaja v drugega:
zgibal je ustnice in tiho spregovoril
/
v odgovor je zgibal z rameni
skomignil
;
koristilo bi mu, če bi se malo zgibal na svežem zraku
razgibal
3.
spraviti v živahnejšo dejavnost:
poskočna glasba jih je zgibala
/
te besede so zgibale poslušalce
navdušile, razvnele
zgibávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, povzročati, da kaj spreminja položaj, stanje:
veter ji zgibava široko krilo
;
zavese se rahlo zgibavajo
/
žitna polja so se zgibavala v vetru
so valovila
2.
premikati del telesa iz enega položaja v drugega:
zgibavati noge, roke
;
telo plesalke se je začelo ognjevito zgibavati
/
zgibavati z glavo
zmajevati
;
posmihal se mu je in zgibaval z rameni
skomigal
zgíbek
-bka
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
guba
:
srajce zlika brezhibno, brez vsakega zgibka
/
krilo ima spredaj tri zgibke
/
na čelu so se ji naredili prvi zgibki
2.
gib
,
gibljaj
:
nehoten zgibek rok
zgíben
-bna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zgib ali zgibanje:
zgibni rob, šiv
/
zgibna vrata
♦
strojn.
zgibna gred
kardanska gred
zgibljáj
stil.
zgíbljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
zgib, gib, zlasti malo zaznaven, rahel:
boječ zgibljaj z roko
/
na njenem obrazu je opazil presenečen zgibljaj
/
zgibljaj srca
vzgib
zgibljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zganiti, zgibati:
oblekel je frak in se pokril z zgibljivim klobukom
/
zgibljivi stol
zložljivi stol
zgíbniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
knjiž.
migniti
,
zmigniti
:
bolnik je zgibnil z roko
/
nemočno zgibniti z rameni
skomigniti
2.
star.
zganiti
,
zložiti
:
zgibniti časopis
zginiti
ipd.
gl.
izginiti
ipd.
zglasíti se
-ím se,
in
zglasíti se
in
zglásiti se -im se
dov.
, zglásil se
(
ī í; ī á
)
1.
(uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv:
dobil je sporočilo, naj se zglasi na občini
;
zglasiti se pri direktorju, v tajništvu
/
zglasite se v kadrovskem oddelku osebno ali pisno v desetih dneh
/
v treh dneh se mora zglasiti na delo
2.
priti kam, navadno z določenim namenom:
če boš kaj potreboval, se kar zglasi
;
mimogrede se je zglasil pri bratu
;
zglasite se lahko vsak dan popoldne
//
oglasiti se, javiti se:
zglasil se jim je z razglednico
3.
star.
prijaviti se, priglasiti se:
zglasiti se k izpitu
/
zglasiti se za besedo
●
zastar.
takoj mu je zglasil novico
povedal, sporočil
;
zastar.
zglasiti se s pesmijo
zapeti
zglášati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
(uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv:
zglašati se na občini ob določenem času
2.
prihajati kam, navadno z določenim namenom:
na samotnih kmetijah se niso radi zglašali
//
oglašati se, javljati se:
le poredko se zglaša s kako razglednico
zgláven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zglavje:
zglavna končnica
/
zglavna blazina
blazina za pod glavo
♦
pravn.
zglavna štampiljka
štampiljka na odpravku ali ovitku uradnega spisa
zglávje
-a
s
(
ȃ
)
1.
mesto, prostor na ležišču, kjer je glava:
bolnik je imel znožje višje od zglavja
/
posedeti ob babičinem zglavju
2.
kar se da pod glavo, navadno blazina:
zrahljati zglavje
;
položiti knjigo pod zglavje
;
mehko, nizko zglavje
/
zglavje si je naredil iz jopiča
;
podložiti si roke za zglavje
●
knjiž.
zglavje njive, vinograda
zgornji del
zglávnica
-e
ž
(
ȃ
)
blazina (za pod glavo):
pernate zglavnice
zglávnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
blazina (za pod glavo):
zrahljati zglavnik
;
inlet za zglavnike
2.
nar.
večje poleno, panj:
v peči je gorel zglavnik
zglèd
zgléda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema:
sledili so njegovemu zgledu in sedli
;
vzgajati z dobrim zgledom
/
dati lep, slab zgled
;
pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev
/
ekspr.:
njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled
;
dogodek naj bo vsem v svarilen zgled
●
preg.
besede mičejo, zgledi vlečejo
govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje
2.
oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po
katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema:
oče mu je zgled
/
učitelji ga postavljajo vsem za, v zgled
3.
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
s prilastkom
oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih
določa prilastek:
zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka
;
taka vožnja je zgled lahkomiselnosti
;
odnos med njimi je zgled prijateljstva
4.
stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak
širši, splošnejši pojem:
dokazati trditev ob zgledih
;
podkrepiti kaj z zgledi
;
nazoren, poučen, značilen zgled
/
povedati kaj za zgled
♦
jezikosl.
samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost
//
z rodilnikom
stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža
samostalnik:
zgledi baročnega stavbarstva
;
zgled zajedavstva med živalmi;
prim.
izgled
zgledávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
star.
zgledovati se:
zgledavati se pri velikih pesnikih
/
gremo, da se ne bodo ljudje zgledavali
zgražali, spotikali
zgléden
-dna -o
prid.
, zglédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je
vreden zgledovanja, posnemanja:
zgleden delavec
/
imeti zgleden red v stanovanju
;
zgledna strokovna raven
;
govoriti zgledno slovenščino
;
zgledno vedenje, znanje
zglédno
prisl.
:
zgledno opravljati svoje delo
;
zgledno živeti
zglédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vzornik
:
postati komu zglednik
zglédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zglednega:
njegova delovna zglednost
/
zglednost vedenja
zgledovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zgledovati se:
v pesmih je opaziti zgledovanje po starejših pesnikih
;
tedaj je bilo modno zgledovanje pri tujih vzorih
;
zgledovanja vredno dejanje
/
opotekel se je po cesti, ljudem v zgledovanje in posmeh
zgledováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem:
zgledovati se po bratu
;
pesnik se je zgledoval po impresionizmu
;
otrok se zgleduje pri starših
2.
nar.
zgražati se, spotikati se:
če se boš tako oblekla, se bodo vsi zgledovali
;
ljudje so se zgledovali nad njegovo pijanostjo
●
star.
zgledovati se med seboj
spogledovati se
;
star.
še otroci se zgledujejo za njim, ko gre po cesti
gledajo, pogledujejo
zglíhati
-am
dov.
(
ȋ
)
nižje pog.
pogoditi se, navadno za ceno:
zglihati za konja
;
dolgo sta barantala, nazadnje sta se le zglihala
//
poravnati
,
izravnati
:
zglihati pod
zglòb
zglóba
in
zglôba
m
(
ȍ ọ́, ó
)
1.
knjiž.
gibljiv stik dveh ali več kosti;
sklep
:
zglob mu je otekel
;
bolečine v zglobih
2.
členek
,
tečaj
:
lestev z zglobom
/
kardanski zglob
kardanski zgib
zgnéčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
zgnesti
:
zgnečiti testo
//
zmečkati
,
stlačiti
:
zgnečiti grozdje
;
zgnečiti muho
zgnéčen
-a -o:
zgnečen kruh
●
zastar.
zgnečeni so stali na hodniku
zgneteni, stlačeni
zgnêsti
zgnêtem
dov.
, zgnêtel
in
zgnétel zgnêtla,
stil.
zgnèl zgnêla
(
é
)
1.
povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo:
zgnesti glino, testo
;
zgnesti z rokami, s strojem
/
zgnesti moko z maslom in jajci
;
pren.
pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi
2.
z gnetenjem izoblikovati:
zgnesti posodo iz gline
;
zgnesti maslo v kepo
;
pren.
zgnesti novo podobo sveta
3.
povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru:
ujetnike so zgnetli v barake
;
množica se je zgnetla okrog govornika
/
ekspr.
na nebu so se zgnetli črni oblaki
zgnêsti se
s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam:
zgnesti se na vlak, v avtobus
;
komaj so se zgnetli skozi vrata
/
vsi so se zgnetli k vhodu
zgnetèn
-êna -o:
pravi kmet je, zgneten iz stare prsti
;
jezdili so zgneteni v gručo
;
okrog cerkve zgnetene hiše
;
zgnetena ilovica
;
zgnetena množica
;
zgneteno testo
●
zastar.
podajati snov v zgneteni obliki
zgoščeni
;
ekspr.
bil je majhne, zgnetene postave
čokat, tršat
zgnetênost
-i
ž
(
é
)
stanje zgnetenega:
zgnetenost testa
/
ekspr.
zgnetenost dogodkov v povesti
zgníti
zgníjem
dov.
(
í ī
)
1.
razkrojiti se, razpasti, navadno zaradi delovanja bakterij:
krompir, zelje zgnije
;
deske so na vlagi, zaradi vlage zgnile
;
zgniti pri koreninah, v zemlji
2.
ekspr.
postati nedejaven, duševno otopel:
moram delati, sicer bom zgnil
;
zgniti v ječi
;
v tej samoti bo še zgnil
zgnít
-a -o:
zgnit les
;
zgnito sadje
zgnjáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
izmučiti
,
strpinčiti
:
zgnjaviti zapornike
zgnojíti se
-ím se
dov.
, zgnójil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
postati gnojen:
rana se zgnoji
zgnojèn
-êna -o:
zgnojene bezgavke
zgnúsiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.,
z dajalnikom
zagnusiti se:
jed se mu je zgnusila
zgóda
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
dogodivščina
:
pripovedoval je svoje zgode
;
junaške, vojne zgode
//
dogodek
,
pripetljaj
:
primerila se je nenavadna zgoda
●
zastar.
take zgode ne boš več imel, izrabi jo
priložnosti, prilike
;
knjiž.
po mnogih zgodah in nezgodah se je vrnil domov
veselih in neprijetnih doživljajih
zgódaj
prisl.
(
ọ̑
)
izraža čas na začetku
a)
jutra:
biti zgodaj pokonci
;
odhajal je zgodaj in se vračal pozno zvečer
;
prebudila se je, vstala je zgodaj
/
v povedni rabi
zgodaj je, ljudje še spijo
/
zgodaj zjutraj,
zastar.
zgodaj na jutro
b)
predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim:
hoditi zgodaj spat
;
danes si pa zgodaj prišla
;
sneg je letos zgodaj zapadel
;
dovolj, zelo zgodaj
/
s trdim delom se je zgodaj prebil med najboljše
;
ekspr.
zgodaj, prezgodaj je spoznala življenje
●
že zgodaj je odšel od doma
še zelo mlad
;
ekspr.
njen dan se zgodaj začne in pozno konča
delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer
;
preg.
kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja
kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
zgódba
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kar kdo pripoveduje o resničnih ali izmišljenih dogodkih, povezanih v
celoto:
njuni zgodbi se razlikujeta
;
pripovedovati zgodbe
;
ve veliko zgodb
;
resnična, zanimiva zgodba
;
zgodba iz šole, življenja
;
zgodba o nezvesti ženi
/
zgodba se dogaja v prejšnjem stoletju
;
pesnikova življenjska zgodba
/
razložili so mu celo zgodbo
●
vsakdo ima svojo zgodbo
vsakdo ima, živi svoje življenje
;
ekspr.
to je že druga zgodba
o tem zdaj ne bomo govorili
//
lit.
smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu:
avtor razplete zgodbo v romanu
;
besedilo nima izrazite zgodbe
;
okvirna, osrednja, stranska, vstavljena zgodba
;
nit zgodbe
/
dramska, filmska zgodba
2.
krajše pripovedno delo, navadno v prozi:
napisati, prebrati zgodbo
;
dolga, kratka zgodba
;
humoristična, šaljiva, žalostna zgodba
/
detektivska, ljubezenska, lovska, živalska zgodba
/
časopisna zgodba
objavljena v časopisu
;
ljudska zgodba
;
svetopisemske zgodbe
/
zgodba pripoveduje o strastnem lovcu
zgódbar
-ja
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kdor si izmišlja, pripoveduje zgodbe:
on je zgodbar, iz vsega zna narediti zgodbo
/
ljudski zgodbar
zgódbarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zgodbarje:
zgodbarski krožek
;
odlomek iz zgodbarskega vodnika
;
knjiga je napisana z osupljivo zgodbarsko veščino
/
zgodbarski natečaj
zgódben
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zgodbo:
zgodbena resničnost
/
osrednje zgodbene osebe
zgódbenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zgodbenega:
v romanih pogosto prevladuje zgodbenost
;
zgodbenost besedil
zgódbica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od zgodba:
pripovedovati zgodbice
;
zna veliko šaljivih, veselih zgodbic
/
pisec kratkih zgodbic za otroke
●
ekspr.
ona ve za vse njegove zgodbice
ljubezenske dogodivščine
zgodbopísec
-sca
m
(
ȋ
)
knjiž.
pisec zgodbe, zgodb:
zgodbopisec podaja tudi svoje mnenje
zgóden
-dna -o
prid.
, zgódnejši
(
ọ̄
)
1.
navadno v povedni rabi
ki ima do določenega časa, roka dovolj, veliko časa:
danes je zgoden
;
zgodna si za gledališče
/
zgodni potniki so že čakali na avtobus
potniki, ki so bili zgodni
2.
z glagolskim samostalnikom
ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred
njim:
zgoden izid knjige
;
zgoden prihod avtobusa
/
zgodna smrt
;
zgodno staranje
;
njeno upanje, veselje je preveč zgodno
/
zgodna setev
;
zgodno cvetenje češenj
;
danes imamo zgodno kosilo
zgodaj kosimo
;
letos je sadje zgodno
je zgodaj dozorelo, zgodaj zori
/
ekspr.
danes bom zgoden
bom zgodaj prišel (domov)
3.
od začetka trajanja malo oddaljen:
bil je še zgoden večer, ko so že odšli
;
zgodna jesen, pomlad
;
zgodno popoldne
/
prišel je v zgodnih (jutranjih) urah
zgodaj zjutraj
;
ekspr.
ura je še zgodna
zgodaj je še
/
najzgodnejša mladost
;
zgodnejša leta življenja
/
pisateljevi zgodni romani
4.
ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času;
zgodnji
:
zgodni krompir
;
pozne in zgodne sorte
zgodíti se
-ím se
dov.
, zgódil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti:
popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim
;
zgodila se je nesreča
;
zgodilo se ni nič posebnega
;
zgodilo se je po naključju, v trenutku
/
zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega
;
krivica se mu je zgodila
;
v njej se je zgodila sprememba
/
ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma
še nikoli je ni pozabila
;
prvič se je zgodilo, da ni prišel
do zdaj je zmeraj prišel
//
izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega
dejanja, stanja:
zgodilo se je, da je šel na lov
;
zgodi se, da zamudi vlak
●
šalj.
to se zgodi (tudi) v najboljših familijah
ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko
vsakomur pripeti
;
ekspr.
se bo zgodilo, je odgovoril
zaželeno, zahtevano bo narejeno
;
ekspr.
zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji
podrejam(o) se tvoji volji, želji
;
razbila je skledo. Se pač zgodi
izraža zmanjševanje krivde
;
kar še ni, se lahko še zgodi
zgodljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
močno skaliti:
zgodljati vodo
●
ekspr.
vse je zgodljal
zmešal, pomešal
zgodlján
-a -o:
ovce ne pijejo zgodljane vode
zgodnjáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
star.
postati goden:
pustiti lan, da se zgodnja
;
mladiči so se že zgodnjali
zgódnje...
prvi del zloženk
(
ọ̄
)
nanašajoč se na zgodnji:
zgodnjebaročen, zgodnjejutranji, zgodnjekrščanski
zgódnjebaróčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄-ọ̑
)
nanašajoč se na zgodnji barok:
zgodnjebaročni slog
/
zgodnjebaročna opera
zgódnjebronastodôben
-bna -o
prid.
(
ọ̄-ó ọ̄-ō
)
nanašajoč se na zgodnjo bronasto dobo:
zgodnjebronastodobna naselbina
/
zgodnjebronastodobno orodje
zgódnjegótski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ọ̑
)
nanašajoč se na zgodnjo gotiko:
cerkev v zgodnjegotskem slogu
/
zgodnjegotsko okno
zgódnjejesénski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ẹ́
)
nanašajoč se na zgodnjo jesen:
lep zgodnjejesenski dan
/
zgodnjejesensko vreme
/
zgodnjejesenski posevki
zgódnjekapitalístičen
-čna -o
prid.
(
ọ̄-í
)
nanašajoč se na zgodnji kapitalizem:
zgodnjekapitalistična miselnost
/
zgodnjekapitalistično gospodarstvo
zgódnjekrščánski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ȃ
)
nanašajoč se na zgodnje krščanstvo:
zgodnjekrščanski mozaik
;
zgodnjekrščansko svetišče
/
zgodnjekrščanski mislec
zgódnjepoléten
-tna -o
prid.
(
ọ̄-ẹ̑
)
nanašajoč se na zgodnje poletje:
zgodnjepoletno jutro
/
toplo zgodnjepoletno sonce
zgódnjepomladánski
-a -o
prid.
(
ọ̄-á
)
nanašajoč se na zgodnjo pomlad:
hladno zgodnjepomladansko jutro
/
nedeljski zgodnjepomladanski izlet
zgódnjepomláden
-dna -o
prid.
(
ọ̄-ȃ
)
nanašajoč se na zgodnjo pomlad:
svež zgodnjepomladni dan
/
zgodnjepomladno sonce
zgódnjepopoldánski
tudi
zgódnjepopôldanski -a -o
[
zgodnjepopou̯danski
]
prid.
(
ọ̄-á; ọ̄-ȏ
)
nanašajoč se na zgodnje popoldne:
toplota zgodnjepopoldanskega sonca
/
zgodnjepopoldanski mir
zgódnjerenesánčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄-ȃ
)
nanašajoč se na zgodnjo renesanso:
zgodnjerenesančno slikarstvo
/
zgodnjerenesančni kipar
zgódnjerímski
-a -o
prid.
(
ọ̄-í
)
nanašajoč se na zgodnje obdobje starih Rimljanov:
zgodnjerimski nagrobni spomeniki
/
zgodnjerimska doba
zgódnjerománski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ȃ
)
nanašajoč se na zgodnjo romaniko:
zgodnjeromanski slog
/
cerkev iz zgodnjeromanske dobe
zgódnjeromántičen
-čna -o
prid.
(
ọ̄-á
)
nanašajoč se na zgodnjo romantiko:
zgodnjeromantični slog
/
zgodnjeromantični skladatelj
zgódnjeslovánski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ȃ
)
nanašajoč se na zgodnje obdobje Slovanov:
zgodnjeslovanska plemena
/
zgodnjeslovanska keramika
zgódnjesrednjevéški
-a -o
prid.
(
ọ̄-ẹ̑
)
nanašajoč se na zgodnji srednji vek:
zgodnjesrednjeveške najdbe
/
zgodnjesrednjeveška krščanska simbolika
zgódnji
-a -e
prid.
(
ọ̄
)
1.
navadno z glagolskim samostalnikom
ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred
njim:
zgodnji izid knjige
;
zgodnji prihod avtobusa
/
zgodnja setev
;
navajen je na zgodnje vstajanje
/
zgodnje cvetenje
;
opažati zgodnje staranje
/
zgodnji sneg
;
zgodnja zima
;
zgodnje upanje, veselje
//
ki je, se pojavi ob začetku dneva, jutra:
njegov zgodnji obisk nas je presenetil
/
zgodnje sonce
2.
od začetka trajanja malo oddaljen:
zgodnja jesen, pomlad
;
zgodnje popoldne
/
prišel je v zgodnjih (jutranjih) urah
zgodaj zjutraj
/
zgodnji kapitalizem
;
zgodnji srednji vek
prvo obdobje srednjega veka
;
zgodnja antika
;
zgodnja romantika
;
zgodnje krščanstvo
/
umetnikova zgodnja dela
3.
ki doraste, dozori v razmeroma kratkem času:
zgodnji krompir
;
pozne in zgodnje sorte sadja
♦
arheol.
zgodnja bronasta doba
;
gozd.
zgodnji les
redkejša plast lesa v letnici
;
ped.
zgodnje otroštvo
doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v
šolo
;
rel.
zgodnja maša
prva maša zgodaj zjutraj
;
um.
zgodnji barok
;
zgodnja gotika
zgódnjik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
zgodnji krompir:
saditi zgodnjik
♦
rel.
zgodnjik
nekdaj
duhovnik, ki opravlja zgodnjo mašo
zgódnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost, značilnost zgodnega:
zgodnost cvetenja češenj
/
zaradi zgodnosti odhoda vlaka ga je zamudil
/
zgodnost ure
/
zgodnost krompirja
;
zgodnost ali poznost sort
zgodopísec
-sca
m
(
ȋ
)
zastar.
zgodovinopisec
,
zgodovinar
:
o tem pišejo različni zgodopisci
zgodovína
-e
ž
(
í
)
1.
celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom,
skupnostjo, področjem:
njihova zgodovina je težka, zapletena
;
narodi s pomembno zgodovino
;
o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist
;
gibalo, tek zgodovine
;
materialistično pojmovanje zgodovine
/
človeška, osebna zgodovina
;
geološka zgodovina zemlje
;
kitajska, slovenska, svetovna zgodovina
;
krajevna zgodovina
;
zgodovina filma, glasbe, tehnike
/
napisati zgodovino rodu
/
Zgodovina slovenskega naroda
2.
obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri:
položaj našega naroda skozi zgodovino
;
v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof
;
novejša, starejša zgodovina
;
zgodovina in prazgodovina
/
obdobje zgodovine
//
veda o tem:
viri za zgodovino
/
duhovna, gospodarska, kulturna, politična, umetnostna zgodovina
;
literarna zgodovina
;
primerjalna zgodovina
ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov
;
splošna zgodovina
/
uradna zgodovina
/
predavati zgodovino
;
ocena iz zgodovine
/
pog.
kupiti zgodovino za peti razred
učbenik zgodovine
●
vznes.
ta zgodovina je napisana s krvjo
v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo
ubitih, mrtvih
;
ekspr.
bil je mož, ki je delal zgodovino
odločujoče posegal vanjo
;
ekspr.
to ima dolgo zgodovino
se je dolgo razvijalo, pripravljalo
;
ekspr.
priti v zgodovino
postati zgodovinsko pomemben
;
ekspr.
on je živa zgodovina domačega kraja
vse pozna, ve
;
knjiž.
tako se je obrnil še en list zgodovine
je minilo še eno obdobje zgodovine
;
ekspr.
prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša
da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
;
ekspr.
to je še zavito v temo zgodovine
še ni pojasnjeno, raziskano
zgodovínar
-ja
m
(
ȋ
)
strokovnjak za zgodovino:
biti bibliograf in zgodovinar
/
literarni, pravni, umetnostni zgodovinar
/
šola razpisuje delovno mesto zgodovinarja
/
bil je najboljši zgodovinar v razredu
zgodovínarica
-e
ž
(
ȋ
)
zgodovinarka
:
priznana zgodovinarica
/
literarna zgodovinarica
zgodovínarka
-e
ž
(
ȋ
)
strokovnjakinja za zgodovino:
ugledna zgodovinarka
/
literarna, umetnostna zgodovinarka
zgodovínarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zgodovinarje:
to področje raziskuje večja zgodovinarska skupina
/
zgodovinarsko pisanje, razpravljanje
zgodovínarsko
prisl.
:
on je zgodovinarsko stvaren
zgodovínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
dejavnost, ki se ukvarja s proučevanjem zgodovine:
položaj našega zgodovinarstva in muzejstva
/
literarno zgodovinarstvo
2.
poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev:
zgodovinarstvo v književnih delih
zgodovinopísec
-sca
m
(
ȋ
)
kdor piše dela, knjige o zgodovini:
dela slovenskih zgodovinopiscev
zgodovinopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zgodovinopisce ali zgodovinopisje:
zgodovinopisne raziskave
/
zgodovinopisni del knjige
zgodovinopísje
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja s pisanjem del, knjig o zgodovini:
dosežki slovenskega zgodovinopisja
/
literarno, politično, umetnostno zgodovinopisje
//
veda o tem:
zgodovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na zgodovino:
zgodovinski proces, razvoj
;
zgodovinska resnica
;
to so zgodovinska dejstva
/
zgodovinsko ozadje politične krize
/
zgodovinski dogodek
;
zgodovinska osebnost
/
zgodovinski dokumenti
/
to so zgodovinski kraji
;
zgodovinska oblačila
/
naroda imata enako zgodovinsko usodo
/
zgodovinsko gledanje, mišljenje
/
starejša zgodovinska obdobja
/
zgodovinski viri
;
zgodovinske razprave
;
zbirati zgodovinsko gradivo
/
pomožne zgodovinske vede
/
zgodovinski učbeniki
2.
ekspr.
ki ima velik, trajen pomen:
zanje je to zgodovinski dogodek
;
zgodovinski prelom v naši književnosti
;
zgodovinski sestanek
;
sprejeti zgodovinsko odločitev
/
odkritje je zgodovinskega pomena
♦
filoz.
zgodovinski materializem
nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem
materializmu
;
jezikosl.
zgodovinski slovar
slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja
;
zgodovinska slovnica
slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika
;
lit.
zgodovinski roman
;
zgodovinska drama, povest
;
zgod.
zgodovinski narod
narod, ki ima svojo državnost
zgodovínsko
prisl.
:
zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost
;
zgodovinsko pomemben dokument
zgodovínskost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zgodovinskega:
zgodovinskost junakov ljudske epike
/
ekspr.
zgodovinskost odločitve
zgodovínstvo
-a
s
(
ȋ
)
zgodovinarstvo
:
razcvet zgodovinstva v tistem času
/
zgodovinstvo v pisateljevem delu
poudarjanje zgodovinskih dognanj, dejstev
zgolíti
-ím
in
zgólim
dov.
, zgólil
in
zgôlil; zgóljen
tudi
zgoljèn
(
ī í, ọ́
)
narediti, povzročiti, da postane kaj golo:
jesenski dež je zgolil drevje
zgolíti se
menjati dlako:
kunci so se že zgolili
zgòlj
1
--
prid.
(
ȍ
)
knjiž.
ki je brez česa drugega;
gol
3
,
čist
:
bilo je zgolj naključje, da sta se srečala
●
ekspr.
v hipu jih je bila zgolj ponižnost in ustrežljivost
so bili zelo ponižni in ustrežljivi
zgòlj
2
člen.
(
ȍ
)
1.
izraža omejenost na navedeno;
samo
:
zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem
;
slišati je bilo zgolj tujo govorico
;
to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume
2.
v vezniški rabi,
navadno v zvezi
ne zgolj – ampak tudi
za širjenje, stopnjevanje prej povedanega;
ne samo – ampak tudi
:
pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje
zgóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zastar.
sam
2
,
čist
:
to je zgoljna nesebičnost, popolnost
zgónje
zgónj
ž
mn.
(
ọ́ ọ̑
)
nar.
pot, po kateri hodi živina na pašo:
navzgor sta se vzpenjala po zgonjah
zgònt
zgónta
m
(
ȍ ọ́
)
etn.
vsak od na štiri ali osem delov preklanega hloda za izdelovanje deščic
za obode sit, rešet:
skladovnica zgontov
zgór
prisl.
(
ọ̑
)
pog.
zgoraj
:
zgor in spod so počistili
/
tu zgor ne moreš čakati
/
zgor je bil premalo oblečen;
prim.
odzgor
zgôraj
prisl.
(
ó
)
1.
izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru višje;
ant.
spodaj
:
zagorelo je hkrati zgoraj in spodaj
/
zgoraj ga čakajo prijatelji
;
zgoraj je nekaj zaropotalo
/
na pobočju je videl skupino izletnikov, še bolj zgoraj cerkvico
;
daleč, visoko zgoraj
/
s prislovnim določilom kraja:
poglej zgoraj na podstrešju
;
zgoraj v stavbi je dvorana
;
našli so jo zgoraj tik pod vrhom
;
tu zgoraj je hladno
/
tisti članek je na peti strani zgoraj
/
zgoraj navedeni podatki
v predhodnem, dotakratnem besedilu
;
pisar.
zgoraj navedene priče
//
izraža položaj nad čim:
stoli so oblečeni s penasto gumo, zgoraj pa je prevleka iz skaja
;
zlezi s stolpa, zgoraj ni več varno
2.
izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani višje:
sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal
/
ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena
/
elipt.,
pog.
sončila se je zgoraj brez
brez zgornjega dela (dvodelne) kopalne obleke
3.
ekspr.
izraža zelo pomemben družbeni položaj:
pripomnil je, da zgoraj premalo mislijo na delavce
;
zgoraj mu niso bili naklonjeni
/
bili so prizadeti tako oni zgoraj kot ti spodaj
tako vodilni ljudje kot delavci, ljudstvo
//
izraža pripadnost socialno močnejšim, bogatejšim družbenim slojem:
biti zgoraj
;
želel je biti čim uspešnejši, čim bolj zgoraj
4.
v zvezi
od zgoraj
izraža gibanje ali usmerjenost
a)
iz višjega položaja v prostoru proti nižjemu:
poklicala ga je od zgoraj
;
od zgoraj je bilo slišati glasbo
;
od zgoraj navzdol
b)
iz položaja nad čim:
gledati, osvetljevati od zgoraj
;
pihalo je od strani in od zgoraj
;
plezalca v steni so varovali od zgoraj
;
temenici zapirata lobanjo od zgoraj
c)
pog.
iz zelo pomembnega družbenega položaja:
dobivati pobude, ukaze od zgoraj
;
ne upoštevati nasvetov od zgoraj
/
načrtovanje, vodenje od zgoraj;
prim.
odzgoraj
zgôrajšnji
-a -e
prid.
(
ō
)
star.
ki je v dotakratnem besedilu že napisan;
zgornji
,
prej naveden
:
zgorajšnji stavki so podobni tem
;
utemeljitev zgorajšnje trditve
zgórec
-rca
m
(
ọ̑
)
nar.
veter, ki piha z zgornje strani, s hribov:
pihal je mrzel zgorec
zgorelína
-e
ž
(
í
)
kar ostane po gorenju:
bencinske, plinske zgoreline
;
pepel, saje in druge zgoreline
zgoréti
-ím
dov.
, zgôrel
(
ẹ́ í
)
1.
izginiti, uničiti se v ognju, plamenu:
les, papir zgori
;
te snovi ne zgorijo
;
zgoreti na grmadi, v peči
;
do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti
;
hitro zgoreti
;
zgoreti kot bakla, slama
/
zgoreti v ognju
/
satelit je zgorel v atmosferi
//
biti v požaru, ognju uničen:
domačija je zgorela
;
nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli
;
vse jim je zgorelo
;
ekspr.
skedenj je zgorel do tal
popolnoma
2.
s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo:
gorivo, plin zgori
;
taka zmes zgori eksplozivno
/
hrana zgori v telesu
●
knjiž.
spomin na ta dogodek je že zgorel
nihče se ga več ne spominja
;
ekspr.
če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo
bo uničeno zaradi vročine, suše
;
ekspr.
zgoreti od napora
izčrpati se, oslabeti
;
ekspr.
od sramu bi najraje zgorel
zelo me je sram
;
tako je vroče, da bom zgorel
zelo mi je vroče
zgôrel
tudi
zgorèl
in
zgorél -éla -o:
zgoreli plin
;
zgorela hiša, vas
;
zgorela kraška planjava;
prim.
izgoreti
zgoreválen
tudi
izgoreválen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zgorevanje:
zgorevalni proces
/
zgorevalni plini
/
zgorevalna toplota
♦
teh.
zgorevalni motorji
;
zgorevalni prostor
ali
zgorevalna komora
prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin
zgorévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zgorevati:
pospeševati zgorevanje
;
pri zgorevanju nastaja dim
;
počasno, popolno zgorevanje
/
zgorevanje goriva, plinov, organskih snovi
/
zgorevanje hrane v organizmu
♦
strojn.
motor z notranjim zgorevanjem
motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
zgorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
izginjati, uničevati se v ognju, plamenu:
les zgoreva
;
brezdimno, počasi zgorevati
/
zgorevati v ognju
2.
s tem izginjanjem, uničevanjem dajati energijo:
bencin, gorivo, plin zgoreva
//
razkrajati, razgrajevati se in pri tem dajati energijo:
hrana, ki zgoreva v telesu, daje moč in toploto
3.
ekspr.,
v zvezi z
v, za
izčrpavati se zaradi velike prizadevnosti, vneme:
zgorevati za svoje ideje
;
zgorevati v skrbi za otroke
/
zgorevati v ljubezni
zgorevajóč
-a -e:
zgorevajoči plini
;
zgorevajoča snov;
prim.
izgorevati
zgorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki zgori:
zgorljivi deli hiše
;
zgorljive snovi
zgórnje...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zgornji:
zgornjenadstropen, zgornještajerski
zgórnječeljústen
-tna -o
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
anat.
nanašajoč se na zgornjo čeljust:
zgornji čeljustnici oklepata zgornječeljustno votlino
zgórnještájerski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske:
zgornještajerska mesta
/
zgornještajerska noša
zgórnji
-a -e
prid.
, zgórnjejši
in
zgórnejši
(
ọ̑
)
1.
ki leži, je višje:
zgornji del zidu se kruši
;
zgornji prostori hiše
;
poškodovan zgornji rob omare
;
zgornje police so prazne
/
doma je v zgornjem koncu vasi
;
pog.
zgornja stranka se je odselila
stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem
/
zgornji del telesa
;
zgornji mlinski kamen
;
zgornji zobje
;
zgornja hiša
soba v nadstropju kmečke hiše
;
zgornje jasli
lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli
seno izza nje
/
Zgornja Slivnica
//
ki je, leži najvišje:
zgornji kavelj se je odlomil
;
padel je z zgornje stopnice
2.
ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini:
zgornja plast zemlje
/
zgornje usnje
usnje za zgornje dele obutve
3.
v zvezi
zgornja stran
stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran:
zgornja stran preproge
/
zgornja stran listov
4.
nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa:
zgornja starostna meja
;
zgornja dovoljena teža
;
zgornja vrednost
5.
ki je v dotakratnem besedilu že napisan:
iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje
;
to potrjujejo zgornje ugotovitve
;
pisar.
prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
●
ekspr.
zgornjih deset tisoč
najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj
;
zgornji dom angleškega parlamenta
dom, ki ga sestavljajo lordi
;
sedeti na zgornjem koncu mize
delu mize, ki je blizu čela
;
publ.
zgornji sloji družbe
višji sloji
;
nar.
zgornji veter
veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
♦
anat.
zgornja čeljustnica
;
zgornja okončina
roka
;
fiz.
zgornja meja frekvence zvoka
največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna
;
geogr.
zgornji tok reke
začetni del reke blizu izvira
;
zgornja gozdna meja
višina, do katere sega strnjen gozd
;
geol.
zgornja kreda
najmlajši del krede
;
mat.
zgornja aproksimacija
približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti
;
navt.
zgornji podaljšek
vrhnji del sestavljenega jambora
;
sam.:,
pog.
zgornjih ni doma
;
iz zgornjega sledi, da je delo končano
zgórnjica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
nadstropje kmečke hiše:
v zgornjici ima hladno sobo
//
soba v nadstropju kmečke hiše;
zgornja hiša
:
spala je v zgornjici
;
zgornjica z enim oknom
zgórnjik
-a
m
(
ọ̑
)
nar.
veter, ki piha z zgornje strani, s hribov:
zapihal je mrzel zgornjik
zgóršati se
-am se
dov.
(
ọ̑
)
zastar.
postati lepši:
dekle se je v zadnjem letu zelo zgoršalo
zgostítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zgostiti:
moka za zgostitev omake
/
zgostitev prometa pred prazniki
zgostíti
-ím
dov.
, zgóstil
(
ī í
)
1.
narediti (bolj) gosto:
zgostiti belež, malto
;
zgostiti juho z jajcem
/
zgostiti mrežo, tkanje
/
ekspr.
zgostiti obiske
pogosteje priti na obisk
2.
ekspr.
narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa:
znake je treba bolj zgostiti
/
zgostiti besedilo
;
poglavja bi se dala brez škode zgostiti
/
svoje izsledke je zgostil v tri točke
zgostíti se
1.
postati (bolj) gost:
kuhati mezgo tako dolgo, da se zgosti
;
raztopina se je zgostila
/
para se zgosti v roso
/
megla se je zgostila
;
ekspr.:
čakal je, da se mrak zgosti
;
tema se je zgostila, da niso videli ped pred seboj
/
gozd se je zgostil
;
čez zimo so se ji lasje zgostili
/
množica okrog njiju se je zgostila
/
kontrole so se zgostile
postale bolj številne
/
proti večeru se promet zgosti
2.
knjiž.
postati bolj intenziven:
občutek negotovosti se je zgostil
/
tišina se je nenavadno zgostila
/
strah se zgosti v bolečino
●
knjiž.
tovrstne dejavnosti so se zgostile v mestu
jih je največ v mestu
;
knjiž.
vse težave so se zgostile okrog tega problema
ta problem je povzročil največ težav
;
knjiž.
sredi popoldneva se je zrak zgostil v dušljivo soparo
je postalo zelo soparno
;
knjiž.
v kratkih zgodbah so se zgostile vse pisateljeve odlike
so se izrazito pokazale, izrazile
zgoščèn
-êna -o:
zgoščeni vodni hlapi
;
zapis je zelo zgoščen
;
v zgoščeni obliki podana vsebina
;
v želatinasto snov zgoščena tekočina
;
prisl.:
zgoščeno označiti stališča
;
zgoščeno izražena misel
zgostljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zgostiti:
zgostljiva snov
zgóščati
-am
nedov.
(
ọ́
)
delati (bolj) gosto:
zgoščati jedi
/
zgoščati mrežo
♦
fiz.
zgoščati plin
manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka
zgóščati se
1.
postajati (bolj) gost:
omaka se je začela zgoščati
/
megla se je zgoščala v roso
/
dim se je vse bolj zgoščal
/
krči so se zgoščali
●
knjiž.
delo se zgošča v oddelku za prvo pomoč
največ dela je v oddelku za prvo pomoč
2.
knjiž.
postajati bolj intenziven:
tišina se zgošča
/
slutnje so se zgoščale v gotovost
zgoščajóč
-a -e:
zgoščajoča se snov
zgoščênka
-e
ž
(
é
)
optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov:
uničiti zgoščenko s tajnimi podatki
;
skladbe na zgoščenki
;
stojalo, ovitki za zgoščenke
/
dvojna zgoščenka
glasbeni album, ki zajema dve zgoščenki
//
podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči:
izdati, posneti zgoščenko
;
koncert za promocijo nove zgoščenke
;
kasete in zgoščenke
zgoščênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zgoščenega:
zgoščenost barve
/
ekspr.
pomenska, vsebinska zgoščenost
;
velika zgoščenost sloga
zgoščeválec
-lca
[
zgoščevau̯ca
in
zgoščevalca
]
m
(
ȃ
)
sredstvo za zgoščevanje:
razredčilo in zgoščevalec
zgoščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zgoščevanje:
zgoščevalni postopek
♦
mont.
zgoščevalni boben
boben za zgoščevanje snovi z zmanjševanjem količine vode pri
bogatenju rudnin
zgoščeválka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
tlačilka
,
črpalka
:
v akvarij dovaja zrak majhna zgoščevalka
/
zračna zgoščevalka
zgoščeválnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
mont.
naprava za zgoščevanje rudnin pri postopku bogatenja z zmanjševanjem
količine vode v njih:
zgoščevalnik pri separaciji
2.
teh.
velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z
usedanjem;
usedalnik
zgoščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zgoščevati:
zgoščevanje beleža
/
zgoščevanje prometa
zgoščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati (bolj) gosto:
zgoščevati preredko malto
//
teh.
odstranjevati iz snovi večji del tekočine:
zgoščevati raztopine
/
zgoščevati tekoče gorivo
2.
ekspr.
delati, da pride na določeno mesto veliko elementov česa:
zgoščevati vrstice
/
zgoščevati besedilo
zgoščeváti se
1.
postajati (bolj) gost:
omaka se je zgoščevala
/
para se zgoščuje v kapljice
/
megla se je začela zgoščevati
;
ekspr.
mrak se je zgoščeval v temo
/
promet v mestih se vedno bolj zgoščuje
2.
knjiž.
postajati bolj intenziven:
tišina v prostoru se je vse bolj zgoščevala
zgoščujóč
-a -e:
zgoščujoči se mrak je prehajal v noč
zgoščína
-e
ž
(
í
)
fiz.
območje v snovi, kjer je tlak večji od povprečnega tlaka:
zgoščine in razredčine
/
potujoča zgoščina zraka
zgovárjati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
star.
izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem;
pogovarjati se
:
zgovarjati se o poeziji
;
zgovarjati se s prijatelji
zgovóren
-rna -o
prid.
, zgovórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki (rad) veliko govori:
zgovoren človek
;
fant je po naravi zgovoren in dovtipen
;
nenavadno, zelo zgovorna je
;
bila je zgovorna kot kaka branjevka
/
šele doma je postal zgovoren
;
ekspr.:
dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren
;
vino naredi človeka zgovornega
/
trgovec je bil zgovornega jezika
2.
ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino:
to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna
;
članek z zgovornim naslovom
;
njegov molk je zgovoren
;
ta primer je zelo zgovoren
;
slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage
zgovórno
prisl.
:
dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen
;
esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju
zgovoríti se
-ím se
dov.
, zgovóril se;
nam.
zgovôrit se
in
zgovorít se
(
ī í
)
1.
z dogovorom doseči soglasje;
dogovoriti se
:
tako bo, kot smo se zgovorili
;
zgovoriti se za sestanek
;
zgovoriti se z dekletom
;
natančno se zgovoriti
2.
star.
izmenjati mnenja, misli z govorjenjem;
pogovoriti se
:
o tem se bomo pozneje zgovorili
/
znal je toliko nemško, da se je lahko zgovoril
zgovorjèn
-êna -o:
prišla sta ob istem času, kot bi bila zgovorjena
;
zgovorjen je s prijatelji
;
vse je že zgovorjeno
zgovórnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
zgovoren človek:
zgovornež se je počasi le unesel
;
zgovorneži in molčečneži
zgovórnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost zgovornega človeka:
znan je zaradi svoje zgovornosti
;
ženska zgovornost
;
zgovornost in molčečnost
/
vsi so se čudili zgovornosti tega zadržanega človeka
/
z vso zgovornostjo jih je skušal prepričati
/
zgovornost dokazov, podatkov
zgrábek
-bka
m
(
ȃ
)
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino:
raztrositi redi in zgrabke
/
seno v zgrabkih
//
kar se zgrabi sploh:
zgrabek listja, žita
zgrabíti
in
zgrábiti -im,
in
zgrábiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
z grabljami spraviti skupaj:
zgrabiti listje, pesek
;
zgrabiti na kup
;
zgrabiti seno v ograbke
2.
močno, sunkovito prijeti kaj:
zgrabiti bič, palico
;
zgrabiti za vrv
;
zgrabiti z obema rokama
;
jezno, trdno zgrabiti
/
zgrabil ga je in zvezal
;
zgrabiti koga za vrat
;
zgrabiti se za glavo
/
pes zgrabi mačko
;
zgrabiti s kremplji, z zobmi
/
zgrabiti s kleščami
/
stroj mu je zgrabil roko
/
vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase
/
klic psu
zgrabi
//
nav. ekspr.
z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti:
zgrabil je knjigo in odšel
;
zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal
/
riba je zgrabila za vabo
3.
ekspr.
odvzeti komu prostost;
prijeti
:
zgrabiti begunca
;
tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno
/
zgrabiti nasprotnikove vojake
ujeti
4.
začeti intenzivno delati;
zagrabiti
:
fantje, zdaj bomo pa zgrabili
/
znava vse in zgrabiva vsak za tri
narediva
//
z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
za
izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa
samostalnik:
z veseljem so zgrabili za delo
/
spet so zgrabili za vesla
začeli veslati
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa
samostalnik:
zgrabila jih je morska bolezen
;
človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza
;
zgrabil jo je kašelj
;
krč ga je zgrabil v roko
//
izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo:
kaj te je zgrabilo, da si vse pustil
;
brezoseb.
včasih ga zgrabi, pa kar odide
/
zgrabila ga je misel na beg
6.
ekspr.
intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti:
prijateljeva nesreča ga je zgrabila
/
pesem, povest človeka zgrabi
;
zgrabila jih je veličina gora
●
ekspr.
zgrabiti bika za roge
odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela
;
ekspr.
zgrabiti vsako priložnost
izkoristiti
;
če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi
če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko
;
zgrabiva zadevo pri glavi
začniva z bistvom stvari
;
ekspr.
pisatelj je zgrabil življenje s prave strani
opisal, prikazal
;
ekspr.
spet je zgrabil za krmilo
prevzel vodilni položaj, vodstvo
;
ekspr.
zgrabiti za orožje, puško,
star.
za meč
začeti se bojevati, pripraviti se na boj
;
ekspr.
zgrabili te bodo za ušesa
kaznovali te bodo
;
ekspr.
zgrabilo ga je pri srcu, v križu
začutil je močno bolečino
;
ekspr.
fanta so trdo zgrabili
strogo so ravnali z njim
zgrabíti se
in
zgrábiti se,
in
zgrábiti se
ekspr.
spopasti se, spoprijeti se:
fantje so se zgrabili
;
patrulja se je zgrabila s sovražnikom
;
zgrabiti se z orožjem
/
zgrabila sta se zaradi zemlje
/
zgrabiti se z življenjem
zgrábljen
-a -o:
krivci še niso zgrabljeni
;
zgrabljeno seno
zgrabljáj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
količina česa, ki se enkrat zgrabi, zagrabi:
položiti zgrabljaj požete pšenice na poveslo
zgrabljálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju:
zgrabljalnik in obračalnik
/
vrtavkasti zgrabljalnik
zgrábljati
1
-am
nedov.
(
á
)
z grabljami spravljati skupaj:
obračati in zgrabljati krmo
zgrabljáti
2
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s kratkimi potegljaji z grabljami izravnati:
zgrabljati krtine
zgrabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
knjiž.
določljiv
,
opredeljiv
:
težko zgrabljiv pojav
/
dramatizacija ni bila zgrabljiva
prepričljiva
2.
zastar.
roparski
:
zgrabljiva žival
zgráda
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
zgradba
,
stavba
:
največja zgrada v mestu
/
grajska zgrada
zgradarína
-e
ž
(
ī
)
pravn.,
nekdaj
davek na dohodek od zgradb:
plačevati zgradarino
zgrádba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
objekt, ki ima navadno stene in streho:
obnoviti, postaviti, sezidati zgradbo
;
ustavili so se pred nizko zgradbo
;
betonska, lesena, montažna zgradba
;
velika poštna zgradba
;
četrt s stanovanjskimi, upravnimi zgradbami
2.
s prilastkom
kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med elementi, ki
sestavljajo kako snov, predmet:
zgradba kamnine, lesa, vlakna
;
premog z jasno vidno lesno zgradbo
;
biti si podoben po zgradbi
/
telesna zgradba
;
zgradba organa
/
zgradba tal
3.
s prilastkom
razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami
česa:
razčleniti dramsko zgradbo
;
jezikovna, stilna zgradba romana
/
zgradba stavkov je zapletena
/
miselna zgradba
4.
knjiž.,
s prilastkom
kar tvori urejeno celoto česa:
njegova filozofska zgradba se je podrla
/
z oslabljenim pomenom:
zgradba političnega sistema
politični sistem
;
stara zgradba tlačanstva je začela pokati
5.
knjiž.
graditev
:
zgradba mostu je veliko stala
♦
anat.
gobasta zgradba kosti
pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice
;
arhit.
koridorska zgradba
z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh
;
jezikosl.
semantična zgradba gesla
;
urb.
javne zgradbe
za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
zgrádben
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zgradbo:
zgradbeni prostor
/
zgradbena prvina
zgrádbica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od zgradba:
sredi trga stoji okrogla zgradbica
zgradítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
graditelj
:
zgraditelj mesta, prekopa
zgradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zgraditi:
zgraditev planinskega doma
;
zgraditev hlevov
;
zgraditev prekopa
/
zgraditev družbe, pravnega reda
zgradíti
-ím
dov.
, zgrádil
(
ī í
)
1.
narediti z (gradbenim) materialom, da kaj nastane:
zgraditi cesto, most, predor, stopnišče, zid
;
zgraditi iz lesa, opeke
;
hišo si je zgradil po svojem načrtu
/
mesto so zgradili na bregu reke
;
utrdbo so zgradili pred šeststo leti
;
hitro, trdno zgraditi
/
lastovke so si zgradile gnezdo v hlevu
;
ta greben so zgradile korale
/
telo zgradi nove celice iz beljakovin
;
pren.
zgraditi lepšo prihodnost
;
zgraditi temelje gospodarstva
2.
sestaviti, izdelati celoto iz delov:
zgraditi atomsko bombo, elektronski mikroskop
;
zgraditi ladjo
/
pregledno in smiselno zgraditi stavek
3.
publ.,
v zvezi z
na
narediti, ustvariti kaj z upoštevanjem določenih izhodišč:
zgraditi družbo na demokratičnih načelih
;
svojo filozofijo je zgradil na materialistični osnovi
/
zgraditi zakon na ljubezni
♦
lit.
zgraditi zaplet in razplet drame, romana
;
meteor.
nad srednjo Evropo se je zgradil greben visokega zračnega pritiska
je nastal, se razvil
zgrajèn
-êna -o
1.
deležnik od zgraditi:
dobro zgrajen roman
;
iz granita zgrajen spomenik
;
solidno zgrajena hiša
;
strnjeno zgrajeno naselje
;
človeško telo je zgrajeno podobno kot živalsko
2.
publ.
izoblikovan
,
trden
:
bil je zgrajena pisateljska osebnost
;
ni bil še dovolj ideološko zgrajen
/
zgrajen značaj
●
publ.
njegov sošolec je bil zgrajen
v socializmu
član komunistične partije;
prim.
izgraditi
zgrádnja
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
zgradba
,
sestava
:
skladna zgradnja telesa
/
trdna dramska zgradnja
/
zgradnja stavka
zgrája
-e
ž
(
ā
)
1.
zastar.
zgradba
,
sestava
:
zgraja teh plasti je drugačna
2.
nar. vzhodno
živa meja:
okrog vrta je zgraja
zgrájati
-am
dov.
(
ā
)
star.
ugotoviti, poočitati napake, pomanjkljivosti:
zgrajala je njegov izdelek
//
opomniti
,
ošteti
:
velikokrat zgraja otroke
zgrajênost
tudi
izgrajênost -i
ž
(
é
)
1.
razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami
česa:
notranja zgrajenost melodije
;
vsebinska in oblikovna zgrajenost umetnine
;
zgrajenost drame
//
knjiž.
zgradba
,
sestava
:
zgrajenost predmeta
/
po osnovni zgrajenosti je kraj podoben utrdbi
2.
publ.
izoblikovanost
,
trdnost
:
notranja moč in zgrajenost posameznikov
/
politična zgrajenost koga
zgrajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zgrajevati:
zgrajevanje elektrarne
/
zgrajevanje novih razmer;
prim.
izgrajevanje
zgrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastane;
graditi
:
zgrajevati elektrarne
/
organizem zgrajuje različne snovi
;
vitamini se zgrajujejo v rastlinah;
prim.
izgrajevati
zgrážanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zgražati se:
vzbujati zgražanje
;
zgražanje množic je bilo vse glasnejše
zgrážati se
-am se
nedov.
(
á
)
izražati, imeti zelo odklonilen odnos, zlasti z moralnega stališča:
čez čas so se ljudje nehali zgražati
;
zgražati se zaradi goljufije
;
nad njegovimi slikami se mnogi zgražajo
;
glasno se zgražati
zgražajóč se
-a -e:
zgražajoč se je zmajeval z glavo
zgrbánčenost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost zgrbančenega:
zgrbančenost kože
zgrbánčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti gube, zlasti na koži:
zgrbančiti čelo
;
obraz se mu je zgrbančil
/
sadje se v toplih shrambah hitro zgrbanči
/
listi, poganjki se zaradi suše zgrbančijo
zgrbánčen
-a -o:
zgrbančen obraz
;
zgrbančeni sadeži
;
zgrbančena koža
●
ekspr.
osivela in zgrbančena ženica
gubasta, zgrbljena
zgŕbati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
zgrbančiti
:
zgrbati čelo
zgŕban
-a -o:
zgrban obraz
zgŕbiti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
dati čemu navzgor ukrivljeno obliko:
zgrbiti hrbet
;
tiger se je zgrbil in pripravil na skok
zgŕbiti se
1.
postati sključen:
ves se je zgrbil od dela
;
zgrbiti se od strahu, zadrege
/
njegova čokata postava se je zgrbila pod težo bremena
2.
zastar.
zgrbančiti se:
čelo, obraz se zgrbi
/
jabolka so se zgrbila
zgŕbljen
-a -o:
zgrbljen človek
;
zgrbljen hrbet
;
vsa zgrbljena je sedela na klopi
zgŕbljenec
-nca
m
(
ȓ
)
zgrbljen človek:
zgrbljenci in pohabljenci
zgŕbljenost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost zgrbljenega:
zgrbljenost starih ljudi
/
zgrbljenost hrbtenice
zgŕčiti se
-im se
dov.
(
r̄ ȓ
)
zastar.
skrčiti se, skriviti se:
ves se je zgrčil
;
zgrčiti se od groze
zgŕčen
-a -o:
zgrčen se je tiščal v kot
;
v pest zgrčena roka
zgŕda
prisl.
(
ȓ
)
izraža, da se dejanje opravlja s silo, strogostjo, grobostjo;
ant.
zlepa
:
zgrda so ga odgnali
;
to so jim, če je bilo treba, tudi zgrda vbili v glavo
/
zgrda pri njem nič ne opraviš
●
ekspr.
spraševal je, skušal izvedeti zlepa ali zgrda
na vsak način
;
preg.
bolje zlepa kakor zgrda
;
preg.
kdor noče zlepa, mora zgrda
zgrdíti
-ím
tudi
izgrdíti -ím
dov.
, zgŕdil
tudi
izgŕdil
(
ī í
)
knjiž.
1.
opomniti
,
ošteti
:
oče ga je zgrdil in poslal iz sobe
2.
skaziti
,
iznakaziti
:
zgrditi komu obraz
/
trpljenje jo je zgrdilo
zgrdíti se
tudi
izgrdíti se
nar. vzhodno
iztrebiti se:
krave so se zgrdile na dvorišču
zgrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
z grebenjem spravljati skupaj:
zgrebati žerjavico
;
zgrebati s prsti
/
zgrebati na kup
zgrêbsti
zgrêbem
dov.
, zgrébel zgrêbla; zgrebèn
tudi
zgrêben
(
é
)
z grebenjem spraviti skupaj:
zgrebsti pepel, žerjavico
/
zgrebsti ogorke na kup
zgrenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.
postati grenek:
sir, smetana zgreni
zgreníti
-ím
dov.
, zgrénil
(
ī í
)
zagreniti
:
revščina mu je zgrenila življenje
zgréšek
-ška
m
(
ẹ̑
)
dejstvo, da kak predmet zgreši cilj:
zadetki in zgreški
zgrešênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
napačnost
,
neprimernost
:
idejna zgrešenost filma
;
zgrešenost načrta
;
zgrešenost take kmetijske politike
zgreševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
večkrat zgrešiti:
zgreševati cilj
zgrešítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zgrešiti:
zgrešitev cilja
/
zgrešitev življenjskega smisla
zgrešíti
-ím
tudi
izgrešíti -ím
dov.
, zgréši
tudi
izgréši; zgréšil
tudi
izgréšil
(
ī í
)
1.
pri metanju, streljanju ne zadeti:
nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil
;
zgrešiti cilj, tarčo
/
krogla, strel zgreši
/
igralec je zgrešil žogo
/
vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico
2.
pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti:
voznik je zgrešil odcep
;
v temi je zgrešil pot, vrata
;
zgrešiti smer
;
v množici sta se zgrešila
/
hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili
;
tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa
//
priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več:
sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil
/
med grmovjem je pes sled zgrešil
3.
ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata:
predstava je zgrešila svoj namen
;
neprodane knjige zgrešijo pravi smisel
4.
ekspr.
narediti napako, zmotiti se:
zgrešil je, ker ga ni poslušal
;
za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da
je zgrešil
/
zgrešiti poklic
ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti,
nagnjenje, veselje
●
ekspr.
ljudje so ga že zgrešili
ga ne poznajo, prepoznajo več
;
ekspr.
njegovo ime sem čisto zgrešil
se ga ne spomnim
;
ekspr.
fant je zgrešil pravo pot
ravna, dela nepravilno, moralno oporečno
;
take priložnosti gotovo ne boš zgrešil
zamudil
zgrešèn
tudi
izgrešèn -êna -o
1.
deležnik od zgrešiti:
zgrešen cilj
;
zgrešena smer
;
uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena
2.
ekspr.
napačen
,
neprimeren
:
zgrešen ukrep
;
zgrešena naložba
;
zgrešena politika
;
tako ravnanje je popolnoma zgrešeno
/
zgrešeno življenje
;
prisl.:
zgrešeno razlagana pesem
zgréti
zgrêjem
dov.
, zgrét
(
ẹ́ ȇ
)
knjiž.
segreti
:
sonce je zgrelo zrak
;
zgreti vodo
/
hitra hoja jih je zgrela
zgrévati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
zastar.
žal postati:
zgrevalo ga je, da mu ni pomagal
zgrévati se
skesati se:
zgrevati se svojih grehov
/
zgrevajte se, ker niste prav ravnali
zgrévan
-a -o:
z zgrevanim glasom reči
;
zgrevan grešnik
;
prisl.:
zgrevano priznati
zgrézati se
-am se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
ugrezati se, pogrezati se:
zgrezati se v blato
zgrézniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
1.
ugrezniti se, pogrezniti se:
tla so se zgreznila
/
zgrezniti se vase
2.
sesesti se, zgruditi se:
sunil ga je, da se je zgreznil na tla
;
od strahu, začudenja se zgrezniti
zgrínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zgrinjati:
zgrinjanje peska, zemlje
/
opazoval je zgrinjanje ljudi od vseh strani
zgrínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
imeti strnjeno razprostrto:
drevesa zgrinjajo krošnje
;
lipa zgrinja veje nad kamnito mizo
2.
spravljati skupaj, na kup:
zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje
/
ekspr.
zgrinjati bogastvo
kopičiti
/
zgrinjati na kup
3.
star.
zlagati
:
mati zgrinja sinovo obleko
●
star.
groza me zgrinja, ko to poslušam
obhaja
zgrínjati se
s prislovnim določilom
1.
pojavljati se kje strnjeno v veliki količini:
čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi
;
nad dolino se zgrinjajo oblaki
/
ekspr.
okrog nas se je zgrinjala tema
je bila, je nastajala
/
ekspr.:
nad družino se zgrinjajo skrbi in težave
;
pred njim se zgrinja vse več problemov
2.
prihajati skupaj v velikem številu:
že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani
;
okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži
;
ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče
zgrinjajóč
-a -e:
nad dolino zgrinjajoči se nevihtni oblaki
zgrísti
zgrízem
dov.
(
í
)
1.
zdrobiti z zobmi:
zgristi meso, orehe
;
dobro, slabo zgristi
/
zgristi z zobmi
//
z grizenjem poškodovati, raniti:
miši so zgrizle obleko
/
od živčnosti si je zgrizla nohte
;
zgristi si ustnice
2.
ekspr.
izčrpati
,
uničiti
:
bolezen ga je zgrizla
;
ljubosumje zgrize človeka
●
ekspr.
kritiki so ga zgrizli
njegovo delo so ocenili zelo negativno
;
ekspr.
na smrt sta se zgrizla
zelo sta se sprla
;
ekspr.
če te mika jedro, zgrizi lupino
če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
zgrísti se
1.
ekspr.
postati zelo jezen sam nase:
zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel
/
zgristi se od jeze, žalosti
biti zelo jezen, žalosten
2.
nar.
sesiriti se:
mleko se zgrize
zgrízen
-a -o:
zgrizeni nohti
;
zgrizena hrana
;
zgrizene ustnice;
prim.
izgristi
zgrívati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
žal postati:
prepozno ga je zgrivalo
zgrízek
-zka
m
(
ȋ
)
zastar.
kar je zgrizeno:
izpljuniti zgrizek mesa
zgrmáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
spraviti v grmado, na kup:
zgrmaditi veje
;
na nebu so se zgrmadili oblaki
zgrmáditi se
pojaviti se kje v veliki količini:
na trgu se je zgrmadila množica ljudi
;
pren.,
ekspr.
veliko problemov se je zgrmadilo nanj
zgrméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
grmeč se hitro premakniti:
skočil je na konja in zgrmel čez lesen most
/
plaz je zgrmel na cesto, v dolino
;
vlak je zgrmel skozi predor
//
grmeč pasti:
polica se je podrla in kozarci so zgrmeli na tla
;
spotaknil se je in zgrmel po stopnicah
;
zgrmeti v prepad
●
ekspr.
ob potresu je hiša zgrmela na kup
se je podrla, porušila
;
ekspr.
načrt je zgrmel v prah
je propadel, ni uspel
zgrmévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
ekspr.
drug za drugim zgrmeti:
plazovi zgrmevajo v dolino
/
letala vse bolj pogosto zgrmevajo na tla
zgrníti
in
zgŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
strnjeno razprostreti:
drevesa so zgrnila krošnje
;
nad lopo so se zgrnile veje
2.
spraviti skupaj, na kup:
zgrniti raztreseno seme
/
ekspr.
vse to bogastvo so zgrnili starši in stari starši
nakopičili
/
vzroke za stanje je zgrnil v nekaj stavkov
strnil
3.
star.
zložiti
:
jezno je zgrnil svojo obleko in šel
●
knjiž.
nesreča je zgrnila nadenj zaničevanje
zaradi nesreče so ga začeli zaničevati
zgrníti se
in
zgŕniti se
s prislovnim določilom
1.
pojaviti se kje strnjeno v veliki količini:
ogenj se je zgrnil od vseh strani
;
okrog njiju so se zgrnile sence
;
na nebo se zgrnejo oblaki
/
ekspr.
nad mesto se je zgrnila tema
stemnilo se je
/
na družino se je zgrnilo gorje
2.
priti skupaj v velikem številu:
otroci so se zgrnili okrog matere
;
k mizam so se zgrnili novi gostje
;
meščani so se zgrnili na ulice, pred magistrat
zgŕnjen
-a -o:
razpeti zgrnjeno platneno streho
;
na kup zgrnjeno žito
zgrozévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
(večkrat) čutiti grozo:
zgrozevati se ob krikih
;
zgrozeval se je, ko je spoznaval njeno preračunljivost
zgrozévati
nav. 3. os.
vzbujati, povzročati grozo:
to dejstvo me zgrozeva
zgrozítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zgroziti se:
opazil je fantovo zgrozitev
/
ogorčenje in zgrozitev nad čim
zgrozíti se
-ím se
dov.
, zgrózil se
(
ī í
)
začutiti grozo:
ko so to slišali, so se zgrozili
;
ob pogledu na kaj se zgroziti
;
zgroziti se nad čim
/
ekspr.
zgroziti se v duši
//
ekspr.
začutiti veliko začudenost, ogorčenost:
zgrozil se je, da učenec ne zna niti seštevati
/
kar zgroziš se, ko vidiš take otroke kaditi
zgrozíti
nav. 3. os.,
knjiž.
vzbuditi, povzročiti grozo:
novica ga je zgrozila
/
brezoseb.
ob tem imenu jo je zgrozilo
zgróžen
-a -o
in
zgrožèn -êna -o
1.
deležnik od zgroziti se:
zgroženi gledalci
;
bil je zgrožen zaradi takega ravnanja
;
poslušala je zgrožena in bleda
2.
ki vsebuje, izraža grozo:
zgrožen klic
;
zgrožen obraz
;
gledati z zgroženimi očmi
;
prisl.:
zgroženo je stal sredi sobe
zgrozljáj
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kratkotrajno občutenje groze:
ob teh besedah ga je obšel zgrozljaj
zgrozljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
grozljiv
:
zgrozljiv film
;
zgrozljiva znamenja
zgróženost
in
zgrožênost -i
ž
(
ọ̄; é
)
stanje zgroženega:
zgroženost ga je kmalu minila
/
izraziti zgroženost nad čim
zgrúčiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
zbrati se, nakopičiti se:
vse se je zgručilo na enem mestu
/
snov se je zgručila
sprijela v kepe
zgrúčen
-a -o:
bili so zgručeni okoli govornika
●
knjiž.
zgručena je obsedela za mizo
sključena, zgrbljena
zgrúditi se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
1.
zaradi slabosti, nemoči priti iz pokončnega položaja v ležečega,
klečečega:
opotekla se je in zgrudila
;
nezavesten se je zgrudil
;
zgruditi se na kolena
;
zgruditi se na tla, v naslanjač
;
zgruditi se kot mrtev, pokošen, ubit
/
zgruditi se od utrujenosti
;
zgruditi se pod bremenom
/
zgruditi se vznak
pasti
●
vznes.
zgrudil se je v grob
umrl je
2.
zastar.
spremeniti se v grude:
prst se zgrudi
zgrúditi
1.
knjiž.
narediti, povzročiti, da kdo pride iz pokončnega položaja v
ležečega, klečečega:
utrujenost človeka zgrudi
;
zgruditi koga na tla
/
Tak pevec se trudi, samoten živi, se v slavi, ko zgrudi ga smrt,
prerodi
(F. Prešeren)
2.
ekspr.
čustveno zelo prizadeti:
če bi to vedela, bi jo zgrudilo
●
star.
sovražnik jim je zgrudil obzidje
porušil, podrl
zgrúntati
-am
dov.
(
ú
)
pog.
ugotoviti
,
spoznati
:
zgruntal je, kaj hočejo od njega
/
nazadnje sta pismo le zgruntala
dojela, razumela
zgruzíti se
-ím se
dov.
, zgrúzil se
(
ī í
)
zastar.
zgruditi se:
omedlel je in se zgruzil
;
zgruziti se na tla
zgrúzniti se
-em se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
zgruditi se:
starček se je zgruznil na tla
●
knjiž.
kozolec se je pod težo snega zgruznil vase
sesedel, razpadel
;
knjiž.
zakaj si se ves tako zgruznil
dobil sključeno držo; postal malodušen
zgúba
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
kdor je neuspešen pri delu, v življenju:
kako ji more biti takšna zguba všeč
/
kot psovka
poberi se, zguba pijanska;
prim.
izguba
zgubánčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti gube, zlasti na koži:
zgubančiti čelo
;
obraz se mu je zgubančil
zgubánčen
-a -o:
zgubančena koža
;
lica je imela zgubančena kot suha hruška
zgúbar
-ja
m
(
ȗ
)
ekspr.
neuspešen človek:
možakar je popoln zgubar, ki se mu je ponesrečilo prav vse
;
pristati med zgubarji
zgúbati
-am
dov.
(
ū
)
narediti gube:
skrbi so ji zgubale obraz
;
čelo se mu je zgubalo
/
zgubati papir, zavese
/
obleka se je zgubala
zmečkala
zgúban
-a -o:
zguban obraz
;
zgubana koža
;
bila je vsa zgubana in sključena
zgúbiti
1
-im
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
zgubati
:
skrbi so mu zgubile obraz
zgubiti
2
ipd.
gl.
izgubiti
ipd.
zgúliti
-im
dov.
, zgúlila
in
zgulíla
(
ú
)
z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino:
zguliti obleko
;
zguliti rokave na komolcih
;
usnje se je že precej zgulilo
/
zguliti kožo
odrgniti
zgúljen
-a -o
1.
deležnik od zguliti:
zguljen plašč
;
na kolenih zguljene hlače
2.
slabš.
nezanimiv, navadno zaradi ponavljanja:
zguljen glasbeni motiv
;
zguljena anekdota, fraza
zgúncati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
1.
razmajati
:
zguncati stol
2.
razgibati
1
:
posrečilo se mu je zguncati odbornike
zgúncan
-a -o:
zguncana miza
zgúziti se
-im se
dov.
(
ū ȗ
)
nar.
sključiti se, zgrbiti se:
zguzil se je in čakal
/
zguziti se v dve gubé
/
od začudenja se je zguzila na klop
se je sesedla
zgúžen
-a -o:
zguženi so se pretihotapili do hiše
;
zravnal je zguženo hrbtenico
zgúzniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nizko
umreti
:
to bom naredil, pa če zguznem
zgúzniti se
nar.
sključiti se, zgrbiti se:
sedeč za mizo, se je zguznil in zadremal
zíb
-a
m
(
ȋ
)
premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog njegove osi:
odrinil se je z lahnim zibom
zibálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zibanje:
zibalna naprava
♦
kor.
zibalni korak
zibálka
-e
[
tudi
zibau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
zibelka
:
v materini sobi stoji stara zibalka
;
zibati se kot zibalka
2.
gugalnica
:
gugati se na zibalki iz vej
zíbanje
tudi
zibánje -a
s
(
í; ȃ
)
glagolnik od zibati:
zibanje ga uspava
;
zibanje in guganje
/
zibanje otroka mu je prijetno
/
zibanje pri plesu
zíbati
tudi
zibáti -ljem
in
-am,
in
zíbati -ljem
in
-am
nedov.
(
í á í; í
)
enakomerno premikati kaj sem in tja ali navzgor in navzdol okrog
njegove osi:
zibati zibelko
/
valovi zibljejo jadrnico
/
zibati otroka, da bi zaspal
;
zibati na kolenih, rokah
;
stal je na petah in se zibal
/
medved je zibal glavo
●
evfem.
pri sosedovih bodo zibali
dobili otroka
;
knjiž.
zibali so ga v kmečki hiši
rodil se je
zíbati se
tudi
zibáti se,
in
zíbati se
1.
enakomerno se premikati sem in tja ali navzgor in navzdol okrog
svoje osi:
ob lepi melodiji se je njeno telo začelo zibati
;
zibati se po taktu
;
pri hoji se ziblje v bokih
;
cveti, veje se zibljejo v vetru
;
zibati se kot pijanec, raca
/
ekspr.
drobna senca se je zibala po cesti
zibajoč se šla
♦
navt.
ladja se ziblje
se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi
2.
zibajoč se biti, nahajati se kje:
čoln se ziblje ob pomolu
;
ekspr.
na prsih se mu zibljejo medalje
/
v vrču se je zibalo vino
/
ekspr.
na ustnicah se mu ziblje sladek smehljaj
/
ekspr.
cesta se je zibala pod njim
zaradi vrtenja v glavi se mu je zdelo, da se cesta ziblje pod
njim
zibáje
:
zibaje se oditi, se približati
zibajóč
-a -e:
zibajoč se premikati
;
zibajoči se koraki
;
v vetru zibajoča se svetilka
zíban
-a -o:
ziban dojenček
;
ves rod je bil ziban v tej zibelki
zíbav
-a -o
prid.
(
í
)
ki se ziblje:
zibava brv
/
zibava hoja
zíbel
in
zibél -i
[
zibeu̯
]
ž
(
ī; ẹ̑
)
knjiž.
zibelka
:
narediti, zibati zibel
;
otrok je spal v zibeli
/
za umetnost se je navdušil v Italiji, zibeli renesanse
●
knjiž.
zibel mu je stekla v tej hiši
rodil se je
;
knjiž.
od zibeli do groba
od rojstva do smrti
zíbela
in
zibéla -e
ž
(
ī; ẹ̑
)
nar.
zibelka
:
mati se je sklonila nad zibelo
zíbelka
-e
[
zibeu̯ka
]
ž
(
ī
)
1.
posteljica za dojenčka, narejena tako, da se lahko ziblje:
narediti, zazibati zibelko
;
položiti otroka v zibelko
2.
ekspr.,
z rodilnikom
kraj, kjer se kaj začne:
morje je zibelka življenja
;
zibelka človeške kulture
●
knjiž.
zibelka mu je stekla v tej hiši
rodil se je
;
ekspr.
od zibelke do groba
od rojstva do smrti
;
ekspr.
to mu je bilo položeno že v zibelko
je dobil že v zgodnjih otroških letih
zíbika
-e
ž
(
ī
)
nar. štajersko
zibelka
:
zibati zibiko
zíbka
-e
ž
(
ȋ
)
zibelka
:
stesati zibko
;
otrok je v zibki mirno zaspal
/
tu je zibka naše kulture
●
pivna zibka
nekdaj
lesen, na spodnji strani ukrivljen predmet z vpetim pivnikom
zíbkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
na rahlo zibati:
valovi zibkajo čoln
/
zibkati otroka
●
evfem.
soseda bo spet zibkala
rodila
;
ekspr.
starši ga preveč zibkajo
zelo, pretirano skrbijo zanj
zibljáj
-a
m
(
ȃ
)
krajši premik telesa sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje
osi:
zibljaji ladje
;
lahni zibljaji in tresljaji
zibljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) ziblje:
zibljiv čoln, stol
zíc
-a
m
(
ȋ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
sedež
:
sedel je na zadnjem zicu
;
udobni zici v dvorani
;
prevleka za zic
zíd
-a
in
-ú
m
,
mn.
zidôvi
(
ȋ
)
1.
vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki,
ki omejuje prostor, prostore ob straneh:
v kleti so zidovi vlažni
;
porušiti, sezidati zid
;
krogla je prebila zid
;
pomakniti posteljo do zida, k zidu
;
obesiti sliko na zid
;
zabiti žebelj v zid
;
betonski, opečnat zid
;
stavba z debelimi zidovi
;
odprtina, razpoka v zidu
;
bled kot zid
/
hišni zid
;
samostanski, tovarniški zidovi
/
čelni zid
pročelje
;
notranji, zunanji zidovi hiše
;
predelni, temeljni zid
;
slepi zid
brez oken, odprtin
/
obrnil se je k zidu in zaspal
k steni
//
temu podoben samostojen objekt:
parceli je ločil zid
;
postaviti zid okrog gnojišča
;
obdati, zapreti z zidom
;
nizek, visok zid
;
vodoraven zid pred odprtino kmečke peči
;
gore stojijo kot zid med obema pokrajinama
/
obrambni, požarni, zaščitni zid
;
pokopališki, vrtni zid
;
zid proti vetru
/
kitajski zid
obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom
/
ekspr.:
množica je naredila živi zid
;
zid strmih hribov
;
pren.,
ekspr.
obdaja jo gluhi zid samote
2.
ekspr.
kar onemogoča sodelovanje, zaupnost:
ni znal premagati, premostiti zida med njima
;
predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid
niso ga poslušali, upoštevali
/
z oslabljenim pomenom:
loči ju zid predsodkov
predsodki
;
med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
●
ekspr.
govoriti zidu
prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
;
ekspr.
pritisnil ga je ob zid
spravil ga je v brezizhoden položaj
;
ekspr.
postaviti koga pred zid
obsoditi na smrt z ustrelitvijo
;
hoteti, riniti z glavo skozi zid
hoteti izsiliti, doseči nemogoče
;
ekspr.
v zid se zaleti
izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
;
ekspr.
med njima je kitajski zid
velika ovira, zapreka
;
ekspr.
naveličan je mestnih zidov
življenja v mestu
;
ekspr.
vedno je želel imeti svoje štiri zidove
bivališče, dom
;
ekspr.
okrog sebe je sezidal visok zid
postal je nedostopen
;
prebiti zvočni zid
biti hitrejši od zvoka
;
gluh je kot zid
popolnoma, zelo
♦
arhit.
kiklopski zid
iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami
;
grad.
ojačevalni zid
ki povzroča večjo nosilnost
;
podporni zid
ki preprečuje premik zemlje, materiala
;
polnilni zid
s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno
zunanjimi elementi
;
suhi zid
kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto
;
teh.
nosilni zid
zidák
-a
m
(
á
)
izdelek, navadno iz gline, za zidanje:
zidar je položil, poravnal zidake
;
zid iz rdečih zidakov
/
betonski, opečni zidak
;
polni, votli zidak
;
dvakrat žgani zidak
/
protipotresni zidak
navadno vogelni, skozi katerega se napelje armaturno železo
♦
grad.
elektrofiltrski zidak
iz elektrofiltrskega pepela z dodatki apna in azbesta
;
klinkerski zidak
zidalíšče
-a
s
(
í
)
star.
gradbišče
:
kjer so bile njive, je zdaj veliko zidališče
zídanica
-e
ž
(
í
)
manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina:
iz zidanice je slišati petje
;
pobočje je polno belih zidanic
zídanje
tudi
zidánje -a
s
(
í; ȃ
)
1.
glagolnik od zidati:
zidanje lepo napreduje
;
zidanje brez malte, z malto
/
ukvarjati se z zidanjem
/
zidanje hiše
;
zidanje oboka je zamudno
2.
kar je sezidano, zgrajeno:
zidanje je obrnjeno proti jugu
;
novo, veliko zidanje
zidár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z zidanjem:
bil je dober zidar
;
pomagati, streči zidarjem
/
priučeni zidar
/
pog.
jutri bomo imeli zidarje
bodo prišli k nam zidarji, da bodo začeli zidati, graditi
zidaríja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
zidanje
:
spet se je lotil zidarije
/
ogledali so si njegovo zidarijo
zidáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se z zidanjem:
ima kmetijo in še zidari
/
čez poletje hodi zidarit
zidárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z zidanjem:
hotela je postati zidarka
zidárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo:
zidarsko delo
/
zidarski mojster, pomočnik
/
zidarska žlica
;
zidarsko kladivo
♦
grad.
zidarski oder
navadno manjši oder iz koz in desk
;
obrt.
zidarski izravnalnik
priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine
zidárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zidarska obrt:
mizarstvo, zidarstvo in pleskarstvo
/
opustiti zidarstvo
opravljanje zidarskega poklica
zídati
tudi
zidáti -am
nedov.
(
í á í
)
1.
s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično
eno na drugo delati, da kaj nastaja:
začeli so zidati
;
zidati na betonske temelje
;
zidati s kamnom, z opeko
;
ta zidar dobro, hitro zida
/
zidati hišo, skladišče
;
zidati peč
/
ekspr.
kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji
kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja
;
pog.
cerkev je zidal znani arhitekt
naredil zanjo načrte, vodil gradnjo
;
ekspr.
občina bo zidala šolo v svoji režiji
s svojimi sredstvi in delavci
;
pog.
zidala bosta
gradila bosta svojo hišo
;
brezoseb.
tisti čas se je veliko zidalo
/
zidati zid
2.
ekspr.
sestavljati, tvoriti celoto iz delov;
graditi
:
avtor zida stavek pregledno in smiselno
;
zidati svoj filozofski sistem
3.
publ.,
v zvezi z
na
delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč;
graditi
:
svoje pesmi zida na ljudskem izročilu
;
zidati družbo na demokratičnih temeljih
●
začel je zidati hišo pri strehi
lotil se je stvari z neprave strani
;
ekspr.
gradove si zida v oblake
dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem
;
publ.
zidati na človeka
upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj
;
knjiž.
zidati na skalo
ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi
zídan
-a -o:
zidani štedilnik
;
spodnji del hiše je zidan, zgornji pa lesen
;
v dve nadstropji zidana stavba
dvonadstropna
zidáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zidati:
zidava dobro napreduje
;
letnica zidave je označena na pročelju
;
dovoljenje za zidavo
/
hiša je lepe zidave
lepo zidana
2.
kar je sezidano, zgrajeno:
ustavil se je pred visoko opečno zidavo
zidealizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, prikazati kaj boljše in lepše, kot je:
pisatelj je zidealiziral svoje junake
/
zidealizirati resničnost
zidealizíran
-a -o:
zidealizirano kmečko življenje
zídec
-dca
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od zid:
ograditi vrt z zidcem
/
ded je hranil časopise na okenskem zidcu
zidani polici pod oknom
;
zidec pri peči
zapeček
2.
arhit.
iz stene izstopajoči del zidu za okras:
pročelje je polno zidcev in drugih okraskov
;
zobčasti zidci in stolpiči
nadzidki
/
venčni zidec
ki oklepa stavbo
zídek
-dka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od zid:
podreti zidek
/
pašniki so ograjeni s kamnitimi zidki
/
nizek okenski zidek
zidana polica pod oknom
;
ded je zlezel na topli zidek
zapeček
zíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zid:
zidni omet
;
zidna ploskev
/
zidna razpoka, vdolbina
;
zidna vlaga
/
zidni vijak
;
zidni vložek
;
zidne barve
;
strešna in zidna opeka
/
zidni časopis
stenski časopis
♦
teh.
zidna konzola
;
um.
zidno slikarstvo
stensko slikarstvo
zídič
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
zidek
,
zidec
:
ob večerih posedajo na zidiču pred hišo
zidína
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.,
star.
zid
,
zidovje
:
porušiti, preplezati zidine trdnjave
;
grajske zidine
;
kamnite, vlažne zidine starega samostana
/
mesto je bilo obdano z jarki in zidinami
2.
nar. prekmursko
zidana hiša:
to je edina zidina v vasi
zidíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
zid
,
zidovje
:
izza drevja se je videlo belo zidišče
zidôvje
-a
s
(
ȏ
)
več zidov, zidovi:
zidovje poka, se ruši
;
debelo, kamnito zidovje
;
zidovje starega gradu
/
mesto je obkrožalo visoko zidovje
obzidje
zigóta
tudi
cigóta -e
ž
(
ọ̑
)
biol.
celica, ki nastane pri združitvi dveh spolnih celic, spojek:
oplojena zigota
;
delitev zigote
;
prenos zigot
zigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
vzigravati
:
mišice mu zigravajo
/
srce ji je začelo hitreje zigravati
biti
/
v očeh mu zigrava poreden smeh
/
konj ni divji, samo zigrava se
/
otroci se zigravajo na dvorišču
zíher
--
prid.
(
í
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu,
v povedni rabi
gotov, prepričan:
ziher sem, da bo ta film dobil oskarja
zíher
prisl.
:,
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
gotovo, nedvomno:
tu ziher ni nobenega muzeja
ziheráš
-a
m
(
á
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je nagnjen k izraziti previdnosti in ima odpor do tveganja:
bil je velik ziheraš
;
naložbe za ziheraše
;
hazarderji in ziheraši
ziheráštvo
-a
s
(
ȃ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
nagnjenost k izraziti previdnosti in nenaklonjenost, odpor do
tveganja:
očitati komu ziheraštvo
;
tveganje, preračunljivost in ziheraštvo
/
pretirano ziheraštvo
zijáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje:
ljudje so se razšli, ostalo je le nekaj zijačev
♦
navt.
škripec, narejen tako, da spreminja smer vrvi
ziják
-a
m
(
á
)
star.
kdor se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje;
zijalo
:
razgnati kup zijakov
●
star.
delati zijake iz koga
norčevati se, šaliti se
;
star.
prodajati zijake
prodajati zijala
zijála
-e
ž
(
ā
)
nar. zahodno
dekle
:
všeč mu je njegova zijala
zijálast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
slabš.
ki se (rad) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje:
zijalasti otroci
;
bil je precej zijalast
/
zijalast obraz
/
kot psovka
kam pa gledaš, zijalo zijalasto
2.
ekspr.
ki zija, se ne prilega več:
zijalaste klešče
;
zijalasta vrata
zijálasto
prisl.
:
zijalasto se razgledovati
zijálo
-a
s
(
á
)
1.
slabš.
kdor se (rad) kje zadržuje in si kaj ogleduje:
odganjati zijala
;
okrog njega se je nagnetlo veliko zijal
/
kot psovka
kaj tako buljiš, zijalo zijalasto
2.
ekspr.
odprtina
:
široka zijala dimnikov
/
slabš.
odpri zijalo
usta
3.
slabš.
kdor zelo glasno, hrupno govori:
tega zijala ne morem poslušati
●
ekspr.
kazati zijala komu, za kom
s široko odprtimi usti, moljenjem jezika iz ust kazati
omalovaževanje, nasprotovanje
;
ekspr.
pasti, prodajati zijala
zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj
zijálost
-i
ž
(
á
)
slabš.
lastnost, značilnost zijalastega človeka:
zaradi svoje zijalosti ni bil priljubljen
zijánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zijati:
zijanje razpok v zemlji
/
čas si je preganjal z zijanjem naokrog
/
izza stene se sliši zijanje
zijáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več):
avtomobilska vrata zijajo
/
čevlji so zijali, da so se videli prsti
so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
//
biti razmeroma široko odprt:
okna zijajo in vrata so sneta s tečajev
/
rana zija
;
kopalna kad pri dnu zija
je počena
;
razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj
so vsak dan večje
//
s prislovnim določilom
biti kje z vidno odprtino, praznino:
v strehi zijajo luknje
;
košare in sodi so prazni zijali po shrambah
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
okenske odprtine so črne zijale v nas
;
pod njim je zijal prepad
3.
slabš.
imeti odprta usta, kljun:
ne zijaj, zapri usta
;
kokoš zija od žeje
//
zehati
:
ves večer že zija
4.
slabš.
nepremično, navadno radovedno gledati:
ustavil se je in zijal
;
zijati okrog sebe
;
kaj tako zijaš vame, za njo
/
oči topo zijajo
5.
slabš.
kričati
,
vpiti
2
:
kaj tako zijaš, saj nismo gluhi
;
zijati nad kom
●
slabš.
to bo zijal, ko pride
bo začuden, presenečen
;
ekspr.
zijati od začudenja
biti zelo začuden
;
slabš.
že spet zija v časopis
bere časopis
;
slabš.
ves dan zija v zrak
postopa; je brez dela
;
slabš.
zija kot tele v nova vrata
gleda zelo neumno ali začudeno
;
preg.
čim več ima, po več zija
tem več bi hotel imeti
zijáje
:
zijaje ga je poslušala
zijajóč
-a -e:
zijajoči gobci pošasti
;
zijajoča rana, razpoka
zijàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ekspr.
ki je razmeroma široko odprt:
zijava usta
;
zijavo brezno
2.
slabš.
ki se rad kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje:
zijav človek
/
zijav obraz, pogled
zijávka
1
-e
ž
(
ȃ
)
slabš.
ženska, ki se (rada) kje zadržuje in si radovedno kaj ogleduje:
zbralo se je veliko zijačev in zijavk
zijávka
2
in
zijálka -e
ž
(
ȃ
)
jama, votlina z daleč vidnim vhodom:
raziskati zijavko
;
iti, spustiti se v zijavko
;
nekdanji prebivalci zijavk
/
Potočka zijavka
zijávost
-i
ž
(
á
)
slabš.
lastnost, značilnost zijavega človeka:
zaradi njegove zijavosti ga nikjer niso marali
zíljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Ziljo:
ziljski breg
/
ziljska inačica pesmi
;
ziljsko narečje
♦
etn.
ziljski rej
;
ziljsko štehvanje
zíma
-e
ž
(
í
)
1.
del leta med jesenjo in pomladjo:
zima se bliža, mineva
;
nekatere živali zimo prespijo
;
zime preživlja ob morju
;
do zime bo hiša vseljiva
;
vrnil se je sredi zime
;
dolga, huda, mila, mrzla, suha zima
;
letošnja zima je bila zelo snežena
;
ekspr.
to je prava ruska zima
zelo mrzla
/
ekspr.:
dnevi so hladni, v zimo gremo
;
jesen se je nagnila v zimo
/
čez zimo dela zobotrebce
;
zelenjava za čez zimo
;
na zimo se vračajo domov
ob koncu jeseni ali v začetku zime
;
v toplejših zimah se porabi manj kurjave
;
star.
potok v zimi zamrzne
pozimi
;
prebiti se skozi zimo
;
zgodilo se je lansko zimo,
knjiž.
lanske zime
♦
astron.
astronomska zima
doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
//
za ta del leta značilno stanje narave:
v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima
;
zgodnja zima
/
zunaj je zima
zimsko vreme
;
ekspr.
v kakšno zimo sem prišel
;
pren.,
knjiž.
v njegovem srcu je bila zima
2.
ekspr.,
s prilastkom
doba popolnega upada življenjske moči:
roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka
/
življenjska zima
●
star.
obleci se, na vozu bo zima
hladno, mrzlo
;
ekspr.
zima se že oglaša
vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime
;
ekspr.
zima je pred vrati
bo nastopila v najkrajšem času
;
star.
v letu in zimi je enako oblečen
zmeraj
;
preg.
če spomladi grmi, se zima ponovi
zimíka
-e
ž
(
í
)
agr.
zimsko jabolko, zimska hruška:
poletne vrste, jesenke in zimike
zimíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
prezimovališče
:
črede so se zbrale v zimiščih
/
urediti zimišče za lončnice
zímiti
1
-im
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
preživljati zimo;
prezimovati
:
dežela, kjer zimijo lastovke
;
pripraviti rastline, da lahko dobro zimijo
zimíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
shranjevati čez zimo:
nageljne zimijo v svetlih prostorih
zímnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
ozimnica
:
shraniti zimnico
/
sadje za zimnico
//
prostor za ozimnico:
prinesti krompir iz zimnice
zimolèz
in
zimoléz -éza
m
(
ȅ ẹ́, ẹ̑
)
nar.
grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami;
kalina
zimovalíšče
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
kraj, prostor, kjer kdo prezimuje;
prezimovališče
:
poiskati si zimovališče
/
ptice se vračajo iz zimovališč
/
zimovališče ladij
2.
publ.
kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha,
zimskih počitnic:
razvoj letovišč in zimovališč
zimovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zimovati:
pripraviti se na zimovanje
/
organizirati zimovanja in letovanja
zimováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
preživljati zimo;
prezimovati
:
zimovati na morju
/
v toplejših zimah te ptice zimujejo doma
2.
publ.
preživljati zimski oddih, zimske počitnice (zunaj stalnega bivališča):
zimovati v gorah, v smučarskem središču
;
zimovati in letovati
zimovíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
1.
kraj, primeren, ustrezno urejen za preživljanje zimskega oddiha,
zimskih počitnic:
tekmovanje v alpskem smučanju bo v znanem zimovišču
/
šolske prostore so med počitnicami preuredili v zimovišče
2.
kraj, prostor, kjer kdo prezimuje;
prezimovališče
:
poiskati si zimovišče
zimôvnik
-a
m
(
ȏ
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer kdo prezimuje;
prezimovališče
:
vrnil se je v svoj zimovnik
zímski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na zimo:
bil je mrzel zimski dan
;
zimski meseci
/
zasnežena zimska pokrajina
/
žival ima že zimsko dlako
;
zimske gume
globoko narezane gume
;
zimska obleka
;
zimske zaloge (hrane)
;
zimska jabolka
jabolka, ki so primerna za uživanje čez zimo
/
zimske (šolske) počitnice
/
zimski čas
//
nav. ekspr.
značilen za zimo:
pravo zimsko vreme je, čeprav je že pomlad
/
zimski mraz
;
hladno zimsko sonce
●
zimska pomoč
denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih
oblačil
;
zimski športi
smučanje, drsanje, sankanje
;
ekspr.
zimsko veselje
sneg; igre na snegu
♦
agr.
čas zimskega počitka
čas od odpadanja listja do brstenja
;
astron.
zimski sončni obrat
čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu
;
bot.
zimska kolobarnica
užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom,
Tricholoma portentosum
;
čeb.
zimska gruča
gruča, v katero se stisnejo čebele pozimi zaradi ogrevanja
;
gastr.
zimska salama
suha salama iz zelo drobno sesekljanega svinjskega in govejega
mesa in slanine
;
gozd.
zimska sečnja
;
strojn.
zimsko olje
motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za zimski čas
;
šol.
zimski semester
;
šport.
zimske olimpijske igre
olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske
olimpijske športe
;
vrtn.
zimski vrt
prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi
rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
;
zimska solata
solata, ki se seje jeseni in prezimi na prostem
;
zool.
zimska raca
rjavkasta raca, ki gnezdi v tundri, Clangula hyemalis
;
zimsko spanje medveda
zímsko
prisl.
:
zimsko hladno
;
biti zimsko oblečen
zímskosmúčarski
-a -o
prid.
(
í-ȗ
)
nanašajoč se na zimsko smučanje:
zimskosmučarsko središče
zímskošpórten
-tna -o
prid.
(
í-ọ̑
)
nanašajoč se na zimski šport:
zimskošportna prireditev
/
zimskošportne naprave
;
trgovina z zimskošportnimi oblačili
/
zimskošportno središče
zímzelen
1
-a
m
(
ȋ
)
plazeča se rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi
cveti:
vejica zimzelena
♦
bot.
mali
ali
navadni zimzelen
plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto
modrimi cveti, Vinca minor
zímzelèn
2
-êna -o
prid.
(
ȋ-ȅ ȋ-é
)
ki mu jeseni listi ne odpadejo:
zimzelen grm
;
te rastline so zimzelene
/
zimzeleni gozd
/
zimzeleni list
●
ekspr.
zimzelene melodije
dolgo časa priljubljene
♦
bot.
zimzeleni gornik
brusnici podobna gorska rastlina z usnjatimi, zdravilnimi listi in
rdečimi jagodami, Arctostaphylos uva-ursi
zímzelênček
-čka
m
(
ȋ-é
)
dolgo časa splošno priljubljena zabavnoglasbena skladba, zlasti
popevka:
na ploščo so uvrstili tudi dva stara zimzelenčka
;
album z zimzelenčki
zindividualizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika:
pisatelju je uspelo zindividualizirati like v romanu
//
vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti:
zindividualizirati jezik
zindividualizírati se
začeti ravnati kot posameznik, ne oziraje se na skupnost, družbo:
ljudje so se zindividualizirali
zindividualizíran
-a -o:
zindividualiziran človek
;
zindividualizirano življenje
zindustrializírati
-am
dov.
(
ȋ
)
uvesti, razširiti industrijsko dejavnost na določenem območju:
zindustrializirati deželo
/
zindustrializirati družbo
zindustrializíran
-a -o:
sodobni zindustrializirani svet
;
zindustrializirano življenje
zíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
odpreti usta, kljun:
zinil je in ugriznil
;
ziniti od začudenja
;
široko ziniti
●
ekspr.
čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti
podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela
;
dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine
malo se že pozna, da je dan daljši
2.
ekspr.
reči
,
povedati
:
premisli, kaj boš zinil
;
v pijanosti marsikaj zine
;
niti besede ni zinil
/
ni zinil ne bele ne črne
molčal je; ni povedal svojega mnenja
zintelektualizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
uveljaviti, poudariti um, razum v kaki dejavnosti:
zintelektualizirati literarno ustvarjanje
zintelektualizíran
-a -o:
zintelektualiziran dialog
;
preveč zintelektualizirani ljudje
zintrigírati
-am
dov.
(
ȋ
)
vzbuditi zanimanje:
oddaja je poslušalce zintrigirala
;
zintrigirati gledalce z drznim scenarijem
/
poskušati zintrigirati množico, podpornike
ziritírati
-am
dov.
(
ȋ
)
vznemiriti
,
razburiti
:
predlog zakona je ziritiral tako javnost kot poslance
zirkon
ipd.
gl.
cirkon
ipd.
zíti se
zídem se
dov.
, zíšel se zíšla se
(
í
)
zastar.
sniti se:
fantje se zidejo na vasi
;
zišli so se v mestu
zíza
-e
ž
(
ī
)
nar.
dojka
:
imela je velike zize
zízek
-zka
m
(
ȋ
)
nar.
1.
sesek
:
vime in zizki
2.
dojka
:
ob materinih zizkih se je dojenček umiril
zízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
nar.
ki je v starosti, ko še sesa;
sesen
:
zizno tele
zjáhati
-am
tudi
zjášem
dov.
(
ā
)
1.
z jahanjem izčrpati, oslabiti:
zjahati konja
2.
razjahati
:
jezdec se je ustavil in zjahal
zjasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zjasniti:
zjasnitev neba
/
zjasnitev političnega ozračja
zjásniti
1
-im
in
zjasníti -ím
dov.
, zjásnil
(
ā ȃ; ī í
)
1.
narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo;
razjasniti
1
:
zjasniti skrivnost
;
stvari so se zjasnile v nekaj dneh
/
zjasnil ti bom, kako se je to zgodilo
pojasnil
2.
knjiž.
narediti jasno, razumljivo:
pisatelj je z leti zjasnil svojo izpoved
/
zjasniti svoj odnos do dela, družine
zjásniti se
,
in
zjasníti se
1.
s smiselnim osebkom v dajalniku
priti do spoznanja, začeti razumevati:
zjasnilo se mu je, zakaj ga niso spoznali
;
nenadoma, v trenutku se mu je zjasnilo, kaj hočejo
2.
postati bolj določen, opredeljen, razviden:
misel se je zjasnila
●
ekspr.
v glavi se mu je zjasnilo
prišel je k zavesti, razsodnosti
zjásnjen
-a -o:
zjasnjeni nazori
zjasníti
2
-ím
dov.
, zjásnil
(
ī í
)
1.
narediti, da je kaj brez oblakov:
veter je zjasnil nebo
;
nebo se je zjasnilo
;
brezoseb.
proti jutru se je popolnoma zjasnilo
/
vreme se je zjasnilo
//
knjiž.
narediti kaj bolj svetlo:
zvezde so zjasnile noč
2.
knjiž.
narediti kaj (bolj) veselo, vedro:
otrok jima je zjasnil življenje
zjasníti se
ekspr.
postati vesel, veder:
prej žalostne oči so se zjasnile
/
njegov glas se je zjasnil
●
ekspr.
obraz se mu je zjasnil
z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu
;
ekspr.
ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo
prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen
;
vznes.
pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila
da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
zjêbati
-em
tudi
-am
tudi
zjébati -em
tudi
-am
dov.
(
ȇ; ẹ̑
)
vulg.
1.
narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje ali propade;
uničiti
:
ti nesposobneži so povsem zjebali projekt
//
narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj:
z ostrim člankom ga je dodobra zjebal
2.
povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za
opravljanje česa:
če preveč spiješ, te zjebe
zjedríti
-ím
dov.
, zjédril
(
ī í
)
knjiž.
narediti (bolj) jedrnato:
pisatelj je zjedril pripoved
zjedríti se
1.
postati čvrstejši, krepkejši:
dekle se je zjedrilo v život
/
v življenjskih preizkušnjah se je zjedril
2.
zbrati se, osredotočiti se:
vse življenje se je zjedrilo okoli domačije
/
razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek
zjeklenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati zelo odločen, nepopustljiv:
v vojni je zjeklenel
/
njegova volja je zjeklenela
zjekleníti
-ím
dov.
, zjeklénil
(
ī í
)
knjiž.
narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo:
vojna je ljudi zjeklenila
/
težko življenje mu je zjeklenilo značaj
//
okrepiti
,
utrditi
:
trdo delo mu je zjeklenilo mišice
zjesti
ipd.
gl.
izjesti
ipd.
zjezíti
-ím
dov.
, zjézil
(
ī í
)
spraviti v jezo, razdraženost:
njeno govorjenje, vedenje ga je zjezilo
;
taka stvar človeka zjezi
zjezíti se
razjeziti se:
ko je to slišal, se je zjezil
;
zjeziti se nad otroki
/
ti si vsega kriv, se je zjezila
zjéžiti
-im
tudi
zježíti -ím
dov.
, zjéži; zjéžil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
naježiti
:
maček je zježil dlako
/
od strahu so se mu zježili lasje
zjókati se
tudi
zjokáti se -am se,
in
zjókati se
tudi
zjokáti se zjóčem se
dov.
, zjókajte se
tudi
zjokájte se
in
zjóčite se
(
ọ́ á ọ́
)
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno
bolečino s solzami in glasovi:
šel je ven in se zjokal
;
ob srečanju bi se skoraj zjokala
;
zjokati se od veselja, žalosti
;
krčevito, tiho se zjokati
;
zjokal se je kot otrok
močno, brez obvladovanja
/
zjokati se nad svojo usodo
zjútraj
prisl.
(
ú
)
v času od svita do dopoldneva:
v šolo hodi zjutraj
;
zjutraj ga bom poklical
;
zdravilo mora jemati zjutraj, opoldne in zvečer
;
pridite jutri zjutraj
;
s poukom začnejo ob osmih zjutraj
;
bedel je do štirih zjutraj
;
vstajati zgodaj zjutraj
/
od zjutraj te že čakajo
;
ekspr.
delati od zjutraj do noči
od jutra
●
ekspr.
dan je treba zjutraj loviti
izkoristiti za delo
zjútranji
-a -e
prid.
(
ú
)
star.
jutranji
:
zjutranja megla
;
vstal je pred zjutranjo zarjo
/
zjutranji sprehod
;
zjutranja maša
zjúžiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:
vreme se je zjužilo
;
brezoseb.
čez noč se je zjužilo
//
razmehčati se, začeti se topiti:
sneg se je zjužil
zk
tudi
zek
[
zə̀k
]
medm.
(
ə̏
)
posnema glas pri prerezu, preseku:
zk, si je s sekiro odsekala prst
;
zk, zk, zk, je rezal nož
zlagálec
-lca
[
zlagau̯ca
tudi
zlagalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj zlaga:
dela kot zlagalec lesa
/
zlagalec opeke
/
zlagalec cerkvenih pesmi
zlagálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zlaganje:
zlagalna hitrost, norma
/
zlagalni stroj
zlagalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor za zlaganje česa:
urediti zlagališče
;
prevzeti hlode na zlagališču
;
skladišče in zlagališče
zlagálka
-e
[
zlagau̯ka
tudi
zlagalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj zlaga:
delala je kot zlagalka nogavic
zláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zlagati:
zlaganje perila
/
končati zlaganje desk
;
križno zlaganje vreč
/
navodilo za zlaganje škatel
/
zlaganje pesmi
/
zlaganje samostalnikov
zláganka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
igrača, pri kateri se elementi, deli zlagajo:
sestavljati zlaganko
;
v škatlici je več kosov zlaganke iz trdih potiskanih ploščic
;
kocke, slikanice in zlaganke
/
plastične zlaganke
;
tridimenzionalne zlaganke
2.
prospekt, voščilnica iz več zložljivih strani:
izdati zlaganko o varni vožnji
/
izbrati fotografije za unikatno zlaganko
zlagánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zlaganega:
očitali so mu zlaganost
;
boriti se proti zlaganosti družbe
zlágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino:
razgrinjati rjuhe in jih spet zlagati
;
natančno, površno zlagati perilo
/
zlagati padalo
2.
dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo:
delavci zlagajo deske
;
zlagati navzkriž
;
počasi, skrbno zlagati
/
zlagati snope na kup
;
zlagati puške v piramide
;
zlagati v skladovnico
//
na tak način delati:
zlagati kamnito ograjo
;
zlagati stolp iz kock
3.
s prislovnim določilom
s prelaganjem delati, da pride kaj kam, od kod:
zlagati zvezke iz torbe, na mizo
;
zlagati vreče s tovornjaka
4.
dajati travo, snope med late kozolca:
mož je zlagal, žena pa je podajala
/
zlagati snope v kozolec
5.
ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo:
zlagati opere
/
zlagati lepe melodije
//
ustvarjati, pisati sploh:
zlagati verze
/
star.
zlagati slavnostni govor
sestavljati, pisati
●
star.
ne znam zlagati besed tako kot vi
govoriti, pisati
;
star.
zlagati zemljišča
komasirati
;
star.
vse življenje se trudim in zlagam
varčujem
♦
etn.
zlagati snope v nasad
;
jezikosl.
zlagati
delati besede z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed,
navadno povezanih z veznim samoglasnikom
;
les.
zlagati deske v škarje
;
lit.
zlagati ode
zlágati se
star.
ujemati se:
barve se zlagajo
/
pijači se ne zlagata
se ne moreta mešati, piti skupaj
/
take misli se slabo zlagajo z veselim razpoloženjem
/
moji nazori se ne zlagajo z njegovimi
/
z ženinimi starši se dobro zlaga
/
popolnoma se zlagam s teboj
soglašam, se strinjam
zlagáje
:
zlagaje pesem, je mislil nanjo;
prim.
izlagati
1
zlagáti se
zlážem se
dov.
(
á á
)
zavestno izjaviti, reči kaj neresničnega z namenom zavesti v zmoto:
nisem se zlagal
;
zlagal se ji je, da ga ni bilo doma
;
rad se zlaže
;
ekspr.
debelo, nesramno se zlagati
//
ekspr.
reči, povedati kaj, kar ne ustreza resnici:
kaj se ti je spet zlagal
/
časopisi se niso zlagali
zlagán
-a -o
1.
deležnik od zlagati se:
ta zgodba ni zlagana
;
zlagano sporočilo
2.
ki le po videzu, na zunaj ustreza določenim normam, zahtevam:
zlagana morala
/
njena črnina je zlagana
//
ki v resnici ni tak, kot se kaže:
zlagan človek
/
pokazati svojo zlagano podobo
//
ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi:
zlagan napredek
/
njen strah je bil zlagan
;
zlagana veselost
;
prisl.:
zlagano prijazen
zlágoma
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža, da se dejanje opravlja brez hitenja, naglice:
zlagoma brati, oblačiti se
;
hoditi zlagoma
;
ekspr.
poletje se zlagoma nagiba h koncu
2.
izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah;
polagoma
:
napredovati zlagoma
;
vid ji zlagoma peša
/
zlagoma spoznati kaj
počasi
zláhka
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora;
z lahkoto
:
zlahka dvigovati, nositi kaj
;
zlahka premagati nasprotnike
/
zlahka vse doseže
/
ne daj se tako zlahka pregovoriti
/
vozilo se zlahka premika po kopnem in v vodi
●
tega ni tako zlahka razumela
to je težko razumela
2.
izraža, da se v ravnanju, odločitvah premalo misli na mogoče
posledice:
vse jemlje preveč zlahka
;
zlahka obljublja, a se ne drži obljub
zláhkoma
prisl.
(
ȃ
)
star.
z lahkoto, zlahka:
zlahkoma dobiti, najti, pozabiti
;
zlahkoma se prilagodi razmeram
/
preveč zlahkoma obljubljaš
zlahkôtiti
-im
dov.
(
ó ȏ
)
nar.
olajšati
:
zlahkotiti komu življenje
/
zlahkotiti si delo s stroji
zlájdrati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
pog.,
slabš.
postati vlačuga;
zvlačugati se
:
dekle se je zlajdralo
zlájnati
-am
dov.
(
ȃ
)
slabš.
enolično, brez poudarkov povedati naučeno besedilo:
učenec je zlajnal pesem
zlájnan
-a -o:
zlajnano besedilo
●
slabš.
ta popevka je preveč zlajnana
nezanimiva zaradi ponavljanja
zlájšati
-am
dov.
(
ȃ
)
star.
olajšati
:
zlajšati komu bolečine, trpljenje
;
zlajšati si usodo
/
zlajšati pot
;
zlajšati si delo
/
zlajšati voz z odstranitvijo tovora
●
star.
odkrit pogovor mu je zlajšal srce
zmanjšal duševno bolečino
zlajševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
olajševati
:
zlajševati komu bolečine, trpljenje
zlámati
-am
in
-ljem
dov.
(
ȃ
)
nar.
zlomiti
:
zlamati palico
zláman
-a -o:
zlamana deska
●
nar.
domov je prišel čisto zlaman
zelo utrujen
zlámljati
-am
nedov.
(
á
)
lomiti
:
zlamljati veje
zlasáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
prijeti za lase in stresti:
fanta je ozmerjal in zlasal
;
pren.,
ekspr.
veter se je zagnal v kostanj in ga zlasal
zlasáti se
ekspr.
1.
stepsti se:
fantje so se zlasali
2.
spreti se, sporeči se:
zaradi otrok se večkrat zlasata
zlásti
člen.
(
ȃ
)
1.
izraža, da je kaj na prvem mestu glede na druge nenavedene stvari:
tehnične predmete so si ogledovali zlasti fantje
;
prstne odtise uporabljajo zlasti v kriminologiji
;
suša je izrazita zlasti tam, kjer je zemlja plitva
/
mišica postavi las pokonci zlasti ob neprijetnih dražljajih
;
piše se tudi z vejico:
priporočajo sončenje, zlasti ob morju
;
sadja je bilo dovolj, zlasti zato, ker je drevje dobro obrodilo
/
v noge ga rado zebe, zlasti kadar ima mokre
//
izraža, da je kaj dodanega na prvem mestu glede na prej navedeno:
razpravljali so o vprašanjih urbanizma, zlasti o cestah
;
primeri iz svetovne, zlasti francoske književnosti
;
otroka, zlasti še mladostnika, ni mogoče vzgajati brez poznavanja
njegove duševnosti
;
samota ni zmeraj prijetna, zlasti takrat ne, ko je človek bolan
2.
izraža visoko stopnjo, intenzivnost:
v razpravi so zlasti poudarjali pomanjkanje surovin
;
pri mleku je vprašanje embalaže zlasti pereče
;
za oprijemanje je zlasti pomemben gibljiv sklep
/
nasprotja so obstajala že od začetka, zlasti pa so se poglobila ob
krizi
zlát
1
-a
m
(
ȃ
)
star.
zlatnik
:
kovati zlate
;
sto zlatov
/
beneški zlati
zlát
2
-a -o
prid.
(
ȃ á;
četrti pomen
ȃ
)
1.
nanašajoč se na zlato:
najti v pesku zlata zrna
;
zlata žila
/
zlati rudnik
;
zlata ruda
/
zlate zaloge
/
zlati pesek
zlatonosni pesek
//
ki je iz zlata:
zlat nakit, prstan
;
napisati ime na spomenik z zlatimi črkami
;
zlata krona
/
zlati okviri slik
pozlačeni
;
zlate kupole
/
pog.
zlat(i) zob
ki ima zlato krono
/
zlata kolajna, medalja
kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih
športnih disciplinah
;
zlata obreza
obreza, na katero se nanese tanka plast zlata
2.
take barve kot zlato:
zlati čevlji
;
pletenine z zlatimi nitkami
/
ekspr.
zlati sončni žarki
/
zlata bronsa
bakrova bronsa
/
zlata barva
//
ekspr.
rjavkasto, rdečkasto rumen:
dekle z zlatimi lasmi
;
piti zlato kapljico
;
zlata pšenica
/
zlati oktober
3.
ki predstavlja petdeseto obletnico česa:
zlati jubilej organizacije
/
praznovati zlato poroko
petdesetletnico poroke
4.
ekspr.
zelo dober, dobrosrčen:
bil je zlat človek, iskren prijatelj
;
ima zlate starše
;
bil bi zlat, če ne bi pil
/
tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla
ustrežljiva, pozorna
/
v nagovoru
moj zlati otrok, varuj se
//
ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos:
bili so zlat razred
;
ta otrok je zlat
/
v nagovoru
sinek moj zlati, hitro se vrni
5.
ekspr.
zelo dragocen, koristen:
ni poslušal zlatega nauka
;
to so zlate besede
;
zlato spoznanje
/
posnemati zlat zgled koga
;
zlato pravilo
pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
//
zelo ugoden:
ponuja se mu zlata priložnost
/
bili so zlati časi za špekulante
6.
ekspr.
poln uspehov, pomembnih del:
minili so zlati časi reprezentance
;
zlati vek italijanskega slikarstva
;
zlata doba znanosti
//
poln zadovoljstva, sreče:
zlati trenutki življenja
;
zlata mladost, prihodnost
/
sanjati zlate sanje
7.
ekspr.
zvonek
,
svetel
:
ima zlat glas
;
zlat smeh
8.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša:
izgubil je svoj zlati mir
;
zlata resnica, sreča
;
hrepeni po zlati svobodi
;
zlato upanje
●
ekspr.
imaš zlat čas, da to narediš
veliko prostega časa
;
ekspr.
to je zlatega denarja vreden delavec
zelo dober, marljiv
;
ekspr.
obljubljal ji je zlate gradove
srečo, bogastvo
;
zlati prinašalec
srednje velik lovski pes z mehko, dolgo, rahlo valovito dlako
smetanove do zlate barve
;
ekspr.
to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami
dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
;
ekspr.
ta obrt je zanj zlata jama
prinaša mu zelo velik dobiček
;
ekspr.
njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine
on je zelo zaslužen
;
učenca so vpisali v zlato knjigo
nekdaj
v knjigo z imeni odličnjakov
;
ekspr.
to zbirko poezij so označili za zlato knjigo
izredno dobro knjigo
;
iron.
zlata mladina
razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin
;
zlata malina
nagrada za najslabše filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v
Hollywoodu
;
ekspr.
zlata mrzlica
povečano iskanje zlata
;
zlata parmena
jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami
;
otr.
ti si pa danes zlata ptička
kot pohvala pri jedi
si prvi pojedel
;
zlate ribice
akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve
;
ekspr.
ta fant ima zlate roke
zna dosti stvari spretno narediti, izdelati
;
ekspr.
bila je dobrega srca in zlatih rok
zelo radodarna
;
ekspr.
držati se zlate sredine
biti zmeren, v ničemer ne pretiravati
;
ekspr.
vkovati koga v zlate verige
dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost
;
zlato jabolko
kaki
;
zlato runo
v grški mitologiji
runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi
;
red zlatega runa
nekdaj
visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in
državne voditelje
;
ekspr.
ima zlato srce
je zelo dobrosrčen
;
zlato tele
po bibliji
zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem
na gori Sinaj
;
ekspr.
častiti zlato tele
bogastvo, denar
;
preg.
zlat ključ vsaka vrata odpre
z denarjem se vse doseže
;
preg.
srednja pot – zlata pot
najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
;
preg.
dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača
dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba
dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
;
preg.
rana ura – zlata ura
če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦
agr.
zlati delišes
sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike
;
astron.
zlato število
število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu
;
bot.
zlati grmiček
zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža
;
zlati klobuk
rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi
listi, Lilium martagon
;
zlato jabolko
gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim
cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija
;
ekon.
zlate palice
zlato v obliki kvadrov
;
zlate rezerve
zlato, ki ga ima centralna banka
;
zlata valuta
denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z
vrednostjo zlata
;
etn.
zlati očenaš
molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo,
nastala med ljudstvom
;
film.
zlati lev
priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah
;
velika zlata arena
priznanje za najboljši film puljskega festivala
;
filoz.
zlato pravilo (moralnega vedenja)
po Kantu
pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da
drugi storijo njemu
;
geom.
zlati rez daljice
točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje
med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim
delom
;
glasb.
zlata plošča
plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000
prodanih plošč
;
med.
zlata žila
bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini
;
obl.
zlata košuta
najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu
;
šport.
zlata lisica
priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem
ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju
;
um.
zlati oltar
rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje
;
zlati rez
sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo
in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto
;
vrtn.
zlati šeboj
grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali
rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri
;
zool.
zlata minica
hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim
prahom, Cetonia aurata
zláto
prisl.
:
posoda se je zlato svetila
;
zlato obrobljena očala
;
zlato vezeni plašči
/
piše se narazen ali skupaj:
zlato pisano
ali
zlatopisano listje
;
zlato rjava skorja
zláti
-a -o
sam.
:
dvorana je bila v belem in zlatem
;
star.
dal mu je pet zlatih
zlatnikov
/
ljubk.,
kot nagovor:
zlata moja, nič ne skrbi
;
zdaj pa spančkaj, zlato moje
zlatár
-ja
m
(
á
)
1.
izdelovalec ali prodajalec izdelkov iz zlata, plemenitih kovin:
izučiti se za zlatarja
;
naročiti prstane pri zlatarju
;
zlatar in juvelir
2.
zastar.
iskalec, izpiralec zlata:
zlatarji so metali pesek na široke deske
zlatárna
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za izdelovanje izdelkov iz zlata, plemenitih kovin:
prodajati staro zlato v zlatarno
/
Zlatarna Celje
//
prodajalna izdelkov iz zlata, plemenitih kovin:
vlomiti v zlatarno
;
bogate izložbe zlatarn
●
ekspr.
na sebi je imela celo zlatarno
zelo veliko (zlatega) nakita
zlatárnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
zlatarna
:
tatvine v zlatarnicah
zlatárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zlatarje ali zlatarstvo:
zlatarski izdelki
/
zlatarska delavnica
/
zlatarski mojster
♦
obrt.
zlatarska oslica
kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine;
preizkusni kamen
zlatárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zlatarska obrt:
izučiti se zlatarstva
;
razvoj zlatarstva
zlátast
-a -o
prid.
(
ā
)
po barvi podoben zlatu:
zlatasti lasje
/
zlatasta svetloba
zlátasto
prisl.
:
zlatasto prosojna meglica
zlátek
-tka
m
(
ȃ
)
ekspr.
drag, ljubljen človek, navadno otrok:
mlada mati je bila polna skrbi za svojega zlatka
/
kot nagovor
samo da se ti ni nič hudega zgodilo, zlatek moj
zláten
1
-tna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
zlat
2
:
zlaten nakit
zlatén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
zlat
2
:
zlatene verige
/
zlatena naplavina
zlatonosna
/
ogenj zlatene barve
zlaténica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
rumenkasta obarvanost kože, sluznic in beločnic zlasti zaradi
povečanja žolčnih barvil v krvi:
pri bolniku se je pojavila zlatenica
;
zlatenica pri hepatitisu
;
zlatenica pri novorojenčkih
2.
vnetje jeter,
med.
hepatitis
:
imeti, preboleti zlatenico
;
epidemija zlatenice
zlaténičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zlatenico:
obraz je imel zlateničen
;
zlatenična koža
/
zlatenični bolnik
zlatênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zlatiti:
ročno zlatenje
;
zlatenje rezbarij
/
zlatenje neba ob sončnem vzhodu
zlaténkast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
po barvi nekoliko podoben zlatu:
zlatenkasti lasje
/
zlatenkast sijaj
zlatéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
1.
postajati po barvi podoben zlatu:
žito začenja zlateti
2.
zlato se odražati, kazati:
na nebu je zlatel lunin srp
;
trobentice so zlatele v travi
zlatíca
-e
ž
(
í
)
1.
travniška ali njivska rastlina z majhnimi, navadno rumenimi cveti:
trgati marjete in zlatice
2.
ekspr.
zlatnik
:
šteti zlatice
3.
zastar.
zlata ribica:
imeti v akvariju zlatice
♦
bot.
ripeča zlatica
travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti,
Ranunculus acris
;
vodna zlatica
rastlina z belimi cveti, ki raste v stoječih ali počasi tekočih
vodah, Batrachium
;
zool.
kuna zlatica
kuna z rumeno liso na prsih, Martes martes
zlatíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
bot.
zelnate ali lesnate rastline z zvezdastimi ali somernimi cveti
različnih barv, Ranunculaceae:
košarice in zlatičnice
zlatílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zlatenje:
zlatilni postopek
♦
tisk.
zlatilna preša
nekdaj
ročni stroj za odtiskovanje vinjet, črk iz zlate folije na
platnice
zlatílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za zlatenje:
nanašati zlatilo
;
okviri brez zlatila
zlatína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
lastnost zlatega, zlata barva:
zlatina zorečega polja
2.
kar je zlato:
nebo na zahodu je bilo polno zlatin in rdečin
/
obrobiti srebrn izdelek z zlatino
z zlatom
zlatíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
prekrivati s tanko plastjo zlata:
zlatiti okvire
;
zlatiti bogoslužno posodo
//
ekspr.
delati kaj po barvi podobno zlatu:
jesen zlati gozdove
;
zahajajoče sonce zlati valove
;
zarja je zlatila nebo
●
ekspr.
ta dejanja zlatijo življenje
ga delajo lepega, prijetnega
zlatíti se
ekspr.
1.
postajati po barvi podoben zlatu:
pšenica se že zlati
;
kmalu se bodo začeli zlatiti vinogradi
2.
zlato se odražati, kazati:
med listi so se zlatile limone
;
mesec se je zlatil na nebu
zlatèč
-éča -e:
sonce zahaja, zlateč nebo
;
zlateče se listje
zlátka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
draga, ljubljena ženska, zlasti deklica:
vse bi naredila za svojo zlatko
/
kot nagovor
zakaj pa jokaš, zlatka moja
zlátkan
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ljubk.
zelo dober, dobrosrčen:
zlatkan je, rad pomaga
//
prikupen
,
prijeten
:
bila je res zlatkana punčka
/
v nagovoru
ti moj zlatkani sonček, zdaj pa lepo zaspi
zlátnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki ni popolnoma zlat:
zlatnata barva
/
zlatnati lasje
zlátnato
prisl.
:
zlatnato se bleščati
zlátnica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
zlatoritka
:
zlatnica in gobar
zlatník
-a
m
(
í
)
zlat kovanec:
kovati zlatnike
;
podariti komu zlatnik
;
zlatniki in srebrniki
zlatnína
-e
ž
(
ī
)
1.
izdelki iz zlata:
prodajati zlatnino
;
zlatnina in srebrnina
/
ne nosi zlatnine
zlatega nakita
2.
knjiž.
lastnost zlatega, zlata barva:
zlatnina zrele pšenice
;
zlatnina sonca
zlató
-á
s
(
ọ̑
)
1.
mehka, težka žlahtna kovina rumene barve:
zlato se sveti
;
pridobivati zlato
;
uporabljati zlato za plačilno sredstvo
;
prekriti kaj z zlatom
;
čisto zlato
;
barva starega zlata
;
cena, tržišče zlata
;
meriti čistoto zlata s karati
;
iskalci zlata
;
zrnca zlata
;
svetiti se kot zlato
/
kovano zlato
zlat kovanec, zlatnik
//
pog.
izdelki iz zlata:
prodajajo zlato in srebrnino
;
z zlatom izvezeni okraski
z zlato nitjo
;
roke je imela polne zlata
zlatega nakita
/
bili so oblečeni v zlato
z zlatom okrašena oblačila
;
dvorana je bila vsa v zlatu
polna zlatih okraskov
//
ekspr.
zlat denar:
plačati v zlatu, z zlatom
;
prešteval je rumeno zlato
zlatnike
;
za to bi dal cel kup zlata
2.
ekspr.
kar je po barvi, sijaju podobno zlatu:
sonce je razsipalo svoje zlato
;
zlato dekliških las, zorečih plodov
zlata barva
3.
ekspr.
kar je dobro, kvalitetno:
ni vse zlato, kar je napisal
;
tudi nepomembno skladbo je s svojim igranjem spremenil v zlato
/
njegova žena je zlato
je zelo delovna, skrbna
●
publ.
braniti zlato s svetovnega prvenstva
prvo mesto
;
ekspr.
česar se prime, se spremeni v zlato
v vsaki stvari je zelo uspešen
;
ekspr.
takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati
je zelo dober, marljiv
;
ekspr.
vaših besed ne morem vzeti za (čisto, suho) zlato
ne verjamem vam popolnoma
;
ekspr.
prodajati laž za čisto zlato
prikazovati jo, kot da je resnica
;
publ.
črno zlato
premog
;
publ.
olimpijsko zlato
olimpijska zlata medalja
;
star.
skrinja je polna suhega zlata
zlatnikov, cekinov
;
ekspr.
rogovje te živali prodajajo za suho zlato
zelo drago
;
ekspr.
ta človek je vreden (suhega) zlata
je zelo dober, pošten; je zelo sposoben
;
publ.
tekoče zlato
nafta
;
ekspr.
dal mi je zlata vreden nasvet
zelo dober, koristen
;
publ.
obirati zeleno zlato
hmelj
;
preg.
čas je zlato
razpoložljivi čas je treba dobro izkoristiti
;
preg.
govoriti je srebro, molčati pa zlato
včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
;
preg.
ni vse zlato, kar se sveti
videz stvari ne pove, kakšna je stvar v resnici
♦
med.
zobno zlato
ki se uporablja za prevleke zob in mostičke
;
metal.
nordijsko zlato
zlitina bakra, aluminija, cinka in kositra, ki se uporablja za
izdelavo kovancev
;
min.
mačje zlato
sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja
;
samorodno zlato
;
mont.
izpirati zlato
;
obrt.
lomljeno zlato
kosi zlatih predmetov, rabljeni zlati predmeti, namenjeni za
pretalitev
;
teh.
belo zlato
zlitina zlata, ki ima platinasto srebrno barvo
;
rumeno zlato
zlitina zlata zlato rumene barve
zlato...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na zlato:
zlatoiskalec, zlatonosen, zlatorezen
zlato...
2
prvi del zloženk,
kakor
zlatopisan, zlatordeč, zlatorumen,
ipd.,
gl.
zlat
2
zlato...
3
ali
zláto...
prvi del zloženk
(
ā
)
nanašajoč se na zlat:
zlatolas, zlatopolt, zlatozrn
zlatobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
take barve kot zlato;
zlat
2
:
zlatobarvni cvetovi
;
zlatobarvna polt
zlatobròv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
zool.
v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom
in plavutmi spreminjajočih se barv;
orada
zlatoglàv
in
zlatogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
ki ima zlato rumeno glavo:
zlatoglave papige
/
zlatoglave cerkve
s pozlačenimi stolpi, kupolami
zlatogrív
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
ekspr.
ki ima zlato rumeno grivo:
zlatogriv konj
zlatoklás
in
zlatoklàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ekspr.
ki ima zlato rumene klase:
zlatoklasa pšenica
zlatokljún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ekspr.
rumenokljun
:
zlatokljun kos
zlatokódrast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
ekspr.
ki ima zlato rumene kodre:
zlatokodrasto dekle
zlatokòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
kdor koplje, izpira zlato:
naselje zlatokopov
;
črtice iz življenja zlatokopov
2.
zastar.
zlati rudnik, zlato polje:
zlatokopi in diamantna polja
zlatokríl
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
ekspr.
ki ima zlato rumena krila:
zlatokril hrošč, metulj
zlatolás
in
zlatolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ekspr.
ki ima zlato rumene lase:
zlatolasa deklica
zlatolásec
-sca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima zlato rumene lase:
zlatolasec z otroškim obrazom
zlatoláska
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ženska, ki ima zlato rumene lase:
pisati pesmi o zlatolaskah
♦
bot.
do en meter visoka šopasta trava z ozkimi klaski, ki so v spodnjem
delu rumeno rdeče dlakavi, Chrysopogon gryllus
zlatomášnik
-a
m
(
ȃ
)
rel.
duhovnik, ki je dosegel petdeset let mašništva:
srečanje zlatomašnikov
zlatonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
petr.
ki vsebuje zrna, drobce zlata:
zlatonosni pesek
;
zlatonosna reka
zlatopén
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
zlato penast:
zlatopeno morje
zlatopér
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
ekspr.
ki ima zlato rumeno perje:
zlatopera ptica
zlátoporočênec
-nca
m
(
ā-é
)
nav. dv. in mn.
kdor praznuje petdesetletnico poroke:
čestitati zlatoporočencema
zlatorítka
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
bel metulj z zlato rjavim zadkom, katerega v skupinah živeče gosenice
uničujejo liste zlasti sadnega drevja, Euproctis chrysorrhoea:
zlatoritke in gobarji
zlatoróg
1
-a
m
(
ọ̑
)
po ljudskem verovanju
kozorog z zlatimi rogovi, ki živi visoko v gorah:
zgodbe o zlatorogu
/
pesnitev Zlatorog
zlatoróg
2
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
v pravljicah
ki ima zlate rogove:
zlatorog kozel
zlatorún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.
ki ima zlato rumeno runo:
žrtvovati Perunu zlatoruna jagnjeta
zlatoslédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
iskalec zlata:
zlatosledci na Aljaski
zlatotôpen
-pna -o
prid.
(
ó
)
ki topi zlato:
zlatotopna snov
zlatotópka
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
zmes solne in solitrne kisline, ki topi zlato:
preizkusiti zlato z zlatotopko
zlatoúst
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
kdor modro, pametno govori:
ubogati nasvete zlatousta
;
iron.
ne nasedaj takšnim zlatoustom
zlatôvčica
-e
ž
(
ó
)
zool.
postrvi podobna pisana sladkovodna riba, Salvelinus:
gojiti zlatovčice v hladni in čisti vodi
/
jezerska zlatovčica
zlatovránka
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
zelenkasto modra ptica golobje velikosti, ki živi na obrobju gozdov,
Coracias garrulus:
šoje in zlatovranke
zlatozób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ekspr.
ki ima zlat zob, zlate zobe:
zlatozob moški
zlatožáren
-rna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
ki ima zlat žar:
zlatožarno sonce
zlécati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄
)
star.
1.
(po)legati z iztegnjenimi udi:
utrujeno so se zlecali po ležiščih
;
kljub slabemu vremenu so se zlecali po plaži
●
star.
za cesto so se zlecale zelene jase
so bile, se razprostirale
2.
pretegovati se, iztegovati se:
otroci so počasi vstajali in se zlecali
zlécniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
1.
zlekniti se:
zlecniti se v naslanjač
;
zlecniti se vznak
●
star.
zagrgral je in se zlecnil na zemljo
zgrudil
2.
stresti se, zdrzniti se:
zakričal je, da so se vsi zlecnili
;
od strahu se zlecniti
zleči
ipd.
gl.
izleči
ipd.
zledenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
knjiž.
spremeniti se v led;
zmrzniti
:
voda v steklenici je zledenela
//
prekriti se z ledom;
poledeneti
:
v osojnih legah je cesta zledenela
/
jezero je zledenelo
2.
ekspr.
postati zelo hladen, mrzel:
roke so mu zledenele
3.
ekspr.
postati negiben, tog:
ob tem prizoru so vsi zledeneli
;
zledeneti od groze
//
v zvezi s
kri, srce
začutiti velik strah, grozo:
ob kriku mu je zledenela kri v žilah
;
ko ga je zagledala, ji je srce zledenelo
●
ekspr.
njegov prijazni pogled je nenadoma zledenel
postal brezčuten, zelo hladen
;
ekspr.
ob pogledu na žrtev mu je zledenel nasmeh
izginil
zledenèl
in
zledenél -éla -o:
pasti na zledenelem snegu
;
zledenela cesta
;
zledenela reka
zledeníti
-ím
dov.
, zledénil
(
ī í
)
1.
knjiž.
spremeniti v led:
mraz je zledenil sneg
2.
ekspr.
narediti kaj zelo hladno, mrzlo:
burja jim je hitro zledenila roke
3.
ekspr.,
v zvezi s
kri, srce
povzročiti velik strah, grozo:
prizor mu je zledenil kri, srce
zledeníti se
zastar.
zmrzniti
:
voda se je zledenila
zlèk
zléka
m
(
ȅ ẹ́
)
zastar.
zavih
,
zavihek
:
zleki na rokavih
zlékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
spraviti v ležeč položaj z iztegnjenimi udi:
zleknil ga je po tleh
;
zlekniti otroka po trebuščku
//
narediti, da je kaj v ležečem položaju, iztegnjeno, zravnano:
zlekniti hrbet, telo
/
ekspr.
trudne ude je zleknil po travi
/
star.
zlekniti roke proti čemu
iztegniti
zlékniti se
uleči se z iztegnjenimi udi:
zlekniti se na bok, hrbet
;
zleknil se je na klop, v travo, po postelji
;
udobno se zlekniti v naslanjač
;
zlekniti se nazaj, vznak
;
pren.
na trate in parke se je zleknila pomlad
//
postati iztegnjen, zravnan:
vrat se mu je čudno zleknil
/
hrib se je zleknil v raven greben
polagoma prešel
;
žival se je zleknila v dolg skok
●
ekspr.
zleknil se je po tleh, kakor je dolg in širok
padel je tako, da je bil ves na tleh
zléknjen
-a -o:
imeti zleknjen križ
;
zleknjen v naslanjaču je bral
;
sedela je napol zleknjena na klopi
zléknjenost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zleknjenega:
zleknjenost hrbta
/
vstati iz zleknjenosti
zlekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
pretegovati
,
iztegovati
:
leno je zlekovala otrdele noge
zlekováti se
(po)legati z iztegnjenimi udi:
zlekovali so se po travi
zlépa
prisl.
(
ẹ̑
)
1.
izraža, da se dejanje opravlja brez sile, strogosti, grobosti;
ant.
zgrda
:
zlepa marsikaj opraviš pri njih
;
zlepa se pogovoriti
;
zlepa mu to povej
/
elipt.
poslušajte, je začela zlepa
/
poskušala je že zlepa in zgrda, a ni nič pomagalo
2.
ekspr.,
v nikalnih stavkih
izraža, da se dejanje redko uresniči:
zlepa ne dobite koga, ki bi bil tako prijazen kot ona
;
to ste junaki, da zlepa ni takih
/
take priložnosti zlepa ne bo več
/
obračal se je in zlepa ni mogel zaspati
zelo dolgo
●
ekspr.
voda je dobra, da zlepa ni take
je zelo dobra
;
preg.
bolje zlepa kakor zgrda
;
preg.
kdor noče zlepa, mora zgrda
zlépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
kar je zlepljeno:
zlepki se prijemljejo na podplate
;
zlepki filmskega traku
zlepíti
in
zlépiti -im,
tudi
zlépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
z uporabo lepila povzročiti, da se kaj sprime:
zlepiti razbite kose
;
zlepiti s klejem
;
lepilo je slabo zlepilo
;
trdno zlepiti
;
pren.
zlepiti življenje iz drobcev
//
zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime:
gnojni izcedek mu je zlepil veke
zlepíti se
in
zlépiti se,
tudi
zlépiti se
zaradi lepljivosti pritrditi se drug k drugemu:
lasje so se ji zlepili
;
zaradi vlage so se znamke zlepile
/
zlepiti se v kepo
zlépljen
-a -o:
zlepljeni drobci kamnin
;
karton, zlepljen iz več plasti
;
šop zlepljene dlake
;
veke so ostale zlepljene
zlépljanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zlepljati:
zlepljanje listov
zlépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime:
zlepljati sloje lepenke
//
zaradi lepljivosti povzročati, da se kaj sprime:
snovi, ki zlepljajo papir
zlépljati se
zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu:
mastni lasje se zlepljajo
zlepljajóč
-a -e:
od vnetja zlepljajoče se oči
zlépljenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od zlepiti:
zlepljenje z lepilom
/
preprečevati zlepljenje med zrni
/
zlepljenje drobcev v kepo
zlépljenka
-e
ž
(
ẹ́
)
publ.
kar je narejeno iz zelo različnih elementov ali delov:
knjiga je nekakšna zlepljenka
zlépšati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
narediti kaj (bolj) lepo:
zlepšati hišo, sobo
;
zlepšati svoj videz
zlépšati se
postati lepši:
dekle je zraslo in se zlepšalo
zlesenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
oleseneti
:
steblo zleseni
/
zlesenel je kot kip
zlésti
zlézem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lezenjem priti:
kača je zlezla na skalo
/
ščurek zleze pod smeti, v kot
2.
priti kam, od kod, pomagajoč si z rokami in nogami:
zlesti iz jame, izpod postelje
;
zlesti na peč, voz
;
zlesti pod mizo
;
zlesti skozi okno v hišo
;
previdno je zlezel v vodo
/
zlesti čez ograjo, na drevo
splezati
//
ekspr.
počasi, navadno tudi s težavo iti, priti:
zlesti izza mize
;
zlesti za omaro
3.
počasi premikajoč se priti s prvotnega, navadnega mesta:
naramnica mu je zlezla z rame
;
očala so mu zlezla na nos
;
ruta ji je zlezla za vrat
4.
ekspr.
izleči se:
iz bube zleze metulj
;
iz jajca je zlezla račka
●
ekspr.
fant jim je zlezel v srce
vzljubili so ga
;
ekspr.
hiša je zlezla na kup
se je podrla, razpadla
;
ekspr.
hvala mu je zlezla v glavo
postal je domišljav, prevzeten
;
šalj.
pijača mu je zlezla v glavo, v lase
opil se je
;
šalj.
pijača mu je zlezla v noge
tako je vinjen, da zelo težko hodi
;
ekspr.
strah mu je zlezel v kosti
zbal se je
;
pog.
učenec je komaj zlezel
s težavo izdelal v šoli
;
pog.
veke so mu zlezle skupaj
zadremal je
;
ekspr.
zdaj je tudi on zlezel iz plenic, povojev
postal odrasel, samostojen
;
ekspr.
navadno zleze iz postelje ob devetih
vstane
;
ekspr.
zlesti iz težav
rešiti se iz neugodnega položaja
;
ekspr.
zlesti na zeleno vejo
gmotno si opomoči
;
ekspr.
ta pisatelj zna zlesti pod kožo
zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave
;
ekspr.
zgodaj je zlezel pod odejo
šel spat
;
ekspr.
zlesti v dolgove
zadolžiti se
;
ekspr.
zlesti v dve gubé
dobiti sključeno držo
;
ekspr.
zlesti v hlače, v škornje
obleči se, obuti se
;
evfem.
zlezla je z njim v posteljo
imela je spolni odnos z njim
;
pog.
kar zlezla je skupaj
omedlela
;
ekspr.
v družbi, službi je visoko zlezel
dosegel visok družbeni, službeni položaj;
prim.
izlesti
zléščiti
-im
dov.
(
ẹ̄
)
knjiž.
zloščiti
,
osvetliti
:
zleščiti čevlje, parket
zléščen
-a -o:
zleščena tla
zlèt
zléta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
nekdaj
slavnostna prireditev, na kateri množično nastopajo člani telovadnih
društev:
udeležiti se zleta
;
prirediti zlet
/
vsesokolski zlet v Pragi
/
zlet tabornikov
2.
knjiž.
vzlet
:
zlet rac z jezera
3.
knjiž.
polet
:
zlet na mesec
/
zavirati zlet misli
zlétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
zletavati
:
golobi zletajo s strehe, v golobnjak
2.
vzletavati
:
ptice zletajo z jezera
/
letala zletajo vsako uro;
prim.
izletati se
zletávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
večkrat zleteti:
vrabci zletavajo z drevesa na tla
/
okrog njega so zletavale vrane
letale
2.
vzletavati
:
letala zletavajo
zletéti
-ím
dov.
, zlêtel
(
ẹ́ í
)
1.
premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili:
počakaj, da čebele zletijo
;
kanarček je zletel iz kletke
;
pikapolonica je zletela otroku z dlani
;
jata ptic je zletela na jezero
;
škrjanček zleti visoko pod nebo
;
frfotaje, plahutaje zleteti
;
ekspr.
tako sem lahek, da bi kar zletel
/
mušica mu je zletela v oko
leteč padla
2.
vzleteti
:
ob poku so golobi zleteli
/
letalo je zletelo z letališča
3.
premakniti se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca:
izpod kladiva so zletele iskre
;
trske so zletele na vse strani
;
žoga je zletela mimo gola
;
izstrelek je zletel proti cilju
/
ekspr.
most je zletel v zrak
bil razstreljen
4.
ekspr.
zaradi močnega sunka, izgube opore prenehati biti na določenem mestu:
zleteti iz sedla, na tla
;
ob trčenju je zletel s sedeža
;
sunil ga je, da je zletel po pločniku
/
spodrsnilo mu je in zletel je v prepad
;
zletel je, kakor je dolg in širok
tako je padel, da je bil ves na tleh
//
hitro prenehati se premikati v prvotni smeri:
avtomobil je zletel z mokrega cestišča
;
zaradi prevelike hitrosti je motor zletel čez ograjo
5.
pog.
steči, hitro oditi:
fant je zletel k sosedom
;
kot strela je zletel po hodniku
/
konj je zletel v dir
začel dirjati
6.
pog.
biti izključen, odpuščen (iz službe):
zagrozili so mu, da bo zletel
;
fant je zletel iz šole
;
ob stavki je precej delavcev zletelo iz službe
/
kot sekretar je zletel
●
ekspr.
besede so mu kar zletele iz ust
hitro, nepričakovano jih je izgovoril
;
ekspr.
rdečica ji je zletela čez obraz
za kratek čas je zardela
;
ekspr.
sum je zletel nanj
on je (bil) osumljen
;
pog.
bal se je, da bo zletel na cesto
da ga bodo dali iz službe ali iz stanovanja
;
šol. žarg.
zleteti pri izpitu
ne opraviti ga;
prim.
izleteti
1
zletíšče
-a
s
(
í
)
nekdaj
prostor za slavnostne prireditve, na katerih množično nastopajo člani
telovadnih društev:
nastop naraščajnikov na zletišču
zlévanka
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. mn.,
nar. vzhodno
jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi;
zlivanka
:
peči zlevanke
/
ajdove, pšenične zlevanke
zlíčkati
-am
dov.
(
ȋ
)
odstraniti s koruznega storža krovne liste:
zličkati koruzo
zlíjati
-am
nedov.
(
í
)
star.
zlivati
:
zlijati vodo v posodo
●
nar.
dež se zlija
močno dežuje
zlíkanost
tudi
izlíkanost -i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zlikanega:
zlikanost obleke
/
knjiž.
družabna zlikanost
/
star.
zlikanost parketa
zloščenost
zlíkati
-am
tudi
izlíkati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti:
zlikati hlače, obleko
;
oprati in zlikati perilo
//
narediti kaj gladko, nezmečkano:
pred obdelavo je treba pločevino zlikati
/
ekspr.
ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
2.
knjiž.
slovnično, stilno izboljšati:
članek bo treba še zlikati
;
Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
3.
knjiž.
vzgojiti
,
izoblikovati
:
v zavodu so ga dobro zlikali
;
izobraziti in zlikati človeka
4.
star.
zloščiti
,
osvetliti
:
zlikati čevlje, parket
;
zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček
zlíkan
tudi
izlíkan -a -o
1.
deležnik od zlikati:
bleščeče zlikan avtomobil
;
skrbno zlikani robovi na hlačah
;
zlikana obleka, srajca
;
pospraviti zlikano perilo
●
ekspr.
bil je ves zlikan, kakor iz škatlice
zelo skrbno oblečen, urejen
2.
ekspr.
ki je zelo skrbno oblečen, urejen:
zlikan moški
;
vedno je vsa zlikana
zlíkovec
-vca
m
(
í
)
knjiž.
kdor naredi kaj neprimernega, nedovoljenega, navadno nedorasel fant:
zlikovci so mu obrali češnjo
;
neznan zlikovec je razbil okno, ukradel kolo
;
zlikovca še niso izsledili, prijeli
/
mladostni zlikovci
zlímati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
zlepiti
,
sklejiti
:
zlimati deske
zlítek
-tka
m
(
ȋ
)
knjiž.
kar je zlito:
zlitek različnih teorij
zlíti
zlíjem
dov.
(
í
)
1.
z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride:
zliti mleko v lonec
;
zliti vodo po tleh
;
zliti proč, skupaj
;
vino se je zlilo čez rob kozarca
●
ekspr.
pijačo je zlil vase in odšel
hitro, v velikih požirkih spil
;
ekspr.
zliti jezo na koga, nad kom
zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
2.
knjiž.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik:
zliti svoja čustva v pesmi
/
svoje gorje je zlila v besede
ga popisala
zlíti se
1.
tekoč priti skupaj:
v dolini se potoka zlijeta
2.
preiti drug v drugega:
barve, zvoki se zlijejo
/
vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto
/
ekspr.
pričevanja so se zlila v celoto
//
ekspr.
postati eno, enovito:
pesem se je zlila z ropotom koles
;
krošnje dreves so se zlile s temo
/
konj in jezdec sta se zlila v eno
/
priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom
/
njune ustnice so se zlile v poljub
3.
ekspr.
(hitro) množično priti:
ljudje so se zlili na trg
/
pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
4.
brezoseb.,
ekspr.
prenehati deževati:
vedrili smo, dokler se ni zlilo
/
kaže, da se je zlilo
zlít
-a -o:
v njem sta zlita dva človeka
;
program je zlit v en sam stavek
;
z življenjem zlita književnost
♦
jezikosl.
zliti glas
glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine;
prim.
izliti
zlítina
tudi
zlitína -e
ž
(
ȋ; í
)
zmes, spojina ali raztopina dveh ali več kovin ali kovine in nekovine,
ki se dobi s taljenjem:
kovati, taliti zlitine
;
proti rjavenju odporna zlitina
;
trda, trdna zlitina
;
razmerje sestavin v zlitini
/
bakrove, železove zlitine
;
lahko taljiva zlitina
♦
metal.
antikorozijska zlitina
odporna proti koroziji
;
ležajne zlitine
zlitine bakra, svinca, kositra, antimona in cinka, ki se
uporabljajo za ležaje
;
ugotavljati čistino zlitine
količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v njej
;
teh.
nerjavna zlitina
zlítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zliti:
zlitje potokov
/
zlitje barv
/
zlitje dveh glasov
/
zlitje z množico
♦
fiz.
jedrska reakcija, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko
maso in sprošča energija
;
lit.
združitev dveh samoglasnikov pri izgovoru v en zlog
zlítnik
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine:
zlítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zlitega:
doseči glasovno, zvočno zlitost
/
ekspr.
zlitost pevskega zbora
/
ekspr.
zlitost priseljencev z novim okoljem
zlív
-a
m
(
ȋ
)
zlitje
:
preprečiti zliv barv
/
zvočni zliv
zlívalica
-e
ž
(
ī
)
nar.
dolgotrajen močen dež:
zlivalica ni prenehala dva tedna
/
komaj sta pobegnila pred zlivalico
nalivom
zlívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zlivati:
zlivanje vode v vino
/
zlivanje barv
/
zlivanje dveh kultur
zlívanka
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
gastr.
jed iz redkega testa, ocvrta na maščobi:
peči zlivanke
/
koruzne, skutne zlivanke
zlívati
-am
nedov.
,
tudi
zlivájte;
tudi
zlivála
(
í
)
1.
z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride:
zlivati vodo iz vedra, po tleh
;
zlivati juho na krožnik
;
umazanijo zlivajo v jamo
;
voda se je zlivala čez rob
●
ekspr.
zlivati gnojnico na ljudi, po ljudeh
grdo, nesramno govoriti o njih
;
ekspr.
zlivati jezo, žolč na koga, nad kom
zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati
;
ekspr.
zlivati vodo v morje
delati kaj odvečnega, nesmiselnega
;
ekspr.
zlivati alkohol vase
v velikih požirkih piti; zelo piti
2.
knjiž.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa
samostalnik:
zlivati srečo in veselje v pesem
/
svoje gorje je zlivala na papir
ga popisovala
zlívati se
1.
tekoč prihajati skupaj:
pred mestom se reki zlivata
/
tu se zlivata Sava in Sora
2.
prehajati drug v drugega:
barve, vonji se zlivajo
;
večji kolobarji se zlivajo v manjše
/
ekspr.:
zgodovina se je zlivala z legendo
;
v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi
//
ekspr.
postajati eno, enovito:
glas trobente se je zlival z drugimi glasovi
;
obrisi so se zlivali s temo
/
tam, kjer se morje in nebo zlivata
/
sence se zlivajo v eno
3.
ekspr.
(hitro) množično prihajati:
množice so se zlivale na trg
/
od severa se zliva sovražna vojska
4.
ekspr.
v veliki količini tekoč pojavljati se kje:
voda se je zlivala po skalni steni
;
znoj se mu zliva s čela, po hrbtu
●
ekspr.
dež se je zlival ves dan
močno padal
;
ekspr.
sredstva se zlivajo v sklad
stekajo
;
ekspr.
ulica se zliva na trg
vodi
♦
fiz.
jedra lažjih elementov se zlivajo v težja
zlivajóč
-a -e:
z bučanjem valov zlivajoči se kriki;
prim.
izlivati
zlizati
ipd.
gl.
izlizati
ipd.
zljubíti se
in
zljúbiti se -im se
dov.
(
ī ū
)
s smiselnim osebkom v dajalniku
1.
izraža pripravljenost koga za kako dejanje:
ni se mu zljubilo odgovoriti
;
ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil
;
če se ti zljubi priti, bom vesel
2.
začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje:
otroci naj delajo, kar se jim zljubi
;
če se mu zljubi, gre na sprehod
;
kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel
//
nar.
začutiti, dobiti željo, poželenje po čem:
zljubilo se ji je mleka, sadja
;
če se ti zljubi vina, ga natoči
●
ekspr.
hišice so stale, kakor se jim je zljubilo
neenakomerno oddaljene, brez določenega reda
;
zastar.
fant se je vsakemu zljubil
priljubil
zlò
zlà
s
(
ȍ ȁ
)
1.
kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča:
v njem je prevladovalo zlo
;
delati, hoteti zlo
;
kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo
;
ekspr.
sejati zlo
;
ločevati med dobrim in zlom
;
hudo, majhno, veliko zlo
/
družbeno zlo
;
potres je naravno zlo
2.
kar prinaša veliko trpljenje, velike težave:
to še ni največje zlo
;
izbrati manjše zlo
;
prizadejati komu zlo
/
zlo nepismenosti
;
kar je enim v zlo, je drugim v dobro
●
šteti komu kaj v zlo
upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil
;
pog.
tega mu ne smete vzeti za zlo
zameriti
;
ekspr.
kupčija je šla po zlu
;
ekspr.
ti pojavi so nujno zlo
se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti;
prim.
pozlu
zlôba
-e
ž
(
ó
)
želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave:
zloba ga je minila
;
šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe
;
to mu je prizadejal iz zlobe
;
z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok
//
zlobnost
:
spoznati zlobo ljudi
;
velika zloba paznikov
●
ekspr.
človek z zlobo v očeh
z zlobnim izrazom
zlôbec
-bca
m
(
ó
)
1.
knjiž.
zlobnež
:
zlobec mu je spodmaknil stol
2.
evfem.
hudič
:
sam črni zlobec je prišel ponj
zlôben
-bna -o
prid.
, zlôbnejši
(
ó ō
)
ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave:
zlobni ljudje so se smejali njegovi nesreči
;
bil je čemeren in zloben
;
zloben kot hudič
/
biti zloben do koga
;
ne bodi (tako) zloben
//
ki izraža, kaže zlobo:
zloben izraz okrog ustnic
;
njegove oči so dobile zloben lesk
;
reči kaj z zlobnim nasmeškom
;
zloben pogled
//
ki vsebuje zlobo:
zloben namen
;
zlobna misel, pripomba
●
on se tega ni spomnil ali, če sem malo zloben, ni vedel
izraža neprimernost trditve
;
ekspr.
ima zloben jezik
rad zelo slabo govori o ljudeh, opravlja
;
ekspr.
varovati se zlobnih jezikov
opravljivcev
zlôbno
prisl.
:
zlobno namigovati na kaj
;
zlobno se posmihati
zlobírati
-am
dov.
(
ȋ
)
uveljaviti določene interese z načrtnim vplivanjem na tistega, ki
odloča o kaki stvari:
pri oblasteh so zlobirali sprejetje zakona
/
zlobirati za vodovod
zlobíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
zastar.
jeziti se, hudovati se:
vsi nejevoljni so se zlobili nanj
zlôbnež
-a
m
(
ȏ
)
zloben človek:
zlobneži so ga mučili
;
izogibati se zlobnežev
;
razkrinkati zlobneže
zlôbnica
-e
ž
(
ȏ
)
zlobna ženska:
hoteli so se rešiti zlobnice, ki je povzročala prepire
/
kot psovka
zlobnica, zakaj si to storila
zlôbnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost zlobnega človeka:
bali so se ga zaradi zlobnosti
;
zlobnost paznikov
/
izdal jih je iz zlobnosti
zlobe
●
v očeh se mu je zasvetila zlobnost
dobil je zloben izraz
//
zlobno, hudobno dejanje:
niso še pozabili njihovih zlobnosti
zločést
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
hudoben
,
zloben
:
zločest človek
;
po srcu ni zločest
;
zločesta opravljivka
/
zločest smeh
;
zločeste oči
/
zločeste spletke
2.
nevaren
2
,
poguben
:
zločesta bolezen
♦
med.
zločesta bula
bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula
zločésto
prisl.
:
zločesto se je rogal nasprotnikom
zločín
-a
m
(
ȋ
)
hudo kaznivo dejanje:
narediti, storiti,
ekspr.
zagrešiti zločin
;
razkriti zločin
;
sodelovati pri zločinu
;
hud, velik zločin
;
zločini teroristov
/
vojni zločin
/
kaznovati zločin
zločinca
/
zločin zoper naravo
dejanja, ki rušijo ravnotežje v naravi, onemogočajo življenje
organizmov
;
zločin nad narodom
/
ekspr.
ali je to zločin, če ga je udaril
kaj hudega
♦
pravn.
kapitalni zločin
kapitalno hudodelstvo
zločínec
-nca
m
(
ȋ
)
storilec zločina, zločinov:
kaznovati, ovaditi, preganjati, prijeti zločinca
;
hud zločinec
/
vojni zločinec
zločínka
-e
ž
(
ȋ
)
storilka zločina, zločinov:
aretirati zločinko
zločínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zločince ali zločin:
zločinski človek
;
zločinska družba
/
ekspr.
zločinski obraz
/
zločinski načrt, naklep
;
zločinski ukazi
/
zločinski pohlep po zlatu
;
zločinsko nagnjenje
zločínskost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zločinskega:
zločinskost okupatorjev
/
pojavljanje zločinskosti v kom
zločinskih nagnjenj
/
poudarjal je zločinskost smrtne kazni
zločínstvenost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
zločinska dejavnost, kriminal:
boriti se proti zločinstvenosti
/
naraščanje zločinstvenosti
kriminalitete
;
mladostniško prestopništvo in zločinstvenost
//
zločinskost
:
zločinstvenost fašizma
zločínstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zločinska dejavnost, kriminal:
preganjati zločinstvo
;
organizirano zločinstvo
/
zločinstvo kakega dejanja
zločinskost
//
kriminaliteta
:
naraščanje zločinstva
2.
zločin
,
hudodelstvo
:
strast ga je zapeljala v zločinstvo
/
obsodba vojnih zločinstev
zlódej
-a
in
zlódja
m
(
ọ̑
)
1.
evfem.
hudič
:
zlodej ga je obsedel
;
zlodeja klicati nad koga
;
povezan je s samim zlodejem
;
biti hujši od zlodeja
;
bal se ga je kot samega zlodeja
zelo
;
pihalo je kot tristo zlodejev
/
v zlodeja maskiran človek
/
ekspr.
zlodej naj to pije, mi ne bomo
/
kot vzklik:
o ti zlodej ti, kakšna grda cesta
;
o ti zlodej prekleti
2.
ekspr.
zloben, hudoben človek:
takle zlodej vam lahko uniči življenje
;
hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju
3.
ekspr.
oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo:
ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja
;
kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja
;
otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši
/
kot psovka
zlodej zdraharski, daj nam mir
//
oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje:
kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje
;
kaj vse zna ta zlodej
/
zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti
zelo kočljive zadeve
4.
ekspr.,
v povedni rabi
neprijetnosti
,
težave
:
če jih bo zapustil, bo zlodej
;
dež bo, pa boš imel zlodeja
/
vojska je zlodej
neprijetna, huda stvar
/
v povedni rabi:
zlodej je, če dela vsak po svoje
;
zlodej je živeti v taki negotovosti
5.
ekspr.,
navadno s prilastkom
hrup
,
nemir
:
delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati
/
veter je zganjal zlodeja in pol
velik hrup
/
malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej
pa so se že jezili
6.
knjiž.,
ekspr.
revež
:
kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo
/
sprejel je ubogega zlodeja pod streho
7.
v členkovni zvezi
za zlodeja
popolnoma
,
prav
:
tega za zlodeja nikjer ne dobiš
;
zna za zlodeja vse
//
sploh
,
nikakor
:
tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti
//
za vprašalnico
poudarja ugibanje:
kaj za zlodeja iščete tod okoli
/
kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto
ni treba imeti okno odprto
8.
v medmetni rabi
izraža
a)
podkrepitev trditve:
zlodej, da bom uganil
;
ozdravel bo, ni zlodej
;
naj me zlodej vzame, če ni res
;
za zlodeja, to mu boš dal
b)
jezo, nejevoljo:
zlodej, kaj pa rogovilite po hiši
;
za zlodeja, zakaj ste mu povedali
;
tristo zlodejev, kaj pa še čakate
c)
začudenje, presenečenje:
zlodej, še všeč mu bo nazadnje
;
za zlodeja, tak da je
●
ekspr.
kod te je zlodej nosil toliko časa
kje si se mudil, kod si hodil
;
ekspr.
kam te je zlodej odnesel tako hitro
kam si šel
;
ekspr.
ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak
zakaj je tak
;
ekspr.
sam zlodej ga je prinesel v hišo
prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil
velike težave
;
ekspr.
zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi
umrl bo
;
ekspr.
posestvo je vzel zlodej
je propadlo
;
ekspr.
ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame
izraža zavračanje, odklanjanje
;
ekspr.
naj gre, kamor hoče, zlodej z njo
izraža nezanimanje
;
ekspr.
nanj so klicali zlodeja
preklinjali so ga
;
od zlodeja
ekspr.
fant je od zlodeja
zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo
poreden, neukrotljiv
;
ekspr.
ta ženska je od zlodeja
doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudobna
;
ekspr.
(pojdi) k zlodeju, babnica
izraža zavračanje
;
ekspr.
on zna vsega zlodeja
je zelo podjeten, spreten
;
ekspr.
on je živ zlodej
zelo hudoben človek
;
ekspr.
izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili
zelo so se trudili
zlódja
in
zlódeja
ekspr.
:
zlodja, tak da je
;
zlodja, kaj pa še čakate
;
kdo zlodja ga je ovadil
/
kaj zlodja je treba imeti vedno odprto
ni treba
/
gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo
ne bo mu
zlódejev
in
zlódjev -a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
evfem.
hudičev
:
taki ljudje so zlodejevi pomočniki
/
imel je naravnost zlodejev videz
/
zlodejev monolog v drami
/
kot psovka
baba zlodejeva, bodi že tiho
2.
ekspr.
ki izraža negativen odnos do osebe, stvari:
zlodejevi ljudje mi zavidajo
;
ves čas so imeli za petami zlodejevega policista
/
kaj bereš te zlodejeve knjige
3.
ekspr.,
v povedni rabi
ki se mu posreči izpeljati tudi kaj na videz nerešljivega:
ves zlodejev je
;
take ženske so zlodejeve
4.
slabš.
zloben
,
hudoben
:
ti otroci so zlodejevi, vse se jih boji
5.
ekspr.
zelo neprijeten, težek:
smo v zlodejevem položaju
zlódejevo
in
zlódjevo
1.
prislov od zlodejev:
zlodejevo se obnašati
2.
ekspr.
zelo
,
hudo
:
zlodejevo nerodna zadeva
zlódejevec
in
zlódjevec -vca
m
(
ọ̑
)
slabš.
zloben, hudoben človek:
iz zlodejevca je postal dobrotnik ljudi
/
kot psovka
le čakajte, zlodejevci, ko vas dobim
zlódejevka
in
zlódjevka -e
ž
(
ọ̑
)
slabš.
zlobna, hudobna ženska:
zlodejevka jim še jesti ni dala
/
kot psovka
pusti nas pri miru, zlodejevka
zlódejevski
in
zlódjevski -a -o
prid.
(
ọ̑
)
slabš.
zloben
,
hudoben
:
zlodejevski načrt
;
navdalo ga je zlodejevsko veselje
zlódejevsko
in
zlódjevsko
prisl.
:
zlodejevsko mu je nagajal
zlódejka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
slabš.
zlobna, hudobna ženska:
zlodejka si je izmišljala zanje najrazličnejše kazni
/
kot psovka
za samo nesrečo si, zlodejka
2.
zastar.
čarovnica
:
zlodejka s Kleka
zlódejski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
slabš.
zloben
,
hudoben
:
zlodejski smeh
;
zlodejsko načelo
zlódejstvo
1
-a
s
(
ọ̑
)
slabš.
zlobnost
,
hudobnost
:
s tem ravnanjem je razkril vse svoje zlodejstvo
zlodêjstvo
2
-a
s
(
ȇ
)
knjiž.
zločin
:
očitati komu zlodejstva
;
preiskava zaradi zlodejstva
zlòdélo
-a
s
(
ȍ-ẹ́
)
zastar.
hudodelstvo
,
zločin
:
kaznovati zlodelo
zlòg
1
zlóga
m
(
ȍ ọ́
)
izgovorna enota iz zlogotvornega glasu ali iz zlogotvornega glasu in
enega ali več soglasnikov, ki tvori besedo ali del besede:
izgovarjati razločno vse zloge
;
izpuščati,
ekspr.
požirati zloge
;
deliti besedo na zloge
;
končni, prvi zlog besede
;
dolžina zloga
/
brati po zlogih
s presledki med zlogi
♦
glasb.
solmizacijski zlog
s katerim se poimenuje določen ton v lestvici
;
jezikosl.
kratki zlog
s kratkim samoglasnikom
;
odprti zlog
brez soglasnika za samoglasnikom
;
zaprti zlog
s soglasnikom za samoglasnikom
;
lit.
nadštevilni zlog
ki je v nekaterih verzih dodan osnovni metrični shemi
;
rač.
zlog
kombinacija bitov, ki ustreza enemu znaku
zlòg
2
zlóga
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
zgradba (snovi):
zmrzal izboljša zlog prsti
;
grudičast, zrnat zlog
●
nar.
potegniti poleno iz zloga
skladovnice
♦
min.
kristalni zlog
kristalna struktura
;
papir.
zlog
papir, zložen v obliki kvadra
;
petr.
zlog
razmerje med velikostjo zrn v kamnini; struktura
;
porfirski zlog
zloglásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
znan po slabih lastnostih, značilnostih:
zloglasen ropar
;
zloglasen ženskar
/
ekspr.:
jesti je moral zloglasni ričet
;
zloglasna drobtinčarska politika
//
znan po hudih, slabih stvareh, dogodkih:
zloglasen lokal, zapor
;
zloglasna mestna četrt
/
preplezati zloglasno steno
zloglásnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
zloglasen človek:
izogibati se zloglasnežev
zlogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ekspr.
ki hudobno, neprijazno gleda:
zlogled človek
zlogôlk
-a -o
[
zlogou̯k
]
prid.
(
ȏ ō
)
zastar.
1.
opravljiv
:
bala se je zlogolkih sosedov
/
zlogolki časopis
2.
zlovešč
:
zlogolki molk
;
zlogolka ptica
zlógoma
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
po zlogih, zlogovaje:
bral je počasi, zlogoma
zlogomérje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
metrika
:
poglavje o zlogomerju
zlogotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
ki lahko tvori zlog:
samoglasniki so zlogotvorni
/
zlogotvorni glas
;
zlogotvorni r
zlogotvórnost
-i
ž
(
ọ́
)
jezikosl.
značilnost zlogotvornega:
zlogotvornost samoglasnikov
zlogoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pri katerem se zloguje:
zlogovalna metoda branja
zlogovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zlogovati:
odpraviti pri branju zlogovanje
/
zlogovanje imena
zlogováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izgovarjati, brati po zlogih:
pri branju je zlogoval
/
zlogovati besede
●
ekspr.
množica je navdušeno zlogovala predsednikovo ime
skandirala
zlogováje
:
zlogovaje brati
zlogôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na zlog:
zlogovna dolžina, meja
/
zlogovno znamenje
/
zlogovna križanka
križanka, pri kateri se besede vpisujejo v vodoravne in navpične
vrste po zlogih
;
zlogovna pisava
pisava, pri kateri znaki zaznamujejo zloge
♦
lit.
zlogovni metrični sistem
verzni sistem, ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta
stalno poudarjena
zlogôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
uganka, pri kateri se iz navedenih zlogov sestavljajo po opisih nove
besede:
reševati zlogovnico
♦
jezikosl.
zlogovnica
urejen seznam znakov zlogovne pisave; silabar
;
šol.
zlogovnica
nekdaj
učni pripomoček iz zlogov, iz katerih učenci sestavljajo besede
zlohôten
-tna -o
prid.
(
ó ō
)
ki hoče, želi zlo, slabo:
zlohotni nasprotniki, ocenjevalci
/
zlohotno natolcevanje, podtikanje
/
ekspr.
zlohoten vpliv
slab
zlohôtnež
-a
m
(
ȏ
)
ekspr.
zlohoten človek:
skriti pismo pred zlohotneži
zlohôtnost
-i
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost zlohotnega:
vzbuditi v kom zlohotnost
;
zlohotnost kritikov
/
zlohotnost ocene
zlokôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
1.
zloben
,
hudoben
:
zlokobna mačeha
;
zlokobne sile
;
zlokobna usoda
/
zlokoben obraz
/
zlokoben namen
2.
zlovešč
:
temni zlokobni oblaki
;
zlokobna tišina pred spopadom
;
zlokobno znamenje
3.
grozljiv
,
neprijeten
:
izogibati se zlokobnega kraja
;
nastala je zlokobna tema
zlokôbno
prisl.
:
zlokobno je molčal
;
veter je zlokobno udarjal v trhla vrata
zlòm
zlôma
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od zlomiti:
zlom držala zaradi pritiskanja
;
zlom kosti ob padcu
;
zlom osi
/
zlom glavnega junaka ob koncu romana
;
duševni, moralni zlom koga
/
zlom idealov, vere v avtoriteto
/
zlom armade
razpad, uničenje
;
zlom stavke
/
zlom fašizma, komunizma
;
zlom režima
odprava
/
po zlomu stare Jugoslavije
2.
prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo
slabega gospodarskega stanja:
gospodarski zlom države
;
zlom banke
3.
poškodba, pri kateri je kost prelomljena:
ugotoviti zlom
;
ukrepi pri zlomu kosti
/
uravnati zlom
zlomljenost
●
živčni zlom
stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih
naporov, čustvenega pretresa
♦
med.
komplicirani zlom
pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo
;
odprti zlom
pri katerem kost predre kožo
zlomástiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
silovito, hrupno priti skozi kaj ovirajočega:
zlomastil je skozi gozd
//
ekspr.
silovito, hrupno iti, priti:
zlomastil je po stopnicah
/
najraje bi zlomastil nadenj
;
pren.
nevihta je zlomastila čez gore
zlómek
-mka
m
(
ọ̑
)
1.
evfem.
hudič
:
zlomek ga je skušal
;
zlomka ima v sebi, tako je zvit
;
bali so se ga kot samega zlomka
/
ekspr.
zlomek te razumi, jaz te ne
/
kot vzklik:
da bi te zlomek
;
o ti zlomek ti
;
tristo zlomkov
2.
ekspr.
zloben, hudoben človek:
zmeraj se najde kakšen zlomek, da zažge
;
boj se ga, ta zlomek je vsega zmožen
3.
ekspr.
oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo:
kateri zlomek je razbil šipo
;
zlomek se ni hotel predati
/
nekam sem založil tega zlomka
;
vse pohodi ta kurji zlomek
/
kot psovka:
govori, zlomek
;
zlomek mali, kaj pa nagajaš
//
oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje:
kako ta zlomek igra
;
zlomek je tako močen, da vsakega vrže
/
napekla je vsega zlomka
veliko različnih stvari
4.
ekspr.,
v povedni rabi
neprijetnosti
,
težave
:
napil se je, spet bo zlomek
/
če denarja ni, je zlomek
/
v povedni rabi
zlomek je takole stati na mrazu
5.
v členkovni zvezi
za zlomka
popolnoma
,
prav
:
s fronte pa za zlomka nikogar niso spustili
;
zna za zlomka vse
//
sploh
,
nikakor
:
za zlomka se ni dalo priti blizu
;
za zlomka se mu ne posreči
//
za vprašalnico
poudarja ugibanje:
kaj za zlomka pa so zagrešili
6.
v medmetni rabi
izraža
a)
podkrepitev trditve:
zlomek, da se mi bo posrečilo
;
posodil ti bo, ni zlomek
b)
jezo, nejevoljo:
zlomek, kam pa bežite
;
za zlomka, kdo vam je pa dovolil
;
počakajte, za zlomka
;
o ti zlomek ti, zmeraj je kaj narobe
c)
začudenje, presenečenje:
za zlomka, bolan da je
/
ušel je. Ni zlomek
●
ekspr.
počeli so takega zlomka, da nihče ni mogel spati
hrup, nemir
;
ekspr.
če boš prišel prepozno, boš videl zlomka
boš imel neprijetnosti
;
od zlomka
ekspr.
ljudje so od zlomka
zelo prebrisani, podjetni; zmožni tudi zelo hudih dejanj
;
ekspr.
od zlomka je, kaj počnejo
zelo hude, neprijetne stvari; zelo nenavadne, presenetljive stvari
;
ekspr.
ne boji se živega zlomka
prav nikogar, ničesar
;
ekspr.
prepih je od zlomka nevaren
zelo
;
teče kot zlomek
zelo hitro
zlómka
ekspr.
:
zlomka, so že na vrhu
;
zlomka, celo dopoldne vas čakamo
;
kje zlomka pa tičite
/
gotovo bodo prišli. Zlomka bodo
ne bodo
zlomíseln
-a -o
[
zlomisələn
in
zlomisəln
]
prid.
(
ȋ
)
ki zlo, slabo misli:
godrnjav, zlomiseln človek
zlomíti
zlómim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele:
dračje so zlomili in naredili butare
;
zlomiti palico
/
zlomiti na drobne kose
//
poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi:
zlomiti držalo, svinčnik, toporišče
;
zlomiti vejo, vrh
;
deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila
;
krhke kosti se rade zlomijo
;
vozu se je zlomila os
;
rezilo se je zlomilo
/
zlomiti pečat
prelomiti
/
zlomiti ptici perut
;
zlomiti si nogo, tilnik
2.
povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v
čem:
zlomiti uporne jetnike
;
zlomiti obtoženca z mučenjem
;
zlomili so jo, da je priznala
;
niso ga mogli zlomiti
/
neprestano zasliševanje ga je zlomilo
/
brezoseb.
ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal
ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik:
jeza, zavist ga je zlomila
;
strah ga je zlomil
/
smeh ga je zlomil
zasmejal se je
;
jok ga je zlomil
zajokal je
//
telesno, duševno izčrpati:
bolezen ga je zlomila
;
naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo
;
izguba otrok jo je zlomila
3.
povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati:
zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor
;
zlomiti stavko
/
zlomiti pogum, voljo komu
/
zlomiti fevdalizem, režim
odpraviti
●
ekspr.
zlomili so mu hrbtenico
pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje;
naredili so ga pokornega, ponižnega
;
publ.
zlomiti hrbtenico birokratizmu
premagati ga
;
ekspr.
marsikatero palico je zlomil na njem
zelo ga je pretepal
;
ekspr.
ženske so mu zlomile roge
ga naredile manj oblastnega
;
ekspr.
zlomila mu je srce
čustveno ga je zelo prizadela
;
ekspr.
pri tem imenu si lahko jezik zlomiš
zelo težko ga je izgovoriti
;
ekspr.
tja bo šel, tudi če si zlomi vrat
čeprav bo v življenjski nevarnosti
;
ekspr.
v tem boju si bo zlomil vrat
bo premagan
♦
pravn.
zlomiti palico nad obsojencem
nekdaj
odrediti izvršitev sodbe
;
tisk.
zlomiti
urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
zlomíti se
1.
izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem:
obtoženec se je zlomil in priznal zločin
;
duševno, notranje se zlomiti
/
polagoma se je zlomil in postal starec
se duševno, telesno izčrpal
2.
ekspr.
prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja
česa:
obramba se je zlomila
/
upanje v njem se je zlomilo
;
sila viharja se je zlomila
/
armada se je v nekaj dneh zlomila
je v nekaj dneh propadla, razpadla
3.
ekspr.
na hitro utihniti, izgubiti glasnost:
glas se mu je zlomil
;
pesem se je zlomila
/
besede so se ji zlomile v joku
4.
pod kotom spremeniti smer:
lok se zgoraj zlomi
;
vsake toliko se prostor zlomi
/
planota se zlomi v prepadnih stenah soteske
se na hitro konča
//
ekspr.
upogniti se, sključiti se:
pod težkim bremenom se je zlomil
;
zlomiti se v pasu
●
v njem se je nekaj zlomilo
prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju
;
zaradi krivic se je v njem vse zlomilo
popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj
;
ekspr.
zlomil se je v sebi
izgubil je zaupanje, vero vase
;
ekspr.
zlomiti se v jok
zajokati
zlómljen
-a -o:
zlomljen drog
;
zlomljen ponos, upor
;
videl ga je vsega zlomljenega in postaranega
;
stal je zlomljen v križu
;
zlomljena kost, noga
;
zlomljena osebnost
;
bila je ponižana in zlomljena
●
ekspr.
zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla
zelo utrujeni, izčrpani
;
ekspr.
natepli so ga, da je ves zlomljen
ga vse boli
zlómkov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
evfem.
hudičev
:
ujel se je v zlomkove zanke
/
kot psovka
zlomkovi otroci, boste dali mir
2.
ekspr.
ki izraža negativen odnos do osebe, stvari:
kdo je pasel te zlomkove ovce
zlómkovo
prisl.
,
ekspr.
zelo
,
hudo
:
zlomkovo so ga iskali
;
zlomkovo rad jih ima
zlómljenost
-i
ž
(
ọ́
)
stanje zlomljenega:
zlomljenost osi
/
zlomljenost in nebogljenost glavne osebe
zlomljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) zlomi:
zlomljiva palica
/
odpornost vsakega človeka je zlomljiva
/
biti upogljiv, a ne zlomljiv
zlonaméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki ima zle, nepoštene namene:
klevete so širili zlonamerni ljudje
;
vsi niso bili zlonamerni
/
zlonameren pogled
;
zlonamerna kritika, propaganda
zlonamérno
prisl.
:
zlonamerno širiti govorice
zlonamérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zlonamernega:
očitati komu zlonamernost
/
zlonamernost članka
zlonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
ki prinaša zlo, nesrečo:
zlonosni tujci
;
zlonosna ženska
/
zlonosni oblaki
;
zlonosne iskre
;
zlonosno nagnjenje
/
zlonosno pokanje ledu
zlorába
-e
ž
(
ā
)
1.
uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega:
zloraba dosežkov psihiatrije
;
zloraba svobode
;
zloraba književnosti v ideološke namene
//
uporaba koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji:
zaščititi človeka proti zlorabam
;
zloraba ljudi za poskuse
/
kaznovati spolno zlorabo otrok
2.
uporaba v nasprotju z zakoni, pristojnostjo:
razkrinkavati zlorabe
;
huda, velika zloraba
;
zloraba položaja, pooblastil
//
preračunana uporaba v svojo korist:
zloraba zaupanja
/
zloraba delavcev
//
ekspr.
neupravičena uporaba česa, sklicevanje na kaj:
zloraba gesla
zlorábiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
uporabiti kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega:
zlorabil je svoje darove
;
zlorabiti moč, pamet za grozodejstva
;
zlorabiti svobodo, znanje
/
zlorabil je svojo avtoriteto proti ljudstvu
uporabil v njegovo škodo
//
uporabiti koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji:
zlorabiti otroke
;
zlorabili so jih za vohune
/
spolno zlorabiti koga
opraviti s kom spolno združitev, imeti z njim spolni odnos kljub
njegovi mladoletnosti, neosveščenosti, proti njegovi volji
2.
uporabiti v nasprotju z zakoni, pristojnostjo:
zlorabiti položaj, pooblastila, predpise
/
zlorabiti ime firme
//
preračunano uporabiti v svojo korist:
zlorabiti gostoljubnost, zaupanje koga
/
ekspr.
zlorabiti potrpežljivost poslušalcev
//
ekspr.
neupravičeno uporabiti kaj, se sklicevati na kaj:
zlorabiti besedo ljubezen
;
zlorabiti pesnika
zlorábljen
-a -o:
zlorabljeni mladoletniki
;
zlorabljena ljubezen
zlorábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zlorabljati:
zlorabljanje naravnih dobrin
;
zlorabljanje svobode
/
zlorabljanje otrok, zapornikov
/
zlorabljanje uradnega položaja
/
zlorabljanje naklonjenosti koga
zlorábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
uporabljati kaj pozitivnega za kaj negativnega, slabega:
zlorabljati premoženje za lahkoživo življenje
;
zlorabljati sposobnosti, svobodo, znanje jezikov
/
zlorabljati računalnik
//
uporabljati koga za kaj negativnega proti njegovi volji:
zlorabljati jetnike za nevarna dela
;
zlorabljati otroke
/
spolno zlorabljati koga
imeti s kom spolne odnose kljub njegovi mladoletnosti,
neosveščenosti, proti njegovi volji
2.
uporabljati v nasprotju z zakoni, pristojnostjo:
zlorabljati uradni položaj
;
zlorabljati zakone
//
preračunano uporabljati v svojo korist:
zlorabljati gostoljubnost, zaupanje koga
/
zlorabljati čustva ljudi
/
zlorabljati delavce
izkoriščati
//
ekspr.
neupravičeno uporabljati kaj, se sklicevati na kaj:
zlorabljati ime koga
;
zlorabljati pesnikove misli
zlorábljan
-a -o:
zlorabljani mladoletniki
;
zlorabljano besedilo
zloràd
-áda -o
prid.
(
ȁ á
)
zastar.
hudoben
,
škodoželjen
:
zlorad človek
/
zlorad smeh
zlorádo
prisl.
:
zlorado gledati
zlorádost
-i
ž
(
á
)
zastar.
hudobnost
,
škodoželjnost
:
nasprotnikova zloradost
/
to je storil iz zloradosti
zloslúten
-tna -o
prid.
(
ū
)
knjiž.
ki sluti, napoveduje zlo, nesrečo:
zlosluten pisatelj, prerok
/
zloslutne pretnje, vesti
/
zloslutna tišina pred spopadom
//
ki izraža, kaže slutnjo nesreče, zla:
po telesu mu je zagomazel zlosluten drget
;
vprašal je z zloslutnim glasom
zlosréčen
-čna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
nesrečen
:
smrt zlosrečnih bratov
;
zlosrečni otroci
/
zlosrečna dežela
●
knjiž.
postaviti zlosrečne preroke na laž
zlovešče
zlóst
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
lastnost, značilnost zlega:
spoznati zlost greha, naklepov
/
zlost bolezni
/
odpraviti zlost na svetu
zlo
;
umirali so od zlosti
hudega
;
zlost presitih ljudi
zla dejanja
2.
zlobnost
,
hudobnost
:
priznavati svojo zavrženost in zlost
/
zlost epigramov
/
buditi v kom zlost
zlobo
;
v glasu ni bilo več prejšnje zlosti
jeze
zlostáviti
-im
nedov. in dov.
(
á ȃ
)
star.
1.
slabo ravnati s kom:
zlostavili so otroke
2.
dov.
spolno zlorabiti, onečastiti:
zlostaviti dekle
zlostávljen
-a -o:
zlostavljena ženska
zlostávljati
-am
nedov.
(
á
)
star.
1.
slabo ravnati s kom:
ko se je uprl, so ga nehali zlostavljati
2.
spolno zlorabljati, onečaščati:
v zaporih so ženske zlostavljali
zlósten
-tna -o
prid.
, zlóstnejši
(
ọ̑
)
knjiž.
zloben
,
sovražen
:
zlosten pogled
/
vsak dan so postajali zlostnejši in močnejši
zlóščiti
-im
dov.
(
ọ̄
)
1.
prekriti z loščem:
te lonce je treba še zloščiti
2.
dati površini lesk z mazanjem in drgnjenjem:
zloščiti čevlje, parket
/
premazati pod z voščenimi čistili in zloščiti
;
zloščiti s suho krpo
zlóščen
-a -o:
zloščeno pohištvo
;
skrbno zloščena obutev
zlót
-a
m
(
ọ̑
)
denarna enota Poljske:
najeti več milijard zlotov posojila
;
bankovec za petdeset zlotov
//
bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
zlótati
-am
dov.
(
ọ̑
)
teh.
spojiti kovinske dele z lotom:
zlotati žlebove
zlótan
-a -o:
zlotan spoj
zlotvòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
zastar.
hudodelstvo
,
zločin
:
kaznovati koga za zlotvore
zlotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
1.
nevaren
2
,
poguben
:
zlotvorni mikrobi
;
zlotvorna bolezen
2.
hudodelski
,
zločinski
:
zlotvoren človek
zlousóden
-dna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
poguben
,
usoden
1
:
njegova smrt je imela za politično življenje zlousoden pomen
/
to se je zgodilo v zlousodni noči
zlovésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
zlovešč
:
zlovesten molk, smeh
;
zlovestne novice
zlovéšč
-a -e
prid.
(
ẹ̄
)
ki napoveduje zlo, nesrečo:
zlovešči obiskovalci
;
sova je zlovešča ptica
/
zlovešča hišna preiskava
;
zlovešča tišina pred napadom
;
zlovešče brnenje letal
;
zlovešče grmenje
;
zlovešče ozračje v tragediji
/
zlovešč pogled
grozeč
//
ki vzbuja grozo, strah:
zlovešči trenutki na strmini
;
zlovešče napovedi, novice
;
zlovešča prikazen
;
zlovešče tuljenje volkov
zlovéšče
prisl.
:
zlovešče se je bliskalo
;
oči so se mu zlovešče zasvetile
;
sam.:
napovedovali so nekaj zloveščega
zlovólja
-e
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
slaba volja, nerazpoloženje:
premagati zlovoljo
;
na njihovih obrazih je bilo videti zlovoljo
/
razpust društva bi povzročil zlovoljo ljudi
nejevoljo, jezo
zlovóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
ki je slabe volje, nerazpoložen:
ves večer je bil molčeč in zlovoljen
;
bolezen ga je delala zlovoljnega
;
iz mesta se je vrnil zlovoljen
/
bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca
nejevoljen, jezen
/
zlovoljen obraz, pogled
zlovóljno
prisl.
:
zlovoljno mu je segel v besedo
zlovóljnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
slaba volja, nerazpoloženost:
polastila se ga je zlovoljnost
/
napadi zlovoljnosti
nejevolje, jeze
zlovrážen
-žna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
sovražen
:
zlovražni pogledi
/
zlovražna sreča
zlóžba
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem območju v enoten
kompleks;
komasacija
:
nasilna zložba
/
zložba zemljišč
zlóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
kar je zloženo, sestavljeno iz več kosov, predmetov:
zložek se je podrl
;
hiša je podobna zložku večje in manjše kocke
♦
adm.
stenografski znak za dva ali več soglasnikov brez vmesnega
samoglasnika
zložêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
ki drugemu privošči zlo, slabo:
zloželjen človek
/
zloželjen nasmeh
zlóžen
1
-žna -o
prid.
, zlóžnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
položen
:
vzpenjati se po zložnem bregu
;
zložna pot, steza
/
zložno gorovje
s položnimi pobočji
/
zložne stopnice
/
zložen ovinek reke
neoster, rahel
2.
zmerno hiter:
zložen sprehod
;
prijetna zložna hoja
/
stopal je z zložnimi koraki
/
zložen razvoj
3.
star.
udoben
,
prijeten
:
zložen naslanjač
;
zložna kočija
/
njegova mladost je bila srečna in zložna
brez težav
●
knjiž.
za zložne goste hiša ni primerna
udobja vajene, zahtevne
;
knjiž.
zložni turisti so počakali na vzpenjačo
neprizadevni, lagodni
;
zložna postelja
zložljiva
;
ekspr.
izbrati zložno pot do česa
nenaporen način za dosego česa
zlóžno
prisl.
:
steza se zložno spušča v dolino
;
popoldne so vozili zložneje
zlóžen
2
-žna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
1.
nar.
miroljuben
:
bil je zložen in mil človek
2.
zastar.
složen
:
bili so zložni in so se zmeraj ozirali drug na drugega
zlóžen
3
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
ki ima zlogotvorni glas:
zložna osnova
/
zložni r
zlogotvorni r
zlóžno
prisl.
:
izgovarjati zvočnik zložno
zložênka
-e
ž
(
é
)
1.
kar je iz česa zloženo:
dati na rano zloženko iz gaze
//
knjiž.
jed, sestavljena iz več jedi:
skuhati zloženko
/
krompirjeva, zelenjavna zloženka
2.
jezikosl.
beseda, narejena z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed,
navadno povezanih z veznim samoglasnikom:
tvoriti zloženke
;
domača, tuja zloženka
;
samostalniška zloženka
;
sestavljenke in zloženke
●
knjiž.
kupiti otroku zloženko
zgibanko
zložênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost zloženega:
zloženost opeke, perila
/
zloženost stavka
●
knjiž.
razmišljati o človeški zloženosti
zapletenosti, kompliciranosti
zložítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zložiti:
zložitev drv v skladovnico
/
zložitev zemljišč
zložíti
-ím
dov.
, zlóžil
(
ī í
)
1.
narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino:
zložil je načrt in ga dal v žep
;
zložiti na pet delov
;
zložiti najprej po dolgem in potem počez
/
zložiti mizo, stol
;
pahljačasto zložiti krila
;
padalo se samo zloži
/
zložiti hlače po robovih
2.
dati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo:
zložiti deske, liste
;
zložiti prekle v obliki piramide
;
navzkriž zložiti
/
zložiti na kup
;
zložiti v pahljačo, skladovnico
//
na tak način narediti:
zložil je grmado in jo zažgal
;
iz kamenja zložiti zid
/
zložiti škatlo
3.
s prislovnim določilom
s prelaganjem narediti, da pride kaj kam, od kod:
zložiti obleko iz kovčka
;
zložiti pohištvo s tovornjaka
;
zložiti knjige na svoje mesto, po policah
;
zložiti nazaj v predal
4.
dati travo, snope med late kozolca:
še en voz trave moramo zložiti
/
zložiti žito v kozolec
5.
ustvariti, napisati glasbeno delo, skladbo:
zložiti opero
/
zložiti napev
//
ustvariti, napisati sploh:
to pesem je zložil posebej zanjo
/
star.
včeraj sem zložil čestitko za njegov rojstni dan
sestavil, napisal
6.
star.
združiti
:
kako zložiti podjetji
/
zložita svoje moči in ga napadita
/
zložiti zemljišča
komasirati
●
pog.
zložil ga je po tleh
vrgel, podrl
;
pog.
pred avtobusno postajo me zložite dol
ustavite, da bom izstopil
;
pog.
zložiti skupaj za darilo, pijačo
zbrati (denar)
♦
jezikosl.
narediti besedo z združitvijo dveh ali več polnopomenskih besed,
navadno povezanih z veznim samoglasnikom
zložíti se
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
uleči se:
zložil se je na posteljo in zaspal
●
pog.
fant se je zložil, ko me je hotel udariti
je padel
;
star.
niso se mogli zložiti
sporazumeti
;
star.
zložiti se z življenjem
sprijazniti se
zložèn
-êna -o
1.
deležnik od zložiti:
zložen stol
;
škatle so zložene v skladovnico
;
pravilno zloženo padalo
2.
knjiž.
kompliciran
,
zapleten
:
njegovo vprašanje je zloženo
♦
jezikosl.
zloženi stavek
ali
zložena poved
poved z več stavki
;
podredno zloženi stavčni člen
stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge
;
priredno zloženi stavčni člen
stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni
;
zložena glagolska oblika
glagolska oblika iz pomožnega glagola in deležnika na -l ali na
-n in -t
;
lit.
pesem je zložena v dvovrstičnicah;
prim.
izložiti
zložljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da zložiti:
zložljiv otroški voziček
;
ta lestev je zložljiva
/
zložljivi cilinder
;
zložljivi dežnik
zlóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
udobnost
,
prijetnost
:
bil je vajen zložnosti na potovanju
;
zložnost sobe
/
duhovna zložnost
neprizadevnost, lagodnost
zlužiti
ipd.
gl.
izlužiti
ipd.
zmága
-e
ž
(
ȃ
)
dejstvo
:
a)
da kdo zmaga:
zmaga je še negotova
;
zmaga jih je opogumila, razveselila
;
izbojevati,
publ.
izboriti zmago
;
proslavljati zmago
;
igrati na zmago
;
hitra, lahka, težka,
publ.
gladka zmaga
;
ekspr.
poceni zmaga
pridobljena brez velikega truda, žrtvovanja
/
vojaška zmaga
;
zmaga nad nasprotnikovo vojsko
/
dan zmage
praznik zmage nad nacistično Nemčijo 9. maja
/
zmaga stavkajočih delavcev
/
z dobro igro si zagotoviti zmago
;
zmaga nogometašev
;
zmaga na domačem igrišču
;
zmaga v teku
/
zmaga na volitvah
/
ekspr.:
zmaga dobrega nad zlim
;
zmaga pravice
b)
da kdo doseže, za kar si zelo prizadeva:
vsaka zmaga ga utrjuje v dobrem
;
delovna, moralna zmaga
●
publ.
zmaga je šla k Francozinjam
zmagale so Francozinje
;
ekspr.
zmaga se jim je nasmehnila
bili so blizu zmage, zmagali so
;
ekspr.
zmaga mu ne bo ušla
zmagal bo
;
vznes.
povedel jih je zmagi naproti
pod njegovim vodstvom so zmagali
;
doseči,
publ.
odnesti, praznovati, slaviti zmago
zmagati
;
ekspr.
izpustiti zmago iz rok
ne zmagati kljub ugodnemu položaju
;
knjiž.
usoda jim je naklonila zmago
zmagali so
;
knjiž.
Pirova zmaga
zmaga, uspeh, ki je glede na velike žrtve malo vredna, nekoristna
♦
voj.
strateška zmaga
ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških
ciljev
zmagálec
-lca
[
zmagau̯ca
tudi
zmagalca
]
m
(
ȃ
)
star.
zmagovalec
:
zmagalec v bitki
;
zmagalci in premaganci
/
zmagalec težav
premagovalec
zmagálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
zmagovit
:
zmagalno moštvo
/
zmagalna bitka
/
čutiti zmagalni ponos
zmagovalni
●
knjiž.
prisoditi komu zmagalni venec
zmago
zmágati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več:
zmagati po hudem boju
;
zmagati v odločilni bitki
;
zmagati z velikimi izgubami
/
zmagati nad sovražnikom
premagati ga
/
vojaško zmagati
//
v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha:
v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
//
v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve
osebka:
stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače
;
zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja
/
ne dovoli, da otrok zmaga
doseže uveljavitev svojih zahtev
;
star.
zmagati v pravdi
dobiti tožbo
;
moralno zmagati
/
zmagalo je človekoljubje
2.
na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši
rezultat:
zmagal je francoski kolesar
;
publ.
zmagala je Slovenija pred Italijo
;
zmagati s pet proti tri
/
zmagati na tekmovanju, v drugi igri
/
kot geslo olimpijskih iger
pomembno je sodelovati, ne zmagati
♦
šport.
zmagati na sto metrov hrbtno
;
zmagati v mnogoboju, slalomu
;
zmagati s točko prednosti
3.
dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu,
natečaju:
zmagal je do zdaj neznan režiser
;
z zadnjim filmom je zmagal
/
zmagala je zadnja popevka, skladba
/
zmagati na natečaju
4.
na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov:
zmagal je naš kandidat
;
zmagati z večino glasov
/
zmagala je kandidatna lista socialistične stranke
/
zmagati na volitvah, pri volitvah
5.
dobiti delo, službo, razpisano z natečajem:
zmagal je mlad arhitekt
/
podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
6.
ekspr.
v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega:
njegovo mnenje je zmagalo
;
ta predlog ne bo zmagal
/
zmagal je obup
/
zmagala bo pravica
;
končno je zmagala resnica
izkazalo se je, kaj je res
/
dobro je zmagalo nad zlim
7.
preh.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
zmagala jih je utrujenost
;
pijača ga je zmagala, da je zaspal
/
zmagal jo je spanec
zaspala je
8.
preh.,
star.
premagati
:
zmagati sovražnika
/
zmagati jezo, strah
9.
preh.,
star.
zmoči
:
žena ne zmaga vsega dela
;
zmagati velik napor
/
ne zmagamo vseh naročil
ne moremo jih izpolniti
;
zdaj ne zmagam poti v mesto
nimam dovolj moči, da bi jo prehodil
zmágati se
star.
premagati se:
čutim, da se ne bi mogla zmagati
zmágan
-a -o
star.
premagan
:
zmagani vojaki
;
strmina je zmagana
zmagljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
premagljiv
:
zmagljiv sovražnik
/
zmagljiva težava
/
zmagljiva bitka
zmagovita
zmagonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
star.
zmagovit
:
zmagonosna vojska
/
zmagonosni boji
/
zmagonosen pogled
zmagoslaven
zmagonôsno
prisl.
:
zmagonosno pogledati
zmagosláven
-vna -o
prid.
, zmagoslávnejši
(
á
)
1.
ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha:
zmagoslaven nasmeh, pogled
/
zmagoslaven sprejem
2.
ekspr.
zmagovit
:
zmagoslavna četa
/
zmagoslaven boj
3.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki:
zmagoslavna lepota
/
zmagoslaven dokaz moči
zelo velik, prepričljiv
●
knjiž.,
ekspr.
kdo bo dobil zmagoslavno palmo
zmagal
;
publ.
igra je opravila zmagoslavno pot po odrih
je bila uspešno igrana
♦
rel.
zmagoslavna cerkev
skupnost svetnikov v nebesih
zmagoslávno
prisl.
:
zmagoslavno pokazati avtomobil
zmagosláviti
-im
nedov. in dov.
(
á ȃ
)
zastar.
slaviti, praznovati zmago:
zmagovalci so zmagoslavili
;
hrupno zmagoslaviti
/
vnaprej vem, kdo bo zmagoslavil
zmagal
;
zmagoslaviti nad sovražnikom
premagati ga
zmagoslávje
-a
s
(
ȃ
)
1.
veselje, ponos zaradi zmage, uspeha:
prevzelo ga je zmagoslavje
;
pogled je izdajal zmagoslavje
;
občutek zmagoslavja
/
z zmagoslavjem pokazati dovoljenje
2.
ekspr.
zmaga
:
praznovati, pričakovati zmagoslavje
/
zmagoslavje sodobne tehnologije
●
publ.
napredno gibanje je slavilo zmagoslavje
zmagalo
zmagosvésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
prepričan v zmago:
zmagosvesten poveljnik
zmagosvéstno
prisl.
:
zmagosvestno govoriti
zmagoválec
-lca
[
zmagovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor zmaga:
vdati se zmagovalcu
;
zmagovalec in poraženec
;
vrniti se kot zmagovalec
/
moralni zmagovalec
/
olimpijski zmagovalec
;
zmagovalec zadnje igre
/
festivalski zmagovalec
/
zmagovalec na volitvah
/
star.
zmagovalec sovražne vojske
premagovalec
●
publ.
iz borbe je izšel kot zmagovalec
je zmagal
;
publ.
stopiti na oder za zmagovalce
zmagati
zmagoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zmagovanje ali zmago:
zmagovalna vojska
/
zmagovalni čoln
/
zmagovalna pesem
/
zmagovalni oder
/
ozreti se na koga z zmagovalnim pogledom
zmagoslavnim
●
publ.
povzpeti se, stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra
zmagati
;
publ.
dobiti zmagovalni venec
zmagati
;
publ.
tekmovalec je že večkrat stal na zmagovalnih stopnicah
zmagal
zmagoválno
prisl.
:
zmagovalno pokimati
zmagoválka
-e
[
zmagovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki zmaga:
slaviti zmagovalko
/
olimpijska, pokalna zmagovalka
;
zmagovalka turnirja
;
zmagovalka v smuku, teku
/
zmagovalka volitev
/
popevka zmagovalka
zmagoválski
-a -o
[
zmagovau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zmagovalce ali zmagovanje:
zmagovalski venec
/
zmagovalski ponos
zmagovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmagovati:
navaditi se na zmagovanje
/
zmagovanje zdravih načel
/
imeti dovolj moči za zmagovanje težav
zmagováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več:
vojska zmaguje
;
zmagovati s tanki
/
vojaško zmagovati
//
v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha:
zmagovali so fantje iz sosednje ulice
//
v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve
osebka:
zmagujemo: ne upajo si nas zapreti
/
zmagovati v prepirih
2.
na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši
rezultat:
letos naši smučarji ne zmagujejo
;
zmagovati na velikih tekmovanjih
;
zmagovati s slabšimi kartami
/
ti avtomobili že dolgo zmagujejo
3.
dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu,
natečaju:
zmagujejo družbenokritični filmi
;
take pesmi pogosto zmagujejo
4.
na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov:
zmagujejo socialisti
/
zmagovati na volitvah
5.
dobivati delo, službo, razpisano z natečajem:
zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
6.
ekspr.
v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega:
zmaguje nasprotno stališče
/
zmagoval je oče v njem
očetovska čustva so postajala vedno močnejša
7.
preh.,
ekspr.
izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega
preseganja zahtevnosti dela, nalog:
zmagovati delo
;
nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki
/
težko zmagujemo izdatke
krijemo
;
ne zmagujemo več obresti
ne moremo jih plačevati
;
pevci komaj zmagujejo ta ton
zadevajo, pojejo
;
dobro zmaguje vlogo nasilneža
igra
/
konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico
vlekla plug po njej
;
dobro kolo lažje zmaguje klance
jih prepelje, se vzpenja po njih
/
kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo
smo sposobni opraviti vse delo
8.
preh.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
utrujenost jo zmaguje
/
kljub vsemu so jo zmagovale solze
so ji tekle
;
vino me zmaguje
postajam pijan, zaspan
/
brezoseb.
zmagovalo ga je
9.
preh.,
star.
premagovati
:
zmagovati ovire, težave
zmagujóč
-a -e:
zmagujoča vojska
●
publ.
zmagujoči podvigi naših alpinistov
zmagoviti, veliki
zmagovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki zmaga, zmaguje:
zmagovita vojska
/
zmagoviti košarkarji
;
zmagovito moštvo
/
zmagovita popevka
/
publ.
v tem trenutku so zmagoviti nasprotniki
zmagujejo
;
zmagovit se vrniti
2.
s katerim se zmaga, zmaguje:
zmagovita karta
;
zmagovita kombinacija
/
njegovi nastopi so zmagoviti
uspešni
♦
šport.
zmagoviti gol, koš
3.
v katerem se zmaga, zmaguje:
zmagovit boj
;
zmagovita vojna
/
ekspr.
bojevati se do zmagovitega konca
zmage
4.
ekspr.
na katerem se doseže, dosega velike uspehe:
zmagovito potovanje gledališča po evropskih mestih
5.
ekspr.
ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha:
zmagovit krik
/
doživeti zmagovit sprejem
6.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki:
zmagovita lepota
/
zmagovit uspeh predstave
zelo velik
●
publ.
avtomobilizem je na zmagovitem pohodu
se vedno bolj širi
zmagovíto
prisl.
:
zmagovito se bojevati
zmagovítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zmagovitega:
zmagovitost čete
/
ekspr.
zmagovitost resnice
zmáhan
-a -o
prid.
(
á
)
nižje pog.
1.
izčrpan
,
zdelan
:
plezalci se zmahani vračajo v dolino
2.
poškodovan
,
obrabljen
:
zmahano pohištvo
zmáj
in
zmàj zmája
m
(
ā; ȁ á
)
1.
v pravljicah
hudobna krilata žival z eno ali več glavami, levjimi kremplji in
kačjim repom, ki navadno bruha ogenj:
zmaj čuva grad
;
odsekati zmaju glavo
;
pastir je premagal zmaja
;
strašen, velik zmaj
;
rjove kot zmaj
/
dvoglavi zmaj
2.
kip ali podoba, ki predstavlja tako žival:
na mostni ograji so zmaji
;
slika svetega Jurija z zmajem
3.
igrača iz lesenega okvira, na katerega je napet papir, za spuščanje po
zraku:
zmaj dobro leti
;
delati, spuščati zmaje
;
igrati se z zmajem
;
pisan, velik zmaj
/
papirnati zmaj
4.
ekspr.
človek, zlasti ženska, ki silovito napada, navadno z besedami:
njegova žena je zmaj
;
kako si se mogel poročiti s tem zmajem
/
kdaj bo stari zmaj sklical sestanek
šef
5.
ekspr.
neugnan, zelo živahen otrok:
naš mali zmaj je šel spat
;
kdo bo krotil tega zmaja
6.
šport.
naprava s krili za letenje, spuščanje po zraku, navadno s hriba v
dolino:
nad mestom kroži zmaj
;
leteti z zmajem
/
letalni zmaj
●
ekspr.
stanovanjska stiska je stoglavi zmaj
zelo huda, neprijetna stvar
;
publ.
njihova vojska je papirnat zmaj
nestvarna, navidezna nevarnost
;
knjiž.
peklenski zmaj
hudič
♦
obl.
ljubljanski zmaj
nekdaj
najvišje priznanje na sejmu mode v Ljubljani
;
zool.
leteči zmaj
kuščar, ki živi v jugovzhodni Aziji, Indiji in Avstraliji in ima
med sprednjimi in zadnjimi nogami kožno gubo za letenje, Draco
volans
;
morski zmaji
majhne morske ribe s strupenimi žlezami ob bodicah prve hrbtne
plavuti, Trachinidae
zmájar
-ja
m
(
ȃ
)
športnik, ki leta, se spušča z zmajem:
zmajar je pristal v dolini
;
izkušen zmajar
zmájarstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki je v zvezi z letanjem, s spuščanjem z zmaji:
razvoj zmajarstva
/
prvenstvo v zmajarstvu
zmajáti
zmájem
tudi
zmájati -em
tudi
-am
dov.
, zmájaj zmájajte
tudi
zmajájte; zmajál
tudi
zmájal
(
á á; á; ā
)
1.
navadno v zvezi
zmajati z glavo
s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izraziti
osuplost, presenečenje, ogorčenje:
na vprašanje je zmajal z glavo
;
sočutno, zamišljeno zmajati z glavo
/
star.
zmajal je z rameni in utihnil
skomignil
/
nič ni rekel, samo zmajal je
2.
star.
zamajati
:
lahen veter je zmajal veje
/
potres je zmajal tla
3.
star.
razmajati
:
eksplozije so zmajale stari mlin
/
čas je zmajal temelje starih vrednot
4.
star.
omajati
:
zmajala sta ga jok in vpitje
;
radi bi ga zmajali, pa ga ne morejo
●
star.
nihče ni upal zmajati jezika
spregovoriti, oglasiti se
zmajáti se
,
tudi
zmájati se
ekspr.,
s prislovnim določilom
opotekajoč se, okorno iti, oditi:
zmajejo se v šotore in zaspijo
;
počasi se zmaje v hlev
/
zmajejo se na vozove
nerodno, počasi zlezejo
zmajávši
star.
:
zmajavši z glavo, napiše recept
zmaján
tudi
zmájan -a -o:
po zmajanih stopnicah sta šla v klet
zmájček
-čka
m
(
ā
)
manjšalnica od zmaj:
iz jajca se je izvalil zmajček
/
spuščati zmajčka
zmajeglàv
-áva
m
(
ȁ á
)
zool.
morska riba s strupenimi bodicami;
bodika
:
ujeti zmajeglava
zmájev
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na zmaja:
zmajev gobec, rep
/
zmajevo ogrodje
♦
bot.
zmajevo drevo
na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na
koncih vej in belimi cveti v socvetjih; dracena
;
šah.
zmajeva varianta
varianta sicilijanske otvoritve, pri kateri črni premakne lovca na
kraljevi strani z osnovnega polja na sosednje polje velike
diagonale
zmajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
navadno v zvezi
zmajevati z glavo
s počasnejšimi, daljšimi gibi glave na levo in desno izražati
osuplost, presenečenje, ogorčenje:
zmajeval je z glavo, rekel pa ni nič
;
osupel, presenečen zmajevati z glavo
/
to vendar ni mogoče, so ljudje zmajevali z glavami
/
nejevoljno zmajevati
zmajeváje
:
poslušalci odhajajo, zmajevaje z glavami
zmajujóč
-a -e:
gledal jo je, zmajujoč z glavo
zmájevec
-vca
m
(
ā
)
1.
bot.
na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih
vej in belimi cveti v socvetjih;
dracena
:
posekati zmajevec
2.
vrtn.
lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali
suličastimi zelenimi ali pisanimi listi, Dracaena:
zmájevka
-e
ž
(
ā
)
v pravljicah
zmajeva žena:
zmajevka se je razjezila
♦
bot.
alpska rastlina z listi v rozeti in vijoličastimi cveti v
grozdastem socvetju, Horminum
;
vrtn.
lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali
suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec
zmájski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na zmaje:
zmajski grad
/
pregrinjalo z zmajskimi glavami
/
zmajska hudobnost
/
Zmajski most
zmála
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
od malega, od otroških let:
zmala je tako navajen
zmálati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
poslikati
:
zmalati cerkev
zmálan
-a -o:
lepo zmalana kapela
zmáma
-e
ž
(
ȃ
)
kar koga zmami:
uporabiti kaj za zmamo
●
zastar.
okusiti bridke, grenke zmame
slepila
zmamíti
in
zmámiti -im,
in
zmámiti -im
dov.
(
ī á; á ȃ
)
ekspr.
1.
s čim želenim, vabljivim spraviti koga kam, kamor sicer ne bi šel:
zmamiti koga k sebi
/
zmamiti koga z obljubami
;
zmamiti koga proč, ven
/
denar ga je zmamil v svet
2.
s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročiti, da kdo naredi, stori kaj,
česar sicer ne bi naredil, storil:
visoka cena je zmamila marsikaterega lastnika, da je živino prodal
●
zastar.
pijača, vročina človeka zmami
omami;
prim.
izmamiti
zmámljati
-am
nedov.
(
á
)
ekspr.
1.
s čim želenim, vabljivim spravljati koga kam, kamor sicer ne bi šel:
zmamljati ženske k sebi
/
želje jih zmamljajo v nesrečo
2.
s svojimi vabljivimi lastnostmi povzročati, da kdo naredi, stori kaj,
česar sicer ne bi naredil, storil:
možnost dobrega zaslužka zmamlja ljudi, da podpisujejo pogodbe;
prim.
izmamljati
zmandráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zmendrati
:
zmandrati travo
/
ekspr.
kolesa so ga zmandrala
zmanevrírati
-am
tudi
izmanevrírati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
s spreminjanjem smeri, načina vožnje spraviti vozilo od kod, kam:
zmanevrirati ladjo iz pristanišča
;
zmanevrirati avtomobil skozi ozke ulice
2.
ekspr.
s spretnostjo, zvijačnostjo spraviti koga od kod, kam:
zmanevriral jo je iz sobe
/
zmanevrirali so ga v odbor
●
ekspr.
to zadevo je dobro zmanevriral
s spretnostjo, zvijačnostjo opravil;
prim.
izmanevrirati
zmanikírati
-am
dov.
(
ȋ
)
strokovno urediti nohte na roki:
zmanikirati koga
/
zmanikirati nohte
zmanipulírati
-am
dov.
(
ȋ
)
slabš.
s preračunljivim ravnanjem, dejanjem oškodovati, ogoljufati:
ugotovil je, da ga hočejo zmanipulirati
zmanipulíran
-a -o:
kmetje so bili izigrani in zmanipulirani
zmánjkati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
s smiselnim osebkom v rodilniku
nehati biti na razpolago:
zmanjkalo mu je denarja
;
vode večkrat zmanjka
;
potapljaču je zmanjkalo zraka
/
poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka
/
zmanjkalo mu je besed, vprašanj
/
sredi gozda zmanjka poti
2.
nav. 3. os.,
evfem.
biti ukraden, vzet:
spet mu je zmanjkala ena knjiga
;
z mize je zmanjkal rokopis
;
naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo
●
ekspr.
dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo
da ne bi spet omedlel
;
ekspr.
čez noč jih je zmanjkalo
so izginili, pobegnili
;
ekspr.
od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo
je takoj zaspala
;
ekspr.
pred težavami ga bo zmanjkalo
težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil
;
ekspr.
hitro ji zmanjka sape
postane zadihana, izčrpana
zmánjkati se
ekspr.,
s smiselnim osebkom v rodilniku, z nikalnico
izraža obstajanje česa v veliki količini:
lepih deklet se ne zmanjka
;
poleti se rib ne zmanjka
zmanjkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s smiselnim osebkom v rodilniku
nehavati biti na razpolago:
zmanjkuje jim hrane, kurjave
;
v trgovini že zmanjkuje olja
;
ekspr.
pridelali so vina, da jim je posode zmanjkovalo
/
zmanjkuje ji moči, poguma
/
govorcu je zmanjkovalo besed
;
zmanjkuje jim snovi za pogovor
2.
nav. 3. os.,
evfem.
biti večkrat ukraden, vzet:
opazili so, da je na oddelku začel zmanjkovati material
●
ekspr.
zmanjkuje je, kot bi jo sesale pijavke
zelo hujša
;
ekspr.
proti vrhu jim je zmanjkovalo sape
so težko dihali
;
ekspr.
zmanjkuje jim tal pod nogami
imajo ogrožen (družbeni) položaj; niso več prepričani o
pravilnosti svojega ravnanja
;
ekspr.
začelo ga je zmanjkovati
začel je izgubljati zavest; začenjal je spati
zmánjšanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmanjšati:
zmanjšanje izvoza, proizvodnje
/
publ.
zmanjšanje napetosti med državama
/
zmanjšanje števila zaposlenih
//
količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša:
izračunati zmanjšanje
zmánjšati
-am
dov.
(
ȃ
)
narediti kaj (bolj) majhno:
zmanjšati igrišče, odprtino
;
z novo cesto se je razdalja med mestoma zmanjšala
/
oteklina se je zmanjšala
/
zmanjšati dotok, hitrost
;
zmanjšati izdatke, uvoz
/
zmanjšati posadko, število zaposlenih
/
prizadevati si zmanjšati moč, vpliv koga
/
bolezen mu je zmanjšala delovno sposobnost
/
zmanjšati kislost, slanost jedi
;
zmanjšati sevanje na najnižjo mero
/
zmanjšati ovinek, strmino
/
zmanjšati pomen vzgojnega dela
//
narediti kaj enakega, vendar manjših razsežnosti;
pomanjšati
:
zmanjšati kroj
zmánjšan
-a -o:
zmanjšan obseg, prostor
;
zmanjšana poraba
;
risati v zmanjšanem merilu
zmánjšek
-ška
m
(
ȃ
)
količina, vrednost, za katero se kaj zmanjša;
zmanjšanje
:
izračunati zmanjšek
;
zmanjšek in poveček
zmanjševálec
-lca
[
zmanjševau̯ca
tudi
zmanjševalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kar, kdor kaj zmanjšuje:
zmanjševalci apetita
;
zmanjševalci strahu, stresa
/
bil je uspešen kot zmanjševalec porabe in stroškov
2.
mat.
število, ki se odšteva;
odštevanec
zmanjševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zmanjševanje:
zmanjševalno merilo
/
zmanjševalna leča
pomanjševalna leča
●
knjiž.
zmanjševalna beseda
manjšalnica, pomanjševalnica
zmanjševánec
-nca
m
(
á
)
mat.
število, od katerega se odšteva:
zmanjševanec in odštevanec
zmanjševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmanjševati:
zmanjševanje prostora
;
zmanjševanje teže
/
zmanjševanje števila zaposlenih
/
zmanjševanje nasprotij
zmanjševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj (bolj) majhno:
prostor je mogoče povečevati in zmanjševati s premakljivimi stenami
;
zmanjševati razmik med dvema predmetoma
/
zmanjševati dozo zdravil
/
zmanjševati izvoz, proizvodnjo
/
zmanjševati čete, kolektive
/
zmanjševati moč, vpliv koga
;
vidljivost se zmanjšuje
/
bolezen zmanjšuje delovno sposobnost
/
zavese zmanjšujejo svetlobo
/
zmanjševati padec
;
z ovinki se strmina zmanjšuje
//
delati kaj enakega, vendar manjših razsežnosti;
pomanjševati
:
zmanjševati črke, znake
zmártrati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
izmučiti
:
pot ga je zmartrala
;
hitro se zmartra
zmártran
-a -o:
zmartran jetnik
zmasakrírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pomoriti
,
poklati
:
razjarjena množica je zmasakrirala begunce
//
ekspr.
povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico:
zmasakriral mu je obraz do nerazpoznavnosti
;
zmasakrirati truplo z nožem
2.
ekspr.
uničiti
,
onemogočiti
:
mediji so ga zmasakrirali
zmasírati
-am
dov.
(
ȋ
)
mehanično obdelati telo ali del telesa iz zdravilnih, kozmetičnih
razlogov:
zmasirati lasišče
;
zmasirati roke s kremo
;
na lahko, močno zmasirati
;
skrbno, temeljito se zmasirati
●
pog.
zmasiral ga bom, da me do smrti ne bo pozabil
natepel, pretepel
zmastíti
1
-ím
dov.
, zmástil; zmaščèn
(
ī í
)
1.
narediti kaj mastno:
izločki zmastijo kožo
;
lasje se zmastijo
2.
umazati z mastjo, maščobo:
zmastiti obleko
zmastíti
2
-ím
dov.
, zmástil
(
ī í
)
zmečkati, zmleti, zlasti grozdje:
pred stiskanjem grozdje zmastijo
/
zmastiti posušen list med prsti
♦
agr.
uničiti rastlinske škodljivce s stiskanjem
zmaščèn
-êna -o:
zmaščen mrčes
;
zmaščeno grozdje
zmaščeváti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
zastar.
maščevati
:
zmaščevati bratovo čast
;
zmaščevati se za storjeno krivico
;
zmaščevati se nad kom
zmašílo
-a
s
(
í
)
ekspr.
slaba, neprimerno sestavljena, narejena stvar:
iz pločevinaste strehe, pritrjene na star vagon, narejeno zmašilo
/
ta povest je romantično zmašilo
zmašíti
-ím
dov.
, zmášil
(
ī í
)
ekspr.
1.
s silo spraviti v kaj:
zmašiti stvari v nahrbtnik
/
ujetnike so zmašili v živinske vagone
/
preveč je zmašil vase
pojedel
2.
pog.
narediti
,
sestaviti
:
zmašiti izdelek, košarico
/
zmašiti članek, pismo
/
mimogrede je zmašila kosilo
skuhala, pripravila
zmašíti se
stlačiti se, zriniti se:
vsi so se zmašili v avtobus
;
komaj se je zmašil skozi vrata
zmašèn
-êna -o:
v naglici zmašen članek, načrt
;
iz slame zmašeno strašilo
zmaterializírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
napraviti kaj materialno:
čustveno življenje se ne da zmaterializirati
2.
nav. slabš.
povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine:
ugodne življenjske razmere so ga zmaterializirale
zmaterializíran
-a -o:
zmaterializirana potrošniška miselnost
zmátrati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
izmučiti
:
prenašanje bremen ga je zmatralo
;
danes sem se preveč zmatral
zmátran
-a -o:
tako je zmatran, da še zaspati ne more
zmàz
zmáza
m
(
ȁ á
)
nar. prekmursko
namaz, premaz iz blata, ilovice:
zmaz v peči odpada
zmázati
zmážem
dov.
, zmázala
in
zmazála
(
á ȃ
)
1.
razmazati
:
dež je zmazal barve na letaku
2.
ekspr.
zmečkati
:
zmazati muho med prsti
/
kolesa tovornjaka so ga zmazala
3.
pog.
premagati
:
naši nogometaši so zmazali goste
/
v jurišu so zmazali sovražnika
4.
pog.
pojesti
:
zmazal je cel hlebec kruha
;
s slastjo je zmazal kosilo
5.
slabš.
slabo, nekvalitetno napisati:
v naglici je zmazal članek;
prim.
izmazati
zmázek
-zka
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
kar nima jasnih, ostrih obrisov:
namesto ostre svetle točke videti zmazek
/
progasti zmazki na sprednji šipi avtomobila
2.
slabš.
kar je slabo, nekvalitetno:
ta članek je navaden zmazek
;
takega zmazka že ne obesim na steno
/
filmski, literarni zmazek
/
to je zmazek, ne pa lovski pes
zmečíti
-ím
in
zméčiti -im
dov.
, zméči
tudi
zmêči; zméčil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
star.
zmehčati
:
zmečiti trdo kožo
;
kruh se je v mleku zmečil
/
njega bomo že zmečili
zmečkanína
-e
[
zməčkanina
tudi
zmečkanina
]
ž
(
í
)
1.
nav. ekspr.
kar je zmečkano:
razlikati zmečkanine
/
po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina
2.
med.
poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja:
dobiti zmečkanine
;
odrgnina in zmečkanina
zmečkáti
-ám
[
zməčkati
tudi
zmečkati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno:
zmečkati obleko, papir
;
oblačila so se v kovčku zmečkala
;
v avtomobilu si je zmečkala krilo
2.
povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze:
zmečkati borovnice, krompir
;
zmečkati med prsti, z roko
/
zmečkati grozdje pred stiskanjem
;
zmečkati sadje s tolkačem
/
zmečkati cigaretni ogorek
3.
s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno
obliko:
hlod mu je zmečkal nogo, roko
;
pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste
;
brezoseb.
v rudniku ga je zmečkalo
/
pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč
4.
ekspr.
slabo, nezadovoljivo narediti, napisati:
na hitro zmečkati nalogo, spis
/
pravilnika še niso zmečkali
naredili, napisali
●
ekspr.
zmečkala je nekaj v opravičilo
težko razumljivo, nerazumljivo rekla
zmečkán
-a -o:
zmečkan krompir
;
bil je ves umazan in zmečkan
;
zmečkana obleka
zméda
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
stanje, ko nad stvarmi, položajem ni pregleda:
delati, povzročati zmedo
;
zmeda na pisalni mizi
/
zmeda misli in pojmov
2.
stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti:
na cesti je nastala zmeda
;
v državi vlada zmeda
/
družbena, gospodarska zmeda
;
prometna zmeda
/
ekspr.
sejati zmedo med ljudi
3.
stanje, ko kdo nima urejenih, jasnih misli, predstav:
njegovo govorjenje razkriva zmedo
/
ekspr.
v glavi ima zmedo
;
spravljati koga v zmedo
zmédenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
zmeden človek:
od tega zmedenca se ne da nič izvedeti
;
vede se kot zmedenec
/
duševni zmedenec
zmédenka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zmedena ženska:
imeli so jo za zmedenko
/
duševna zmedenka
zmédenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje zmedenega človeka:
skušal je prikriti zmedenost
;
v zmedenosti je pozabil vzeti denar
;
popolna, trenutna zmedenost
/
duševna zmedenost
/
zmedenost misli, pojmov
zmedíti
-ím
dov.
, zmédil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kaj medno, mehko:
zmediti sadje
;
hruške so se že zmedile
zmedléti
-ím
[
zmedleti
in
zmədleti
]
dov.
,
tudi
zmedlì
(
ẹ́ í
)
knjiž.
1.
izgubiti moč, oslabeti:
v enem tednu je zmedlel
;
zmedleti od bolezni, zaradi slabe hrane
/
živina je čez zimo zmedlela
/
obraz mu je zmedlel
postal bled, upadel
2.
izgubiti močen sijaj, svetlobo:
zvezde so zmedlele
/
proti jutru je luč zmedlela
3.
ekspr.
postati malo slišen:
glasovi so počasi zmedleli
zmedlèl
in
zmedlél -éla -o:
zmedlel obraz
;
postati shujšan in zmedlel
zmeglíti
-ím
[
zməgliti
]
dov.
, zmeglì
in
zmègli; zmèglil
(
ī í
)
narediti kaj nejasno, motno:
dim je zmeglil ozračje
/
solze so ji zmeglile oči
;
pren.,
knjiž.
strah mu je zmeglil smisel življenja
zmeglíti se
postati meglen:
nebo se je zmeglilo
●
ekspr.
pred očmi se mu je zmeglilo
zaradi slabosti, bolezni se mu je zazdelo, da vidi pred očmi
meglo
zmehanizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
uvesti stroje za opravljanje kakega dela:
zmehanizirati košnjo
/
zmehanizirati gospodinjstvo
//
opremiti s stroji:
zmehanizirati obrat
2.
s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje,
zavesti:
zmehanizirati gibe
//
ekspr.
povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti:
zmehanizirati čustva
/
tak način življenja človeka zmehanizira
zmehanizíran
-a -o:
zmehaniziran postopek
;
ljudje so postali preveč zmehanizirani
zmehčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmehčati:
zmehčanje kože
/
sredstvo za zmehčanje vode
zmehčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj (bolj) mehko:
milnica zmehča kožo, nohte
;
sonce je zmehčalo sneg
/
zmehčati vosek s segrevanjem
/
zmehčati meso
;
zmehčati zelenjavo v sopari
/
sadje v kleti se je že zmehčalo
/
zmehčati usnje
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se
želi, zahteva:
z grožnjami, pretepanjem so ga zmehčali
;
ni se dal zmehčati
3.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo bolj prijazen, naklonjen:
njegova bližina jo je zmehčala
;
ob tem dogodku so se tudi starši zmehčali
/
glas se mu je zmehčal
●
ekspr.
pijača, strah zmehča človeku kolena
zaradi vinjenosti, strahu postane človek negotov v hoji
♦
kem.
zmehčati vodo
odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli
zmehčán
-a -o:
zmehčan sneg
;
ob slovesu je bil čisto zmehčan
;
zmehčana voda
zmehčíšče
-a
s
(
í
)
teh.
temperatura, pri kateri se trdna snov začne mehčati:
segreti steklo do zmehčišča
;
zmehčišče plastične mase
zmehkúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
pomehkužiti
:
udobno življenje ga je zmehkužilo
;
živali se v hlevu zmehkužijo
/
s tako hrano se želodec zmehkuži
zmehúriti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
narediti, povzročiti mehurje:
nekatere kužne bolezni zmehurijo kožo
;
opečena roka se mu je zmehurila
zmencáti
-ám
[
zməncati
]
dov.
(
á ȃ
)
s premikanjem dela česa z roko sem in tja podrgniti ob drug del,
navadno pri pranju:
namiliti in zmencati perilo
//
premikajoč prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa
večkrat močno pritisniti:
zmencati otroku roke
/
zmencati si zaspane oči
●
zmencati cvet, list s prsti
zmečkati, zdrobiti;
prim.
izmencati
zmendráti
-ám
[
zməndrati
]
dov.
(
á ȃ
)
s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in zdrobiti, stlačiti ter
pri tem poškodovati ali uničiti:
konji so zmendrali travo, žito
/
zmendrati klobuk
/
ekspr.
vojaki so zmendrali sled čez zasneženo dvorišče
z mendranjem, hojo naredili
//
ekspr.
s hojo, stopanjem zmečkati, povzročiti smrt koga:
razjarjena žival ga je zmendrala
/
zmendrati kači glavo
zmendrán
-a -o:
zmendrani posevki
zmenè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
ničvreden človek, slabič:
on je navaden zmene
/
kot psovka
prekleti zmene
zmenè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
1.
bitje s prirojeno telesno napako, posebnostjo:
njen sin je zmene
/
skotilo se je zmene
2.
ničvreden človek, slabič:
namesto njega so poslali to zmene
;
postal je sprijeno zmene
zmének
-nka
m
(
ẹ̑
)
1.
dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev:
iti na zmenek
;
dogovoriti se za zmenek
/
imeti zmenek s kom
/
ljubezenski zmenek
2.
star.
dogovor
:
skleniti zmenek
;
po zmenku bo on njegov dedič
●
star.
sta že v zmenkih
dogovarjata se za poroko; sta zaročena
zmeníti se
in
zméniti se -im se,
tudi
zméniti se -im se
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́
)
1.
dogovoriti se:
končno so se le zmenili
;
zmenil se je za dobro plačilo
/
zmenimo se za prihodnji teden
;
s prijatelji se je zmenil za v hribe
●
ekspr.
na hitro, na tihem sta se zmenila
dogovorila za poroko
;
ekspr.
tako se pa nismo zmenili
izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu
2.
navadno z nikalnico,
v zvezi z
za
pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim:
nihče se ni zmenil za njegove ideje
/
ptič se še zmenil ni za meso
ga ni hotel jesti
/
ne zmeni se za znance, živi sam zase
ne želi imeti stikov z njimi
;
ekspr.
za ženske se ne zmeni
ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
//
poskrbeti za kaj:
za te grobove se nihče ne zmeni
/
tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil
;
bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo
3.
navadno z nikalnico,
v zvezi z
za
vzpostaviti do česa tak odnos
a)
da vpliva na ravnanje:
ni se zmenil za nevarnost, svarila
b)
da vzbudi čustven odziv:
za njene solze se ni zmenil
;
niso se zmenili za trpljenje ljudi
;
toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg
nič
zménjen
-a -o:
dati zmenjeno znamenje
;
bilo je zatrdno zmenjeno
●
pog.
zvečer sem zmenjena s fantom
dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva
;
torej prideva ob petih. Zmenjeno
izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa
zménjati
tudi
zmenjáti -am,
in
zménjati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
1.
dati ali dobiti za bankovec, kovanec enakovredno vsoto bankovcev,
kovancev manjše vrednosti:
zmenjati komu sto evrov
;
nimam drobiža, moram zmenjati
2.
menjati
,
zamenjati
:
zmenjati dolarje za evre
/
zmenjati gramofonsko ploščo
/
gostje se vsak teden zmenjajo;
prim.
izmenjati
zmenjávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
1.
dajati ali dobivati za bankovce, kovance enakovredno vsoto bankovcev,
kovancev manjše vrednosti:
zmenjavati bankovce po petdeset evrov
2.
menjavati
,
zamenjavati
:
zmenjavati evre za dolarje
/
zmenjavati prte
/
pri valitvi se samica in samec zmenjavata;
prim.
izmenjavati
zmenkaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
dogovorjeno, organizirano srečanje, namenjeno spoznavanju novih
ljubezenskih partnerjev:
komaj je čakala na zmenkarijo z neznancem
;
ukvarjati se z zmenkarijami
;
vodnik po zmenkarijah
;
servis za zmenkarije
/
spletne zmenkarije
;
portal, stran za zmenkarije
/
hitre zmenkarije
na katerih ljudje spoznavajo morebitne partnerje v obliki kratkih
pogovorov
zmér
prisl.
(
ẹ̑
)
star.
zmeraj
:
zmer dosti pridela
/
zmer bolj je vidno, da se ne razumejo
zméraj
prisl.
(
ẹ̑
)
1.
izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja:
zmeraj se mu mudi
;
zmeraj je zatrjevala, da ničesar ne ve
;
zmeraj je prijazen
;
zmeraj mora imeti zadnjo besedo
;
ekspr.
zmeraj in povsod hoče biti zraven
/
imaš kaj pijače? Zate zmeraj
;
ekspr.
tak je od zmeraj
odkar živi, obstaja
2.
izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih:
zmeraj so prišli ob istem času
;
bila je dobra kot zmeraj
;
zmeraj, ko je pomislil na domače, ga je obšlo domotožje
/
zmeraj znova kaj išče
3.
v zvezi s
še
izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja:
še zmeraj delajo
;
še zmeraj se rad šali
;
še zmeraj je bolna
;
stari običaji so ponekod še zmeraj znani
4.
v zvezi z
za
izraža dokončnost, nepreklicnost:
dobiti kaj za zmeraj
;
oditi, ostati za zmeraj
/
zdaj in za zmeraj
5.
s primernikom
izraža postopno naraščanje ali upadanje:
delo se je zmeraj bolj kopičilo
;
vztrajali so, toda z zmeraj manjšim upanjem
;
živimo v zmeraj slabšem zraku
●
evfem.
za zmeraj je zaspala
umrla je
;
iron.
tako, zmeraj lepše
izraža nejevoljo
zméren
-rna -o
prid.
, zmérnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki se drži prave mere, ne pretirava:
zmeren človek
/
biti zmeren v jedi, pijači, zahtevah
/
njegova kritika je zmerna
//
ki ne zagovarja, zastopa skrajnih stališč, nazorov:
zmeren politik
;
pripadnik zmerne smeri
;
zmerno krilo stranke
/
zmeren nazor
;
zmerne ideje
2.
ki je, nastopa v ne preveliki, še sprejemljivi meri:
zmerna telesna dejavnost
;
zmerna hitrost
;
poraba je zmerna
;
zmerno uživanje alkohola
/
zmerne cene
;
piti v zmernih količinah
/
ples v zmernem taktu
;
zmerno podnebje
podnebje z ne prehudim mrazom in ne preveliko vročino
//
ki po količini, stopnji ne presega sprejemljive, mogoče mere:
zmeren mraz
;
kuhati na zmernem ognju
;
sušiti pri zmerni temperaturi
/
cesta z zmernim klancem
/
zmerna razvitost
;
jagode z zmerno rodnostjo
♦
meteor.
zmerna oblačnost
oblačnost, pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba
;
polit.
zmerna levica
zmérno
prisl.
:
zmerno delati, uživati
;
zmerno hiter, navdušen
;
zmerno visoka temperatura
♦
geogr.
zmerno topli pas
območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim
pasom
;
glasb.
zmerno
označba za hitrost izvajanja
moderato
zmeriti
ipd.
gl.
izmeriti
ipd.
zmerjálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki izraža zmerjanje:
zmerjalne besede
zmérjanje
tudi
zmerjánje -a
s
(
ẹ́; ȃ
)
glagolnik od zmerjati:
že od daleč se je slišalo vpitje in zmerjanje
zmerjáški
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
ki je za zmerjanje:
zmerjaški besednjak
;
zmerjaška pisma
zmérjati
-am
nedov.
,
tudi
zmerjájte;
tudi
zmerjála
(
ẹ́
)
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega
dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami:
začel je vpiti in zmerjati
;
glasno, hudo, javno zmerjati
;
zmerjati koga kot psa
zelo
/
zmerjati koga s pijancem
;
ekspr.
zmerjati koga z bedakom, cepcem, norcem
;
zmerjata se z živalskimi imeni
zmerjáje
:
zmerjaje in preklinjaje se je prerinil v ospredje
zmerjajóč
-a -e:
zmerjajoč ga vso pot, ga je peljala domov
;
zmerjajoča ženska
zmérjan
-a -o:
zmerjani otroci
;
biti od vseh zmerjan
zmerjávec
-vca
in
zmerjálec -lca
[
zmerjau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor zmerja:
v jezi je zmerjavca udaril
zmerjávka
1
in
zmerjálka -e
[
zmerjau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki zmerja:
zmerjavka je za hip utihnila
zmerjávka
2
-e
ž
(
ȃ
)
zmerljivka
:
izreči zmerjavko
;
ekspr.
na nerodneža so se usule zmerjavke
zmerljívka
-e
ž
(
ȋ
)
groba, nespoštljiva, žaljiva beseda, besedna zveza, izrečena navadno v
afektu:
izreči zmerljivko
;
ekspr.
obsuti koga z zmerljivkami
;
kletve in zmerljivke
zmérnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor zagovarja, zastopa zmerne nazore, zmerna stališča:
zmerneži in skrajneži
zmérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost zmernega človeka:
manjka mu zmernosti
/
zmernost v jedi in pijači
zmérnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na zmernost:
zmernostna načela
/
zmernostno društvo, gibanje
nekdaj
društvo, gibanje, ki si prizadeva za (skrajno) zmernost zlasti pri
pitju alkoholnih pijač
zmérom
prisl.
(
ẹ̑
)
1.
izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja:
zmerom so ji nagajali
;
ključ nosi zmerom s seboj
;
ekspr.:
zmerom in zmerom je vstajal izza mize
;
spremlja nas zmerom in povsod
2.
izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih:
zmerom se vrača ob istem času
;
kadar mu je pisala, mu je zmerom priložila denar
/
zmerom znova začenja prepir
3.
v zvezi s
še
izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja:
še zmerom dežuje
;
še zmerom upajo, da se bodo vrnili
;
državi sta še zmerom v vojnem stanju
4.
v zvezi z
za
izraža dokončnost, nepreklicnost:
tam bo ostal za zmerom
;
ta stvar je za zmerom izgubljena
;
to je njegova last za zmerom
5.
s primernikom
izraža postopno naraščanje ali upadanje:
hrup je prihajal zmerom bliže
;
zmerom bolj tiho je bilo
;
zmerom več je ljudi, ki mislijo tako
;
plezali so zmerom više
●
evfem.
zaspati za zmerom
umreti
zmés
-í
in
-i
ž
,
daj., mest. ed.
zmési
(
ẹ̑
)
snov iz več snovi:
narediti, pripraviti zmes
;
gosta, kašasta zmes
;
plinska, tekoča zmes
;
zmes goriva in zraka
;
sestavine zmesi
/
eksplozivna, vnetljiva zmes
;
hladilna zmes
/
zmes različnih barv
mešanica
//
navadno s prilastkom
kar je iz različnih sestavin:
njegova govorica je zmes različnih narečij
;
zmes krščanstva in poganstva
/
do njega je čutil nekakšno zmes naklonjenosti in groze
zmesáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
razmesariti
:
napadalci so ga grdo zmesarili
zmesárna
-e
ž
(
ȃ
)
teh.
obrat za pripravljanje zmesi za steklo:
dograditi topilnico in zmesarno
/
vodja zmesarne
zmésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zmes:
zmesno razmerje
/
zmesni kruh
kruh iz zmesne moke
;
zmesna moka
moka iz dveh ali več žit
♦
ekon.
zmesni račun
račun za določanje deležev sestavin snovne mešanice glede na
predpisano kvaliteto
;
fiz.
zmesna temperatura
temperatura, ki se v toplotno izoliranem sistemu vzpostavi iz
toplega in hladnega dela v ravnovesju
zmesíti
in
zmésiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta
enotna (nova) snov:
zmesiti testo
;
zmesiti z rokami
/
zmesiti kruh
//
ekspr.
dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov;
zmešati
:
zmesiti jelenjo mast s soljo in zelišči
;
znoj in kri sta se zmesila
zméšen
tudi
zmésen -a -o:
slabo zmešeno testo
zmesnína
-e
ž
(
ī
)
petr.
sestavina zmesi:
zmesnine v kamnini
zmésoma
prisl.
(
ẹ̑
)
zastar.
vsevprek, brez razlike:
zmesoma zabavljati na ves svet
zmésti
1
zmédem
in
zmétem
in
zmêsti zmêdem
in
zmêtem
dov.
,
stil.
zmèl zméla
in
zmêla
(
ẹ́; é
)
narediti, da se iz smetane izloči maslo:
zmesti smetano
zmêsti
2
zmêdem
tudi
zmésti zmédem
dov.
, zmêdel
in
zmédel zmêdla
tudi
zmédel zmédla,
stil.
zmèl zmêla
tudi
zméla
(
é; ẹ́
)
1.
povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav:
nove ideje so zmedle mladino
;
pijača, ženska ga je popolnoma zmedla
;
načrtno zmesti koga
/
ekspr.
časopisi so mu zmedli glavo, pamet
;
misli so se ji zmedle
;
brezoseb.
v glavi se mu je zmedlo
/
to jim je zmedlo pojme o poštenosti
//
povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno
misliti, ravnati:
njegov gib, pogled jo je zmedel
;
z vprašanji zmesti govornika
2.
povzročiti, da kaj ni več urejeno:
zmesti prejo
;
pri branju so se mu vrste zmedle
/
ekspr.
koraki so se jim zmedli
●
ekspr.
zmesti komu načrte,
pog.
štrene
preprečiti komu njegove načrte
;
zmesti komu sled
povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
zmêsti se
,
tudi
zmésti se
navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati:
zmesti se pred kom
;
ni se dal zmesti
;
za hip,
ekspr.
do kraja se je zmedel
zméden
-a -o
1.
deležnik od zmesti:
bili so zmedeni in prestrašeni
;
zmedena glava, pamet
;
zaradi takih idej je mladina zmedena
;
duševno zmeden
2.
ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave:
zmeden pogled
;
njihovi pojmi so zmedeni
/
zmedene kretnje
;
prisl.:
zmedeno govoriti
;
zmedeno tekati sem in tja
zmêsti
3
zmêtem
tudi
zmêdem
dov.
, zmêtel
in
zmétel zmêtla
tudi
zmêdel
in
zmédel zmêdla,
stil.
zmèl zmêla
(
é
)
s pometanjem spraviti kam:
zmesti smeti k vratom
;
zmesti na kup
zmestíti
-ím
tudi
zméstiti -im
dov.
, zmésti; zméstil; zmeščèn
tudi
zméščen
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas;
nastaniti
:
zmestiti goste v hotelu
●
knjiž.
taborniki so se zmestili ob ognju
so se postavili, posedli
zméšanec
-nca
m
(
ẹ́
)
ekspr.
1.
duševno bolan človek:
pusti ga, sirota je, zmešanec
;
sedel je kot zmešanec in molčal
2.
kdor po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi
pričakovanji, načeli:
ta zmešanec je spet pozabil denarnico
;
kaj siliš med tiste zmešance
zméšanka
-e
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
1.
duševno bolna ženska:
zmešanka jo je nepremično gledala
2.
ženska, ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi
pričakovanji, načeli:
ta zmešanka je spet pustila denarnico doma
zméšanost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost zmešanega:
zmešanost kart
/
ekspr.
zaradi zmešanosti je moral v bolnišnico
/
ekspr.
zmešanost zaljubljencev
zméšati
tudi
zmešáti -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno
porazdeli:
zmešati cement, pesek in vodo
;
sestavine dobro zmešamo
;
zmešati v mešalniku
;
zmešati z žlico
;
strojno zmešati
/
zmešati v kašo
2.
dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov:
zmešati barve
;
pijače zna dobro zmešati
/
zmešati vino z vodo
/
zmešati več vrst žita
/
zmešati malto
//
pog.
združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno,
smiselno celoto:
zmešati klasično glasbo in razbijanje električnih kitar
;
zmešati orkestralno glasbo in vokal
/
zmešati novo kompilacijo
//
dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne
spadajo skupaj:
čisto perilo je zmešal z umazanim
/
zmešati karte
narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne
vrednosti, barve
/
zmešati telefonske linije
;
strani so se zmešale
3.
miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom,
predstavo:
zmešati formule, podatke
;
pojmi so se mu zmešali
/
sanje se zmešajo z resničnostjo
//
uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega,
tujega jezika:
zmešal je ruske in poljske besede
4.
ekspr.
povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav:
s svojimi nazori ga je samo zmešal
;
zmešati ljudstvo
/
knjige so mu zmešale glavo, pamet
;
pijača, vročina zmeša možgane
/
megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer
;
brezoseb.
ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam
●
ekspr.
to dekle mu je zmešalo pamet
zaljubil se je vanjo
;
pog.
računalnik mu je zmešal glavo, pamet
povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem
;
zmešati komu korak
povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen
;
ekspr.
zmešati komu niti, račune,
pog.
štrene
preprečiti njegove načrte
;
zmešati komu sled
povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne
zméšati se
tudi
zmešáti se
1.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
postati duševno bolan:
zmešalo se mu je
;
od vsega hudega se ji je zmešalo
2.
knjiž.
zmesti se:
ko jo je zagledal, se je ves zmešal
/
govorica se mu je zmešala
zméšan
-a -o
1.
deležnik od zmešati:
zmešan človek
;
imajo ga za zmešanega
;
zmešane barve
;
telefonske linije so zmešane
;
moka, zmešana s pecilnim praškom
;
poročilo je zmešano in nenatančno
2.
ekspr.
ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi
pričakovanji, načeli:
ta je pa res zmešan
;
ali je čisto zmešana, da to pripoveduje
//
ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene:
nehaj brati te zmešane romane
●
ekspr.
od vročine so bili vsi zmešani
niso mogli normalno misliti, odgovarjati
;
ekspr.
plete kot zmešana
zelo veliko, hitro
;
prisl.:
zmešano govoriti
;
gleda čisto zmešano
zmešetáriti
-im
tudi
izmešetáriti -im
dov.
(
á ȃ
)
pog.
pogoditi se za ceno:
dolgo sta mešetarila, nazadnje sta le zmešetarila
/
zmešetaril je za deset tisoč;
prim.
izmešetariti
zmešétiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
pogoditi se za ceno:
po dolgem pregovarjanju sta le zmešetila
/
zmešetiti za vola
zmešnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
stanje, ko so dane, postavljene skupaj stvari, ki po lastnostih,
značilnostih ne spadajo skupaj:
na knjižnih policah je zmešnjava
;
doma ima veliko zmešnjavo
nered
/
ekspr.:
veter je naredil zmešnjavo med papirji
;
babilonska zmešnjava
/
ta filozofska smer vnaša zmešnjavo v teorije
zmedo
2.
stanje, ko se dela, ravna brez reda, organiziranosti:
vsa zmešnjava je nastala zaradi nekega pisma
/
v državi vlada zmešnjava
zmeda
3.
ekspr.
velika količina neurejenih predmetov, stvari:
med zmešnjavo na mizi je stala skodelica kave
;
pisana sejmarska zmešnjava
/
zmešnjava glasov, pojmov
zmeštráti
-ám
[
zmeštrati
in
zməštrati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
pog.
zaplesti
,
zavozlati
:
zmeštrati štreno
2.
zastar.
izučiti
,
izuriti
,
navaditi
:
učitelj jih je dobro zmeštral
zmét
-í
ž
,
daj., mest. ed.
zméti
(
ẹ̑
)
star.
vzmet
2
:
zmet ure se je zlomila
zmetáti
zméčem
dov.
, zmêči zmečíte; zmêtal
(
á ẹ́
)
1.
z metanjem spraviti kaj
a)
kam:
zmetati seno na svisli
;
zmetati vse na tla, skozi okno
;
zmetati star papir v koš
/
ekspr.
letala so zmetala bombe na mesto
spustila
/
zmetati veje na kup
b)
s česa:
zmetati drva z voza
2.
pog.,
ekspr.
porabiti
,
potrošiti
:
za obleko zmeče veliko denarja
;
za to bi lahko zmetal celo premoženje
●
pog.,
ekspr.
zmetati hrano vase
hitro, hlastno pojesti
;
ekspr.
zmetati stvari v kovček
hitro, brez reda spraviti
;
ekspr.
zmetati vse v en koš
ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi
;
ekspr.
ves svoj prezir mu je zmetal v obraz
brez obzirov izrazil
;
ekspr.
v naglici je nekaj zmetal na papir
napisal;
prim.
izmetati
zmetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z metanjem spravljati kaj
a)
kam:
zmetavati seno na svisli
/
zmetavati gnoj na kup
b)
s česa:
zmetavati drva z voza
2.
pog.,
ekspr.
porabljati
,
trošiti
:
za neumnosti zmetava denar;
prim.
izmetavati
zmétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
knjiž.
tekočina, ki ostane pri izdelavi surovega masla;
pinjenec
:
izlivati zmetke iz pinje
/
jesti močnik na zmetkih
zméti
zmánem
dov.
,
nam.
zmét
in
zmèt
(
ẹ́ á
)
z metjem kakega dela telesa doseči določen učinek:
zmeti otroku premrle roke
/
zmeti si oči
//
z metjem zmečkati, zdrobiti:
zmeti bilko, list
/
zmeti klas v dlaneh
●
star.
zmeti nasprotnika
premagati
;
ekspr.
zmanem te, če ne boš ubogal
uničim
zmetírati
-am
dov.
(
ȋ
)
tisk.
urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani), zlomiti:
zmetirati stran
zmezgáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zmendrati
,
steptati
:
zmezgati sneg, razmočeno zemljo
●
ekspr.
zmezgal je nekaj besed
omahujoče rekel
;
zastar.
zmezgati hrano za otroka
zmečkati, pretlačiti
zmezgán
-a -o:
zmezgana zemlja
zméziti
-im
dov.
(
ẹ̄
)
nar.
počasi, komaj zaznavno premakniti:
veter je zmezil veje
;
v grmovju se je nekaj zmezilo
/
strmel je vanj, ne da bi zmezil obraz
/
zmezi se, kaj še čakaš
zmežljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zmešati
,
zaplesti
:
zmežljati komu lase
;
niti so se zmežljale
zmežlján
-a -o:
zmežljani lasje
zmíg
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od zmigniti:
odgovoril mu je samo z zmigom ramen
zmígati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
z delom telesa narediti gib sem in tja:
zmigati z glavo, ušesi
;
starec je značilno zmigal z usti
2.
z gibi izraziti kaj:
v odgovor je samo nekaj zmigal
/
ob tem je zmigal z rameni
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da postane kdo dejaven:
zmigati kolektiv, lenuha
zmígati se
ekspr.
narediti kaj, ukreniti:
nihče se ne zmiga, da bi se stvar uredila
;
na drugi strani se še niso zmigali
zmigávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zmigovati
:
brada mu zmigava
/
samo zmigavali so z glavami, rameni ob tej novici
zmigljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
hitro, lahkotno se premakniti sem in tja:
trava je zmigljala v večerni sapici
;
pren.,
ekspr.
neke noči so zmigljali spomini
●
ko je začela brati, so ji črke zmigljale pred očmi
je dobila občutek, da črke niso pri miru
zmígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti gib z delom telesa:
pes zmigne z uhljem
/
prst je zmignil, ko je sedla muha nanj
2.
z gibom izraziti kaj:
pomenljivo je zmignil z glavo
/
v odgovor zmigne z rameni
●
ekspr.
žena mu je ušla, pa še zmignil ni za njo
nič se ni vznemiril
zmigovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmigovati:
zmigovanje brade
/
zmigovanje z rameni
zmigováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z delom telesa delati gibe sem in tja:
zadovoljno je zmigoval z brado
/
ustnice so mu živčno zmigovale
2.
z gibi izražati kaj:
ljudje so ravnodušno zmigovali z glavami
/
zmigovati z rameni
zmíja
-e
ž
(
ī
)
zastar.
kača
:
zmija se je plazila v travi
;
vest ga je grizla kakor zmija
zmiják
-a
m
(
á
)
bot.
navadno enoletna rastlina s svetlo rumenimi cveti v koških,
Podospermum:
zmikástiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
fanta so zmikastili
;
pošteno so jih zmikastili
zmíkati
1
-am
dov.
(
ȋ
)
tekst.
z mikalnikom razčesati, uravnati predivo:
zmikati bombažno, laneno predivo
;
zmikati volno
zmíkan
-a -o:
zmikana žima
zmíkati
2
-am
tudi
zmíčem
dov.
(
ī ȋ
)
zastar.
stresti
:
zmikal je vrata, bila so zaklenjena
/
zmika z glavo in ponovi: Ne
zmíkati
3
-am
stil.
zmíčem
dov.
(
ȋ
)
nav. 3. os.,
ekspr.
z vzbujanjem velikega zanimanja, privlačevanja narediti, povzročiti
a)
da kdo kam odide:
zmikalo ga je življenje v tujini
/
brezoseb.,
elipt.
zmikalo ga je v kino
b)
da kdo kaj vzame, ukrade:
druge dragocenosti vlomilca niso zmikale;
prim.
izmikati
zmikávt
-a
m
(
ȃ
)
evfem.
tat
,
kradljivec
:
iskati, odkriti zmikavta
;
spreten zmikavt
zmikávtski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
evfem.
kradljiv
,
tatinski
:
zmikavtski fant
/
zmikavtski triki
zmíksati
-am
dov.
(
ī
)
pog.
1.
zmešati, stepsti, zmleti z mešalnikom:
zmiksati sadje, smetano
2.
združiti, sestaviti posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno,
smiselno celoto, zmešati:
producenti so tokrat posnetke zmiksali povsem drugače
;
zmiksati pesem na novo
/
zmiksati ploščo v studiu
zminimizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
zmanjšati do najmanjše mogoče mere:
glavni cilj je bil zminimizirati stroške
//
pripisati čemu manjši pomen, težo:
zadevo je poskušal zminimizirati
zminírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
razstreliti kaj z minami, eksplozivom:
med vojno so zminirali vse hiše v vasi
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo ali kaj ne doseže svojega cilja, namena:
zminirati javni razpis na sodišču
;
zminirati projekt, sporazum
zmiriti
ipd.
gl.
izmiriti
ipd.
zmísliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
pomisliti, spomniti se:
na otroke bi morala zmisliti
;
strah me je, če zmislim, kako je bilo
●
star.
vedno se razjezi, kadar mu kdo zmisli dekle
omeni
zmísliti se
spomniti se, domisliti se:
zmislil se je njenih oči
;
skušal se je zmisliti, kaj mu je rekel
/
večkrat se zmisli na dom, prijatelje
/
zmislil se je, da bi se vrnil domov
zmíšljati
-am
nedov.
(
í
)
star.
premišljati
:
molči in zmišlja
zmiti
ipd.
gl.
izmiti
ipd.
zmláda
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
v mladosti:
zmlada sta rada plesala
;
to je bilo v njem že zmlada
2.
od mladosti:
tako so zmlada navajeni
;
rad jo ima že zmlada
zmladléta
prisl.
(
ẹ́
)
nar. štajersko
spomladi
:
sejati zmladleta
;
lani zmladleta
zmladlétje
-a
s
(
ẹ̑
)
nar. štajersko
pomlad
:
bliža se zmladletje
/
vrnil se bom na zmladletje
zmlatíti
in
zmlátiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja:
zmlatiti ajdo, pšenico, žito
/
zmlatili so v enem dnevu
2.
ekspr.
natepsti
,
pretepsti
:
fantje so zmlatili vsiljivce
;
pošteno so ga zmlatili
/
zmlatiti sovražnika
premagati
3.
ekspr.
pojesti
:
zmlatiti skledo žgancev
zmláčen
-a -o:
zmlačen snop
zmlétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
kar je zmleto:
iti v mlin po zmletek
/
kavni zmletek
♦
agr.
kostni zmletek
kostna moka
zmléti
zméljem
dov.
, zmêlji zmeljíte
(
ẹ́
)
1.
z napravo zdrobiti žito:
zmleti koruzo, pšenico
;
na debelo, na drobno zmleti
/
zmleti na žrmlje
/
zmleti v moko
//
s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh:
zmleti kosti, orehe
;
zmleti meso z mesoreznico
/
zmleti suh kruh v drobtine
//
z napravo razkosati sadje:
sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo
2.
ekspr.
zdrobiti
,
streti
:
težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje
/
voz ga je zmlel pod seboj
3.
ekspr.
uničiti
,
porušiti
:
potres je zmlel celo naselje
/
čas ga je zmlel
●
ekspr.
zmleti nasprotnika, sovražnika
uničiti, onemogočiti ga
;
ekspr.
zmlel je velik kos kruha
pojedel
;
ekspr.
če ga dobim v roke, ga bom zmlel
natepel, pretepel
;
ekspr.
jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah
zelo
zmlét
-a -o:
zmleti orehi
;
sadje je zmleto
zmlezívo
-a
s
(
í
)
agr.
kravje mleko prve dni po porodu;
mlezivo
:
zmlezivo je posesal teliček
zmlínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi:
zmlinčiti cigaretni ogorek
;
kovanec se pod kolesom zmlinči
/
kolo mu je zmlinčilo roko
//
nav. ekspr.
s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt:
konj je zmlinčil jezdeca
;
skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi
●
ekspr.
tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil
zelo
;
ekspr.
zmlinčiti sovražnika v prah
uničiti, onemogočiti ga
zmlínčen
-a -o:
zmlinčen avtomobil
;
bil je ves polomljen in zmlinčen
zmnóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
mat.
število, ki se dobi pri množenju:
izračunati zmnožek
;
zmnožek števil
;
pren.,
knjiž.
inteligenca je zmnožek dednosti in okolja
♦
fiz.,
mat.
zmnožek vektorjev
zmnožíti
-ím
dov.
, zmnóžil
(
ī í
)
mat.
narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča,
kolikor znaša množitelj:
zmnožiti dve števili
zmobilizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
napraviti, da je kdo v vojaški službi, vpoklicati:
zmobilizirati večje število borcev
//
napraviti, da kdo zaradi posebnih razmer obvezno opravlja kako delo:
ob potresu so zmobilizirali vse strokovnjake
/
ekspr.
za gradnjo hiše si je zmobiliziral prijatelje in znance
zmôči
zmórem
dov.
, zmógel zmôgla
(
ó ọ́
)
1.
izraža sposobnost osebka
a)
uresničiti, opraviti kaj:
delo, nalogo bom zmogel
;
pokaži, kaj in koliko zmoreš
;
ko je dobil posojilo, je nakup zmogel
;
velikega napora ne zmorem več
/
naporno pot še zmeraj zmorem
;
ali zmoreš sto korakov
/
od strahu ni zmogel niti besede
/
ljubezen zmore vse
b)
doseči kaj:
ladja zmore precejšnjo hitrost
;
letalo zmore višino deset kilometrov
c)
plačati, poravnati kaj:
dajatve, stroške komaj zmoremo
/
kdo le bo zmogel toliko denarja
/
dal mu je stotak, ker več ni zmogel
č)
imeti kaj:
imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla
/
ekspr.
oko več ne zmore solz
/
ekspr.
kraj ne zmore niti ene dobre gostilne
nima
//
z nedoločnikom
izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi
d)
svojih lastnosti:
vsega tega ne zmorem pojesti
;
zmore se prilagajati okolju
/
tako zmore ljubiti samo mati
;
tega ne zmorem razumeti
/
ta človek ne zmore molčati
e)
objektivnih, zlasti materialnih možnosti:
vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti
;
dolgov ne zmore odplačevati
2.
uspeti uresničiti:
lani je gledališče zmoglo pet premier
;
ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih
/
pot so zmogli v dveh dneh
/
zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše
;
zmogel je pogum in vprašal
;
malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
zmogla ga je lakota,
ekspr.
skušnjava in je vzel
/
brezoseb.
zmoglo jo je in je zajokala
/
zmogel ga je smeh, spanec
4.
star.
premagati
:
trije so bili, pa so ga komaj zmogli
zmočíti
zmóčim
dov.
(
ī ọ́
)
narediti kaj mokro, navadno z vodo:
zmočiti brisačo, obleko
;
v rosni travi si je zmočil noge
;
zmočiti si ustnice s pijačo
;
zmočiti s sečem, slino
/
knjiž.
otrok je zmočil hlačke
opravil malo potrebo v hlačke
/
dež je zmočil seno
;
brezoseb.
zmočilo jih je do kože
●
ekspr.
stopil je v klet, da bi si zmočil grlo
kaj malega popil
zmočíti se
knjiž.
opraviti malo potrebo:
pijanec se je zmočil kar pred vrati
/
zmočiti se v posteljo
nehotno, bolezensko izprazniti mehur v spanju
zmóčen
-a -o:
zmočen robec
;
zmočen od rose
●
star.
opazil je, da ima zmočene oči
solzne
zmodelírati
-am
tudi
izmodelírati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati:
zmodelirati figurice
;
zmodelirati iz gline, plastelina
//
izoblikovati po modelu:
zmodelirati opeko
/
ekspr.
pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2.
um.
dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno:
zmodelirati kip, spomenik
;
kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral
zmodelíran
tudi
izmodelíran -a -o:
po kalupu zmodelirani predmeti
zmodernizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
opremiti z najnovejšimi tehničnimi in strokovnimi pridobitvami:
zmodernizirati delavnico
/
zmodernizirati proizvodnjo
zmodernizírati se
prilagoditi se zahtevam sodobnega časa:
ljudje so se zmodernizirali
zmodernizíran
-a -o:
zmodernizirana proizvodnja
;
zmodernizirano življenje
zmogljív
-a -o
prid.
, zmogljívejši
(
ī í
)
1.
ki zmore sorazmerno velik napor:
zmogljiv človek
;
fizično manj zmogljivi tekmovalci
/
z vajami so noge postale zmogljivejše
;
zmogljivo srce
2.
ki zmore dobro, učinkovito opravljati svoje delo, funkcije:
zmogljiv parni kotel
;
zmogljiv računalnik
3.
ki se zmore plačati, poravnati:
zmogljiva dajatev, vsota
;
cene za marsikoga niso zmogljive
//
ki se zmore opraviti:
komaj zmogljivo delo
zmogljívost
-i
ž
(
í
)
1.
sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore:
upoštevati zmogljivost učencev
;
z vajami si večati zmogljivost
;
duševna, telesna, umska, ustvarjalna zmogljivost
;
meje človekovih zmogljivosti
/
zmogljivost srca, vida
/
tehnične zmogljivosti letala
;
zmogljivost mikroskopa
//
sposobnost česa, določena z največjo količino izdelkov, največjim
številom dejanj, ki jih zmore v določenem času:
kuhinja ima zmogljivost dva tisoč obrokov dnevno
;
delati, obratovati s polno, polovično zmogljivostjo
;
zmogljivost elektrarne, računalnika
/
proizvodna zmogljivost
2.
sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini:
zmogljivost ladje, skladišča je tisoč kubičnih metrov
/
zmogljivost ceste, pristanišča, vodovoda
/
prenočitvene zmogljivosti hotela
3.
mn.,
publ.,
navadno s prilastkom
vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za
opravljanje kake dejavnosti:
gostinske, industrijske, proizvodne zmogljivosti
/
izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih zmogljivosti
/
hotel je oddal vse proste zmogljivosti
zmogljívosten
-tna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na zmogljivost:
zmogljivostno stanje
/
zmogljivostni test
zmolíti
zmólim
tudi
izmolíti -mólim
dov.
(
ī ọ́
)
rel.
izgovoriti besedilo molitve:
zmoliti očenaš
;
zmoliti prvi del rožnega venca;
prim.
izmoliti
zmonopolizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
uvesti, pridobiti monopol:
trudijo se zmonopolizirati trg
zmontírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto;
namestiti
,
postaviti
:
zmontirati luč na strop
2.
narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti:
zmontirati motorno kolo
/
zmontirati hišo
;
pren.
zmontirati radijsko oddajo
3.
film.
načrtno povezati, urediti posnetke v film:
zmontirati prizore v celoto
/
zmontirati film
zmontíran
-a -o:
zmontirani posnetki
;
film je zmontiran
zmóta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo:
odpovedati se zmoti
;
junakova zmota o samem sebi
/
spraviti, zavesti koga v zmoto
;
biti, ravnati, živeti v zmoti
;
pustiti koga v zmoti
2.
kar temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo:
to je bila zmota
;
popraviti, spoznati svojo zmoto
;
razširjati zmote
;
huda, neodpustljiva, velika zmota
;
zmota in resnica
/
človeške zmote
;
politična, verska, znanstvena zmota
3.
glagolnik od zmotiti se:
preprečiti zmoto
;
zmota v ugotavljanju dejstev
♦
pravn.
justična
ali
sodna zmota
v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna
odločba napačna
;
rel.
trojezična zmota
v 8. in 9. stoletju
prepričanje, da se sme opravljati bogoslužje samo v hebrejskem,
grškem ali latinskem jeziku
zmótati
-am
tudi
zmotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
1.
narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito:
pazi, da ne zmotaš preje
;
niti so se zmotale
;
pren.
misli so se mu zmotale
;
v glavi se ji je vse zmotalo
2.
knjiž.
zviti
:
zmotati jadro, vrv
;
zmotati prejo v klobčič
/
zmotati si cigareto
zmótati se
,
tudi
zmotáti se
ekspr.
priti, oditi, navadno skozi kaj ovirajočega:
s težavo se je zmotal na drugo stran
;
zmotati se skozi vrata
zmótan
tudi
zmotán -a -o:
zmotana vrv
;
vse je zmotano
zmóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo:
zmoten nazor
;
zmotne navedbe v življenjepisu
;
ta misel je zmotna
;
zmotno sklepanje
/
zmotno prepričanje o čem
♦
pravn.
zmotna sodba
sodba, ki temelji na zmoti
2.
knjiž.
napačen
,
nepravi
:
zmotni vtisi o čem
/
pluli so v zmotno smer
/
ekspr.
biti na zmotni poti
zmótno
prisl.
:
zmotno misliti
zmotíti
in
zmótiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj:
hrup pred vrati ga je zmotil
;
zmotiti koga pri delu, jedi, počitku
;
ni se dala zmotiti, delala je naprej
;
smeli so ga zmotiti samo v najnujnejših primerih
/
kot nagovor:
ali vas lahko malo zmotim
;
prosim, ali smem zmotiti
2.
povzročiti, da kaj ne poteka normalno, pravilno:
zmotiti pogovor
;
nenaden trušč je zmotil pouk
;
s pripombo je zmotil njegovo pripovedovanje
/
njen prihod je zmotil mirno življenje
/
s kriki so zmotili nočni mir, tišino
/
zmotiti ravnotežje sil
3.
povzročiti neugodne, slabe občutke:
njene besede so jih zelo zmotile
;
take navade bi zmotile še koga drugega
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj nepravilnega, nenameravanega:
priložnost ga je zmotila, pa je kradel
/
kaj te je zmotilo, da si to storil
/
zlatniki so mu zmotili srce
5.
ekspr.
povzročiti pri kom nemir, zlasti erotični:
njena bližina ga je zmotila, da je bil ves iz sebe
/
tako je lepa, da bi zmotila tudi najzvestejše srce
zmotíti se
in
zmótiti se
1.
narediti napako pri kakem delu, navadno duševnem:
zmotila se je za veliko vsoto
;
pri petju se velikokrat zmoti
;
spet se je zmotil pri računanju
;
zmotiti se v svojo škodo
2.
narediti kaj v prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo:
kdo se je zmotil, ti ali jaz
;
človek se lahko tudi zmoti
;
ekspr.
hudo, krepko se je zmotil, ko se je poročil s to žensko
/
zmotiti se v sodbi
//
narediti kaj, kar ni v skladu s hotenim, nameravanim:
če sem to rekel, sem se pač zmotil
;
zmotil se je in potrkal pri sosedih
/
zmotil se je v hiši, sobi
imel je za pravo drugo hišo, sobo
3.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
zavrteti se v glavi, postati omotičen:
vrtel, zibal se je, dokler se mu ni zmotilo
/
zmotilo se ji je v glavi
●
star.
redkokdaj se kdo zmoti k nam
pride
;
zmotiti se o kom, v kom
priti do drugačnega mnenja, prepričanja o kom, kakor je bilo
prvotno
;
zastar.
zmotiti se z delom
zamotiti se
zmóten
-a -o
1.
deležnik od zmotiti:
zmoten nočni mir
;
pri delu je večkrat zmoten
2.
star.
zmeden
,
zbegan
:
zmoten je obstal
;
bila je vsa zmotena in sram jo je bilo
zmotljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se lahko zmoti:
ljudje smo zmotljivi
/
človekova zmotljiva narava
zmotljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost zmotljivega človeka:
priznati svojo zmotljivost
zmotnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
zmota
:
odpovedati se zmotnjavi
/
zapletel se je v lastne zmotnjave
;
živeti,
ekspr.
tavati v zmotnjavi
/
popraviti, spoznati zmotnjavo
2.
pomota
,
zmešnjava
:
da ne bo zmotnjave, denar prej preštej
3.
(duševna) zmedenost:
v zmotnjavi je hotel zažgati hišo
zmótnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zmotnega:
zmotnost trditve
/
zastar.
spoznati človekovo zmotnost
zmotljivost
zmotogláviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
v omotici oditi:
zmotoglavil je iz sobe
/
po tem dogodku je zmotoglavil v tujino
odšel
●
star.
predrznost ga je zmotoglavila, da se je podal na to pot
premotila
;
star.
zaradi nje se je marsikateri moški zmotoglavil
je izgubil glavo
zmotovíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
narediti koga omotičnega:
žganje jih je zmotovililo
/
zmotoviliti komu pamet
zmotovíliti se
počasi, nerodno priti kam:
s težavo se je zmotovilil na voz
●
ekspr.
v njegovih mislih se je vse zmotovililo
zmešalo
zmozníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
obrt.
zvezati z moznikom, mozniki:
zmozničiti trame
zmozníčen
-a -o:
zmozničen strop
;
zmozničene stene
zmožátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
postati možat:
v kratkem času se je zmožatil
zmóžen
-žna -o
prid.
, zmóžnejši
(
ọ́ ọ̑
)
1.
ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake
dejavnosti:
zmožen človek, strokovnjak
;
trgovsko je zelo zmožen
//
ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake
dejavnosti sploh:
za vojaško službo zmožni fantje
;
zmožen za delo
/
biti zmožen mirnega razmišljanja
;
življenja zmožen zarodek
;
zaradi bolezni ni zmožen delati
/
spolno zmožen
/
nisem zmožen pametne misli
;
zmožen prijateljstva
/
ta nazor ni zmožen rešiti socialnega vprašanja
2.
ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih,
nesprejemljivih dejanj:
ta človek je vsega zmožen
;
zmožen je narediti vsakršno hudobijo
/
ta človek je zmožen goljufati
zmóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost koga, da lahko uresniči, opravlja kako dejanje,
dejavnost:
izgubiti zmožnost regeneracije
;
duševne, telesne zmožnosti
;
človekove ustvarjalne zmožnosti
;
občudovati pisateljevo zmožnost vživeti se v ljudi
;
zmožnost za presojanje
/
spolna zmožnost
/
čutiti zmožnost za kaj
/
denarne zmožnosti staršev
;
plačilna zmožnost kupcev
zmračíti
-ím
dov.
, zmráčil
(
ī í
)
1.
knjiž.
narediti mrko, neprijazno:
spomin na trpeče mu je zmračil obraz
;
čelo se mu je zmračilo
;
njegov pogled se je zmračil
;
ob tej novici se je kar zmračil
2.
knjiž.
narediti nejasno, zmedeno:
žalost mu je zmračila pamet
;
zaradi teh dogodkov se mu je zmračilo v možganih
●
knjiž.
um se mu je zmračil
postal je duševno bolan
zmračíti se
1.
brezoseb.
preiti iz dneva v mrak:
zmračilo se je
;
ko se je popolnoma zmračilo, je prižgal luč
;
pozimi se zgodaj zmrači
2.
postati mračen, temen:
dan se zmrači
;
nebo se zmrači
;
pokrajina se je zmračila
●
zastar.
v tistem letu se je luna dvakrat zmračila
sta bila dva lunina mrka
;
ekspr.
pred očmi se mu je zmračilo
zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno
zmračèn
-êna -o:
zmračen obraz
;
ves zmračen je stopal po sobi
;
zmračeno nebo
zmrazíti
-ím
tudi
zmráziti -im
dov.
, zmrázil
(
ī í; ā ȃ
)
nav. 3. os.
1.
brezoseb.
začutiti mraz, drgetanje:
ko je stopil iz hiše, ga je zmrazilo
;
zmrazilo ga je po hrbtu, po vsem telesu
;
od strahu ga je zmrazilo
;
ob pogledu na ponesrečenca jo je zmrazilo
;
tako je zavpila, da je vse zmrazilo
2.
ekspr.
povzročiti neprijetne občutke:
njeno govorjenje ga je zmrazilo
;
prizor jo je zmrazil
zmrazíti se
,
tudi
zmráziti se
knjiž.
postati mrzel:
proti jutru se je zrak zmrazil
;
brezoseb.
po dežju se rado zmrazi
zmrážen
-a -o
tudi
zmražèn -êna -o
in
zmrázen -a -o
tudi
zmrazèn -êna -o:
bil je ves zmražen
zmrazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
1.
ki povzroča občutek mraza:
zmrazljivo vreme
2.
ki povzroča neprijetne občutke:
žabe so zanj zmrazljive, ostudne
zmrcváriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
povzročiti komu hude rane, poškodbe:
krogla mu je zmrcvarila roko
;
volkovi so zmrcvarili ovce
;
v pretepu so ga hudo zmrcvarili
;
pren.
zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo
2.
poškodovati
,
uničiti
:
pes je zmrcvaril copate
;
zmrcvariti igračo
//
pokvariti
,
poslabšati
:
uredništvo mu je zmrcvarilo članek
/
staro ime kraja so čisto zmrcvarili
popačili
zmrcvárjen
-a -o:
zmrcvarjen človek
;
našli so ga vsega zmrcvarjenega
zmŕda
-e
ž
(
ȓ
)
ekspr.
nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu:
kaj pomeni ta zmrda
/
delati zmrde
/
obraz se mu je spremenil v jezno, smešno zmrdo
/
odurna zmrda na obrazu
izraz
zmŕdati
-am
dov.
(
ȓ
)
zmrdniti
:
zmrdati obraz
/
zaradi tega se še zmrdal ni
zmŕdan
-a -o
1.
deležnik od zmrdati:
zmrdan obraz
;
bil je ves zmrdan
2.
ekspr.
zguban
,
zgrbančen
:
zmrdana koža
;
v lica je zmrdan
zmrdávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
zmrdovati se:
ljudje se zmrdavajo nad njim
zmŕdek
-dka
m
(
ȓ
)
ekspr.
nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu:
nasmeh se mu je skrivil v zmrdek
/
bolesten zmrdek na obrazu
izraz
zmrdljáj
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
izraz odklonilnega odnosa do česa, narejen z nenaravnimi, spačenimi
gubami, potezami obraza, zlasti okrog ust in nosu:
tableto je pogoltnil brez zmrdljaja
;
s svojimi zmrdljaji jih je spravljal v smeh
;
krčevit, pomenljiv zmrdljaj
zmrdljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki se (rad) zmrduje:
fant je zmrdljiv
/
zmrdljiv izraz na obrazu
zmrdljívo
prisl.
:
zmrdljivo sta se spogledala
zmrdljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor se (rad) zmrduje:
zmrdljivci so mu zoprni
zmŕdniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.,
navadno v zvezi z
obraz, ustnice
narediti nenaravne, spačene gube, poteze:
zmrdniti obraz
;
zmrdniti z ustnicami
zmŕdniti se
s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, pokazati,
izraziti odklonilen odnos do česa:
ob tem se bodo ljudje zmrdnili
;
zmrdniti se nad darilom
;
zaradi graje se je nejevoljno zmrdnil
;
zaničljivo se zmrdniti
zmrdovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmrdovati se:
narediti kaj brez zmrdovanja
;
zmrdovanje zaradi hrane
;
zmrdovanje in spakovanje
zmrdováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.,
navadno v zvezi z
obraz, ustnice
delati nenaravne, spačene gube, poteze:
zmrdovati ustnice
zmrdováti se
s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati,
izražati odklonilen odnos do česa:
kaj se zmrduješ
;
zmrdovati se zaradi slabe hrane
;
zmrdovati se nad sosedi
;
ob vsaki besedi se zmrduje
;
strašno, upravičeno se zmrdovati
/
kakšna postrežba, se je zmrdoval
zmrdováje
:
zmrdovaje je izpraznil kozarec
zmršavéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
postati mršav:
konji so zmršaveli
;
ekspr.
od skrbi je v enem tednu zmršavel
zmŕšiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase:
zmršiti komu lase
;
brada se mu je zmršila
;
pren.,
ekspr.
vihar je zmršil drevje
zmŕšen
-a -o:
zmršeni lasje
;
bil je ves zmršen
;
zmršena drevesa
zmrtvíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
omrtvičiti
:
strah mu je zmrtvičil ude
zmrtvíčen
-a -o:
zmrtvičen obraz
zmŕviti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
narediti iz česa majhne, drobne dele;
zdrobiti
:
zmrviti kruh
;
z batom zmrviti grude
;
seno se je zmrvilo
2.
ekspr.
s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt:
kobila je zmrvila jezdeca
;
plaz bi jih skoraj zmrvil
/
zmrviti sovražnika
premagati
3.
knjiž.
povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja:
bolezen jo je zmrvila
;
groza, razočaranje človeka zmrvi
zmŕvljen
-a -o:
zmrvljen kruh
;
bil je ves zmrvljen od bolečin
zmrzál
-i
[
zmərzau̯
]
ž
(
ȃ
)
1.
pojav, ko se temperatura zniža pod 0 °C in zemlja zmrzne:
v novembru je nastopila prva zmrzal
;
bilo je jasno in zmrzal je trajala nekaj dni
/
zemlja je od zimskih zmrzali dobro zrahljana
//
poškodovanje, uničenje rastlin, delov rastlin zaradi tega pojava:
sneg je zavaroval ozimino pred zmrzaljo
;
nevarnost zmrzali
2.
ledena skorja, ledeni kristali, ki se naredijo iz vlage navadno ponoči
zaradi ohladitve:
tla je pokrivala zmrzal
;
sonce je stopilo zmrzal na drevju, travi
zmrzávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
zmrzovati
:
voda zmrzava
/
stražar zmrzava pred hišo
zmŕzel
-zla -o
[
zmərzəu̯
]
prid.
(
ŕ
)
zmrznjen
:
zmrzel sneg
;
zemlja je še zmrzla
/
ekspr.:
popolnoma zmrzla sta prišla domov
;
meti si zmrzle roke
/
ekspr.
danes ni hladno, samo ti si preveč zmrzla
zmŕzlo
prisl.
:
zmrzlo si je privihal ovratnik;
prim.
zmrzniti
zmrzíšče
-a
s
(
í
)
fiz.
temperatura, pri kateri pri navadnem tlaku tekočina zmrzuje:
zmrzišče goriva, vode
zmrzlák
-a
m
(
á
)
knjiž.,
ekspr.
zmrzljiv človek:
ne drži se kot kak zmrzlak
zmŕzlikar
tudi
zmrzlíkar -ja
m
(
ȓ; ȋ
)
zool.
metulj, ki se izleže jeseni po prvi zmrzali, Operophtera:
gosenica zmrzlikarja
/
mali zmrzlikar
zmrzlíkav
-a -o
prid.
(
í
)
ekspr.
zmrzljiv
:
zmrzlikava starka
/
imel je zmrzlikave prste
mrzle
zmrzlín
-a
m
(
ȋ
)
nar. zahodno
1.
zmrzal
:
zmrzlin je trajal nekaj dni
/
na vodnjaku se je naredil zmrzlin
2.
drobna toča:
zmrzlin pada
zmrzlína
-e
ž
(
í
)
1.
zmrznjena vlažna snov:
zmrzlina je razgnala zid, zrahljala preorano zemljo
;
sonce taja zmrzlino
;
trda zmrzlina
2.
gastr.
sladoledu podobna ledena krema iz jajc, smetane in dodatkov:
pripraviti zmrzlino
;
postreči z zmrzlino
;
čokoladna, lešnikova marelična zmrzlina
3.
grad.
ledena tvorba, nastala zaradi zmrznjenja zemljine zgornjega dela
ceste:
zmrzline so poškodovale asfalt
;
ceste so polne zmrzlin
4.
med.
poškodba kože, tkiva zaradi daljšega delovanja mraza:
dobiti, imeti zmrzline
;
zmrzlina na nogi
;
ozebline in zmrzline
5.
agr.
poškodba rastlinskega tkiva zaradi zmrznjenja:
z dimom varovati drevje proti zmrzlinam
/
nočne, spomladanske zmrzline rastlin
zmrzlínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zmrzlino:
zmrzlinska poškodba zidov
/
zmrzlinski dvig cestišča
zmrzljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki ga rado zebe:
bolehen, zmrzljiv starec
/
imel je slabotno, zmrzljivo telo
/
zmrzljivo jutro
zmrzljívo
prisl.
:
zmrzljivo se držati, stresti
zmrzljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
zmrzljiv človek:
zmrzljivci so pohiteli k peči
zmŕzniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
spremeniti se v led:
tekočina v posodi je zmrznila
;
voda zmrzne pri 0 °C
/
vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
//
ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd:
meso je v shrambi zmrznilo
;
vezalke na čevljih so mu zmrznile
;
zemlja je že zmrznila
//
preh.
zamrzniti
:
zmrzniti živila
/
globoko, hitro zmrzniti kaj
2.
zaradi mraza se poškodovati, uničiti:
korenine so zmrznile
;
ponoči so vse rože, sadike zmrznile
3.
zaradi mraza umreti:
obležal je v snegu in zmrznil
;
to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
//
zaradi mraza odmreti:
alpinistu sta zmrznila dva prsta
4.
ekspr.
postati zelo mrzel, otrpel:
čisto sem zmrznil, ko sem čakal
;
lica so mi na vetru zmrznila
5.
pog.
prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak:
podjetje je zmrznilo
/
novi časopis je po enem letu zmrznil
/
v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil
/
že v drugem letniku šole je zmrznil
je padel, je zaključil šolanje
6.
pog.
priti v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze:
med zagonom programa je računalnik zmrznil, nato pa kar naenkrat
zopet začel delovati
7.
ekspr.
prenehati obstajati:
njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo
;
po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zmŕznjen
-a -o
1.
deležnik od zmrzniti:
pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen
;
meso je še zmrznjeno
2.
ki ga rado zebe:
biti zmrznjen
;
zmrznjena ženska
;
prisl.:
držati se zmrznjeno;
prim.
zmrzel
zmŕznjenec
-nca
m
(
ȓ
)
ekspr.
človek, ki ga rado zebe:
pa ste res zmrznjenci
zmŕznjenje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zmrzniti:
zmrznjenje vode
/
zmrznjenje rastlin
/
zmrznjenje prstov na nogah
/
smrt zaradi zmrznjenja
♦
grad.
heterogeno zmrznjenje
pri katerem zemljina poveča svojo prostornino in poškoduje zgornji
del ceste
;
homogeno zmrznjenje
pri katerem zemljina ne poveča svoje prostornine in ne poškoduje
zgornjega dela ceste
zmŕznjenost
-i
ž
(
ȓ
)
1.
stanje zmrznjenega:
zmrznjenost mesa, vode
;
stopnja zmrznjenosti
2.
(velika) občutljivost za mraz:
zaradi svoje zmrznjenosti se je toplo oblačil
zmrzoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zmrzovanje:
zmrzovalno območje
♦
meteor.
zmrzovalno jedro
delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje
//
zamrzovalen
:
zmrzovalni postopek
/
zmrzovalna omara, skrinja
;
zmrzovalna tekočina
zmrzovalíšče
-a
s
(
í
)
1.
knjiž.
kraj, prostor, kjer se zaradi zmrzovanja lahko shranjuje pokvarljivo
blago, zlasti živila:
hraniti meso v zmrzovališču v breznu
2.
fiz.
zmrzišče
:
zmrzovališče vode
zmrzoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
zamrzovalnica
:
hladilnice in zmrzovalnice
zmrzoválnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zamrzovalnik
:
dati meso, zelenjavo v zmrzovalnik
zmrzovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zmrzovati:
zmrzovanje rose, vode
/
zmrzovanje snega, zemlje
/
snov proti zmrzovanju hladilne tekočine
♦
agr.
globoko zmrzovanje
globoko zamrzovanje
;
grad.
globina zmrzovanja
globina, do katere navadno tla še zmrznejo
;
meteor.
jedro zmrzovanja
delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje
zmrzováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
spreminjati se v led:
voda v koritu zmrzuje
//
ob spreminjanju vode v kaki snovi v led postajati trd:
sneg, zemlja zmrzuje
2.
zaradi mraza se uničevati:
zelje na polju je zmrzovalo
3.
brezoseb.,
ekspr.
postajati zelo hladno, mrzlo:
zunaj že zmrzuje
;
nocoj bo zmrzovalo
4.
ekspr.
postajati zelo mrzel, otrpel:
kljub prestopanju so stražarju noge zmrzovale
5.
pog.
prihajati v stanje, navadno začasno, neodzivnosti na ukaze:
ob vstavljenem ključku prenosnik neprestano zmrzuje
;
po dobrem mesecu uporabe je računalnik začel zmrzovati
6.
ekspr.
dalj časa čutiti hud mraz:
vzemi si šal, da ne boš zmrzoval
;
že pol ure zmrzujem pred vrati
zmrzujóč
-a -e:
lačni in zmrzujoči vojaki
zmučiti
ipd.
gl.
izmučiti
ipd.
zmúlčiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
z mletjem stisniti, zmanjšati obseg rastlin, rastlinskih delov, zlasti
trave:
pred obdelavo so slamo zmulčili
;
zmulčiti visok plevel
zmuznè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
kdor se izogiba delu, dolžnostim:
tak zmuzne najde vedno kak izgovor
;
akcija bi uspela, če bi ne bilo zmuznetov
/
vojaški begunci in zmuzneti
zmúzniti se
-em se
dov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
naskrivaj, neopazno priti:
v ugodnem trenutku se je zmuznil v hišo;
prim.
izmuzniti se
znabíti
člen.
(
ī
)
star.
morda
,
mogoče
:
znabiti bi lahko kaj izvedeli
;
ne skrbite, znabiti se je kje zadržal
;
ti ljudje se znabiti ne zavedajo resnosti položaja
/
prestrašiti ga je hotel. Znabiti
značáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja:
govorjenje, vedenje kaže njegov značaj
;
spoznavati značaj koga
;
po značaju je dobrodušen, popustljiv človek
;
črte, poteze značaja
;
razlike v značaju učencev
/
ni v njegovem značaju, da bi se tepel
/
z oslabljenim pomenom
imeti odkrit, trden,
knjiž.
blag značaj
;
pren.
slovenski narodni značaj
//
kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali,
do okolja, ljudi:
izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem
2.
nav. ekspr.
oseba kot nosilec
a)
s prilastkom
določenih lastnosti:
tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo
;
odkrit značaj je povsod dobrodošel
;
so značaji, ki so zelo nedostopni
/
pisatelj opisuje kmečke značaje
/
ženski značaji v drami so dobro zaigrani
b)
pozitivnih lastnosti:
med njimi je malo značajev
;
tam je spoznal resnične značaje
/
ekspr.
boj za obstanek je lomil značaje
/
mož je značaj
//
v povedni rabi
izraža značajnost, vztrajnost:
ta človek je brez značaja
/
on ima značaj
3.
publ.,
s širokim pomenskim obsegom
kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste;
narava
,
značilnost
:
analizirati značaj pesmi
;
grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj
/
z oslabljenim pomenom:
obisk ima delovni značaj
;
lirični značaj skladbe
;
kriza prehodnega značaja
/
to je zanj drugotnega značaja
manj pomembno
♦
agr.
značaj vina
skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja,
naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in
zorenjem vina
;
lov.
pes z mehkim značajem
pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam
;
pes s trdnim značajem
pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja
;
psih.
asocialni značaj
značájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki ravna v skladu s svojimi dobrimi načeli, normami, vrednotami:
značajen človek
;
on je pošten in značajen
/
bodi tako značajen in priznaj svojo zmoto
//
ki izraža tako ravnanje:
značajno mišljenje
;
to dejanje ni značajno
2.
nanašajoč se na značaj;
značajski
:
analizirati značajne lastnosti dramskih oseb
;
osebnostne in značajne posebnosti
3.
zastar.
pomemben
:
to je značajen dogodek
;
zanj je to zelo značajno
/
značajne poteze obraza
značilne
značájevka
-e
ž
(
ȃ
)
lit.
kratko prozno delo, ki opisuje osebo z izvirnim, posebnim značajem:
piše novele in značajevke
/
črtica značajevka
značájka
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
značilna lastnost, značilnost:
njegova značajka je doslednost
značájnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
značajen človek:
bil je poštenjak in značajnež
značájnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
značajen človek:
značajnik tega nikoli ne bi naredil
značájnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost značajnega človeka:
s tem dejanjem je dokazal svojo značajnost
/
poskušal je omajati njegovo značajnost
značájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na značaj:
značajske lastnosti, poteze
/
značajski tipi
/
značajska pokvarjenost,
ekspr.
iztirjenost
;
značajske napake
♦
lit.
značajska komedija
komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti
značajev oseb; karakterna komedija
značájsko
prisl.
:
dramatik je osebe na kratko značajsko označil
;
to delo je fabulativno in značajsko zanimivo
♦
psih.,
psiht.
značajsko motena oseba
oseba z za okolje neprimernimi, nesprejemljivimi značajskimi
potezami in vedenjskimi vzorci
znáčenje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
pomen
:
značenje besede
značílen
-lna -o
prid.
, značílnejši
(
ȋ
)
1.
ki stvar, osebo določa tako, da jo je mogoče razpoznati, ločiti od
istovrstnega:
značilen napev pesmi
;
značilne poteze kakega obraza
/
njegovo pisanje je mogoče spoznati po zanj značilnem slogu
/
njegov nasmeh je zelo značilen
2.
ki ima izrazite, bistvene lastnosti istovrstnih stvari, pojavov:
pesnik je značilen predstavnik dobe
;
narodopisno značilne vasi
/
značilne lastnosti kovin
/
značilen vonj po ožganem, po senu
;
stavba, značilna za secesijo
/
za to obdobje je značilen vsestranski kulturni razvoj
3.
geom.
ki ima lastnost, da določa geometrijsko tvorbo:
značilni pravokotnik hiperbole
;
značilni presek stožca
♦
bot.
značilna vrsta
značilnica
;
pal.
značilni fosil
fosil, po katerem se določi, razpozna geološka doba ali njen del
;
petr.
značilna rudnina
rudnina, po kateri se imenuje kamnina
;
ptt
značilna številka
številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem; karakteristična
številka
;
teh.
značilna krivulja
krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge
značílno
prisl.
:
mozaik se značilno svetlika
;
koža ima značilno rožnato barvo
/
v povedni rabi
značilno zanj je, da glasno govori
značílnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
značilna lastnost:
proučevati spreminjanje bioloških značilnic
♦
bot.
rastlinska vrsta, ki z navzočnostjo nakazuje določeno rastlinsko
združbo
;
teh.
krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge; značilna
krivulja
značílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost značilnega:
značilnost dobe se kaže v razmahu znanosti
;
humor je temeljna značilnost njegovih dram
/
etične, idejne značilnosti
;
kraška pokrajina z vsemi značilnostmi
znáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
1.
pomeniti
:
spraševal je, kaj znači ta beseda
/
trkanje na steno je značilo, naj pride
/
to dejanje bi značilo njegov padec
2.
označevati
,
določati
:
junaka zgodbe naj značijo dejanja, ne besede
/
opisati okoliščine, ki značijo dogajanje
znáčka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
majhen, ploščat kovinski predmet z (reliefno) podobo ali napisom, ki
se zatakne, pripne na oblačilo, klobuk:
zbirati značke
;
zatakniti si značko za klobuk
;
album za značke
/
spominska značka
//
tak predmet kot znak pripadnosti kaki organizaciji:
člani stranke so nosili značke
/
gasilska, pilotska značka
;
značka vojaške akademije
//
tak predmet, ki se uporablja kot priznanje:
podeliti častne diplome in značke
/
srebrna, zlata značka
♦
šol.
bralna značka
ki se podeljuje učencem osnovnih šol za organizirano izvenšolsko
branje del slovenskih pesnikov in pisateljev
;
tekmovanje za Bevkovo, Cankarjevo bralno značko
;
voj.
identitetna značka vojaka
2.
oznaka
:
značke na merilu
/
ponudbe pošiljajte pod značko »nujno«
/
značka <table> označuje začetek oz. konec tabele
;
naslovna značka je pomembna za prepoznavnost spletne strani
znáčkar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor zbira značke:
navdušen značkar
●
pog.
na prireditev so bili povabljeni značkarji iz vse Slovenije
dobitniki bralne značke
znáčnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
biblio.
beseda, besede, po katerih se razvrščajo listki v avtorskem katalogu:
določiti značnico
;
abecedni red značnic
/
osebna značnica
priimek in ime avtorja dela
;
stvarna značnica
navadno prva beseda naslova anonimnega dela ali dela več kot treh
avtorjev
2.
knjiž.
beseda, besedna zveza, ki je z vsebinskega stališča v kakem besedilu
najpomembnejša;
ključna beseda
:
izpisati značnice
znájden
-a -o
prid.
(
ā
)
zastar.
iznajdljiv
:
sosed je bil moder, znajden mož
/
znajdena glava
znájdenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od znajti se:
znajdenje v novih okoliščinah
znájdenost
-i
ž
(
ā
)
zastar.
iznajdljivost
:
za to je potrebna znajdenost
;
znajdenost in spretnost
znájti se
znájdem se
dov.
, znášel se znášla se
(
á
)
navadno s prislovnim določilom
1.
nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje:
znajti se na robu prepada
;
izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču
;
nenadoma se je znašel pred stražarjem
;
znajti se zunaj
/
po naključju sta se znašla v istem avtobusu
//
ekspr.
priti kam, pojaviti se kje sploh:
na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje
;
ves premočen se je znašel v kuhinji
;
znajti se pred zaprtimi vrati
/
čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo:
znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju
;
znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati
;
gospodarstvo se je znašlo v težavah
;
znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom
/
znajti se v pasti
2.
izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru:
prvi hip se ni znašel, kje je
;
ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil
;
v megli, temi se je težko znajti
/
v novem okolju so se že znašli
;
pren.
v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel
3.
izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev:
fant je pameten, se bo že znašel
;
novinec se težko znajde
;
trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge
;
dobro, povsod, vedno se znajti
/
znajdi se (sam)
;
znajdi se, kot veš in znaš
/
s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi
●
ekspr.
nagrada se je znašla v pravih rokah
nagrado je dobil ustrezen, primeren človek
;
ekspr.
znajti se na cesti, pred vrati
izgubiti službo ali stanovanje
;
ekspr.
znajti se na stranskem tiru
izgubiti vodilno vlogo, mesto
;
ekspr.
spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi
padel je na tla, v vodo;
prim.
iznajti
znák
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
dogovorjen lik, ki ima določen pomen:
ta znak pomeni bolnišnico, letališče
;
napisati, narisati znak
;
razpoznavati, uporabljati znake
;
dogovorjeni, ustaljeni znaki
;
grafični, pisni znaki
;
znak iz več črk in številk
;
znak za deljenje
;
znaki na načrtu, zemljevidu
;
oblika, pomen znaka
;
črke, simboli in drugi znaki
/
jezikovni, korekturni, prometni znaki
;
znaki na igralnih kartah
//
lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo:
izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak
;
klubski znaki na oblačilih športnikov
;
znak društva, organizacije
/
zaščitni znak
//
predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen:
znaki častniškega čina
/
krona in drugi vladarski znaki
/
postaviti prometne znake
2.
gib, zvok, s katerim se
a)
kaj sporoča:
sporazumevati se z znaki
/
dati komu znak z glavo, roko
/
žvižg je znak za napad, odhod
b)
na kaj opozarja:
svetlobni, zvočni znaki
/
opozorilni, signalni znak
;
znak za nevarnost
3.
kar omogoča sklepanje na
a)
nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti:
nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil
;
dobri, slabi znaki
/
to je gotovo znak nesreče
znamenje
b)
obstoj česa:
soditi po vidnih, zunanjih znakih
;
dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki
;
umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4.
navadno z rodilnikom
kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik:
kazati znake napetosti, živčnosti
;
opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu
;
vidni znaki staranja, utrujenosti
/
bolezenski znak
sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
/
nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5.
navadno s prilastkom
lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj:
ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih
/
bistveni znaki kakega pojma
●
knjiž.
astrološki znaki
zodiakalna znamenja
;
knjiž.
biti rojen v znaku bika
v znamenju bika
♦
adm.
nemi znak
stenografski znak, ki se ne izgovarja
;
avt.
znak stop
in
stop znak
v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi
;
znaki za obvestila
za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene
storitve
;
biol.
spolni znaki
znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste
vrste glede na spol
;
primarni spolni znaki
spolni organi, spolne žleze
;
glasb.
prestavni znak
za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za
vračanje na prvotno višino; predznak
;
jezikosl.
diakritični znak
ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor
;
mehki znak
trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk
;
trdi znak
osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk
;
lov.
strelni znak
značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka
;
mat.
znak minus, plus
;
num.
emisijski znak
na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo
;
papir.
vodni znak
v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju,
viden pri presvetlitvi
;
pravn.
blagovni znak
zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje
istovrstnega blaga
;
storitveni znak
zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje
istovrstnih storitev v gospodarskem prometu
;
znak kakovosti
ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim
predpisanim zahtevam
;
ptt
klicni znak
zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu,
telegrafskemu aparatu, napravi
;
tisk.
tiskarski znaki
za črke, ločila in druga znamenja
;
zal.
bralni znak
vložen znak za zaznamovanje strani
;
tiskovni znak
črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se
izračunavata obseg in plačilo izdaje
znák
2
prisl.
(
ȃ
)
star.
vznak
:
podreti, vreči koga znak
/
padla je znak s stola
znákoven
in
znakôven -vna -o
prid.
(
ȃ; ō
)
nanašajoč se na znak:
znakovna podoba
/
znakovni jezik
znakovni sistem, zlasti kretenj, ki se uporablja za sporazumevanje
z gluhimi
♦
lit.
znakovna poezija
poezija, ki se izraža predvsem z likovno podobo tiskarskih znakov
in njihove razporeditve
znakovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
značilen
:
znakovite lastnosti
ználec
-lca
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj zna:
znalec jezikov
/
znalec antične umetnosti
poznavalec
známčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od znamčiti:
interaktivno, osebno znamčenje
;
postopki znamčenja
;
strokovnjak za znamčenje
;
oglaševanje, trženje in znamčenje
/
posamezna država je lahko prepoznavna tudi brez načrtnega
znamčenja
známčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ustvarjati in uveljavljati tržno znamko za doseganje prepoznavnosti:
nekatere storitve znamčijo zvezdniki
/
znamčiti državo, mesto
znamenít
-a -o
prid.
, znamenítejši
(
ȋ
)
zaradi izrednih sposobnosti, dosežkov zelo cenjen, upoštevan:
znamenit pisatelj, vojskovodja
;
znameniti Slovenci
//
zaradi izrednih, posebnih lastnosti splošno znan:
znamenit muzej
;
znamenita letovišča
/
znamenit dogodek
/
to je bilo v znamenitem letu 1848
;
znamenito pismo
/
biti znamenit po lepoti
znameníto
1.
prislov od znamenit:
znamenito odgovarjati
2.
knjiž.
izraža visoko stopnjo, mero:
znamenito vplivati na dogodke
;
biti znamenito bistrega duha
znamenítnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
znamenit človek:
zbrani so veljaki in znamenitniki
;
kipi znamenitnikov
znamenítost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
znamenit predmet, pojav:
mesto ima več znamenitosti
;
razkazati znamenitosti kraja, pokrajine
/
kulturne, naravne, turistične znamenitosti
2.
lastnost, značilnost znamenitega:
znamenitost dogodka
/
njegova znamenitost ga obvezuje v ravnanju
známenjce
-a
s
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od znamenje:
skrivno znamenjce
/
na licu je imela znamenjce
známenje
-a
s
(
á
)
1.
kar omogoča sklepanje na
a)
nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti:
vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano
;
dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje
;
po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
b)
obstoj česa:
znamenje dobre volje
;
moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so
snubci
;
po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice
;
razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2.
po ljudskem verovanju
nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden
dogodek, dogajanje:
vsa znamenja so neugodna
;
to znamenje napoveduje nesrečo
;
opaziti znamenje na nebu
;
razlagati si znamenja
/
nebesna, preroška znamenja
3.
z rodilnikom
kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik:
opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti
;
to so prva znamenja starosti
/
v znamenje sprave mu je podal roko
4.
gib, zvok, s katerim se
a)
kaj sporoča:
mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli
;
naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji
/
dajati komu znamenja z glavo
;
narediti znamenje križa
;
raketa, žvižg je znamenje za napad
b)
na kaj opozarja:
znamenja s hupo, sireno
/
avtomobilist daje svetlobna znamenja
/
signalna znamenja
5.
dogovorjen lik, ki ima določen pomen:
narisati znamenje
;
grafično, pisno znamenje
;
mednarodna znamenja
;
znamenje na zemljevidu
/
jezikovna, notna znamenja
//
lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo:
vžgati živali znamenje
/
avtorsko znamenje
;
znamenja na cestišču
oznake
//
predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen:
prapori in druga društvena znamenja
;
krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti
/
izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic
/
postavljati mejna, orientacijska znamenja
;
prometna znamenja
prometni znaki
6.
tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih
osebkov:
imela je znamenje na licu
;
prepoznati konja po znamenju na čelu
;
znamenje od udarca
;
bradavice in druga znamenja
/
pridobljeno, prirojeno znamenje
7.
um.
različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v
spomin na določen dogodek:
v spomin na ta dogodek so postavili znamenje
;
kamnito, leseno, stebrasto znamenje
;
znamenja in kapele
/
kužno znamenje
postavljeno v spomin na kugo
8.
ed.,
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
v
izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje:
mesto je živelo v znamenju priprav na kongres
;
pogovori so potekali v znamenju sprave
/
naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
●
knjiž.
ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje
so morilci
;
publ.
on je dal dobi neizbrisno znamenje
značilnosti, posebnosti
;
ekspr.
v nalogi je vse polno rdečih znamenj
učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom
;
podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem
z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena
;
ekspr.
na polju ni bilo znamenja o čem živem
ni bilo opaziti ljudi, živali
;
biti rojen v znamenju bika
v času od 21. aprila do 21. maja
;
star.
druga knjiga je za znamenje boljša
za spoznanje
♦
astron.
zodiakalna znamenja
;
geod.
triangulacijska znamenja
;
jezikosl.
naglasno znamenje
za označevanje naglasa
;
med.
bolezensko znamenje
bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna
zanjo
;
materino znamenje
prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
znamenováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
označevati
:
znamenovati strani v knjigi
/
to gotovo znamenuje nesrečo
pomeni
známka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se
lepi na poštne pošiljke:
nalepiti znamko
;
zbirati znamke
;
večbarvna, žigosana znamka
;
znamka za pismo, razglednico
;
znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi
;
serija znamk
;
vrednost znamke
;
album za znamke
;
kolki in znamke
/
poštna znamka
2.
vet.
ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali:
obesiti živali znamko na ovratnico
;
trikotna znamka
/
pasja znamka
ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in
občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici
;
ušesna znamka
navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene
matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
3.
kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje:
pri nakupu biti pozoren na znamko
;
to je dobra znamka smuči
;
parfum priznane znamke
;
motorno kolo znamke Tomos
;
tip in znamka avtomobila
/
tržna, zaščitna znamka
●
knjiž.
bankovec z vodno znamko
vodnim znakom
;
knjiž.
igralna znamka
žeton
;
publ.
izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji
svetovni rekord
;
publ.
športnik je dosegel znamko osem metrov
je skočil osem metrov
♦
filat.
notirati znamke
določati, objavljati ceno znamk na tržišču
;
osredena znamka
katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob
;
znamka s priveskom
z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko,
ki se drži znamke
;
fin.
izdajati znamke
;
mont.
(osebna) znamka
okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta
vzame s seboj, ko gre v jamo
;
pravn.
blagovna, storitvena znamka
zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev
;
ptt
portovna znamka
do 1966
ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko
;
priložnostna znamka
izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku
známkar
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
filatelist
:
srečanje znamkarjev
známkarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
filatelističen
:
znamkarsko društvo
/
znamkarska razstava
známkica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od znamka:
nalepiti znamkico na pismo
/
pes nosi znamkico na ovratnici
2.
nazobčan listek z nominalno vrednostjo kot dokazilo o plačilu določene
obveznosti:
nalepiti znamkico v izkaznico
;
kolki in znamkice
●
knjiž.
igralna znamkica
žeton
znamováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
označevati
:
krožci na zemljevidu znamujejo mesta
/
njegov glas je znamoval notranjo napetost
izražal, kazal
znàn
in
znán znána -o
prid.
(
ȁ á; á
)
1.
ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi:
v svojem času je bil znan govornik
;
najel je znanega odvetnika
;
na prireditvi so nastopali znani športniki
;
daleč naokrog znana gostilna
;
svetovno znana slika
;
ekspr.
znana spogledljivka
;
obiskati znano letovišče
/
predaval bo znani ekonomist
/
kraj je znan po marmorju
;
znana je po gostoljubnosti
/
znan je kot velik razgrajač
2.
ki se zanj ve, da obstaja:
do zdaj znani ostanki izumrlih živali
;
znane in na novo odkrite rastline
;
objavil je vsa znana pisateljeva pisma
//
ki se zanj ve sploh:
o nesreči je znanih le malo podatkov
;
ponavljal je same znane stvari
;
afera je že splošno znana
/
iz znanih podatkov narediti zaključek
/
storilec dejanja še ni znan
odkrit
/
kot podkrepitev
znana stvar, polomil ga je
3.
katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija:
v znanem kraju se dobro počuti
;
vsak prostor v tem mestu mu je bil znan
;
vsebina knjige mu je le deloma znana
/
pravna stran zadeve mu ni znana
je ne pozna
/
sredstva za investicije bodo znana po obračunu
takrat se bo vedelo, koliko jih je
//
za katerega se ve, kdo je, kateri je:
na cesti je srečal dosti znanih ljudi
;
igral se je samo z znanimi otroki
;
povzročitelj bolezni ni znan
//
ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve:
po telefonu se je spet oglasil znani glas
;
bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena
;
kraj se mu je zdel znan
;
pisava v pismu mu je bila znana
/
znan mi je le po obrazu
4.
navadno v povedni rabi
s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike:
za pomoč je prosil le znane ljudi
;
že dolgo sta znana
/
bil je znan z vsemi veljaki v kraju
;
z dekletom sta si znana
;
z njim je osebno znan
5.
navadno v povedni rabi,
s prislovnim določilom
ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času:
v alpskem svetu znani plesi
;
ti običaji so znani na kmetih
;
iz te geološke dobe so znani predniki orangutana
/
v tem času znano orodje
●
v mestu ni bil znan
se ni spoznal
♦
mat.
znani člen enačbe
člen enačbe, katerega vrednost je dana
znáno
prisl.
:
bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici
/
v povedni rabi:
kolikor je meni znano, ne bodo prišli
po tem, kakor sem jaz obveščen
;
ni nam znano, kaj nameravajo
ne vemo
;
znano vam je, da tega ne želimo
veste
;
ni znano, kam je izginil
ne ve se
;
alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost
izraža neosebnost trditve
znáni
-a -o
sam.
:
nobenega znanega ni srečal
;
meja znanega in neznanega
♦
ped.
načelo od znanega k neznanemu
znánec
-nca
m
(
ā
)
kdor se s kom pozna in ima z njim osebne stike:
obiskati znance in prijatelje
;
pridobiti si znance
;
bila sta dobra znanca iz študentskih let
;
priložnostni znanci
;
med njimi se je počutil kot stari znanec
;
znanec s ceste
●
ekspr.
on je star znanec te gostilne
mnogokrat zahaja vanjo
;
zastar.
dober znanec vseh kultur
poznavalec
znaník
-a
m
(
í
)
star.
znanilec
:
ta veter je znanik lepega vremena
/
bil je znanik novih časov
glasnik, oznanjevalec
znanílec
-lca
[
znaniu̯ca
tudi
znanilca
]
m
(
ȋ
)
kdor kaj naznanja:
znanilec sreče
/
prezgodnji znanilci pomladi
//
glasnik
2
,
oznanjevalec
:
znanilec resnice
♦
agr.
rastlina, po kateri se presojajo tla in podnebje; nakazovalec
znanílka
-e
[
znaniu̯ka
tudi
znanilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska ali žival, ki kaj naznanja:
pevka je bila ena ključnih znanilk spremembe
/
ljudje imajo to ptico za znanilko hude ure
//
kar kaj naznanja:
njegova izjava je bila prva znanilka prihajajočih političnih
sprememb
;
znanilke pomladi
znaníti
in
znániti -im
nedov.
(
ī á ā
)
star.
naznanjati
:
ptice znanijo pomlad
/
dim znani, da je v bližini človek
//
oznanjati
:
znaniti svetu mir
;
znaniti kak nauk
●
star.
zvonjenje znani k večernicam
vabi
znanèč
-éča -e:
nesrečo znaneče govorice
znaníti se
in
znániti se -im se
nedov.
(
ī á ā
)
zastar.
seznanjati se:
kadar so ljudje dobre volje, se radi znanijo
znánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem:
izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje
;
uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi
;
ima pomanjkljivo jezikovno znanje
;
sistematično, temeljito znanje
;
zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja
;
trajnost znanja
;
ekspr.
vrzeli v znanju
//
celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti:
dobivati znanje iz knjig
;
posredovati komu znanje
;
enciklopedija zajema vse znanje svojega časa
;
novo odkritje je obogatilo znanje o morju
/
širiti meje znanja
2.
z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove,
navede:
površno znanje pesmi, vloge
;
izkoristili so njegovo znanje pravljic
/
utrditi znanje abecede, poštevanke
//
seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja:
zahtevati v računalništvu znanje matematike
;
znanje slovnice
/
znanje tujega jezika
usposobljenost za sporazumevanje v njem
//
izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost:
iskati delavca z znanjem kmečkih del
;
predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije
/
znanje smučanja
3.
star.
poznavanje
:
dobro znanje dežele
;
znanje človeške narave
4.
nav. mn.,
star.
veščina
,
spretnost
:
obvlada temeljna znanja
;
telovadba, kolesarjenje in druga znanja
5.
star.
poznanstvo
:
očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi
;
dolgotrajno znanje
/
v vsakem kraju ima kako znanje
kakega znanca
//
ljubezensko razmerje:
imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko
/
grešno, prepovedano znanje
izvenzakonsko spolno razmerje
●
dati na znanje
sporočiti, pojasniti
;
ekspr.
jemljem, sprejmem na znanje
izraža informiranost o stvari, ki se obravnava
;
ekspr.
to opozorilo je treba vzeti na znanje
upoštevati
;
publ.
odliv znanja v tujino
odhod izobražencev, strokovnjakov
;
v znanju je moč
znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
♦
ped.
formalistično znanje
ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine
;
uporabno znanje
ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah
;
test znanja
;
šol.
oceniti, preveriti znanje
;
znanje zadnje učne snovi
znánka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki se s kom pozna in ima z njim osebne stike:
predstavil mu je svojo znanko
;
pogovarjati se z znankami in prijateljicami
;
znanka z vlaka
/
ekspr.
te rastline so naše stare znanke
že dolgo jih gojimo
znánoneznàn
in
znánoneznán -ána -o
prid.
(
á-ȁ á-á; á-á
)
knjiž.
skrivnosten
:
skušal se je približati temu znanoneznanemu obrazu
znánost
-i
ž
(
á
)
1.
ed.
dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih,
urejenih in dokazljivih spoznanj:
znanost išče zakonitosti
;
financirati, podpirati znanost
;
metode, odkritja znanosti
;
ekspr.
stoletje znanosti
;
veje, zgodovina znanosti
/
doktorat znanosti
;
filozofija znanosti
/
ustanoviti svet za znanost in kulturo
/
Slovenska akademija znanosti in umetnosti
//
celota spoznanj te dejavnosti:
obvladoval je vso tedanjo znanost
2.
navadno s prilastkom
dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega
področja, vidika stvarnosti:
vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna
;
mesto družboslovja med znanostmi
/
agronomske, pedagoške, vojaške znanosti
;
pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti
;
literarna, računalniška znanost
;
mejne znanosti
ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti
;
teoretične, uporabne znanosti
;
znanost o kulturi, prihodnosti
;
znanost o znanosti
/
doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti
//
celota spoznanj te dejavnosti:
študirati kemijo in druge znanosti
3.
lastnost, značilnost znanega:
znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala
4.
zastar.
znanje
:
s tem je dokazal svojo znanost
/
v šoli si pridobiti razne znanosti
●
ekspr.
črna znanost
po ljudskem verovanju
čarovništvo
znánosten
-tna -o
prid.
(
á
)
zastar.
znanstven
:
znanostna vprašanja
/
znanostni podpornik
podpornik znanosti
znánstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na znanost:
znanstvena metoda
/
znanstvena izdaja knjige
;
znanstvena raziskava, razprava
/
znanstveni jezik
;
doktor in drugi znanstveni naslovi
/
znanstvena ustanova
/
znanstveni delavec, svetnik
/
znanstvena natančnost
/
znanstvena fantastika
literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti
♦
polit.
znanstveni socializem
revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize
kapitalizma utemeljila Marx in Engels
znánstveno
prisl.
:
znanstveno utemeljiti trditev
znánstvenica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se ukvarja z znanostjo:
mlada znanstvenica
;
delo znanstvenice
znánstvenik
-a
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja z znanostjo:
razviti se v znanstvenika
;
odkritje, teorija znanstvenika
/
atomski znanstvenik
;
znanstvenik sociolog
znánstveniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na znanstvenike:
znanstveniška in pisateljska pot
/
znanstveniška natančnost
znánstvenofantástičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-á
)
nanašajoč se na znanstveno fantastiko:
znanstvenofantastični film, roman
;
znanstvenofantastični žanr
znánstvenoraziskoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
nanašajoč se na znanstveno raziskovanje:
znanstvenoraziskovalna dejavnost
/
znanstvenoraziskovalna ustanova
znánstvenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost znanstvenega:
znanstvenost metode
/
visoka znanstvenost revije
znánstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
poznanstvo
:
obnoviti znanstvo s kom
;
sklepati, začenjati nova znanstva
;
kratkotrajno, prisrčno znanstvo
/
star.
po ločitvi je imel več znanstev
površnih razmerij z več ženskami
●
star.
ima vplivna znanstva
vplivne znance, prijatelje
2.
zastar.
znanost
:
podpirati znanstvo
;
ukvarjati se z znanstvom
/
mladina bi morala razpolagati z zadostnim strokovnim znanstvom
znanjem
znarekováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
povedati besedilo, namenjeno za dobeseden zapis:
znarekovati dopis tajnici
znášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od znašati
1
:
znašanje stvari skupaj
/
znašanje močnejšega nad šibkejšim
znášati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
z nošenjem spravljati kam:
nosači znašajo prtljago k vlaku, v letalo
;
znašati kamenje na kup
;
ranjence so znašali pod šotore
//
z nošenjem spravljati skupaj:
znašala jim je hrano in kurjavo
;
vse popoldne so znašali stvari za praznovanje
;
material sta znašala od vsepovsod
/
čebele znašajo med in cvetni prah
;
ptice znašajo gnezda
/
znašati skupaj
●
ekspr.
znašati jezo nad kom
zaradi jeze zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati
znášati se
1.
ekspr.,
v zvezi z
nad
z besedami, dejanji izražati jezo, nezadovoljstvo:
sovražnik se je znašal nad prebivalstvom
;
grdo se je znašal nad njo
2.
star.
maščevati se:
znaša se za krivico;
prim.
iznašati
znášati
2
-am
nedov.
(
ȃ
)
z izrazom količine
imeti, dosegati velikost, vrednost, kot jo izraža določilo:
dolg, škoda znaša milijon evrov
;
izračunali so, koliko znašajo celotni stroški
/
račun je znašal več, kot so pričakovali
/
publ.
njegov prihranek znaša sto tisoč evrov
prihranil je sto tisoč evrov
/
površina znaša pet kvadratnih metrov
meri
;
temperaturna razlika ne sme znašati več kot nekaj stopinj
biti
znáten
-tna -o
prid.
, znátnejši
(
á ā
)
1.
precejšen
:
znaten del denarja
;
znatna količina opeke
;
znatno število ljudi
/
znatne padavine
;
znatne spremembe
/
ima znatno premoženje
;
dati znatna sredstva za razvoj
/
ekspr.
za to mu je odštel znatno vsoto
zelo veliko
2.
ekspr.
obilen
,
zajeten
:
plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici
3.
zastar.
pomemben
,
znamenit
:
pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje
znátno
prisl.
1.
dosti
,
precej
2
:
počuti se znatno bolje
;
znatno dražji, krajši, toplejši
/
znatno se razlikujeta
zelo
;
znatno se je spremenil
2.
zastar.
zaznavno
,
opazno
:
komaj znatno je zmignil z rameni
znáti
znám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti
sposoben povedati, uporabiti:
znati abecedo, poštevanko
;
pesem se je učil toliko časa, da jo je znal
;
igralci ne znajo vlog
;
znati besedilo na pamet, kot očenaš
/
zna nekaj francoskih besed
;
zna dosti pravljic
//
biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja:
znati matematiko
;
temeljito zna slovnico
/
nepreh.
njegov učitelj dosti zna
;
premalo zna za srednjo šolo
2.
navadno z nedoločnikom
biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati
kako dejavnost:
zna brati, kositi, kuhati
;
zna popravljati stroje
;
ne zna plavati
;
elipt.:
zna vsa kmečka dela
opravljati, delati
;
dobro zna svojo obrt
;
valčka ne zna
plesati
//
biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje:
otrok pri tej starosti že zna govoriti
;
ne zna napisati naloge
;
ni znal odgovoriti na vprašanje
//
biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti,
sposobnosti:
zna se obvladati, potrpeti
;
znal jih je prepričati, da so šli
;
zna se uveljaviti
;
zna varčevati
/
ekspr.:
zna lagati
spretno laže
;
zna živeti
uživa življenje
/
elipt.,
ekspr.:
znati je treba, pa gre
biti iznajdljiv, prebrisan
;
ljudje znajo, pa imajo
/
kot izraz priznanja:
vse je potegnil za nos. Ta pa zna
;
pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3.
pog.,
z nedoločnikom
utegniti
,
moči
1
:
tam bi znala biti zaseda
;
mrzla pijača bi vam znala škoditi
;
zunaj bi ga znal kdo videti
;
zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
//
izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi:
kar klepeta in ne zna iti
;
elipt.
ne zna domov
iti
/
dež ne zna nehati
;
hladno vreme se ne zna posloviti
dolgo traja
4.
star.
vedeti
:
za njegov dolg so znali vsi
/
niso znali, kdo je njegov oče
/
ni prav znal, kako je prišlo do tega
/
ne znamo vam povedati, zakaj so prišli
/
znaj, da pri nas to ni dovoljeno
/
sam ne zna, zakaj se jezi
5.
star.
poznati
:
zna njegove skrivnosti
/
zna svoje pravice, svojo vrednost
6.
zastar.
opaziti
,
videti
:
nikjer ni bilo znati človeških bivališč
/
na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
●
star.
sam bog zna, kdaj jih bo videl
ve
;
star.
ni priženil bog zna koliko
bogzna
;
ekspr.
ne zna drugega kot pijančevati
dosti pijančuje
;
ekspr.
vse, kar zna, je, da se zadira na otroke
na otroke se predvsem zadira
;
ekspr.
ne zna brzdati jezika
ne pazi, kaj, kako govori
;
ekspr.
človek, ki se zna obrniti
spreten, iznajdljiv
;
ekspr.
znati poslušati
dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje
;
ekspr.
nobene stvari ne zna prijeti v roke
se ne loti prav
;
drži se, kot da ne zna do pet šteti
nevedno, naivno
;
pog.
zna več kot hruške peč(i), orehe treti
ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
;
gospodaril je, kakor je vedel in znal
po svojih zmožnostih
;
pomagaj si, kakor veš in znaš
izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč
;
stori, kot veš in znaš
po svojem preudarku; izraža nezanimanje
;
kolikor znaš, toliko veljaš
znanje je merilo človekove pomembnosti
;
preg.
kar se Janezek nauči, to Janez zna
kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi
v zrelih letih
;
preg.
kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš
znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦
šol.
znati zadnjo učno snov za odlično
znáti se
star.
izražati se, kazati se:
hudobija in predrznost se mu zna v očeh
;
na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
//
biti opazno pri kom, poznati se komu:
znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja
;
zna se mu, da je razvajen
/
po jeziku se mu je znalo, da je tujec
znajóč
-a -e:
šel je, ne znajoč kam
znatižêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
knjiž.
vedoželjen
:
znatiželjni otroci
/
znatiželjna vprašanja
znatižêljnost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
vedoželjnost
:
spodbujal je njegovo znatiželjnost
;
otroška znatiželjnost
znebíti se
-ím se
tudi
iznebíti se -ím se
dov.
, znébil se
tudi
iznébil se
(
ī í
)
navadno z rodilnikom
narediti, povzročiti, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v
bližini, družbi osebka:
tega človeka se moramo znebiti
;
radi bi se ga znebili
;
znebiti se nezaželenega gosta, zasledovalca
;
hitro, težko se znebiti koga
//
narediti, povzročiti, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom
preneha obstajati:
znebiti se bremena
/
znebiti se dolga
;
znebiti se dolžnosti
/
znebiti se bolezni
/
znebiti se dvomov, predsodkov
;
ni se mogel znebiti misli, skrbi, da ga nadzirajo
;
znebiti se neprijetnega občutka, strahu
●
ekspr.
denarja se je hitro znebil
ga je hitro porabil, zapravil
;
ekspr.
znebiti se kake imenitne, neumne
reči, povedati kaj imenitnega, neumnega
;
ekspr.
znebiti se odvečnih kilogramov
(primerno) shujšati
;
ekspr.
komaj je čakal, da se znebi premočene obleke
jo sleče
;
evfem.
še pomislila ni, da bi se znebila otroka
naredila splav
znebívati se
-am se
tudi
iznebívati se -am se
nedov.
(
í
)
navadno z rodilnikom
delati, povzročati, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v
bližini, družbi osebka:
znebivati se vsiljivcev
//
delati, povzročati, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom
preneha obstajati:
postopoma se znebivati dolgov
znémar
tudi
znemár
prisl.
(
ẹ̑; ȃ
)
star.,
v zvezi s
pustiti (puščati)
vnemar
:
pustiti dekleta znemar
;
ovc ne smete pustiti znemar
/
pustiti kaj znemar
ne upoštevati, ne ozirati se na kaj
;
to zadevo sem že zdavnaj pustil znemar
prenehal misliti nanjo, se zanimati zanjo;
prim.
nemar
znemoči
ipd.
gl.
iznemoči
ipd.
znergáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
z nenaklonjenim, jeznim govorjenjem izraziti nezadovoljstvo,
nesoglasje:
znergati nad otroki
/
ali ste gluhi, je znergal
znerók
prisl.
(
ọ́
)
nar.,
v zvezi
biti znerok
ne biti lahko, hitro dostopen:
oddal je tiste kose zemlje, ki so mu bili za obdelovanje znerok
;
naj pride, če mu ni znerok
znervírati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
razburiti
,
razdražiti
:
tako govorjenje ga znervira
;
namerno koga znervirati
znés
-í
in
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar je zneseno, dano skupaj:
govor je bil znes različnih fraz
znések
-ska
m
(
ẹ̑
)
določena količina, množina denarja:
dvigniti znesek z bančnega računa
;
izterjati, plačati, vrniti dolžni znesek
;
zmanjšati znesek na polovico
;
majhen, velik, visok znesek
/
pavšalni, skupni znesek
/
denarni znesek
znêsti
1
znêsem
dov.
, znésel znêsla
(
é
)
1.
z nošenjem spraviti kam:
dragocenosti so znesli v skrivališče
;
pohištvo so mu znesli pred vrata
;
znesti na kup
;
znesti stran
//
z nošenjem spraviti skupaj:
material sta znesla od vsepovsod
;
taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov
/
znesla jim je skupaj, kar je imela
2.
pri perutnini
izločiti jajce:
kokoš je že znesla
/
samička znese štiri do pet jajc
izleže
●
ekspr.
znesti jezo, nejevoljo nad kom
zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati
znêsti se
ekspr.,
v zvezi z
nad
z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo:
znesel se je nad otroki
/
ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom
/
nad dolino se je znesla huda nevihta
znesèn
tudi
znešèn -êna -o:
na mizo znesene jedi
;
jajce je bilo pravkar zneseno;
prim.
iznesti
znêsti
2
znêsem
dov.
, znésel znêsla
(
é
)
z izrazom količine
doseči velikost, vrednost, kot jo izraža določilo:
dolg, škoda znese nekaj milijonov
;
izgube lahko znesejo do trideset odstotkov
;
obresti bodo znesle več kot najemnina
/
če sto delimo s pet, znese dvajset
;
račun mi znese toliko kot vam
naračunam toliko kot vi
/
koliko kilometrov znese ta pot
kako dolga je ta pot
zníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
uničiti
,
opustošiti
:
toča je zničila polje
;
vojaki so zničili mesto
zníčiti se
izčrpati se, zgarati se:
v rudniku se je zničil
;
zničila se je za otroke
zníčen
-a -o:
zničeni delavci;
prim.
izničiti
znítkati
-am
dov.
(
ȋ
)
očistiti z zobno nitko:
temeljito znitkati zobe
znivelírati
-am
tudi
iznivelírati -am
dov.
(
ȋ
)
1.
izravnati
:
znivelirati teren, tla
/
znivelirati tehtnico
2.
knjiž.
izenačiti
:
znivelirati dohodke
znivelíran
tudi
iznivelíran -a -o:
znivelirana cesta
znížanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od znižati:
znižanje nasipa
/
znižanje telesne temperature
/
znižanje cen, pristojbin
/
znižanje glasu
♦
fiz.
kapilarno znižanje
znižanje gladine tekočine v tanki cevi zaradi površinske napetosti
znížati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj nižje:
znižati nasip
/
temna barva stropa navidezno zniža prostor
/
znižati glas
začeti govoriti z nižjim glasom
2.
spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:
znižati izdatke
;
znižati telesno težo
/
znižati cene, dajatve
/
znižati razlike
zmanjšati
♦
glasb.
znižati ton za pol tona
3.
ekspr.
premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega;
spustiti
:
sedež lahko po potrebi znižate
;
znižati rolete na polovico
znížati se
1.
postati nižji:
morska gladina se je znižala
2.
preiti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:
temperatura se je znižala za pet stopinj
/
življenjska raven se je zelo znižala
znížan
-a -o:
znižane cene
zniževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zniževati:
zniževanje vodne gladine
/
zniževanje cen, stroškov
zniževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj nižje:
zniževati nasip
2.
spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:
zniževati temperaturo
/
zniževati porabo energije
zmanjševati
zniževáti se
1.
postajati nižji:
gladina jezera se znižuje
/
gorovje se na vzhodu znižuje
spušča
2.
prehajati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost:
temperatura se znižuje
/
življenjska raven prebivalstva se postopoma znižuje
znočíti se
-ím se
dov.
, znóčil se
(
ī í
)
brezoseb.
preiti iz dneva v noč:
ko se je znočilo, so prižgali luč
;
popolnoma se je znočilo
znój
-a
in
znòj znôja
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice:
znoj mu kaplja, teče s čela
;
ekspr.
znoj mu je lil po obrazu
;
obrisati si znoj
;
blago, ki vpija znoj
;
ekspr.
oblil ga je leden, mrzel znoj
/
ekspr.
kopati se v znoju
biti zelo oznojen
/
ekspr.
mrtvaški znoj
pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
●
ekspr.
v znoju svojega obraza si služi kruh
zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine
;
ekspr.
s svojim znojem je pojil to zemljo
z velikim trudom jo je obdeloval
;
ekspr.
da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja
dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi
;
enim po loju, drugim po znoju
nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se
morajo zelo truditi, mučiti
znójavica
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh, stopalih,
v pazduhah;
čezmerno znojenje
:
zdravljenje znojavice
znôjen
in
znójen -jna -o
prid.
(
ó; ọ̑
)
1.
nanašajoč se na znoj:
znojne kaplje
/
bil je vroč in znojen od strahu
;
obrisati si znojne roke
;
znojno čelo
♦
anat.
znojna žleza
znojnica
2.
knjiž.
ki povzroča, da se kdo znoji:
zbudil se je iz znojnih sanj
;
opravljati znojno delo
znojênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od znojiti se:
povečano znojenje
;
ohlajanje telesa z znojenjem
/
znojenje rok
♦
med.
čezmerno znojenje
močno, nenormalno izločanje žlez znojnic, zlasti na dlaneh,
stopalih, v pazduhah
;
usnj.
znojenje kož
postopek, pri katerem začnejo dlake, volna izpadati iz živalske
kože zaradi toplote, vlage in delovanja mikroorganizmov
znojíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
1.
izločati znoj:
poleti se zelo znoji
/
noge, roke se mu znojijo
2.
nav. ekspr.
na svojem površju delati kapljice:
v sobi je bilo soparno, da so se okna znojila
3.
ekspr.
truditi se, prizadevati si:
zanje se znoji in žene
/
ves dan se je znojil na polju
delal
znojíti
1.
knjiž.
z znojenjem povzročati, da je kaj vlažno:
delal je, da je srajco znojil
/
ekspr.
to zemljo so znojili že naši dedje
so jo z velikim trudom obdelovali
2.
ekspr.,
z notranjim predmetom
izločati znoj:
večkrat je kar hladen znoj znojil
znójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
anat.
kožna žleza, ki izloča znoj:
povečano delovanje znojnic
;
izločki znojnic
/
žleza znojnica
♦
obrt.
trak iz umetnega usnja, blaga na notranji strani oboda klobuka za
vpijanje znoja
znoréti
-ím
dov.
, znôrel
(
ẹ́ í
)
1.
ekspr.
postati nespameten, nerazsoden:
kadar se napije, znori
;
ob prihodu vlaka so vsi znoreli
/
znoreti zaradi ženske
2.
ekspr.
začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati:
urna kazalca sta znorela
;
stroj je znorel in začel poskakovati
3.
pog.
postati duševno bolan:
v ječi je znorel
;
znoreti od žalosti
;
zaradi mučenja je znorela
;
bilo je tako hudo, da bi skoraj znorel
4.
publ.
znoriti
:
čisto so ga znoreli
/
znoreti konja
●
ekspr.
ko je to slišal, je znorel
se je zelo razjezil, razburil
;
ekspr.
ali si znorel
izraža začudenje, presenečenje ob nespametnem, nerazsodnem
govorjenju, ravnanju koga
;
ekspr.
ker se mlad ni nanorel, je star znorel
ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti
lahkomiselno, lahkoživo živeti
;
ekspr.
na stara leta je znorel
se je zaljubil
znôrel
tudi
znorèl
in
znorél -éla -o:
živeti v znorelem času
;
znorel človek
;
znorela žival
znoríti
-ím
dov.
, znóril
(
ī í
)
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna:
ljudje so ga čisto znorili
;
pijača človeka znori
/
taka knjiga ti znori možgane
/
znoriti žival
●
ekspr.
znoriti dekle, fanta
vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost
znôsen
-sna -o
prid.
, znôsnejši
(
ó ō
)
1.
ki se (še) da prenesti, prenašati:
znosen mraz
;
bolečine so postale znosnejše
;
razmerje med njima je znosno
;
komaj znosen hrup
zelo močen
/
z leti je postal znosnejši
//
ekspr.
še zadovoljiv, primeren:
znosni kreditni pogoji
;
znosne razmere
;
njihovo sožitje je znosno
2.
(še) zadovoljivo dober, kvaliteten:
znosna cesta
;
naučila se je znosne nemščine
znôsno
prisl.
:
znosno vroče vreme
znosíti
znósim
dov.
(
ī ọ́
)
z nošenjem spraviti kam:
do koče je treba drva znositi
;
znositi pohištvo iz sobe
;
znositi posodo z mize
;
kamenje so znosili na kup
;
pet ton premoga je znosil v klet
;
znositi na ramenih, s konji
/
ekspr.:
ves denar znosi v gostilno
ga zapije
;
veliko denarja je znosil v banko
vložil
//
z nošenjem spraviti skupaj:
od kod so znosili ta material
/
znositi snope skupaj
●
ekspr.
vse mu je znosila na nos
povedala, kar ne bi smela
znóšen
-a -o:
vse je znošeno;
prim.
iznositi
znóter
[
znotər
]
prisl.
(
ọ̄
)
znotraj
1
:
cerkev je znoter lepo poslikana
/
konj obrača nogo na znoter
navznoter
znótraj
1
prisl.
(
ọ́
)
1.
na notranji strani;
ant.
zunaj
1
:
prevleči tok znotraj z žametom
;
znotraj kosmat usnjen plašč
/
znotraj zapahnjena vrata
//
v notranjosti:
znotraj obnoviti hišo
;
deblo je znotraj trhlo
;
znotraj votla buča
//
v zvezi
od znotraj
izraža usmerjenost iz notranjosti česa:
stal je pred hišo in čutil, da ga nekdo od znotraj opazuje
2.
izraža omejitev na to, kar zajema pojem:
stranka je navzven delovala enotno, znotraj pa je s težavo mirila
nezadovoljne člane
●
pog.
nekaj tu znotraj mi pravi, da ga ne bo več
slutim, zdi se mi
;
ta okna se odpirajo na znotraj
navznoter;
prim.
odznotraj
znótraj
2
predl.
(
ọ́
)
z rodilnikom
1.
za izražanje položaja, ki je v mejah določenega predmeta ali prostora;
ant.
zunaj
2
:
hiše znotraj obzidja
;
biti, nahajati se znotraj označenega območja
;
publ.
zadrževati se znotraj stavbe
v stavbi
2.
za izražanje omejenosti na kako skupnost, celoto:
nesoglasja znotraj stranke
;
delitev dela znotraj skupnosti
/
publ.
razvoj tehnike znotraj industrijske proizvodnje
v industrijski proizvodnji
znótranji
tudi
znotránji -a -e
prid.
(
ọ́; ȃ
)
notranji
:
znotranja stran posode
/
znotranji razpon
/
znotranji nemir
/
znotranje bolezni
znôva
prisl.
(
ȏ
)
izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste:
stroj znova deluje
;
znova poudariti pomen varstva okolja
;
znova se pritožiti, prositi
//
izraža novo izhodišče, nov začetek dejanja brez povezave s
prejšnjim:
gospodarstvo je propadlo, treba bo začeti znova
;
domačija je bila porušena in vse je moral zgraditi znova
//
ekspr.,
navadno v zvezi
znova in znova, vedno znova
izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja:
naše misli o tem se znova in znova izkažejo kot preveč drzne
;
vedno znova se prepričuje, da še ni prepozno
;
zmeraj znova je poskušal
znôvič
prisl.
(
ȏ
)
star.
spet
,
znova
:
blago bo znovič dobilo svojo pravo vrednost
;
na volitvah so si znovič pridobili večino
znóžje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
mesto, prostor na ležišču, kjer so noge:
odriniti odejo na znožje
;
znožje postelje
;
znožje in zglavje
2.
spodnje, najnižje mesto, območje
a)
vzpetine:
znožje hriba
/
naselje v znožju pogorja
b)
vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča:
znožje njive, vinograda
//
spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh:
znožje stene, stopnic
/
znožje kipa
/
znožje tabele
dno, najnižji del
zób
1
-á
tudi
zóba
m
,
mn.
zobjé
(
ọ̑
)
1.
trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje
hrane:
zob ga boli
;
zob se mu maje
;
otroku že rastejo zobje
;
zobje so mu šklepetali od mraza
;
izdreti, izpuliti zob
;
odlomiti si zob
;
stisniti zobe
;
umivati si zobe
;
iztisniti slino skozi zobe
;
tiščati pipo med zobmi
;
žival se brani z zobmi
;
škrtati z zobmi
;
beli, gnili, zdravi zobje
;
od tobaka porjaveli zobje
;
močni, veliki zobje
;
ščetka za zobe
/
umetni zob
;
pog.
zlat(i) zob
ki ima zlato krono
2.
temu podoben del česa:
zabiti grabljam nove zobe
;
zlomiti zob na glavniku
;
zobje brane, pogonskega kolesa
●
ekspr.
sovražnik znova kaže zobe
pripravlja se za napad, grozi
;
ekspr.
gospodi je rad kazal zobe
nasprotoval, se upiral
;
ekspr.
zet je kmalu pokazal zobe
se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši
;
publ.
zima je spet pokazala zobe
je postala bolj mrzla, ostra
;
ekspr.
sovražnik si bo v tem boju polomil zobe
ne bo uspel; bo premagan
;
ekspr.
v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe
se obvladati, potrpeti
;
ekspr.
oborožiti se do zob
zelo dobro
;
pog.,
ekspr.
dali smo ga na zob
pili smo alkoholno pijačo
;
ekspr.
leno cediti besede skozi zobe
zelo počasi govoriti
;
pog.
sosedom se v zobe daje
povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo
;
ekspr.
to mu kar naprej mečejo v zobe
to mu kar naprej očitajo
;
pog.,
ekspr.
nositi,
star.
vlačiti koga po zobeh
obrekovati, opravljati ga
;
ekspr.
bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi
se je zelo jezil
;
ekspr.
držati jezik za zobmi
ne povedati česa, molčati
;
ekspr.
stavbo je že načel zob časa
zaradi starosti začenja razpadati
;
pog.,
slabš.
jezik za zobe
molči, ne ugovarjaj
;
pog.,
ekspr.
rad bi dobil kaj za pod zob
rad bi kaj pojedel
;
podarjenemu konju se ne gleda na zobe
pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
;
oko za oko, zob za zob
če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
♦
alp.
zob
manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene
;
anat.
mlečni zob
vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem
letu starosti izpade
;
modrostni zob
vsak od dveh zadnjih kočnikov
;
stalni zob
vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti
;
strupni zob
strupnik
;
vrat zoba
del zoba med krono in koreninami
;
bot.
pasji zob
rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj
zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis
;
gozd.,
les.
pazduha zoba
dno zareze med zobema pri žagi
;
les.
volčji zobje na žagi
zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno
;
med.
mrtvi zob
z odmrlim ali odstranjenim živcem
;
strojn.
cikloidni zobje kolesa
;
evolventni zobje
;
teh.
koren zoba
del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
zób
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
zóbi
(
ọ̑
)
1.
oves kot hrana za konje:
dajati konjem zob
;
vreča z zobjo
2.
zrnata hrana za kokoši, ptice:
natresti kokošim zob
zobáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
1.
človek z velikimi zobmi:
ne poznam tega zobača
2.
kdor kaj zoblje:
pregnati zobače grozdja
/
škorci zobači
♦
zool.
zobači
morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih; zobati kiti
zobálo
-a
s
(
á
)
knjiž.
vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti;
zobovje
:
pri smehu pokazati zobalo
;
konjsko zobalo
/
umetno zobalo
zobánje
tudi
zóbanje -a
s
(
ȃ; ọ́
)
1.
glagolnik od zobati:
zobanje češenj
/
grozdje za zobanje
namizno grozdje
2.
zrnata hrana za konje, kokoši:
pripraviti zobanje za kokoši
;
krmiti konje z zobanjem
zóbar
in
zobár -ja
m
(
ọ̑; á
)
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem zob:
zobar mu je izpulil zob
;
čakati pri zobarju
zóbarski
in
zobárski -a -o
prid.
(
ọ̑; á
)
nanašajoč se na zobarje:
zobarska služba
/
zobarske klešče
zóbast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
podoben zobu:
zobast podaljšek
;
zobaste skale
zobàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima zobe:
zobata žival
/
zobat ključ
//
podoben zobu:
zobata skala
/
na obzorju so vidni zobati robovi gozdov
♦
strojn.
zobati drog
jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika
;
zobata letev
;
zobata veriga
;
zobato kolo
kolo z zobmi na obodu
;
zool.
zobati kiti
kiti, ki imajo v ustih stožčaste zobe, Odontoceti
;
žel.
zobata železnica
železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata
letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive
zobátec
-tca
m
(
ȃ
)
večja morska roparska riba z močnim zobovjem:
ulovil je več zobatcev
/
zobatec na žaru
zobáti
zóbljem
tudi
zóbati -am
in
zóbljem
nedov.
(
á ọ́; ọ̄
)
1.
jesti zrnato hrano tako, da se s kljunom, z gobcem pobira posamezna
zrna:
kokoši zobljejo koruzo
;
konji zobljejo oves
;
golobi so mu zobali zrnje kar z roke
2.
ekspr.
jesti kaj drobnega tako, da se daje v usta posamezne sadeže, kose:
rad zoblje češnje, grozdje
;
zobati jagode, maline
●
ekspr.
z njim ni dobro češenj zobati
imeti opravka
;
nar.
fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal
ko boš samostojen, neodvisen
;
ekspr.
tak je, da bi z roke zobal
zelo je krotek, ubogljiv
zóbčanje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od zobčati:
zobčanje robov, znamk
;
priprava za zobčanje
zóbčast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
1.
ki ima zobce:
zobčast rob
/
zobčasto kolo
zobato kolo
2.
podoben zobu, zobcu:
zobčast list ciprese
;
ograja z zobčastimi nadzidki
zóbčati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
delati zobce, zobčke:
zobčati rob fotografije
zóbčan
-a -o:
zobčana znamka
zóbček
-čka
m
(
ọ́
)
ekspr.
manjšalnica od zob:
dva zobčka sta ji že zrasla
;
izgubiti prve zobčke
/
zobčki v urnem mehanizmu
♦
obrt.
polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane
čipke
zobčeník
-a
m
(
í
)
knjiž.
zobnik
2
:
tovarna zobčenikov
zóbčevje
-a
s
(
ọ́
)
vsi zobci kake priprave, naprave:
zobčevje mehanizma se je pokvarilo
zóbec
-bca
m
(
ọ́
)
ekspr.
manjšalnica od zob:
ob smehu je pokazala vrsto redkih zobcev
/
grablje s polomljenimi zobci
;
zobci pogonskega mehanizma
;
zobci znamke
♦
bot.
izstopajoč, različno oblikovan del listnega roba
;
obrt.
polkrožna ali trikotna prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane
čipke; zobček
zóbek
-bka
m
(
ọ̄
)
ekspr.
manjšalnica od zob:
zobki ga bolijo
;
zobek se ji maje
;
otrok dobiva prve zobke
;
zdravi zobki
zóben
-bna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na zob:
zobna gniloba
;
zobno tkivo
/
zobna pasta
;
zobna ščetka
/
zobni aparat
snemljiva kovinsko-plastična ali nesnemljiva kovinska priprava za
doseganje ustrezne razporeditve zob v čeljusti
;
zobna proteza
/
zobni tehnik
zobotehnik
;
zobna ambulanta
;
zobna tehnika
zobotehnika
♦
anat.
zobni cement
kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine
;
zobni lok
položaj in razvrstitev zob v čeljusti
;
zobna jamica
jamica v čeljusti, v kateri je zob
;
zobna korenina
del zoba, ki je v zobni jamici
;
zobna pulpa
ali
zobna meča
vsebina zobne votline
;
zobna sklenina
;
med.
zobni granulom
;
zobni kamen
trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh
;
(zobni) mostiček
;
(zobna) krona
del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje
poškodovanega vidnega dela zoba
;
zobna obloga
kar se nabere na zobeh
;
zobno zlato
zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke
zóber
-bra
m
(
ọ́
)
zool.
evropsko divje govedo svetlo rjave barve z močnim oprsjem, Bison
bonasus:
starodavni zobri
;
povečanje števila zobrov
zóbina
-e
ž
(
ọ̄
)
nav. mn.,
zastar.
dlesen
:
bolijo me zobine
zobíšče
-a
s
(
í
)
anat.
del čeljusti z zobnimi jamicami:
zóbiti se
-im se
tudi
zobíti se -ím se
nedov.
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
knjiž.
dobivati zobe:
otrok se že zobi
zoblačíti se
-ím se
dov.
, zobláčil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
1.
postati oblačen:
nebo se je zoblačilo
;
brezoseb.
čez noč se je zoblačilo
2.
ekspr.
postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje:
čelo se mu je zoblačilo
zóblati
-am
dov.
(
ọ̑
)
z obličem narediti gladko, ravno:
zoblati desko, mizno ploščo
zóblan
-a -o:
zoblane deske
zóbliti
-im
tudi
izóbliti -im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
narediti zaobljeno, okroglo:
zobliti ostre vogale
/
nasmeh mu je zoblil obraz
zóbljen
tudi
izóbljen -a -o:
zobljeni kamni
;
zobljeno telo
zóbljenje
tudi
zobljênje -a
s
(
ọ̑; é
)
knjiž.
dobivanje, rast zob;
denticija
:
bolečine zaradi zobljenja
zóbnica
1
-e
ž
(
ọ̑
)
anat.
jamica v čeljusti, v kateri je zob;
zobna jamica
:
krvavitev iz zobnice
zobníca
2
-e
ž
(
í
)
vreča, torba z zobjo, ki se obesi konju na glavo:
sešiti zobnico
/
konjska zobnica
zóbnik
1
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih:
d in t sta zobnika
;
nebniki in zobniki
zobník
2
-a
m
(
í
)
1.
strojn.
strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z
ene gredi na drugo:
zobnik se vrti
;
vgraditi zobnik
;
zobje zobnika
;
jeklo za zobnike
/
gnani, gonilni zobnik
;
verižni, vmesni zobnik
2.
bot.
strupena dlakava rastlina s svetlo ali umazano rumenimi lijakastimi
cveti, Hyoscyamus:
otoki so porasli z zobnikom
/
beli, črni zobnik
zobníkov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na zobník:
zobnikova velikost
/
zobnikov strup
;
zobnikovo olje
zobnína
-e
ž
(
í
)
anat.
snov, ki sestavlja glavni del zoba;
zobovina
:
gniloba načne zobnino
zobníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zobník:
zobniški mehanizem
;
zobniška dvojica
/
zobniški pogon
♦
teh.
zobniški prenos
prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki
;
zobniško gonilo
gonilo, ki ga sestavljajo zobniki
zóbnoústničnik
-a
m
(
ọ̄-ȗ
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen s spodnjo ustnico ob robu zgornjih sekalcev:
f in v sta zobnoustničnika
zobo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na zob:
zobobol, zobozdravilstvo
zobobòl
-ôla
in
zoboból -a
m
(
ȍ ó; ọ̑ ọ̄
)
bolečine v zobu, zobeh:
potrpežljivo prenašati zobobol
;
tablete proti zobobolu
zobodêr
in
zobodér -a
m
(
ȇ; ẹ̑
)
slabš.
zobar
,
zobozdravnik
:
iti k zoboderu
zobotéhnica
-e
ž
(
ẹ́
)
strokovnjakinja, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo:
delovno mesto zobotehnice
zobotéhničen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na zobotehnike ali zobotehniko:
zobotehnični material
/
zobotehnična srednja šola
zobotéhnik
-a
m
(
ẹ́
)
strokovnjak, ki izdeluje umetne zobe, umetno obzobno tkivo:
delovno mesto zobotehnika
zobotéhnika
-e
ž
(
ẹ́
)
izdelovanje umetnih zob, umetnega obzobnega tkiva:
razvoj zobotehnike
zobotrébčar
-ja
m
(
ẹ̑
)
izdelovalec zobotrebcev:
rešetarji in zobotrebčarji
zobotrébec
-bca
m
(
ẹ̑
)
na obeh straneh priostrena, navadno lesena paličica za odstranjevanje
ostankov hrane iz zobovja, za natikanje koščkov hrane:
izdelovati zobotrebce
;
nabadati sir in salamo z zobotrebci
;
suh kot zobotrebec
zobovína
-e
ž
(
í
)
anat.
snov, ki sestavlja glavni del zoba:
plast zobovine
zobôvje
-a
s
(
ȏ
)
vsi zobje v zgornji in spodnji čeljusti:
zobovje se menja
;
očistiti zobovje
;
odstranjevati ostanke hrane iz zobovja
;
pravilno razvito zobovje
/
človeško, živalsko zobovje
/
umetno zobovje
♦
anat.
mlečno
ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade
, stalno zobovje
ki zraste po šestem letu starosti
;
vet.
ožgano zobovje
rjavkasto zobovje psa po prestani bolezni, zlasti kugi
;
ščukasto, škarjasto zobovje
zobozdravníca
-e
ž
(
í
)
zdravnica za bolezni zob in ust:
bila je na pregledu pri zobozdravnici
zobozdravník
-a
m
(
í
)
zdravnik za bolezni zob in ust:
iti k zobozdravniku
zobozdravníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zobozdravnike:
iskati zobozdravniško pomoč
/
zobozdravniški stol
zobozdrávstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zobozdravstvo:
zobozdravstveno varstvo otrok
/
pomanjkanje zobozdravstvenih delavcev
/
zobozdravstvena ambulanta
zobozdrávstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni zob in ust:
razvoj zobozdravstva
/
študirati zobozdravstvo
stomatologijo
/
otroško, šolsko zobozdravstvo
;
preventivno zobozdravstvo
zóbrna
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
nar. primorsko
dlesen
:
smejala se je, da so se videle rdeče zobrne
zódiak
tudi
zodiák -a
m
(
ọ̑; ā
)
astron.
dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali,
živalski krog:
položaj zvezd v zodiaku
zodiakálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zodiak:
zodiakalno ozvezdje
;
zodiakalna znamenja
/
zodiakalni krog
živalski krog
zófa
-e
ž
(
ọ̑
)
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim
zglavjem:
sesti na zofo
;
ležati na zofi
;
usnjena, žametna zofa
zoglenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
spremeniti se v oglje:
les v kopi zogleni
;
pečenka je popolnoma zoglenela
//
geol.
spremeniti se v premog, šoto:
rastlinski ostanki so pod zemeljskimi plastmi zogleneli
zoglenèl
in
zoglenél -éla -o:
zoglenela skorja
;
zoglenela drevesa
zoglenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
spreminjati se v oglje:
v kopi les zogleneva
//
geol.
spreminjati se v premog, šoto:
zasute rastline so polagoma zoglenevale
zogleníti
-ím
dov.
, zoglénil
(
ī í
)
spremeniti v oglje:
zogleniti les v kopi
zoisit
in
cojzít -a
[
cojzít
]
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kalcijev aluminijev silikat:
Zoisov
-a -o
[
cójzov-
]
prid.
(
ọ̑
)
bot.,
v zvezi
Zoisova zvončica
in
zoisova zvončica
nizka alpska rastlina z modrimi cveti, Campanula zoysii:
zolájevski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Zolaju:
zolajevski motiv
;
zolajevski slog
zòlj
zôlja
in
zólj -a
m
(
ȍ ó; ọ̑
)
zool.,
v zvezah:
goveji zolj
žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis
;
konjski zolj
žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus intestinalis
;
ovčji zolj
žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah,
Oestrus ovis
●
nizko
ima zolje v riti
je nemiren, nestrpen, siten
zómbi
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
po nekaterih verovanjih
mitološko bitje, ki je s pomočjo magije oživelo, v filmih pogosto
upodobljeno kot razpadajoče bitje, ki deluje pod nadzorom koga:
spremeniti se v krvoločnega zombija
;
vudujski čarovniki naj bi s svojim čarobnim napitkom povzročili
nastanek zombijev
;
film o vampirjih, volkodlakih in zombijih
2.
ekspr.
kdor je počasen v svojih reakcijah, brezvoljen in neobčutljiv na
dogodke v okolici:
on je zombi na dveh nogah, ki dela dve ali tri izmene zapored
zóna
1
-e
ž
(
ọ̑
)
neprijeten občutek z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora,
strahu:
nenadoma ga je obšla zona
;
ob teh besedah ga je spreletela mrzla zona
zonegáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati:
zonegavi že tisto večerjo, lačen sem
;
z lučjo bo treba nekaj zonegaviti, da bo gorela
/
bodo že naredili, je zonegavil
rekel, povedal
●
ekspr.
dekle se je zonegavilo s tujcem
imelo ljubezenske, spolne odnose
zóo
zóa
m
(
ọ̑
)
publ.
živalski vrt:
obiskati zoo
;
v zou so dobili novega slona
zoo...
ali
zóo...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na živali ali živalstvo:
zoocenoza, zoologija
zoogén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
geol.
ki je nastal iz ostankov zlasti nižjih živali:
zoogena kamnina
;
zoogena usedlina
zóogeografíja
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
veda o geografski razširjenosti živali:
zóogeográfski
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
nanašajoč se na zoogeografijo:
živalstvo zoogeografske enote
/
zoogeografska karta
zookloréla
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
enocelična alga, ki živi v sožitju z nekaterimi živalmi, zlasti s
spužvami in trdoživnjaki, Zoochlorella:
zoológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za zoologijo:
zoologi si prizadevajo za rešitev izumirajočih živali
;
botaniki in zoologi
zoologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o živalih, živaloslovje:
dognanja zoologije
/
profesor zoologije
zoolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zoologijo:
zoološka raziskovanja
/
zoološki strokovni izrazi
/
zoološke vrste
/
zoološka zbirka v muzeju
;
zoološki vrt
zemljišče, na katerem se gojijo živali zlasti za študijske in
splošnoizobraževalne namene; živalski vrt
zoonóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.,
vet.
kužna bolezen živali, ki se prenaša tudi na človeka:
preprečevanje in zatiranje zoonoz
zóoplánkton
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
biol.
živalski mikroorganizmi, ki lebdijo v vodi, živalski plankton:
fitoplankton in zooplankton
zoospóra
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
celica z bički, s katero se nižje rastline nespolno razmnožujejo,
blodilka:
trosovnik z zoosporami
zóotéhničen
-čna -o
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
nanašajoč se na zootehniko:
agrotehnični in zootehnični ukrepi
zóotéhnik
-a
m
(
ọ̑-ẹ́
)
strokovnjak za zootehniko:
veterinar in zootehnik
zóotéhnika
-e
ž
(
ọ̑-ẹ́
)
veda o reji in gospodarskem izkoriščanju domačih živali:
razvoj zootehnike
zóper
1
[
zopər
]
prisl.
(
ọ̑
)
izraža nasprotovanje, odpor;
proti
1
:
glasovati zoper
/
ona ni zoper, da se o tem govori
;
nič nima zoper, če hočejo ljudje delati
;
sam.,
star.:
nič ni storil, kar bi bilo na zoper
s čimer bi kljuboval, nasprotoval
;
meni na zoper govoriš
zóper
2
[
zopər
]
predl.
(
ọ̑
)
s tožilnikom
1.
za izražanje odpora, sovražnosti;
proti
2
:
nahujskali so jih zoper nas
;
ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje
;
nastopiti zoper rasno razlikovanje
/
boriti se zoper sovražnika
s sovražnikom
2.
za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja:
izreči se zoper deklaracijo
;
zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih
;
protestirati zoper nove zakone
3.
za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar
delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti:
cepiti otroke zoper davico
;
posebnega zdravila zoper gripo ni
/
ukrepati zoper draginjo
;
rakete zoper točo
4.
za izražanje neujemanja z merilom, vodilom:
to je zoper običaje
;
delati zoper pravila, predpise
;
to se je zgodilo zoper njegovo voljo
/
pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
5.
za izražanje odnosa do česa:
biti neodporen zoper okužbo
;
ta snov je odporna zoper ogenj
zoper...
ali
zóper...
[
zopər
]
predpona v sestavljenkah
(
ọ̑
)
za izražanje
a)
nasprotovanja, odpora:
zoperkatoliški, zopermeščanski
b)
nasprotja, nasprotovanja:
zopernaraven, zoperživljenjski
zóperčlovéški
-a -o
[
zopərčloveški
]
prid.
(
ọ̑-ẹ́
)
knjiž.
protičloveški
:
zoperčloveško delovanje
zópernaráven
-vna -o
[
zopərnaravən
]
prid.
(
ọ̑-á
)
knjiž.
protinaraven
:
zopernaraven potek česa
/
zopernaravno vzdušje
nenaravno
zópernatúren
-rna -o
[
zopərnaturən
]
prid.
(
ọ̑-ȗ
)
knjiž.
protinaraven
:
zopernaturne misli
zoperstáviti
-im
[
zopərstaviti
]
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
postaviti kaj proti čemu drugemu:
sanjam je zoperstavil resnično življenje
zoperstáviti se
upreti se:
zoperstavil se je strogemu očetu
;
zoperstaviti se z orožjem
/
zoperstaviti se usodi
zoperstávljanje
-a
[
zopərstau̯ljanje
]
s
(
á
)
glagolnik od zoperstavljati:
zoperstavljanje pravilnega in napačnega
/
uspešno zoperstavljanje sovražniku
zoperstávljati
-am
[
zopərstau̯ljati
]
nedov.
(
á
)
knjiž.
postavljati kaj proti čemu drugemu:
zoperstavljati dobro in zlo
;
enim trditvam zoperstavljati druge
zoperstávljati se
upirati se:
aretirani se ni zoperstavljal
/
zoperstavljati se nasilju
zópet
prisl.
(
ọ̑
)
1.
izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste:
zopet so tukaj
;
po dolgem času je zopet obiskal domači kraj
;
kdaj se boste zopet oglasili
;
zopet nas je prehitel
/
začeti zopet vse od začetka
//
ekspr.
izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega:
zopet hodi po travi
;
le kdo zopet trka
/
že zopet davki
2.
ekspr.,
v zvezi
zopet in zopet
izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja:
to vprašanje se zopet in zopet pojavlja
;
zopet in zopet bi jih poslušala
;
zopet in zopet so se tožili
/
svetovali so mu, naj odstopi. On pa zopet in zopet, da ne
3.
nav. ekspr.,
pri ponavljanju iste besede,
v zvezi z
in, pa
izraža intenzivnost dejanja:
brala je in zopet brala
/
opozarjamo in zopet opozarjamo, da tako ne bo šlo več
//
izraža veliko količino, visoko stopnjo:
že leto in zopet leto je minilo
;
ne razločimo drugega kakor luči pa zopet luči
4.
nav. ekspr.,
navadno okrepljen
poudarja nasprotje:
nekateri so bili za odločno dejanje, drugi pa zopet niso hoteli
tvegati
;
radi so ga imeli, ker je bil veselega značaja, kar zopet oni niso
bili
/
pridelek ni velik, pa zopet ne majhen
/
v vezniški rabi
nekateri uživajo v petju, zopet drugi v plesu
5.
v členkovni rabi
poudarja zanikano trditev, ugotovitev:
samo poučnih knjig pa zopet ne moremo brati
;
tako hudo pa zopet ni
;
tako brez težav, kot mislite, pa zopet nismo
/
ne boste nagajali, ne in zopet ne
zópeten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste;
ponoven
:
bojijo se, da bo prišlo do zopetnega spopada
;
zopetni sprejem v zavod
;
zopetne obremenitve so mu škodovale
zóprn
-a -o
prid.
, zóprnejši
(
ọ̑
)
1.
ki vzbuja močen občutek neugodja:
v hiši je bil zoprn hlad
;
zoprn veter
;
zoprna svetloba
;
zoprno vreme
/
v ustih je imel zoprn okus
;
v nos mu je udaril zoprn vonj
/
ob pogledu nanj jo je obšel zoprn občutek
//
ki vzbuja odpor:
zoprn glas
;
človek zoprnega videza
/
materini očitki so mu bili zoprni
/
ima nekaj zoprnih navad
;
že sama misel na alkohol in cigarete ji je zoprna
;
zoprno vedenje
/
ekspr.
bolj in bolj mi je zoprn
/
evfem.
matematika ji je bila zoprna
ni je imela rada
2.
ki prinaša veliko neprijetnosti, težav:
zoprn dan
;
zoprna zadeva
;
zoprno delo
//
ki povzroča zadrego, negotovost:
zoprn dogodek
;
prišlo je do zoprnega nesporazuma
;
nenadoma se je znašel v zelo zoprnem položaju
;
namenoma je preslišal zoprno vprašanje
3.
ki ima, kaže v odnosu do ljudi zelo negativne, neprijetne lastnosti:
zoprn človek
;
znebiti se je hotel zoprnega sopotnika
/
bil je zoprn za družbo
nedružaben, nezabaven
/
ima nekaj zoprnih lastnosti
zóprno
prislov od zoprn:
zoprno govoriti
;
zoprno se vesti
//
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
izraža močno neugodje, nezadovoljstvo:
zoprno mu je bilo lupiti krompir
;
zoprno mi je bilo, ko smo se srečali
zóprnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
zoprn človek:
ta zoprnež ni nikoli zadovoljen
/
kot psovka
izgini, zoprnež
zóprnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
zoprna ženska:
ni hotela imeti nobenih opravkov s to zoprnico
2.
knjiž.
nasprotnica
:
gledala je svoji zoprnici naravnost v oči
zoprníja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
kar je zoprno:
znebiti se drobnih dnevnih zoprnij
;
to je zame velika zoprnija
/
zaradi dekleta ima še zdaj zoprnije
sitnosti, težave
//
lastnost, značilnost zoprnega;
zoprnost
:
upira se mi zoprnija in sovražnost tega človeka
zóprnik
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
zoprn človek:
ta zoprnik pride, kadar ga najmanj pričakuješ
;
izogibati se zoprnikom
2.
nasprotnik
:
nekdanji zoprnik je postal njegov najboljši prijatelj
;
premagati zoprnike
zóprništvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
nasprotovanje
:
s svojimi izjavami izzvati zoprništvo
/
zoprništvo med vladarskimi hišami
nerazumevanje, sovraštvo
zóprnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zoprnega:
zoprnost mraza
;
vzbujati občutek zoprnosti
/
zoprnost glasu
/
zoprnost vsiljivega človeka
//
kar je zoprno:
biti kos vsem zoprnostim
;
doživeti veliko zoprnosti
●
knjiž.
med ljudmi ni bilo nobenih zoprnosti
nasprotij
;
knjiž.
do fanta je čutila neko zoprnost
odpor
zóprvanje
tudi
zoprvánje -a
s
(
ọ̑; ȃ
)
zastar.
nasprotovanje
,
upiranje
:
mati ni dovolila nobenega zoprvanja
zóprvati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
zastar.
nasprotovati, upirati se:
čeprav mu je marsikdaj zoprvala, sta ostala prijatelja
/
zoprvati vsemu slabemu
zòr
zôra
tudi
zór -a
m
(
ȍ ó; ọ̑
)
knjiž.
1.
zora
,
svit
:
zunaj je že vstajal zor
;
jutranji zor
/
pri označevanju časovnosti
ob prvem zoru je šel na polje
●
zastar.
na zoru je počil strel
na vzhodu
2.
zarja
:
nad goro žari zor
/
tudi zanje je zasvetil zor rešitve
zôra
in
zóra -e
ž
(
ó; ọ̑
)
jasna svetloba na nebu pred sončnim vzhodom:
zora svetli nebo
;
zunaj je že vstala zora
;
jutranja zora
;
pesn.
mlada zora
//
čas ob sončnem vzhodu:
bliža se zora
;
knjiž.
napočila je zora
/
pri označevanju časovnosti:
bedeti do zore
;
ptice so začele peti ob zori
;
vstati pred zoro
●
ekspr.
delati od zore do mraka
ves dan
;
ekspr.
plesali so do bele zore
vso noč, do jutra
zoráti
zôrjem
in
zórjem
dov.
, zôrji zorjíte; zorál
(
á ó, ọ́
)
1.
zrahljati zemljo s plugom:
zorati ledino, njivo
;
zorati in pobranati
/
zorati za ozimino
2.
z oranjem narediti:
zorati brazdo
;
pren.
skrb mu je zorala gube na čelu
●
zorati cesto
splužiti
zorán
-a -o:
pot do vasi še ni zorana
;
zorano polje;
prim.
izorati
zóren
1
-rna -o
prid.
, zórnejši
(
ọ̄
)
1.
nanašajoč se na zoro:
zorna svetloba
/
nad travniki je ležala zorna meglica
jutranja
//
star.
zgodnji
:
zorna pomlad
;
zorno jutro
/
zorna mladost
♦
rel.
zorna maša
prva maša na božič
2.
star.
mladostno svež in lep:
zorni mladenič
/
dekličin zorni obraz
//
svetel
,
jasen
,
čist
:
zorni dnevi mladosti
;
zorna modrina
/
zorna bodočnost
zórno
prisl.
:
lica se ji zorno bleščijo
zóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
publ.,
v zvezi
zorni kot
izhodišče, osnova za presojanje česa:
dogodek smo obravnavali z različnih zornih kotov
;
pod tem zornim kotom
♦
fiz.
zorni kot
kot, v katerem se vidi telo s prostim očesom
;
(normalna) zorna razdalja
razdalja, iz katere se vidi predmet z najmanjšim naporom
;
zorno polje
del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava
zorênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zoreti:
zorenje grozdja
;
čas zorenja
/
zorenje uskladiščenega sadja
/
zorenje mesa, sira, vina
/
biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika
;
zorenje osebnosti
/
leta režiserjevega zorenja
♦
obrt.
zorenje gline
hranjenje zdrobljene gline, zlasti opečne, v betonski jami, da
postane ta enakomerno vlažna in zrnata
zoréti
-ím
nedov.
, zôrel
in
zorèl
in
zorél
(
ẹ́ í
)
1.
z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti:
pšenica zori
;
grozdje je začelo zoreti
/
cvet zori v sad
;
pren.
v glavi mu zori nov načrt
;
ta sklep je vedno bolj zorel v nas
//
dosegati potrebno, ustrezno kakovost:
pustiti sir, da zori
/
gnoj zori v kupu
;
pren.
dobra misel počasi zori
●
tvor zori
gnoj v njem se zbira in mehča
♦
čeb.
med zori
2.
dobivati dokončno podobo, razvijati se:
fantje so zoreli v može
;
duševno, spolno zoreti
/
človek z leti zori
;
igralka je zorela v umetnico
/
knjiž.:
pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje
;
poletni večer počasi zori v noč
prehaja
;
zunaj je zorel avgust
bil, se bližal koncu
zorèč
-éča -e:
zoreče sadje, žito
zorévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
zoreti
:
po vinogradih zoreva grozdje
zorganizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
organizirati
:
zorganizirati pomoč
/
zorganizirati delavce, mladino
/
zorganizirati stranko
ustanoviti
/
zorganizirati hrano, prenočišče
priskrbeti
zorganizíran
-a -o:
dobro zorganizirano delo
zôrica
in
zórica -e
ž
(
ó; ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od zora:
vstani, zorica je že
♦
zool.
dnevni metulj bele barve z oranžnimi konicami na sprednjih krilih,
Anthocharis cardamines
zorílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zorenje:
vlaženje zorilnih prostorov za sir
/
zorilni negovalni postopki
zorílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za dozorevanje sadja, zoritev živil:
zgraditi zorilnico in več hladilnic
;
zorilnica sira
;
zorilnica za banane
zorílnik
-a
m
(
ȋ
)
agr.
velika posoda iz nerjavnega jekla za zorenje smetane:
pretočiti smetano v zorilnike
zoríšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
izhodišče, osnova za presojanje česa:
obravnavati kaj z drugega, širšega zorišča
zorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zoreti ali zoriti:
pomen toplote za rast in zoritev
;
zoritev plodov
/
spremembe vina pri zoritvi
/
čas zoritve v mladeniče in može
zoríti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati, povzročati, da postane kaj zrelo:
sonce zori češnje
;
topli dnevi zorijo sadje in ajdo
/
ekspr.
robida je zorila svoje črne jagode
//
delati, povzročati, da kaj doseže potrebno, ustrezno kakovost:
zoriti smetano
;
vino sam zori in ustekleničuje
;
pren.
življenje ga zori
;
tri leta je zoril svojo idejo
zorjèn
-êna -o:
pravilno zorjen sir
zoríti
2
-ím
tudi
zóriti -im
nedov.
(
ī í; ọ̄
)
knjiž.
ožarjati
,
osvetljevati
:
dimnike je že zorila rdeča svetloba
zoríti se
,
tudi
zóriti se
1.
brezoseb.
prehajati iz noči v dan:
se že zori
;
vstali smo, ko se je zorilo
2.
biti osvetljen, ožarjen:
ob sončnem zahodu se zorijo vzhodne in južne gore
zorítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zoritev:
zoritveni proces
;
zoritvena doba
/
zoritvena temperatura
zórnice
-nic
in
zorníce -níc
ž
mn.
(
ọ̑; í ȋ
)
v krščanskem okolju
zgodnje jutranje maše v adventu:
hoditi k zornicam
zórnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
mladostna svežina in lepota:
njena zornost jih je prevzela
zós
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nižje pog.
omaka
:
paradižnikov, vinski zos
2.
nizko
neprijeten, zapleten položaj:
potegniti koga iz zosa
;
zaiti v velik zos
zòv
zôva
in
zôv -a
m
(
ȍ ó; ȏ
)
star.
klic
,
poziv
:
na moj zov se je takoj oglasil
zovínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti ovinkasto:
novo cesto so preveč zovinkali
zovínkan
-a -o:
zovinkana pot
zóženje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od zožiti:
znak za zoženje ceste
/
zoženje požiralnika
/
optično zoženje postave
/
zoženje kulturne dejavnosti
zóženost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zoženega:
zoženost zenic
/
navidezna zoženost prostora
/
zoženost političnega, strokovnega obzorja
zoževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zoževati:
zoževanje doline proti koncu
/
refleksno zoževanje in razširjanje zenice
/
zoževanje tržišča
/
zoževanje razlik med državami
zoževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati kaj (bolj) ozko:
zasipavati in zoževati rokav reke
;
pot se je začela zoževati
/
vojaki so zoževali obroč okrog postojanke
//
delati, povzročati, da je kaj videti ožje:
podolžne črte postavo zožujejo
//
zmanjševati
,
omejevati
:
zoževati razmike med stoli
/
tržišče se zaradi takih ukrepov zožuje
/
zoževati obravnavo na en sam problem
/
zoževati pravice koga
zožujóč
-a -e:
proti vrhu zožujoči se stolpi
;
vedno bolj zožujoča se pot
zožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zožiti:
zožitev ceste
/
zožitev samoglasnika
/
zožitev proračuna
zóžiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
narediti kaj (bolj) ozko:
zožiti rov, strugo
;
dolina se proti severu zoži
/
zožiti hlačnice
/
pri izdihu se pljuča zožijo
/
ekspr.
sovražno je zožila oči, pogled
/
pomen besede se je zožil
♦
jezikosl.
ozki e se pred r zoži
//
narediti, povzročiti, da je kaj videti ožje:
temna barva in navpični šivi postavo zožijo
//
zmanjšati
,
omejiti
:
zožiti prehod med posteljo in omaro
/
zožiti razpravo
;
zožiti število predlaganih sprememb na najnujnejše
/
krog znancev se mu je zožil
zóžen
-a -o:
zožen pomen besede
;
imeti zožene zenice
;
cesta je bila zaradi snega zožena
zracionalizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
uskladiti z razumom:
zracionalizirati nauk
;
reformacija je skušala zracionalizirati religijo
2.
narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še
sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo:
zracionalizirati delo
/
zracionalizirati podjetje
zracionalizíran
-a -o:
zracionaliziran način razmišljanja
;
zracionalizirana metoda
zráčen
1
-čna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na zrak:
zračni mehurčki
;
zračna plast
/
močen zračni sunek
;
zračni tok
;
zračni vrtinec je dvignil streho
/
nizek, visok zračni tlak
;
zračni upor
;
zračna temperatura
;
zračna vlaga
/
zračni filter
filter za filtriranje zraka
;
ležati na zračni blazini
blazini, napolnjeni z zrakom
;
zračna tlačilka za kolo
/
zračno hlajenje
/
zračni napad
;
zračni promet
/
zračna kopel
bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku
/
zračna črta
najkrajša razdalja med dvema krajema
/
publ.
po zračnem mostu prepeljati potnike
prepeljati jih z letali in helikopterji
;
prevoz po zračni poti
po zraku, z letalom
;
zračno ladjevje
letala, letalstvo
/
publ.
zračni pirat
kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih
vzrokov
♦
aer.
zračna pot
del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v
katerem se giblje letalo med dvema letališčema
;
bot.
zračne korenine
korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
;
fiz.
normalni zračni tlak
zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega
stolpca
;
kem.
zračni kisik
;
med.
zračna embolija
;
meteor.
navzdoljnji, navzgornji zračni tok
;
območje visokega zračnega tlaka
;
zračna masa
ali
zračna gmota
zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne
lastnosti
;
zračno zrcaljenje
optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe
;
mont.
uvlečni zračni tok
zračni tok za zračenje pod pritiskom
;
obrt.
zračna petlja
verižna petlja
;
pravn.
zračni prostor
prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene
države
;
nevtralni zračni prostor
;
strojn.
zračni propeler
;
zračna črpalka
;
zračna razredčevalka
vakuumska črpalka
;
šport.
zračna puška
puška na zračni pritisk za športno streljanje
;
teh.
zračni jašek
jašek za dovajanje svežega zraka
;
zračna blazina
zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse
;
vozilo na zračno blazino
motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini
;
zool.
zračni prostor
prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z
zrakom za zarodek
zráčno
prisl.
:
motor se hladi zračno
♦
les.
zračno suh les
les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo
vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega, naravnega sušenja
zráčen
2
-čna -o
prid.
(
á ā
)
1.
v katerem je veliko zraka:
zračen prostor
;
učilnica je svetla in zračna
/
zrahljana zemlja je zračna
2.
ki zaradi lahkosti, luknjičavosti materiala prepušča zrak:
zračni čevlji
;
bombažno perilo je zračno
zráčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zračiti:
naravno, umetno zračenje
;
zračenje prostorov
;
naprava za zračenje
/
zračenje posteljnine
♦
agr.
zračenje vina
pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi
vonj in okus po žveplovodiku
;
čeb.
zračenje panja
uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem
zračílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zračenje:
zračilne naprave
♦
mont.
zračilna cev
vsaka od cevi zračilnega voda
;
zračilna vrata
vrata za usmerjanje zračnega toka v rudniku
;
teh.
zračilni jašek
jašek za dovajanje svežega zraka
zráčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
delati, povzročati, da se zrak v kakem prostoru zamenja:
zračiti stanovanje
;
temeljito zračiti
♦
čeb.
čebele zračijo panj
z gibanjem kril ob izletni odprtini uravnavajo vlažnost,
temperaturo v panju
//
delati, da večja količina zraka učinkuje na kaj:
zračiti obleko, posteljnino
zráčnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
gumijasta cev, napolnjena z zrakom, za na kolo vozila:
zračnica poči, se predre
;
krpati zračnico
;
napolniti zračnico
;
zračnico je razneslo
;
izpustiti zrak iz zračnice
;
prazna, predrta zračnica
/
avtomobilska zračnica
;
zračnica za kolo
2.
nav. mn.,
zool.
cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov:
zračnice in dihalnice
zráčnik
-a
m
(
ȃ
)
odprtina, luknja za zračenje:
narediti, zapreti zračnik
;
zračniki v strehi
;
odvod sopare v zračnik
zráčnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zračnega
2
:
zračnost hleva
/
vlažnost in zračnost zemlje
zradikalizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, da postane kaj (bolj) radikalno:
zradikalizirati svoj nazor
/
zradikalizirati stranko
zradírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
navadno z radirko zbrisati, odstraniti napisano, narisano:
zradirati besedo, pomožne črte
/
nekatere madeže lahko zradiramo s kruhovo sredico
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj ne obstaja več:
rudnika ni mogoče kar zradirati
;
zradirati iz spomina, z zemlje
zradíran
-a -o:
ime je bilo zradirano
zrahljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zrahljati:
zrahljanje zemlje
/
zrahljanje obveze
zrahljánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zrahljanega:
zrahljanost prsti
/
ekspr.
zrahljanost organizacije
/
ekspr.
zrahljanost medčloveških odnosov
zrahljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da kaj ni več
a)
trdno sprijeto, gosto:
zrahljati zemljo
;
zrahljati z oranjem, s prekopavanjem
/
zrahljati slamo, žimo
/
zrahljati blazine
;
zrahljati posteljo
b)
trdno, tesno nameščeno:
zrahljati obveze
;
zrahljati si pas, kravato
/
zrahljati vozel
;
zrahljati vajeti
popustiti
2.
ekspr.
narediti, da postane kaj manj močno, izrazito:
zrahljati disciplino, enotnost
/
prepiri so zrahljali vezi v družini
●
ekspr.
skrbi so mu zrahljale živce
postal je živčen, razdražljiv
;
ekspr.
če bi ga zalotil, bi mu zrahljal kosti
bi ga zelo pretepel
;
ekspr.
zdravje se mu je zrahljalo
ni več tako zdrav
zrahlján
-a -o:
zrahljana morala
;
zrahljana prst
;
zrahljane vezi
●
ekspr.
imeti zrahljane živce
biti živčen, razdražljiv
zrájtati se
-am se
dov.
(
á
)
nižje pog.
spomniti se, domisliti se:
nisem se takoj zrajtala
/
pa nič, če se sami ne zrajtajo
●
zastar.
vse je prav lepo zrajtal
izračunal
zràk
zráka
m
(
ȁ á
)
1.
zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje:
ali je tudi na drugih planetih zrak
;
plast zraka okrog zemlje
2.
ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino:
zrak se dviga navzgor
;
zrak migota,
ekspr.
trepeta od vročine
;
mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak
;
z dimom, vlago nasičen zrak
;
zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil
;
zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen
;
gibanje, kroženje zraka
;
gostota, temperatura, tlak zraka
;
plasti zraka
;
tok zraka
/
arktični, celinski, polarni, tropski zrak
;
morski, planinski zrak
3.
ta zmes, ki jo dihajo živa bitja:
ves zasopel lovi zrak
;
vdihniti, globoko zajeti zrak
;
zadržati zrak v pljučih
;
življenje brez zraka ni mogoče
4.
ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo:
izpustiti zrak iz balona
;
izsesati zrak
;
vlažiti zrak v sobi
;
v prostoru je dober, izrabljen,
ekspr.
obupen zrak
;
dovod zraka
5.
s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino:
puščica je švistnila skozi zrak
;
ustreliti v zrak
;
ptice so krožile po zraku
/
napad iz zraka
;
pogled, posnetek iz zraka
;
imeti vojaško premoč v zraku
//
s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi:
košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš
;
s svežnjem papirja maha po zraku
;
pes je kost ujel v zraku
/
s prsti nekaj piše v zrak
/
gole veje dreves štrlijo v zrak
6.
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža prostor zunaj stavbe, v naravi:
iti malo na zrak
;
igrati se na zraku
;
na zraku sušiti kože, les
;
sprehajati se po svežem zraku
●
zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal
soba se je že prezračila
;
ekspr.
poglej, če je zrak čist
če ni nevarnih ali nezaželenih oseb
;
ekspr.
pomenil mu je toliko kot zrak
nič
;
ekspr.
po petih letih zapora spet diha svoboden zrak
je svoboden, na prostosti
;
ekspr.
od zraka se ne da živeti
brez sredstev, dohodkov
;
lov. žarg.
tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak
pri streljanju na divjačino zgreši
;
ekspr.
tovarna je šla v zrak
tovarno je uničila eksplozija
;
ekspr.
pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak
razstreliti
;
ekspr.
vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak
pokadi
;
slabš.
ves dan zija v zrak
postopa; je brez dela
;
ekspr.
hiti, da vse frči po zraku
zelo
;
ekspr.
to je v zraku
na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno
zgodilo
;
ekspr.
vprašanje je obviselo v zraku
nihče ni odgovoril nanj
;
viseti v zraku
ekspr.
aretacije visijo v zraku
se pričakujejo
;
ekspr.
pomlad visi v zraku
opazni so znaki pomladi
;
ekspr.
potovanje visi v zraku
še ni gotovo
;
ekspr.
trditve visijo v zraku
so neprepričljive, neutemeljene
♦
fiz.
komprimirani zrak
;
med.
residualni zrak
ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu
;
meteor.
nasičeni zrak
ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne
pare
;
suhi
ki ima razmeroma nizko
, vlažni zrak
ki ima razmeroma visoko relativno vlago
;
navpično, vodoravno gibanje zraka
;
jedro hladnega zraka
;
prodor hladnega zraka
;
voj.
raketa zemlja-zrak
raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
zrakoplòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
naprava za letenje po zraku:
zrakoplov leti
;
graditi, konstruirati zrakoplove
;
pristanek zrakoplova
;
vožnja z zrakoplovom
;
baloni, cepelini, letala, zmaji in drugi zrakoplovi
//
knjiž.
s plinom napolnjena podolgovata vodljiva naprava, lažja od zraka, za
zračni promet;
cepelin
:
napolniti zrakoplov s plinom
;
ogrodje zrakoplova
zrakoplôvec
-vca
m
(
ȏ
)
knjiž.
aeronavt
,
letalec
:
prvi zrakoplovci
●
knjiž.
ta ptica je dober zrakoplovec
letalec
zrakoplôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
knjiž.
aeronavtičen
,
letalski
:
zrakoplovna vozila
/
zrakoplovni promet
zračni promet
zrakoplôvstvo
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
aeronavtika
,
letalstvo
:
razvoj, zgodovina zrakoplovstva
zrakotêsen
-sna -o
prid.
(
é
)
za zrak neprepusten:
zrakotesna posoda
;
zrakotesna vrata
zrakotêsno
prisl.
:
zrakotesno zaprt
zrakovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje
zraka:
položiti, speljati zrakovod
;
v zrakovod vgraditi ventilator
zráslek
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kar je zraščeno:
vejni zraslek
zraslolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
bot.
ki ima zrasle venčne liste:
zraslolistni venec
zráslost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost zraslega:
zraslost prstov, vej
/
zraslost kmečkega človeka z zemljo
zraslovênčnica
-e
ž
(
ȇ
)
nav. mn.,
bot.
rastline, ki imajo zrasle venčne liste, Sympetalidae:
prostovenčnice in zraslovenčnice
zrást
-í
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od zrasti:
ta kost je nastala z zrastjo več manjših kosti
;
zrast požiralnika
2.
star.
rast
,
postava
1
:
močna zrast koga
;
dekle nežne zrasti
3.
anat.
mesto, kjer sta s hrustancem skoraj negibljivo zrasli dve kosti:
prerezati dimeljnično zrast
zrástek
-tka
m
(
ȃ
)
kar je zraščeno:
zrastki različnih oblik
zrásti
zrástem
in
zrásem
dov.
, zrásel
in
zrástel
(
á
)
1.
postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja:
v tem letu je otrok zelo zrasel
;
zrasla je za pet centimetrov višje kot mati
;
zrasti v dolžino, višino
/
star.
velik je zrasel
postal je velik
//
v zvezi z
v
zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo:
zrasla je v lepo dekle
;
zrasel je iz otroka v moža
/
otroci so zrasli v delovne ljudi
//
z rastjo dobiti dokončno podobo:
ta drevesa hitro zrastejo
;
mladič zraste v enem letu
/
kaj bi bil rad, ko zrasteš
ko boš odrasel
;
šalj.
bom kar stal, bom prej zrasel
/
setev je zrasla in šla v klasje
;
jedo to, kar zraste na njivi
2.
zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se:
fantu so že zrasle brčice
;
zrasli so novi listi
;
zrasel mu je prvi zob
;
iz groba je zrasla vrtnica
;
po dežju je zraslo veliko gob
/
treba je počakati, da zraste nova generacija
3.
s prislovnim določilom
preživeti čas rasti, zorenja:
zrasel je na vasi, pri starih starših
/
zrasli so v izobilju, revščini
4.
nav. ekspr.
postati večji
a)
po obsegu:
trebuh mu je zrasel
;
oteklina je čez noč zrasla
;
mesto je zelo zraslo
b)
po številu:
na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje
/
število zaposlenih je zraslo
5.
doseči višjo stopnjo
a)
glede na intenzivnost, jakost:
hrup je še zrasel
;
pritisk je zelo zrasel
narasel
/
od jeze, razburjenja mu je glas zrasel
/
brundanje je zraslo v glasno petje
/
pogum, ponos mu je zrasel
;
ugled ustanove je zelo zrasel
b)
glede na količino:
dohodki so malo zrasli
;
potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov
;
promet je v tem obdobju zelo zrasel
c)
glede na možni razpon:
cene so zrasle
;
kvaliteta je zrasla
//
razviti se, postati boljši, kvalitetnejši:
igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel
;
moralno, umetniško zrasti
/
zrasti v dobro pevko
6.
ekspr.
nastati, pokazati se kot posledica dela:
pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek
/
tu bodo zrasli stanovanjski bloki
;
zrasla so nova naselja
/
vsak dan zraste kako novo podjetje
se ustanovi
7.
nav. ekspr.
postati viden, opazen:
po dolgi hoji zraste pred nami koča
;
iz teme je zrasla postava
/
na nebu je zrasla luna
vzšla
8.
ekspr.
nastati, razviti se kot posledica česa:
čuden upor je zrasel v njem
;
med njima je kmalu zraslo zaupanje
/
ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja
/
ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
9.
postati s čim skladna celota:
nova cesta je zrasla z okolico
/
sosednji naselji sta že zrasli v celoto
10.
ekspr.
z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje:
oče je ukazovalno zrasel
/
zrasti v jezi
/
tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
//
navadno s prislovnim določilom
postati bolj samozavesten, ponosen:
od sreče je zrasel do neba
;
ob taki pohvali je kar zrasel
●
ekspr.
pri tem delu ti bo zrasla brada
zelo dolgo boš to delal
;
ekspr.
greben mu je zrasel
postal je domišljav, prevzeten
;
ekspr.
spet so jim zrasle peruti
spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni
;
ekspr.
to ni zraslo na njegovem zelniku
tega ni sam dognal; to ni njegov domislek
;
pog.
čez glavo mu je zrasel
se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine
;
ekspr.
s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh
ga je začela bolj ceniti, spoštovati
;
ekspr.
prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel
saj ni potrebno, da si tako navezan nanj
zrásti se
1.
rastoč se združiti, povezati:
drevesi, veji sta se zrasli
;
cepič se je zrasel s podlago
;
rebra so se nepravilno zrasla
//
ekspr.
združiti, povezati se sploh:
umsko in ročno delo se bosta sčasoma zrasli
/
sorodne panoge so se zrasle med seboj
2.
ekspr.
začeti skladno obstajati, živeti s kom:
stara in mlada družina sta se zrasli
/
mož in žena se morata zrasti v eno
/
mesto se je zraslo z zaledjem
tesno povezalo
zrásel
-sla -o:
rodil se je z zraslimi prsti
;
zrasle kosti
♦
bot.
cevasto zraslo cvetno odevalo
zráščen
-a -o:
zraščena dvojčka
;
zraščeni veji
;
ima zraščene obrvi
●
ekspr.
zelo je zraščen z zemljo
navezan nanjo
♦
med.
zraščeni pljučna in rebrna mrena;
prim.
izrasti
zrastlína
in
zraslína -e
ž
(
í
)
kar se zraste:
zmaličene zrastline plodov
//
med.
bolezenska zraslost v telesnih votlinah:
po vnetju so nastale zrastline med porebrnico in popljučnico
zráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od zraščati se:
zraščanje cepljene rastline in cepiča
/
postopno zraščanje umskega in ročnega dela
/
zraščanje novih zgradb z okoljem
♦
min.
zraščanje kristalov
zráščati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
rastoč se združevati, povezovati:
sadike jagod se zraščajo
;
veji sta se začeli zraščati
/
kite se zraščajo s kostjo
//
ekspr.
združevati, povezovati se sploh:
gospodarske in negospodarske dejavnosti se zraščajo
2.
biti, postajati s čim skladna celota:
nova stavba se lepo zrašča z okolico
//
ekspr.
začenjati skladno obstajati, živeti s kom:
inteligenca se je zraščala z delavskim razredom
/
družina se je čedalje bolj zraščala v celoto
zráščati
star.,
s prislovnim določilom
rasti
,
odraščati
:
zraščal je na kmetiji
zráščenec
-nca
m
(
ȃ
)
min.
skupek najmanj dveh kristalov, ki sta pravilno zraščena:
zráščenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zrasti:
pravilno zraščenje kosti
/
zraščenje mesta z zaledjem
zráščenka
-e
ž
(
ȃ
)
bot.,
v zvezi
velika zraščenka
užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene
klobučke, Grifola frondosa:
nabirati velike zraščenke
zráščenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost zraščenega:
zraščenost prstov
/
zraščenost nove ceste s pokrajino
zráven
1
[
zravən
]
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa:
na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke
;
stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven
;
na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina
;
iz prostora zraven se je slišalo kričanje
//
izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim:
zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven
;
slikali se bodo, stopite še vi zraven
/
denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši
;
krilo je temno, svetla bluza se poda zraven
/
kadar kam gredo, ga vzamejo zraven
s seboj
/
ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven
v društvo
/
kupil je konja in vse, kar spada zraven
/
postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance
//
izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu:
kupiti smuči in dati vezi zraven
;
vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven
2.
izraža navzočnost, udeleženost pri čem:
bil je zraven, ko so jih obsodili
;
rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven
/
rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven
/
pog.:
pri vsaki stvari je zraven
je udeležen
;
pustite me, jaz nimam nič zraven
3.
izraža dodajanje:
če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor
;
tega nisem plačal, to sem dobil zraven
/
lepa je, pa še bogata zraven
;
ne poznam poti in še bolan sem zraven
;
bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna
/
igrala sta karte in se zraven prepirala
hkrati
/
v vezniški rabi:
že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času
;
nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa
●
slabš.
on je zraven samo za figuro
on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
;
priti zraven
pog.
preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven
nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost
;
pog.
imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven
se pridruži
;
pog.
zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven
uspel v potegovanju za kaj
zráven
2
[
zravən
]
predl.
(
ȃ
)
z rodilnikom
1.
za izražanje položaja v bližini česa ali premikanja v tak položaj:
sedela sta drug zraven drugega
;
zraven hiše raste velik oreh
;
postavila se je zraven njega
/
tik zraven okna je počilo
;
tukaj zraven zida
2.
za izražanje dodajanja:
zraven dobrih lastnosti je imela tudi slabe
;
pesnika je zraven ljubezni do izvoljenke navdajala še ljubezen do
domovine
/
v vezniški rabi
v šoli je med najboljšimi, zraven tega pa precej pomaga doma
3.
za izražanje primerjave:
zraven drugih je bil pravi velikan
;
postavljati Koseskega zraven Prešerna
4.
star.
kljub
:
skopuh je zraven velikega bogastva siromak
zravnánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zravnati:
zravnanje obleke
/
zravnanje glave;
prim.
izravnanje
zravnáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
z nategovanjem, glajenjem narediti ravno:
zravnati zmečkan papir
;
zravnati dele oblačila z likanjem
/
zravnati zvite žeblje
/
zravnal je obleko in jo položil čez stol
/
pred polaganjem oblog je treba stene zravnati
2.
narediti, da pride kaj
a)
v naraven, pravilen položaj:
zravnati izpahnjeno nogo
;
mlado drevo je še mogoče zravnati
;
pohojena trava se je zravnala
b)
v pravilen, ustrezen položaj:
zravnati knjige na polici
;
vrsti sta se zravnali
/
zravnati krmilo
//
vzravnati:
zravnati hrbet, telo
/
prostor je tako nizek, da se v njem ni mogoče zravnati
;
skloniti se in se spet zravnati
zravnáti se
postati raven:
po nekaj ovinkih se cesta zravna
zravnán
-a -o:
zravnan hrbet
;
zravnana obleka
;
prisl.:
zravnano hoditi, sedeti;
prim.
izravnati
zravnávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z nategovanjem, glajenjem delati ravno:
zravnavati zmečkan papir
/
zravnavati perilo
2.
delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj:
zravnavati polomljene ude
//
vzravnavati
:
zravnavati hrbet
;
upogibati in zravnavati telo
/
s težavo se zravnavati;
prim.
izravnavati
zrávnji
-a -e
prid.
(
ā
)
nar.,
pri vpreženi živini
desni
:
zravnji konj
zrávsati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
spopasti se, stepsti se, zlasti s kremplji, zobmi:
mačka se zravsata
;
psi so se zravsali za plen
/
fantje so se zravsali zaradi deklet
/
zravsal se je s sosedom
sprl
zrcálar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
izdelovalec ogledal:
steklarji in zrcalarji
2.
rib.
v ribniku vzrejen krap z redkimi luskami po hrbtu, trebuhu in korenu
repne plavuti:
gojiti luskinarje in zrcalarje
zrcálast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben zrcalu:
zrcalasta ploskev
/
zrcalasta gladina morja
zrcálasto
prisl.
:
luže se zrcalasto bleščijo
zrcálce
-a
s
(
ā
)
manjšalnica od zrcalo:
zrcalce se je razbilo
/
zobozdravniško zrcalce
♦
bot.
navadno njivsko zrcalce
enoletna rastlina z razraslim steblom in vijoličastimi cveti,
Legousia speculum-veneris
;
lov.
zrcalce
zrcalo
zrcálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zrcalo:
omara z zrcalnimi vrati
/
zrcalna dvorana
/
zrcalna slika
slika, ki kaže predmet v naravni velikosti z zamenjano levo in
desno stranjo
;
okensko in zrcalno steklo
/
zrcalna površina
;
pren.
zrcalne ploskve poplavljenih travnikov
●
otrokovo vedenje je zrcalna podoba očetovega vedenja
je tako kot očetovo
♦
fiz.
zrcalni daljnogled
daljnogled, ki zbira žarke s konkavnim zrcalom
;
zrcalni odboj žarkov
odboj, pri katerem so vsi odbojni koti enaki
;
fot.
zrcalni fotografski aparat
fotografski aparat, ki posreduje sliko v iskalo z zrcalom, ki se
pri snemanju odmakne
;
zrcalna kamera
zrcalni fotografski aparat
;
min.
zrcalna simetrija
simetrija, pri kateri sta obe polovici zrcalno enaki
zrcálno
prisl.
:
pisati tiskani črki N in S zrcalno
;
zrcalno se lesketajoča površina morja, parketa
zrcáliti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
zaradi odbijanja svetlobe delati kaj vidno, kazati kaj na svoji
površini:
jezero zrcali smreke, zvezde
;
ogledalo zrcali del predsobe
;
šipa zrcali nebo
2.
ekspr.
kazati
,
izražati
:
njen pogled zrcali strah
/
razstava zrcali ustvarjalnost otrok
;
številke zrcalijo splošno stanje
zrcáliti se
1.
zaradi odbijanja svetlobe v čem biti viden, kazati se:
mesec se zrcali na gladini jezera
;
v reki se zrcalijo drevesa
;
v velikem ogledalu se je zrcalila njena podoba
2.
ekspr.
biti viden, kazati se:
na obrazu se ji je zrcalila osuplost, žalost
;
v očeh se je zrcalil strah
/
v ljudskih pesmih se zrcali narodov značaj
;
v stališčih se zrcalijo velike politične razlike
zrcáljen
-a -o:
resnični svet, zrcaljen v naših predstavah
zrcáljenje
-a
s
(
á
)
1.
glagolnik od zrcaliti:
zrcaljenje dreves v jezeru
;
opazovati zrcaljenje luči v stoječi vodi
/
zrcaljenje avtorjevega notranjega življenja v pesmih
;
umetnost ni samo fotografsko zrcaljenje življenja
2.
rač.
sprotno izdelovanje varnostne kopije podatkov na različnih trdih
diskih:
zrcaljenje podatkov z obstoječega na novi disk
/
skrbeti za zrcaljenje diskov
♦
mat.
zrcaljenje na premici
preslikava točke v točko, ki je v enaki razdalji od premice na
drugi strani
;
meteor.
zračno zrcaljenje
optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe
zrcálo
-a
s
(
á
)
1.
predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka,
svetlobo odbijajoča kovinska plast:
na steni visi veliko zrcalo
;
pogledati se v zrcalo
;
zrcalo s starinskim okvirom
;
morje je bilo mirno kot zrcalo
/
beneško zrcalo
z robom, brušenim v obliki majhnih zrcal
;
brušeno, kristalno zrcalo
/
grlno, zobozdravniško zrcalo
za posredni pregled grla, zob, ustne votline
/
čarovno zrcalo
po ljudskem verovanju
ki ima nenavadno, skrivnostno moč
2.
ekspr.,
s prilastkom
zrcalu podobna površina:
čoln je drsel po morskem zrcalu
;
zeleno modro zrcalo jezera
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar kaže, odraža določeno stanje, razmere:
časopisi so zrcalo svojega časa
;
narodna pesem kot zrcalo narodove duše
/
poskušali so stvar prikazati v popačenem zrcalu
●
knjiž.
držati zrcalo svojemu času
v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko
določene dobe
;
knjiž.
pisatelj kaže zrcalo družbi
kritično jo ocenjuje, opozarja na njene napake
♦
agr.
jajčje zrcalo
priprava za presvetljevanje jajc
;
avt.
cestno zrcalo
parabolično zrcalo, ki omogoča boljšo vidljivost v nepreglednem
križišču, ovinku
;
vzvratno zrcalo
ki omogoča pregled cestišča za vozilom
;
fiz.
krogelno
ali
sferno zrcalo
v obliki dela krogelne površine
;
parabolično, ravno zrcalo
;
lov.
zrcalo
modrikasto svetleče se perje v peruti race
;
navt.
(krmno) zrcalo
prisekana oblika krme
;
tisk.
zrcalo
velikost in lega potiskane površine na strani
zrcalovína
-e
ž
(
í
)
metal.
1.
bron srebrno bele barve z visokim sijajem za izdelavo zrcal:
nanašati zrcalovino na steklo
2.
surovo železo z veliko mangana:
zrecitírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
umetniško prebrati, podati (pesniški) tekst:
zrecitirati pesem
2.
ekspr.
hitro in tekoče povedati:
mimogrede mu je zrecitiral naslove knjig
zrêči
zrêčem
dov.
, zrêci zrecíte; zrékel zrêkla
(
é
)
star.
1.
reči, povedati, navadno brez obzirov:
bil je zelo jezen in jim je vse zrekel
;
koliko bridkih mu je zrekla
2.
dati ime, vzdevek:
zaradi punčke so ji zrekli Pikapolonica
zrédčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
narediti (bolj) redko:
zredčiti omako
;
zredčiti z vodo
/
zredčiti solato
/
mah je zredčil travo
/
gozd so zelo zredčili
2.
povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša:
bolezen je zredčila to živalsko vrsto
zrédčiti se
1.
postati (bolj) redek:
nekdaj gosta trava se je zredčila
/
lasje so se mu zredčili in posiveli
/
megla se je zredčila
/
promet se proti večeru zredči
2.
postati številčno manjši:
zaradi spopadov so se vojaške enote zredčile
/
število gostov se je zredčilo
zrédčen
-a -o:
z vodo zredčeno mleko
zredigírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko,
razporeditev;
urediti
:
zredigirati zbornik
2.
narediti, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo
obliko;
spremeniti
,
popraviti
:
zredigirati članek
♦
jezikosl.
zredigirati geslo
za objavo v slovarju ga pomensko, oblikovno, stilno razčleniti v
pisni obliki, urediti
zredíti
-ím
dov.
,
tudi
zrédi; zrédil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kdo (bolj) debel:
dobro krmi vole, da bi jih čim bolj zredil
/
ekspr.
pri tako lahki službi hitro zrediš trebušček
2.
vzrediti
:
letno zredi štiri prašiče
/
zrediti za meso
/
zrediti mladega sokola
/
zrediti najdenčka in svoje tri otroke
/
zrediti koga v poštenega, za poštenega človeka
●
ekspr.
zrediti veje
odebeliti jih
zredíti se
1.
postati (bolj) debel:
ob dobri hrani se človek zredi
;
prašič, vol se je zredil
/
zrediti se v obraz, trebuh
/
ekspr.:
denarnica se mu je zredila
;
spis se je zredil
se je razširil, povečal
2.
zastar.
zrasti
,
odrasti
:
v tej deželi so se zredili, pa je nočejo več poznati
zrejèn
-êna -o:
v hiši zrejena ptica
zrédka
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
redko
,
poredko
:
zredka obiskuje svoje starše
;
nočno tišino je le zredka pretrgal lajež psov
zreducírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a)
glede na količino, število;
zmanjšati
,
omejiti
:
zreducirati izdatke
;
zreducirati porabo na najmanjšo mogočo mero
/
zreducirati vojaštvo
/
zreducirati zemljiško posest
b)
glede na možni razpon:
zreducirati tuje vplive
2.
v zvezi z
na
narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje
določilo, omejiti:
zreducirati raziskovanje na kmečko arhitekturo
/
zreducirati problematiko na tri bistvena vprašanja
;
razprava se je zreducirala le na nekaj vodilnih delavcev
zreducíran
-a -o:
zreduciran program
;
v objavi je pesem zreducirana na nekaj vrstic
zregulírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnati:
zregulirati zavore
2.
narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj:
zregulirati naslonjalo
♦
teh.
zregulirati ventil
3.
urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode:
potok so že zregulirali
zrêja
-e
ž
(
ȇ
)
vzreja
:
ukvarjati se z zrejo
;
zreja telet
/
zreja novih pasem
zrêjati
-am
nedov.
(
é
)
vzrejati
:
zrejati jarčke, teleta
/
samec in samica skrbno zrejata mladiče
/
zrejati novo pasmo
/
zrejati matice
zrêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
vzrejen
:
zrejna postaja
/
zrejni stroški
zrèl
in
zrél -éla -o
[
zreu̯
]
prid.
, zrélejši
tudi
zrelêjši
(
ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́
)
1.
ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo,
razmnoževanje:
obirati zrele plodove, sadeže
;
zrele češnje
;
zgodaj zrela jabolka
;
zrelo seme
/
zreli klasi, stroki
;
koruza, pšenica je že zrela
/
zrel gozd
zaradi doraslosti primeren za posek
//
pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne
kakovosti:
zrel sir
;
zrelo vino
/
zrel gnoj
;
zrelo testo
//
knjiž.
pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri:
zreli barok
;
zreli kapitalizem
/
zunaj je bil že zrel dan
popoln
2.
telesno in duševno polno razvit:
pri dvajsetih letih je bil zrel človek
/
vsestransko zrela osebnost
/
duševno in telesno zrel fant
/
ima zrele hčere
odrasle
//
v določenem pogledu polno razvit sploh:
kulturno zrel narod
;
politično zrelo vodstvo
3.
ki je v srednjem obdobju življenja:
zrel moški s prvimi sivimi lasmi
;
ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
//
značilen za ljudi v srednjem obdobju:
ljubiteljem zrele lepote je bila všeč
;
zrela ženska postava
/
zreli gibi
4.
ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov:
zrel plesni ansambel
;
razstava najzrelejših likovnih umetnikov
//
nav. ekspr.
ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost:
pokazali so zrel nogomet
;
prvi zreli primerki moderne arhitekture
;
zrelo umetniško delo
5.
življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen:
o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi
;
bil je najzrelejši med vrstniki
;
po nesreči je postal zrelejši
;
prezgodaj zrel otrok
//
ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost:
zreli nazori
;
dobiti zrel odgovor, predlog
;
zrel odnos do preteklosti
;
zrela kritika, ocena knjige
;
zrele misli
;
politično zrel program
/
zrela ljubezen
uravnovešena
6.
navadno v povedni rabi,
navadno v zvezi z
za
glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj:
otrok je zrel za šolo
;
dekle še ni zrelo za možitev
/
ni bil dovolj zrel za te misli
ni jih mogel razumeti, sprejeti
//
glede na doraslost, razvitost primeren za kaj:
žito je zrelo za žetev
//
ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj:
knjiga je zrela za tisk
;
stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program
/
ekspr.:
fant je zrel za zapor
;
hiša je zrela za rušenje
/
čas za kaj takega še ni zrel
primeren, ugoden
;
razmere so zrele za vstajo
●
zrel tvor
tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal
;
iron.
ta je pa zrel, da mu je zaupal
nespameten, neumen
;
pog.,
ekspr.
zrel je za matildo
pričakuje se, da bo umrl
;
ekspr.
on je že zrel za odstrel
ni več sposoben opravljati svoje funkcije
;
ekspr.
zrel je za vešala
naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili
;
gledati življenje z zrelimi očmi
presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo
;
ekspr.
pusti jo, to je zrela tička
lahkoživa, malopridna ženska
;
zadeva še ni zrela
se še ne more razplesti, uresničiti
;
mož zrelih let
srednjih
;
zrel je kot jagoda, tepka
zelo je prebrisan
;
to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška
to je dobil brez prizadevanja, truda
;
zrelo jabolko samo pade
ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
♦
agr.
zrela zemlja
zemlja, ki je prhka in polna bakterij
;
biol.
spolno zrel
ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno
razmnožuje
;
čeb.
zreli med
med, ki izgubi odvečno vodo
;
kozm.
zrela koža
koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja,
načina življenja
zrélo
prisl.
:
zrelo pisati o čem
;
zrelo prenašati težave
;
zrelo presoditi, premisliti kaj
;
zrelo dišeče sadje
;
sam.:
obrali so, kar je bilo zrelega
;
vonj po zrelem
zrelaksírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet,
nenapet;
sprostiti
:
zrelaksiral se je s poslušanjem glasbe
/
zrelaksirati celotno telo
zrelativizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti relativno:
zrelativizirati vrednostna stališča
;
pojem dela se je zrelativiziral
zrelativizíran
-a -o:
zrelativizirane trditve
zrelína
-e
ž
(
í
)
ekspr.
kar je zrelo:
zrelina že pada z drevesa
♦
les.
temnejši les v sredini debla; črnjava
zrelíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
stališče
:
opazovati kaj z biološkega zrelišča
;
gledati z zrelišča mladih
/
obravnavati vprašanje z vseh zrelišč
vsestransko
/
idejno zrelišče drame
izhodišče
//
mnenje
,
pogled
:
spremeniti nravna zrelišča
zrélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zrelega:
ugotoviti zrelost sadja
;
stopnja, znaki zrelosti
/
doseči zrelost pri dvajsetih letih
/
duševna, umska zrelost
/
leta zrelosti
;
dajal, naredil je vtis moške zrelosti
/
prezgodnja zrelost otroka
/
stvar njegove zrelosti je, kako se bo odločil
;
zrelost v presoji
♦
agr.
drevesna zrelost
pri kateri se pecelj lahko loči od rodnega lesa
;
polna zrelost semena
pri kateri v ustreznih razmerah seme lahko vzkali
;
biol.
spolna zrelost organizma
razvojna stopnja, pri kateri se lahko spolno razmnožuje
;
ped.
šolska zrelost
stopnja telesne in duševne razvitosti, potrebna za vpis v osnovno
šolo
;
soc.
socialna zrelost
zrélosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na zrelost:
zrelostne značilnosti sadja
/
doseči pri določeni starosti ustrezno zrelostno stopnjo
♦
šol.
zrelostni izpit
zaključni izpit na srednji šoli
zrênje
-a
s
(
é
)
1.
knjiž.
gledanje
:
zrenje skozi okno, v daljavo
/
njegovo zrenje na svet se je spremenilo
/
kritično zrenje dogodkov
2.
filoz.,
psih.
celovito, poglobljeno opažanje, dojemanje bistvenih prvin in stanj
stvari, pojavov, duševnosti:
duhovno zrenje
;
intuitivno, umetniško zrenje
;
zrenje dejstev, idej
;
zrenje vase
poglobljeno samoopazovanje
zrepénčiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
če hočem narediti drugače, se takoj zrepenči
/
zrepenčiti se nad kom
/
ne laži, se zrepenči nad njim
zrésniti
-im,
in
zresníti
in
zrésniti -im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄
)
narediti, da kdo postane bolj resen:
novica o nesreči jih je zresnila
;
ob teh besedah so se vsi zresnili
;
za trenutek, v hipu se zresniti
/
po tej izkušnji se je fant zresnil in začel delati
/
spoznanje mu je zresnilo obraz
;
obraz se ji je zresnil
zrésnjen
-a -o:
zresnjen človek
;
zresnjen obraz
;
zresnjen je odkimal
;
prisl.:
zresnjeno odgovoriti
zrésnjenost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zresnjenega človeka:
fantova zresnjenost jih je presenetila
zresnôbiti
-im
dov.
(
ó ȏ
)
star.
zresniti
:
dogodek jih je zresnobil
/
zresnobiti obraz
zrešetáti
-ám
tudi
izrešetáti -ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
agr.
odstraniti pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta:
zrešetati žito
2.
ekspr.
natančno proučiti, obdelati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve;
pretresti
:
zrešetati predlog
●
ekspr.
cel rafal je zrešetal v demonstrante
izstrelil
zrešetán
tudi
izrešetán -a -o:
zrešetano žito
zréti
zrèm
nedov.
, zŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
gledati
:
zreti skozi okno, v strop
;
dolgo je zrla za njim
;
nekaj hipov sta si zrla v oči
/
zreti v zemljevid
;
ko je vstopil, je zrla v knjigo
brala
/
kljubovalno je zrl vanj
/
zdaj čisto drugače zre na svet
/
okno zre na dvorišče
/
kritično zreti na svoje delo
●
knjiž.
skozi vejevje je zrlo jasno nebo
se je kazalo, je bilo videti
;
knjiž.
potrtost je zrla z njegovega obraza
bil je potrt
;
knjiž.
večkrat je že zrl smrti v obraz
večkrat je bil v smrtni nevarnosti
;
knjiž.
smelo zreti v prihodnost
ne bati se prihodnosti; biti optimističen glede bodočih dogodkov
zróč
-a -e:
strogo zroč učitelj
;
v daljo zroče oči
zrétje
-a
s
(
ẹ́
)
zrenje
:
zretje drug drugemu v oči
zrevidírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
pregledati
,
popraviti
:
zrevidirati prevod, rokopis
zrevoltírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
vzbuditi v kom odpor, nasprotovanje:
tako ravnanje človeka zrevoltira
zrevoltíran
-a -o:
zrevoltirani mladi razumniki
;
ljudje so bili zrevoltirani
zrevolucionírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
narediti kaj revolucionarno:
zrevolucionirati delavstvo
;
s svojimi idejami je zrevolucioniral množice
/
zrevolucionirati družbeno zavest
2.
povzročiti velike, hitre spremembe na kakem področju človekovega
delovanja:
zrevolucionirati gospodarstvo, promet
/
ekspresionizem je zrevolucioniral obliko
zrevolucioníran
-a -o:
zrevolucionirani delavci
;
vsa dežela je bila zrevolucionirana
zrézati
zréžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z rezanjem narediti kose, dele:
zrezati meso, zelenjavo
;
zrezati z nožem
/
zrezati na kocke, lističe, rezine
2.
z rezanjem odstraniti:
zrezati scefrane koščke z roba hlač
;
shujšal je, kot bi meso zrezal z njega
zelo, hitro
zrézan
-a -o:
na drobno zrezan peteršilj;
prim.
izrezati
zrézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
1.
rezina mesa, ki se speče navadno na vroči maščobi:
potolči, speči zrezek
;
postreči z zrezki
;
kupiti meso za zrezke
/
goveji, puranov, svinjski, telečji zrezek
;
ocvrt, paniran zrezek
;
zrezek na žaru
;
zrezki v omaki
♦
gastr.
dunajski, naravni, pariški zrezek
;
sesekljani zrezek
pečena jed iz surovega sesekljanega mesa, namočenega kruha in
dodatkov
2.
s prilastkom
kar je zrezano:
papirnati zrezki
;
zrezki sladkorne pese
zrežírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
umetniško izoblikovati izvedbo dramskega, filmskega dela, radijske,
televizijske oddaje:
zrežirati dramo, film
;
uspešno zrežirati predstavo
2.
slabš.
vnaprej pripraviti:
zrežirati pobeg
;
aretacijo so skrbno zrežirali
zrežíran
-a -o:
zrežiran proces
;
dobro zrežirana predstava
zríbati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
s premikanjem po ribežnu narediti iz živila majhne kose, dele:
zribati repo, zelje
;
zribati ali nastrgati korenje
/
zribati na rezance
2.
očistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri:
zribati tla
/
zribati kuhinjo
3.
ekspr.
zdrgniti
:
zribati ozeble roke s snegom
;
zribati si obraz
zríban
-a -o:
zriban pod
;
zribana repa
zrígati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
prenehati se oglašati z glasom i-a:
mula se ni premaknila, dokler se ni zrigala
●
nizko
zrigal je nekaj nerazumljivega
krčevito rekel, povedal;
prim.
izrigati
zrigólati
-am
dov.
(
ọ̑
)
agr.
zrahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem:
zrigolati njivo
;
zrigolati za vinograd
zrigólan
-a -o:
zrigolane površine so že zasadili
zríhtati
-am
dov.
(
í
)
nižje pog.
priskrbeti
,
oskrbeti
:
zrihtati komu službo
;
kar nanj se obrni, vse ti bo zrihtal
●
nižje pog.
nič ne skrbi, bomo že zrihtali
uredili
;
nižje pog.
zrihtati otroka za v vrtec
obleči
;
nižje pog.
zrihtala se je in odšla
lepo, skrbno se je oblekla
zríhtan
-a -o:
vedno je zrihtana
zríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
z rinjenjem spraviti kam:
zriniti koga k vratom
;
zriniti pohištvo na sredino sobe
;
zriniti sneg s pločnika
;
zriniti na kup, stran
//
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove
privolitve:
zriniti sina v medicino
2.
ekspr.
s prizadevanjem doseči, da kdo kam pride, kaj doseže:
zriniti koga na dobro mesto
;
naši smučarji so se zrinili v svetovni vrh
;
vsi so se zrinili na položaje
zríniti se
s težavo priti v množici ljudi kam:
zriniti se k oknu, proti izhodu
;
zriniti se skozi gnečo
/
zriniti se na vlak, v avtobus
/
končno se je zrinil v kolono avtomobilov
//
s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega:
zriniti se skozi grmovje
;
zriniti se skozi vrata
/
ekspr.
soteska je tako ozka, da se steza komaj zrine med pobočje in
reko
●
ekspr.
med partizane so se zrinili tuji agenti
vrinili
;
pog.,
ekspr.
ta se bo že zrinil naprej
bo napredoval, uspel
zrínjen
-a -o:
skupaj zrinjen sneg
;
v kot zrinjena omara
zrísati
zríšem
dov.
(
ȋ
)
s črtami upodobiti:
zrisati hišo, ladjico
//
s črtami narediti:
zrisati razpredelnico
/
zrisati kroj na papir
/
natančno zrisati načrt
zrísan
-a -o:
natančno zrisani liki;
prim.
izrisati
zríti
zríjem
dov.
, zríl
in
zrìl
(
í ȋ
)
1.
narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem:
krt je zril vrt
;
divji prašiči so zrili travnik
2.
z ritjem spraviti kam:
zriti kamne na kup;
prim.
izriti
zrívati
-am
nedov.
(
í
)
z rinjenjem spravljati kam:
zrivati kamenje na kup
;
zrivati ljudi v vrste
;
zrivati radovedneže stran
zrívati se
s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega;
riniti se
:
zrivati se proti odru, skozi vrata, med stoli
zrkálo
-a
s
(
á
)
zastar.
zrcalo
:
pogledati se v zrkalo
zŕkeln
-a -o
[
zərkələn
in
zərkəln
]
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na zrklo:
zrkelne mišice
/
bolnik ima bolečine pri zrkelnih gibih
zŕklo
-a
s
(
ŕ
)
anat.
del očesa v obliki votle krogle, v katerem so čutnice za svetlobo:
mišice, ki obračajo zrklo
;
plasti zrkla
;
poškodbe zrkla
;
zvišan pritisk v zrklu
/
očesno zrklo
●
ekspr.
imela je izbuljena zrkla
oči
zrklovína
-e
ž
(
í
)
prozorna, zdrizasta snov v notranjosti zrkla,
anat.
steklovina
:
zrklovino obdajajo ovojnice
zŕnast
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki je po sestavi, obliki podoben zrnju:
zrnast pesek, sneg
;
zrnasto zlato
/
neenakomerno zrnast med
/
zrnasta oblika
/
grah in druga zrnasta zelenjava
zrnata
zŕnat
-a -o
prid.
(
ȓ
)
1.
ki je po sestavi, obliki podoben zrnju:
zrnat sneg
;
zrnat zdrob
;
zrnato gnojilo
/
zrnata barva
;
zrnata sestava tal
//
ki je iz zrnja:
dajati ptičem zrnato pičo
/
grah in druga zrnata zelenjava
/
zrnati fižol
fižol v zrnju
2.
ki je po kakovosti, ostrini prikaza nejasen, neizrazit:
zrnat posnetek
;
zrnata fotografija
;
zaslon je slabe kakovosti, saj ima sliko precej zrnato
♦
metal.
zrnata zgradba
zgradba kovin ali zlitin, pri kateri so kristali v obliki zrn
;
tisk.
zrnati raster
zŕnatost
tudi
zrnátost -i
ž
(
ȓ; á
)
značilnost zrnatega:
nihanja temperature povzročajo zrnatost snega
;
enakomerna zrnatost gnojila
;
groba zrnatost kamna
/
pri višji ločljivosti se zrnatost zaslona nekoliko poveča
;
zrnatost filma, posnetkov
;
zrnatost slike
zŕnavost
-i
ž
(
r̄
)
grad.
sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn:
določiti zrnavost gramoza
;
enakomerna, primerna zrnavost peska za betoniranje
zŕnce
-a
s
(
ȓ
)
manjšalnica od zrno:
zrnca so se raztresla
;
posejati, shraniti zrnca
;
drobna, okrogla zrnca
;
velikost, zdravost, zrelost zrnc
/
makova, prosena zrnca
/
poper v zrncih
;
zlato v obliki zrnc
/
peščena zrnca
;
rožena zrnca v koži kuščarjev
;
zrnca na brusnem papirju
♦
biol.
kromatinsko zrnce
kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli
;
farm.
zrnca
zdravilo v obliki zrnc, oblitih s čokolado, sladkorjem
zŕnčast
-a -o
prid.
(
ȓ
)
ki je po sestavi, obliki podoben zrncem:
zrnčasta usedlina v apnu
;
sprijeta zrnčasta zemlja
/
zrnčasta nit
;
zrnčasto blago
/
zrnčast otip, videz tkanine
zŕnec
-nca
m
(
ȓ
)
otajana zrnata zgornja plast snega:
smučati se po zrncu
zrnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nav. 3. os.,
knjiž.
delati zrna:
ajda že zrni
zŕniti
-im
nedov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
dajati čemu zrnasto obliko:
zrniti kamenje z drobilnim strojem
zŕniti se
nav. 3. os.
delati zrna:
zaradi hladnega vremena se koruza ni zrnila
zŕnje
-a
s
(
ȓ
)
več zrn, zrna:
zrnje se debeli, zori
;
zrnje pada, se osipa iz klasov, strokov
;
otepati zrnje iz snopov
;
rumeno zrnje
;
zrnje je še mlečno
/
pražiti, mleti zrnje
/
pšenica že dela zrnje
/
ječmenovo, koruzno zrnje
●
knjiž.
ločiti pleve od zrnja
ločiti, odstraniti slabo iz dobrega
//
zrnata ptičja krma:
trositi kokošim zrnje
;
ptiči zobljejo zrnje
zŕnjenje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od zrniti:
stroj za zrnjenje kamenja
/
zrnjenje ajde, koruze
zŕno
-a
s
(
ȓ
)
1.
vsako od semen, navadno v klasu, latu žit ali stroku stročnic, z
nakopičenimi hranilnimi snovmi:
zrna kalijo, zorijo
;
zrna že padajo iz klasov
;
luščiti zrna
;
debela, drobna, dolga, velika zrna
;
okroglo, podolgovato, tanko zrno
;
prazno, trdo, zdravo, zrelo zrno
;
fižol z belimi zrni
;
moknati del zrna
/
ajdovo, koruzno, proseno, pšenično zrno
;
grahovo, sojino zrno
;
majhen kot gorčično, makovo zrno
/
mleti, pražiti zrna ječmena, kave
/
žitna zrna
2.
okrogel ali oglat, navadno majhen delec, drobec česa:
iz kosa kremena narediti zrna
;
drobna, gladka, ploščata zrna
;
zrno peska, zlata
;
zrna soli, zdravila, zdroba
;
zrna toče
/
knjiž.
zadelo ga je svinčeno zrno
krogla, šibra
3.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina:
v trditvi je zrno resnice
;
v tem govorjenju ni bilo niti zrna pameti
●
knjiž.
ločiti zrno od plev
ločiti, vzeti dobro iz slabega
;
preg.
zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača
iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
;
preg.
tudi slepa kura včasih zrno najde
tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦
agr.
goleno, plevno zrno
;
bot.
pelodno zrno
tros pri semenovkah, v katerem nastaneta moški spolni celici
;
fot.
zrna
mikroskopsko majhni delci srebrove soli v emulziji, ki s svojo
velikostjo vplivajo na kakovost in občutljivost filma
;
min.
kristalno zrno
kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko
;
um.
ajdovo zrno
okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna
zrnojéd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki se hrani z zrnjem:
zrnojede in žužkojede ptice
zŕnovec
-vca
m
(
ȓ
)
otajana zrnata zgornja plast snega:
zrnovec se udira
zrogovíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
bali so se, da bo zrogovilil
;
oče je zrogovilil nad sinom
zrohnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo:
zrohni in udari po mizi
/
ali bo mir, je zrohnel
●
ekspr.
avtomobil zrohni po cesti
hrumeč se hitro premakne
zrojíti
-ím
stil.
zrójim
dov.
, zrójil
stil.
zrôjil
(
ī í, ọ́
)
ekspr.
glasno se razjeziti, razburiti:
ker so slabo naredili, je zrojil
;
zrojiti nad kom
/
dajte že mir, je zrojil
●
knjiž.
Kranjska čbelica je zrojila
izšla
;
ekspr.
hčere še ne bodo tako hitro zrojile
postale nemirne zaradi zanimanja za moške
;
kot ose so zrojili okoli njega
začeli jezno, razdraženo tekati, skakati v velikem številu
zrólati
-am
dov.
(
ọ̑
)
pog.
zviti, zlasti cigareto:
zrolati džoint
;
zrolati plakat, preprogo
/
zrolati v zvitek
zrólati se
s smiselnim osebkom v dajalniku
zmešati se:
ko je izgubil vse, se mu je zrolalo
zromantizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, prikazati kaj romantično:
zromantizirati preteklost
zromantizíran
-a -o:
zromantizirana zgodba
zropotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
ropotajoč se hitro premakniti:
vlak je zropotal proti predoru, po progi
;
voz je zropotal čez lesene mostnice
/
svečnik je zropotal na tla
ropotajoč padel
;
odkrušeno kamenje je zropotalo po skalah
●
ekspr.
vse bo zropotalo na kup
se podrlo, propadlo
;
ekspr.
zdaj pa na delo, je zropotal
glasno rekel
zrožljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
rožljaje pasti:
kovanci so zrožljali na tla
/
ekspr.
jezdec je zrožljal s konja
rožljaje stopil
zrumenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati rumen:
listje zrumeni
;
zaradi suše je trava zrumenela
zrumenèl
in
zrumenél -éla -o:
zrumenela hruška
zrúšek
-ška
m
(
ȗ
)
1.
gmota snovi, nastala ob zrušenju:
zrušek je zagozdil strugo
;
odkopati zrušek
2.
knjiž.
zrušenje
,
zrušitev
:
zavarovati jamski strop pred nenadnimi zruški
zrúšenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od zrušiti:
zrušenje hiše, mostu
zrušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od zrušiti:
zrušitev mostu, zidu
/
zrušitev oblasti
zrúšiti
-im,
in
zrušíti
in
zrúšiti -im
dov.
(
ú ȗ; ī ú
)
1.
s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose:
zrušiti hišo, obrambni zid
/
potres je zrušil velik del mesta
porušil
;
pren.
zrušiti temelje družbenega reda
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha:
zrušiti ravnotežje v naravi
/
zrušiti komu srečo
/
zrušiti nočni mir
skaliti
3.
ekspr.
vzeti pomen, veljavo, vrednost:
to dejanje je zrušilo njegov ugled
;
zrušiti ideale, teorijo
/
zrušiti oblast
●
ekspr.
nasprotniki so ga zrušili
mu preprečili delovanje
;
ekspr.
zagnal se je vanj in ga zrušil na tla
podrl
;
publ.
zrušiti državni rekord
preseči
zrúšiti se
,
in
zrušíti se
in
zrúšiti se
1.
zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose:
stara hiša se je zrušila
;
most se je zaradi preobremenitve zrušil
;
ekspr.
mesto se je zrušilo v prah
/
podporniki so popustili in premog se je zrušil
/
strop se je zrušil
podrl, udrl
;
pren.,
ekspr.
vera v pravičnost se mu je zrušila
;
ob tej novici se je v njej vse zrušilo
2.
pasti, navadno s silo in z velike višine:
kamenje se je zrušilo nanj
;
skala se je zrušila v dolino
;
publ.:
helikopter se je zrušil v morje
;
letalo se je zrušilo takoj po vzletu
;
pren.
skrb za družino se je zrušila nanjo
;
vse se mu je zrušilo na glavo
3.
ekspr.
zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči
položaj:
udaril ga je, da se je zrušil
;
zrušiti se na kolena
;
mrtev se je zrušil na tla
;
utrujen se je zrušil na stol
sesedel
zrúšen
-a -o:
zrušen zid
;
zrušena hiša
;
bil je ves zrušen
zúbelj
-blja
m
(
ú
)
1.
dolg, ozek plamen:
iz goreče hiše so švigali rdeči, sikajoči, visoki zublji
/
ekspr.
ognjeni zublji so oblizovali tramovje
/
ekspr.
zublji večerne zarje
;
pren.
vzplamenel je zubelj upora
2.
ekspr.,
s prilastkom
močen občutek:
duševna stanja od prvih erotičnih nemirov do zubljev strasti
zúbeljček
-čka
[
zubəljčək
]
m
(
ū
)
manjšalnica od zubelj:
na žerjavici so se razgorevali in ugašali prosojni zubeljčki
zuhljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
prijeti za uhelj in stresti:
oče ga je zuhljal
;
zlasati in zuhljati
zúm
1
in
zoom
-a
[
zúm
]
m
(
ȗ
)
film.,
fot.
objektiv s spremenljivim zornim kotom:
posneti sliko z zumom
;
zmogljiv zum
;
nastavitve zuma
;
pravilna uporaba zuma
;
bliskavica, zaslonka in zum
//
povečava, narejena s takim objektivom:
novi objektiv omogoča trikratni zum
;
gumb, tipka za zum
;
ločljivost, ostrenje in zum
/
digitalni, optični zum
;
v prid. rabi:
zum objektiv
zùm
2
in
zúm
medm.
(
ȕ; ȗ
)
posnema glas pri brenčanju:
zum, mu je nad glavo zabrenčala muha
/
zum, zum, zum, so drveli avtomobili po avtocesti
;
sam.:
kačji pastirji so s prijetnim zum, zum letali nad ločjem
zumíranje
tudi
zoomiranje
-a
[
zumíranje
]
s
(
ȋ
)
glagolnik od zumirati:
hitro, nenatančno, sunkovito zumiranje
;
nastavitve zumiranja
;
stikalo, tipka za zumiranje na fotoaparatu
;
ostrenje in zumiranje
/
zumiranje dokumenta omogoča boljši pregled
zumírati
-am
tudi
zoomirati
-am
[
zumírati
]
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
optično približevati ali oddaljevati tisto, kar se fotografira, snema:
objektiv zumira in ostri sliko
;
zumirati med snemanjem filma
2.
povečevati ali pomanjševati sliko, besedilo ali drug predmet na
zaslonu:
zumirati podrobnosti
;
poljubno obračati in zumirati
/
zumirati na določeno področje, del strani
zumljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
oglašati se z glasom zum:
čebele, čmrlji zumljajo
zúnaj
1
prisl.
(
ú
)
1.
na zunanji strani;
ant.
znotraj
1
:
hiša je znotraj in zunaj lepo pobeljena
;
zunaj kosmat kožuh
2.
izraža kraj, mesto, ki ni v mejah stavbe, predmeta, ograje:
ti pojdi v hišo, mi pa ostanemo zunaj
;
sedeli so zunaj pred bajto
/
nekaj stvari je zložil v omaro, druge pa pustil zunaj
;
ogledati si kaj zunaj in znotraj
//
izraža prostor, ki ni v območju zaprtega prostora:
otroci so radi zunaj
;
zunaj je pomlad
;
cel dan je delal zunaj
;
toplo se obleci, zunaj piha
//
v zvezi z
od
izraža usmerjenost iz prostora zunaj česa:
zastrli so okna, da jih ne bi od zunaj opazovali
3.
izraža kraj, prostor, ki ni v območju doma, domovine:
jesti zunaj
;
večer za večerom prebije zunaj
/
zunaj imajo za to stroge predpise
v tujini
;
nastopala je na domačih odrih in zunaj
;
zunaj v svetu je videl mnogo zanimivega
/
pomoč, vmešavanje od zunaj
●
pog.
kaj je z njim? Saj je več časa zaprt kakor zunaj
na prostosti
;
preg.
kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj
na Dunaju je življenje zelo drago;
prim.
odzunaj
zúnaj
2
predl.
(
ú
)
z rodilnikom
1.
za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega prostora ali predmeta;
ant.
znotraj
2
:
imeti delo zunaj hiše
;
padalec je doskočil zunaj označenega kroga
/
te države so zunaj vojaških blokov
;
stanuje zunaj Ljubljane
2.
publ.
za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa:
ne sprejemati strank zunaj uradnih ur
/
zunaj sezone so cene precej nižje
pred sezono in po njej
3.
za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma:
stvari se ne da postaviti zunaj časa in prostora
;
ta frekvenca je zunaj dosega človeškega ušesa
;
očitali so jim, da so zunaj glavnega toka dogodkov
/
izčrpali smo vse možnosti. Vse drugo je zunaj naših moči
presega naše moči
;
biti zunaj (smrtne, življenjske) nevarnosti
iz nevarnosti
;
otrok se je rodil zunaj zakona
je nezakonski
♦
pravn.
postaviti koga zunaj zakona
odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen,
takoj ko bo prijet
;
šport.
igrati, nastopiti zunaj konkurence
igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani
rezultati
zúnaj...
predpona v sestavljenkah
(
ú
)
za izražanje položaja
a)
ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora:
zunajšolski, zunajzemeljski
b)
ki ni v mejah določenega časa:
zunajsezonski
c)
ki ni v mejah določenega pojma:
zunajblokovski, zunajzakonski
zúnajblókovski
-a -o
prid.
(
ú-ọ̑
)
knjiž.
ki ni v bloku:
zunajblokovske države
/
zunajblokovska politika
zúnajbolníšničen
-čna -o
[
zunajbou̯nišničən
]
prid.
(
ú-ȋ
)
ki ne poteka v bolnišnici:
zunajbolnišnična obravnava bolnikov
;
zunajbolnišnično zdravljenje
/
specialistična zunajbolnišnična zdravstvena dejavnost
zúnajčásen
-sna -o
prid.
(
ú-á
)
knjiž.
časovno neopredeljen, neodvisen od časa:
njegove pesmi so zunajčasne impresije
/
zunajčasni, nadzgodovinski pomen klasike
nadčasovni
zúnajčasôven
-vna -o
prid.
(
ú-ō
)
knjiž.
časovno neopredeljen, neodvisen od časa:
zunajčasovni kostumi
/
večnostni, zunajčasovni dejavniki
zúnajčlovéški
-a -o
prid.
(
ú-ẹ́
)
knjiž.
ki ni v človeku, nečloveški:
zunajčloveška resničnost
;
zunajčloveške sile
/
njegova naloga je zunajčloveška
nadčloveška
zúnajjezikôven
-vna -o
prid.
(
ú-ō
)
knjiž.
ki ne spada v sistem izraznih sredstev za govorno in pisno
sporazumevanje:
zunajjezikovni dejavniki pri priimkih
;
jezikovna in zunajjezikovna sredstva
zúnajkŕmen
-mna -o
prid.
(
ú-ȓ
)
navt.,
v zvezi
zunajkrmni motor
motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela
čolna:
proizvodnja zunajkrmnih motorjev
zúnajliteráren
-rna -o
prid.
(
ú-ȃ
)
knjiž.
ki ni v literaturi, neliteraren:
zunajliterarni vplivi
;
zunajliterarna resničnost
zúnajmáterničen
-čna -o
prid.
(
ú-ȃ
)
med.,
vet.,
v zvezi
zunajmaternična nosečnost
nosečnost, pri kateri se plod ne razvija v maternici:
težave zaradi zunajmaternične nosečnosti
zúnajpenziónski
-a -o
prid.
(
ú-ọ̑
)
tur.
nanašajoč se na storitve zunaj penziona:
zunajpenzionske cene
/
zunajpenzionska ponudba
zúnajsezónski
-a -o
prid.
(
ú-ọ̑
)
ki ni v sezoni:
zunajsezonski meseci
/
zunajsezonski turizem
;
zunajsezonske cene
zúnajsóden
-dna -o
prid.
(
ú-ọ́
)
pravn.
ki se opravi brez posredovanja sodišča:
zunajsodni dogovor
;
zunajsodni postopki
;
skleniti zunajsodno poravnavo
;
zunajsodno reševanje sporov
/
(povojni) zunajsodni poboji, usmrtitve
nezakoniti, brez sojenja
zúnajstránkarski
-a -o
prid.
(
ú-ȃ
)
ki ni v stranki ali ne deluje v okviru stranke:
zunajstrankarski kandidat
;
zunajstrankarska osebnost
;
zunajstrankarska pobuda
/
zunajstrankarski časnik
zúnajšólski
-a -o
prid.
(
ú-ọ̑
)
ki ni v šoli:
zunajšolski prostor
/
zunajšolske obveznosti učiteljev
izvenšolske
zúnajumétniški
-a -o
prid.
(
ú-ẹ̑
)
knjiž.
ki ne spada v umetnost, neumetniški:
zunajumetniški pojavi
/
oceniti zunajumetniški pomen poezije v Kranjski čbelici
zúnajuniverzitéten
-tna -o
prid.
(
ú-ẹ̑
)
knjiž.
ki ni na univerzi, v okviru univerze:
zunajuniverzitetna politična moč
zúnajzakónski
-a -o
prid.
(
ú-ọ̄
)
ki ni v zakonski zvezi:
zunajzakonski partner
zunajzakonska skupnost
/
živeti v zunajzakonski zvezi
//
ki ni rojen v zakonski zvezi:
zunajzakonski otrok
zúnajzêmeljski
tudi
zúnajzémeljski -a -o
prid.
(
ú-ē; ú-ẹ̑
)
ki ni na zemlji:
zunajzemeljski prostor
zunánje...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na zunanji:
zunanjeekonomski
;
zunanjepolitičen
zunánjepolítičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
nanašajoč se na zunanjo politiko:
zunanjepolitični dogodki
;
zunanjepolitični program države
/
tedenski zunanjepolitični pregled
;
zunanjepolitična rubrika v časopisu
zunánjetrgovínski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȋ
)
nanašajoč se na zunanjo trgovino:
zunanjetrgovinski partnerji
;
zunanjetrgovinska menjava
;
zunanjetrgovinska pogodba
/
dobra zunanjetrgovinska politika
/
zunanjetrgovinski oddelek
;
zunanjetrgovinsko podjetje
♦
ekon.
zunanjetrgovinski primanjkljaj
;
zunanjetrgovinska bilanca
zunánji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje:
zunanji zidovi stavbe
;
zunanja plast kosti
;
zunanja stran soda
/
zunanja vrata
/
zunanja oprema knjige
platnice, ovitek
//
ki je na površini česa:
zunanji žep na suknjiču
;
zunanja obloga
;
zunanje poškodbe
/
zunanje spolovilo
2.
ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča:
zunanji kolobar svetlobe
;
tekel je po zunanji stezi
/
pognal je zunanjega vola
pri vpreženi živini
desnega
//
ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen:
zunanji gleženj
;
zunanja stran roke
hrbet roke
/
zunanji vrsti v sprevodu
/
zunanji premer cevi
3.
ki je na prostem, zunaj stavbe:
pri delu ga moti zunanji hrup
;
razlika med notranjo in zunanjo temperaturo
/
zunanji sedeži restavracije
/
zunanji lak
lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem
;
iščejo delavca za zunanja dela
/
razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
//
ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari:
odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive
;
zaščita pred zunanjimi škodljivci
/
zunanji pogoji za duševni razvoj
;
zunanje pobude za delo
;
prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
4.
ki je zunaj mej kake države, ozemlja:
zunanji sovražniki države
;
zunanje predstavništvo
;
zunanje tržišče
/
obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči
/
zunanji dopisni člani akademije
dopisni člani akademije iz drugih držav
//
ki je v zvezi z drugimi državami:
pridobivati zunanji ugled
;
uspešna zunanja politika, trgovina
;
urejati zunanje zadeve
/
minister za zunanje zadeve
5.
ki ni iz določene skupnosti, organizacije:
prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem
;
zunanja kontrola podjetja
/
gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
//
ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja:
zunanji člani gledališča
;
zunanji sodelavci
/
zunanje gojenke v samostanu
gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
6.
ki se na zunaj vidi, čutno zazna:
stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve
;
zunanji znaki bolezni
;
zunanje lastnosti česa
/
zunanja pojavnost sveta
/
pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje
;
veselje je bilo le zunanje
navidezno, nepristno
7.
ki ne zajema človekove duševnosti:
zunanje lastnosti človeka
;
popisati zunanje življenje koga
/
zunanje vezi med ljudmi
;
dati prednost zunanjim vrednotam
/
zunanje doživljanje stvari
s čuti
;
zunanje izkustvo
dobljeno s čuti
/
realizem zunanjega sveta
materialnega, tvarnega
//
ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa:
zunanji podatki o koncertu
;
zunanja podobnost stvari
;
notranja in zunanja zgradba besedila
8.
nanašajoč se na zunanjost:
zunanji osebni opis
;
spremenjena zunanja podoba mesta
;
zunanja urejenost stavb
/
lep zunanji videz, vtis
●
zunanji požar
požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
♦
anat.
(zunanji) sluhovod
cevasti del ušesa med uhljem in bobničem
;
žleza z zunanjim izločanjem
žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali
na površino telesa
;
zunanje uho
del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem
;
astron.
zunanji planet
planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira
;
biol.
zunanji zajedavec
zajedavec, ki živi na površju gostitelja
;
zunanja oploditev
oploditev zunaj organizma
;
zunanje izločanje
izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa
;
geol.
zunanje sile
sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile
;
geom.
zunanji kot
sokot notranjega kota
;
lit.
zunanja zgradba literarnega dela
obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot
;
med.
zdravilo za zunanjo uporabo
zdravilo, ki se daje na kožo
;
obl.
zunanji šiv
šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila
;
pravn.
zunanji morski pas
del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo
obalne države posebne pravice
;
rač.
zunanji pomnilnik
;
rad.
zunanji prenos
prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu
;
šol.
zunanja šola
nekdaj
šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški
poklic
zunánje
prisl.
:
igra tako, da vzornika samo zunanje posnema
;
zunanje se spremeniti
;
zunanje in notranje svoboden človek
zunánji
-a -e
sam.
:
dajati prednost zunanjemu
;
oblika je zanj nekaj zunanjega
;
knjiž.
soditi človeka po zunanjem
po zunanjosti
zunánjost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
zunanja stran, površina česa:
obložiti zunanjost stavbe z marmorjem
;
umazana zunanjost knjige
2.
celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari:
njegova zunanjost se je z leti spremenila
;
opisati zunanjost pogrešanega
;
soditi koga po zunanjosti
;
dekle prikupne zunanjosti
/
paziti na svojo zunanjost
biti primerno oblečen, negovan
;
urejena zunanjost
/
skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo
telesnimi značilnostmi
/
ocenjevati žival po zunanjosti
po vidnih telesnih značilnostih
3.
knjiž.
vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti:
televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti
;
zunanjost sveta
/
raziskovati zunanjost literature
oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine
literarnih del
4.
vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem:
ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti
//
vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini
česa:
zunanjosti pri poroki
;
prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju
//
stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo:
oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti
zunánjosten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na zunanjost:
zunanjostna usmerjenost pri oblikovanju
/
zastar.
zunanjostna povezava med pesmimi
zunanja, oblikovna
zunánjščina
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zunanja stran, površina česa:
popleskati zunanjščino stavbe
;
freske na zunanjščini cerkve
/
izolirana zunanjščina avtomobila
2.
celota iz okolja vidnih značilnosti stvari, osebe:
spremeniti zunanjščino palače
;
srednjeveška zunanjščina gradu
/
ekspr.:
z operacijo so mu polepšali zunanjščino
zunanjost
;
dekle lepe zunanjščine
zúrla
-e
ž
(
ȗ
)
glasb.,
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
pihalni instrument z jezičkom:
z zurlo spremljati ples
zúrna
-e
ž
(
ȗ
)
glasb.,
pri nekaterih južnoslovanskih narodih
pihalni instrument z jezičkom:
piskati na zurno
zvabíti
in
zvábiti -im
dov.
(
ī á
)
z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga kam:
sošolci so ga zvabili na izlet
;
zvabiti koga k sebi, s seboj
;
zvabiti ljudi v trgovino
;
zvabiti žival za seboj
/
ekspr.:
lepo jutro ga je zvabilo na lov
;
želja po dogodivščinah ga je zvabila v svet
●
ekspr.
zvabiti koga v past
prevarati, ukaniti ga
;
ekspr.
zvabiti koga v prepir
doseči, da se začne prepirati;
prim.
izvabiti
zvábljati
-am
nedov.
(
á
)
z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga kam:
zvabljati otroke k igri
;
zvabljati ljudi v mesto
/
zvabljala ga je s petjem;
prim.
izvabljati
zváč
-a
m
(
á
)
nar. prekmursko
moški, ki vabi na gostijo ob poroki:
s trakovi okrašen zvač
zváditi se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
star.
sprijateljiti se:
sošolci so se kmalu zvadili
/
fant se je zvadil z dekletom
●
star.
zvadil se je z njegovo ženo
ljubezensko, spolno se združil, povezal
zvájen
-a -o:
fant in dekle sta že zvajena
zvágati
-am
dov.
(
ȃ
)
pog.
stehtati
:
zvagati jabolka
zvájati
-am
nedov.
(
ā
)
knjiž.
1.
voditi
1
,
speljevati
:
zvajati ljudi čez nevarno območje
/
zvajati koga s poti, na napačno pot
/
zvajati koga v nevarnost
2.
zavajati
,
zapeljevati
:
zvajati mlada dekleta
3.
v zvezi z
na
omejevati
,
reducirati
:
zvajati razpravo na eno temo
zvalíti
-ím
dov.
, zválil
(
ī í
)
1.
z valjanjem spraviti
a)
kam:
zvaliti hlode na kup
;
zvaliti sode v klet
;
skala se je zvalila po bregu
;
zvalil se je pod mizo kot vreča
b)
od kod:
zvaliti hlode s tovornjaka
;
buča se je zvalila z voza
2.
ekspr.
dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega:
zvaliti delo drugemu
/
zvaliti odgovornost s sebe
//
navadno v zvezi z
na
narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega:
zvaliti dolžnost, odgovornost na druge
;
zvaliti krivdo na prijatelja
;
vse delo se je zvalilo nanj
/
zvaliti skrb za družino na ženina ramena
●
ekspr.
težek kamen se mu je zvalil s srca
rešil se je velike skrbi, nadloge
;
zvaliti se na klop, posteljo
zavaliti se
zvalíti se
ekspr.
hitro, neurejeno priti v velikem številu:
v dvorano se je zvalila množica ljudi;
prim.
izvaliti
zváljati
-am
dov.
,
tudi
zvaljájte;
tudi
zvaljála
(
á
)
s premikanjem valja, valjarja po podlagi narediti kaj
a)
tanko, tanjše:
zvaljati jeklo, pločevino
;
zvaljati testo
b)
bolj ravno:
zvaljati zemljo
c)
bolj trdno, sprijeto:
zvaljati cestišče
/
zvaljati sukno
zváljan
-a -o:
v plošče zvaljana pločevina
;
zvaljano testo
zválnica
-e
ž
(
ȃ
)
jezikosl.
medmet, s katerim se kliče, poziva:
zvalnice in pozdravi
zválnik
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora:
tonemska razlika med zvalnikom in imenovalnikom
zvalovíti
-ím
dov.
, zvalôvil
(
ī í
)
vzvaloviti
:
morje zvalovi
/
žito je zvalovilo v vetru
/
veter je zvalovil gladino
/
s svojo glasbo je zvalovil ljudi
;
čustveno zvaloviti koga
zvalovíti se
postati valovit:
pločevina se med transportom lahko usloči ali zvalovi
zvalovljèn
-êna -o:
zvalovljena voda
●
ekspr.
zvalovljena pokrajina
valovita
zvánje
-a
s
(
ā
)
zastar.
1.
poklic
:
spremeniti zvanje
2.
poslanstvo
:
vsak narod ima med narodi svoje zvanje
3.
naslov
,
naziv
:
dobil je visoko zvanje
zvár
-a
m
(
ȃ
)
1.
teh.
zvarjeno mesto s snovjo, ki se ob varjenju pretali:
pregledati zvare
;
zgladiti zvar
;
površina zvara
/
čelni zvar
med stičnima ploskvama varjencev, ki ležita v podaljšku drug
drugega v isti ravnini
;
kotni zvar
med stičnima ploskvama varjencev, ki oklepata pravi kot
2.
glagolnik od zvariti:
zvar polomljenih delov
zvára
-e
ž
(
ā
)
nar.
1.
skuti podobna snov, pridobljena iz sirotke s segrevanjem:
pristaviti sirotko k ognju, da se zvara strdi
2.
prekmursko
kuhano mleko:
piti zvaro
zvárek
1
-rka
m
(
ȃ
)
1.
teh.
zvarjenec
:
čistiti zvarke
2.
ekspr.
neenotna, sestavljena stvar:
kupi žlindrastih zvarkov
/
pesem je zvarek iz več obrazcev
;
slab filmski zvarek
zvárek
2
tudi
izvárek -rka
m
(
ȃ
)
pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin:
piti zvarke
;
grenek, strupen zvarek
/
kamilični zvarek
;
zvarek iz arnike
//
snov, ki se pripravi s kuhanjem:
čarovni zvarek
;
zeliščni zvarek
;
mazati se z zvarkom iz hrastovega lubja
●
ekspr.
v teh posodah so kuhali močnik in razne žitne zvarke
jedi;
prim.
izvarek
zváren
-rna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na zvar:
zvarno mesto
/
zvarni spoj
zváriti
1
-im
tudi
zvaríti -ím
tudi
izváriti -im
tudi
izvaríti -ím
dov.
, zváril
tudi
izváril
(
ā ȃ; ī í
)
pripraviti kaj s kuhanjem česa:
zvariti napoj
/
zvariti zdravilne rastline
//
star.
skuhati
:
zvariti čaj
/
zvariti brinjevec
zvaríti
2
-ím
dov.
, zváril
(
ī í
)
1.
teh.
spojiti kovinske, plastične dele s segrevanjem ali pritiskom:
zvariti tirnice, žice
2.
ekspr.
združiti
,
povezati
:
zvariti dežele v eno državo
zvarjèn
-êna -o:
veriga z zvarjenimi členki
;
zvarjen spoj
;
zvarjena konstrukcija
zvárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
teh.
zvarjen predmet:
delati zvarjence za dvigala
zváti
zôvem
nedov.
, zvál
(
á ó
)
star.
1.
klicati
,
pozivati
:
zove nas na boj
;
zvati na pomoč
2.
imenovati
:
zvali so jo Micka
;
kako se zove ta gora
/
zovejo ga krivi prerok
●
nar. vzhodno
ni odrekel, če so ga zvali
prosili
;
nar. vzhodno
zvali so jih v goste
vabili
zván
-a -o:
zvani gostje
●
zastar.
uveljavljal je svoj tako zvani življenjski nazor
pri omejitvi, negotovosti v izjavi
tako imenovani
zvážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z vožnjo spravljati skupaj:
zvažati material za gradnjo
/
zvažati pridelke na trg
voziti
zvéčanje
-a
s
(
ẹ̑
)
povečanje
:
zvečanje potrošnje
/
zvečanje potreb
zvéčati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
1.
narediti kaj (bolj) veliko:
zvečati vrt
2.
narediti, da doseže kaj višjo stopnjo
a)
glede na količino:
zvečati davke
/
zvečati merilo
b)
glede na možni razpon:
zvečati učinkovitost dela
c)
glede na intenzivnost:
pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo
zvéčati se
1.
postati (bolj) velik:
razpoke so se ob potresu zvečale
2.
doseči višjo stopnjo
a)
glede na količino:
število štipendij se je zvečalo
b)
glede na možni razpon:
temperatura se je zvečala
c)
glede na intenzivnost:
vsakdanje skrbi so se zvečale
zvéčan
-a -o:
zvečana koncentracija radioaktivnih snovi
♦
glasb.
zvečani interval
interval, pri katerem je zgornji ton kromatično zvišan ali
spodnji ton kromatično znižan
;
zvečani trozvok
trozvok, sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane
kvinte
zvečér
prisl.
(
ẹ̑
)
v času od večera do polnoči:
zvečer hodi na plesne vaje
;
zdravila jemlje zjutraj, opoldne in zvečer
;
danes zvečer me ne bo doma
;
oglasi se jutri zvečer
;
začeli bomo zvečer ob osmih
;
doma je morala biti ob desetih zvečer
;
bilo je že pozno zvečer
zvečeríti se
-ím se
dov.
, zvečéril se
(
ī í
)
brezoseb.
preiti iz dneva v večer:
ko se je zvečerilo, so se utaborili
/
medtem se je zvečerilo in zasijale so prve zvezde
zvečéršnji
-a -e
prid.
(
ẹ̄
)
star.
večeren
:
zvečeršnji sestanek
/
zvečeršnje mleko
mleko od večerne molže
zvečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj (bolj) veliko;
večati
1
:
zvečevati igrišče
2.
delati, da doseže kaj višjo stopnjo
a)
glede na količino:
zvečevati proizvodnjo
b)
glede na možni razpon:
zvečevati pomen dogodka
c)
glede na intenzivnost:
zvečevati upanje na uspeh
zvečíne
člen.
(
í
)
1.
v (veliki) večini:
na ladji so bili zvečine nedeljski gostje
;
pripeljali so se zvečine z avtomobili
/
to območje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju
v glavnem, pretežno
;
poznati kaj zvečine iz knjig
2.
navadno
,
ponavadi
:
take so zvečine vse hotelske sobe
;
na izlete so hodili zvečine ob nedeljah
;
zvečine večerjamo doma
zvečínoma
člen.
(
ī
)
star.
večinoma
:
sestra je živela zvečinoma pri očetu
zvéčjega
tudi
z véčjega
prisl.
(
ẹ̑
)
nar.
v glavnem, pretežno:
pridelki so zvečjega že pospravljeni
;
pozimi so zvečjega stradali
●
nar.
mudilo se je, zato so delo opravili samo zvečjega
samo v grobem, najnujnejše
zvedàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki si prizadeva dosti izvedeti, videti:
zvedav in bister deček
;
zvedav popotnik
;
bil je zvedav za nekatere stvari
/
zvedavo spraševanje
/
ekspr.
zvedave oči
//
radoveden
:
nič ni mogel prikriti zvedavim sosedom
;
zvedave ženske
/
skriti se zvedavim pogledom
zvedávo
prisl.
:
zvedavo si ogledovati mesto
;
zvedavo prisluškovati
zvedávost
-i
ž
(
á
)
lastnost zvedavega človeka:
otrokova nemirna zvedavost
;
zvedavost in želja po raziskovanju
//
radovednost
:
očitati komu zvedavost
;
ženska zvedavost
zvedljív
1
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da spraviti, omejiti na kaj:
na družbeno občost zvedljive vsebine
zvedljív
2
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
zvedav
:
zvedljiv raziskovalec bi tu dobil dosti gradiva
//
radoveden
:
obkrožila ga je množica zvedljivih ljudi
zvedljívo
prisl.
:
zvedljivo spraševati
zvedríti
-ím
dov.
, zvédril
(
ī í
)
razvedriti
:
prijeten pogovor ga je zvedril
;
jeza ga je minila, počasi se je zvedril
●
ekspr.
obraz se mu je zvedril
na njem se je pojavil veder, vesel izraz
zvedríti se
nav. 3. os.
prenehati deževati:
zvedrilo se je tako hitro, kot je začelo deževati
//
postati veder, brezoblačen:
nebo se zvedri
;
brezoseb.
zvedrilo se je in posijalo je sonce
●
ekspr.
omračeni um se mu je zvedril
postal je zopet sposoben normalno misliti, čustvovati
;
ekspr.
zvedrilo se mu je v duši
postal je vedro, optimistično razpoložen
zvégati
-am
dov.
(
ẹ́
)
zvežiti
:
vetrovi so zvegali kozolce
/
ekspr.
zvegal je ustnice
skrivil
zvêjati
-am
in
izvêjati -am
dov.
(
ȇ
)
odstraniti pleve in primesi iz žita:
zvejati pšenico, rž
zvêjan
in
izvêjan -a -o:
zvejano žito
zvelíčanje
-a
s
(
ȋ
)
rel.
stanje večne sreče človeka po smrti:
moliti za zveličanje
;
zveličanje in pogubljenje
●
ekspr.
realizem je edina prava vera in brez nje ni zveličanja
samo realistična smer v umetnosti je priznana, cenjena
zveličánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
zveličaven
:
zveličanska vera
zvelíčar
-ja
m
(
ȋ
)
rel.
kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče:
pričakovati zveličarja
/
Zveličar
Kristus
zvelíčati
-am
dov.
(
ȋ
)
rel.
narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče:
Kristus nas je s svojo smrtjo odrešil in zveličal
/
živa vera ga je zveličala
zvelíčati se
postati po smrti deležen večne sreče:
molil je, da bi se zveličal
;
zveličati se s pokoro
zvelíčan
-a -o:
zveličan bo zaradi božje dobrote
;
sam.:
sreča zveličanih
zveličáven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
1.
rel.
ki omogoča zveličanje:
zveličavna vera
/
milost je zveličavno sredstvo
/
Kristusova zveličavna smrt
odrešilna
2.
ekspr.
edino pravilen, pravi:
imeti kako metodo za zveličavno
/
nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna
●
ekspr.
ni imel nobene zveličavne ideje
rešilne
;
sam.:
nič zveličavnega jim ni mogel povedati
zveličávnost
-i
ž
(
ā
)
rel.
lastnost, značilnost zveličavnega:
zveličavnost trpljenja
●
ekspr.
zveličavnost hipoteze
pravilnost
zvèn
zvéna
in
zvêna
m
(
ȅ ẹ́, é
)
1.
zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu
po njem ali trku ob kaj trdega:
preizkusiti zven kose
;
dajati kovinski zven
;
rezek, svetel, visok zven
;
zveni instrumentov
;
zven orodja pri udarcu ob kamen
;
jakost, višina zvena
//
zvenenje
:
zven strun je počasi utihnil
/
poslušati zven kraguljčkov v daljavi
/
jasen zven glasu
2.
s prilastkom
zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje:
jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
//
ekspr.
zvočna podoba, zvočna značilnost:
domač zven besed
;
dati verzom v prevodu slovenski zven
;
zven in oblika lirske poezije
3.
knjiž.,
s prilastkom
lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek:
v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven
;
ta modrost ima čisto sodoben zven
/
nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
♦
fiz.
zven
zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj
;
jezikosl.
zven glasilk
zvenčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zvenčati:
zvenčanje nakita na rokah
;
zvenčanje orožja, steklenine
zvenčáti
-ím
nedov.
, zvénči
in
zvênči; zvénčal
in
zvênčal
(
á í
)
dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj
trdega:
kose, sekire zvenčijo
;
kozarci zvenčijo
/
od hrupne glasbe so zvenčale šipe
zvenčèč
-éča -e:
pribor je zvenčeč padel po tleh
;
zvenčeča srebrnina
zvenéčnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost zvenečega:
blagoglasnost in zvenečnost jezika
♦
jezikosl.
asimilacija soglasnikov po zvenečnosti
zvenênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zveneti
1
:
z dotikom strun povzročiti zvenenje
;
zvenenje kozarcev
/
v zraku se sliši zvenenje
;
zvenenje dekliških glasov
/
bolnik sliši šumenje in zvenenje v ušesih
♦
glasb.
istočasno zvenenje različnih tonov
zvenéti
1
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali
trku ob kaj trdega:
jeklo, kovina zveni
/
kose so zvenele
;
strune zvenijo
/
verige zvenijo
rožljajo
/
ekspr.
vesolje je tiho zvenelo
2.
navadno s prislovnim določilom
biti jasno slišen:
piščal zveni
;
koraki deklic zvenijo pod oknom
;
ukanje je zvenelo iz vasi
;
aplavz je dolgo zvenel
/
ekspr.
veselje neprestano zveni v njej
je, obstaja
;
pesn.
zunaj je zvenel mir
3.
biti zvočno bogat, ubran:
njegov glas zveni
;
verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
//
s prislovnim določilom
imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo:
glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno
;
orkester zveni polno, ubrano
;
njegov smeh je zvenel jasno, votlo
/
njegovo ime zveni tuje
//
ekspr.,
s prislovnim določilom
kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo:
njegove besede zvenijo preroško
;
trditev ni zvenela prepričljivo
;
pripomba zveni kot očitek
4.
ekspr.
biti zaznaven, opazen:
iz glasu je zvenela jeza, žalost
;
iz vprašanja je zvenelo očitanje
;
v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
imeti občutek kot pri zvočni zaznavi:
glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih
;
v glavi mu zveni od klofute
;
v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
●
ekspr.
hiša je zvenela od njenega smeha
po hiši se je razlegal njen smeh
;
ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih
dolgo je mislil nanj
;
melodija mu še vedno zveni v ušesih
še vedno se mu zdi, da jo sliši
;
ekspr.
njegove besede zvenijo v prazno
nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
zvenèč
-éča -e
1.
deležnik od zveneti:
zveneče strune
;
prijetno zveneče narečje
;
tuje zveneče ime
//
ki je zlasti iz višjih tonov:
prijeten zveneč glas
;
zveneči udarci kladiva
/
zveneč smeh
zvonek
♦
jezikosl.
zveneči glas
glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta
2.
ekspr.
ugleden
,
slaven
:
doseči zveneč naslov
;
zveneča imena solistov
3.
ekspr.
vznesen, a vsebinsko prazen:
govoril je zveneče besede
;
zveneče fraze
;
prisl.:
ura je zveneče odbila polnoč
;
zveneče se smejati
zvenéti
2
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
postati (u)vel:
nageljni v vazi so zveneli
;
jeseni rože zvenijo in se osujejo
/
ekspr.
lica so ji zvenela
2.
ekspr.
prenehati obstajati:
upanje je zvenelo
zvéniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
navadno sedanji čas
1.
postati (u)vel:
izruvane rastline zvenejo
2.
ekspr.
prenehati obstajati:
lepota hitro zvene
zvènk
zvénka
in
zvênka
m
(
ȅ ẹ́, é
)
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
ločiti zvenk od brenka
;
nož je z zvenkom padel na tla
;
kovinski zvenki
;
zvenki kozarcev, sekir
zvenketáti
-ám
tudi
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
kozarci na pladnju so zvenketali
;
v žepu je zvenketal drobiž
zvenkljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
na rahlo zvenketati:
drobiž je zvenkljal v žepu
zvénkniti
-em
tudi
zvênkniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega:
trčila sta, kozarca sta zvenknila
/
telefon zvenkne
;
ura v stolpu je zvenknila
zvénski
tudi
zvênski -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
nanašajoč se na zven 1:
zvenska barva
;
zvenska kakovost strun
/
zvenski regulator
zvér
-í
ž
,
daj., mest. ed.
zvéri
(
ẹ̑
)
1.
navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano
lovi in ubija druge živali:
zveri so ga napadle, raztrgale
;
zver rjove, tuli
;
krotiti zveri
;
krvoločna zver
;
pobili so ga kot divjo zver
;
počuti se kot preganjana zver
;
slabši je od zveri
;
pren.,
ekspr.
v vsakem človeku tiči zver
//
ed.,
star.
zverjad
:
zver se skriva po jazbinah
/
ima srečo, k njemu zver kar tišči
divje živali, divjad
//
ekspr.
velika divja žival sploh:
zveri si izbirajo kralja
/
kozlovska zver
2.
ekspr.,
s prilastkom
(človeku) nevarna stvar:
mesto pustoši ognjena zver
/
z oslabljenim pomenom:
paziti se pred zverjo lakomnosti
pred lakomnostjo
;
zver vojne
vojna
3.
slabš.
surov, okruten človek:
to zver bi bilo treba zapreti
/
nacistične zveri
/
kot psovka
kaj ga tepeš, zver
●
ekspr.
človek je čudna zver
čudno bitje
;
ekspr.
on je zver v človeški podobi
zelo surov, zloben
zvérati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zvirati se:
na vse mogoče načine se je zveral
/
zverali so se po foteljih in kadili
zverína
-e
ž
(
í
)
1.
velika, navadno nevarna štirinožna divja žival:
zverine v zverinjaku so rjovele
;
kriči kot zverina
;
bil je hud kot zverina
/
ekspr.:
kakšno lepo zverino je ustrelil
;
pasja zverina je grozeče renčala
pes
;
pren.,
ekspr.
v njem se je skrivala zverina
//
ed.,
star.
zverjad
:
ponoči sta se bala strahov in zverine
;
medvedi in druga zverina
/
zverina se skriva v gošči
divje živali, divjad
2.
slabš.
surov, okruten človek:
bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino
;
ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino
/
kot psovka
zverina, nimaš nič srca
3.
pog.,
navadno s prilastkom
zelo pomembna, ugledna oseba:
bil je velika zverina
;
pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine
zverínica
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od zverina:
podlasica je manjša zverinica
;
plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica
/
ekspr.
zverinice v gozdu
divje živali
2.
ekspr.
izzivalna, erotično privlačna mlada ženska:
pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico
;
gleda za mladimi zverinicami
//
neugnan otrok:
težko je ukrotil malo zverinico
/
kot nagovor
o ti zverinica, tepen boš
zverinják
-a
m
(
á
)
prostor, v katerem so zaprte zveri, divje živali:
dati ujeto žival v zverinjak
;
v razredu je kot v zverinjaku
/
zastar.
iti na sprehod v zverinjak
živalski vrt
;
zapreti leva v zverinjak
kletko
zverínji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zverine:
zverinje kože
;
zverinje oči
/
zverinji lov
zverínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
zverski
:
zverinski lov
/
ekspr.
zbral se je ves zverinski svet
vse zverine
2.
ekspr.
zelo surov, okruten:
zverinski človek
;
zverinski mučitelj
/
ubili so ga na zverinski način
zverínsko
prisl.
:
zverinsko pretepati, tuliti
zverínskost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
velika surovost, okrutnost:
zločinskost in zverinskost
zverínstvo
-a
s
(
ȋ
)
ekspr.
zelo surovo, okrutno dejanje:
delati zverinstva
;
znan je po svojih zverinstvih nad ženskami
;
sovražnikova zverinstva na zasedenem ozemlju
zveríženost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zveriženega:
zveriženost ulic
/
jezikovna zveriženost
zverížiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
1.
narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno,
oblikovano:
vihar je zverižil drevo
;
zverižiti z udarcem
;
okensko krilo se je zverižilo
/
bolezen ga je zverižila
/
zverižiti ustnice
2.
narediti vsebinsko nejasno, zapleteno:
z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil
;
misli so se mu zverižile
//
vsebinsko nejasno, zapleteno povedati:
zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel
/
zverižil je nekaj pesmi
3.
popačiti
:
zverižiti dejstva
/
zverižiti jezik
/
neprestani pritiski so ga moralno zverižili
pokvarili, izpridili
zverížen
-a -o:
zverižene črke
;
zverižena slika mostu v vodi
;
zverižene stare ulice
zverjád
-i
ž
(
ȃ
)
več zveri, zveri:
lev, tiger in druga zverjad
/
psi so gonili zverjad
divjad
;
sledovi zverjadi
divjih živali
zverozóbec
-bca
m
(
ọ̑
)
pal.
izumrli plazilec, iz katerega so se posredno razvili sesalci:
pojavitev zverozobcev v karbonu
zvérski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na zveri:
zverski gon
;
zversko zobovje
/
zversko prebivališče
2.
ekspr.
zelo surov, okruten:
zverski človek
/
zversko dejanje
/
zverska krutost, surovost
zelo velika
zvérstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
zverinstvo
:
v ofenzivi so okupatorji delali zverstva
;
soditi komu za zverstva
/
od kod se je v njem vzelo tako zverstvo
zverinskost
zveselíti
-ím
dov.
, zvesélil
(
ī í
)
razveseliti
:
darilo ga je zveselilo
;
zveseliti koga s čim
/
zveseliti komu srce
;
zveseliti se obiska, prijatelja
/
ob tem prizoru se mu zveseli srce
zveseljèn
-êna -o:
zveseljen človek
;
biti zveseljen
zvést
-a -o
tudi
-ó
prid.
, zvestêjši
(
ẹ̑ ẹ̄
)
1.
ki vztraja v ljubezenskem razmerju do koga:
zvest zakonski par
;
zvesta žena
;
zvesto dekle
/
svoji ženi ni bil dolgo zvest
;
bila sta si zvesta vse življenje,
ekspr.
do groba
//
ki vztraja v naklonjenem razmerju do koga, česa:
ima zveste prijatelje
;
generalu zvesti vojaki
/
zvest pes
/
ekspr.
domovini zvesti sinovi
//
ki koga vedno spremlja, je pri njem:
že dvajset let dela v podjetju, res je zvest
;
ekspr.:
zvesta puška, torba
;
zvesta senca
/
mačka je zvesta hiši
/
ostal je zvest rodnemu mestu
ni se odselil iz njega
2.
ki zanesljivo, skrbno opravlja naloge:
zvest pomočnik, sodelavec
;
dal mu je zvestega varuha
;
postaviti zveste straže
//
ki izraža, kaže zanesljivost, skrbnost:
dobiti priznanje za zvesto službo
;
zvesto izpolnjevanje dolžnosti
;
zvesto sodelovanje
3.
ki kaj vztrajno dela:
zvesti bralci revije
;
imeti zveste poslušalce
;
njegova zvesta spremljevalka
//
v povedni rabi,
z dajalnikom
ki česa ne opusti, ne preneha upoštevati:
biti zvest načelom, navadi, prepričanju
;
ostati zvest kaki dejavnosti
;
zvest veri staršev
/
ekspr.
ostal je zvest mazilu
še naprej ga je uporabljal
4.
ki je dolgo iskreno usmerjen do koga:
zvesta ljubezen
;
zvesto prijateljstvo, tovarištvo
5.
popolnoma skladen, ujemajoč se s predlogo, stvarnostjo:
zvest prevod pesmi
;
zvesta kopija slike
;
njegovo delo je zvesta podoba resničnosti
;
dokumentarno zvesto pričevanje
/
oči so zvest odsev razpoloženja
●
ekspr.
cigaretam je bil zvest vse življenje
kadil je
;
ekspr.
bil je zvest obljubi
izpolnil jo je
;
ostal je zvest reviji
ni je prenehal brati; ni prenehal sodelovati v njej
;
bil je zvest samemu sebi
ravnal je v skladu s svojimi nazori, navadami
;
pesnik je bil zvest življenju
spoštoval, upošteval je njegove zakonitosti
;
ostal je zvest njegovemu spominu
ravnal, delal je tako, kot je on naročil, pokazal
;
zveste oči
iskrene, vdane
;
ekspr.
zemlja čaka zveste roke
človeka, ki jo bo skrbno obdeloval
;
kdor je v malem zvest, temu daj veliko v pest
kdor vestno izpolnjuje lažje obveznosti, naloge, temu se lahko
zaupajo tudi bolj odgovorne
♦
pravn.
pogodbi zvesta stranka
stranka, ki izpolnjuje pogodbene obveznosti
zvésto
tudi
zvestó
1.
prislov od zvest:
zvesto čakati, ljubiti
;
zvesto hraniti spominke
;
zvesto mu je služil, stal ob strani
;
zvesto upoštevati navodila
;
zvesto varovati koga
;
vse si je zvesto zapomnil
natančno, točno
2.
ekspr.
pozorno
,
zbrano
:
zvesto gledati, poslušati koga
//
vneto
,
vdano
:
zvesto obljubiti, priseči kaj
;
sam.:
ni imel dosti zvestih
zvêsti
zvêdem
dov.
, zvêdel
in
zvédel zvêdla,
stil.
zvèl zvêla
(
é
)
1.
knjiž.,
v zvezi z
na
omejiti
,
reducirati
:
filozofijo je zvedel na načela spoznanja
;
zvesti stroške na dve postavki
2.
knjiž.
zapeljati
,
speljati
:
zvedel ga je na napačno pot
;
zvesti otroka v slabo družbo
3.
knjiž.
spraviti v ljubezensko, spolno razmerje:
zvedel ga je z neko mlajšo žensko
4.
nar. dolenjsko
(uspeti) prodati:
zvedel jim je tudi slabše blago
/
nabirajo maline, kostanj in vse zvedejo v denar
prodajo
//
omožiti
:
rad bi zvedel hčer
;
tako dekle se lahko zvede
zvestôba
-e
ž
(
ó
)
lastnost zvestega:
verjame v fantovo zvestobo
;
ne dvomi o njeni zvestobi
;
zakonska zvestoba
/
obljubiti, priseči si zvestobo
;
prelomiti zvestobo
;
zaupal mu je, ker je poznal njegovo zvestobo in poštenost
;
omahovati v zvestobi komu
;
zvestoba domovini, narodu
/
zvestoba delu, načelom
/
portretna zvestoba
;
prevajalčeva zvestoba izvirniku
zvestôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
nanašajoč se na zvestobo:
hotela je imeti zvestobna zagotovila
/
plačati služabnikom zvestobno nagrado
zvéstost
in
zvestóst -i
ž
(
ẹ̄; ọ̑
)
star.
zvestoba
:
zvestost ljubice
/
prisegati si zvestost
zvéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim:
mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto
;
prizidek je brez zveze s tlemi
;
rahla, trdna zveza
;
zveza med kostema
/
trgati zveze s preteklostjo
;
naravna zveza med starši in otroki
2.
kar omogoča, da se kam pride:
voda je pretrgala vse zveze z mestom
;
most je edina zveza med vasema
//
možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom:
iz kraja je vsak dan več zvez z mestom
;
imeti dobre zveze za v mesto
;
na otok ni direktne, redne zveze
;
za Maribor ima zvezo šele zvečer
/
avtobusne zveze
;
cestna, letalska, železniška zveza
/
nove prometne zveze
//
javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam:
najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak
;
na zvezo je moral dolgo čakati
na avtobus, vlak za nadaljevanje poti
//
dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom
drugega:
avtobus ima zvezo z vlakom
3.
kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega
človeka k drugemu:
zveza deluje
;
sovražnik je uničil zveze
/
brezžična, radijska, telefonska zveza
;
direktna, medkrajevna zveza
;
podvodna, satelitska zveza
//
stanje, ko je mogoč tak prenos:
zveza nastane, se pretrga
;
dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo
4.
skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi
interesi:
zveza ima več organizacijskih enot
;
pristopiti k zvezi
;
častni član zveze
;
dejavnost zveze
/
kmetje so ustanavljali kmečke zveze
;
mednarodna športna zveza
;
zveza telovadnih društev
/
Planinska zveza Slovenije
;
Zveza borcev
//
skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev:
zveza je razpadla
;
republike so ustanovile zvezo
;
pristojnosti zveze
;
države, združene v zvezo
/
zveza držav
/
Severnoatlantska zveza [NATO]
mednarodna politična in vojaška organizacija za mirno urejanje
mednarodnih vojaških sporov, skupen nastop proti oboroženim
napadom in medsebojno pomoč
/
nekdaj
Zveza sovjetskih socialističnih republik
5.
kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj
skupnega:
odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo
;
to nima zveze z resničnostjo
;
odgovoriti brez zveze z vprašanjem
;
spraviti kaj v zvezo s čim
;
potresi so v tesni zvezi z vulkani
;
to ni v medsebojni zvezi
;
knjiž.
organska, živa zveza
;
zveza med teorijo in prakso
/
časovna, posledična, vzročna zveza
;
miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama
/
dobiti obvestilo v zvezi z izletom
/
pripombe v zvezi s predavanjem
;
v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili
6.
kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča
medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje:
zveze med organizacijami so se utrdile
;
imeti zvezo z uporniškim gibanjem
;
gospodarske, kulturne, politične zveze
/
z njim noče imeti nobene zveze
;
z njo je pretrgal vsako zvezo
7.
navadno s prilastkom
odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek:
njuna zveza je samo prijateljska
;
med njima je prisrčna zveza
;
njuna zveza ni zakonita
;
homoseksualna, ljubezenska zveza
;
krvna, sorodstvena zveza
;
življenjska zveza med moškim in žensko
//
pravn.,
v zvezi
zakonska zveza
z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske:
zakonska zveza je trajala deset let
;
razveljaviti zakonsko zvezo
/
skleniti zakonsko zvezo
poročiti se
8.
nav. mn.,
ekspr.
odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake
koristi:
imeti, iskati zveze
;
ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami
/
brez zvez ne boš uspel
;
dobiti službo po zvezah
/
zveze in poznanstva
9.
človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno
nalogo:
tako je naročila, želela njegova zveza
;
po skrivni zvezi je poslal sporočilo
;
ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza
10.
teh.
kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj:
zveza, ki se da razstaviti
;
gibljive in toge zveze strojnih delov
/
kovičena, lepljena, zagozdna zveza
;
lesna zveza
11.
mn.,
voj.
rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med
enotami:
inženirstvo in zveze
/
oficir za zveze
●
ekspr.
govoriti brez zveze
govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede
na pričakovano, predvideno
;
ekspr.
brez zveze je to ponavljati
nesmiselno, nepotrebno
;
stopiti v zvezo s kom
povezati se
♦
ekon.
monopolna zveza
združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco
;
elektr.
izenačevalna zveza
za izenačevanje potenciala
;
filoz.
povratna zveza
učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa
;
geom.
zveza med stranicami in koti
;
jezikosl.
besedna zveza
zveza dveh ali več besed
;
predložna, prislovna zveza
;
samostalniška zveza
besedna zveza s samostalnikom kot jedrom
;
stalna zveza
besedna zveza s samostojnim pomenom
;
zveza glavnih stavkov
;
polit.
vojaška zveza
dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja
;
pravn.
kavzalna zveza
med pravnim dejstvom in njegovo posledico
;
ptt
neposredna
brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih
central
, posredna zveza
s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih
central
;
zgod.
sveta zveza
zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim
gibanjem
zvézanec
-nca
m
(
ẹ́
)
knjiž.
zvezan človek:
stražiti zvezanca
zvézanost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje zvezanega:
zvezanost snopov
/
lončena posoda je zaradi zvezanosti dalj časa uporabna
/
zvezanost niti
/
zvezanost aparatov z električnim tokom
/
tudi po tem dejanju ni čutila nobene zvezanosti z njim
povezanosti
zvézar
-ja
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
vezist
:
bataljonski zvezarji
2.
član zveze:
zvezarjem je odpovedal delo
/
kmečki zvezarji
zvézati
in
zvezáti zvéžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je,
ostane skupaj:
zvezati živali noge
;
zvezati pisma s trakom
;
roke so mu zvezali na hrbtu
;
rahlo, trdno zvezati
/
zvezati snope
;
vse koruzne storže so že zvezali
;
zvezati dračje v butaro
;
zvezati lase v čop
/
zvezati latvico, lonec
za zaščito, trdnost obdati z žico
//
na tak način narediti, izdelati:
zvezati metlo, šopek
;
zvezati splav
//
z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti,
da se ne more gibati, premikati:
tatu so ujeli in zvezali
;
morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami
2.
s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več
kosov, stvari celota:
zvezati dve ali več niti
;
neločljivo zvezati
/
zvezati glasove v besede
//
povezati
:
zvezati vasi s cestami
/
zvezal se je z največjimi pokvarjenci
3.
teh.
na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako
skupaj, da tvori celoto:
zvezati kovinske, lesene dele
;
zvezati ostrešje
;
zvezati električne vodnike
;
zvezati s klini, kovicami
;
zvezati na greben in utor
//
elektr.
vzpostaviti stik, zvezo:
zvezati aparate z električnim tokom
;
zvezati prevodnik z zemljo
;
vzporedno, zaporedno zvezati
4.
obrt.
sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in
hrbtom:
zvezati knjigo, zvezek
;
natisniti in zvezati
5.
narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega:
petje v zboru ju je zvezalo
/
prijateljstvo ju je tesno zvezalo
6.
ptt
narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim
priključkom:
telefonist zveže z interno številko
/
vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo
●
ekspr.
nemoč mu je zvezala korake
povzročila, da ni mogel hoditi
;
ekspr.
svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila
poročila se je
zvézan
-a -o:
zvezan sveženj vejic
;
z železnimi obroči zvezani stebri
;
kozolca sta zvezana s skupnim ostrešjem
;
zvezanega so peljali skozi vas
;
počuti se, kot bi bil zvezan
;
ugodnosti, zvezane s službo
●
ekspr.
imeti zvezane roke
ne moči storiti kaj odločilnega
zvézda
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu:
zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo
;
zasijale so prve zvezde
;
ekspr.
nebo je posuto z zvezdami
na nebu je veliko zvezd
;
ekspr.
oblak, roj zvezd
;
soj zvezd
;
pesn.
srebrnina zvezd
/
prerokovati iz zvezd
;
orientirati se po zvezdah
/
zvezda danica
planet Venera na jutranjem nebu
;
zvezda repatica
;
zvezda severnica
najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega
nebesnega tečaja
/
vznes.,
v krščanskem okolju,
ob smrti
nasvidenje nad zvezdami
//
astron.
Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo:
proučevati zvezde
;
zvezde Rimske ceste
;
zvezde v ozvezdju Lire
;
gibanje, oddaljenost zvezd
;
svetloba zvezde
/
dvojna zvezda
skupina dveh zvezd
;
medičejske zvezde
štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti
;
pulzirajoča zvezda
ki se periodično širi in krči
/
planeti in zvezde stalnice
2.
lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz
središča:
narisati, pobarvati zvezdo
;
krak zvezde
/
peterokraka, šesterokraka zvezda
//
kar je po obliki podobno takemu liku:
obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko
/
kolesna zvezda
skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa
/
ulice se stekajo v zvezdo
3.
navadno s prilastkom
simbol, znak v obliki peterokrake zvezde:
zastava z zvezdo na sredi
;
partizan z rdečo zvezdo na kapi
/
red zaslug za narod z zlato zvezdo
v socializmu
visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške
zasluge
//
tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen
častniški, generalski čin:
našitek s tremi zvezdami
/
ekspr.:
s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo
je napredoval za eno stopnjo
;
čakajo ga oficirske, generalske zvezde
postal bo oficir, general
4.
vet.
belo znamenje različnih oblik na čelu živali:
konj ima veliko zvezdo
;
klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5.
navadno s prilastkom
zelo slavna igralka ali pevka:
postala je filmska zvezda
;
nastop priljubljene gledališke zvezde
;
publ.
nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
//
publ.
zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem
področju:
postal je nogometna zvezda
;
on je zvezda košarkarskega moštva
;
bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki
/
mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6.
nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva
na potek človekovega življenja:
slediti svoji zvezdi
;
vsak ima svojo zvezdo
/
verjeti v zvezde
7.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
zvezda njegove sreče je utonila
;
utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
●
elektr. žarg.
zvezda
zvezdna vezava
;
vznes.
svetijo naj ti prijazne zvezde
v življenju naj ti bo lepo, dobro
;
ekspr.
zanjo bi sklatil zvezdo z neba
zanjo bi storil vse
;
ekspr.
udaril se je, da je videl vse zvezde
zelo se je udaril
;
ekspr.
kovati koga v zvezde
zelo hvaliti, povzdigovati
;
ekspr.
tako je bilo zapisano v zvezdah
usojeno
;
ekspr.
rodil se je pod nesrečno zvezdo
v življenju nima sreče
;
ekspr.
segati za zvezdami
želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo
;
judovska zvezda
šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol
judovstva
♦
obrt.
zvezda
zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju
;
vrtn.
božična zvezda
zvezdnica
;
vitezova zvezda
lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti,
Hippeastrum
;
zool.
morske zvezde
na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi
kraki, Asteroidea
zvezdár
-ja
m
(
á
)
knjiž.
1.
astrolog
:
zvezdarji in pratikarji
2.
astronom
:
opazovanje zvezdarjev
zvezdárna
-e
ž
(
ȃ
)
ustanova za opazovanje in raziskovanje nebesnih teles in pojavov;
astronomski observatorij
:
delati v zvezdarni
//
poslopje, prostor te ustanove:
kupola zvezdarne
zvezdárski
-a -o
prid.
(
á
)
knjiž.
1.
astrološki
:
zvezdarski koledar
2.
astronomski
:
zvezdarski instrumenti
zvézdast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
po obliki podoben zvezdi:
zasaditi zvezdaste gredice
;
zvezdaste lise na steni
;
padale so velike zvezdaste snežinke
/
zvezdasta oblika peciva
♦
arhit.
zvezdasti obok
rebrasti obok v obliki zvezde
;
biol.
zvezdasta somernost
somernost glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi
živalskega telesa ali stebla, cveta rastline
;
vrtn.
zvezdasta magnolija
grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia
stellata
zvezdáš
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
morski kolobarniki z vrečastim, nečlenjenim telesom, Echiuroidea:
zvézden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zvezde:
zvezdna svetloba
;
zvezdna velikost
/
zvezdna noč
;
zvezdna prostranstva
/
zvezdni utrinek
/
zvezdni krak
♦
astron.
zvezdni čas
čas v astronomiji, določen s kotom zasuka Zemlje glede na zvezde
;
zvezdni mesec
čas, ki ga porabi Luna, da se spet vrne med iste zvezde
;
zvezdna karta
karta, ki prikazuje lego nebesnih teles na delu nebesne oble
;
zvezdna kopica
skupina več zvezd
;
zvezdna paralaksa
kot, pod katerim bi se z dane zvezde videl srednji polmer
Zemljinega tira okoli Sonca
;
zvezdno leto
čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne
med iste zvezde
;
elektr.
zvezdna vezava
vezava, pri kateri so fazni tokokrogi vezani z enim koncem v
skupni točki in z drugim na vodnike
zvézdica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
manjšalnica od zvezda:
na nebu so žarele zvezdice
/
narisati zvezdico
;
zvezdica s petimi kraki
/
delati zvezdice iz kartona
/
oficirske zvezdice na epoletah
/
konj z zvezdico na čelu
/
na festival je prišlo veliko mladih zvezdic
2.
zvezdici podoben znak ob besedi, na katero se nanaša opomba:
izpisati si iz besedila z zvezdico označene besede
3.
oznaka kakovosti, ki jo prejme hotel ali restavracija:
več dobrih restavracij se ponaša z vsaj tremi zvezdicami
;
hotel s petimi zvezdicami
4.
nav. mn.
nesnemni zobni aparat v obliki ploščic iz železa, prilepljenih na
zobe:
nositi zvezdice
/
zvezdice na zobeh
5.
nav. mn.
izdelek za zakuho iz rezančnega testa zvezdaste oblike:
juha z zvezdicami
6.
bot.
gola ali dlakava rastlina z nasprotnimi listi in belimi cveti v
pakobulih, Stellaria:
nabirati zvezdice
/
gozdna, velecvetna zvezdica
zvezdíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
ozvezdje
:
zvezdišče zodiaka
//
nebo z zvezdami:
brezmejnost zvezdišča
♦
elektr.
osrednja točka večfaznega sistema; točka v simetričnem večfaznem
sistemu, ki ima potencial nič
zvézdnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
poln zvezd:
zvezdnato nebo
/
zvezdnata noč
/
zvezdnata zastavica
2.
knjiž.
zvezden
:
zvezdnat utrinek
/
dvigniti se v zvezdnate višave
♦
vrtn.
zvezdnata magnolija
grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia
stellata
zvézdnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
zelo slavna igralka ali pevka:
nastop priljubljene zvezdnice
;
zvezdnice in zvezdniki
/
filmska, gledališka zvezdnica
2.
nar. zahodno
planika
:
cvet zvezdnice
♦
vrtn.
lončna rastlina z majhnimi, rumenimi cveti in velikimi, navadno
rdečimi ali rumenimi ovršnimi listi, Euphorbia pulcherrima
zvézdnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zelo slaven igralec ali pevec:
postal je zvezdnik
;
v filmu nastopajo znani zvezdniki
/
filmski, gledališki, operni zvezdnik
//
publ.
zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem
področju:
v orkestru ni bilo zvezdnikov
;
zvezdnik nogometnega kluba
/
alpinistični, košarkarski, teniški zvezdnik
zvézdniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na zvezdnike ali zvezdništvo:
pridobil si je zvezdniški sloves
/
zvezdniška zasedba
zvézdništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejstvo, da je kdo zvezdnik:
stremeti po zvezdništvu
/
zvezdništvo v športu
;
prvaštvo in zvezdništvo
zvezdoglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
1.
astrolog
:
ravnati se po nasvetu zvezdogleda
;
pratikarji in zvezdogledi
2.
astronom
:
opazovalnica srednjeveških zvezdogledov
♦
zool.
zvezdogled
majhna sladkovodna riba z vitkim, proti repni plavuti zelo zoženim
telesom in z brki v ustnem kotu, Gobio uranoscopus
;
morski zvezdogledi
manjše morske ribe z oglato glavo in na teme pomaknjenimi očmi,
Uranoscopidae
zvezdoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
astronom
:
najnovejše ugotovitve zvezdoslovcev
zvezdoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
astronomski
:
zvezdoslovna opazovanja
/
zvezdoslovna literatura
zvezdoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
astronomija
:
dognanja zvezdoslovja
zvezdoznánec
-nca
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
astronom
:
proučevanja zvezdoznancev
2.
astrolog
:
napovedi zvezdoznancev
zvezdoznánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
astronomka
:
zvezdoznanka in asistentka na inštitutu
2.
astrologinja
:
napoved zvezdoznanke
zvezdoznánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
astronomski
:
zvezdoznanske meritve
zvezdoznánstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
astronomija
:
ukvarjati se z zvezdoznanstvom
zvézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
1.
skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz
papirja ali kartona:
zvezek ima štirideset listov
;
iztrgati list iz zvezka
;
pisati v zvezek
;
debel, tanek, velik zvezek
/
črtani
ki ima črte
, karirasti zvezek
ki ima pravokotno se križajoče črte
/
fizikalni, matematični zvezek
;
notni zvezek
●
šol. žarg.
učitelj je popravil zvezke
izdelke v njih
♦
šol.
delovni zvezek
knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za
vpisovanje rešitev, odgovorov
2.
vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela:
roman izhaja v zvezkih
;
pet zvezkov slovarja
;
končal je drugi zvezek spominov
/
pri navajanju vira
Zbrano delo, 2. zvezek [zv.]
/
knjižna zbirka ima petdeset zvezkov
knjig
3.
star.
sveženj
:
zvezek listin, pisem
zvézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na zvezo, federacijo:
zvezna ureditev
/
zvezna država
/
zvezni davki
;
zvezni organi
;
zvezni zakon
;
zvezna skupščina, vlada
/
zvezni sekretar za zunanjo trgovino
;
Zvezni izvršni svet
/
v nekaterih državah
zvezni kancler
2.
ki kaj veže, povezuje:
zvezni rovi
;
zvezna cesta Ljubljana–Celje
//
vezen
:
zvezni deli cevi
/
bil je zvezni člen med organizacijama
3.
ki je, poteka brez presledkov, prekinitev:
zvezno opazovanje, premikanje
/
zvezna črta, vrsta
/
stene in strop v rudniku morajo biti zvezni
♦
fiz.
zvezni spekter
spekter, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja
;
mat.
zvezna funkcija
funkcija, katere graf je nepretrgan
;
šport.
prva zvezna liga
liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države
;
zvezni kapetan, trener
zvézno
prisl.
:
razvoj poteka zvezno
zvéznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
črta, krivulja, ki veže dve točki:
narisati zveznico med točkama
/
glavne prometne zveznice
povezave
zvéznik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vezist
:
minerji in zvezniki so odšli naprej
zvézniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne:
sneg je zveznil streho
;
stara hiša se je zveznila
zvéznjen
-a -o:
zveznjena streha
●
zveznjena deska
zvežena
zvéznost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost zveznega:
zveznost črte
/
trdnost in zveznost rudniških sten in stropov
/
zveznost funkcije
zvezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z nameščanjem vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane
skupaj:
zvezovati ujetnikom roke in noge
;
zvezovati z jermeni
//
z nameščanjem vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga delati, da
se ne more gibati, premikati:
moral je gledati, kako so zvezovali sina
2.
s prepletanjem in zategnitvijo delati, da nastane iz dveh ali več
kosov, stvari celota:
zvezovati konce niti
zvéžček
-čka
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od zvezek:
zapisati ime v zvežček
;
droben, majhen zvežček
/
zvežček pesmi
zvéžčič
-a
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od zvezek:
naslove si zapisuje v poseben zvežčič
;
droben zvežčič
/
zvežčič pesmi
zvéženj
-žnja
m
(
ẹ́
)
star.
sveženj
:
zveženj listov, papirjev
/
zveženj bankovcev
/
zveženj ključev
šop
;
oprtal si je zveženj šibja
butaro
zvéžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
narediti, povzročiti, da je kaj vegasto, krivo:
dež in veter sta zvežila deske
;
tla so se zvežila
2.
narediti, povzročiti, da se kaj nepravilno, neurejeno nagne:
vetrovi so zvežili kozolec
;
ograja se je od starosti zvežila
/
ekspr.:
zvežiti ustnice
;
obraz se mu je zvežil
zvéžen
-a -o:
zvežen plot
;
zvežena bajta
;
stara, zvežena vrata
zvícati
-am
dov.
(
ȋ
)
star.
izmučiti
,
strpinčiti
:
moža je zvicala, da se mu je zmešalo
zvícati se
v krščanskem okolju
s trpljenjem se očistiti v vicah:
na onem svetu se bo zvical
/
zvicati se za svoja slaba dela
zvícan
-a -o:
zvicane duše
zviháriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
močno vzvaloviti:
zvihariti morje
2.
zelo vznemiriti, razvneti:
novica jih je zviharila
/
zvihariti domišljijo, srce
zvíhati
-am
dov.
(
í
)
narediti, da se del ob robu, koncu lokasto usmeri iz prvotnega
položaja navzgor, navzdol:
zvihati lase
//
zavihati
:
zvihati rokave
zvihráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
viseč neurejeno, vijugajoče premakniti se zaradi hitrega, močnega
premika zraka:
zastava zvihra
/
konju zvihra griva
//
preh.
narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče
premakne:
veter zvihra zastavo
/
zvihrati prah s ceste v vrtinec
2.
ekspr.
hitro, razburjeno oditi:
zvihrati iz sobe
/
konjenica zvihra v boj
//
hitro, silovito se premakniti:
papirnati zmaj zvihra pod oblake
3.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
nevihta, veter zvihra
/
misli mu zvihrajo
4.
ekspr.
zelo se razburiti, se razjeziti:
miriti koga, da ne zvihra
;
zvihral je in udaril po mizi
zvihrán
-a -o:
zvihran plašč
;
imeti zvihrano življenje;
prim.
izvihrati se
zvijáča
-e
ž
(
á
)
1.
dejanje, ravnanje, s katerim kdo z zavajanjem koga v zmoto skuša
doseči svoj namen:
nasesti zvijači
;
uporabiti zvijačo
;
dobiti, doseči, izvedeti, vzeti kaj z zvijačo
;
premagati koga z zvijačo
;
hudobna, podla zvijača
;
ženska zvijača
/
ekspr.
biti poln zvijač
/
policijska, pravna zvijača
/
nastaviti komu zvijačo
past
2.
trik
:
naučil se je majhnih zvijač
;
pokazal je nekaj zvijač s palico
/
kuharske zvijače
zvijáčen
-čna -o
prid.
(
á
)
ki skuša z zavajanjem koga v zmoto doseči svoj namen:
to je zvijačen in hudoben človek
;
zvijačen nasprotnik
/
zvijačna žival
//
ki izraža, kaže tako zavajanje:
zvijačen nasmeh
;
zvijačen obraz
/
zvijačne besede
;
zvijačno dejanje, vprašanje
/
zvijačna politika
zvijáčno
prisl.
:
dobiti kaj zvijačno
;
zvijačno komu kaj onemogočiti
zvijáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zvito, prebrisano ravnati, govoriti:
lagati in zvijačiti
/
ne zvijači tako z njim
zvijáčnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
zvijačen človek:
ima dosti napak, ni pa zvijačnež
;
fant je v tem pravi, velik zvijačnež
zvijáčnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zvijačen človek:
temu zvijačniku ni kos
zvijáčnost
-i
ž
(
á
)
lastnost zvijačnega človeka:
k temu je pripomogla njegova zvijačnost
;
doseči kaj z zvijačnostjo
zvijálec
-lca
[
zvijau̯ca
in
zvijalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj zvija:
zvijalec vrvi
zvíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od zvijati:
zvijanje papirja
/
zvijanje jadra
/
zvijanje cigarete
/
zvijanje kače
/
zvijanje deske, lesa
zvíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi
in dobi valjasto, kroglasto obliko:
zvijati list, odejo, papir
/
zvijati jadra
;
s prsti je zvijala rob predpasnika
/
zvijati nit, volno, trak
;
zvijati vrv v klobčič, osmico
/
zvijati (si) cigareto
z zvijanjem delati
2.
z vitjem delati primerno za določeno uporabo:
zvijati šibe, srobot
//
z vitjem združevati:
zvijati več niti skupaj
3.
delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje:
vihar zvija veje dreves
/
petelin zvija vrat
;
žuželka zvija zadek
;
zvijati telo pri plesu
/
pog.
krč ga zvija
/
brezoseb.,
ekspr.
zvija ga od bolečin, smeha
//
kriviti
:
zvijati palico
/
ekspr.
zvijati ustnice
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija
;
skrb, strah ga zvija
5.
ekspr.
povzročati bolečine, težave:
revmatizem ga zvija
/
brezoseb.
po trebuhu, v trebuhu jo zvija
●
ekspr.
žolč ga zvija
ima težave z žolčem
;
zastar.
zvijati besedo, resnico
prilagajati sebi v korist
;
star.
sušec zvija rep
ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme
zvíjati se
1.
premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi:
črv, gosenica se zvija
;
zvijati se kot jegulja
/
kača se zvija v svitek
/
zvijati se v porodnih krčih
2.
s prislovnim določilom
vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati
se:
pot se zvija med njivami
;
reka se zvija med bregovoma
/
stopnice se zvijajo navzgor
/
vrv se je zvijala po krovu
3.
viti se:
iz dimnika se zvija dim
4.
prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja:
deske se zaradi vročine zvijajo
;
v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati
//
prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi:
oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati
/
lasje se ji lepo zvijajo
●
ekspr.
dežela se zvija v smrtnih krčih
kmalu bo propadla
;
ekspr.
poletje se zvija v zadnjih krčih
mineva
;
solata se zvija v glave
dela glave
zvijáje
:
ležati zvijaje se na postelji
;
steza se zvijaje vzpenja
zvijajóč
-a -e:
pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto
;
zvijajoči se stebri dima
;
dežela, zvijajoča se v krčih
;
zvijajoča se kača, vrv
;
zvijajoče se telo
zvijàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
knjiž.
ki se da zvijati:
zvijava kovinska vrvica
zvijúgati
-am
dov.
(
ū
)
narediti, povzročiti, da se kaj valovito, vijugasto premika:
veter je zvijugal zastave
/
tresljaji peresa so zvijugali črte
zvijúgati se
ekspr.
1.
narediti zaporedne zavoje:
reka se v spodnjem delu zvijuga
;
na pobočju se steza zvijuga
2.
s prislovnim določilom
vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se:
cesta se zvijuga med oljčne nasade
;
pot se zvijuga k reki
3.
vijugajoč se priti:
s težavo se je zvijugal do mize
;
zvijugati se med drevjem
/
iz dimnika se je zvijugal črn dim
zvijúgan
-a -o:
zvijugan potok
;
zvijugane črte, proge
;
cesta je ozka in zvijugana
zvín
tudi
izvín -a
m
(
ȋ
)
med.
natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi:
utrpeti (lažji) zvin gležnja, noge v gležnju
;
zvin palca, zapestja
;
bolečine pri zvinu
;
zvin, izpah in zlom
/
zvin sklepa
zvíniti
-em
in
izvíniti -em
dov.
(
í ȋ
)
natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi:
tako trdo ga je prijel, da mu je zvinil roko
;
zviniti si nogo v gležnju
zvíniti se
in
izvíniti se
star.
izviti se, izmuzniti se:
čakal je na možnost, da bi se zvinil
zvínjen
in
izvínjen -a -o:
zvinjen sklep
;
zvinjena noga
zvínkan
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nar.
ovinkast
:
zvinkana cesta, struga
/
zvinkana vožnja
zvirálo
-a
s
(
á
)
priprava v obliki droga, navadno na otroških igriščih, namenjena
otrokom za gibalne igre:
plezanje po zviralih
;
vrtiljak, gugalnice in zvirala
zvíranje
-a
s
(
ī
)
ekspr.
neprimerno zvijanje, pretegovanje:
odvaditi se zviranja
/
plešejo z zviranjem in spakovanjem
zvírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
neprimerno zvijati se, pretegovati se:
stoj pokonci, kaj se zviraš
;
zvira se kot opica
;
pačiti se in zvirati
/
zvira se po postelji
/
plesalka se je zvirala po vrvi
delala razne vaje, se pripogibala
zvisôka
prisl.
(
ó
)
star.
zviška
:
zvisoka je zaslišal krike
/
na vse gleda zvisoka
;
z njim je govorila zvisoka
zvíšanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od zvišati:
zvišanje nasipa
/
zvišanje glasu
/
petodstotno zvišanje tlaka
zvíšati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj višje:
zvišati jez
/
svetla barva stropa prostor optično zviša
/
zvišati glas
2.
spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
zvišati cene, pristojbine, štipendije
/
zvišati tlak v kotlu
♦
glasb.
zvišati intonacijo za polton
zvíšati se
postati višji:
vodna gladina se je zvišala
//
povečati se, zrasti:
življenjski stroški so se zelo zvišali
zvíšan
-a -o:
stati na zvišanem delu odra
;
govoriti z zvišanim glasom
;
imeti zvišano temperaturo
/
lonec na zvišan pritisk
lonec, v katerem se pod zvišanim tlakom živilo hitro skuha
zvíšek
-ška
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
točka, mesto, ki je višje od česa:
stal je na zvišku
2.
zvišanje
,
povečanje
:
zvišek cene
zvíšen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
vzvišen
:
stopiti na zvišen prostor
/
biti zvišen do podrejenih
/
prizadevati si za zvišene cilje
zvíšeno
prisl.
:
pozdravil ga je uradno, zvišeno
zvíšenost
-i
ž
(
ȋ
)
vzvišenost
:
zvišenost idej, misli
/
zavest osebne zvišenosti
;
zvišenost in nadutost
zviševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zviševati:
zviševanje ograje
/
zviševanje cen
/
zviševanje življenjske ravni
zviševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj višje:
zviševati jezove, nasipe
2.
spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
zviševati cene, davke
zviševáti se
postajati višji:
tam se začne svet zviševati
/
od razburjenosti se ji je glas zviševal
//
povečevati se, rasti:
življenjski stroški se zvišujejo
zvíška
prisl.
(
ȋ
)
1.
z visokega, višjega položaja glede na kaj:
zviška pasti na tla
;
planiti, pognati se zviška na koga
/
zviška je prihajalo bobnenje letal
2.
izraža vzvišenost, zaničevanje:
na vse gleda zviška
;
zviška govoriti s kom
;
domišljavo in zviška presojati kaj
zvíškoma
prisl.
(
ȋ
)
star.
zviška
:
zviškoma pasti
/
zviškoma se nasmehniti
zvítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
kar je zvito v obliki valja:
odviti, razviti zvitek
;
tapetni zvitek
;
zvitek blaga, linoleja
;
zvitek toaletnega papirja
/
zviti odejo, plakat v zvitek
;
v zvitek počesani lasje
;
ta papir se prodaja v zvitkih
//
kar je zvito sploh:
zvitek traku, žice
/
izpod rute so viseli zvitki črnih las
/
zviti vrv v zvitek
kolobar
/
zvitek bankovcev, perila
sveženj
;
zvitek zobotrebcev
butarica
2.
pri starih narodih
v obliki valja zvit daljši kos papirusa z rokopisnim besedilom:
našli so zbirko zvitkov
;
papirusov, pergamentni zvitek
/
brati, napisati zvitek
/
rokopisni zvitek
3.
pecivo iz zvitega maslenega, vlečenega testa z različnimi nadevi:
češnjev, jabolčni zvitek
;
penasti zvitek
/
skutni zvitek
sirov zavitek
//
pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi;
rulada
:
kremni, marmeladni zvitek
//
kar je po obliki temu podobno:
zaliti zvitke z juho
;
oblikovati meso v zvitke
/
mesni zvitek
♦
film.
zvitek
filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor
;
teh.
žična elektroda v zvitku
zvítež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
zvit človek:
bil je velik zvitež
zvíti
zvíjem
dov.
(
í
)
1.
narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake
osi in dobi valjasto, kroglasto obliko:
zviti list, preprogo, zastavo
;
namazati palačinko z marmelado in jo zviti
/
zviti papir v stožec, sveženj
/
zviti jadra
/
zviti nit, žico
;
zviti volno, vrv v klobčič
/
zviti (si) cigareto
z zvijanjem narediti
/
zviti rep
2.
z vitjem narediti primerno za določeno uporabo:
zviti srobot, šibo in povezati trte
//
z vitjem združiti:
zviti dve, tri niti skupaj
3.
narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj:
burja je zvila bore
/
vročina zvije lesene, plastične izdelke
/
bolezen mu je zvila prste
;
krč mu je zvil telo
/
brezoseb.,
ekspr.
zvilo jo je od smeha
//
skriviti
:
zviti ključ, palico
/
ekspr.
hudobno je zvil usta
/
zviti roke komu na hrbtu
prekrižati
//
natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi:
zviti si nogo v gležnju
;
pri pretepu mu je zvil roko
/
ekspr.
vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
4.
ekspr.
prevarati
,
ukaniti
:
hotel je zviti tega lisjaka
;
premišljevala je, kako bi ga zvila
/
še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
//
prisiliti, pregovoriti koga:
zvil jo je, da mu je vse povedala
5.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
groza jo je zvila
;
smeh ga je zvil
;
utrujenost, zavist ga je zvila
6.
ekspr.
povzročiti bolečine, težave:
bolezen jo je zvila
/
brezoseb.:
zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu
;
ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
7.
nav. 3. os.,
ekspr.
povzročiti, da kdo umre:
jetika ga je zvila
/
brezoseb.
hitro ga je zvilo
je umrl
//
povzročiti, da kdo zboli:
težko delo ga je zvilo
●
ekspr.
ptice so si zvile gnezdo
spletle
;
ekspr.
našel je ženo in si zvil gnezdo
si ustvaril dom, družino
;
ekspr.
zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih
skrčila, spodvila
zvíti se
1.
premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi:
črv se zvije
;
zvil se je pod odejo in zaspal
;
zviti se kot kača
/
jež se zvije v klobčič
2.
s prislovnim določilom
vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se:
cesta se zvije čez hrib, skozi gozd
;
pot se zvije med hišami
/
dim se zvije navzgor
3.
priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja:
deske so se na soncu zvile
;
zviti se od vročine
;
vrata so se zvila
●
solata se zvije v glave
naredi glave
;
ekspr.
slepec se je zvil v praprot
zvijajoč se zlezel
;
ekspr.
zvil se je v dve gubé
dobil je sključeno držo
zvít
-a -o
1.
deležnik od zviti:
zvit list, papir
;
zviti prsti
;
zvit vrat
;
zvita deska, pločevina
;
zvite ustnice
;
v klobčič zvita žival
2.
ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen:
on je zvit človek
;
zvit kot kača, lisjak
;
fant je zvit kot kozji, ovnov rog
zelo
/
ekspr.
zvita lisica
//
ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje:
zvit nasmeh
;
zvite besede, misli
;
zvito dejanje, vprašanje
●
ekspr.
imeti zvite lase
skodrane
;
preg.
kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
♦
film.
zviti film
(filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata
;
lov.,
vet.
zviti rep prašiča, psa
rep, ki je zavit nad hrbtom
;
prisl.:
zvito govoriti, pogledati
;
zvito se nasmehniti
;
zvito nastavljena zanka
zvitorép
in
zvitorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ekspr.
zvit
,
prebrisan
:
bil je zvitorep človek
/
zvitorep pogled
;
zvitorepo pripovedovanje
/
lisica zvitorepa
zvitorépec
-pca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
zvit, prebrisan človek:
on je pravi zvitorepec
zvitorépiti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
ekspr.
zvito, prebrisano ravnati, govoriti:
ne zvitorepi, ne boš nas prevaral
;
zvitorepiti in spletkariti
/
povej, kaj zvitorepijo proti nam
kaj slabega snujejo, pripravljajo
;
nekaj zvitorepi za njegovim hrbtom
rovari, spletkari
/
dokler o tem samo zvitorepi, se ne bo nič spremenilo
neodkrito, neiskreno govori
zvitorépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
lisica
2
:
zvitorepka krade kokoši
/
lisica zvitorepka
2.
zvita, prebrisana ženska:
ne zaupam ji, to je prava zvitorepka
zvitorépstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
ekspr.
zvitost
,
prebrisanost
:
presenetiti koga s svojim zvitorepstvom
zvítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost zvitega:
zvitost kače
/
lesa zaradi zvitosti niso mogli uporabiti
/
bati se koga zaradi njegove zvitosti
;
nasprotnika je premagal s svojo zvitostjo
/
zvitost njegovega govorjenja
zvlačúgati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
postati vlačuga:
dekle se je zvlačugalo
zvlačúgan
-a -o:
zvlačugana ženska
zvléči
zvléčem
dov.
, zvléci zvlécite
in
zvlecíte; zvlékel zvlékla
(
ẹ́
)
1.
z vlečenjem spraviti kam:
zvleči čoln k bregu
;
zvleči mizo na sredo sobe
;
zvleči voz pod streho
/
ekspr.
tovariši so zvlekli ranjenca v zaklonišče
s težavo spravili, odnesli
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve:
prijatelji so ga zvlekli na koncert
;
dva moška sta ga zgrabila in zvlekla v sobo
;
končno so ga zvlekli s seboj
●
pog.
luknjo je kar skupaj zvlekla
zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine
;
ekspr.
zvleči obleko s sebe, nase
sleči, obleči
;
ekspr.
zvleči ustnice
potegniti skupaj
zvléči se
1.
ekspr.
s težavo iti, oditi:
komaj se je zvlekel do postelje
;
zvlekla se je v hišo
2.
ekspr.
razvleči se, raztegniti se:
jopica se je zvlekla
;
pri pranju se zvleči
zvléčen
-a -o:
na kup zvlečene stvari
zvóčen
-čna -o
prid.
, zvóčnejši
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
nanašajoč se na zvok:
zvočni pojavi
/
zvočna naprava, priprava
/
zvočni signal, znak
/
zvočni dražljaj
/
dosegati posebne zvočne učinke
;
zvočni vtis govora
;
zvočna podoba besede
;
zvočna skladnost
/
zvočni časopis
na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali
obvestila za slepe
;
zvočni film
film z dialogi, glasbo in šumi
;
zvočni zapis
;
zvočno sporočilo
/
zvočna in toplotna izolacija
/
zvočna hitrost
;
zvočna jakost
●
prebiti zvočni zid
biti hitrejši od zvoka
♦
elektr.
zvočni ojačevalnik
;
film.,
gled.
zvočni efekt
zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže
;
film.,
rad.
zvočna oprema
ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu
;
glasb.
zvočni tlak
tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev
;
rad.
zvočni posnetek
;
zvočni rekviziti
priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri
;
zvočna kulisa
posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča
;
zvočna omarica
zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki
;
zool.
zvočni mehur
organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2.
ki lepo, dobro zveni:
zvočen glas
;
pesnikov jezik je zvočen
;
zvočne orglice
/
odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
zvóčno
prisl.
:
zvočno in slikovito izraziti
;
zvočno bogat, poln
zvočílo
-a
s
(
í
)
priprava, ki daje, oddaja zvok:
ugotavljati oddaljenost zvočil
;
kovinsko zvočilo
zvóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
odprtina v pokrovu brenkal, godal:
usmeriti mikrofon proti zvočnicam
;
elipsasta, okrogla zvočnica
;
zvočnica na violini
zvóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
naprava, ki spreminja v zvok električne signale, ustvarjene v
mikrofonu ali posnete na nosilcu zvoka:
namestiti, vgraditi zvočnike
;
iz zvočnika se slišijo koračnice
;
obvestila so dobivali po zvočniku
;
lijakast, velik zvočnik
;
opna zvočnika
/
radijski zvočnik
♦
elektr.
mnogocelični zvočnik
2.
jezikosl.
zveneči soglasnik, ki ne zahteva pred seboj po zvenečnosti enakega
soglasnika:
zvočniki in nezvočniki
zvóčniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zvočnik:
ojačevalne naprave in zvočniška oprema
/
zvočniška skupina rvm
zvóčnoizolacíjski
in
zvóčnoizolácijski
-a -o
prid.
(
ọ̄-ȋ; ọ̄-á
)
nanašajoč se na zvočno izolacijo:
zvočnoizolacijski material
;
zvočnoizolacijsko steklo
;
zvočnoizolacijska vrata
/
zvočnoizolacijska kabina
zvóčnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost zvočnega:
zvočnost glasu
/
dvorana z dobro zvočnostjo
akustiko
zvodenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj
kvaliteten, nekvaliteten:
vino zvodeni
;
stepen sneg sčasoma zvodeni
//
postati vsebinsko prazen:
članek je zaradi navajanja nepomembnih dejstev zvodenel
/
akcija je popolnoma zvodenela
/
uspeh je zvodenel
●
ekspr.
kri mu je zvodenela
postal je slabokrven, anemičen
;
knjiž.
led zvodeni
se stopi
;
ekspr.
kaj ti je pamet zvodenela
zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
zvodenèl
in
zvodenél -éla -o:
zvodeneli pojmi
;
zvodenelo delovanje
;
zvodenelo vino
zvodeníti
-ím
dov.
, zvodénil
(
ī í
)
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti:
zvodeniti omako, vino
//
narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno:
taki dialogi zvodenijo dramo
/
zvodeniti zabavo
●
knjiž.
zvodeniti vodne pare
utekočiniti
zvodíti
zvódim
dov.
(
ī ọ́
)
knjiž.
1.
z vodenjem spraviti kam;
speljati
,
pripeljati
:
zvoditi čredo za seboj
;
z znaki so jih spet zvodili na glavno cesto
/
boj za kruh ga je zvodil po svetu
2.
zapeljati
,
zavesti
:
strast ga je zvodila
;
hotel je zabrisati sledi in zvoditi zasledovalce
/
njene oči so ga zvodile
//
prevarati
,
ukaniti
:
tako me ni še nihče zvodil
3.
posredovati zvezo med dvema osebama, navadno nasprotnega spola, zaradi
spolnih odnosov:
teta ju je zvodila
/
zvodil jo je z drugim moškim
●
knjiž.
previdno je zvodil pogovor drugam
speljal
;
star.
zvoditi koga za nos
prevarati ga
zvodljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki zapeljuje, zavaja:
zvodljiva ženska
/
obšla ga je zvodljiva misel
zvodljívo
prisl.
:
zvodljivo gledati v oči
;
zvodljivo se nasmihati
zvodníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče
stranke:
stara zvodnica
;
prostitutke in zvodnice
zvodník
-a
m
(
í
)
kdor posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke:
brezvesten zvodnik
;
zvodnik in prostitutka
//
kdor koga nagovori, zapelje v spolni odnos:
pretepel je zvodnika svoje žene
zvodníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zvodnike ali zvodništvo:
zvodniške ženske
/
zvodniški pogled
zvodníštvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost zvodnikov:
obtožiti koga zvodništva
zvòj
zvôja
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
zvitek
:
najdba rokopisnih zvojev
zvók
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kar se zaznava s sluhom:
zvok se sliši
;
oddajati, proizvajati zvoke
;
dolg, oster, prijeten, zamolkel zvok
;
kovinski, votel zvok
;
posnemati naravne zvoke
;
glasnost zvoka
/
predvajati, reproducirati, zapisovati zvok
;
filmski zvok
;
zvok in slika
/
orgelski zvoki
;
zvoki harmonike, trobente
/
zvoki vojaške godbe
●
publ.
predvajali so plesne, zabavne zvoke
plesno, zabavno glasbo
;
prebudili so ga zvoki koračnice
koračnica
♦
rad.
snemati zvok
;
mešalec zvoka
2.
fiz.
longitudinalno valovanje, ki je s frekvencami od 16 do približno
20.000 nihajev na sekundo zaznavno s sluhom:
zvok se odbija, širi, uklanja
;
frekvenca zvoka
;
hitrost, jakost zvoka
zvókoven
in
zvokôven -vna -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na zvok:
zvokovna barva, dolžina
/
zvokovni učinki
zvočni
♦
elektr.
zvokovna sled
zvoliti
izbrati
ipd.
gl.
izvoliti
1
ipd.
zvón
-a
tudi
-á
m
,
mn.
zvonôvi
(
ọ̑
)
1.
spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih
obenj daje močne, zveneče glasove:
zvon buči, doni, zvoni,
ekspr.
kliče, poje
;
narediti, uliti zvon
;
obesiti, sneti zvonove
;
udariti na zvon
;
zvoniti z vsemi zvonovi
;
bronast, železen zvon
;
kembelj, plašč zvona
/
stolp z zvonovi
zvonik
/
cerkveni zvon
;
mali, srednji, veliki zvon
//
glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini:
zvon odmeva, se razlega po dolini
/
opoldanski, večerni zvon
//
ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa:
zvon naznanja, da nekje gori
;
zvon je odbil, udaril poldne
/
ekspr.
zvon mu bije
z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni
;
biti plat zvoná
z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo
/
dajati opozorila z ladijskim zvonom
;
mrliški zvon
v krščanskem okolju
zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga
;
vznes.
poje mu večni zvon
mrliški zvon
;
ekspr.
zapeli so velikonočni zvonovi
začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč
2.
navadno s prilastkom
zvonu podobna priprava, del stroja:
zamenjati zvon pihalnega stroja
/
gumijasti zvon
za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka
;
potapljaški zvon
za opravljanje del pod vodo
;
stekleni zvon
za shranjevanje živil, zlasti sira
●
zvonovi gredo v Rim
v krščanskem okolju
na veliki četrtek prenehajo zvoniti
;
nar.
iti se obesit na zvon
iti zvonit
;
ekspr.
obešati na (veliki) zvon
povsod razglašati, pripovedovati
;
ekspr.
bila je najlepše dekle pod našim zvonom
v naši župniji
;
plat zvoná
že bije plat zvoná
zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene
;
problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná
da bi bilo treba opozarjati nanj
;
knjiž.
treba je slišati še drugo plat zvoná
drugo, nasprotno trditev, mnenje
;
hlače na zvon
ki imajo hlačnice spodaj razširjene
♦
glasb.
zvonovi
glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja
s tolkačem
zvonár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor zvoni v cerkvi:
zvonar zvoni poldne
2.
kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov:
zvonar je izdelal tri velike zvonove
zvonaríca
-e
ž
(
í
)
zvončarka
:
zvonarica se je oddaljila od črede
zvonárna
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za ulivanje zvonov:
delal je v znani ljubljanski zvonarni
zvonárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zvonarje ali zvonarstvo:
zvonarski strokovnjak
/
zvonarska obrt
zvonárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zvonarska obrt:
zvonarstvo in livarstvo
zvónast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben zvonu:
zvonast cvet
/
oblačilo z dolgimi zvonastimi rokavi
;
zvonasto krilo
zvónasto
prisl.
:
zvonasto krojene hlače
zvončár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se ukvarja z ulivanjem zvoncev za živino:
zvončarji so že redki
2.
žival, ki nosi zvonec in vodi čredo:
zvončar hodi pred čredo
/
oven zvončar
3.
etn.
pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu, znana v slovenskem delu
Istre:
sprevod z zvončarji
zvončárka
-e
ž
(
á
)
žival, ki nosi zvonec in vodi čredo:
vsa čreda je šla za zvončarko
/
krava zvončarka
zvončárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na zvončarje ali zvončarstvo:
zvončarska delavnica
/
zvončarska obrt
zvončárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zvončarska obrt:
izumiranje zvončarstva
zvônčast
1
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben zvoncu:
zvončast cvet
/
obleka z zvončastimi rokavi
;
zvončaste hlače
hlače, ki imajo hlačnice spodaj razširjene
/
šotori zvončaste oblike
zvônčasto
prisl.
:
zvončasto krojen plašč
zvončást
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nar. gorenjsko,
navadno v zvezi
zvončasta krava
krava, ki nosi zvonec in vodi čredo:
zvončasta krava je hodila pred vsemi
;
sam.:
za zvončasto je šla vsa čreda
zvônček
-čka
m
(
ó
)
1.
manjšalnica od zvon, zvonec:
zvonček cinglja, se oglasi,
ekspr.
poje
;
zvonček nad vrati je zazvonil
/
blagajniški zvonček
;
električni zvonček
2.
zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike:
natrgati šopek zvončkov
;
zvončki in trobentice
●
evfem.
prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček
je umrl
♦
bot.
alpski zvonček
visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti,
Soldanella
;
poletni veliki zvonček
rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum
aestivum
;
pomladanski veliki zvonček
rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom,
Leucojum vernum
;
glasb.
zvončki
glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema
zvončíca
-e
ž
(
í
)
bot.
rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi,
vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula:
nabirati zvončice
/
Zoisova zvončica
in
zoisova zvončica
zvončkánje
-a
s
(
ȃ
)
star.
zvončkljanje
:
zvončkanje kraguljčkov
/
oglasilo se je zvončkanje
zvončkáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
zvončkljati
:
kraguljčki, zvončki zvončkajo
/
pred njimi je šel ministrant in zvončkal
zvončkljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zvončkljati:
zaslišalo se je zvončkljanje zvončkov
;
otožno,
ekspr.
tanko zvončkljanje
/
zvončkljanje črede
;
s ceste se je oglašalo zvončkljanje koles
zvončkljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
dajati kratke, visoke, zveneče glasove:
kraguljčki zvončkljajo
;
zvončki na saneh zvončkljajo
//
povzročati kratke, visoke, zveneče glasove:
zvončkljati s kozarci, z žlicami
;
zvončkljati z zvonci
/
ekspr.
veter je zvončkljal s suhimi stebli
2.
ekspr.
na rahlo zvoniti:
kravji zvonci zvončkljajo
;
brezoseb.
nekje daleč je zvončkljalo
zvončkljáje
:
ključi so zvončkljaje padli na tla
zvončkljajóč
-a -e:
zvončkljajoč smeh
zvônčnica
-e
ž
(
ȏ
)
bot.
rastlina z nedeljenimi listi in zvonastimi, navadno modrimi,
vijoličastimi cveti v različnih socvetjih, Campanula:
trgati zvončnice
/
koprivasta zvončnica
♦
um.
odprta lina za zvon nad povišanim cerkvenim pročeljem
zvônec
-nca
m
(
ó
)
1.
zvočna signalna priprava, ki z dajanjem navadno močnih, prodornih
glasov opozarja na kaj:
zvonec brni, cinglja, zvoni
;
pritisniti na zvonec pri vratih
;
glas zvonca
/
zaradi hrupa ni slišal zvonca
zvonjenja zvonca
/
alarmni, signalni zvonec
;
električni zvonec
;
hišni, telefonski zvonec
;
šolski zvonec
ki naznanja začetek ali konec učne ure
2.
manjši predmet, podoben obrnjenemu kozarcu z obešeno pripravo za
udarjanje v sredi:
živali so obesili zvonec okoli vratu
;
pozvoniti z zvoncem
;
majhen medeninast zvonec
/
kravji zvonec
;
zvonec na poteg
/
hlače na zvonec
ki imajo hlačnice spodaj razširjene
●
ekspr.
nositi zvonec
biti prvi, zlasti v slabem
♦
zool.
raca s širokimi belimi pasovi na perutih, Bucephala clangula
zvónek
-nka -o
prid.
(
ọ́
)
jasen, čist, lepo zveneč:
zbranim je govoril z zvonkim glasom
;
po dvorani se je razlegal zvonek smeh
/
rad posluša njene zvonke besede
zvónko
prisl.
:
zvonko govoriti, peti
;
zvonko se zasmejati
zvoníca
-e
ž
(
í
)
arhit.
navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni:
zvoniti iz zvonice
;
strop zvonice
zvoníček
-čka
m
(
ī
)
manjšalnica od zvonik:
na hribu stoji cerkvica z zvoničkom
zvoník
-a
m
(
í
)
stolp z zvonom, zvonovi:
šel je zvonit v zvonik
;
povzpeti se na vrh zvonika
;
ura v zvoniku je odbila dvanajst
/
cerkveni zvonik
zvoníkar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
zvonar
:
dolgo je bil zvonikar v stolnici
zvonílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zvonjenje:
zvonilni gumb
;
zvonilna vrv
/
zvonilni čas
zvonílo
-a
s
(
í
)
priprava za zvonjenje:
udariti po zvonilu
;
zvoniti z zvonilom
;
zvonilo v uri
●
star.
vaščani so se veselili novega zvonila
zvona
;
star.
plačati za zvonilo
zvonjenje
zvoníšče
-a
s
(
í
)
prostor v zvoniku, kjer visijo zvonovi:
stopiti v zvonišče
zvoníški
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od zvonik:
zvoniška lina, ura
zvoníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
dajati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona:
zvon dolgo, enolično, glasno, otožno zvoni
;
brezoseb.:
v zvoniku zvoni
;
zvonilo je, da se je slišalo po vsej dolini
//
povzročati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob
zvona:
cerkovnik zvoni zjutraj, opoldne in zvečer
;
zvoniti na veliki zvon
;
zvoniti z malim zvonom
2.
dajati zveneče, brneče glasove kot signal:
zvoni, pojdi odpret vrata
;
zvonec je dolgo, predirljivo zvonil
/
budilka zvoni
;
telefon je pogosto zvonil
/
po cesti zvoni tramvaj
//
povzročati zveneče, brneče glasove kot signal:
že spet nekdo zvoni
;
dolgo je stal pri vratih in zvonil
/
v megli zvoniti z ladijskim zvonom
/
le kdo zvoni tako pozno
3.
z zvonjenjem naznanjati:
zvoniti h kosilu
;
zvoniti k prazniku
;
brezoseb.
poldne, sedem zvoni
;
zvoniti začetek šolske ure, konec obiskov
/
v krščanskem okolju:
komu zvoni
kdo je umrl
;
zvoniti mrliču
naznanjati, da je kdo umrl
;
zvoniti k pogrebu
;
brezoseb.
ne vem, da bi kdo umrl, vsaj zvonilo ni
4.
dajati zvonjenju podoben glas:
žlice so zvonile po skledi
//
povzročati zvonjenju podoben glas:
zvoniti s ključi, z žlicami
/
pri hoji je zvonil s podkovanimi škornji
5.
ekspr.
govoriti
,
pripovedovati
:
nekaj sem slišal zvoniti, kaj več pa ne vem
;
slišal je zvoniti o njej, da je poštena
●
ekspr.
hlače so mu zvonile okrog nog
mahedrale
;
ekspr.
zvoni mu zadnja ura
umrl bo
;
ekspr.
po gričih so zvonili beli zvončki
so cveteli
;
zvoniti hudo uro
z zvonjenjem opozarjati na neurje, razganjati oblake
;
star.
zvoniti s polno denarnico
imeti veliko denarja
;
star.
sedeli so na ograji in zvonili (psom)
z nogami bingljali
;
ekspr.
pes je zvonil z repom
mahal
;
zvoni mu v glavi, ušesih
ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona
;
ekspr.
v vetru so zvonile tanke vejice
se majale, pozibavale
;
ekspr.
v želodcu mi zvoni poldne
lačen sem
;
star.
pohiti v cerkev, že zvoni skupaj
zvoni zadnjič pred začetkom maše
;
ekspr.
smejala se je, da je kar zvonilo
se razlegalo, odmevalo
;
preg.
po toči zvoniti je prepozno
prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj
neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
♦
lov.
pes zvoni
se pri zasledovanju divjadi oglaša z donečimi, zvenečimi glasovi
;
rel.
avemarijo zvoniti
;
zvoniti k maši
pred začetkom maše
zvonèč
-éča -e:
sedel je, zvoneč z nogami
;
ubrani, votlo zvoneči glasovi
;
zvoneča budilka
zvonjáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
zvonjenje
:
častiti koga z zvonjavo
/
zvonjava kravjih zvoncev
zvonjênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od zvoniti:
poslušati zvonjenje
;
glasno zvonjenje zvonov
/
od daleč se je oglasilo zvonjenje
/
po zvonjenju so šli vsi učenci v razred
;
prebudilo ga je zvonjenje budilke
;
zvonjenje telefona, hišnega zvonca
/
jutranje, večerno zvonjenje
;
zvonjenje za umrlim
/
zvonjenje lovskih psov
●
zvonjenje v ušesih
občutek zvenenja nepretrganega visokega tona
zvonkljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od zvonkljati:
zvonkljanje ostrog
/
zvonkljanje črede
/
od daleč se je slišalo zvonkljanje kraguljčkov, zvončkov
zvonkljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
dajati zvonjenju podobne glasove:
krožniki, žlice zvonkljajo
//
povzročati zvonjenju podobne glasove:
zvonkljati s ključi
2.
knjiž.
zvončkljati
:
zvončki na saneh zvonkljajo
/
brezoseb.
po dolini je zvonkljalo
zvonkljajóč
-a -e:
skakati zvonkljajoč z zvončki
zvónkost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost zvonkega:
zvonkost njenega glasu
zvonolivár
-ja
m
(
á
)
kdor se ukvarja z ulivanjem zvonov:
bil je znan zvonolivar
zvónov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na zvon:
zvonov obod
/
zvonov glas
zvónovec
-vca
m
(
ọ̑
)
sodelavec revije Ljubljanski zvon:
načela zvonovcev
zvonovína
1
-e
ž
(
í
)
zlitina bakra in kositra za ulivanje zlasti zvonov:
vrata, zvon iz zvonovine
zvonovína
2
-e
ž
(
ī
)
plačilo za zvonjenje v cerkvi:
plačati zvonovino
zvozíti
1
zvózim
dov.
(
ī ọ́
)
z vožnjo spraviti kam:
zvoziti drva iz gozda
;
zvoziti gnoj na njivo
;
zvoziti pesek s tovornjaki
;
zvoziti pridelke domov
/
dopoldne je zvozil sto samokolnic
zvozíti
2
zvózim
tudi
izvozíti -vózim
dov.
(
ī ọ́
)
narediti, da vozilo opravi določeno pot:
z enim parom konj ni mogel zvoziti klanca
;
ovinek je komaj zvozil
;
zvoziti mimo kupov snega
;
zvoziti skozi križišče
/
zaradi poledice avtomobil ni mogel zvoziti
speljati
●
ekspr.
četrti razred je komaj zvozil
izdelal
;
ekspr.
v matematiki je zvozil
je dobil pozitivno oceno
;
ekspr.
do prvega bomo že zvozili
preživeli z denarjem, ki ga imamo na razpolago
;
pog.,
ekspr.
zdravniki upajo, da jo bo zvozil
ozdravel, ostal živ
;
pog.,
ekspr.
ne boš je zvozil
zadeve ne boš uspešno dokončal
;
pog.,
ekspr.
dobro, srečno jo je zvozil
nič hudega se mu ni zgodilo
;
pog.,
ekspr.
poceni jo je zvozil
ne da bi bil huje kaznovan ali poškodovan
zvóžen
tudi
izvóžen -a -o
1.
zaradi dolge, večkratne vožnje neprimeren, poškodovan:
avtomobil z zvoženimi gumami
/
ekspr.
zvožena živina
izčrpana od vožnje
2.
zaradi večkratne vožnje dobro viden:
zvožen tir
;
zvožene kolesnice
/
od sani zvožena cesta
/
zvožen sneg
●
ekspr.
hodijo po zvoženih kolesnicah
živijo, delajo na ustaljen način
;
sam.:
na zvoženem rado drsi;
prim.
izvoziti
zvozláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti vozel, vozle na čem:
zvozlati nit, trak
/
ekspr.
zvozlati si jopico okrog pasu
zavezati
//
na tak način narediti:
zvozlati ribiško mrežo
;
zvozlati lestev iz rjuh
2.
ekspr.
narediti kaj težko rešljivo, zapleteno:
zvozlati zadevo
zvozláti se
dobiti obliko vozlov:
volna v štreni se je zvozlala
zvozlán
-a -o:
zvozlan jermen
;
zvozlana mreža
zvráčanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od zvračati:
naprava za zvračanje kotla
/
zvračanje nog navzven ali navznoter
/
zvračanje krivde na druge
zvráčati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči
položaj:
razgrajači so zvračali kipe s podstavkov
;
veter je zvračal cvetlične lončke
prevračal
//
z določenimi gibi povzročati, da kdo pade:
drugega za drugim so zvračali v sneg
/
zvračali so jih na tla
/
neukročeni konj je zvračal jahače s sebe
2.
s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na
kaj:
zvračati sladice na pladnje
;
premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj
/
ekspr.
zvračal je kozarček za kozarčkom
pil
●
pog.,
ekspr.
rad ga zvrača
pije (alkoholne pijače)
3.
spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja:
zapeljivo je zvračala glavo
/
pri hoji zvrača stopala navzven
/
plug je zvračal brazde na levo
obračal
4.
v zvezi z
na
delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega,
negativnega:
zvračati krivdo, odgovornost na druge
/
omedlevico zvrača na svoje živce
5.
star.
sprevračati
:
pohvalo je zvračal v kritiko
/
zvračati besede
zvráčati se
prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj:
otroci so se zvračali v sneg
/
stoletne smreke so se zvračale na tla
zvráčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
ozdraviti
:
zvračiti bolnika
/
zvračiti hudo rano
zvratí
-í
ž
mn.
(
ȋ ī
)
nar.
travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug;
ozara
:
obračati živino na zvrateh
zvréči
zvŕžem
dov.
, zvŕzi zvŕzite
in
zvrzíte; zvŕgel zvŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
star.
1.
dati skupaj, zbrati:
zvrgli bomo in vam vrnili
;
zvreči za sodček piva
2.
v zvezi z
na
narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa
neugodnega, negativnega;
zvrniti
:
zvreči krivdo na druge
;
nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca
●
star.
zvrgli so ji vzdevek živa svetnica
dali, vzdeli
;
star.
otrok se je zvrgel po očetu
ima njegove lastnosti;
prim.
izvreči
zvremeníti se
-ím se
dov.
, zvreménil se
(
ī í
)
brezoseb.,
nar. zahodno
zvedriti se:
počakaj, da se zvremeni
/
proti koncu junija se je zvremenilo
se je vreme ustalilo
zvŕha
prisl.
(
ȓ
)
zgoraj, na vrhu:
zvrha je prst, v globini so pa skale
;
pren.
ta materializem je materializem le zvrha
●
gledati na ljudi zvrha
zviška
;
vsega ima zvrha
zvrhoma;
prim.
vrh
1
zvŕhan
-a -o
prid.
(
r̄
)
poln bolj kot do vrha, roba:
na mizi je stal zvrhan pehar jabolk
;
prinesla je zvrhano skledo štrukljev
/
nameriti zvrhan liter moke
;
zvrhan mernik pšenice
;
dati česa zvrhano mero
/
zvrhan voz smrekovih hlodov
visoko naložen
//
ekspr.
poln do vrha, roba:
zvrhan kozarec, vrč vina
●
ekspr.
prinesel je zvrhan koš novic
zelo veliko
;
ekspr.
ima zvrhano mero križev in težav
zelo veliko
;
ekspr.
ima zvrhano mero talenta
zelo je talentiran
zvŕhano
prisl.
:
zvrhano naliti
;
zvrhano poln jerbas
zvŕhati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
knjiž.
napolniti bolj kot do vrha, roba:
zvrhati mernik, pehar
//
ekspr.
do vrha, roba napolniti:
zvrhati kozarce
zvŕhnji
-a -e
prid.
(
ȓ
)
star.
1.
vrhnji
:
zvrhnje oblačilo
2.
zgornji
:
iti po zvrhnji poti
zvŕhoma
prisl.
(
ȓ
)
star.
zvrhano
:
zvrhoma nasuti
;
zvrhoma polna košara
/
zvrhoma naliti kozarce
zvrhovátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
zložiti
,
nakopičiti
:
zvrhovatiti suhe veje
;
zvrhovatiti kamenje na kup
zvrníti
in
zvŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči
položaj:
zvrniti kip s podstavka
;
zvrniti posodo
;
burja je zvrnila voz
prevrnila
//
z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade:
zgrabil ga je in zvrnil
;
zvrnili so ga v sneg
/
zvrnil ga je na tla
/
konj je zvrnil jezdeca s sebe
2.
s spremembo lege, položaja posode narediti, da pride vsebina iz nje,
na kaj:
ohlajen narastek zvrnemo na krožnik
;
zvrniti tovor
/
ekspr.
zvrniti kozarec vina
izpiti
3.
spraviti iz navadne, pokončne lege, položaja:
ljubko je zvrnila glavo
;
zvrniti nazaj, vznak
/
pog.
zvrnila si je nogo
zvinila
4.
v zvezi z
na
narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa
neugodnega, negativnega:
zvrniti krivdo, odgovornost na druge
;
vse je zvrnila nanj
●
ekspr.
zvrniti čašo, kozarček
izpiti brez oddiha
;
pog.,
ekspr.
zvrniva vsak enega
popijva kak kozarček pijače
;
preg.
pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne
kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
zvrníti se
in
zvŕniti se
priti iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj:
spodrsnilo mu je, pa se je zvrnil
;
zvrniti se na posteljo, v travo
;
zvrnil se je po tleh kot snop
zvŕnjen
-a -o:
ob cesti leži zvrnjen voz
;
na pladenj zvrnjena potica
zvŕst
-í
ž
(
ȓ
)
1.
kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z
določeno skupno lastnostjo:
deliti kaj na zvrsti
;
zvrsti iger
2.
navadno s prilastkom
pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo:
različne slikarske, umetnostne zvrsti
;
zvrsti zabavne glasbe
;
zvrsti in podzvrsti
//
jezikosl.
pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega
udejstvovanja:
proučevati jezikovne zvrsti
;
glavne zvrsti jezika
/
časopisna zvrst
;
časovne, funkcijske, socialne zvrsti
;
umetniška zvrst
3.
lit.,
navadno v zvezi
književna zvrst
najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del:
ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko
;
pregovor je ljudska književna zvrst
4.
navadno s prilastkom
kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo
od drugih kulturnih rastlin iste vrste;
sorta
:
križati različne zvrsti
;
kakovostne zvrsti jabolk, pšenice
5.
gozd.
najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah:
zvrst drevesne vrste
6.
voj.
del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na
morju ali v zraku:
sodelovale so vse zvrsti vojske
zvŕsten
-tna -o
prid.
(
r̄ ȓ
)
nanašajoč se na zvrst 2, 3:
pojavi iz istega zvrstnega tipa
;
zvrstna delitev v umetnosti
/
zvrstna opredelitev posameznih izraznih sredstev jezika
/
zvrstno razlikovanje besedil
zvŕstno
prisl.
:
zvrstno zasnovan pregled književnosti
zvrstíti
-ím
dov.
, zvŕstil
(
ī í
)
narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste:
zvrstiti račune po datumih
;
zvrstiti drugega za drugim
/
zvrstili so nas v dolgo kolono
;
pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili
;
čete so se zvrstile za pohod
;
zvrstiti se vzdolž ceste
zvrstíti se
1.
pojaviti se, nastopiti drug za drugim:
tekmovalci so se zvrstili v eni uri
;
za govorniškim pultom se je zvrstilo deset razpravljavcev
/
dela so se zvrstila drugo za drugim
/
v nekaj letih se je zvrstilo še trideset črtic
je nastalo
//
pojaviti se, nastopiti v večjem številu v manjših časovnih
presledkih:
zvrstili so se sestanki na vseh ravneh
;
za tem so se zvrstile aretacije in zasliševanja
2.
priti pri čem izmenoma na vrsto:
bilo je toliko kandidatov, da so se komaj zvrstili
3.
priti v vrsti:
ljudje so se hitro zvrstili mimo nas
●
evfem.
vsi so se zvrstili pri njej
imeli spolne odnose z njo
zvrščèn
-êna -o:
ob cesti zvrščene hiše
zvŕstnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost zvrstnega:
osnovni pojmi zvrstnosti
/
zvrstnost jezika
zvŕstoma
prisl.
(
ȓ
)
knjiž.
povrsti
:
zvrstoma klicati imena
;
zvrstoma se oglašati
//
v vrsti, v vrstah:
stopali so zvrstoma
zvŕščati
-am
nedov.
(
ŕ
)
1.
delati, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste:
črke je zvrščal drugo za drugo
;
planinci se zvrščajo za vodnikom
/
živali se zvrščajo v čredo
2.
zastar.
uvrščati
:
zvrščati koga v kako kategorijo
zvŕščati se
pojavljati se, nastopati drug za drugim:
podobe se ji zvrščajo v spominu
zvršétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
konec
1
:
delo se bliža zvršetku
/
zvršetek pesmi
zvrtati
ipd.
gl.
izvrtati
ipd.
zvrtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
prenehati vrteti:
zvrteti vse vrtavke
//
pog.
prenehati predvajati:
zvrteti film, gramofonsko ploščo
2.
z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi obdelati kaj:
zvrteti lončarsko glino
●
ekspr.
zna zvrteti vsakega moškega
podrediti svoji volji
;
ekspr.
zvrteti komu glavo
narediti, povzročiti, da postane nekritičen, nerazsoden
zvrtéti se
1.
prenehati se vrteti:
boben, kolo se zvrti
2.
ekspr.,
z dajalnikom
dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici:
svet se mu je zvrtel pred očmi
;
brezoseb.:
zaradi višine se ji je zvrtelo
;
zvrtelo se mu je in se je zgrudil
/
brezoseb.
zvrtelo se mu je v glavi
zvrtínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
povzročiti, da se kaj premakne v spiralastih zavojih:
veter zvrtinči listje, prah na cesti
/
ekspr.
vihar zvrtinči gozd
//
s prislovnim določilom
premikajoč kaj na tak način spraviti kam:
sunek vetra zvrtinči uvelo listje v jezero
/
valovi zvrtinčijo blato z dna
2.
povzročiti vrtince v čem:
zvrtinčiti vodno gladino, zrak
;
pren.
zvrtinčiti čustva, misli
zvrtínčiti se
1.
premakniti se v spiralastih zavojih:
od časa do časa se snežinke zvrtinčijo
/
za ladjo se voda zvrtinči
//
s prislovnim določilom
premikajoč se na tak način priti:
ogenj se zvrtinči proti ostrešju
;
dim se zvrtinči nad polje
2.
narediti vrtince:
potok se ob skalah zvrtinči
;
voda se je nenadoma zvrtinčila in potegnila čoln vase
;
pren.
misli se mu zvrtinčijo
3.
ekspr.
silovito se premakniti v obliki vrtinca, vrtincev:
množica se vznemiri in zvrtinči
;
ob kriku se vse zvrtinči
●
ekspr.
zvrtinčiti se v glavi
silovito se zvrteti
zvrtínčen
-a -o:
zvrtinčena voda
zvrtogláviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
povzročiti, da je kdo vrtoglav:
vožnja z avtobusom ga je zvrtoglavila
;
višina jo hitro zvrtoglavi
2.
s prislovnim določilom
zaradi vrtoglavice pasti:
zvrtoglaviti z mostu v reko
;
zvrtoglaviti v prepad
3.
povzročiti, da je kdo zmeden:
tak dogodek ljudi zvrtoglavi
/
zvrtoglaviti dekle
zvrvráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
vrvrajoč priteči:
izpod skale je zvrvral studenček
/
kri je zvrvrala iz rane
zvulgarizírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti kaj vulgarno:
zvulgarizirati izražanje
2.
prikazati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto:
voditelj oddaje je roman zvulgariziral
zz
[
ź
]
medm.
posnema visok glas pri brenčanju ali sikanju:
osa mu obletava glavo: zz, zz
/
zzzzz, je zabrnela žaga